ZA ŠE VEČJI VPLIV DELAVCEV
V naši. pa tudi v drugih Ijubljanskih občinah je veliko TOZD in delovnih skupnosti z manj koC 30 zapo§lenimi delavci (v naši občini to pomeni prek 150 delegacij). Te se težko organizirajo v učinkovit zbor združenega dela, saj po-teka vse delegiranje iz TOZD prek konferenc delegacij. Za te pa ugotavljamo, da velikokrat pomenijo nekak fileer in se vrsta kvalitetnih razprav in predlogov v temeljnih delegacijah iz različnih (predvsem subjektivnih) vzrokov uduši in ne pride na zbor združenega dela. Ideailno je, da so delegacije neposredno po-vezane r skupščino oziroma v ZZD. Z;a»o smo že doslej a bomo morali poslej posvečati še več pozornosti prav konfeirencam delegacij, njihovemu delovaniu in organiziranosti.
NAPRAVIMO REU NAJPREJ PRI SEBI
Predvsera bomo morali biti do-slednejši pri sebi. To velja za vse šte-vilne predlagatelje gradiv — od ob-čine do drugih družbenopolitičnih skupnosti, ki gradiva še vedno ne predlagajo pravočasno in ne dovolj razumljivo pripravljena. Predlagate-lji si vzamejo vse preveč časa za pri-prave gradiv pa zahtevajo, da se o njih izrečejo delegatj v kratkih. vča-sih nesprejemljivih rokih. Zato so razprave ter odločanje zgolj formal-
nost. Vendar je doslej prav ta for-malnost večkrat zagotavljala spre-jem. To velja za občinsko skupščino, še v večji meri pa za samoupravne in-teresne skupnosti.
V bodoče bo tega vedno manj, kajti že sedaj delegati vse večkrat kritično obravnavajo posamezne predloge in nasprotujejo hitrim spre-jemanjem aii pavšalnim obrazloži-tvam.
Nadaljevanje na 2. strani
(Nadaljevanje s 1. strani)
Vendar predlagatelji še niso pri-pravljeni priznavati in nositi krivdo, ampak jo radi valijo na delcgate, češ da niso razgledani in ščitijo samo svoje ozke interesc. . Skratka, delegalski sistem se v te-meljih samoupravnih skupnostih izvija iz plenic in povojev, shodil je. Zato bo v prihodnje veliko večja od-govornost vseh, ki smo zadolženi za njihovo učinkovilo in usklajeno de-lovanje, da homo to v polni meri za-gotavljali. Pomembne odločitve ne bodo sprejete tudi iz malomarnega odnosa in nezadoMnega spoštovanja do delegacij. Tn velja tudi za stro-kovne službe v OZD in TOZD, ki bi morale delegacijam marsikje več kot doslej pomagati in jim slrokovno svetovati, posebno v pritnerih, ki se neposredno tičejo tudi delovne or-ganizaeije.
Delegacije često nimajo nili vseh podatkov niti pudrohno ne poznajo stanja. Mnenje nekuterih delegatov, da tega strokovne službe ne izvajajo v tolikšni meri, koi bi hilo potrebno je, da se strokovne službe bojijo raz-kriti svoje slabosti,
LJUBUANA
JE V VEČ POGLEDIH
ENOTEN PROSTOR
Kako pa je z dogajanjem in enot-nostjo Ljuhljane? Večkrat je bilo tudi javno poudarjeno, da se v Ljub-ljani izredno težko dogovorimo in uskladimo interese. Deloma to drži in je tudi razumijivo, saj je ob tako različni ekonomski in socialni razvi-tosti, kot je v posameznih predelih Ljubljane, tudi zelo veliko število in-teresov, ki si med seboj včasih tudi nasprotujejo. Vendar menim, da se ne glede na to interesi le dajo uskla-diti, saj vemo, da je vrsta problemov, za katere se dogovarjamo, tolikšnega skupnega pomena, da je vsak, ki jim nasprotuje, istočasno tudi proti sebi. Res je, da se v takih primerih radi po-javijo občinski lokulizmi — najčešče neosnovani —, ki hočejo iztržiti nekaj tudi zase. Res je tudi, da se v primeru, kot ugotavljamo, da je treba v nekem predelu mesta zgraditi nek javni objekt (razen džamije se-veda), takoj pojavijo še štirje kandi-
dnti za tak objekt. To je seveda ne-mogoče. Vendar bi to lahko odpravili z medsebojnim dogovorom, ki bi ga res ne bilo preprosto sprejeti, a bi se g;t morali dosledno držati in ga po potrebi ne ob vsaki priliki ali pritisku — spreminjati.
Osnovno in pomembnejše je, da v Ljubljani odpravimo neučinkovitost, ki bo sicer postala prislovična. Če ugotovimo vzroke te neučinkovito-sti, jih ne bomo našli v naših delega-cijah, tozdih in KS, temvečvštevilnih birojih, institucijah in raznih orga-nih. Ti rastejo kol gobe po dežju in vanje se zatekajo številni strokov-njaki tudi iz naših delovnih organiza-cij — iz raznih vzrokov, med drugim nujhrž tudi zato. da niso pod stalnim kritičnim pVepihom delavcev. Do-gaja se, da iz naših tozdov odhajajo strokovnjaki v razne biroje in morajo potem delovne organizacije posa-mezne rešitve, načrte in programe za težke denarje naročati v tehzunanjih institucijah. In dogaja se, da jim jih izdeluje in pripravlja taistj strokov-njak, ki je odšel iz njihove delovne organizacije!?
In kaj ima to opraviti z Ijubljan-skim dogovarjanjem in enotnostjo?
P.rav ti številni organi in strokovne skupine, zavodi in ne vem kaj še vse, mrzlično iščejo opravičila za svoj ob-stoj, za vsako vprašanje »najboljšp rešitev, zadnjo različico« in vsevprek begajo ljudi, ki naj se izrečejo o nekem problemu. Prav rado se zgodi, da nezadostno informirani in tudi tehnično ne dovolj poučeni s posa-meznimi problemi nasedamo slabim odločitvam.
UMSKI POTENCIAL V PROIZVODNJO
Tovariš Vengust nam je ob neki priliki posredoval podatek, da je v Ljubljani polovica vsega usmkega potenciala Slovenije. Kje je ta po-tencial, ne vem. V naših delovnih or-ganizacijah, kjer predvsem bi moral ustvarjati in neposredno za svoje delo tudi odgovarjati, ga je premalo! Verjetno se skriva po vseh številnih institucijah, ki jih imamo, V gospo-darstvu pa tožimo, da nimamo do-hrih in kvalitetnih, novih uresničlji-vih programov, kar bi dostikrat kr-vavo potrebovali.
Prav tako je pomemben problem strokovnih služb in upravnih orga-nov, ki se neprestanoširijo. Morali bi začeti z odločnimi ukrepi. da to rast zavremo in se bojujemo za večjo ra-cionalnost. V razpravah o stabiliza-cijskih ukrepih vedno govorimo o povečanju produktivnosti, o manjši rasti zaposlitve. Tudi pri tem mislimo predvsem na proizvodnjo, na delav-ce. obzirno pa se ob tem vse prepogo-sto ognemo delovanja naših strokov-nih služb. Uradnikov imamo preveč, premalo pa imamo dobrih delavcev v upravi in drugih organih. Kakovost hočemo nadomestiti z večjim števi-lom, a s tem ne dosegamo želenega učinka. Zato imamo kup lenuhov, ki nam več škodujejo kot vsi birokrati ali tehnokrati skupaj. Tehnokrat vsaj pripravi, izdela rešitve. ki jih lahko ohdelamo in naredimo sprejemljive, a najhuje je, če zaradi nesposobnosti ali lenobe ne dobimo ničesar ali pet minut pred dvanajsto.
Kaj smo glede tega naredili vobči-ni? Ne dovolj, čeprav smo veliko razpravljali. Malo tudi zato, ker bi morala biti to enotna, skupna kacija — vsaj za vso Ljubljano. Znano je, dasmoimeli (in mislim, dašeimamo) v naši ohčini za 30 do 50 delavcev manj številno upravo kot druge ob-čine v Ljubljani. S tem smo se tudi radi hvalili. Zgodilo pa se ni ničesar. Samo naš proračun je toliko manjši. Skratka, nismo imeli nobene stimu-lacije, niti moralne ne — saj smo iz-padli celo kot primitivci, ki ne razu-mejo sodobnega razvoja! Rezultat tega pa je bil predvsem ta, da so za-radi preobremenjenosti odhajali od nas nekateri dobri delavci!!
Morali bi postaviti tudi nove osnove in merila za višino sredstev splošne porabe, ki ne bi upoštevala dejanskega stanja, ampak bi zago- -tavljala sredstva na podlagi objek-tivnih meril. Ta sredstva naj vsakdo porabi po svojem preudarku ali — kar bo ob tem prišlo do izraza — ko-liko in za kar mu bodo delegati dovo-lili, oziroma priznali. Nagrajevati bi morali delavce v upravnih organih in strokovnih službah za njihovo priza-devanje pri poenostavljanju postop- M kov; toda ne na račun samouprave, I ne po količini popisaneaa papirja. MARJAN MOŠKRIČ