Učiteljska zborovanja v Ljubljani. i. Občni zbor ,,Narodne Šole", društva v podporo slovenskemu ljudskemu šolstvu. (Dalje.) Jaz kot odbornik ,,Narodne šole" sem z veseljem podpisal ta oklic, ter stavil sem veliko upanja v to, da ne ostane glas upijočega v puščavi. V to svrho bilo bi nam pa treba tudi denarne pomoči. Seve-da v tem Čehov ne bodemo dosegli, tudi ne smemo preveč raCunati na darežljivost učiteljev, kajti dokler bonio živeli v takem gmotnem položaji, kakor dozdaj, nam je pri najboljši volji nemogoče veliko storiti. Toda jaz mislim, da zaradi tega vender še ne smemo rok križem držati ali celo obupati. Učitelju, ki inia nekaj pravega zaniraanja za dobro stvar, ne bode težko čez leto pri jedni ali drugi priliki nabrati vsaj jeden goldinar; 400 učiteljev nabralo bi 400 gld. Lep kapital bi bil to za začetek! Tudi se najdejo po deželi sim in tja deuarni inožje. Ako jim znamo prav govoriti na srce, ako jim z gorko besedo razjasnitno svoje naiuene, gotovo se ne bodo krčili, vsaj nekaj dati za duševne potrebe naroda svojega. — Vcnder dovolj o tein! Vsaj si zna vsak svetovati za tak slučaj. Prav umestno se mi zdi, da izpregovorim še nekoliko besed o knjižnici, kakor si jo mislim jaz osnovano. Knjige naj bi bile nadaljevalno berilo naših Ijudskih šol, vsebina njihova pa zabavna in poučna. Odbor skrbel Daj bode za-to, da vsaj dve ali tri knjižice na leto obelodani; stavi naj jim ceno takovo, da dobi sleherna šola, če rnogoče, tudi po nekaj iztisov zastonj, ki naj se potem po učiteljevi previdnosti razdele mej najpridnejše učence. Sestavil sem tudi niali pregled tvaiine, ki bi bila po mojem maenji pripravna, da se obdela in v knjižicah priobči. — Take tvarine bi bile: a) nBasni. Slovenske in preložene na slovenski jezik iz druzih jezikov, kratke in jedrnate, če mogoče v pesenski obliki. b) Pripovedke in pravljice, slovenske in drugih slovanskih narečij. Krajevnc in obče slovenske. • c) Povesti, resnične in izmišljene. d) človeške kroposti in obče človečanskc hibo. (Srčnost, delavnost, varičnost, doraoljubje, milosrčnost, škodoželjnost, lakomnost, nevošljivost i. t. d.) e) Slike iz zgodovine kranjske, avstrijske in iz občne svetovne povestnice. (Kranjska za časa Rimljanov.) Kranjska v srednjem veku: vojske, potresi i. t. d. Kranjska pod Habsburškimi vojvodi. Galerija znamenitih Kranjcev. Avstrija, kako je nastala. Zgodovinsko združenje posameznih kronovin. Turške vojske. Turki 1. 1529., in 1683. 1. pred Dunajem. Vladarji iz hiše Babenberške in Habsburške. Opisovanje vsega, kar se je o posameznih stoletjih važnega godilo i. t. d. Iz svetovne povestnice: Grki iu Rimljani kot prva naobražena naroda. Občno ljudsko preseljevanje. Križarske vojske. Najdenje Amerike. Prvo potovanje okolu sveta. f) Zemljepisje. Kranjska dežela v obče. Mesta na Kranjskem. Kranjske vode. Jezera na Kranjskem. Prebivalci kranjske dežele, po narodnosti, veri, običajih, obrti i. t. d. Najvišje gore na Kranjskem. Avstrijsko - ogersko cesarstvo. Posamezne kronovine. Vožnja po Dunavu, Labi, Veltavi, Inu i. t. d. Glavna mesta avstro - ogerskih kronovin. Avstro - ogersko gorovje. Avstro - ogerski prebivalci. Deli sveta. Največja mesta na svetu. Največe reke, gore, jezera, otoki itd. Morje. Zemlja, naše bivališče. Geografična dolgost in širokost. Pasovi in podnebje. Kako se naša zemlja suče. Države na svetu. Prebivalci sveta, po barvi, narodnosti, veri, obrti i. t. d. g) Naravoslovje. Naše domače živali. Divje živali iz mrzlih in vročih krajev. Ptice. Ribe. Drevje. Koristne rastline. Strupene živali in rastline. Žlahtne rude. Kamenje. Človeško telo. Kaj nam je storiti, da si ohranimo dolgo življenje in zabranimo bolezni? Korist ptic in drugih živali za kmetijstvo. Megla, oblaki, dež, sneg in toča. Toplota in mraz. Toplomer in tlakomer. Voda in nje pomen v naravi." Pri debati o tem predlogu oglasi se proti g. Lapajne. On odobruje izdavanje takib spisov, vender meni, da naj bi pisatelji sami zalagali knjižice s podporo nNarodne Šole". Gospoda Levičnik in Zarnik, sta teh misli, da naj bi odbor MNarodne Šole" v imenu slovenskega učiteljstva naprosil družbo nsv. Mohora", da bi le-ta raej vsakoletnimi nagradami spisala tudi nagrado za najboljšo knjigo slovenski mladini v pouk in zabavo. G. Žumer meni, da naj bi se mej dmžbenimi knjigami vsako leto nahajala tudi po jedna knjiga za šolske bukvarne, oziroma za mladino. G. Tomšič dostavlja temu predlogu, da naj bi se odbor družbe Msv. Mohora" naprosil, ako mu je to po volji, poslati rokopise odboru nNarodne Šole" v pregled, ker so učitelji tega mnenja, da bi oni nasvete stavili glede vsebine knjig. Odbor je vse te jako važne, enoglasno vzprejete nasvete na znanje vzel, ter obljubil posredovati, da se tem željam vstreže. G. Govekar predlaga, da se doktor Fran vitez Močnik, zdaj umirovljeni deželni šolski nadzornik, imenuje častnim članom nNarodne Šole", ter govori o tem tako - le: nSlavna skupščina! Vsako društvo deluje na to, da si pridobi veliko število pravih in podpornih udov; skrbf pa tudi, da skaže čast onim moždrn, ki imajo za društvo veliko zaslug, ki delujejoza razvoj vednosti, ali za blagor naroda: imenuje jih svojim častnim udom. Častni udje so društvu gotovo v ponos, in čim več jih društvo imenovati more, tem bolj to svedoči vrednost društva. Tudi občnemu zboru MNarodne Šole" pristoja po §. 9, točki c, njenih pravil, pravica, imenovati častne ude. Ker naše društvo dozdaj še ni imenovalo nobenega častnega člaoa, mislim, da govorim v imenu vseh navzočih, ako predlagam, da otvorimo vrsto častnih članov z možem, ki ima za vesoljno avstrijsko šolstvo toliko lepih zaslug. Jaz mislim tu gospoda doktorja Frana viteza Močnika, zdaj omirovljenega deželnega šolskega nadzornika v Gradci. Toda ne samo zaradi tega, temveč tudi, ker je specijelno za naše društvo gospod doktor Fran vitez Močnik prezaslužen mož, stavljam prcdlog: Slavna skupščina imenuje naj omenjenega gospoda svojim častnim udom. Mej naalim številom dobrotnikov našega društva — katerih bi seve-da več potrebovali, da bi nam bilo mogoče društveni namen točneje izvrševati — ne pogrešamo niti jedno leto preblazega gospoda doktorja. Naša čast nam tedaj veleva, da se skažemo hvaležnim velezaslužnemu možu, da mu s tem, da ga imenujemo častnim udom, pokažemo svoje veliko spoštovanje. Gospodom tovarišem pa prepuščam ta predlog v razgovor ter jih prosim ob enem, da ga jedno-glasno vzprejmo." Predlog vzprejme se jedno-glasno. G. Žumer predlaga, da se i g. Stegnar, zdanji predsednik nNarodne Šole" in nje duša, imenuje častnim članom. Tudi ta predlog se vzprejrne jedno - glasno, dasiravno se g. Stegnar brani vzprejeti te časti. G. Kos stavi ta-le predlog: Slavni zbor nNarodne Šole" skleni prositi v vsakem okraji po jednega učitelja, naj bolje pa okrajnega šolskega nadzornika, ako je prijatelj teniu društvu, da nagovarja svoje kolege, naj pristopijo z vplačilom malega zneska k »Narodni Šoli". Vzprejeto. S tem je bilo končano zborovanje. G. predsednik Stegnar zaključi zbor, zahvaljevaje se gospodom učiteljem za veliko udeležbo, s trikratnim nslava" premilostljivemu vladarju. Odbor je ostal zdanji s predsednikom vred. (Hinko.) II. Občni zbor ,,Društva y pomoč učiteljem, njihovim vdovam. in sirotam na Kranjskem" je bil v dan 11. septembra 1884. 1. v telovadnici II. mestne deške šole. Ob 8. uri je bila po stari navadi sv. maša v Šent - Jakobski cerkvi, pri kateri so gg. mestni učitelji pod voditeljstvom g. Jos. Majerja in Razingerja izvrstno peli. Po sv. raaši ob 9. uri začne se zborovanje. Predsednik, mil. g. prošt dr. Jarec, pozdravi navzoče presrčno in naznanja, da je denami stan tega društva ugoden, da se podporni zaklad množi i. dr., kar navzoči radostno poslušajo. Potem poroča bolj natančno o društvenih razmerah gosp. M. Močnik. ,,Vdovsko društvo" ima vsega premoženja 44.042 gld. 55 kr., a tega je v državnih obligacijah 42.450 gld., drugo je ali naloženo v hranilnici, ali pri društvenikih, ali v gotovini za medčasni trošek. — Podpiranih je bilo letos 11 vdov po 80 in 2 po 100 gld. na leto in 26 sirot po 20 in 25 gld. na Ieto, tako, da se je potrosilo za vdove in sirote, ki imajo podpornino po društvenih pravilih, 1464 gld. 77 kr. Vseh prihodkov letnine in vstopnine društvenikov, obresti od obligacij in izposojenih kapitalov je bilo 2477 gld. 94 kr., troškov pa 2227 gld. 3 kr., tedaj ostane gotovine v blagajnici 250 gld. 11 kr. Društveno premoženje v obligacijah se je narastlo raimo lanskih 41.650 gld. za 800 gld., v obligacijah je tedaj 42.450 gld. Podpore so dobili letos: Matej Kračraan, upokojeni učitelj v Šmariji, služil od 1. 1844., a po nemilih okolistavah prikračen v svoji pokojnini — 30 gld. Janez Zupanec, upokojeni učitelj v Šmartinem pri Gornjem Gradu na Štajerskem, rojen v 20* Podgorji pri Kamniku 1. 1816., služi že od 1. 1841., preselivši se na Štajersko k Novi Štifti je bil tam v pokoj dejan, po deželni šolski postavi na Štajerskem prikračen v penziji, dobil je 30 gld. Oba ta dva imata pravico do podpore po §. 11. društvenih pravil, in se jima postavno ne more odrekati podpora. Iz milosti so dobili podpore: A. M. z ozirom na izvanredne nesreče v obitelji 20 gld., vdova J. J. podporo za bolehnega otroka, bivšega učenca I. šole. — Podpora se je odrekla P. A., dijaku šeste šole, z ozirom na §. 11. društvenih pravil, da se odpro vrata samovoljnemu tolmačenju pravil, ako društvo jednemu privoli, a drugemu odreče, pride v zagato. Ucitelju F. K. se je posodilo 100 gld. (pod navadnimi pogoji), ker je imenovani ustanovnik društvu, t. j. precej od začetka pri društvu, sicer pa skozi in skozi verodostojen. Učitelj A. A. je bil iz društva izstopil, a p. 1. zopet pristopil in vplačal vstopnine 40 gld. in letnino za 1. 1884. Oziraje se na dvakratno vplačevanje priznajo se mu s tekočim dnevom pravice pravega uda, ne glede na §. 12. društvenih pravil. — Društvu je pristopil A. Novak, učitelj v Idriji, priloživši potrebna spričevala. Konečno se začne razgovor o tem, koliko imajo plačevati letnine vdovci brez otrok, ali po 4 kakor neoženjeni, ali po 6 gld. kakor oženjeni. Sklene se, naj ostane pri stari navadi, ker zaradi 2 gld., katere morda kdo slučajno več vplača, ne kaže prenarejati društvenih pravil, in bi bila tudi kontrola o tem, akoravno ne smešna, pa vender neprili&na. Odbor in predstojništvo ostane dozdanje. Predsednik prošt g. dr. Anton Jarec, podpredsednik vodja A. Praprotnik, tajuik in blagajnik učitelj v pokoji M. Močnik. V odboru so: Borštnik, Čenčič, Govekar, Praprotnik France, Punčah, Tomšič. III. Občni zbor »Slovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani. Za »Vdovskim društvom" je zborovalo nSlovensko učiteljsko društvo". Zbranih je bilo 45 društvenikov iz raznih slovenskih krajev. Predsednik A. Praprotnik nagovori navzoče tako-le: ,,Slavni zbor, vrli sotrudniki! Odbor ,,Slovenskega učiteljskega društva" je v dan 4. sept. 1.1. današnji dan odločil za redni občni zbor temu društvu, katero je z letošnjim letom doživelo že svoje XVI. leto. Velečastiti udeležniki in mili sotrudniki, ki ste od blizu in daleko prišli k tej, bi rekel, domači skupščini, vzprejmite pred vsem presrčni pozdrav moj in vsega odbora! Kakor druga leta se je tudi letos imenovani društveni odbor po svoji moči trudil, da bi društvo vestno izvrševalo svojo lepo namero: ,,duševno podpirati slovensko ljudsko šolstvo". Akoravno ,,Slovensko učiteljsko društvo" ne sme se baviti s politiko, se je vender vselej iskreno zanimivalo za to, da narodna ravnopravnost tudi v naši Ijudski šoli in posebno v naših izobraževalnicah za učitelje in učiteljice postane resnica. Vsled tega je odbor po sklepu zadnjega občnega zbora pred vsem po primernem potu (t. j. pri enketi za popravljanje in uredovanje učnih načrtov) na to delal, da se učni načrti in učni navodi z ozirom na novejše postave in ministerijalne naredbe ter oziraje na vsakdanje potrebe v naših ljudskih šolah primerno prenarede in uravnajo. Vrh tega je odbor v seji 5. junija t. 1. vzprejel ta-le predlog: ,,Slovensko učiteljsko društvo" pritrjuje sklepom uradne konferencije mestnega učiteljstva v Ljubljani v dan 29. maja t. I. o nasvetih za prenaredbe učnega črteža v peterorazrednih Ijudskih šolah in o nasvetu, da naj se drugi deželni jezik (pri nas nemški) zaženja poučevati še le tretje šolsko leto. Tem sklepom uradne konferencije Ljubljanskega učiteljstva je ,,Slovensko učiteljsko društvo" veselo pritrjevalo zato, ker je ta načrt na podlogi vseh pedagogijskih pravil imelo že davno v svojem programu. Ako bi bile našemu društvu denarne razmere bolj ugodne, bi pred vsera drugim podpiralo tudi literarno naše šolsko polje, ter bi po lepem vzgledu vrlega ,,hrvatskega pedagogijsko-književnega sbora" izdajalo pedagogijske in druge knjige za naše nekako zaostalo šolstvo in učiteljstvo. Zatorej naj vsak domoljubni učitelj in šolski prijatelj rad žrtvuje »Slovenskemu učiteljskemu društvu" svoj skromni donesek. Nemila smrt nam je to leto vzela nekdanjega vzvišenega podpornega uda milostnega gosp. dr. Janeza Zlatousta Pogačarja, knezoškofa Ljubljanskega. Ohranimo mu vedni spomin! Ker bodeta g. tajnik in g. blagajnik v društvenih zadevah dalje na drobno poročala, mi je le še dolžnost, da se v svojem imenu in v imenu odborovem lepo zahvaljujem rodoljubnim učiteljem in učiteljicam in drugim vrlim našim prijateljem, ki tako ali tako podpirajo delovanje našega društva. Da bode naše društvo bolj in bolj izvrševalo svojo namero, ne more pogrešati podpore in pripomoči bližnjih in daljnih rodoljubov. Zatorej: Presrčna jim žahvala! (Konec prih.) Knjiga Slovenska V XYIII. veku. XXIV. _nton Tomaž jLliiIiart (Linhard, Lienhard, Leenhardt), r. 11. dec. 1756 v Radoljici — Carn. Radinansdorfens. Capitaneatus Circuli Labacensis Officialis, Scholarum Normalium Visitator, inter Acadeinicos Operosos Labacenses dictus: Agilis . . Ad S. J. susceptus, qua citius sublata, ad eam non est admissus . . Labaci generoso et iinmutabili suae Religionis spiritu, nec quidquam in melius persuadentibus fratribus suis et fidis amicis, suam animam egit 14. jul. 1795 (Bibl. Carn. 33). Publicis typis mandavit: a) An den Hochw .. H. Carl Fiirsten u. Biscbof zu Laybach . . Gr. v. Herberstein . . bey dem Antritte des Bisthumes gesungene Ode. Lab. 1773. 8. nUnausgearbeitet, unmiindig; frisch abgefeilt", pravi sam v BBlunien aus Krain" 1781: Aemona's Feyer, als Karl des h. R. Reichs Graf v. Herberstein Fiirstbischof wurde ("VVarum so eilig, Schleicherinn, die du sonst — Aemona's Busen langsam durchschlichen hast? — Wie rieselt deine Flut so eilig, ¦— Eilig hinunter, das sag' mir, Laybach? u. s. w.), kjer je nekoliko popiljena drugič natisnjena. — 5) Miss JenyLowe, einTrauerspiel in fiinf Aufziigeu. Augsburg bey Conrad Heinrich Stade 1780. 8. — c) Blumen aus Krain. Fiir das Jahr 1781. Eger. 12. 158 S. — Eine Sylhouette. Zueignung (Dem Urtheile der Kenner, und der Gnade der Liebhaber unterthanigst gewidmet von A. Th. Linhard). Vorbericht (Ich will's wagen, will mich meiner Muthlosigkeit entschwingen, dachte ich mir, putzte meine Muse so gut als moglich zusammen, und fiihre sie hiemit feyerlich auf. Sie ist ein Landmiidchen, und kann nicht artig thun, aber enothen kann sie, und schamhaft errothen ist oft besser, als sich kiihn weg entschuldigen. — Die Wahrheit zu gestehen, ich habe nicht genug Eigenliebe, um zu glauben, in meinen Liedern sey Glut, und ich konne ihn fliegen, den Flug. Meine Absicht war bloss, die Nachbarn gegen Norden zu uberzeugen, dass in unserem undeutschen gebirgigten Vaterlande hie und da zwischen Hecken und Disteln auch noch ein Blumchen heraufschiesst, dessen Geruch freylich nicht ambrosisch, aber vielleicht ertraglich ist. — Nur etwas noch. Ich kiiodigte einen Musenalmanach an, und gebe einen Blumroenstrauss. Man wird mirs, hoffe ich, um so viel weniger iibel nehmen., da ich bloss den Namen anderte, und die Sache behielt etc.) — Das ode Eiland. Ein Singspiel in einem Aufzuge. Nach Metastasio. Gedichte . . Der Turnier zwischen Ritter Lamberg u. Pegaru (Nach dem uralten Slavischen: Wie im Wetter, so stiirmet auf seinem gewaltigen "VVichrer — Durch das zitterende Wien der miichtige Pegam, das Feuer — Unter dem Hufe hinweg spritzt. Nun ruft er, die Hochheit und diistern — Stolz im blutigen Rufen: wo sind sie, deine Versuchten, — Fiirst des erhabenen Wiens! . .) Die Menschenliebe Josephs II .. Trinklied der Kroaten. Horaz I. B. 39. 40. Ode . . Ein Mann ein Wort . . Uiber die Nutzbarkeit der natiirlichen Philosophie (Nach dem Englischen). Gedanken, gedacht beym Grabe Theresens . . — d) An Joseph nach dem Tode Marien Theresens im Winter. 1781. 8. 6 S. e) Versuch einer Geschichte von Krain und den ubrigen Landern der siidlichen Slaven Oesterreichs von Anton Linhart, k. k. Kreisschulenkommissar, u. Mitgliede der oekon. Gesellschaft in Krain. I. B. Von den ersten Spuren einer Bevolkerung im Lande bis zur ersten Anpflanzung der krainischen Slaven. Mit einer giossen Charte u. zwei kleinern Kupfern. Laibach, Eger. Verlag. W. H. Korn 1788. 8. 444. — II. B. Von der ersten Anpflanzung der krainischen Slaven bis auf ihre Unterjochung durch die Franken. Mit einer Charte von detn alten Karantanien, u. einer rasonnirenden Tabelle iiber das slavische Alphabet. Von A. Linhart, k. k. Sekretar der Landesbauptmannschaft in Krain. Laibach, 1791. 8. 397. nLinhart war nicht nur ein gelehrter in mehreren Fachern des Wissens, besonders in der vaterlandischen Geschichte,.sondern auch ein eifriger u. verdienter Nationalschriftsteller . . . Sein historisches Werk, welches leider unvollendet geblieben, ist bei weitem kritischer, als was bis dahin iiber die Geschichte Krains geschrieben wurde (Šaf. 28. 29). — V tej knjigi razkazuje v predgovoru (14 str.), kolike pomembe je Kranjska sploh, kteri in kako so o njej vže pisali na pr. Megiser, Kron, Bauzer, Schonleben, Valvasor itd., na ktere stvari hoče se ozirati on p. na stare spominke, napise, na nekdanje verstvo, na oliko in jezikoslovje, na sosednje narode, brez kterih se povestnica Kranjska posebej ne da pojasDOvati; kolike osnove ima, kijih bode javaljne izvršil itd. V II. zvezku graja spet v predgovoru (11 str.) izraz: Ilirski jezik, Ilirski Slovani, češ, tako se reče nemški, ogerski t. j. naOgerskem bivajoči Slovani; našteva znake, po kterih se določuje staro sorodstvo mej njimi; Slovan mu je iz selo Wohnsiz n. Selovan-en-ec; Aemona Laibach — Laubach iz Luba, Lublena itd. — Najvažnejše pa so mi v drugi knjigi besede, ki naj bi jih pač pomnili učenjaki naši: BDass die Slaven, obschon kaum bemerkt in der grauen Vorzeit, eine Grosse, wie keine andere Nation, erreicht haben; dass sie, ehe Rom und Byzanz ihren Namen wusste, furchtbar u. weit ausgebreitet da standen, um Reiche zu zerstoren, u. zu errichten; dass sie noch jezt fast das halbe Europa u. Asien beherrschen, o. bewohnen; dass keine Nation die Aufmerksamkeit des Geschichtforschers, des Philosophen, und des Staatsmannes so sehr verdiene, als die slavische, dariiber ist man in der gelehrten Welt schon einig geworden. — Dass aber unter den Volkern der oesterreichischen Monarchie die Slaven an Zahl u. Macht die iiberlegensten sind; dass, wenn es in der Staatskunde iiblich ware, die Summe der vereinigten Krafte, worauf die Majestaet dieses Staates ruhet, von der grossten homogenen Kraft zu benennen, Oesterreich eben so eigentlich, als Russland, eia slavischer Staat heissen milsste, darauf, glaube ich, ist man noch zu weuig aufmerksam gewesen. Man lasse aber, um iiberzeugt zu sein, nur einen Blick vom adriatischen Meere, durch Innerosterreich, durch Ungarn, u. die einverleibten Konigreiche — mit einem Seitenblicke gegen Osten hinab — durch Galizien u. Lodomerien, durch Schlesien, Mahren u. Bohmen hinwandern, zahle alsdann die Millionen Slaven, u. urtheile, was sie fiir Oesterreich sind, was sie sein konnen!!! (Vorr. II. Band)." Um die slowenische Nationalliteratur machte sich Linhart besonders durch die Bearbeitung zweier Lustspiele in der Landessprache verdient, die dann gedruckt u. von Dilettanten im laibacher standischen Theater aufgefiihrt wurden. Dies war allerdings ein sehr zweckmassiges Mittel, die Theilnabme der Gebildeteren u. Vornehmeren ftir die Muttersprache u. ihre Literatur zu gewinnen (Šaf. 29). — Ti njegovi slovenski prevodi so pa: 1) §hupanova Mizka. Ena komedia v' dveh akteb. Prenarjena po tej ngmshki: Die Feldmiihle, inu v' Lublani jegrana v' Lejti 1790. ^tifkana per Joan. Frid. Egerju. 8. 37 str. — (Peršone: Tulpenheim, en žlahtni Gospod. Šternfeldovka, ena mlada bogata Vdova. Monkof, Tulpenbeimov perjatel. Jaka, župan. Micka, njegova bčer. Anže, Micken ženen. Glažek, en Šribar). 2) Ta Veffeli dan, ali: Matizhek se sh§ni. Ena komedia v' pgt aktih. Obdelana po ti franzofki: La folle journee, ou le mariage de Figaro par M. de Beaumarchais. Stifkana v' Lubiani v' lejti 1790 per Ignaci od Kleinmayerja. 8. 150 str. — (Peršone: Baron Naletel. Rozala, njegova gospa. Matiček, Gartnar grašinski. Nežka, hišna dgkelca. Tonček, tu Študent na vakancah. Zmešnava, en Advokat na deželi. Žužek, Kanclir grašinski. Budalo, njegov Šribar. Jerca, županova hčer. Jaka, en Lakaj. Gašper, en Delovc. Rihtni hlapec. Godci. Kmgteški fantje, inu dekliči. Jegra se na enim gradi na gorenskim, blizu ene vassy.) — Besedo kaže naj vrh tega še konec: Matiček poje. Je 'n fanteč, kl roge nam stavi, Njemu se Lubezen pravi, Tisti repetnice ima. Vejš zakaj ? — za to, de lože 'Z ene do te druge rože S6m in' kje ferfulit zna. Vsi. Zdej zapojmo, zdej vukajmo! Možje. / Eden drugmu \ , . , *<-,,. ? ogen dajmo! Z e n e. l Ena drugi ) Jeza, žalost, le na stran! Dons je moj vesseli danl BBeide Stucke sind nicht blosse Uibersetzungen, sondevn freie Bearbeitungen mit Nationalisierung des Sujets u. getreuer Beobachtung der Nationalsitten, lebendige Gemalde des krainischen Lebens, wenigstens wie es vor 40 Jahren noch war. Die Sprache oder zuniichst die Schreibung erscheint zwar in grammatischer Hinsicht, bei den Fortschritten, die seitdem die krainische Grammatik gemacht hat, im Einzelnen noch ungeniigend, auch durch unnothige Germanismen, die jetzt auch minder geiibte Schriftsteller zu vermeiden wiissteD, entstellt; im Allgemeinen aber ist der echte krainische Ton so getroffen, wie in wenigen krainishen Biichern, von denen freilich auch wenige krainisches Leben darzustellen haben. Schade, dass der Gegenstand des Veffeli dan wirklich leichtfertig ist, so dass man jetzt eine erneuerte Auflage davon kaum erwarten darf. Ubrigens enthalt das Lustspiel auch ein paar sehr hiibsche Gesangstiicke (Šaf. 85. 86. Vgl. auch Kopitar's Gramraatik. S. 295. Selbstbiographie. Slav. Bibl. I. 12). 3) Bukve od Kug inu Bolgzen Goveje Živine, tih Ovac inu Svin, popissane za Kmete na povelje tg nar vikši Gospodske od Joanneza Wolstajna, Doktarja za Arcnijo, inu Ranocelnost, Directorja inu vučenika živinske arcnije v' cessarskim krajlevim špitali za živino na Duneji. V Lublani. Per Ignaciu Kleinmajerju 1792. 8. 208. — Na razgled bodi iz predgovora: nLubi Kmetje! Od deržanja tg živine: od kug inu bolezen, katere vašo živino tero, bora jest z' ,vami v' tih bukvah govoril . . . Bogejte moje oporainuvanje inu navuk! deržite, inu dopolnite tiga istigal — za volo tega se nimate mpni, ampak svetli Cessarici, Mariji Therezji, inu nje visokim synovam Jožefu timu drugimu, inu Leopoldu zahvaliti. Tej pprvi sim jest enikrat v eniin pogovoru djal, de vam hočem ene bukve od živinskih bolezen dati. MTo piši, je rekla, to nikar ne pozabi; če raven jest ne bom doživela, kaj tvoje bukve tiro vbogim kmetam nucale bodo, bodo pak moji otroci doživeli". Tg so bile bessede te svetle Marije Therezije. Ona jih je taku gorke na moje sercg položila, de jih nigdar — nigdar pozabil ne bom. čez stiri lejta, 1773, mi je Jožef ta drugi skuzi mojo vikši Gospodsko leto delu naložil, od kateriga je vže ta perva skušna v špjst jezikih na dan prišla, inu edenajstkrat na novič vtiskana bla. Letg bukve, katere so skuzi grozno mujo inu dolgu lejt med vsimi tg nar bolši ratale, vy dobite od Leopolda tiga drugiga. Vzemite jih z' častjo, inu bodite njemu hvaležni." Da je to knjižico poslovenil A. Linhart, ne pa Jos. Ignat. Fanton de Brunn, kakor po Bibl. Carn. (p. 18.) trdi Šafafik (S. 97), spričuje mi baron Sigmund Zois, kteri je 4. aprila 1794 iz Ljubljane pisal V. Vodniku: nDas Buch, wovon Sie erwahnen, ist mir nicht bekannt, es wiire denn das vom Pater Markus iibersetzte Noth u. Hiilfsbiichlein fiir Bauern, oder das von Lienhart iibersetzte Werk des Prof. Wollstein, wovoq ich Ihnea hier einige Exemplare, zuin Vertheilen an die Nachbarsleute, mitschikke etc." (Vodn. Spomenik 1859 str. 47). Jezik se v besedi in v obliki vjema, čas tudi, in Zois je to lahko na tanko vedil. Tudi sicer se Linharda v svojih pismih pogostoma spominja. — flAn ihr deiitsch derfen Sie in Briefen gar nicht denken, sondern von der Hand \vegschreiben, was immer gesagt werden soll, wie ich es thue, ohne einander im mindesten zu genireu. Ausser Linhart, dem dies Gliick zu theil ward, derfen wir uns, auch Kummerdey nicht riihmen, nur eine Zeyle, osterreichischer Idiotisraen frey, schreiben zu konnen! Dies hindert uns aber nicht, einander zu verstehen — und iibrigens sind wir ja nur Slaven, und befleissen uns unserer Muttersprache" (Vodn. Album S. 58). — nUeber Lienharts Todt wird noch iinmer gedichtet . . Bisher gefallt mir Prof. PentzeTs Epitaph noch am besten: Tumulus Triviae Sanctus h. s. c. Antonius Linhart Herbersteinii, Sehonlebenii, Valvasoris Ingenia junxerat unus. S. i. t. 1. ... Im Krainerschen miissten es gereiinte Verse seyn, damit man sie desto leichter gang und gebe machen konnte etc." (Vod. Alb. 52). — Te mu je vgodno zložil dr. Fr. Prešern, ki se pod napisoni latinskim nahajajo na spomeniku njegovem: Antonio Linhart Carnioliae Historiographo Et Caesareo-Regii Capitaneatus Ducat: Carn. Secretario. Hoc Merenti Moerentes Posuerunt Amici. Obiit 14. Julii 1795. Steze popustil nemškiga Parnasa, Je pisal zgodbc kranjske star'ga časa. Komu Matiček, Micka, hči župana, Ki mar mu je slovenstvo, nista znana? Slavile, doklcr mertvi se zbudijo, Doma bote Talija, Klijo.