406
O demoralizaciji (spačenosti) ljudstva.
Ljudstvo je jedro naroda, zato je njegova odgoja in oskrbljevanje velike važnosti v državi. Po demoralizaciji (spačenosti) so propadle že rodbine, države in narodi.
V sedanjem času se mnogo govori o spačenosti naroda. V mestih so razne okoinosti, katere uplivajo na življenje prebivalstva. Mnogo se očita moderni odgoji, in sicer ne brez vzroka. Krivda se pogostem pripisuje soli, čeravno se šole povsodi popravljajo. Imamo dobrih šol, a mladež je vendar neodgojena, razbrzdana. Odkodi izvira to? Naj se mi dovoli tu prosto napisati nekatere besede v obziru na zunanje ljudske šole. Do-bodo se dobre šole, izvrstni učitelji, vendar je mladež neodgojena, in jaz rečem, da bode tako dolgo neodgojena ostala, dokler bodo obstajale še dalje nekatere okoinosti. Mnogo okoinosti je, katere delajo narod tako sloboden, da v svoji svobodi ne pozna niti postave, niti oblasti, in pijan take slobode strmoglavi v nevarnost.
V   dokaz   navajam   nekatere   take   prigodke   in okoinosti.
Najprej opominjam, da je naša mladina med letom več na paši in pri poljskem delu, kakor v šoli. Tam se shaja z odraslimi, največ razuzdanimi dečaki in dekleti, pri katerih se od spomladi do novega leta več slabega nauči, kakor v šoli dobrega od novega leta do spomladi. Znano je, da si otrok bolje zapominja nepoštene govorice in surove šale, kakor resni šolski poduk, naj ga učitelj še tako lepo in zanimivo razlaga. To se vidi iz otroškega vedenja, ker ne redko prese-zajo svojih mojstrov v pogovorih, kateri prestopajo vse meje poštenosti.
Druga okolnost je nevednost in neskrbnost stari-sev za odgojo otrok. Nevednost je tu in tam odpust-ljiva in neskrbnosti se mora gledati skozi prste, ker se malo briga za ono, o čemer se malo vč, in sedanji viharni in materijelni čas ne dopušča ravno tudi najprid-nejšim starišem, da bi vse uredili tako, kakor nalagajo postave odgoje. To se v velikem vidi po vasčh, kjer se je vdomačilo siromaštvo in boj za življenje vse drugo
prevladuje.    Kdor bi pomogel  siromaštvu,   pomogel bi vsej stvari.
Nadalje mnogo pripomaguje k demoralizaciji ljudstva nesrečna deiitba premoženja, katera se pri nas vrši še za življenje starega gospodarja in gospodinje, katera sta ga pridobila z veiicim trudom in potnim čelom. Odkar se je začelo med ljudstvom deliti očino premoženje , od istega časa vlada med njim sovraštvo in nesloga. Pod gospodarstvom prejšnjega lastnika, navadno izkušenega starega moža in uzorno do* brega kristijana, morala je vsa hišna družina njemu biti pokorna in brez njegovega vedenja in dovoljenja ni smel iti nikdo od hiše. Starina je ukazoval delo, poieg tega pa je vzdržaval v hiši pobožnost, pošiljajoč družino v cerkev k maši, k izpovedi, a sam je bil v vsem najlepši uzor. Pripoveduje se, da se nekdaj ni prej zajutrekovalo, dokler okolu mize zbrana družina ni jednoglasno odmolila. Kam je prešla ta lepa krščanska navada? Pri naših kmetih se že zelo zgublja, a namestu nje zavladale so mnoge neprilike. „To je duh časa" ¦— utegne reči kak modrijan, Tudi mi pravimo, da je „duh časa", a to ni dobri, temveč zli duh. Sedaj ima jedna hiša po tri gospodarje in še več. Neodvisen je vsak, ker si imenje razdele med-se. Jeden dobode pol ali tri četrti premoženja, a drugi tudi toliko. Peter prejme na videz lepši del, zato je Pavel jezen na-nj. — Rodbina se skoro pomnoži, treba bi bilo več žeti, al odkod? Delajo se nehoteč dolgovi, za njimi prihajajo tožbe in pravde in navadno ne izosta-jajo rekurzi. Še se pravdajo, dokler ne odpeljejo poslednje kravice. To je pravdna vojska, prava narodna pošast. Eden drugemu nagaja z besedo in dejanjem in tako nastaja vsakdanji prepir in kletvina. Tu ni mesta molitvi, a kjer molitve ne goje, ni blagoslova božjega. — V šoli učimo otroke, da svoje starise, rojake in bliž-njike ljubijo in spoštujejo, doma jih uče iste prezirati, ker se s tem ali onim prepirajo morebiti zaradi jedne kuhalnice, katere ne mog6 razdeliti med seboj. Mi jih učimo moliti, roditelji pa naš nauk izpodkopavajo s kletvijo. Dete navadno postane, kakoršni so stariši, in rado jih posnemlje. Kako tedaj hoče obroditi učiteljeva beseda sad v otrocih, ker takih ne Čujejo nikdar doma, ampak namestu njih le prepir in očitanje slabosti? Bog je postavil stariše na prvo mesto, da skrbe za dobro bodočnost svojih otroki, to je, da jih v krščanski veri in v strahu božjem odgojajo, a se svojim življenjem sejejo seme nesloge in sovraštva v nedolžna srca svojih otrok, in tako že v cvetji more sad, kateri bi imel obroditi njim na radost in Bogu na slavo.
Pomisliti je tu delo šole , če ima tudi najizvrstnej-šega učitelja!                                               (Kon. prih.)
414
Podučno-zabavne stvari.
0 demoralizaciji (spačenosti) ljudstva.
(Konec.)
Dalje nam ljudstvo in posebno mladost kvarijo razne navade in običaji o priliki nekaterih narodnih svečanosti. V prvi vrsti so to ženi to vanj a in gostije.
Naš narod navadno praznuje ženitovanja 3 do 6 ali se po več dni. V takih časib prihajajo tudi učenci obojega spola in ne vprašajoči učitelja ostanejo na veselici, dokler trpi.
Navadno je pri nas , da morajo v cerkev iioei svatje vsi tobak piti, kar delajo tudi otroci, se stanši gredoči. Učitelja mora boleti, kedar vidi tako svojega 8—9 letnega učenca se smodko v ustih (a mnogokrat še čutaro čez rame) mimo šole iti in ukajoč poskakovati; al pomagati si ne more, ker stariši to dovoljujejo in na opomin bi odgovorili: saj to gosposka dopušča. — Kakošni se vračajo taki učenci po svatbi domu in v šolo in kaj dobrega punesč seboj, o tem ne morem govoriti , samo rečem: zle navade in običaji, če tudi ljudstvu priljubljeni, morali bi nehati in se zabraniti. More li šola odpraviti ona zla, ka tera se od druge strani dopuščajo?
Kaj bi porekel o sejmih, cerkvenih godo-vanjib in godbah doma in v bližnjih krajih? Po-vsodi morajo biti navzočni naši dečaki in dekleta, sra mota in greh bi bila, da kater izostane! Pri takih prilikah je treba novcev, a kje dobiti jih? Z lahka si urno pomagati naši dečaki? Ta ima še v koružnjaku in skednju kako zrnice in pri Na t a nu je za poštene (?) ljudi vso noč prodajal niča odprta. Pri njem se za vrečo žita dobode kaka desetica in v nameček še smodka. Da se pa vredni kupci in prodajalci še dlje pridrže, utegne se pridati še lepa pipica za smodke. Ko bi bilo meni, učitelju, dovoljeno, vprašal bil Natana: zakaj naši dečaki in dekleta polne vreče nosijo njemu okolu polnoči in zakaj nima prodajalnice po noči zaprte? A odkodi bi imel učitelj toliko pravice! Nočna trgovina je pri nas tatvina; to je tisti lim, na katerega se lovč duše starejših in mlajših ljudi. Zaradi takih veselic se krade. A kake so tudi te veselice, v koliko hudobij se tam zapeljuje in koliko se jih od sebe počenja, tega risati ne dopušča dostojnost.
A kaj se stori, da bi se prišlo temu v okom? Prav nič! Ako zasačijo sinu Abrahamovega pri tem nečistem poslu, ne zgodi se mu ničesar, ker ima svojega brani-telja. To vam je človek sploh velike vrednosti, po kmetih — a ne za odrešenje krščanskih duš.
Naposled navajam še jedoo za odgojo miadeži zel6 škodljivo jokolnost in ta je , predrzno vtikanje stanšev v šolo. Cuvši nekje zvoniti, menijo mnogi, da šola nima nikake kazenske pravice nad otroki, ker je to postavno prepovedano. Primeri se, da kak oče, navdahnjen neke drzovitosti, v pričo učitelja odpelje kaznjenca zaprtega iz šole ter zel6 osorno ia surovo ošteje učitelja. V takih slučajih se izgovarja gosposka na meh-koat obstoječe postave. In ucit^l)? Molči, pa je spet dobro,   in tam smo,   kjer   smo   bili.    Na tak način ne
ostaje učitelju in šoli izgleda, a narod ie na slabem* Ali mar mislite, da bode tak oče v prihodnje spoštoval šole, ako ga za takovo drzovitost takoj ne kreneta po prstih!
Ce vse te okolnosti premislimo , uvidimo, da niso šoli v nikako pripomoč, temveč, da zel6 overaio njeno delovanje. V sedanjih okoinostih učitelj ni učitelj in šola ni šola. Oblast imajoča gosposka je pred vsem poklicana, da odstrani navedene okolnosti in tako bi se podala učitelju krep«a pnpomoč, brez katere ne more vspešno delovati. Ako ne opravi pri šolski mladini učitelj ničesar, pozneje je ne bode mogel nihče brzdati in tako postanejo iz izpridenib dečkov in dekletec ničvredni očetje in matere, ničvredni gospodarji, ničvreden narod. Čast onim, kjer je to v redu, a mi v gornjem Medjimurji se ne moremo s tem hvaliti. Tu se županstva malo brigajo za šolo. V osemletnem mojem službovanji niso bih moji učenci tako srečni, videti gosp. „sodca" v šoli in da ne bi prihajal župnik v šolo, ne vem, kako bi si moji gojenci predstavljali šolskega poglavarja.    Zalostuo je, a resnica, *)
*) Ta lepi članek iz „Hrvatskega učitelja" se da mutatis mutandis obrniti tudi na naše šolske razmere in je vreden, da se dobro premisli.                          Opomnja prevoditelja.