TRENIT JE
Marko   K r a v o 5
Jaz in vi.
vsi
smo utrinki
na neskončnem nebu.
Črnina. Trnje ob poti.
Samota. Cipresa šumi.
Jadro plove v daljavi.
Črnina in sive misli.
Slovo.
\   oceanu se kaplja  razgubi.
Korak brez odmeva.
Čas.
861
Spomladi, ko je svet en sam popek.
naletiš  včasih  tudi na suho drevo,
okostenelo drevo
sredi cvetočega trna in drena
in  sipka.
okostenelo.
kot l)i  veter prevpil sonce v pomladi
Mrtvi sokovi kričijo, ker bi  radi zap!
pa žive le še v željah.
ožgani do smrti.
In je rekla  vrtnica:
- Čemu naj  delnim. vsi  mene \ redni so mm i.
In  je  rekel  slavček:
— Čemu  naj  pojem,
vsi mene vredni so mrtvi.
In sem  rekel: - Čemu  naj živim,
med   mrtvimi  ne  morem   živeli.
Kajti  človek je danes vse nekaj drug kakor spužva,  votla  in  pogoltna, in kakor kamen, iežak od  nemoči.
Daleč je.
daleč je mesto.
mesto sinjih oči.
kjer je bila eesia igrišče
in naš smeh žoga,
ki se odbija  od oglov.
Sinje ptice zdaj iščejo pot.
ki  votli  v mesto,
v  mesto moje mladosti.
862
Noč je bila črna.
laka je pač navada:
vedno nekdo žaluje ob mrtvem,
vse do novega jutra.
*  *
Rastoči mesec
kot divji galeb
plove prek noči. Ščip
je obli obraz preobilja. Zadnji krajec
kot jesenska slutnja
kaplja skozi noč. Mlaj,
ledaj so mirne noči.
\   levici svila, v desnici nož. .Nobena roža čez zimo ne cveti. Kol svila je sonce. Kot nož je mraz.
Io je moj čas.
Zlatordeča pot
na brezkrajni širjavi:
sonce zahaja.
\   meni morje diši.
Mislim nate.
*   '
Trepetavo listje je hotelo skriti
svoj zeleni nasmev.
V večernem soncu je dihalo s lujim žarom
in rdeče obarvalo svoj nemir.
863
\ eter, tako zelo sramežljiv.
se je hotel skriti med liste,
pa je, nerodnež.
s tem samo izzval strune večera.
Črički so zadihani umolknili ob tej godbi
in travo je tedaj postalo strah,
da je srhljivo valovala. —
*\ se to zaradi tvojega vzdiha, ko sem te razneženo vodil po skrivnostni votlini boginje Afrodite.
sfc              si:
Zjutraj, ko je sonce dahnilo hlad
in sem se prebudil.
mi je pogled segel do modrine neba.
Kakor sanjave misli so v njej ležali oblaki.
Vsi in vsak posamezni pa so bili uglašeni
na en napev — snežno bel spomin.
Ko si hodila sinoči na moji desni.
je bilo v mojih prsih
morje z vali in s težko mokroto.
Slutnja neskončnosti je zagorela v meni.
zato sem vzel tvojo dlan med svoje
in jo poljubil, kot bi poljubil kruh.
*      *
*
En sam  ukaz nad človekom: z dlanmi proti nebu verjeti v dobro.
864