/M.ADO JUTRO Št. 15 Nedelja, 12. aprila 1931 Leteča puščica Indijanska povest. — Po Fritzu Steubenu — Kr. Še pred jutrom so odšli rdečekožci v dolino visokih skal, kjer je komaj pred petimi dnevi zasledovalo krdelo osemnajstih belcev štiri Indijance. Kornstalk je jezdil na čelu. Bil je naj-zmameniteaši borec svojega naroda in edino on je smel nositi volovske roge, kar je bilo pri Šavanojcih in še nekaj Hrugih plemenih največje odlikovanje za Šavanojci bodo naredili, kar jim bo ukazal... Vsakemu krdelu je dal natančna navodila in jim odkazal mesto. KonjsKi čuvaji so odpeljali živali globoko v gozd. Sam je odšel s polovico svojih vojnikov na drugo stran doline, od koder je lahko pregledal vso udorino. Zadovoljen je ijil, ker ni videl sledi, ki bi bila izda- Cffltotaka vojne zasluge. To priznanje Je bil dobfl že pred dvajsetimi leti, v boju s Šero-kezi. Glavar je bil svečano oblečen; pri sebi je imel tudi vse skalpe, ki si jih je Ml v dolgih vojnah pridobil. Svoj kratki nagovor je končal takole: »Kornstalk je prijatelj svojih prijateljev, a smrtni sovražnik svojih neprijateljev. Kdo misli, da je Kornstalk bojazljivec?« Prav tako lahko bi jih bil vprašal, če mislijo, da je grizli črv. Dobro si jih je ogledal. Sama pokornost jih je bila. Že prevečkrat jih je bil peljal v boj, da bi bili mogli dvomiti o njem. Tudi ostali poglavarji so bili njegovega mišljenja. Kornstalk je govoril in Jala skrivališče. Dve uri čakanja nista bffl za Indijance huda reč. Končno so začuM konjski pe-ket, vesel vzklik Francoza šn belci so stopili v dolinico. Zadovoljno so se pogovarjali, misleč, da so pustili Indijance daleč za seboj. Živahno skakljaje so se konji bližali dve sto rdečim vojnikom. Preslišali so dvakraten skovik za seboj, preslišali so tudi lahen šepet v grmovju — a v tem trenutku je prevzel ozračje grozen krik, kakor da bi prišel iz tisočerih grl — in že je bflo pet ali šest Šavanojcev za vsakim konjem. Francoz, Martin wulf in rdeči Tom so iz nenada začutili za seboj drugega jezdeca, dve roki sta jih zagrabili, medtem ko so fth druge zvlekle s konj. Fridrih Wagner je začutil usnjato zanko okoli rok in kmalu je odletel s sedla. Padel je na tla s tako močjo, da je obležal nezavesten. Njegovega brata je napadel ogromen rdečekožec. Zletel je iz sedla in komaj se je postavil na noge, ga je že obdala množica rdečih bojevnikov. Mirna in prijazna dolinica se je izpre-menila v rjoveč pekel, vsak grm je bil kakor živ in z vseh koncev so vrele množice Šavanojcev; divje so se vrgli v metež — in če bi bili belci utegnili zgrabiti za orožje, bi bil najbrže malokdo odnesel zdrave pete. A napad je prišel prehitro in beli voj-niki niso imeli niti toliko časa. da bi bili vsaj enkrat izstrelili svoje orožje. Hipoma so bili zvezani in vsak je dobil zamašek v usta. Zdaj je Kornstalk ukazal, naj odpeljejo ujetnike na varno mesto. Tekumzejin trije tovariši, ki so bili ujeti ob Ohiu, so se morali prepričati, če so bili vsi kmetje in lovci zajeti. Poglavar je ukazal po loviti konje ujetnikov, jih pridružil svojim lastnim in potem, ko so privezali belce na živali, so odšli proti vasema. 4. V vasi Cillkote. Po dvanajstih dneh naporne ježe so prispeli ujetniki v varstvu štiridesetih Indijancev, ki jim je bil na čelu Tekumze, do vasi. Večji del poti so morali jezditi z zavezanimi očmi. Ujetniki so zagledali pred sebod koruzno polje z značilnimi kočami. Na severu je zalivala dolinico reka Sioto, ki je obkrožala griček, na katerem je bilo selo. Vas Čilikote je ležala na vrhuncu hriba, ki se je polagoma dvigal, dokler se ni tik nad vodo strmo spustil v dol. Naselbina je bila tako zavarovana na tri strani, le na jug je bila odprta. Za indijanske napade bi bila že lega vasi sama zodoščala; poleg tega je še dvajset čevljev visoka lesena zagrada branila naselbino napada. Ti koli so bili tesno zvezani med seboj. V višini človeka je bila odprtina za lokostrelce in poleg tega še jarek, kjer so se bojevniki skrivali. Mesto je bilo za tistih časov, okoli leta 1770, precej obsežno, saj je imelo več ko osem sto prebivalcev. A v prostorne koče, ki so bile dobrih deset metrov široke, bi bilo šlo še mnogo več stanovalcev. Tekumze je bil vodja čete. Belci ni- so še dolgo potem razttmeR, zakaj je imel ta prav za prav mak) prida vodnik tako moč. Vso uganko nam pojasnjuje dejstvo, da je bil Tekumze na čelu družbe mladeničev, ki je bila ena izmed premnogih tajnih indijanskih zvez. Za to, da je bil na tako častnem mestu, je bil dolžnik pred vsem svoji moči; bil je skoro dva metra visok, najhitrejši tekač plemena, dober jezdec in plavač, a še boljši igrač neke indijanske igre, ki je bila mešanica današnjega nogometa in tenisa. Pri takih igrah se niso borili obe izbranci, ampak sta bili udeleženi obe plemeni. Zaradi teh iger sl se časih vnele hude bitke in premagani rod je moral plačati zmenjeno vsoto. Tako je bil Tekumze s svojo hitrostjo in odločnostjo nekoč rešil že popolnoma izgubljeno igro. Premagani Lenape so morali zato izprazniti dolino »grmečega potoka«. In tako so Šavanojci prišli do nove posesti. Zveza mladeničev je največ pripomogla k zmagi, po krasni Tekumzejevi igri je odstopil tedanji vodja Kiškalva in prepustil vodstvo njemu; od tistih dob sta bila neločljiva prijatelja. Tekumze je bil tudi zvit kakor lisica. Ko ga je Jean Martin ves čas izpraše-val, kaj bodo naredili z ujetniki, ni dal besedice od sebe. Na beg ni bdlo niti misliti. Francozu se je posebno čudno zdelo, da jih niso bili pri napadu pobili, kakor je bila indijanska navada. Slabe slutnje je imel, da bodo Indijanci prire- dili najbrže veliko slavnost ki take veselice se navadno končajo z mučenjem ujetnikov. Mali Francoz je bil pred tremi leti videl mladega Irca Mac Graya, kako je po groznih mukah izdihnil, in kadar se je spomnil tega, so se mu naježili lasje. (Dalje prihodnjo nedeljo^ Marija H.: Pisana družba V čakalnicah po železniških postajah se zbira pač najrazličnejša družba na svetu. Bogati, revni, stari, mladi, veseli, žalostni, zdravi m bolni; vse skupaj se gnete in preriva, ali pa se zaspano stiska po kotih, brez ozira na narodnost, vero in običaje. Čakalnica pa, o kateri vam hočem zdaj pripovedovati, je majhna in temna, vsa iz železa, brez oken in vrat. Včasi se v njih zbero vsake vrste potniki, stari in mladi, debeli in suhi, elegant- Ta čakalnica je zdaj pravkar prazna. Za vogalom je izginil pismonoša, ki je vso pisano družbo te čakalnice pobasal v svojo črno torbo in odnesel v urad, kjer se bodo naši potniki odpravili proti končnemu cilju. Hopla! Skozi odprtino nabiralnika je prifrfotalo dvoje pisem. Prvo je bilo malo, zelo elegantno snežnobelo pisemce, drugo pa sivo poslovno pismo. »Dober večer«, je zahreščalo sivo pismo, »glej no, skoro obenem sva se našla tu. Kam pa kam, če smem vprašati?« »V Beograd«. »O, to je pa daleč. Jaz bom preje na cilju. Samo v Zagreb grem. In namen vašega potovanja?« »Uradna skrivnost!« je spakljivo odgovorilo belo pisemce. »Hm-hm«, je v zadregi pokašljalo sivo, delaje se, kakor da bi prisluškovalo, »mislim, da dobiva družbo«. »Eh, kaj! Ali ne vidite, da nekdo prižiga plinsko svetiljko?« V črnino nabiralnika je tedaj res posi-jal žarek luči. A v tistem hipu je dejalo nekaj »štrbunk« in se težko zavalilo na nežno belo pisemce. To je zavpilo loveč sapo: »Kakšna nesramnost! Ravno za vrat me tiščite! In kako me pritiskate!« »Zato sem pa tudi tiskovina!« se je odrezal zavoj dnevnikov. »To zelo neprijetno okušam! Zakaj se pa niste rajši zvrnili na sivo pismo?« »To vam nič marU »Oho!« »Prosim, nič se ne razburjajte! Zdi se mi, da ste jako velik domišljavec!« »In vi? Neotesanec! Navadna tiskovina!« »O prosim — s tremi dinarji sem frankirana, potujem pa v Mehiko«. »Bum!« je padel nov gost v čakalnico. Bil je velik, napihnjen, a v sredini je moral biti prazen. Potuhnil se je v kot in takoj zasmrčal, da ga je bilo groza poslušati. »Prosim mir!« je zahtevalo belo pismo. »Prvi me tišči, da bi se kmalu zadušilo, a drugi mi vrešči na ušesa, da bi kmalu oglušelo«. »Ali ste najeli vso čakalnico zase? Menda si domišljate, da ste bog si ga vedi kakšna posebnost«. »No vzorec brez vrednosti res nisem, sem pa belo elegantno, neomadeževamo pismo, ki potuje v Beograd!« »Vzorec brez vrednosti«, se zagroho-če na vse grlo. »Glavna stvar je vsebina, ljubo moje! Mnogo sicer res nisem vreden, a vsaj toliko še vedno, za kolikor se izdajam«. »To je presneto malo«, se porogljivo smeji elegantno pisemce. Zaškrtalo je. Kopa razglednic in dopisnic je prifrčala v nabiralnik in pokrila vse potnike, izmed katerih je hotel biti vsak posebej več, nego vsak drugi. Prerekanje je bilo s tem končano. Cez nekaj časa so se tla pod njimi zazibala in vsi so drug preko drugega strmoglavili v črnino usnjene torbe starega pismonoše, ki je ob določeni uri izpraznjeval nabiralnike. Zamorček Sedeli smo v obednici: Janezek, Drejče, Lizika in jaz. Nenadoma so odletela vrata in sosedov Tomaž je na vse grlo za vpil: »Ali že veste? Pri Logarjevih imajo jančke!« Tisti mah smo tudi že zdkjali iz sobe! Zaloputnili smo vrata za seboj in tekM čez dvorišče do potoka. Z divjim vpitjem smo jo ubrali čez brv (vem, da je morala biti mamica strašno žalostna zaradi našega divjaštva!) in že smo bili aa Logarjevem posestvu. M V J- ffl Itj $ s® »tMizar 1 Logar! Pri vas imate janč-ke?« '^■ear je sedel na klopi pod lipo ir kadil piipo. Ko nas je zagledal, se je za ,wieja«l. Klobuk je imel po strani in pri lažno nas je gledal izpod čela. »Da,« je rekel, »štiri imam!« Med tem smo jih že zagledali. »Tam so, tam so!« smo veselo vzkliknili. S svojim vpitjem smo jih nehote spla-Šrli, Taki jančki so strašno smešni! Nič niso podobni živalim! Mnogo bolj spominjajo na igrače. Stojijo na svojem mestu in se ne ganejo. Lahko iztegneš roko in jih pobožaš, pa se ne bodo zganili in ne vztrepetali. A potem zbežijo in poderejo vse, kar jim je na poti. V skoku dvignejo vse štiri noge hkrati, a potem se spet kakor na povelje ustavijo in boječe obrnejo glave v stran. Med tem ko so bežali, sem videla, kako sta dva trčila z glavama vkup. Mislim, da se nista preveč potolkla, zakaj njuni glavici sta mehki kakor žamet in gosto poraščeni s svilnato volno. »O, bedački! Ko bi le slutili, kako nam ugajate in kako radi vas imamo!« Počasi korakajo v krogu drug za drugim in razkazujejo svoje mehke kožuščke. A zdajci smo zapazili, da so bili samo trije. »Logar! Logar! Tu so samo trije. Kje je pa četrti? Logar je vzel pipo iz ust. S prstom je pogasil tleči tobak in spravil pipo v žep. Šele zdaj nam je odgovoril: »Četrtega sem zaklenil!« »Zakaj? Kako to? Čemu? »Ker je črn!« »Nu, in ...« »Beli se ga boje.« »Zakaj se beli boje črnega?« »Kaj vem, zakaj! Morda mislijo, da je peklenšček.. m. Logar se je zaničljivo nasmehnil. Takoj smo spoznali, da črni janček najbr-že tudi njemu ni bil posebno pogodu. Kljub temu smo ga prosili, naj nam ga pokaže. Naposled se je njegovo srce omehčalo in prinesel nam je črnega jančka. Še nikoli nismo bili videli tako srčkane živalce! Takoj smo ga krstili. »Zamorček, Zamorček!« smo šepetali in ga božali po gostem kožuhu. Zamorček se je zvijal v Logarjevih rokah. Najbrže bi bil rajši tekel z nami po zeleni trati. Komaj ga je Logar postavil na zemljo, je že obstal kakor vkopan. Zagledal je svoje bele bratce in se razveselil. Tako dolgo je bil siromaček sam! Zamorček je zameketal, da je kar odmevalo in skočil kakor pravi mali divjak k svojim bratom. Kmalu je bil pri njih. A beli bratci so se ga silno prestrašili. Kakor iz uma so jeli bežati in bali smo se, da ne bi napolsed še zblazneli. Zamorček ni slutil, da bežijo pred njiim. Tekel je za njimi v prepričanju, da se hočejo le igrati. Beli jančki so v svoji grozi glasno meketali in obupno strmeli v starega Logarja. Naposled je Zamorček izprevidel, zakaj bratci bežijo pred njim. Ustavil se je in žalostno gledai za njima. Klicali smo ga, da bi se vrnil k nam, a njegova žalost je bila tako velika, da nas ni slišal. Strašno se nam je zasmilil. Vrnili smo se domov. Po večerji smo se posvetovali, kako naj pomagamo ubogemu Zamorčku. Drugi dan smo vzeli s seboj našega ornega kužka, ki ga imenujemo Tirasa. Vso pot smo mu dopovedovali, da mora biti prijazen z Zamorčkom, ki je prav tako črn kakor on. Rekli smo mu tudi, da zaradi tega ne sme slabo misliti o njem. Tiraš nas je takoj razumel. Sklenil je trdno prijateljstvo z malim Zamorčkom. In ker se tudi beli jančka niso bali na— šega Tirasa, so se naposled tudi oni sprijaznili z Zamorčkom, ki odslej ni bdi več žalosten, ker ni bil več sam. Andrej: Mešelov osel (Po narodni pripovedki.) Mešele je bil prebrisana glava. Imel je osla sivca, ki tudi ni bil kar tako. Mešele si je obetal od njega še velikih reči in umetnosti, saj je bila žival skoro tako pametna, kakor on sam. Zato ga je tem bolj razjezilo, ko mu je nekega dne sosedov Martin na cesti javno zasmehoval spoštovanega sivca. »Kaj boš ti deval mojo žival v nič, pametnejša je od tebe. Staviva, da jo naučim še brati iz knjig,« se vnema Mešele in s sveto jezo brani sivčevo čast. »To že ne bo držalo,« si misli Martin sam pri sebi in glasno pravi: »Pa staviva, pri moji veri!« Res stavita. Mešele si izgovori sebi in oslu tri dni študijskega dopusta, da se pripravi na izpit, kot ga je bil določil sosedov Martin. Oslu vse tri dni ni pokazal niti betvi-ce sena. Tretji dan zarana se zglasi sosedov Martin pri Mešelu, da preizkusi oslovo učenost. Mešele vzame abecednik in oba gresta v hlev. Osel je lačen, da se mu skozi rebra vidi. Nestrpno čaka Mešela, da mu prinese kaj za zob. Res stopi zdaj ta pred osla in mu podr-ži knjigo pred gobec. Sivec pa, misleč, da mu nosi gospodar krme, sili že od-daleč z gobcem v knjigo in nato razočaran zariga: »I—aaaa, i—aaaa ,..« »Zdaj vidiš, Martin, kdo ima prav! Ali ni koj spoznal, pri kateri črki sem odprl,« se smeje zviti Mešele, ki je odprl abecednik ravno pri črki »i« in »a«. Tako je Mešelov osel srečno prestal prvi težji izpit. Svojo učenost je plačal s tridnevnim postom. t Srečko Kosovel: Jadreničarji Brez jader plovemo, brez vesel veslamo čez razcveteno širno poljano. Kliče nas pomladni svet Pod nami čebelice, pisani čmrlji dvigajo glavice, radi bi uprli za nami polet — ali njim je slajši dom in med, nam pa svet. Zato jadramo, jadramo x svet Mani ca: Zakaj so ribe neme Ribe so imele svoje dni pred drugimi živalmi veliko prednost. Imele so namreč dar govora kakor človek. Bilo je tedaj, ko so Kristusa preganjali njegovi sovražniki in mu stregli po življenju. Kristus se je zatekel na obalo velike reke in se skril med kamenje. Pa sovražniki so prišli tudi tja za njim. Vendar ga ne bi bili našli, da ga ni opazila hudobna riba, ki je molela glavo iz vode in glasno kričala: »Tukaj je! Evo ga!« In zlobni ljudje so Gospoda prijeli in zvezali. Kristus pa se je obrnil proti ribi in rekel: »Nehvaležna žival! Ker si s kričanjem izdala svojega Gospoda, naj ti bo za kazen odvzet glas! Ta kazen naj velja zate in za ves tvoj rod, dokler bo stal svet!« Od tistih dob so onemele vse ribe. Vsaka druga žival, najsi živi v vodi ali na kopnem, konj, ovca, žaba, ptič, čebela, še mali murnček v travi daje svoje vrste glas od sebe. Le od ribe ne čuješ niti glasu niti vzdiha, ker jo je Gospod kaznoval za njeno izdajstvo. Zfl SPRETNE ROKE Računalo Mlajšemu bratcu ali sestrici lahko napravimo prav lično računalo, da bo laže zasledoval računarsko umetnost prve- ihhc* 1 Vzamemo deščico od zaboja, 50 cm dolgo in 20 cm široko ter nanjo pribije-mo dva- kosa lesa (glej si. 1), ki naj bosta 40 cm vsak sebi. Na ta dva kosa lesa pribijemo dve deščici, 60 cm dolgi in 4 do 5 cm široki ter ju z vežemo še z dvema poprečnima deščicama iste širine. Spodnja poprečna deščica nag bo pri- Slika, e-. bita 5 om više od obeh kosov lesa. Razdaljo med poprečnima deščicama s približno 50 cm — razdelimo na deset enakih delov, to je na vsakih pet om začrtamo na stranski deščici črtico. Na vsaki taki črtici pritrdimo na eni izmed obeh deščic, recimo levi, z žebljičkom žico. Na to žico nanizamo po deset 2 cm dolgih obročkov, nažaganih od enako debelih in obeljenih bezgovih palic. Imeti moramo 100 obročkov, od katerih jih pustimo 50 belih, petdeset pa jih pobarvamo črno. Ko na vsako žico nanizamo po deset obročkov, jo dobro zategnemo in jo pritrdimo še na drugo stransko deščico z žebljičkom. Da se žebljički ne vidijo, pribijemo na stransko deščico še tenko letvico, kakor vidiš na levi stranski deščici na sliki 2; na isti sliki pa vidiš tudi koliko črnih oziroma belih obročkov pride na posamezne žice. Bistrim glavicam 1. V trgovino pride kupec. Rad bi kupil liter olja, pa nima steklenice. Trgovec mu jo posodi proti zagotovilu, da jo vrne drugi dan, jo napolni z oljem in jo izroči kupcu. Olje stane 20 Din. Kupec plača s 100-dinarskim bankovcem. Ker pa trgovec nima drobiža, pošlje učenca k sosedu menjat. Učenec prinese drobiž; trgovec odšteje kupcu 80 Din, ostalih dvajset pa spravi v predal. Kupec se poslovi in odide. Komaj pa je zaprl vrata za seboj, priteče sosed k trgovcu in zahteva, naj mu vrne za 100 Din drobiža, ker je ugotovil, da je bil 100-dinarski bankovec ponarejen. Trgovec mu je moral, hoče nočeš, odšteti 100 Din, nakar mu je sosed vrnil ponarejeni bankovec. Za koliko je bil trgovec oškodovan? 2. Na pašniku se pasejo štirje konji. Ker se pa konji med seboj ne razumejo in neprestano grizejo in brcajo drug O o o o drugega, jih je treba ločiti z dvema dolgima črtama, tako da je vsak konj posebej ograjen in z uzdo privezan k ograji. S. Sestavi iz besede »Sokol« pet drugih besed, ne da bi kršil vrstni red črk. (Rešitve objavimo v prihodnji številki »Mladega Jutra«)