'ft^/9^' ^ četertik 17. veliltiga travna. 20. list I. polovice. Popotnik. (J. Strel o va pesem.) opornik pridem cez gor6, Od doma jemljem še slovo, In kamor se oko ozre, Povsod se mi nov svet odpre. Tud tukaj sonce grč okrog, Dolino vidim liri I) in log ; Pa solnce naše bolj bliši, In hrib naš lepši zeleni. Tud tli cveto cvelličice, Po njih šume čebelice ; Pa naših rož je lepiš cvet, Čebelic naših slajši med, Skoz indsla hodim in vasi, Povsod drugac se govor;,; Jez, pluje, nikogar ne poznam, In vsred ljudi povsod sim sam. Prijatli se objemajo, Pojejo, si napivajo ; Jez grem po poti tih mem' njih, Vse prazno v persih je mojih. Možd se in se ženijo, Veseli so, in ukajo; Pa meni raste rožmarin V ljubi moji domovin'. Dežela ljuba, kje ležiš, Ki jezik moj mi govoriš? Kjer znanci moji še' žive", Prijatli moji v grobih spč? Zdihujem, prašam vedno: kje? Prijatli, k vam želi sereč! Penile imeti si želim, De k vam donni, ko ptič, zle lini. Hudodelstvo matere pride po njenim otroku na dan. (Konec.) Vest je ^mlinarici" storjeno hudodelstvo tako pekoče očitala, da ni mogla celo noč ne očesa stisniti. Vedno ji je strašna podoba vmorjeniga jermenarja v kervi pred očmv plavala. „Oh kaj sim storila! kaj sim storila!" zdihuje. Neizrečeno jo vest peče. 154 Mož še le drugo jutro iz mlina domu pride. Komaj čez prag stopi, mu teče hčerka naproti in pravi po otročje: „Tate! naša mamica so pa snoči enimu možu glavo sek." — 55Kaj govori dete?" vpraša plašno oče, in se serpd ozira po ženi in po hiši. „Ti-ho, tiho, dragi mož! zdaj smo bogati. Odsihmal se ti ne bo treba več tako truditi." (Izvleče iz skrinje jer-menarjev opašnjik z denarji.) „ Vidiš koliko denarjev je v njem?" Mož to slišati in znani opašnjik viditi, si zakrije z obema rokama oči, se verze obupno tje na stol, in prevelike žalosti kot otrok milo joka, rekoč: „Zena moja, žena moja! kaj si mislila, kaj si mislila, da si se tako spozabila! Bog se vsmili mene, Bog se vsmili tebe, Bog se vsmili tvoje revne duše!" Žena je moža tolažila in tolažila. Ali njena tolažba in pa nič. On si je mislil: Kar se ne stori, se ne zve. Kolikorkrat so se njegove oči z njenimi spogledale, tolikrat so mu solze v nje stopile. Moja žena je morivka! — ta misel mu ni dala mini, ne pokoja. — Cez štirnajst dni potem vidijo popotniki kakih sto korakov za mlinarjevo kerčmo veliko krokarjev gori in doli letati. Slehern, ki se je na tla spustil, je nekaj v kljunu nazaj nesil. Grejo gledat, kaj da bi bilo. Kaj najdejo? Mertvo jermenarjevo truplo. Krokarji so ga bili zadišali, so rezje razkopali in meso kiju val i. Popotniki si prec mislijo, da je bil nesrečni mož pred ko ne v bližnji kerčmi vmorjen. Te misli so mogli toliko več biti, ker je bilo truplo v plahto zavito. Zares najdejo slab kervav sled proti kerčmi. Se podajo v hišo. Pa komaj stopijo čez prag *— glej čudo — jim teče deklica naproti in jih, kakor uno jutro očeta, nagovori: „Naša mamica so pa undan enimu možu/glavo sek." Popotniki se zdaj nič ne pomišlju-jejo. Zvežejo in peljejo ženo v Karlovec do sod-niga stola, kjer je svoje hudelstvo obstala. K smerti je bila obsojena. Na pol mertva se verze po zaslišani strašni sodbi na kolena in z vzdignjenimi rokami sodnike prosi, da bi je le k smerti ne obsodili. Ali sod- 155 niki so djali: „Postava pravi: glavo za glavo. Mi ne moremo pomagati." Dobila je tri dni odloga, se k smerti pripraviti in svoje posebne želje razodeti. Želela je še enkrat na tem svetu s svojim možem govoriti, sosebno pa svojo ljubo hčerko zadnjikrat viditi. Oboje ji je bilo privoljeno. — Mično je jemala slovo od moža, še mičniše od premile hčerke. Več kot dvajsetkrat je nedolžno deklico na materne persa pritisnila, več kot stokrat jo poljubila (kušnila). Jok pobitiga moža, nesrečne žene in nedolžne deklice o tem zadnjim slovesu bi bil celo kamnito serce omečil. — Po stari navadi, kakor je še dan današnji pri hudodelnikih k smerti obsojenih pripušeno, so jo hodili ljudje odločene tri dni obiskovat, so ji denarje darovali, za ktere se potlej sv. maše berejo, in ji jedi znašali, ki jih je zaželela. Tretji dan zjutraj se vali velika množica ljudi na Karlovško polje. V sredi se pelje voz. Na vozu sedi žena bledih prepadenih lic, zraven nje duhoven s podobo svetiga križa v rokah, ki skesano ženo za uno življenje pripravlja in tolaži, ker pravi: „Naš vsmi-ljeni gospod in odrešenik je desnimu razbojniku še na križu sveti raj obljubil, ker se je svojih pregreh resnično kasal." Okoli voza stoje vojšaki. Kdo da je bila ta žena, mi ni treba praviti. — Ko se voz na polje pripelje, so bile vislice že postavljene. Pri njih' stoji z vojaško stražo obdani rabelj v rudečim plajšu. Še enkrat se bere hudodelnici sodba vpričo vsiga ludstva. Duhovni ji da poslednji blagoslov. Zdaj stopa nesreč-nica vsa skesana po stopnjicah do vislic. Kot šiba na vodi se ji tresejo noge. Na zadnji stopnjici se oberne k gledavcam, ki jih je bila cela trna. Povzdigne besedo. Jim razloži vse natanjko, kako in zakaj da je bila strašno hudodelstvo dopernesla. Nazadnje pravi: „Moja prevelika lakomnost denarjev je moje sramotne smerti kriva. Predragi ljudje! posebno pa ti, slabji ženski spol! in ti premiia mladost! ne dajte te gerdi lakomnosti čez vaše serce gospodariti in se nikdar nesrečnimu denarju zapeljati, ako nočete tako žalostne 156 smerli storiti, kakor jo bom jaz zdaj zdaj mogla." Potok solz se ji vdere o teh besedah po obrazu. Z njenimi solzami se združi žalostni jok brezštevilne množice. Zdaj se žena spet proti vislicam oberne. Rabelj nategne verv, — pritisne glavo, — zatilnik poči — nesrečna „mlinarica" mertva na vislicah visi. Se le zvečer jo rabeljnovi hlapci pod vislicami pokopljejo. To se je zgodilo pred dvajsetimi leti. Eden izmed gledavcov mi je to resnično zgodbo sam povedal. Mladi bravci! mlade bravke! ko bi vas vtegnil kedaj nesrečni denar motiti, da bi zavolj njega kaj hudiga storili5 spomnite se ravno povedane strašne zgodbe, grozne smerti. Hudodelstvo matere je prišlo po njenim lastnim otroku na dan. Zares, skoraj vsako še takov skrito hudodelstvo poprej ali pozneje na svitlo pride. Ce ne tukaj, gotovo pa na unim svetu. Kar svet ima zdaj skrito, Bo enkrat vsim očito. j. Navratil. Pasja steklina, (Po spisu gospoda Dr. Bleiweisa, žvinskiga zdravnika, v Kovicah l<žta 1847.) Akoravno se vsaki čas leta pasja steklina primeri, pozimi, spomladi, poleti in v jeseni, se jeje vender polet-niski čas nar bolj bati. Torej bomo svojim bravcam poduk podali, kako se pasja steklina spozna in kako zoper njo ravnati. Steklina, strašna pasja bolezen, popade sama po sebi le pasji in mačji rod vsaciga plemena, spola in starosti, in vse živali pasje in mačje narave, to je lesjaka, lesico, volka, volkulo in take. Popade pa tudi in se vcepi drugim ne pasjim živalim, in ljudem, po steklim vgrizku, ali oblizku, ali po oslinku ranjene kože. — Kako se ta strašna bolezen spozna? O pervi nar manjši stopnji stekline je pes nekako žalosten, otožen, mertvičcu; tiho renči, in njerga, je len, ne mara za besede gospodarjeve, ne miga z repam; boji 157 se svetlobe, po kotih se potika. Ne laja, le renči in her-pa, oči so mu kalne, rep in ušesa mu visijo, ne je rad5 teka in zija, hapa in hlasta po sapi, iše hlada; skače ohladit se v vodo. Tak ne vgrizne, če ga ne zdražiš: pa nevaren je, upati mu ni. — Taka je tiha steklina; ali skernobna in žalostna je: nič mu hudiga ne vidiš, in božaš ga še, zaupaš mu, pa ti jo zasadi pošastno smert. Druga stopnja stekline je bolj očitna. Ob taki je pes v čevih ves zapert, ima vročino, akoravno kaj iztlači iz sebe, je govna vsa terda, tisi ga, in komaj jo iztiši. Nos je suh in vroč, oči kalne, rudeče, prekaste, steklene. Laja malo in še to hrepasto, v kolo vertoglavi, in se hlasta in šavsa po repu. Gospodar mu nič kaj ni mar; če se mu znabiti kterikrat zjasni glava in se mervico zve, ga pogleda, se mu dobrika in prikupuje, ali ta doba je nar bolj nevarna, takrat ga nar rajši vgrizne. Kmalo pa se spet ne zve, in gospodar naj ga še tako kliče, vtakne se mu v kot. Nič več ne spi, le dremlje z odpertimi očmi, in se straši dremaje. Leta za muhami in metulji, hapa po njih, popada kuretino in drugo perutnino. Liže si gobec, ploska z jezi kam, se kreinži in viha zgorni žnabel, čista voda se mu cedi iz gobca; poprečava z očmi po strani, ječi in cvili; skernoben je drugim psam, se igra z njimi, pa jih naglo popade. Zadnjič mu je gospodar neznan, ne mara, ne čisla ga več. Nar strupeniši steklina pa je taka le: Pes je zmiram plašneji, nepokojniši, oči mu po divje stermijo, okrog čeljusti in oči oteka; jezik je rudeč, vnet, ali pa svinčenast, se mu zatrepetava, visi iz gobca, vedno zija. Hodi, tava^ glavo obeša, se opoteka, pada ob tla, pa se spet pobera. Ne laja, zarenčiva, zarohiiiva; ogluši, zastonj ga kličeš; če pa še kaj sliši, ti bo le glavo po strani troho zavil. Beži in boji se včasih, pa (dobro si v glavo vtisnite!) ne vselej vode, mokriga, in vsiga svetliga. Malo jih je, de bi vodo pili, pa so vender, ki se jim ne merzi, in ki jo radi hlastajo. — Zdaj se pes nič več ne vleže; tava, gleda in »reku po strani s pobitim križem, s potepenim 158 rčpam med stegni. Hujša in tanjša se. Konec pa je skorej vsaciga drugačen: jih je, ki jih kolje, grize, ki divjajo in razgrajajo pred smertjo; jih je pa tudi, ki jo prav mirno sklenejo. Večidel steklim psam svinčenast jezik visi iz gobca, in nekterim pene tečejo, solze derejo, in dlaka se jim še-tini; psi mu beže, on pa omedleva, peša, tava, opoteka se, in božjast ga zlomi. Ne preživi vsak vseh teh stopenj, marsikteri doide po tihi steklini, ki se mu malo pozna; pa vsaciga nazadnje hudo suče, vsak poječava, tuli, je božjasten, in grize krog sebe, če le še zamore čeljust gibati in gristi. (Dalje sledi.) 8 o I n c e. Deveti pogovor. Popoldne po šoli se snidejo otroci pri katnilati mizi pod Bostjanovo lipo pred hišo. Boštjan se ravno pod njo z mad tiko v roki senči. Neiika. Boštjan! ali vas danes še gerlo boli? Boštjan. Hvala Bogu, nič več. Nežika. Jez sim se že bala, de bi ne zboleli. Janezek. Kako pa, de vam je tako vroče? B. Na vertu sim nekaj kopal, je pa solnce zlo pripekalo. Matiček. Stari oče! ali ne bomo zdej dalje od soln-ca brali; kakor ste včeraj rekli? B. Le prinesi ,.Novice." Saj veš za nje. Matiček. (Prinese bukve rekoč:) Ali smem jez dalje brati? Jez še nisim. B. Le beri, pa lepo, počasi in naglas. Matiček (potem, ko mu Nežika pokaže, kje de je nehala:) ,,Navadno pravijo: čisto iu brez madeža kot sonce 5 — res je, de se sonce s prostimi očmi čisto vidi; z okrep-čanirai vidijo pa zvezdogledi velike in černe madeže na njem, in sicer nektere bolj stanovitne, na prostor veči od Evrope, druge pa hitreje preidejoče. Po tacih bolj stanovitnih madežih so se zvezdogledi prepričali, de se sonce okoli svoje podvoze v 25 dneh in pol po enkrat oberne 159 ali osuče; zvezdogledi menijo, de v dobrih žitnih letinah je po več tacih černih pa preidejočih madežev na soncu viditi." Ne&ika. Oh, kako je to vender čudno! Tonček. Kaj pa je to: „z okrepčanimi očmi?'' B. To je: skozi gledala, ki so tako umetno narejene, de se vsaka reč skozi nje veliko večji, in torej bolj na tanj ko vidi, kot z očmi. Barbika. Stari oče! Naj tudi jez malo berem, naj. Janezek. Jez bi tudi prosil, pa še ne znam več kot: bi, bu, be, bo, ba. B. Le pridno se uči, boš že tudi ti kmalo tako znal, kot Barbika. No, le beri, Barbika! in sicer tukej le. (Ji s perstam pokaže/) Barbika (bere:)-------„svitloba preteče v sekundi, ki je 60. del minute, čez 40.000 milj; — pride tedej od sonca do nas v 8 minutah, de vidimo po tem takim še 8 minut potem, ko je že iz-za gore prišlo." (Vsi otroci se zlo čudijo.) B. Predzadnjiga odstavka bi vi ne zainogli prav razumeti. Barbika! kar poslednjiga beri. Barbika (bere:) „0 človek! kadar koli vidiš sonce izhajati, ali za Božjo gnado iti, ali kadar se koli na-nj o-zreš, povzdigni svoje serce s hvaležnostjo do stvarnika, ki gaje dal; sonce ti oznanuje Gospodovo vsigamogoč-nost, modrost in dobrotljivost, — ti oznanuje Božjo čast! — Tudi Očeta, od kteriga vse dobro pride, imenuje Zveličar: Očeta svitlobe!" B. Ohranite pridni otroci! vse to v pameti in v ser-cu. — Zdaj mi pa spet eno lepo zakrožite. (Zapojejo „Veselja dom" in se še le zvečer razidejo.) IlJe pozabi svojima rodii. Že marsikteriga vojaka (soldata), ki je bil sam kme-tiškiga rodii, sim slišal nad kakim kmetam ali pa nad kmetiškim novincam, ki ga je po vojaško vadil, zaničljivo zarežati: Ti zarobljeni „paver" (kmet)! —To ni lepo. Ko- 160 liko gerje pa je to, kar bom zdaj povedal! — Undan se sprejo trije poterjeni vojaški novinci z enim mestnim čuvajem. Malo preveč so po Ljubljani razsajali. Čuvaj jih — kakor imajo povelje — prijazno posvari. Oni pa razkačeni: Ali morde misliš, de smo kakšni ,,pavri"? In ven-der so bili še vsi trije v svoji, kraetiški obleki. Ali niso tako sami svojiga rodu zasramovali? Gotovo de. Kdor pa svoj rod zasramuje, in se svojiga praviga stanu, stanu svojih starjšev sramuje, ta je reven napihnjenec. Vse ga zaničuje. Človeka pa neimenitniga stanu, ki se ga ne sramuje, de si je lih visoko stopnjo časti dosegel, vse visoko spoštuje. Pravi bebec mora biti zards gospod, ki ga je sram, de je kmetiškiga rodii. To je ravno čast, de seje po zasluženji do večji časti povzdignil; zakaj po nezasluže-nim mende tako še ni noben kmetiški otrok vikši časti za-dobil. Kmetiški otroci! ne pozabite tedaj nikoli svojiga rodii, bodite že, kar si bodi. — v — Kako so miši drevju škodljive? Miši ne le vsejane peške včasi vse čisto požro, ampak tudi odrasenim drevescam v vertni šoli korenine tako pogrizejo, de pomladi vse odpadejo in več ne rastejo. Podgane pa tudi včasi clo veliko drevje, posebno če je blizo poslopja, tako po koreninah ogrizejo, de se mora posušiti. Kako majhno žlahtno drevo tako obvarvas, če okoli njega nagostim bezgovih količev nabiješ, kterih miši in podgane zavoljo grenkote nikoli ne prejedo, (Kr. vertnar.) Sinesnica. Zupanovi so ravno južinali, ko sosed v hišo stopi: „Bogžegnaj! — ,r;Bog lonaj; pa se vsedite k njam in založite malo žgancov.'"' — „HvaIa." —,„,Boste potlej hvalili, kadar odjeste."" — „Lepa hvala." — „„To je žlica; vsedite se.'"'— „Prav lepo zahvalim; nisim potreben." Sosed je mislil, da ga bodo še enkrat klicali. Ker se pa ne zgodi, vpraša čez nekoliko časa: „Kaj ste že poprej rekli V" — „„Da bi šli jest z nami.'"' — „Naj pa bo", pravi sosed in meče žgance v sč, da je strah. Zastavica. Zakaj petelin miži, ko poje? Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.