Po zaslugi dobrega prijatelja Silva Kara sem se pred tremi leti znašla na Frančkovem domu, posluša- la zgodbe, opazovala njega in Silva, kako sta se sme- jala, občudovala njegove fino zglajene, skrivnostne in čutne lesene skulpture, jedla pecivo in pregledovala njegove z roko popisane liste, ki naj bi postali njego- va naslednja knjiga. Kratki poglavji, naslovljeni Moč in Čarobna ptica, sta se brali bolj kot pesem v prozi. Fran- ček je razložil: "T o ni pesem, to je razmišljanje v obliki pesmi." Slišala sem, da je Franček pisateljski samouk, ki izjemno pazljivo izbira besede: "V njih so veselje in žalost, strah, pogum, ljubezen, poraz in neznaten prah večnosti, sreče. Vse to so stvari, ki so v meni pustile svojo sled," je rekel. In smrt. Opazila sem, da je o smrti kar veliko napisal. Ko sem ga vprašala zakaj, je lokavo nasmehnil in pojasnil: "Ker je bliže kot rojstvo." Pozneje istega dne naju je povabil na sprehod v gozd, da bi videla njegovo zasebno plezališče. Pokazal je oprimke in gibe na kredasto belem apnencu. V senci bukovega gozda se je previsna stena krivila v elegan- tnem loku. Ko sem pripomnila, da je plezanje videti FRANČEK KNEZ Bernadette McDonald 1 Spomini na Frančka Franček Knez, guru slovenskega alpinizma, je bil človek, o katerem sem mislila, da ga nikoli ne bom imela priložnost spoznati. Tako zaseben človek, nemogoče ga je bilo najti in vzpostaviti stik z njim. Brez elektronske pošte, brez svoje spletne strani, brez Facebooka, celo brez mobilnega telefona; za božjo voljo, le kako naj ga najdem? 1 Prevedel Mire Steinbuch. Franček v Picolissimi Foto: Danilo Tič 34 težavno in naporno, je odkimal. "Ne, ni težko, ampak zanimivo," je dejal. Vendar nama je Franček želel po- kazati nekaj posebnega. Vodil naju je navkreber skozi gozd, po trohnečem spolzkem listju se je poganjal kot mlada gazela. Ko smo krenili ob vrhu stene, je izginil izpred oči. Nato se je njegova glava pojavila nad nje- nim robom. "Pridita sem. Kar dol. Pazita," je opozoril. Prijemaje se za tanka debla sem splezala navzdol po skalah in se znašla v votlini. V njej je bila lesena klop- ca in škatla s svinčniki in papirjem. Na vzhodni stra- ni se je skozi naravno okno videl gozd z nežno zele- nimi pomladnimi krošnjami. Direktno pod nami se je v obe smeri raztezala dvajsetmetrska stena. "Kaj je to?" sem vprašala. "T o je moja votlina, prostor za me- ditiranje. Za razmišljanje. Za pisanje," je odgovoril. Pojasnil je, da je votlino več let izkopaval z železno lo- milko, s katero je razrahljal skale in trdo ilovico. Utih- nil je in obmiroval, užival je v svetlih lisah sonca, ki je sijalo skozi neštete, trepetajoče liste. Zdelo se je, kot da energija, ki jo črpa iz narave, boža njegovo dušo in hrani njegovo domišljijo. Morebiti pa ni črpal moči iz pokrajine, temveč iz svoje notranjosti. Iz samote same. Spraševala sem se, če je bila to ista povezanost, ki jo je Franček čutil do drugih, višjih, bolj mrzlih in divjih krajev, kjer je preživel toliko svojega življenja. Skušala sem si predstavljati, kako Franček leta 1981 visoko v južni steni Lotseja kljubuje plazovom, težno- sti in pomanjkanju kisika, kako črpa ta težko opre- deljiv in nerazložljiv mir, za katerega se je zdelo, da je v njem samem. Končno sem ga vprašala, ali lahko izbere vzpon, ki najbolj izstopa. Pogledal me je in s potrpežljivim na- smeškom odgovoril: "To je tako, kot da bi izdvojil en cvet izmed vseh cvetlic." Ko zdaj pomislim na Frančka, skušam ne misliti na Lotse, Trango ali Patagonijo, na njegove brezštevil- ne skalne smeri. Premišljujem o tej votlini, kjer se je Oltarček v Frančkovih Arkadah Foto: Franci Horvat Plezanje v Picolissimi Foto: Danilo Tič zdelo, da je tako doma in njegovo telo tako budno, njegov obraz pa je izžareval mirno vedrino, kot kro- šnje dreves. Spomnim se nečesa, kar je nekoč napisal o "idiličnem, samotnem" kraju, kraljestvu, ki je prenehalo obstaja- ti, nekakšni izginuli pokrajini v njegovih spominih na mladostno zagnanost. Spraševala sem se, ali jo je na- domestila ta majhna votlina. Kot je dejal: "Življenje je lepa, skrivnostna, samotna steza. Če znaš hoditi v str- mem gozdu po strohnelem, spolzkem listju, potem znaš hoditi kjerkoli." Ko sem ga opazovala in poslušala, sem spoznala, da je vizionarski plezalec, čigar slog je bil trdno zasidran v nedvoumnih vrednotah, ki jih je uporabljal v vseh pogledih in okoliščinah svojega življenja. m