KR0NIKA 1-2 49 časopis za slovensko krajevno zgodovino 49 2001 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : Majda Čuden (Ljubljana, tehnična urednica) dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Tone Ferenc (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana, glavni in odgovorni urednik), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Olga Janša-Zorn (Ljubljana), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), Kristina Šamperl-Purg (Ptuj), Nadja Terčon (Piran) in dr. Maja Žvanut (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bua zaključena Prevodi : Cvetka Vode, Anton Suhadolc - angleščina mag. Niko Hudelja, dr. Božo Otorepec - nemščina Gacoin-Marks Florence - francoščina Bibliografska obdelava : Barbara Šatej, Robert Čuden Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana tel. 01 24 11 200 e-pošta: kronika@uni-lj.si Letna naročnina : za posameznike 3.600 SIT, za upokojence 2.700 SIT, za študente 1.800 SIT, za ustanove 4.800 SIT. Cena v prosti prodaji: dvojna številka 2.300 SIT, enojna številka 1.700 SIT. Žiro račun : Zveza zgodovinskih društev Slovenije 50101-678-49040 Sofinansirajo : Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Računalniški prelom : = d.o.o. Tisk : Grafika-M s.p. j Naklada : \ 1000 izvodov i Na naslovni strani : Sv. Jurij na konju, starejša beljaška delavnica, ok. 1430, freska iz cerkve sv. Kancijana v Selu nad Žirovnico (po , objavi: J. Balažic et al. Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, \ kat. št. 139) i KAZALO Razprave Tomaž Nabergoj : Habenl sua fata gladii, habent sua fata arma! (Prispevek k izrazju za orožje in bojno opremo v srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor) ................................................... 1 Boris Goleč : Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo .............................................. 23 Janez Šumrada : Žiga Zois in Déodat de Dolomieu ........................... 65 Marjana Žibert : Zgodovina arheoloških raziskovanj na Gorenjeskem............................................................ 73 Anton Suhadolc : Življenje in delo matematika Riharda Zupančiča ....................................................... 85 Mira Hodnik : Sokolsko slavje v Dol. Logatcu (otvoritev sokolskega doma) ..................................... 95 Dragan Potočnik : Založniška dejavnost in pregled mariborskih časnikov in časopisja v obdobju med svetovnima vojnama ..................... 101 Ljubica Šuligoj : Leto 1941 na Ptuju ....................................................... 113 Mitja Ferenc : Povojna usoda sakralnih objektov na nekdanjem nemškem jezikovnem območju na Kočevskem.............................................. 123 Vladimir Vilman : Franjo Baš in premična tehniška dediščina na Slovenskem ........................................... 141 Božo Otorepec : Krajevna heraldika na Slovenskem ......................... 157 Gradivo Mnenje Znanstvena srečanja Opomba o misionarju Ivanu Rattkayu (Jože Maček) 171 Znanstveni posvet o vzrokih in posledicah izseljevanja iz slovenske Istre po 2. svetovni vojni, Koper, 9. junij 2000 (Jure Gombač) ............... 172; Ocene Preddvor v času in prostoru: Zbornik Občine Preddvor, (ur. Tone Roblek), Preddvor 1999, 418 strani (Alenka Kačičnik Gabrič) ........................ 176 Janez Kavčič, Znamenje vekov. Cerkev svete Trojice v Idriji 1500 - 2000. Idrija 2000, 80 strani (Slavka Pavlic) ............................................. 178 Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795-1891. Dolenjska založba, Seidlova zbirka, 23. knjiga. Novo mesto 2000, 214 strani (Stane Granda)................................ 179 Mitja Simič - Alenka Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, Novo mesto: Dolenjska založba (Seidlova zbirka; knj. 22), 2000, 79 strani (Marinka Dražumerič)..................... 181 49_I 2 KRONIKA 200I izvirni znanstveni članek ¦ UDK 623.4(497.4)"10/15":001.4 prejeto: 20. 3. 2001 TomaŽ Nabergoj dipl. arheolog in dipl. zgodovinar. Narodni muzej Slovenije, Muzejska ulica 1, SI-1000 Ljubljana Habent sua fata gladii, habent sua fata arma!* (Prispevek k izrazju za orožje in bojno opremo v srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor) IZVLEČEK Avtor, izhajajoč iz obdelave arheoloških najdb srednjeveških mečev, obravnava izrazje za orožje in bojno opremo v srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor (ok. 1000-1500). V uvodu predstavi metodološka izhodišča raziskav orožja in bojne opreme, raziskave pri nas in probleme interpretacije izrazov. Temeljni del članka je abecedni seznam 308 latinskih, nemških in italijanskih izrazov, zbranih iz objavljenih in še iz nekaj neobjavljenih pisnih virov. Navedeni so izvirni izraz, slovenski prevod(i), vir z natančnim mestom navedbe in datacija. Članek naj vzpodbudi sistematično iskanje, zbiranje in preučevanje podatkov o orožju in bojni opremi, v povezavi oziroma primerjalno z drugimi vrstami virov (materialni, likovni). Cilji raziskav naj bodo tako funkcionalna, tipološka in kronološka določitev predmetov (ali izrazov in upodobitev zanje) kot tudi in predvsem iskanje kontekstov, v katerih so ljudje različnih družbenih skupin in slojev srednjeveške družbe uporabljali orožje in bojno opremo. KLJUČNE BESEDE orožje, bojna oprema, srednji vek, pisni viri, terminologija SUMMARY HABENT SUA FA TA GLADII, HABENT SUA FA TA ARMA! (A CONTRIBUTION TO TERMS FOR WEAPONS AND COMBAT GEAR IN WRITTEN MIDDLE AGES SOURCES FOR THE SLOVENE TERRITORY) The author deals on the basis of archaeological finds of medieval swords with the terminology for weapons and combat gear in the medieval written sources for the Slovene space (around the years 1000- 1500). In the introduction Nabergoj presents the methodological starting-points for researching weapons and combat gear, researches in Slovenia and the problems of interpretation of terms. The fundamental part of the article is the alphabetical index of 308 Latin, German and Italian expressions, collected from published and from some not published written sources. Quoted are the original expression, the Slovene translation, the source with the precise place of statement and dating. The article is to encourage systematic search, collecting and studying data on weapons and fight gear in connection and comparison with other types of sources (material artistic). The aims of researches should be as well the functional, typological and chronological determination of objects (or terms and illustrations for them) as and above all seeking contexts in which people of different social groups and strata of the medieval society used the weapons and combat gear. KEY WORDS Weapons, Combat Gear, Middle Ages, Written Sources, Terminology Knjige imajo svojo usodo (Terentianus Maurus, De litteris, syllabis et metris, Carmen heroicum 258: Pro captu lectoris habent sua fata libelli) - meo in drugo orožje prav tako. Članek je nastal s podporo fundacije Open Society Support Foundation oziroma njenega komiteja Research Support Scheme \z Prage, štipendija št. 82V1998. KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 IODI Urbar za Devin za leto 1494, str. 3: začetek sezna- ma orožja na devinskem gradu (neobjavljeno, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu), (foto: Marko Habič) OD PREDMETOV K BESEDAM Prvotni namen našega brskanja za srednje- veškimi izrazi je bil osvetliti arheološke in druge (naključne) najdbe srednjeveških mečev, ki jih v svojih zbirkah hrani Narodni muzej Slovenije, posebno najdbe iz reke Ljubljanice. Iz obdobja visokega in poznega srednjega veka oziroma od 12. do 15. stoletja jih je skupno 20, za katere po- znamo natančno najdiščno lokacijo v reki ali vemo vsaj to, da izhajajo iz Ljubljanice (dveh najdenih rezil iz zgodnjega srednjega veka, datiranih v 6. stoletje, tu nismo upoštevali). Poleg teh iz ome- njene reke poznamo še sedem drugih mečev, ki so v zasebni lasti, a so nam bili dostopni za do- kumentiranje oziroma so bili objavljeni - vseh je torej in} V muzeju hranimo tudi sedem mečev iz tega obdobja, za katere najdiščni podatki manjkajo (z izjemo meča z Ajdovskega gradca pri Vranju nad Sevnico). V drugih javnih zbirkah v Sloveniji pa smo doslej zasledili en sam meč v Pokra- jinskem muzeju v Celju, najden v reki Voglajni,^ rezilo meča ptujskega mestnega sodnika v Pokra- jinskem muzeju Ptuj-^ in en meč v Posavskem muzeju Brežice; tega so našli v strugi Save pri Krškem.'^ Tri srednjeveške meče hrani za javnost odprta zbirka Janeza J. Svajncerja v Vojnem mu- zeju v Logatcu.^ Obravnava takšnega specifičnega fonda sred- njeveških najdb, ki je tu izbran le kot ponazorilo, odpira več vprašanj, tako splošnih, posebno meto- doloških, kot tudi konkretnih. V primeru mečev je na podlagi njihove "notranje evidence" (oblika in funkcija meča oziroma njegovih sestavnih delov, način izdelave, znaki in napisi na meču) predmete mogoče določiti tipološko in kronološko. Podatki "zunanje evidence", pomembni za bolj celostno in- terpretacijo gradiva, posebno izvor, najdiščni (arheološki) kontekst in celo morebitna omemba v sočasnem pisnem viru, pa so nam žal le redko na voljo. Kako torej meče umestiti v primeren, vsaj splošen arheološki / zgodovinski okvir, če ne že kar v konkretno zgodbo? Tak okvir se nam zdi pomemben predvsem zato, ker bi büo v njem meče kot izjemne in doslej v mnogočem prezrte najdbe morebiti mogoče interpretirati glede na zgodovinska dogajanja oziroma "procese" v obrav- navanem obdobju pri nas, hkrati pa poiskati ome- jitve in probleme takšnih interpretacij. Predvide- vamo npr., da meči kot izrazito nadregionalni predmeti s svojim izvorom v orožarskih delav- nicah, kar v nekaterih primerih nakazujejo tehno- ^ Matija Žargi, kataloške enote v katalogu: Lozar Šlamcar (ur.). Gotika v Sloveniji - svet predmetov, Narodni muzej 1995, Ljubljana 1995, str. 324 in kat. št. 2.3.11, str. 349-351 in kat. št. 3.2.43, 44, 46-50, 54; Svoljšak et al.. Novo gradivo v Arheoioškem oddelku Narodnega mu- zeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od 1987 do 1993), Varstvo spom,enikov 36/94-95, Ljubljana 1997, str. 262- 263 in kat. št. 66/1-3, str. 264 in kat. št. 71/2. Katalog in podrobnejša obravnava vseh mečev sta v pripravi. ^ Vodnik po zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje, Celje 1983, str. 77, in Tanja Badovinac, kataloška enota v: Grofje Celjski, katalog razstave (ur. Rolanda Fugger Germadnik), Pokrajinski muzej Celje 1999, Celje 1999, str. 18, št. 10. ^ Zakladi pričevanja Ptuja in Ormoža, katalog razstave v Ljubljani, Ljubljana 1987, str. 28-30 in 45, in Dušan Kos, Kdor z mestom ne trpi naj se z mestom ne krepi Plujsid statut iz leta 1376, člen 94, katalog razstave na Ljubljanskem gradu ob Dnevih evropske kulturne de- diščine, 23. september do 10. oktober 1998, Ljubljana 1998, str. 36, št. 13. 4 Stanko Škaler, Krško, Varstvo spomenikov XVII-XIX/1, Ljubljana 1974, str. 171. Za meč iz Murskih Črncev glej J. J. Švajncer, Vojna in vojašl'(rokopis). ° Lozar Štamcar (ur.) 1995 (kot v op. 1); za orožje in zaščitno opremo razen kataloškega dela glej članek Matija Zargija, Srednji vek - "druga železna doba", prav tam, str. 175-185. 9 Kos 1997, posebno str. 93-104. Vaško Simonili, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991. ^¦^ Timotej Knific in Drago Svoljšak, Grobovi langobardskih vojščakov iz Solkana (Nova Gorica), Arheološki vestnik 35, Ljubljana 1984, str. 277-292. Nada Osmuk, Nove najdbe iz časov preseljevanja naro- dov v spodnji Vipavski dolini Arheološki vestnik 29, Ljubljana 1978, str. 464-474. Timotej Knific, Vojščaki iz mesta Karnija, Kranjski zbornik 1995, Kranj 1995, str. 23-40. ^"^ Polona Bilenc in Timotej Knific, Arheološko najdišče Ljubljanica, Argo 40/2, Ljubljana 1997, str. 19-32, po- ^ sebno str. 22. Andrej Pleterski, Sebenjski zaldad. Arheološki vestnik 38, Ljubljana 1987, str. 237-330. Timotej Knific, Arheološko najdišče Gradišče nad Baš- ljem, Preddvor v času in prostoru. Zbornik Obane Viteški lirik Ostrovrški (Von Sctiarpfenberg) v dvo- boju, miniatura iz Manessejevega kodeksa, 14. stoletje (po objavi: I. Walter (ur.) Codex Manesse. Die Miniaturen der Grossen Heidelberger Lieder- handschrift, Frankfurt am Main 1989). Za obdobje novega veka razen Tancikovega kataloga iz leta 1971 navedimo zbirko orožja iz Po- savskega muzeja v Brežicah (katalog iz leta 1995)^'' ter oktobra 1999 prenovljeno zbirko orožja v Po- krajinskem muzeju Ptuj na ptujskem gradu, kjer pa, tako kot v Brežicah, hranijo tudi nekaj pri- merkov iz poznega srednjega veka (katalog iz leta 1999) 18 čeprav smo se v našem pregledu izrazov in virov zanje načelno omejili na (visoki in pozni) srednji vek oziroma postavili zgornjo kronološko mejo približno v leto 1500, je treba z vidika pre- učevanja srednjeveškega orožja in bojne opreme poudariti nujnost poznavanja novoveške oboro- Preddvor, 1999, I^reddvor 1999, str. 55-67. Prim, tudi katalog razstave Od Rimljanov do Slovanov. Prebivaki na slovenskem ozemlju med 5. in 10. stoletjem. Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2000 (v tisku). Vlasta Dejak, Orožje iz Posavskega muzeja, razstavni katalog, Brežice 1995. Vendar je bilo precej orožja že pred leti izposojenega iz Narodnega muzeja v Ljubljani in po razstavi tja tudi vrnjenega. Marjeta Ciglenečki in Polona Selinšek, Zbirka orožja na ptujskem gradu, razstavni katalog, Ptuj 1999; prim, tudi Ferdinand Tancik, Bojna oprema in orožje v zbirki militarij Pokrajinskega muzeja v Ptuju, Ptujski zbwrnik IV, Maribor 1975, str. 351-354. 200I KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ; HABENT SUA FATA GLADU. HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 Sv. Jurij na konju, starejša beljaška delavnica, ok. 1430, freska iz cerkve sv. Kancijana v Selu nad Žirovnico (po objavi: J. Balažic et al. Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, kat št 139) žitve in primerjanja obeh obdobij - zaradi teh- ničnega razvoja orožja, tako hladnega kot strel- nega, ter zaradi sprememb v načinih, taktiki in teoriji vojskovanja v tedanji Evropi. V temeljnem delu članka smo skušali zbrati čimveč dokumentarnega gradiva, ki omenja orožje in bojno opremo v srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor. Viri so raznovrstni in jih lahko razdelimo na več skupin: 1. listine, zlasti inventarji in testamenti; 2. urbarji in fevdne knjige; 3. no- tarske, vicedominske, računske, mitninske knjige; 4. mestni statuti; 5. kronike, popotni dnevniki, biografije, spomini; 6. beležnice; 7. glosarji. V njih pa najdemo zelo različne vrste dokumentov, v ka- terih se pojavljajo orožje, izdelovalci orožja, vojaki itd., ali samo omembe orožja. Med brskanjem po literaturi smo odkrili kak izraz še v drugačnih virih: tak specifičen primer je npr. meč v drugem ^ Prim. Ferdinand Tancik, Vojna stroka v obdobju od leta 1500 do 1650, Kmečki punti na Slovenskem. Razprave in katalog dokumentov, Situla 13, I^jubljana 1973, str. 69- 92. od znamenitih brižinskih spomenikov.^" V naslovu napovedano temo smo dopolnili z nekaterimi izrazi za poklice, službe (funkcije) in splošne poj- me v zvezi z orožjem in vojaštvom. Objavljenim virom smo dodali še nekaj omemb iz doslej ne- objavljenega arhivskega gradiva. Skupno 308 izrazov smo razvrstili po abecedi ter navedli enega ali več slovenskih izrazov oziroma opisov (funk- cije) in vir. Seznam ni in ne more biti popoln. Razlogi za to so v prvi vrsti razpršenost omemb v različnih vrstah pisnih virov, nepregled(a)nost arhivskega gradiva, za katero skoraj ni izdelanih uporabnih tematskih indeksov, a tudi pomanjkanje nekaterih temeljnih oziroma preglednih študij, začenši s terminologijo. Vendar gre večinoma - in posebej v primeru mečev - za obrobne omembe, ki lahko ponazorijo obravnavano dobo oziroma snov, natančnejših primerjav in splošnejših sklepanj pa ne dopuščajo. Ta skromnost podatkov kot posle- dica slabe, naključne ohranjenosti virov in s tem maloštevilnosti arhivskega gradiva seveda nikakor ne kaže na nepomembnost mečev in drugega orožja v srednjeveški družbi. Eden izmed vzrokov zanjo - vsaj v poznem srednjem veku - je morebiti neobstoj ali neprekrivanje "arhivske službe" na Kranjskem (in enako v nekaterih drugih sloven- skih deželah) z državno oziroma v našem primeru deželno vojaško organizacijo, ta pa je vključevala tudi proizvodnjo orožja, distribucijo in trgovino z orožjem, npr. oskrbo orožarn in njihovo produk- cijo. Vicedomski arhiv (urad za Kranjsko) v svojem fondu publico politica premore gradivo šele za 16. stoletje in dalje, npr. o orožarjih, orožarnah in njihovih inventarjih od leta 1518 naprej. Podobno arhiv Kranjskih deželnih stanov (od 1493 do 1861), ki zajema različno gradivo, npr. o izvozu in uvozu orožja, vojaški opremi, o cesarski (deželnoknežji) orožarni v Ljubljani, kontrabandu... Šele z reor- ganizacijo javne uprave na Kranjskem in sploh v habsburški Avstriji ob koncu 15. stoletja je namreč država začela nadzirati in sistematično zbirati ar- hivsko gradivo o nekaterih tako vitalnih področjih in dejavnostih, kot sta vojska in orožarstvo. Vse to je izhajalo iz družbenih in političnih razmer tistega časa v Evropi, ko so krščanske dežele vse bolj ogrožali Turki in se je na njihovi jugovzhodni meji, predvsem na Hrvaškem, postopno oblikovala Vojna krajina.^^ Sedanje poznavanje virov in problematike nam še ne dovoljuje podrobnejše opredelitve izrazov. France Bernik et al., Brižinski spomeniki. Znanstveno- laitična izdaja. Monumenta Slovenica 3, Ljubljana 1992, str. 76 in 92. Za naše dežele glej temeljno, že omenjeno študijo Vaš- ka Simonitija (Simoniti 1991). Za "turško obdobje" pri nas glej npr. še Ignacij Voje, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 1996. 5 KRONIKA ) TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 2001 analize posameznih skupin izrazov (glede na iz- vorno območje virov, obdobje, uporabljeni jezik ali npr. vrsto orožja) in primerjav, posebno z mate- rialnimi preostanki. Zavedamo se težav v iskanju in interpretaciji odnosov med besedo in opisano stvarjo, kakor tudi v samem jezikovnem ozna- čevanju in prostorski razširjenosti izrazov - tipični terminološki problemi izhajajo iz pomanjkljivih in- terpretacij, iz ne dovolj pojasnjenih srednjeveških izrazov brez upoštevanja regionalnih in časovnih različic.'^^ Za orožje na drogu je npr. pregled pisnih virov v Italiji pokazal, da je bilo tudi v času uporabe izrazov poimenovanje pogosto splošno, natančno pa samo za nekatere tipe tega orožja. V bistvu je bilo več vrst orožja na drogu, kot pa je bilo navedenih poimenovanj zanje v dokumen- tih.^'^ V komentarju, ki sledi seznamu, smo za primer omenjenih problemov vzeli izraz runconus. Prispevek naj vzpodbudi nadaljnje (sistema- tično) iskanje, zbiranje in preučevanje teh podat- kov, vsekakor v povezavi oziroma primerjalno z drugimi, komplementarnimi vrstami virov, ki jih je prav tako treba začeti sistematično iskati, zbirati, urejati, objavljati in preučevati. To velja v prvi vrsti za materialne vire, ki so zelo raznovrstni in jih je odkritih vedno več, a zanje razen že omenjenih izjem še nimamo izdelanih niti kataloških pre- gledov gradiva iz muzejskih in drugih zbirk, npr. z gradov, pogosto pa zanje manjkata tudi urejen depojski in razstavni prostor. Ob tem je smiselno opozoriti na potrebo po načrtnih in sistematičnih arheoloških raziskavah izbranih srednjeveških naj- dišč, v prvi vrsti gradov, prav z vidika pridobivanja novih primerkov orožja in bojne opreme. To praviloma niso odlični, sijoči, v celoti ohranjeni predmeti, kakršne občudujemo v znamenitih mu- zejskih zbirkah in orožarnah po svetu, so pa zato ostanki starega orožja in bojne opreme iz prever- jenih arheoloških kontekstov nekega najdišča: dra- goceni so, ker jih lahko natančneje datiramo, ugo- tavljamo podrobnosti o njihovi uporabi in morebiti izdelavi, jih vrednotimo v njihovem arheološkem in splošnem kulturnozgodovinskem okviru.^ Tuje izkušnje kažejo, da morajo biti raziskave zgodovine srednjeveškega orožja in bojne opreme nujno interdisciplinarne in zasnovane na hkratni uporabi tako arheoloških kot tudi ikonografskih in pisnih virov, kar je najbolje izvedljivo s timskim Prim. Harry Kühnel (ur.), Bildwörterbuch der Kleidung und Rüstung. Vom Alten Orient bis zum ausgehenden Mittelalter, Kröners Taschenausgabe Band 453, Stuttgart „ 1992. Mario Troso, Le armi in asta. Delle fanterie europee (1000-1500). Con uno studio esemplificativo delle coeve tattiche di combattimento e techniche di impiego e una trattazione dettagliata su Roncole, Ronche, Ronconi, Novara 1988, str. 283. Prim. Andrzej Nadolski (ur.), Uzbrojenie w Polsce sredniowiecznej 1350-1450, Lodz 1990, str. 480-481. delom specializiranih raziskovalcev. Obravnava te- matike z vidika samo ene stroke in le na podlagi virov ene vrste nedvomno vodi k nasprotujočim si in pogosto napačnim rezultatom, tako zaradi ne- enakomerne ohranjenosti in različne pričevalnosti posameznih vrst virov, kakor tudi zaradi različnih teoretskih in metodoloških izhodišč neke stroke. Temu je treba dodati še dve sorodni področji raziskav, in sicer lov in lovsko orožje kot sestavni del srednjeveškega vsakdana, zlasti plemstva, ter oblačilno kulturo posamezne dobe oziroma nošo v širšem pomenu besede: obleka, posebno zaščitne vrste, je bila v nekaterih primerih zelo tesno po- vezana z bojno opremo, npr. šlemi in oklepi - to nam razen ikonografskih dokumentirajo tudi pisni viri.^^ Prav tako pa so pomembne vzporedne spe- cialistične raziskave, npr. tehnološke analize sta- rega orožja, ki so v primeru muzejskih predmetov pogosto del konservatorskih postopkov.Razen svojega temeljnega pomena za zgodovino tehnike lahko pomagajo odgovoriti na vprašanja o izvoru predmetov (uvoženo ali domače), o središčih izdelave in morda celo o posameznih delavnicah, kakor smo že omenili ravno v zvezi z meči.^'' Opozorimo naj tudi na različne likovne (umet- nostnozgodovinske) vire, npr. freske, plastike, grbe, pečate in drugo, sicer pri nas zelo redko ohranjeno gradivo (od nagrobnikov poznamo le tistega z groba Friderika Ptujskega iz leta 1440 na Ptuju). Na Slovenskem sta bila doslej zgolj pre- gledno obravnavana le orožje in bojna oprema na poznosrednjeveških freskah, in sicer v okviru likovnih upodobitev predmetov premične kulturne dediščine oziroma materialne kulture v gotskem stenskem slikarstvu.^ Na izhodišču, da likovne upodobitve lahko pomagajo pri kontekstualizaciji in datiranju orožja in bojne opreme ali ju celo omogočajo, temelji mnogo tipoloških in posebno kronoloških opredelitev tovrstnih predmetov v stari in sodobni (tuji) strokovni literaturi. Vzrok te- mu je po eni strani pomanjkanje primarnih virov, posebno arheoloških, in seveda primernih arheo- loških kontekstov, po drugi strani moč umet- Prim, prav tam. Pri nas se z nošo v povezavi z orožjem in bojno opremo stroka ni ukvarjala; prim. Angelos Baš, Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju, Ljubljana 1970, str. 5. Za srednjeveške meče in drugo orožje prim. npr. Zoran Milic in Jana Šubic Frisian, Uporaba rentgenskih žarkov v arheologiji in arheološki konservaciji, Argo 40/2, Ljubljana 1997, str. 91-104. 27 Prim. Nadolski 1990, str. 468. Jasna Horvat, Gotsko stensko slikarstvo - vir za ma- terialno kulturo, v: Gotika v Sloveniji - svet predmetov (ur. M. Lozar Štamcar), katalog razstave Narodnega muzeja, Ljubljana 1995, str. 137-155, posebno 149 in 151; ista, Likovne upodobitve predmetov premične kulturne dediščine (obdobje poznega srednjega veka), tipkopisna doktorska disertacija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1998, posebno str. 90-117 in 224-239. i KRONIKA 200I T0MA2 NABERGOJ; HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 nostnozgodovinske oziroma "kulturnozgodovinske" paradigme v raziskovanju orožja. Poglavitni prob- lem je vprašljiva realnost upodobitev. Te vire je torej v raznovrstnih primerjavah treba obravnavati previdno, tako kot vsako drugo vrsto virov, pri- dobljenih in preučevanih s specifično metodologijo in cilji neke stroke. Pravi predmet in cilj pri- hodnjih raziskav naj ne bodo samo konkreten pri- merek orožja ter njegova funkcionalna, tipološka in kronološka določitev (ali izraz zanj in upo- dobitev), ampak prek kontekstov, v katerih se predmet pojavlja, tudi in predvsem ljudje različnih družbenih skupin in slojev, v srednjem veku na tak ali drugačen način povezani z orožjem in boj- no opremo, z vojaštvom in bojevanjem. To so bile pomembne strani življenja posameznika in družbe, zato jih v veliki knjigi zgodovine srednjega veka ne smemo prezreti - na svoj način jih označujejo izrazi iz tedanjih pisnih virov. SEZNAM IZRAZOV Izhodišče za naš seznam je bil leksikon sred- njeveške latinščine za območje nekdanje Jugosla- vije iz let 1973 in 1978 (po uredniku znan kot "Kostrenčičev"), v katerem je zbrana večina izbra- nega besedišča iz pisnih virov na to temo.^^ Ob pomoči indeksov in nato glavnega dela leksikona smo poiskali objavljene srednjeveške pisne vire, ki se nanašajo na slovenski prostor in vsebujejo omembe orožja oziroma bojne opreme. Indeksi skupin izrazov so: Arma et vestimenta militum; Machinae bellicae et earum partes; Militaria?'^ Razen latinskih smo upoštevali tudi izraze v drugih jezikih, to je nemščini in italijanščini. S tem se je seznam, ki naj bi prvotno zajemal le latinske besede, razširil in je podoba raznovrstnosti orožja oziroma bojne opreme, zapisane v srednjeveških pisnih virih, postala podrobnejša. Dodali smo izraze in podatke še iz različnih drugih publikacij, tako iz objav virov kakor iz posamičnih študij in člankov, v katerih pa smo tovrstne izraze pogosto našli povsem naključno, v zvezi z drugimi temami. Nekaj podatkov smo dobili v neobjavljenih virih. Seznam smo načelno uredili po abecedi: z velikimi črkami smo navedli izraz, nato z malimi spol (z okrajšavami: m. = masculinum, f. = femininum, n. = neutrum, sg. = singular, pi. = plural), vir ozi- roma avtorja objave (s številko dokumenta, s stran- jo in vrstico, kjer je bilo mogoče; za kratice glej seznam virov) in datacijo (kurzivno v oklepaju). Lexicon latinitatis me JU aevi lugoslaviae, Vol. 1 (A-K), red. Marko Kostrenčic, Zagrabiae 1973, in Vol. II (L-Z), red. Marko Kostrenčic, Zagrabiae 1978. Od Slovencev so pri izdaji sodelovali Milko Kos in MUan Grošelj kot člana uredniškega odbora ter Pavle Blaznik in Božo Otorepec kot sodelavca. 30 Kostrenčic 1973, str. 1307-1308, 1316, 1321-1322. Zaradi preglednosti smo različice izrazov združili oziroma nanje opozorili s kazalko ("gl." = glej). Seznam: ARCERIUS, m. - lokostrelec; 1. Bianchi 1844, str. 369/10, 369/14 (1319). ARCUS, m. - lok; 1. CP 1924, št. 142, str. 196/35 (1273); 2. Zahn Codex 36, str. 122/29 (1315); str. 149/9 (1321) ARIMANNUS, m. - vojak, ki je od kralja ali cesarja dobil posest in zato kot nižji vazal opravlja vojaško službo; svobodnjak; 1. Schumi 1/2, št. 290, str. 226/29 (1261) ARMA, n. pl. - orožje, bojna oprema; (splošen, v srednjeveških virih pogost izraz/ ARMA CAPITIS, n. pl. - šlem; 1. Stat. Pirani, str. 6/21, 56/11 in 14 (1307). ARMATA, f. - orožje (in armata - v orožju, oborožen?); 1. CP 1935, št. 214, str. 228/25 (1350) ARMAMENT A, n. pl. - orožje; 1. Stanonik 1973, str. 16, št. 207 (1. polovica 14. stoletja). ARMATUS, m. - oboroženec; vojak; 1. Bianchi 1844, str. 368/11, 369/14 (1319) ARMBROST, ARMBRUST, f. - samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 148/23 (1321); 2. Blaznik Urbarji, str. 274/8 (1396/97); 3. Štih 1994, str. 212 (1358, sredi 14. stoletja); 4. Kos 1954, str. 132 (1398) ARMLEDER, n. - usnjen ščitnik za podlaktnico; podlakt(ič)ni ščitnik; 1. Zahn Codex 36, str. 146/29, 147/29 (1321) ASTA, f. - kopje; 1. Stat. Pirani, str. 64/5 (1307). BALESTA, BALISTA, BALISTRA, f. - samostrel; lučalnica za puščice; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/11 (= CDL 24. X. 1262) (1262); št. 142, str. 196/35 (1273); 2. Zahn Codex 36, str. 122/24, 122/29, 122/36, 123/30 (1315); str. 143/31, 143/36, 143/37, 143/38, 144/7 (1318); str. 147/37, 148/24, 148/34, 149/7 (1321); 3. Mihelič 1985, str. 84 in 112-113 (1328, 1335); 4. Stat. Pirani, str. 195/28 (1358); 5. Joppi 1891, št. CCLXXVII, str. 7/12 (1372); 6. Šumrada 1987, str. 315 (1399); 7. Vale 1943, str. 157/10-13 in str. 166/1 (1485) BALESTERIUS, BALESTRERIUS, BALISTARIUS, BALISTER, BALISTERIUS, BALISTRERIUS, BALLISTARIUS, m. - "lahki konjenik", "strelec" (vojak s samostrelom), "samostrelec", "lokostielec"^^; samostrelar, izdelovalec samostrelov (lučalnic); 31 Tak prevod v: Janez Šumrada, Steberški in njihova posest v srednjem veku, v: Notranjski listi III, Cerknica 1986, str. 48. KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 J lOOI 1. Zahn Codex 36, str. 130/33 in str. 143/38 (1318^; 2. Bianchi 1844, str. 368/19, 368/21, 368/24, 369/6 (1319J; 3. Štih 1994, str. 212 (1327); 4. Otorepec 1995, št. 676, str. 140/6 (1333); 5. Zahn 1877, str. 322 (1335J; 6. GZL IX, št. 22 a/20 (1346). BARBUTA, f. - vrsta (italijanske) kotlaste avbe; 1. Persie 1999, str. 109, op. 593 (1392); str. 110, op. 605 (1393).^^ BLIDA, f. - metalni stroj (katapult); 1. GDI, Anno 1268 (1268) BOMBARDA, f. - vrsta topa; kamnomet; 1. MHDC XI, št. 64, str. 31/4, 31/13 (1425) BRACCALE, n. - oklep za roko; 1. Stat. Pirani, str. 6/21, 56/12 in 14 (1307)^ BRUSTLEDER, n. - usnjen prsni oklep, naprsnik; 1. Zahn Codex 36, str. 144/6 (1318); str. 147/36 (1321) BUCHSE, f. - top; 1. Krones 1883, str. 142/23, 143/1, 143/6, 143/7 (1437- 1443) CALCAR, n. - ostroga; L Zahn Codex 36, str. 144/18 (1318) CANEUAC^O, m. - vrsta orožja; 1. Mihelič 1984, str. 43, št. 209 (1283) C/VPELUS, m. - vrsta čelade (šlema); 1. CP 1924, št. 108, str. 147/12 (= GDI, 24. X. 1262) (1262); 2. Mihelič 1985, str. 84 in 112-113 (ok. 1280-1340)^'=' CAPILINA, f. - vrsta čelade (šlema);36 1. CP 1924, št. 108, str. 147/12 (= GDL 24. X. 1262) (1262); 2. Mihelič 1985, str. 84 (ok 1280-1340) CAPIT/VNEUS, m. - (dominii praefectus) - poglavar gospostva; glavar; 1. Blaznik Urbarji, str. 130/24, 25 (1291); str. 180/23, 24, str. 279/3 (1438) CASSIDA, f. - šlem; 1. Zahn Codex 36, str. 147/34 (1321) CATAPULTA, f. - metalni stroj, katapult(a); izstrelek za metalni stroj?; 1. Zahn Codex 36, str. 148/23 (1321)?'^ Očitno sla tu mišljena samostrelarja (izdelovalca samo- strelov): Primo Fridlino balislerio pro x balistis com- paratis x marcas super Epiphanyam...; Hem de Friderico balislerio empie sunt balista wagarmbrust et due vberchraepigev et slegraifarmbrusl vii (prim. Kostrenčič 1973, str. 95, geslo balistarius). Pravilno poimenovanje za to italijansko obliko kotlaste avbe po H. Kühnelu je sicer celala (prim. Kühnel 1992, str. 22), glede na Glossarium armorum. Arma defensiva (Edizione italiana: Armi difensive, avtor Lionello Boc- cia), Graz 1972, str. 15 in T. 36:1,2, ter str. 16 in T. 41, pa se barbuta in celala lahko precej razlikujeta. Persie je izraz prevedel kot "del oklepa". 34 Prim. Mihelič 1985, str. 84. ¦'^ Natančne navedbe vira (dokumenta) in s tem datadje ni, zato je tu in še pri nekaterih drugih geslih v se- znamu naveden le splošen časovni okvir. ¦3° Prim. Glossarium armorum. Arma defensiva (Edizione italiana...), Graz 1972, str. 16 in T. 43:3 (cappelina). Meč iz Ljubljanice, začetek 15. stoletja (hrani Narodni muzej Slovenije) (risba: Ida Murgelj foto: Marko Habič) CERF, CERFER, CERIF, m. (?) - tetiva (za lok ali samostrel); gl. še GEZERFE in ZERF! 1. Zahn Codex 36, str. 122/29 (1315); str. 147/30 in 31 (1321)^ (^ETAROLUS, m. - vrsta orožja, kopje, puščica; 1. Stat. Insulae, str. 374/27 (1360) CHETENH/^TSCHUOCH, m. - rokavica iz železne žice; verižna rokavica; 1. Zahn Codex 36, str. 147/23 (1321) CHNIELING, m. - oklep za kolena; kolenski ščitnik; 1. Zahn Codex 36, str. 147/29 (1321) CHRAEPARMBRUST, m. - vrsta samostrela; kavljasti samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 146/21 (1321) CHRAEPIGEV (BALISTA), f. - kavljast (samostrel); 1. Zahn Codex 36, str. 148/34 (1321) ^'^ Navedbo catapulte duo milia ad stegraif armbrust Stopar 1998, str. 131, netočno prevede kot "dva bojna katapulta kot stremenska samostrela". Bolj smiselno "2000 izstrelkov za stremenski samostrel"?! 3^ Izraz ce/-//(Zahn Codex 36, str. 147/30) je Stopar 1998, str. 130, prevedel kot "jermen", enako izraz ze//(Zahn Codex 36, str. 148/25; Stopar 1998, str. 131), cerfer in gezerfe pa pač kot "tetive" (Stopar 1998, str. 121 in 125). ) 200I KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ; HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 CHRAP, m. - ročno napenjalo (krap) za samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 123/5 (1315); str. 144/28. CHRIEG, m. - vojna (splošen, pogost izraz); 1. GZS, 21. XII. 1363 (1363); 2. Štih 1994, str. 214, op. 66 (1368) CICA, f. - v palici vloženo šilo ali nož oziroma oprema za napenjalno klop (za napenjanje tetiv na samostrelni lok); 1. Zahn Codex 36, str. 122/31 (1315) CILPIDUS, m. - ščit; gl. še CLIPIDUS! 1. Mihelič 1984, str. 43, št. 209 (1283) CINTORIU(M), n.- pas (oprtnica); 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 164 (1. polovica 14. stoletja) CIROTECA, CIROTHECA, CYROTECA, CYROTHECA, f. - verižna oklepna rokavica; 1. Zahn Codex 36, str. 123/19 (1315); str. 144/13 (1318); str. 146/30 (1321); 2. COI, 20. V. 1359 (1359) CLAUCUM (n.) (AD MACHINAS) - vzvod za bojni stroj (katapult); 1. Zahn Codex 36, str. 148/2 (1321) CLAUIS (BALISTARIA), CLAVIS (BALISTE), f. - (samostrelna) opora, (samostrelni) kavelj;-^^ 1. Zahn Codex 36, str. 143/31 (1318) CLIPEOLUS, m. - mali ščit?; grb?; 1. GZL III, št. 53 b/9 (1439) CLIPEUS, m. - postavljalni ščit, velika paveza; klipeja (velik ščit); okrogel ščit; 1. Zahn Codex 36, str. 111/27 (1315); str. 143/33, 144/2, 144/14 (1318); str. 147/27 (1321) CLIPIDUS, m. - ščit; gl. še CILPIDUS! 1. Mihelič 1984, str. 43, št. 210 (1283); 1. Mihelič 1986, str. 172-173, št. 631 (1288); 3. Mihelič 1985, str. 84 (ok. 1280-1340) COLARIUM, n. - zaščitni ovratnik (del oklepa); ovratni oklep; gl. še GOLARUM! 1. CP 1924, št. 108, str. 147/11 (= CDL 24. X. 1262) (1262).'^^ COMESTABELERLA, f. - služba vojaškega poveljnika; 1. COI, 10. IV. 1490 (1490) COMISTABILIS, CONESTABILIS, m. - (praefectus militum) - vojaški poveljnik; 1. CP 1924, št. 185, str. 247/7 (1285); 2. Stat. Justinopolis, str. 100/4 (12.-15 stoletje). COMMELITO, m. - (za: commilito) - vojak spremljevalec; 1. Stat. Justinopolis, str. 201/31 (1494) CORACIA, CORAgiA, f. - oklep; gl. še CORAZINA, CURACINA! 1. CP 1934, št. 131, str. 158/25 (1337); Stopar 1998, str. 127 in 124. Pri istem geslu so navedeni tudi novem capelos. Ca- pellus je pri Kostrenčiču omenjen kot pokrivalo za glavo, klobuk, torej ne kot orožje oziroma bojna oprema (kakor pri Mihelič 1985, str. 84), vendar pa so capelos prišteti k alia plura arma. 1. Mihelič 1985, str. 84 (ok. 1280-1340); 3. Persie 1999, str. 109, op. 600 (1393) CORAgiNUS, m. - oklepar; 1. Mihelič 1985, str. 85 (1339) CORAZINA, CURACINA, f. - oklep; gl. še CORACIA, CORAgiA! , 1. Joppi 1891, št. CCLXXVII, str. 7/12 (1372); 1. Peršič 1999, str. 109, op. 603 (1393) CORETUS, m. - prsni ščitnik, prsni oklep; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/10 (1262)!^'^ 2. Mihelič 1985, str. 84 (ok. 1280-1340) CORTINA, f. (?) - šlemno pregrinjalo; 1. Zahn Codex 36, str. 143/14 (1318); str. 145/16 (1321) CROCHUS, m. - napenjalnik za samostrel; 1. Mihelič 1985, str. 84 (ok 1280-1340) CRUCIATA, f. - križarska vojna; 1. Theiner 427/46 (1457). CRUCIFERATUS, m. - vojak, označen s križem; redovnik, označen s križem; križar; 1. CP 1934, št. 144, str. 177/23 (1339)}"^ CULTELLUS, m. - nož, nožič; bodalo; gl. še CUTELLUS! 1. Stat. Pirani, str. 4^4 (1307)p 1. Zahn Codex 36, str. 142/38 (1318); str. 145/1, 145/3, 145/4 (1321); 3. CP 1931, št. 38, str. 90/8 (1320)!^'^ CUSPIS (-itis), f. (za: cuspis, -idis) - kopje; 1. Zahn Codex 36, str. 144/29 (1318); str. 149/5 (1321) CUSTOS, m. - stražar, čuvar (na gradu); 1. Štih 1994, str. 211 (1278) CUTELLUS, m. - nož; bodalo; gl. še CULTELLUS! 1. CDI, 20. V. 1359 (1359) DEGN, m. - meč, bodalo?; 1. Stanonik 1957, str. 25/7 (konec 13. ali začetek 14. stoletja). DEXTRARIUS, m. - vrsta konja za boj ali turnir; povodnik; 1. Zahn Codex 36, str. 147/25 (1321).^^^ DIENER, m. - najemniški vojak, najemnik; (splošen, v srednjeveških virih pogost izraz).^^ DIENST, m. - vojaška služba; 1. Kos 1996, št. 160, str. 181 (1336); 1. GZS, 25. X. 1363; 21. XII. 1363 (1363); 11. IV. 1364 (1364) Prim. CDI, 24. X. 1262, ki iz istega vira navaja unum torelum. Iz vira ni razvidno, kdo je označen kot cruci/eratus. '^'^ Vir med drugim orožjem (arma) navede cuitelium fe- ri en di Culielius je tudi tu omenjen med drugim orožjem, zato gre očitno za bodni nož ali bodalo, ki je bilo "poleg drugega napadalnega orožja že v 13. stoletju nepo- grešljiv del srednjeveške viteške oborožitve" (Tancik 1966, str. 54, kjer navaja bodne nože culteili iz škof- jeloških inventarnih zapiskov; vendar sta prav v enem izmed teh zapiskov, za leto 1315, dva noža - ii culteili - v kontekstu navedena kot kuhinjski pribor ali orodje; glej Zahn Codex 36, str. 124/34). 45 Prim. Tancik 1966, str. 51-52. 46 Prim. Štih 1994, str. 213. KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII. HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 ¦ ¦'s 20OI DRAELAD - (lat. tormentum bellicum) - vitel?; metalni stroj?; 1. Zahn Codex 36, str. 122/33 (1315). ELMI (pi.) (sg. ELM), m. - "težki konjenik", "čeladar"; "oklepnik", "oklepni konjenik", "oklepni bojevnik"; 1. Bianchi 1844, str. 369/21 (1319); 2. Štih 1994, str. 212 (1327); 3. Otorepec 1995, št. 676, str. 140/6 (1333); 4. Zahn 1877, str. 322 (1335) ENSIS, m. - meč; 1. Kos 1928, str. 59. št. 94 (1205); 2. CP 1931, št. 33, str. 82^26 (1315); CP 1934, št. 131, str. 158/26 (1337);^"^ 3. CDI, 20. V. 1359 (1359); 4. Grafenauer 1952, str. 123 (sreda 15 stoletja); 5. Vale 1943, str. 166/1 (1485) EQUES, m. - jezdec, konjenik; vitez; (splošen, v srednjeveških virih pogost izraz). EQUES GALEATUS, m. - oklepni konjenik, "oklepnik"; 1. Bianchi 1844, str. 368/19, 368/21, 368/23, 369/1, 369/5, 369/8 (1319) EQUUS AB ARMIS, m. - bojni konj; 1. Bianchi 1844, str. 369/9 (1319) EQUUS PRO BALISTA, m. - konj za samostrelca (?); 1. Bianchi 1844, str. 369/9 (1319) EQUUS STRATUS, m. - jezdni (?) konj; 1. Štih 1994, str. 213 (1370).^^ EXERCITUS, m. - vojska; L MHDG XI, št. 64, str. 30-31 (1425) EYSEN, n. - železo; železno orožje; 1. Javor Briški 1995, str. 144-145 (15 stoletje) EYSENHUET, m. - železen klobuk; 1. Zahn Codex 36, str. 123/22 (1315) EYSENTASCHE, f. - železna torba; 1. Zahn Codex 36, str. 124/6 (1315); str. 144/3 (1318) FALC^ONUS, m. - vrsta upognjenega kopja; 1. Stat. Insulae, str. 354/12 (1360) FARETRA, FERETRA, f. - tul, tulec (pharetra), tok; gl. še PFARETRA in PHARETRA! 1. Zahn Codex 36, str. 122/32 in 123/14 (1315); str. 144/30 (1318) FERA, plur., n. (ferrum) - železno orožje; 1. Stat. Isolae, str. 106/27, str. 124/24 (1360)."^^ FLEKCH, m. (?) - golenični ščitnik; 1. Zahn Codex 36, str. 146/30 (1321).^'^ FUNES (pi. f.?) (MACHINARUM CUM SUIS CAPSIS) - vrvi s torbami za proženje izstrelkov z bojnim strojem; 47 Prim, še Mihelič 1985, str. 84. 4° Štih 1994, str. 213, navaja obvezo vojaškega služenja goriškemu grofu cum duobus equis stratis el duobus minoribus equis. Navedb v Kostrenčičevem leksikonu, citiranih kot Stat. Isolae itd., nam ni uspelo preveriti. Stopar 1998, str. 128. Srednjeveški meči iz Ljubljanice, najdeni pri Črni vasi, 12. - 15. stoletje (hrani Narodni muzej Slovenije) (foto: Marko Habič) 1. Zahn Codex 36, str. 147/39 (1321)^"^ FUOZEYSEN, n. - "jež" (trn) za obrambo pred napadalci; vrsta ovire; 1. Zahn Codex 36, str. 123/38 (1315) GALEA, f. - usnjena čelada; 1. Zahn Codex 36, str. 147/34 (1321); 2. GZL IX, št. 22 a/19 (1346) CAMBERA, f. - oklep za noge, golenjak; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/11 (1262)^- 2. Mihelič 1985, str. 84 (ok. 1280-1340) GEZERFE, m. (?) - tetiva (za lok ali samostrel); gl. še CERF, CERFER, CERIF in ZERF! 1. Zahn Codex 36, str. 144/3 (1318) GEZIVGE, n. pi. - orožje; 1. Stanonik 1973, str. 16, št. 207 (1. polovica 14. stoletja). GLADIUS, m. - meč; 1. Zahn Codex 36, str. 143/27 (1318); str. 146/39 (1321); ^1 Prim, razlago v: Tancik 1966, str. 57. Stopar 1998, str. 130, je izraze prevedel kot "2 pripravi za usmrtitve v svojih tokih"?! Kandier, CDI, 24. X. 1262, navede sicer duo paria de gamberiis, torej bi šlo za izraz gamberia, vendar glede na očitno nezanesljiv prepis ali tisk vira v tej izdaji upoštevamo izraz po De Franceschiju. 10 49 lOOI KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 2. Grafenauer 1952, str. 97-100 (1340/41 oziroma sreda 14 stoletja); str. 104 (sreda 14 stoletja); str. 130 (1458); 3. Joppi 1891, str. 315-8, št. CCGXIX (1398); 4. Vale 1943, str. 139/19 (1485) COLARE, n. - del oklepa; zaščitni ovratnik (del oklepa), ovratni oklep; 1. Peršič 1999, str. 111, op. 622 (1415) GOLARUM, n. - zaščitni ovratnik (del oklepa), ovratni oklep; gl. še COLARIUM! 1. Mihelič 1985, str. 84 in 112-113 (1291, 1328); 2. CP 1934, št. 131, str. 158/26 (1337). GOLLIR, GOLLYR - ovratni oklep, golir (oklepna ovratnica), zaščitni ovratnik (del oklepa); 1. Zahn Codex 36, str. 143/16 in str. 144/12 (1318) GOLLIRIUM, n. - ovratni oklep, golir (oklepna ovratnica), zaščitni ovratnik (del oklepa); 1. Zahn Codex 36, str. 146/28 (1321) GREYSNVER, GREVSNYR, f. - vrvica pri oklepu, oklepna vezalka; 1. Zahn Codex 36, str. 144/13 (1318); str. 146/28 (1321)^^ GUERA, f. - vojna; 1. Stat. Pirani, str. 195/33 in 196/3 (1358); 2. Stat. Isolae 170/4 (1360) HACKHENPUCHSE, HAKHNPUCHSE, HAKNPUCHSN, f. - vrsta puške; kavljasta puška; 1. ARS, Vic. a., šk. 102, fol. 19 (1494); 2. Kos 1991, str. 252 (1498) HANNDTPUCHSE, HANTPUCKSE, HANTPUOCHSSE, f. - vrsta puške; "ročni topic"; 1. ARS, Vic. a., šk 101, fol. 6 (1439); 2. Kos 1991, str. 252 (1498); 3. Grossmann 1982, str. 147/26 (1484); HARNASCH, HARNISCH, m. - vrsta oklepa; oklep nasploh; 1. Štih 1994, str. 212 (sredi 14. stoletja); str. 213 (U. stoletje); 2. Otorepec 1996, str. 332 in 340 (1441); 3. Krones 1883, str. 138/21 (1437-1443) HAUBE, m. - vojak s haube (vrsta pokrivala); "oklepnik"; 1. GZS, 18. IV., 20. IV., 23. VI. 1368 (1368) HAUBTBUCHSE, f. - vrsta težkega topa; 1. Krones 1883, str. 139/7 (1437-1443) HAUFFNITZ, f. - vrsta topa; 1. Kos 1991, str, 252 (1498) HAWSPFEIL, m. - vrsta puščice; glej še PFEIL, PFEYL, PHEIL, PHEYL! 1. ARS, Vic. a., šk 101, fol. 6 (1439) HELLEPARTE, HELMPARTE, f. - helebarda; 1. Zahn Codex 36, str. 122/35 (1315); str. 144/2 (1318); str. 147/33 (1321); 2. Uršič 1975, str. 150 (1502) HELM, m. - "čeladar", (najemniški) vojak s čelado (šlemom); čelada (šlem);^4 1. Stanonik 1957, str. 25/4 (konec 13 ali začetek 14. stoletja); 2. Trotter 1954, str. 105 (1324); 3. GZS, 11. IV. 1364 (1364) INSTRUMENTUM BELLICOSUM, n. - vojaška naprava; 1. MHDC XI, št, 64, str. 31/4 (1425). LAMERA, f. - oklep; kovinska ploščica; železna konica za kopje; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/10 (= CDL 24. X. 1262) (1262); 2. Mihelič 1984, str. 43, št. 209 (1283); 3. Mihelič 1985, str. 84 (ok 1280-1340) LANCEA, f. - kopje; 1. Stat. Insulae, str. 374/25 (1360); 2. Vale 1943, str. 166/1 (1485) L/lNCERA, f. - kopje; 1. CP 1931, št. 33, str. 82/26 (1315) LANgETA, L. - nož, "lanceta"; 1. CP 1934, št. 131, str. 158/26 (1337)^"^ LANgO, m. - sulica; kopje; 1. CP 1924, št. 142, str. 196/34 (1273); CP 1934, št. 131, str. 158/26 (1337); 2. Stat. Pirani, str. 42/5 (1307); 3. Stat. Insulae, str. 374/25 (1360) LANgONUS, m. - veliko kopje; 1. Stat. Pirani, str. 38/12 (1307); 2. Mihelič 1985, str. 84 (ok 1280-1340) LAPIS, m. - kamnit izstrelek; 1. Stat, Pirani, str. 41/14 (1307)p^ 2. MHDC XI, št. 64, str. 31/13 (1425) LORICA, f. - oklepna srajca;^^ 1. Stanonik 1973, str. 18, št. 279 (1. polovica 14. stoletja). MACHINA, f. - (bojni) stroj; 1. MHDC XI, št. 64, str. 31/4 in 31/14 (1425) MAgA (DE FERRO), f. - (železna) gorjača; 1. Stat. Pirani, str. 42/5 (1307). MANARA, f. - sekira; 1. Stat. Pirani, str. 42/6 (1307) MANG/VNUM, n. - bojni stroj; katapult; 1. Stat. Pirani, str. 195/6 in 14 (1358) MANUBALISTA, f. - ročna naprava za proženje puščic; 1. Theiner 478/43 (1463) Pod geslom greysner, grevsnyr (Kostrenčič 1973, str. 519) je v očitno istem dokumentu, označenem sicer kot Zahn Codex 36 114/13, a. 1318, izraz greysner in ne greysnevr Zahn 1871 (Codex 36), 144/13, je zapisal greysnver. Razlikovanje po viru ni vedno mogoče in tudi v naši literaturi ni dosledno. Po Tanciku je čelada "po lobanji oblikovan globlji ali plitkejši ščitnik, ki nima očesnega in zalilničnega ščitnika", šlem pa je "lobanjski ščitnik z očesnim in zatilničnim ščitnikom, včasih tudi z ličnima in nosnim ščitnikom" (Tancik 1971, str. 44 in 49). Prim. Mihelič 1985, str. 84. Vir navede lapides vel aliqua alia arma. Izraz se sicer nanaša na antično bojno opravo, značilno za rimsko vojsko cesarske dobe, vendar smo ga zaradi datacije vira vseeno upoštevali. 11 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ; HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 i 20OI Železen klobuk, 1. polovica 15. stoletja (hrani Narodni muzej Slovenije) (foto: JWarko Habič) MARASCHALCHUS, MARSSALCUS, MARSALCUS, MARSCALHUS m. - (magister equitum, stabuli) poveljnik konjenikov; konjušnik (častni naslov); maršal; vojvoda; vrhovni vojaški poveljnik; 1. Zahn Codex 31, str. 150/1 (1248); 2. MHDC VII, št.251, str. 98/5 (1304); 3. CP 1935, št. 214, str. 228/27 (1350); 4. Komatar Schlossarchiv 20/1907, št. 334, str. 196/3 (1423) MASCERA, f. - vrsta orožja; 1. Mihelič 1984, str. 43, št. 209 (1283) MESSER, n. - nož; 1. Hernja Masten, Kos 1999, str. 146/13 (1513); 2. Javor Briški 1995, str. 145 (15 stoletje) MILLEX, m. (za: miles) - miles; vojak; vitez; 1. CP 1924, št. 142, str. 196/5 (1273) MORSARIUM, n., MÖRSER - možnar; 1. Zahn Codex 36, str. 122/28 (1315); str. 146/24 (1321) PAINGERAET, n. - mučilno orodje;58 gl. še PAYNGRAT, PAYNGRET! 1. Zahn Codex 36, str. 123/24 (1315) P/\NCERA (DE MAGLIA, DE MAGLIS), f. - (verižni) oklep; 1. Persie 1999, str. 110, op. 605 in 607 (1393) PANCERIA, PANgERA, PANgERIA, f. - oklep; usnjeni oklep; trebušni oklep; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/9 (1262),^'^ 2. Mihelič 1984, str. 43, št. 210 (1283); 3. Mihelič 1986, str. 172-173, št. 631 (1288); 4. Mihelič 1985, str. 84 (1280, 1329 1338); 5. Stat. Pirani, str. 6/20; str. 56/11 in 14 (1307); 6. Peršič 1999, str. 111, op. 621 (1414) PANCZIRIUM, PANTZIRIUM, n. - oklep, usnjeni oklep; trebušni oklep; obročni oklep; ^° Tancik 1966, str. 62, je ta izraz in obe različici po Lexerju (Mittelhochdeutsches Handwörterbuch II, Leipzig 1876, Str. 270) prevedel kot "mučilno orodje", Stopar 1998, str. 121, pa kol "nožno mučilno orodje". Prim. CDI, 24. X. 1262: panzeria. 1. Zahn Codex 36, str. 144/13 in 144/26 (1318); str. 146/29 in 147/24 (1321).^ PANIRIUM, n. - prapor; 1. Zahn Codex 36, str. 142/35 (1318); str. 144/37 (1321).(''^ PANTZER, PANZIER, m. - oklep; prsni oklep; 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 163 (1. polovica 14. stoletja); 2. Zahn 1899, str. 309 (1488) PARMA, f. - ščit;62 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 165 (1. polovica 14. stoletja) PARMULA, f. - ščit; 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 166 (1. polovica 14. stoletja) PAVESlUS, m. - vrsta ščita;63 1. Stat. Pirani, str. 195/23 (1358) PAYNGRAT, PAYNGRET, n. - mučilno orodje; gl. še PAINGERAET! 1. Zahn Codex 36, str. 146/13, str. 147/29 (1321).^ PEDES, m. - pešec (vojak); 1. Bianchi 1844, str. 369/6 (1319) PEKCHELHAUB, PEKELHAUB, PEKELHAVB, f. - kotlasta avba (vrsta šlema); 1. Zahn Codex 36, str. 123/25 (1315); str. 144/12 (1318); str. 146/28 (1321) PELLIS, L - ščit;65 1. Zahn Codex 36, str. 143/28 (1318) PENATUM, PENNATUM, n. - nož; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/11 (= CDI, 24. X. 1262) (1262); 2. Mihelič 1984, str. 43, št. 209 (1283); 3. Mihelič 1985, str. 84 (ok 1280-1340); 4. Stat. Pirani, str. 42/5 (1307); 5. Stat. Insulae, str. 354/12 (1360) PFARETRA, PHARETRA, f. - tul, tulec, tok; gl. še FARETRA in FERETRA! 1. Zahn Codex 36, str. 146/15, 147/30, 148/25 in 149/8 (1321) PFEIL, PFEYL, PHEIL, PHEYL, m. - puščica; gl. še HAWSPFEIL! 1. Zahn Codex 36, str. 148/26 (1321); 2. Štih 1994, str. 212 (sredi 14. stoletja); 3. Mlinaric 1981, zv. VII, št. 105 (1462); št. 113 (1463); 4. Javor Briški 1995, str. 144 (15 stoletje); 5. ARS, Vic. a., šk. 102, fol. 19 (1494); 6. Kos 1991, str. 252 (1498) ^0 Kostrenčic, n.d., str. 213, geslo cheterihantschßch, ni na- tančen, ko navede geslo panzirium - Zahn je zapisal: "item IUI plechhantschfich, item II chetenhantschfich, item pantzirium..."; torej izraza panzirium sploh ni, ven- dar pa navedeni odlomek iz Zahnove objave manjka pod geslom pangeria, pantzirium, panczirium. Kos- trenčic je znak fi tu sicer transkribiral kot uo. 61 Tancik 1966, str. 61. Izraz označuje vrsto ščita, značilno za rimsko vojsko v republikanski in zgodnjecesarski dobi. Prim, še parmuia. Tancik 1966, str. 50, za postavljalne ščite (clipeus) upo- rablja poslovenjen izraz paveza. 64 Stopar 1998, str. 128, je izraz payngret de murrone (Zahn Codex 36, str. 146/13) prevedel kot "nanožna mu- čilna naprava iz žilavega lesa". 65 Stopar 1998, str. 124. 12 1001 12 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 PFEILEISEN, PHEILEISTE(N), f. - železna ost puščice, puščična konica; sulična ost; L Zahn Codex 36, str. 148/21 (1321); 2. ARS, Vic. a., šk 101, fol. 6 (1439) PFEILTASCHE, f. - tulec, tok, torba za puščice; 1. Zahn Codex 36, str. 147/31 (1321) PHEILLSCHIFFTER, PHEILSCHIFFTER, m. - izdelovalec puščic, puščičar; 1. Kos 1991, str. 122 (1501, 1504, 1509) in 194 (1485) PLAT, PLATNE (pl.?), f. - prsna plošča, prsni oklep; 1. Zahn Codex 36, str. 123/1, 123/13, 124/13 (1315); str. 143/15 (1318); str. 147/21 (1321) PLATNER, m. - oklepar; 1. GZS, 26. II. 1459 (1459) PLECHANTSCHUCH, PLECHHANTSCHUOCH, m. - pločevinasta oklepna rokavica;^^ 1. Zahn Codex 36, str. 124/5 (1315); str. 143/16 (1318); str. 147/22 (1321) PLUMBATA, f. - kij, gorjača s (prikovanimi oz. pritrjenimi) svinčenimi kroglami; 1. Stat. Pirani, str. 38/13 in 42/6 (1307). POECHEL, POEKEL - kopje, dolgo kopje; sulica; 1. Zahn Codex 36, str. 122/32 (1315); str. 146/17 (1321) POGNER, m. - izdelovalec lokov; 1. Blaznik Urbarji, str. 272/3, 273/11, 274/7, 276/5 in 21, 277/11 (1396/97); str. 226/20, 227/3 (1421); str. 229/12, 13 in 15 (1423) 2. Hernja Masten, Kos 1999, str. 190/2, 192^15 (1513); PROPUGNACULUM,67 n. - oblegovalna naprava z zaščitno streho za vojake (?); 1. MHDC XI, št. 64, str. 31/14 (1425) PROVISIONARIUS, m. - vojaški oskrbnik; 1. Theiner 400/5 (1447). PRVNNE, f. - oklepna srajca; 1. Stanonik 1973, str. 18, št. 279 (1. polovica 14. stoletja) PUCHSE, f. - puška; top; 1. Mlinaric 1981, zv. VII, št. 105 (1462) in 113 (1463); 2. Wolf 1875, str. 113/22 (1483 a\i 1484); 3. ARS, Vic. a., šk. 102, fol. 19 (1494) PUCHSENPULUER, PUCKHSEN PULUER, PÜCHSENPULUER, PUECHSENPULUER, n.- topovski smodnik; 1. Blaznik 1963, str. 285 (1437/38); 2. ARS, Vic. a., šk. 101, fol. 4 (1436-39) in fol. 6 (1439); 3. Kos 1991, str. 252 (1498) PUECHLAR - ščit; 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 166 (1. polovica 14 stoletja) PUECHSENSTAIN, m. - kamnita (topovska?) krogla; 1. Blaznik Urbarji, str. 285 (1437/38) PULUER, PULUVER, n. - smodnik; 1. ARS, Vic. a., šk. 101, fol. 26 (1436-39); 66 Tancik 1966, str. 45. 67 MHDC XI, ŠL 64, str. 31/14: propugnaculum, (quo) in vulgari vero dicitur chaclizen. Rokav otroškega ploščnega oklepa, 2. polovica 15. stoletja (hrani Narodni muzej Slovenije) (foto: Marko Habič) 2. Mlinaric 1981, zv. VII, št. 105 (1462) in 113 (1463); 3. ARS, Vic. a., šk. 102, fol. 19 (1494); 4. Kos 1991, str. 252 (1498) RINKE (?), f. - obroč; napenjalni ločen (obroček) za samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 123/6 (1315); str. 144/29 (1318); str. 149/6 (1321) ROCHPLAT, f. - prsna plošča, prsni oklep; 1. Zahn Codex 36, str. 124/8 (1315) RONCHONUS, m. - "vrsta vojaškega srpa", "srpasto kopje"; gl. še RUNCONUS! 1. Mihelič 1985, str. 84 in 112/113 (1328) RONCINUS, m. - navaden konj,kljuse; konj pažev oziroma oprod; 6^ 1. Bianchi 1844, str. 369/10 (1319) ROSS, m. - (bojni) konj; 1. Štih 1994, str. 213, op. 62 (1368 1387). ROTELLA, f. - vrsta majhnega ščita; majhen okrogel ščit; 1. CP 1931, št. 33, str. 82/26 (1315); št. 38. str. 90/8 (1320)^'^ RUNCONUS, m. - "vrsta vojaškega srpa", "srpasto kopje"; gl. še RONCHONUS! 1. Stat. Pirani, sh-. 42/5 (1307). SACCUM (EQUINUM, AD PURG/WDUM ARMA), m. - vreča (jezdna, za (pribor za) čiščenje orožja); 1. Zahn Codex 36, str. 147/10 (1321) SAGIPTA, SAGITA, SAGITTA, f. - puščica; 1. Zahn Codex 36, str. 144/5 in 144/30 (1318); str. 146/15, 146/21, 147/31, 149/8 (1321); 2. MHDC XI, št. 64, str. 31/4 in 31/13 (1425); 3. Theiner 478/43 (1463) Prim. Fabrizio Bressan, Armi e cavalleria. La pratica militare nel Medioevo secc. XI-XV, La spada e il me- lograno. Vita quotidiana al castello medioevale 1271- 1500 (a cura di Lucia Pillon), Gorizia 1998, str. 92. 69 Prim. Mihelič 1985, str. 84. 13 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 200I Leva ostroga, 15. stoletje (hrani Narodni muzej Slovenije) (foto: Marko Habič) SAGITTARIUS, m. - "strelec"; izdelovalec lokov; 1. Zahn Codex 31 150/3 (1248); 2. Kos 1939, str. 100/13, 101/16, 103/22, 104/26 (1322); 3. Vale 1943, str. 157/10-13 (1485) SALINTER, SALITER, m. - soliter; 1. ARS, Vie. a., šk. 101, fol. 26 (1436-39); 2. Kos 1991, str. 252 (1498) SAUMSAETEL, m. - tovorno sedlo; 1. Zahn Codex 36, str. 147/28 (1321) SCHAYD, f. - nožnica (noža); 1. Hernja Masten, Kos 1999, str. 146/13 (1513); SCHILT, m. - ščit; 1. Stanonik 1957, str. 25/5 (konec 13. ali začetek M. stoletja); 2. Stanonik 1973, str. 5, št. 165 (1. polovica 14. stoletja); 3. Štih 1994, str. 212 (sredi 14 stoletja) SCHOEPEL, n. (?) - zastorec (pri golirju - ovratnem oklepu oziroma zaščitnem ovratniku); 1, Zahn Codex 36, str. 146/28 (1321) SCHOEZZ, SCHOZZ, f. - krilo (oblačilo), ki so ga nosili prek oklepa;''^ 1. Zahn Codex 36, str. 144/13 (1318); str. 146/29 (1321) SCHUCZ, SCHUECZ, SCHUECZE, m. - "spelee"; 1. Kos 1996, št. 160, str. 180-181 (1336); 2. GZS, 11. IV. 1364 (1364); 3. Štih 1994, str. 213 (14 stoletje); 4. Otorepec 1996, str. 333, 338 in 339 (1441) SCORPIONARIUS, m. - izdelovalec samosh-elov; 1. Vale 1943, str. 157/10-13 (1485) SELLA, f. - sedlo; 1. Zahn Codex 36, str. 146/14 (1318); str. 147/25, 147/26, 147/28 (1321) SLANGE, f. - prača; 1. Zahn Codex 36, str. 148/29 (1321) SLAPA, f. - čop (na šlemu); vizir šlema?; 1. Zahn Codex 36, str. 144/12 (1318) SLAPUS, m. - čop (na šlemu); vizir šlema?; 1. Joppi 1891, št. CCLXXVn, str. 7/13 (1372) SLEGEL, f. - bojni bat; 1. Zahn Codex 36, str. 148/28 (1321) 70 Tancik 1966, str. 49. SOLDAERIUS, m. - plačan vojak, plačanec; 1. CP 1924, št. 184, str. 245/3 (1285) SPADA, SPATA, SPATTA, f. - meč; 1. Mihelič 1984, str. 43, št. 210 (1283); 2. Mihelič 1986, str. 172-173, št. 631 (1288); 3. Stat. Pirani 42^4 (1307); 4. CP 1931, št. 38, str. 90/8 (1320); 5. Mihelič 1985, str. 84 (1328); 6. Stat. Insulae, str. 354/12 (1360) SPADARIUS, m. - mečar; 1. Mihelič 1985, str. 85 (1325) SPANBENCH, f. - napenjalna klop (za napenjanje tetiv na samostrelni lok); 1. Zahn Codex 36, str. 122/31 (1315); str. 144/1 (1318); str. 146/17 (1321) SPATARIUS (IMPERATORIS), m. - (cesarjev) mečenosec; 1. MHDC III, št. 240, str, 102/2 (1027). SFER, m. - sulica; kopje; 1. Stanonik 1957, str. 25/9 ßonec 13 ali začetek 14 stoletja); 2. Štih 1994, str. 212 (sredi 14 stoletja) SPEREISEN, n. - železna ostroga; 1. Zahn Codex 36, str. 147/9 (1321)^'^ SPIES, SPIESS, m. - kopje; orožje na drogu; 1. Štih 1994, str. 213 (U. stoletje); 2. Javor Briški 1995, str. 145 (15 stoletje) SPONTONUS, m. - gorjača, okovana z železom; okovana gorjača; 1. Mihelič 1986, str. 172-173, št. 631 (1288); . 2. Stat. Pirani, str. 42/4 (1307); 3. Mihelič 1985, str. 84 (1328, 1330) SPYA, m. - vohun, izvidnik; 1. MHDC IX 151/26 (1331) STABDVVEHEL, n. (?) - kopjiščno banderce (viteška zastava); 1. Zahn Codex 36, str. 142/36 (1318); str. 144/39 (1321)7"^ STAHEL, m. - jeklo; jekleno orožje; 1. Javor Briški 1995, str. 145 (15 stoletje) STAMPUCHSEN, STAMPÜCHSSEN, f. - vrsta topa; 1. ARS, Vic. a., šk 101, fol, 4 (1436-39) in fol, 6 (1439) STECHGEZEVG, n. - turnirska oprema za bodenje; gl. še STECHZlUG, STEHZEVG! 1. Zahn Codex 36, sh". 143/17 (1318) STECHSATEL, m. - turnirsko sedlo za bodenje; bodno sedlo; 1. Zahn Codex 36, str. 148/1 (1321) STECHZlUG, STEHZEVG, n. - turnirska oprema za bodenje;73 gl. še STECHGEZEVG! 1. Zahn Codex 36, str. 122/34 (1315); str. 145/17 (1321) Stopar 1998, str. 129. 72 Tancik 1966, str. 62. Stopar 1998, str. 123, prevaja kot "kopjiščno banderce", na str. 126 pa kot "konjiško ban- derce". 7-^ Tancik 1966, str. 46. 14 ) 200I 1-2 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 STEGRAIF, STEGRAEYF, m. - streme (del samostrela); 1. Zahn Codex 36, str. 123/5 (1315); str. 144/28 (1318) STEGRAIF ARMBRUST, STEGRAIFARMBRUST, f. - stremenski samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 143/39 (1318); str. 148/23 (1321) STORMO, m. - napad; vojna, boj; 1. Stat. Isolae, str. 169/23 (1360) STRAFLEDER, STRAIFLEDER, n. - ogledniški oklep; 74 1. Zahn Codex 36, str. 144/6 (1318); 147/35 (1321) STREPA, f. - streme (konjsko - ad equos, samostrelno - ad balistas, sedelno - pro sellis); 1. Zahn Codex 36, str. 123/30 (1315); str. 143/23, 143/32 (1318); str. 145/23, 145/24, 149/7 (1321) STREPALIS (BALISTA), f. - stremenski (samostrel); 1, Zahn Codex 36, str. 143/37 (1318) STUCHK, STUCK, STUK, STUKH, n. - vrsta topa; 1. Štih 1994, str. 213 (14. stoletje); 2. ARS, Vic. a„ šk 102, fol. 19 (1494) SULPHUR, n. - žveplo; žveplen izstrelek; 1. MHDC XI, št. 64, str. 31/13 in 31/22^5 (1425) SWARTFURB, SWEITFURB, SWERTFÜRB, SWERTFURBER, m. - mečar; 1. GZS, 10. V. 1393 (1393); 2. Otorepec 1956, str. 77 (1404)-'^ 3. Kos 1939, str. 132 in 162 (1448) SWEBL, n. - žveplo; 1. ARS, Vic. a., šk. 101, fol. 26 (1436-39) SWERT, n. - meč; 1. Hernja Masten, Premzl 1998, str. 161/10 (1376); 2. Zahn 1899, str, 312 (1488); 3. Javor Briški 1995, str, 145 (15 stoletje) SWERTFERGER, m. - mečar; 1. Kos 1939, str. 133 (1448) SWERTUERB, m. - mečar; 1. GZS, 20. X. 1457 (1457). TAETSCHE, f. - vrsta manjšega ščita; tarča; 1. Zahn Codex 36, str. 122/26 (1315); str. 143/27 (1318); str. 145/28 (1321)^'^ TALAUAgUS, TALAVAgUS, TALEVACIUS, m. - vrsta ščita; 1. CP 1924, št. 108, str. 147/12 (1262)7^ 2. Mihelič 1986, str. 172-173, št. 631 (1288); 3. Mihelič 1985, str. 84 (ok. 1280-1340) TARgA, TARgiA, TARGIA, f. - manjši ščit; manjši okrogel ščit; 74 Tancik 1966, str. 49. 75 MHDC XI, št. 64, str. 31/22-23: cum lignis conbinaiis proprie flamme cum straminibus sulphuribus magnum ignem fecerunl - zažgali so z lesom in snopi slame, prepojene z žveplom. Prim. Otorepec 1957, str. 50 in op. 46, kjer je sicer za istega obrtnika naveden izraz swaerlfurb. Vira iz leta 1404 nismo mogli preveriti. Izraz taetschen magne xi (Zahn Codex 36, str. 145/28, leto 1321) je Stopar 1998, str. 127, prevedel kot "11 velikih ščitov - tarč". 78 CDI, 24. X. 1262: lalonacius 1. CP 1924, št. 108, str. 147/12 (1262)P 2. Mihelič 1984, str. 43, št. 209 in 210 (1283); 3. Mihelič 1985, str. 84 (ok 1280-1340) TELUM, n. - puščica, strelica; 1. Zahn Codex 36, sb-. 124/3, 124/28 (1315) TERASPÜCHSE, TERRAZZPÜCHSSE, f. - vrsta topa; 1. ARS, Vic. a., šk 101, fol. 6 (1439); 2. Kos 1991, str. 252 (1498) TORAX, m. - prsni oklep;80 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 163 (1. polovica 14. stoletja) TRAFGEZEUG, n. - lafeta za top; 1, Štih 1994, str. 213 (14 stoletje) VAENEL, n. (?) - dirjalno (dirkalno) banderce (viteška zastava); 1. Zahn Codex 36, str. 142/35 (1318); str. 144/37, 147/8 (1321)^} Miniaturni ploščni oklep, konec 15. stoletja, kopija iz 19. stoletja (hrani Narodni muzej Slovenije) (loto: Marko Habič) 79 CDI, 24. X. 1262: tazia. Izraz je starogrški in je bil uporabljan v grški antiki (prim. Kühnel 1992, str. 262 in 263). ^1 Tancik 1966, str. 62. Stopar 1998, str. 123 in 126, prevaja kot "dirkalno banderce", na str. 129 pa kot "prapor". 15 KRONIKA I TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 2001 VAGINA, f. - nožnica, tok (za bodalo ali nož); 1. Zahn Codex 36, str. U2/38 (1318); str. 145/1, 145/2, 145/3 (1321) VARENGA, f. - vrsta orožja; 1. Stat. Insulae, str. 354/15 (1360) VBERCHRAEPIGEV, VEBERCHRAPIGEV BALISTA, f. - kavljast samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 143/36 in 39 (1318) VEZIL - pas (oprtnica); 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 164 (1. polovica 14. stoletja) VIERTE PUCHSN, f. - vrsta topa; 1. ARS, Vic. a., šk. 102, fol. 19 (1494) VIERTE STUCKH, n. - vrsta topa; 1. Kos 1991, str. 252 (1498) VMBO, m. - ščitna grba; 1. Stanonik 1973, str. 5, št. 167 (1. polovica 14. stoletja) WAFENROECH, WAFFENROECH, m. - bojna srajca; 1. Zahn Codex 36, str. 143/12 (1318); str. 145/14 (1321) WAFFEN, W/J^FENN, f. pl. - orožje (splošen, v srednjeveških virih pogost izraz); npr.: 1. Hernja Masten, Premzl 1998, str. 158 (1376); 2. Javor Briški 1995, str. 144 (15. stoletje) Kotlasta avba z verižno pletenino, 14. stoletje (hrani Narodni muzej Slovenije) (foto: Marko Habič) WAFFENBAMBES, WAFFENWAMEIS, n. - vrsta vojaške obleke, bojni jopič;*^^ 1. Zahn Codex 36, str. 144/11 (1318); str. 146/27 (1321) WAGARMBRUST, BALISTA WAGARMBRUST, f. - vrsta velikega loka; katapult; prevozni samostrel; 1. Zahn Codex 36, str. 143/35 in 38 (1318); str. 146/21 (1321) ZERF, m. - tetiva (za lok ali samostrel); gl. še CERE, CERFER, CERIF in GEZERFE! 1. Zahn Codex 36, str. 148/25 (1321) ZEWG, n. - orožje (splošen, v srednjeveških virih pogost izraz). ZILPELTZ, n. (?) - strelica za vadbo; 1. Zahn Codex 36, str. 147/9 (1321) KOMENTAR Pregled Kostrenčičevega Leksikona je pokazal verjetno kar večino latinskih (in drugih) izrazov za orožje in bojno opremo, omenjenih v objavljenih srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor. Iz indeksa Militaria smo dodali še izraze za vojaške funkcije oziroma tiste v zvezi z vojsko in boje- vanjem (kljub nedoslednostim in v celoti precej skromni zastopanosti izrazov). Najprej štiri splošne ugotovitve: 1. izrazov ni zelo veliko in izhajajo iz vsega dvanajstih zbirk virov; 2. največ omemb je iz 14. stoletja, nanašajo se predvsem na Skofjo Loko, Piran in Izolo (kar je seveda posledica naključne ohranjenosti ter objav- Ijenosti in pregledanosti virov); 3. v virih za pri- morska mesta je mnogo italijanskih izrazov ali izrazov italijanskega izvora, v virih za celinski del Slovenije pa je mnogo nemških izrazov; 4. Kos- trenčičev Leksikon vsebuje tudi nekaj nena- tančnosti in napak, moteče pa je predvsem, da v navajanju ni dosleden. Vendar je res, da je slovar terminološki in zato ne zajema splošno znanih izrazov. Zgled za to je v srednjem veku zelo pogost izraz miles, ta je zastopan le z enim virom in razen tega - ali pa ravno zato - z različico millex. V indeksih nekaterih gesel oziroma izrazov ni (npr. colarium, cuspis, ensis, gladius, pfeik tasche), našli smo jih ob preverjanju drugih gesel; clipeus pa sploh ni naveden niti kot geslo niti v indeksih, čeprav ga najdemo v dveh virih. Prav tako pri posameznem geslu niso našteti vsi do- kumenti, ki vsebujejo določen izraz, čeprav so navedeni pri kakem drugem geslu in vsebujejo prav tisti izraz (npr. spata v Stat. Pirani, str. 42/5, iz leta 1307, balisterius v Zahn Codex 36, str. 143/25, iz leta 1318) - terminološki slovar pač navaja pred- vsem oblike izrazov, ne njihove pogostnosti. Zato smo morali gesla in posamične izraze navzkrižno Tancik 1966, str. 45: "s predivom podložen usnjen ali platnen suknjič". Prim, izraz Wams pri Kühnel 1992, str. 278 in 279. 16 I lOOI KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 (medsebojno) preverjati. Po drugi strani nekaj gesel ne sodi v omenjene indekse, npr. iz starogrškega konteksta prevzeta monomachia ali celo passagium oziroma passagium generale de ultramare (ultra- mari), ki je razložen kot "expeditio ad terram sanc- tam i. e. Palestinam liberandam; bellum militum Cruce signatorum" - navedena vira, oporoki iz Chartularium Piranense, nedvoumno kažeta, da je šlo za običajno romanje, v enem primeru k svetinjam sv. Petra in Pavla v Rim. Kostrenčičev Leksikon nam vseeno ponuja do- ber vpogled v izrazje za srednjeveško orožje in bojno opremo, ne glede na pomanjkljivosti in ne- katere napake.83 Pomembno je, da pri vsakem geslu iz vsakega upoštevanega vira (dokumenta) navede tudi bolj ali manj popoln kontekst (stavek ali del stavka), iz katerega sta razvidna pomen in uporaba določenega izraza. Vendar je to veliko delo le izhodišče in pomagalo za nadaljnje in podrobnejše raziskave. Vse izrazje je treba pre- veriti še v izdajah virov - to smo večinoma opravili -, v nekaterih primerih pa bi morali preveriti kar originalni zapis v viru ali pa dve različici (zapisa dveh pisarjev), ki sta bili po takšnih ali drugačnih merilih prepisani in objavljeni na dveh mestih (npr. objava ene ali druge različice istih doku- mentov za istrsko zgodovino pri Kandlerju in De Franceschiju). Prevodov posameznih izrazov prav tako še nismo kritično preverjali oziroma primerjali z drugo strokovno literaturo, razen izjemoma. Kot zgled predstavimo izraz runconus. Piranski statut iz leta 1307 v 19. členu sank- cionira nošenje "prepovedanega orožja" (arma ve- lita) v Piranu tako podnevi kot tudi ponoči in med drugim našteje tudi runconum^'^ To je po Ko- strenčiču "vrsta vojaškega srpa", vendar pa se nam izraz glede na poljedelsko funkcijo orodja, ime- novanega srp, ne zdi posrečen. Miheličeva je ronchonus prevedla kot "srpasto kopje".^^ Vse- kakor je res, da so se nekatere vrste orožja razvile iz poljedelskega ali podobnega orodja: helebarda npr. izhaja iz gozdarske sekire, italijansko po- imenovani roncone in sorodno orožje ronca pa - po enem izmed mnenj - iz vrste gozdarskega noža ("roncola di boscaiolo"), namenjenega za sekanje oziroma obsekavanje drevja; po naše bi takemu orodju rekli vinjak (tudi vinjek) ali pa klesfilnik.^^ Etimologija besede in njena raba v antiki pokažeta, da je izraz eruncare ali runcare v klasični latinščini pomenil "pleti", runco - runconis orodje "srpica" ali "pralica", runcator pa je bil delavec "plevec". Rim- 83 Prim. Milan Grošelj, De nonnullis vocibus in Lcxico Laiinitaiis meJii aevi iugoslaviae fase I & Il obviis. Linguistica X/L Ljubljana 1970, str. 85. °4 Stat. Pirani, 42/5. °^ Mihelič 1985, str. 84. 86 Bressan 1998, str. 89 in Tav. Illf. Ijani sicer niso uporabljali orožja, ki bi ustrezalo poznejšemu roncone, sorodno oblikovano orodje (kot zgoraj omenjena roncola) pa so splošno ime- novali falx - "srp" in ga razvili v različne tipe (falx silvatica, arboraria, vinitoria / vineatica, putatoria, messoria, foenaria), torej za delo v gozdu, sadov- njaku, vinogradu, za obrezovanje, za košnjo oziro- ma žetev, za seno. V pozni antiki je izraz runcare dobil pomen "kositi" in "žeti" - tako ga je uporabil Avguštin iz Hipona v svojem delu De Civitate Dei (leta 427). Zelo verjetno je v zgodnjesrednjeveški latinščini izraz runcones, sprva omejen na srpe za košnjo ali žetev, dobil širši in prenesen pomen ter končno zaobsegel tudi falx silvatica in morebiti še druge tipe antičnega orodja z imenom falx. V poz- nejšem srednjem veku pa se roncone v pisnih virih prvič pojavi leta 1252 {roncola že 1210), a skupaj s sorodnimi izrazi, npr. ronca, nerazločno označuje orožje s kavljem; v ikonografskih virih je to orožje sicer upodobljeno vse od 10. stoletja naprej in do začetka 17. stoletja.87 V tuji literaturi uporabljajo za to vrsto orožja na drogu oziroma palici (nemško Stangenwaffe, italijansko armi in asta) izraze roncone (italijansko), Roßschinder (nemško; tudi Runka oziroma Ita- lienische Helmbarte), guisarme (francosko; tudi rangon), bili (angleško; tudi brown bill, rawcon, rancon)^^ vendar terminologija in tipologija nista enotni, posebno v starejši literaturi iz 18. in 19. stoletja ne: npr. Demmin je tovrstno orožje označil kot "Gläfe" ali "Glefe", roncone pa je enačil s kor- zeko.89 Po Tanciku, ta je sicer razločeval tudi bojni srp, so konjem fevdalne konjenice "pešci radi rezali vratove in mišice na nogah z glevo, ki so jo ljudsko imenovali konjederec".^" V Italiji poznajo roncone že v 13. stoletju, vendar je ta tip, včasih imenovan "italijanska helebarda",^^ razširjen tudi v Franciji, Angliji in drugod tako v poznem sred- njem veku kot še celo 16. stoletje. Dolgi lok (long bow) in omenjeno orožje (bill) sta bila značilna za angleške vojske skoraj vse do konca vladavine Henrika VIII., in sicer sta bila najobičajnejša obo- rožifev navadnih pešcev.'^^ Dolgi lok je bil na- menjen za bojevanje (streljanje) na daljavo in bili za boj iz bližine. Po Seifzu gre za hodno orožje z rezilom, dolgim okoli 70 do 85 cm, in z dvema 87 Troso 1988, str. 138, 139, 283. 88 Heribert Seitz, Blankwaffen 1. Geschichte und Typen- entwicklung im europäischen Kullurbereich. Von den prähistorischen Zeiten bis zum Ende des 16. Jahr- hundert, Braunschweig 1965, str. 232 in sl. 144 H; Troso 1988, Str. 99. Izraza Roßschinder ("konjederec") in Ita- lienische Helmbarte so v 19. stoletju sprejeli raziskovalci (Troso 1988, str. 284). 89 Demmin 1893, str. 802-804 in 827. 90 Tancik 1973, str. 83 in si. 9. 91 Npr. Boeheim 1966, str. 340, si. 393, ki izraza roncone ne pozna. 92 Edge & Paddock 1995, str. 119, 130, 152. 17 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMA', 1-22 lOOI nabrušenima kavljema (po enim na vsaki strani), s katerim je vojak med bojem porezal nasprot- ^ nikovega konja po nogah in ga tako - z vbodom ; in urezom - onesposobil (Roßschinder pomeni i "konjederec").^3 po tej razlagi sodeč tudi "srpasto kopje" ni točen prevod za ronchonus, saj ne gre za kopje kot metalno orožje. Prav tako je zanj ne- ustrezen izraz "vojaški srp", saj je ronchonus v nasprotju s poljedelskim srpom, ki ima razmeroma ; kratek držaj in se uporablja z eno roko, orožje na drogu oziroma precej daljšem ročaju, ki ga je bilo treba držati z obema rokama. Najnatančnejšo tipološko in funkcionalno i določitev ter poimenovanje tega orožja pa je ; uvedel Troso: na podlagi oblikovanosti posamez- nih delov orožja (rezilo, ost, kavelj, zob) in s tem povezane funkcije (po namenu delovanja: zaba- danje in sekanje oziroma klanje; po učinku: prebo- denje, porezanje oziroma posekanje, raztrganje, razlomljenje) loči dva tipa (A in B; temu drugemu ustreza Seitzev opis) in še doppio roncone kot ; različico tipa A. Ohranjeni primerki so visoki od 47 do 97 cm, odvisno od namembnosti v vsakokratni dobi in okolju. Podatki, zbrani iz različnih virov, kažejo, da je bil runconus oziroma roncone zelo j mnogostransko orožje, uporabljano tako v vojaške 1 kot tudi civilne namene. Lahka pehota v poznem \ srednjem in v zgodnjem novem veku ga je upo- | rahljala v različnih postopkih in operacijah, zna- čilnih za ta tip pehote, kot so spremstvo vojaške oprave, grabljenje, rušenje, zaseda, zasledovanje, j obleganje; v boju so pešci s tem smrtonosnim orožjem sodelovali s suličarji in pogosto odločali izid bitke. Na krovu bojnih ladij je bil roncone primeren za naskok na sovražno ladjo, za rezanje sovražnikovih jader in manevriranje. V civilni rabi ; pa je bil namenjen tako poklicno usposobljenim i osebam, posebno telesni straži v javnih palačah, \ kot tudi neprofesionalcem za osebno obrambo v ! zasebnih hišah.^4 Natančna opredelitev posameznih izrazov v virih (preverjanje literature) in ob tem tudi dopolnjevanje slovenske terminologije, ki jo je v veliki meri sestavil Ferdinand Tancik (čeprav več- krat z oblikovanjem kalkov na podlagi nemške ter- i minologije), sta stvar nadaljnjega študija.^-' Ome- nimo naj le dva različna ali neenotna prevoda pri Kostrenčiču in Miheličevi: coretus - prsni oklep / ^ ovratni oklep; balesta = balista - vrsta loka, lu- čalnica za puščice / samostrel.^^ Kot primer različ- ; 93 Seitz 1965, sir. 234. ^4 Troso 1988, str. 285. Kot prispevek k temu navedimo Enciklopedijo orožja (Orožje skozi sedem tisočletij ur. Miroslav Ulčar, Ljub- ljana 1995), sicer prevod tujega dela, čeprav ne razlaga oziroma utemeljuje izbora posameznih izrazov. Prim, geslo v // novissimo Melzi. Dizionario italiano, 1. Linguistico, Milano 1942, str. 260: "coretto - ... Arnese di nega prevajanja, a s tem do neke mere tudi in- terpretiranja izraza (pojma) navedimo še slovenske izraze za elmi in balistarir. Okoliš ju po nekem viru iz leta 1335 prevede s "čeladarji" in "strelci". Stih po viru iz leta 1327 uporabi izraza "težki ko- njeniki" (elmorum) in "lahki konjeniki" (balista- rum), Kosi po viru iz leta 1333 razlikuje med "oklepnimi konjeniki" (elmi) - te drugje imenuje tudi "oklepniki" -, in "samostrelci" (ballistarii)?^ Pomenske razlike bo mogoče pojasniti prav na podlagi natančnejšega študija arhivskih virov. VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI Arhiv Republike Slovenije, Vicedomski arhiv: 1. ARS, Vic. a., šk 101, fol. 4 in 26 (1436-39), 2. ARS, Vic. a., šk. 101, fol. 6 (1439), 3. ARS, Vk. a., šk. 102, fol. 19 (1494) VIRI V KOSTRENČIČEVEM LEKSIKONU Blaznik Urbarji - Blaznik P., Urbarji freisinške ško- fije (Viri za zgodovino Slovencev IV. Srednje- veški urbarji za Slovenijo 4, Ljubljana 1963); CP 1924, De Franceschi C, Chartvlarivm Pira- nense. Raccolta dei documenti medievali di Pi- rano 1 (1062-1300), (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 36, Pa- renzo 1924, str. I-LXXI in 1-361); CP 1931, De Franceschi C, Chartularium Pira- nense. Raccolta dei documenti medievali di Pi- rano 11 (1301-1350) (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 43, Pola 1931, str. 1-96); CP 1933, De Franceschi C, Chartularium Pira- nense. Raccolta dei documenti medievali di Pi- rano 11 (1301-1350), (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 45, Fola 1933, str. 255-320); CP 1934, De Franceschi C, Chartularium Pira- nense. Raccolta dei documenti medievali di Pi- rano 11 (1301-1350), (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 46, Pola 1934, str. 107-192); CP 1935, De Franceschi C, Chartularium Pira- nense. Raccolta dei documenti medievali di Pi- rana 11 (1301-1350), (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 47, Fola 1935, str. 123-230); CDI - Kandier P., Codice diplomatico istriano I-IV (Triestel846-1852, 1853-1864); Gradivo - Otorepec B., Gradivo za zgodovino cuoio o di ferro per difendere il cuore." 97 Okoliš 1995, str. 368; Štih 1994, str. 212; Kosi 1998, str. 77. 18 1001 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMA!, 1-22 Ljubljane v srednjem veku I-XII (Ljubljana 1956-1968); Komatar Schlossarchiv - Komatar F., Das Schloss- archiv in Auersperg (Mittheilungen des Mu- sealvereines für Krain 18-20, Laibach 1905-1907; Carniola 1, n.v., Ljubljana 1910); MHDC - Jaksch A., Monumenta historica ducatus Carinthiae I-IV, Ergänzungsheft I (Klagenfurt 1896-1915); V-IX, ed. H. Wiessner (Klagenfurt 1956-1965); Schumi I - Schumi F., Urkunden - und Re- gestenbuch des Herzogthums Krain I-II (Laibach 1882-1884); Stat. Insulae - Morteani L., Gli statuti d'Isola (Affi e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria IV-V, Parenzo 1888-1889); Stat. Isolae - Morteani L., Isola ed i suoi statuti (Parenzo 1889); Stat. Justinopolis - Statvta Ivstinopolis metropolis Istriae (Venetiis 1668); Stat. Pirani - De Franceschi C, Gli statuti del Comune di Pirano del 1307 confrontati con quelli del 1332 e del 1358 (Monumenti storici dalla Deputazione di Storia Patria per le Venezie, n.v.14, Venezia-Padova 1960); Theiner - Theiner A., Vetera monumenta Sla- vorum meridionalium historiam illustrantia (Romae 1863, tom. 1, a. 1198-1549); Zahn Codex 31 - Zahn J., Codex diplomaticus Austriaco-Prisingensis. Sammlung von Urkun- den und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich, Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts-Quellen, XXXI. Band (Wien 1870). Zahn Codex 36 - Zahn ]., Codex diplomaticus Austriaco-Prisingensis, III. Band, Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts- Quellen, XXXVI. Band (Wien 1871). OSTALI OBJAVLJENI VIRI Altmann Wilhelm (Hrg.), 1893, Eberhart Win- deckes Denkwürdigkeiten zur Geschichte des Zeitalters Kaiser Sigmunds. - Berlin. Baraga France, 1995, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva, Acta Ecclesiastica Sloveniae 17. - Ljubljana. Bianchi Giuseppe, 1844, Documenti per la storia del Priuli dal 1317 al 1325 - Udine. Grossmann Karl, 1957, Jakob Unrest. Öster- reichische Chronik, Monumenta Germaniae historica, Scriptores rerum germanicarum, Nova series, Tomus XL - Weimar. GZL - glej Otorepec Božo, 1955-1966! GZS - glej Otorepec Božo, s. a.! Hernja Masten Marija, Premzl Primož (ur.), 1998, Statut mesta Ptuj 1376. Študijska izdaja. Publi- kacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Viri 2. - Ma- ribor. Hernja Masten Marija, Kos Dušan, 1999, Statut mesta Ptuja 1513, Zgodovinski arhiv Ptuj. Viri 3. - Ptuj, Ljubljana. Javor Briški Marija, 1995, Ein spätmittelalterliches Privatgebetbuch. Untersuchung und Beschreib- ung der Handschrift Ljubljana, National- und Universitätsbibliothek, Ms 224, neobjavljeno magistrsko delo na Oddelku za germanske jezike in književnosti. Filozofska fakulteta. Univerza v Ljubljani. - Ljubljana. Joppi Vincenzo, 1891, Documenti goriziani del secolo XIV, Archeografo Triestino XVII, Fascicolo I, str. 5-41, in II, sta". 293-324. Kos Dušan, 1991, Urbarji za Belo Krajino in Zum- berk (15. - 18. stoletje) I, Viri za zgodovino Slo- vencev, Trinajsta knjiga. Novejši urbarji za Slo- venijo, Prvi zvezek. - Ljubljana. Kos Dušan, 1996, Celjska knjiga listin L Listine svobodnih gospodov Zovneških do leta 1341. - Ljubljana, Celje. Kos Franc, 1911, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Tretja knjiga (1. 1001.-1100.). - Ljubljana. Kos Franc, 1915, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Četrta knjiga (L 1101.-1200.). - Ljubljana. Kos Franc, 1928, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Peta knjiga (1201-1246), Ure- dil Milko Kos. - Ljubljana. Kos Milko, 1939, Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek tretji. Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del, Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga tretja. - Ljubljana. Kos Milko, 1954, Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek prvi. Urbarji salzburške nadškofije, Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga prva. - Ljub- ljana. Krones Franz, 1883, Die Preien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli - Graz. Loserth Johann, 1911, Das Archiv des Hauses Stubenberg. (Supplement II.) Archivregister von Wurmberg aus den Jahren 1498 und 1543 nebst einem Wurmberger Schloßinventar von 1525, Veröffentlichungen der Historischen Landes- Kommission für Steiermark XXVIII. - Graz. Mihelič Darja, 1984, Najstarejša piranska notarska knjiga (1281 do 1287/89), Viri za zgodovino Slo- vencev, Knjiga sedma. - Ljubljana. Mihelič Darja, 1986, Piranska notarska knjiga (1284-1288). Drugi zvezek. Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga deveta. - Ljubljana. Mlinaric Jože, 1981, Gradivo za zgodovino Mari- bora. VII. zvezek. Listine 1446-1465. - Maribor. Otorepec Božo, s. a., citirano kot GZS, Gradivo za zgodovino Slovencev 1246-1500, tipkopis na 19 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII. HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 J lOOI Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana. - Ljubljana. Otorepec Božo, 1955-1966, citirano kot GZL, Gra- \ divo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku \ I-IX. - Ljubljana. Otorepec Božo, 1995, Gradivo za slovensko zgo- dovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270-1405, Viri za zgodovino Slovencev 14. - Ljubljana. Otorepec Božo, 1996, Seznam "deželnih sovraž- nikov" na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med Celjskimi grofi in Habs- buržani v letih 1436-1443, v: Grafenauerjev i zbornik, str. 331-342. - Ljubljana. Stanonik Janez, 1957, Ostanki srednjeveškega nem- škega slovstva na Kranjskem (Filozofska fakul- teta Univerze v Ljubljani; disertacija). - Ljub- ljana, j Tkalčič Ivan Krst., 1894, Povjestni spomenici slob. kralj grada Zagreba priestolnice Kraljevine dal- matinsko-hrvatsko-slavonske, Svezak drugi (iz- prave: 1400-1499). - Zagreb. j Vale Giuseppe, 1943, Itinerario di Paolo Santonina \ in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485- \ 1487 (Codice vaticano latino 3795), Studi e testi j 103. - Citta del Vaticano. Wolf Adam, 1875, Die Selbstbiographie Christophs j von Thein 1453-1516, v: Archiv für öster- : reichische Geschichte 53/1, str. 103-123. - Wien. | Zahn Joseph v., 1877, Austro - Friulana. Samm- j lung von Actenstücken zur Geschichte des Conflictes Herzog Rudolfs IV. von Österreich mit dem Patriarchate von Aquileja 1358-1365, Fontes rerum austriacarum 11/40, Öster- reichische Geschichtsquellen. - Wien. Zahn Joseph v., 1899, Steirische Miscellen. Zur Orts- und Culturgeschichte der Steiermark - Graz. LITERATURA i AA.VV., 1983, Vodnik po zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje. - Celje. AA.VV., 1987, Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža, katalog razstave v Ljubljani. - Ljubljana. Baš Angelos, 1970, Noša na Slovenskem v poznem i srednjem veku in 16. stoletju. - Ljubljana. j Bernik France et al., 1992, Brižinski spomeniki. Znanstvenokritična izdaja. Monumenta Slove- nica 3. - Ljubljana. Bitenc Polona in Knific Timotej, 1997, Arheološko najdišče Ljubljanica, Argo 40/2, str. 19-32. - Ljubljana. Boccia Lionello, 1972, Glossarium armorum. Armai defensiva (Edizione italiana; Armi difensive). - i Graz. I Boeheim Wendelin, 1966, Handbuch der Waffen-\ künde. Das Waffenwesen in seiner historischen Entwickelung vom Begin des Mittelalters bis zum Ende des 18. Jahrhunderts (ponatis izdaje iz 1890). - Graz. Bressan Fabrizio, 1998, Armi e cavalleria. La pratica militare nel Medioevo secc. XI-XV, La spada e il melograno. Vita quotidiana al castello medio- evale 1271-1500 (a cura di Lucia Pillon), str. 85- 99. - Gorizia. Ciglenečki Marjeta in Selinšek Polona, 1999, Zbirka orožja na ptujskem gradu, razstavni katalog. - Ptuj. Dejak Vlasta, 1995, Orožje iz Posavskega muzeja, razstavni katalog. - Brežice. Demmin August, 1893, Die Kriegswaffen in ihren geschichtlichen Entwickelungen von den ältesten Zeiten bis auf die Gegenwart. Eine Encyklopädie der Waffenkunde (4. izdaja). - Leipzig. Diefenbach Laurentius, 1857, Glossarium latino - germanicum mediae et infimae aetatis. - Francofurti ad Moenum. Edge David & Paddock John Miles, 1995, Arms & Armour of the Medieval Knight (ponatis izdaje iz 1988). - London. Fugger Germadnik Rolanda (ur.), 1999, Grofje Celjski, katalog razstave. Pokrajinski muzej Celje 1999. - Celje. Grafenauer Bogo, 1952, Ustoličevanje koroških voj- vod in država karantanskih Slovencev. - Ljub- ljana. Grošelj Milan, 1970, De nonnullis vocibus in Lexico Latinitatis medii aevi lugoslaviae fase. 1 & II obviis. Linguistica X/1, str. 85. - Ljubljana. Horvat Jasna, 1995, Gotsko stensko slikarstvo - vir za materialno kulturo, v: Gotika v Sloveniji - svet predmetov (ur. M. Lozar Štamcar), katalog razstave Narodnega muzeja, str. 137-155. - Ljubljana. Horvat Jasna, 1998, Likovne upodobitve predme- tov premične kulturne dediščine (obdobje poz- nega srednjega veka), tipkopisna doktorska di- sertacija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljub- ljani. - Ljubljana. // novissimo Melzi. Dizionario italiano, I. Lin- guistico, 1942. - Milano. Knific Timotej, 1995, Vojščaki iz mesta Karnija, Kranjski zbornik 1995, str. 23-40. - Kranj. Knific Timotej, 1999, Arheološko najdišče Gradišče nad Bašljem, Preddvor v času in prostoru. Zbornik Občine Preddvor, 1999, str. 55-67. - Preddvor. Knific Timotej in Svoljšak Drago, 1984, Grobovi lan- gobardskih vojščakov iz Solkana (Nova Gorica), Arheološki vestnik 35, str. 277-292. - Ljubljana. Kos Dušan, 1995, Pamet pod šlemom, zvestoba denarju. Plemiški karierizem v luči uradovanja. 20 KRONIKA 200I TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADU, HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 služenja in vojskovanja v poznem srednjem ve- ku, Časopis za zgodovino in narodopisje 66, n. v. 31, 2. zv., str. 207-235. - Maribor. Kos Dušan, 1997, Turnirska knjiga Gašperja Lam- bergerja. Gas bojevnikov. - Ljubljana. Kos Dušan, 1998, Kdor z mestom ne trpi, naj se z mestom ne krepi. Ptujski statut iz leta 1376, člen 94, katalog razstave na Ljubljanskem gra- du ob Dnevih evropske kulturne dediščine, 23. september do 10. oktober 1998. - Ljubljana. Kosi Miha, 1998, Potujoči srednji vek. Cesta, po- potnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, Zbirka ZRC 20. - Ljubljana. Kosi Miha, 2000, Viteški red, geslo v Enciklopediji Slovenije 14. - Ljubljana. Kosi Miha, 2001, The Age of the Crusades in the Southeast of the Empire (between the Alps and the Adriatic), Expanding the Frontiers of Medieval Latin Christianity. The Crusades and the Military Orders. - Budapest (v tisku). Kostrenčic Marko (ur.), 1973, Lexicon latinitatis meda aevi lugoslaviae. Vol. I (A-K). - Za- grabiae. Kostrenčic Marko (ur.), 1978, Lexicon latinitatis medii aevi lugoslaviae. Vol. II (L-Z). - Za- grabiae. Kühnel Harry (ur.), 1992, Bildwörterbuch der Kleidung und Rüstung. Vom Alten Orient bis zum ausgehenden Mittelalter, Kröners Taschen- ausgabe Band 453. - Stuttgart. Lexer Matthias, 1872, Mittelhochdeutsches Hand- wörterbuch 1. - Leipzig. Lozar Štamcar (ur.), 1995, Gotika v Sloveniji - svet predmetov. Narodni muzej 1995. - Ljubljana. Mihelič Darja, 1985, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, Dela 1. razreda SAZU 27. - Ljubljana. Milic Zoran in Šubic Frisian Jana, 1997, Uporaba rentgenskih žarkov v arheologiji in arheološki konservaciji. Argo 40/2, str. 91-104. - Ljubljana. Nadolski Andrzej (ur.), 1990, Uzbrojenie w Polsce sredniowiecznej 1350-1450. - Lodz. Okoliš Stane, 1995, Izseki iz zgodovine Loža in okolice (1. del), v: Zgodovinski časopis 49/3, str. 353-378. - Ljubljana. Osmuk Nada, 1978, Nove najdbe iz časov pre- seljevanja narodov v spodnji Vipavski dolini, Arheološki vestnik 29, str. 464-474. - Ljubljana. Otorepec Božo, 1956, Prebivalstvo Kamnika v sred- njem veku, v: 11. Kamniški zbornik, str. 67-101. - Kamnik. Otorepec Božo, 1957, Donesek h gospodarski zgo- dovini Kamnika do XVI. stoletja, v: III. Kam- niški zbornik, str. 43-61. - Kamnik. Peršič Janez, 1999, Zidje in kreditno poslovanje v srednjeveškem Piranu, Historia 3. Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fa- kultete Univerze v Ljubljani. - Ljubljana. Pleterski Andrej, 1987, Sebenjski zaklad, /Vrheološki vestnik 38, str. 237-330. - Ljubljana. Seitz Heribert, 1965, Blankwaffen I. Geschichte und Typenentwicklung im europäischen Kultur- bereich. Von den prähistorischen Zeiten bis zum Ende des 16. Jahrhundert - Braunschweig. Simoniti Vasko, 1991, Vojaška organizacija na Slo- venskem v 16. stoletju. - Ljubljana. Stanonik Janez, 1973, Althochdeutsche Glossen aus Ljubljanaer Handschriften, v: Acta Neophilo- logica VI, str. 3-24. - Ljubljana. Stopar Ivan, 1998, Grajske stavbe v osrednji Slo- veniji. I. Gorenjska. Tretja knjiga: Med Polho- vim Gradcem in Smlednikom. - Ljubljana. Stowasser J. M., 1900, Lateinisch-Deutsches Schul- wörterbuch. - Prag, Wien, Leipzig. Svoljšak Drago et al., 1997, Novo gradivo v Arhe- ološkem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od 1987 do 1993), Varstvo spomenikov 36/94-95, str. 224-294. - Ljubljana. Škaler Stanko, 1974, Krško, Varstvo spomenikov XVn-XlX/l, str. 171. - Ljubljana. Štih Peter, 1994, Goriški grofje ter njihovi ministe- riali in militi v Istri in na Kranjskem. - Ljubljana. Šumrada Janez, 1986, Steberški in njihova posest v srednjem veku, v: Notranjski listi III, str. 47-60. - Cerknica. Šumrada Janez, 1987, O popravilu bovške ceste na prelomu iz 14. v 15. stoletje, v: Zgodovinski časopis 41/2, str. 313-319. - Ljubljana. Švajncer Janez J., 1992, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev. - Ljubljana. Tancik Ferdinand, s.a.. Topništvo in njegov razvoj v Sloveniji (rokopis). Tancik Ferdinand, 1966, Orožje v škofjeloškem gradu v prvi četrtini 14. stoletja, v: Loški ra- zgledi 13, str. 44-66. - Škofja Loka. Tancik Ferdinand, 1971, Orožje in bojna oprema od naselitve Slovencev do konca 17. stoletja, katalog ob razstavi v Narodnem muzeju, 1971. - Ljubljana. Tancik Ferdinand, 1973, Vojna stroka v obdobju od leta 1500 do 1650, Kmečki punti na Sloven- skem. Razprave in katalog dokumentov, Situla 13, str. 69-92. - Ljubljana. Tancik Ferdinand, 1975, Bojna oprema in orožje v zbirki militarij Pokrajinskega muzeja v Ptuju, Ptujski zbornik IV, str. 351-354. - Maribor. Troso Mario, 1988, Le armi in asta. Delle fanterie europee (1000-1500). Con uno studio esempli- ficativo delle coeve tattiche di combattimento e techniche di impiego e una trattazione det- tagliata su Roncole, Ronche, Ronconi - Novara. Trotter Kamillo, 1954, Die Burggrafen von Lienz und zum Lueg, v; Schlern-Schriffen 105. - Inns- bruck. 21 KRONIKA TOMAŽ NABERGOJ: HABENT SUA FATA GLADII, HABENT SUA FATA ARMAI, 1-22 ZOOI Ulčar Miroslav (ur.), 1995, Enciklopedija orožja (Orožje skozi sedem tisočletij). - Ljubljana. Uršič Milena, 1975, Jožef Kalasanc Erberg in nje- gov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, SAZU, Dela 28. - Ljubljana. Voje Ignacij, 1996, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Razprave Filozofske fakultete. - Ljub- ljana. Žargi Matija, 1995, Srednji vek - "druga železna doba", v: Gotika v Sloveniji - svet predmetov. Narodni muzej 1995 (ur. Maja Lozar Štamcar), str. 175-185 - Ljubljana. Zvanut Maja, 1995, Pisni viri za materialno kulturo v obdobju gotike na Slovenskem, v; Gotika v Slo- veniji - svet predmetov. Narodni muzej 1995 (ur. Maja Lozar Štamcar), str. 121-135. - Ljubljana. ZUSAMMENFASSUNG Habent sua fata gladii, habent sua fata arma! (Ein Beitrag zu Fachausdrücken für Waffen und Kriegsausrüstung in den mittel- alterlichen schriftlichen Quellen für den slo- wenischen Raum) Ausgehend von der Bearbeitung von archäo- logischen Funden mittelalterlicher Schwerter haben wir 308 lateinische, deutsche und italienische Aus- drücke für Waffen und Kriegsausrüstung in den mittelalterlichen schriftlichen Quellen für den slo- wenischen Raum (ca. 1000-1500) gesammelt. Durch sie verweisen wir auf auf Kontexte, in denen diese Gegenstände in schriftlichen Quellen vorkommen und die für eine vollständigere archäologische und historische Interpretation von Funden von Be- deutung sein können. Diese Kontexte reichen von der Handlung einer Einzelperson (z.B. Erwerbung eines Schwertes) oder Besitzstandes (Nachlaß im Todesfall) bis zur Angabe über Anzahl und Verteilung der Waffen auf einer Burg, so wie sie dem Inventarverzeichnis oder dem Urbar zu ent- nehmen ist. Sie können komplexe Erscheinungen und Strukturen widerspiegeln, z.B. den Handel (Mauttarife), Rechtsnormen oder Bräuche (Waffensegen) oder sogar Mentalität (Segen). Angaben findet man in Quellen unter- schiedlicher Art: 1. Urkunden, vor allem Inventare und Testamente; 2. Urbare und Lehensbücher; 3. Notar-, Vizedom-, Rechnungs- und Mautbücher; 4. Stadtstatute; 5. Chroniken, Reisetagebücher, Bio- graphien, Memoiren; 6. Notizbücher; 7. Glossare. In das alphabetische Verzeichnis der Benennungen mit slowenischen Übersetzungen bzw. Beschreib- ungen (der Funktion) sowie mit genauer Angabe und Datierung der Quellen wurden auch einige Berufs- und Amtsbezeichungen sowie Bezeich- nungen für allgemeine Begriffe im Zusammenhang mit Waffen und Kriegswesen mit aufgenommen. Die Übersetzungen der einzelnen Benennungem wurden nicht kritisch überprüft bzw. mit der übrigen Fachliteratur verglichen, von einigen wenigen Ausnahmen abgesehen. Die gegenwärtige Kenntnis von Quellen und Problematik erlaubt noch keine genaue Bestimmung der Benennungen, keine Analyse der eizelnen Begriffsgruppen von Ausdrücken (im Hinblick auf Herkunftsbereich der Quellen, Zeitabschnitt, verwendete Sprache oder etwa Waffenart) sowie keine Vergleiche, vor allem mit materiellen Überresten. Wir sind uns der Schwierigkeiten bewußt, die bei der Suche und Interpretation von Verhältnissen zwischen Wort und bezeichnetem Gegenstand entstehen, aber auch bei der sprachlichen Definition selbst und bei der räumlichen Verbreitung der Bezeichnungen - typische terminologische Probleme haben ihren Ur- sprung in mangelhaften Interpretationen, in nicht eindeutig definierten mittelalterlichen Bezeich- nungen, wobei regionale und zeitliche Varianten außer acht gelassen werden (Beispiel: die Bezeich- nung runconus). Der Beitrag soll Anregungen vermitteln zum weiteren (systematischen) Suchen, Sammeln und Untersuchen solcher Angaben,)edenfalls im Zu- sammenhang bzw. Vergleich zu den anderen komplementären, materiellen Quellenarten. Für die Erforschung der mittelalterlichen Waffen und Kriegsausrüstung ist ein interdisziplinäres Heran- gehen dringend bei gleichzeitiger Verwendung sowohl archäologischer als auch ikonographischer und schriftlicher Quellen. Eine einseitige Aus- einandersetzung mit der Thematik vom Stand- punkt eines einzigen Faches und mit Hilfe von einer einzigen Quellenart führt zu sich wider- sprechenden und häufig falschen Ergebnissen, und zwar als Folge ungleichmäßigen Zustands und unterschiedlicher Aussagekraft der einzelnen Quellenarten, aber auch der unterschiedlichen theoretischen und methodologischen Ausgangs- punkte des jeweiligen Faches. Der eigentliche Gegenstand und das wahre Ziel der künftigen Forschungsarbeit soll nicht nur ein konkretes Waffenexemplar und dessen funktionale, typolo- gische und chronologische Bestimmung (oder dessen Benennung und Darstellung) sein, vielmehr geht es, vermittelt durch Kontexte, in denen der Gegenstand vorkommt, auch und vor allem um die Menschen verschiedener Gesellschaftsgruppen und -schichten, die im Mittelalter auf die eine oder andere Art mit Waffen und Kriegsausrüstung, Kriegswesen und Kriegführung zu tun haben. 22 m KRONIKA 2001 izvirni znanstveni članek UDK 616.9(497.4 Dolenjska)"15/17" prejeto: 2. 11. 1999 Boris Goleč dr. zgodovinskih znanosti, docent. Znanstveno raziskovalni center SAZU, Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo IZVLEČEK Prispevek obravnava posledice kužnih epidemij na Dolenjskem v tistem delu Kranjske, kjer so kuge med 16. in 18. stoletjem zlasti v mestih zahtevale največ žrtev. S soočenjem sodobnih virov in pretiranih sumarnih navedb o številu umrlih so demografske posledice epidemij v večini primerov dobile realnejšo podobo. Kuga je zaradi začasnega zaprtja prometnic povzročila največ škode na gospodarskem področju, vendar je bila v posameznih primerih resnično zelo pogubna tudi za ljudi. Z viri potrjeni deleži umrlega mestnega prebivalstva so med različnimi izbruhi kuge presegali eno petino. Leta 1599 in 1625 je kužna epidemija dodobra izpraznila Novo mesto, v letih 1646-1647 huje prizadela Metliko in Krško, 1691-1692 pa Črnomelj. Nezanemarljive so bile tudi človeške žrtve zadnje velike (kužne) epidemije leta 1715. KLJUČNE BESEDE kuga, epidemije. Dolenjska, mesta, trgi SUMMARY EPIDEMICS IN LOWER CARNIOLA BETWEEN TRADITION AND REALITY The contribution deals with the consequences of infectious epidemics in Lower Carniola, that is in the part of Carniola where plaques between the 16^^ and 1^^ centuries took the most victims. By confronting contemporary sources and the exaggerated summary accounts on the number of the deceased the demographic consequences of epidemics are in most cases given a more realistic image. Due to temporary closure of the roads the plaque caused most damage in economy, although it was fatal for the people as well With sources confirmed portion of the deceased town population during various outbreaks of the plaque exceeded one fifth. In the years 1599 and 1692 the plaque epidemic thoroughly vacated the town Novo mesto, badly affected Metlika and Krško in the years 1646-1647, and in the years 1691-1692 Črnomelj. Not negligible were the human victims of the last large (infectious) epidemic in 1715. KEY WORDS Plaque, Epidemics, Lower Carniola, Towns, Boroughs 23 KRONIKA BORIS GOLEČ: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO .... 23-64 iOOI Dolenjska je tista slovenska pokrajina, za katero se zdi, da so jo razne kužne epidemije zgodnjega novega veka obiskale največkrat in jo poleg Istre tudi najbolj prizadele. Tak vtis je v veliki meri upravičen, saj so poročila o številu umrlih in o stopnji opustelosti mestoma naravnost alarmantna, najsi gre za sodobne vire ali za poznejše interpre- tacije v raznih zapisih in tudi v literaturi, začenši z Valvasorjem. Razumljivo gre v virih prvo mesto mestnim in trškim naseljem, ki so v podobi te ob- mejne pokrajine cesarstva izstopala kot prebival- stveni konglomerati in družbeni organizmi s specifičnimi, zlasti gospodarskimi funkcijami. Me- sta in trgi so v primerjavi s podeželjem teže ob- čutili breme epidemij, hkrati pa obstaja o njihovih posledicah tudi več pričevanj. Dolenjska mesta, povečini miniaturna in ma- lopomembna, so med slovenskimi kontinentalnimi mesti, gledano v celoti, zagotovo utrpela najhujše posledice kužnih epidemij. Največje breme je nosilo Novo mesto, drugo najpomembnejše na Kranjskem~m~jéHino_nied sedmimi dolenjskimi jnesti, ki je premoglo nad tisoč prebivalcev, v lua^ majhnosti mestnih" naselij Dolenjske so v virih" toliko bolj presenetljive izredno visoke številke umrlih, kakršnih drugod na Kranjskem ni zaslediti. Prav verodostojnost in teža števila umrlih je eno temeljnih vprašanj, na katerega skušamo v pričujo- čem prispevku najti kolikor toliko zadovoljiv odgovor. Drugo prav tako pomembno vprašanje, tesno povezano z demografskimi izgubami, so gos- podarske in socialne posledice epidemij. Njihove razsežnosti so še manj oprijemljive, saj so prak- tično nemerljive z zanesljivimi kazalci, zato pri nji- hovem ugotavljanju le s težavo presegamo de- skriptivno raven in besednjak sodobnih poročil. Pri opredelitvi problema kužnih epidemij pu- ščamo ob strani sicer enega bistvenih vprašanj, za kakšne vrste bolezni je v konkretnih primerih pravzaprav šlo. Sodobni viri jim sicer dajejo različna imena, vendar z istim skupnim pomenom. S kugo jih je poimenovala tudi sodobna literatura, denimo Valvasor (Pest), naletimo pa še na druge splošne označbe, kot so: laidige Contagion, laidige Infection, Sterbelauf, Seuche itd. Pojavne oblike bolezni so bile različne, vendar jih je povezovala skupna značilnost, da so kužne epidemije večino- ma izbruhnile nenadoma in z vso silovitostjo. Šele iz skopih navedb o simptomih ali iz zanikanj, da je šlo za "pravo kugo", lahko mestoma sklepamo na kakšno sorodno epidemijo. Tako naj bi v Novem mestu v prvi polovici leta 1599 razsajala le "ogrska bolezen", t.i. kuga v Krškem leta 1634 pa vzbuja pomisleke, ker je morila predvsem med otroško populacijo. Zaradi nerazlikovanja med raz- ličnimi epidemijami se je domala za vse vrste na- lezljivih bolezni zgodnjega novega veka uveljavil skupni pojem - kuga. V zgodovini in ljudskem jeziku je kuga sploh vsaka nalezljiva bolezen (epi- demija), ki se pojavi nenadoma na določenem mestu, traja nekaj tednov ali mesecev, povzroči hitro in množično umiranje in polagoma ugasne. Poleg prave kuge (pestiš) se pod njenim imenom skriva še kakšnih deset bolezni od koz, trebušnega tifusa ali legarja do kolere in gripe.^ Epidemične razsežnosti različnih bolezni in njihovo nediferen- cirano označevanje nas tako silita k uporabi bolj ali manj kompromisnega poimenovanja - kužna epi- demija. Pojem moremo končno upravičiti s tem, da narava posameznih epidemij ni predmet naše- ga proučevanja in da iz skopih sodobnih virov zvečine sploh ni ugotovoljiva. Za Dolenjsko in njene meščanske naselbine je bilo usodnih šest večjih in nekaj manjših epidemij, ponavljajočih se v nekajdesetletnih presledkih med sredo 16. in začetkom 18. stoletja. O kugah pozne- ga srednjega veka in izpričanih izbruhih epidemij drugod na Kranjskem v prvi polovici 16. stoletja ni v zvezi z Dolenjsko znanega ničesar. Poročila iz- postavljajo kugo leta 1578, kužni val z vrhuncem leta 1599j e|piderni[o"~T523^627, časovno najdaljšo kugo 1645-1650, njen lokalno omejeni izbruh leta 1691-1692 in epidemijo leta 1715. Razen v primeru predzadnjega kužnega vala konec 17. stoletja, ki se je na Kranjskem omejil samo na Črnomelj z bliž- njo okolico, je šlo vsakokrat za epidemije širših razsežnosti, v katerih pogosto ni bila prizadeta samo Kranjska, temveč tudi sosednje dežele.^ Do- lenjska je pri tem trpela v vseh velikih valovih kužnih epidemij, ki jih je doživela Kranjska, in bila kot prehodna obmejna pokrajina cesarstva nered- ko sploh prva na udaru črne smrti, prodirajoče izza bližnjih meja osmanskega sveta. Temeljna značilnost obravnavane problematike je pcrmanjkanje ^o^obnih, zlasti nevtralnih zapisov dogajanj, kar postavlja nelahko oviro ugotavljanju dgjanskega ^tanja. Poseben problem je slaba ohra- Jljenost virov iz časa, ko so posamezne epideifiip^ še razsajale. Več je mlajših opisov njihovih posle- "aicT posrednih poročil in predvsem poznejših in- terpretacij kot najmanj hvaležne, a prevečkrat ne- izogibne (edine) vrste vira, ki lahko hitro pred- stavlja plodna tla za napačne sklepe in razlage. V pričujoči obravnavi se lotevamo precej nezavidljive naloge preverjanja s pomočjo analogij in kompa- racij vseh ta trenutek dosegljivih podatkov. ' Prim. Zvonka Zupanič Slavec, Epidemije na Sloven- skem. Lakote, kuge in vojne reši nas, o Gospod! v: Množične smrti na Slovenskem, Izola 1998, str. 202. 2 Prim. Dr. Vladimir Travner, Kuga na Slovenskem, Ljub- ljana 1934, str. 93 sl. - Prim. Anton Koblar, O človeški kugi na Kranjskem, v: IMK I (1891), str. 39 sl. 24 2 KRONIKA 200I BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 Kirurg inicira kužni bubon (lesorez iz rokopisa 1482) (Arhiv Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani) Razpoložljive vire bi mogli glede na strukturo v grobem razdeliti na dve obdobji. Za prvo, ki sega do konca 16. stoletja, so značilna zelo redka in sko- pa sodobna poročila brez kvantificiranih navedb umrlih. Nekateri pojavi epidemije so znani sploh samo iz poznejših lapidarnih omemb, v pomoč pri sklepanju na potencialno število umrlih in posle- dično opustelost pa je moč pritegniti le ugotavljanje posestne (dis)kontinuitete v urbarjih in mestnih davčnih registrih. Drugo obdobje z začetkom ob za- tonu 16. stoletja je nekoliko bogatejše s sumarnimi navedbami števila umrlih. Boljše so tudi možnosti preverjanja navedb s komparacijo nevtralnejših, povečini posrednih poročil. Šele konec 17. stoletja se pojavita nova prvovrstna vira - mrliške matične knjige ter seznami kužnih bolnikov in umrlih, ven- dar gre še vedno za precej redke pojave. V pričujoči obravnavi dajemo prednost dvema problemoma: kronološkemu poteku dogodkov in posledicam v posameznih mestih in trgih Do- lenjske. Ob skopih uradnih poročilih kužnih ko- misarjev se je za rekonstrukcijo dogajanja moč opreti na redke sočasne vire, tako predvsem na registraturne protokole in spise kranjskih deželnih stanov in edinole za mesto Višnja Gora še na nekaj letnih obračunov mestnih sodnikov. Od virov poznejšega nastanka so skromnejši mestni anali, vsebinsko manj verodostojne so razne pri- tožbe in poročila mestnih predstojništev, nevtral- nejše pa komisijske in vicedomske vizitacije mest. Kot rečeno, so za ta revnejši del Kranjske ter zlasti za njena mestna in trška naselja značilni šokantni podatki o visokem številu umrlih, o posle- dično hudi ali popolni opustelosti ter gospodar- skem propadanju. Iz dolenjskih mest so po zatrtju posameznih epidemij prihajale najbolj alarmatne in mestoma že na prvi pogled komaj verjetne številke, tako denimo o nad 800 umrlih Novomeščanih leta 1599, katerih število je po drugi, nekaj let mlajši inačici, naraslo že na več kot tisoč ljudi. Dve med seboj neodvisni poročili navajata za kugo leta 1625 zopet visoki številki 322 oziroma 400 novomeških žrtev, medtem ko naj bi v mestu v letu zadnje kužne epidemije leta 1715 pokopali 331 mrličev. Po manj verodostojnih navedbah iz Metlike, nastalih štiri desetletja po dogodkih, naj bi v tem belo- kranjskem mestu samo v letu 1646 pomrlo 700 oseb, naslednje leto pa še 500. Večino zgornjih številk so sicer navedli mestne očetje prizadetih mest sami, pri čemer ni igrala nepomembne vloge časovna distanca, vendar so med navedenimi števili tudi podatki nevtralne(jše) provenience. Izpod peresa mestnih predstojništev so prihajali še drugi vzne- mirljivi podatki, izraženi v pavšalnih deležih mest- nega življa in stopnji opustelosti, kot je dobra po- lovica umrlega prebivalstva Višnje Gore leta 1599 ali napol prazni Novo mesto, Metlika in Črnomelj po kugi 1623-1627. Predvsem pa v pritožbah samih meščanov ne manjka zvračanja krivde na kugo kot krivca gospodarskega in demografskega pešanja mest. Bolj ko so se dogodki oddaljevali, večje so bile možnosti posploševanj in pretiravanj. Tako so de- nimo Črnomaljci pol stoletja po kugi 1691-1692 zapisah, da je mesto tedaj povsem izumrlo (ganz abgestorben) in opustelo (verwiestet)? Nekatere od zgornjih navedb in številk so se brez ustreznega preverjanja in premisleka dodobra zasidrale v zgodovinski spomin, potem ko so prišle že pred več kot sto leh v historiografsko literaturo,* se tako prenašale naprej in se vse do najnovejše dobe nekritično pojavljajo v poljudnih delih, zlasti v raznih pregledih krajevne zgodovine.^ Precej 3 ARS, Vic. A., šk. 279, fase. 142, lil. T II-5, 22. 5. 1744. 4 Podatek o 800 umrlih Novomeščanih je po arhivskem viru priobčil Ivan Vrhovec (Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 79). 1200 umrlih za kugo v Metliki navaja po pismu vicedomu iz leta 1686 že August Dimitz (Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, Vierter Theil, Laibach 1876, str. 61-62), po njem ali neposredno po viru pa Leopold Podlogar, Po- žari v Metliki, v: IMK VII (1907), str. 46. Jože Dular, Metlika skozi stoletja, Ljubljana 1978, str. 11. - Jože Dular, Metlika skozi stoletja. Novo mesto 1986, 25 KRONIKA i. BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 lOOI samovoljna povzemanja in samosvoje interpretacije ; takorekoč lapidarnih objavljenih podatkov so ne- \ redko močno napihnili nič kaj dramatični ton opi- j sov, kakršnega ponujajo originalni zapisi ali denimo ; Valvasor, ki je za nekatera dejstva edini vir. ; Demografske izgube in njihove posledice je ' potrebno presojati različno glede na časovno di- j stanco in avtorstvo poročil. V virih je namreč sre- čati veliko napihnjene retorike in klišejev, zna- \ čilnih za duh dobe. Šokantni podatki o umiranju ; mestnega prebivalstva in opustelosti so značilni ; tako za poročila mestnih predstojništev, nastala | nekaj let po kugi, kakor za njihove pol stoletja j mlajše navedbe ali za nevtralnejša poročila dežel- ; nih oblastnih organov. Iz sloga poročanja je tako ^ zelo težko izluščiti dejansko stanje, še zlasti če i manjka opore v drugih sodobnih virih. Proble- ^ matične so predvsem ponavljajoče se, za dobo kot i tako značilne navedbe o stopnji opustelosti mest- nih naselij in o deležu umrlih prebivalcev: npr. četrtina opustelega mesta, tretjina, več kot tretjina, ; polovica ali več kot polovica pustot oziroma umrlih. Bolj kot so numerični podatki precizni, večjo pozornost pritegnejo, najsi gre za letnice, de- narne vsote ali druge številčne navedbe (hiše, prebivalci, pustote ipd.). Tovrstni podatki bi mogli po logiki stvari temeljiti na bolj ali manj natanč- nem preverjanju, če že ne na (neohranjenih) spe- cifikacijah, pri čemer zanje jamči edinole avtor s svojo kredibilnostjo. Tako podane številke o umrlih kužnih bolnikih naj bi bile tudi tembolj verjetne, če so zapisane neposredno po dogodkih ali z ne več kot nekajletno časovno distanco. Številčni podatki predstavljajo še drug problem. Že tako maloštevilne sumarne podatke o umrlih je namreč le redko mogoče umestiti v posestno in ¦ demografsko stanje določenega mesta, niti v enem j primeru pa nista na voljo dve primerljivi speci- j fikaciji: umrlih oseb in vseh hišnih gospodarjev v i času pred kugo. Za presojanje posledic umiranja je '\ poleg tega bistvenega pomena struktura umrlih ¦ oseb. Kuge, ki je prizadela gospodarsko vitalni del > prebivalstva ali populacijo v prokreativni starosti, v ' tem pogledu nikakor ni moč primerjati z epi- demijo, katere žrtve so bili predvsem otroci ali j povečini mestna revščina. Poleg tega se demografske posledice v virih vse- lej navezujejo na druge, zlasti na gospodarske, kar je več kot razumljivo, saj so bile posledice kužnih ! epidemij na gospodarskem področju dostikrat hujše ] in dolgotrajnejše. Pojavu epidemije na določenem \ kraju je sledila izolacija (bandiziranje) okuženega območja, kar je pomenilo pretrganje komunikacij in ustavitev trgovsko-prometnih tokov. Kužne straže. ki so jih v drugih krajih postavile deželne ter posa- mezne lokalne oblasti, namreč ljudem in blagu niso dovoljevale prehoda brez zdravstvenih spričeval, imenovanih "fede". Izbruh še tako lokalno omejene epidemije je praviloma povzročil zaprtje deželnih meja in posledično močno omejitev oziroma popolno ustavitev prometa, zaradi česar je tako ali drugače trpelo celotno deželno gospodarstvo. Zlasti dolgotrajne zapore so lahko za seboj potegnile hude izgube raznih gospodarskih dejavnosti, ob- ubožanje določenih slojev, davčno nesolventnost, ki jo je v končni posledici občutila deželna blagajna, pomanjkanje življenjskih potrebščin in drugih artiklov ter končno prave lakote. V nadaljevanju predstavljamo posledice kužnih epidemij po kronološkem redu. Temeljna dejstva so namreč prepogosto premalo znana, da bi se mogli teme lotiti samo problemsko. Metode dela in specifika pritegnjenih virov nas poleg tega silijo v daljše ekskurze in mestoma tudi v odmik od osrednjega problema. Manjše kužne epidemije do konca 16. stoletja Kakšne razsežnosti so imele na Dolenjskem epidemije pred sredo 16. stoletja, je moč samo ugibati in bo ostalo neznanka, če nenadejano ne pridejo na dan kakšni novi viri. Na Primorskem in Kranjskem je prva kuga zgodnjega novega veka kosila zlasti v letih 1511-1512, vendar razen za Trst ni znanih oprijemljivih podatkov. Po V. Travnerju naj bi na Kranjskem veliko ljudi umrlo v Beli krajini, pri čemer pa se je lahko oprl zgolj na Podlogarjev podatek, da so v črnomaljski mestni lozi po letu 1510 postavili kapelico sv. Sebastijana.^ Samo na ravni domneve ostaja tudi morebitno divjanje epidemije v Novem mestu, ki je po prvem ohranjenem popisu hiš leta 1515 med skupaj 272 ostati izkazovalo 24 ali skoraj desetino opustelih, deloma že povsem propadhh domov.'' Poselitveno stanje v največjem dolenjskem mestu, zabeleženo v fiskalno-vojaške namene, je pomen- ljivo v luči enakega popisa za mesto Kamnik, na- stalega leto pozneje, v katerem v celoti pogrešamo kakršne koli pustole.^ Njihova odsotnost sicer še ne pomeni, da jih v resnici ni bilo, kakor tudi v Novem mestu ni nikakršnega indica za posledice str. 13. - Janko Jarc, !z preteklih stoletij Novega mesta, v: Novo mesto. Kulturnozgodovinski vodnik. Novo mesto 1976, str. 44. ^ Prim. Travner, n. d., str. 95. - Prim. Leopold Podlogar, Kronika mesta Črnomlja in njega župe, Ljubljana 1906, str. 64. 7 ARS, Vic. A., šk 105, fase. 59, lit. R V-1, Der zaichnus abschriffl der hoffstett der statt Ruedolphswerth anno 1515. ^ ARS, Vic. A., šk 108, fase. 61, lit. S XVII-1, str. 157 do 160. Objava: A.(lfons) Luschin v(on) Ebengreuth, Ein Protokoll der Stadt Stein in Krain aus den jähren 1502/03, v: MMVK XVllI (1905), str. 38-67. 26 ) KRONIKA lOOI BORIS GOLEČ; KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 morebitne nedavne epidemije. Razlogov za gospo- darsko pešanje in posledično praznjenje tega ob- mejnega mesta namreč ni manjkalo tudi brez po- sega črne smrti. V virih je našla odmev šele kuga, ki je v petde- setih letih 16. stoletja kosila na več koncih Kranjske. Epidemijo so leta 1553 zanesli v deželo s Hrvaške- ga, iz žarišč v Zagrebu in Samoboru. Kljub prepo- vedi stikov z okuženimi kraji, se je bolezen nasled- nje leto razširila po vsej Kranjski, tako da so morali ustaviti trgovino in zapreti vse ceste proti Italiji.^ Na Dolenjskem je bolezen terjala edino dokumen- tirano žrtev v Višnji Gori. Prvovrstni nevtralni vir za spremljanje dogajanja, kakršnih bi si želeli čim več, predstavljajo trije zaporedni letni obračuni višnjegorskih mestnih sodnikov v letih 1552-1555, brez katerih ne bi imeli prav nobenega indica, da se je epidemija pojavila tudi v spodnjem delu dežele. Že zaradi narave dragocenega vira si kaže doga- janje v Višnji Gori predočiti v vseh podrobnostih. Vesti o kugi so Višnjane prvič vznemirile 6. avgusta 1553, ko so deželnemu slu poleg obvezne pogostitve plačali "zaradi epidemije" še dodatnih 6 pfenigov. Slu je pripadla povečana pristojbina, saj se je izpostavljal nevarnosti, ko je krožil po mestih in gospostvih. Višnjani so se tedaj počutili še do- volj varne, saj so prav tiste dni živahno popravljali cesto in v ta namen lomili kamen v mestnem kamnolomu. Pet dni zatem, 11. avgusta 1553, je deželni sel prinesel v zvezi s kugo neki ukaz, 6. septembra pa tudi že generalni mandat. Ker so deželne oblasti medtem zaradi epidemije ukazale zapreti ceste, je mestni sodnik Vincenc Steirer utrpel precejšnjo izgubo kot zakupnik mestne mitnice. Že 5. septembra je pri mestnem svetu iz- posloval zmanjšanje zakupnine s 136 na 100 gol- dinarjev, čeprav nevarnost še ni bila preteča. Tako je nekaj dni pozneje kot vsako leto potekal čebulov sejem, medtem pa so Višnjani nadaljevali s popravljanjem ceste. Nova, očitno strožja man- data o epidemiji, je deželni sel prinesel iz Ljub- ljane 25. septembra in 13. oktobra, nakar je mestni svet sklenil postaviti vsako nedeljo na oboje mestnih vrat po enega nadzornika za preprečitev vstopa prišlekom iz okuženih krajev. Dan pred božičem govori sodnikov letni račun o neimeno- vanih okuženih vaseh, nato pa vsebuje postavke o plačilih nadzornikoma. Do 7. januarja naslednjega 1554. leta sta stražarja pri mestnih vratih za vsako nedeljo prejela vsak po 4 krajcarje. Pri tem ni šlo za pravo zaporo, temveč za preventivni ukrep, saj v Višnji Gori kuge ni bilo. Za nevaren dan so šteli samo nedeljo, ko so v mesto v večjem številu prihajali okoličani in tujci. Po 23. februarju 1553 je deželni sel spet prinesel mandat o kugi, nedolgo zatem pa je pisanje v zvezi z epidemijo nesel župniku v Šentvid pri Stični tudi mestni sel. Spo- mladi se nevarnost ni povečala in tudi ne povsem prenehala. Deželni sli so še večkrat prinesli razne ukaze in generale, med drugim skupaj z gene- ralom o davčnem zaostanku tudi neko nedatirano prepoved v zvezi s kugo. Povsem svobodno sta kmalu zatem jezdila v Ljubljano sodnik Vincenc Steirer in njegov spremljevalec, brez posebnosti sta 22. maja minila telovska procesija in letni sejem. Potem ko od treh kraljev do začetka poletja 1554 ni poročil o "kužnih nadzornikih" na mestnih vratih, so ju začenši s 1. julijem spet postavljali vsako nedeljo. 25. julija je kuga izbruhnila tudi v Višnji Gori, in sicer v hiši Hansa Šelutija, ki je sam zbolel in umrl. Z njegovo smrtjo se zdi povezano dejstvo, da sta meščana, ki sta nesla pobrani davek v Ljubljano, tam iskala ranocelnika. Mestni svet je takoj nato zaposlil tri moške grobarje in neko staro žensko grobarko, ki so pokopali umrlega Šelutija, nato pa je bila njihova naloga počakati še na smrt drugih in jih pokopati. Grobarjem so obljubili za plačilo po eno krono in ženski renski goldinar, kar je po obračunu čez mesec dni naneslo 5 goldi- narjev in 36 krajcarjev. Pet dni po izbruhu kuge v mestu, dne 30. julija, je mestni svet ponovno postavil pri spodnjih in zgornjih mestnih vratih po enega nadzornika za preprečevanje vstopa ljudi iz okuženih krajev. Tokrat je šlo očitno za stalno in ne samo za nedeljsko stražo, saj je znašalo te- densko plačilo 15 krajcarjev, straž pa niso umaknili vse do julija 1555. Kot vse kaže, se kuga po Še- lutijevi smrti ni razmahnila in je bržkone zahtevala samo smrt omenjenega moža. Že meseca avgusta so namreč Višnjani pospešeno popravljali cesto in lomili kamen v mestni okolicL imeli septembra kot ponavadi čebulov sejem, živahno trgovali in hodili po razne potrebščine v Ljubljano.-'" Drugod po Dolenjskem, kot rečeno, ni o tej kugi znanega ničesar. Vse kaže, da se ni dotaknila Novega mesta, saj je Novomeščani v nasprotnem zagotovo ne bi pozabili omeniti v svojem izčrp- nem poročilu vladarju leta 1564, v katerem zelo natanko govorijo o tegobah mesta in njihovih vzrokih.ll Na Dolenjskem se je kuga sicer pojavila tudi omenjenega leta 1564, ko se je z Goriškega razširila na Kranjsko, razsajala zlasti v Ljubljani in od tam pregnala deželne stanove v Kamnik. Po dolenjskih krajih naj bi veliko ljudi pobrala v Šmarju in pri Šentrupertu.^^ Majda Smole, Kuga na Kranjskem v 16. stoletju, v: Kronika V (1957), str. 98. - Prim. Travner, n. d., str. 96. 10 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, mestni računi 155Z/ 1553, 1553/1554 in 1554/1555. 11 ARS, Vic. A., šk 256, fase. 133, lit. R II-l, 25. 4. 1564. 12 Travner, n. d., str. 96. - Koblar, n. d., sir. 50. 27 KRONIKA BORIS GOLEC; KUZNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 1001 Oglasila se je spet čez pičlih dvanajst let, ko je leta 1576 s Štajerskega prekoračila mejo pri Rade- čah ob Savi in nato razsajala po Gorenjskem in Primorskem.Stanovski registraturni protokoli go- vorijo meseca novembra o kugi v Radečah, na bližnjem Kumu in v Zagorju, naslednje 1577. leto pa je črna smrt razsajala že širše na Kranjskem. Posebej je omenjena Ljubljana z okolico, medtem ko so se na Dolenjskem ta čas upirali generalu o kugi kmetje okoli Šentruperta. Župnik v Trebnjem je moral meseca decembra "v času infekcije" pre- nehati pokopavati na Šentjurjevi Gori in prenesti pogrebe k drugi podružnični cerkvi. To kugo omenja Valvasor samo pri opisu trga Radeče, za katerega pravL da ga je Bog s kužno boleznijo tedaj dokaj hudo opustošil.l^ Kako hudo naj bi nadenj zlil svoj srd, moremo sklepati le s pomočjo kaj negotove metode komparacije posest- niških priimkov. Pomenljiva je primerjava imen radeških tržanov v deželnoknežjem urbarju iz leta 157616 in v šest let mlajšem seznamu oborožitve iz leta 1582.17 Urbar pozna v trgu 34 različnih po- sestnikov in v delu trga, imenovanem Krakovo, še 35, skupno 69 oseb, seznam oborožencev trga Radeče pa jih ima samo 52. Manjše število kot v urbarju ne preseneča, saj za boj sposobnega moža ni premogla vsaka hiša, zato s tem sploh ni rečeno, da bi se število naseljenih hiš skrčilo za 17 ali skoraj za četrtino. Zgovornejši je podatek, da se je v teh šestih letih obdržalo samo 26 priimkov, od tega 18 istih gospodarjev kot leta 1576, kar pred- stavlja leta 1582 le 50% istih družin kot šest let po- prej. Četudi gre za zelo različno zasnovo popisov, pri prvem za posestnike, pri drugem pa za obo- rožitev trških mož, je diskontinuiteta Radečanov očitna. Kuga bi v skrajnem primeru lahko povsem ali delno izpraznila 43 hiš ali tri petine od 69, upoštevaje različno zasnovo popisov pa še vedno okoli polovico domov. Posestne spremembe v samo šestih letih nikakor ne bi mogle biti tolikšne brez krutega zunanjega posega. Nastale spremem- be so bile namreč številčno enake v šestih letih od 1576 in 1582 kakor v dvajsetih letih med letom 1582 in naslednjim radeškim urbarjem iz leta 1602.18 V trgu se je v teh dvajsetih letih obdržalo 21 gospodarjev in 5 priimkov ali natanko polovica družin iz seznama leta 1582. Skupno se je število radeških posestnikov v četrt stoletja od 1576 do 13 Travner, n. d., str. 97. 1"* ARS, Stan. A. I, šk. 854, registraturni protokoli št. 6 {L567-1577), str. 391, 403, 409, 409, 427 in 430. 1^ Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Grain, Laybach 1689, XI, str. 464. 16 ARS, Vic. A., šk. 107, fase. 60, lit. S X-1, urbar Radeče 1576. 17 ARS, Stan. A. I, šk. 424, fase. 289, str. 863-878. 18 ARS, Vie. A., šk 107, fase. 60, Ut. S Xl-2, urbar Radeče 1602. 1602 znižalo z 69 na 65, ohranilo pa se je 12 istih gospodarjev in 11 priimkov, skupaj okoli tretjina priimkov iz leta 1576.1^ Za primerjavo dinamike posestnih sprememb v drugi polovici 16. stoletja imamo na voljo več drugih primerov. Nazorna primera sočasne močne kontinuitete posestniških priimkov sta trga Litija in Ribnica. Dvanajstletni časovni razmak med urbar- jema iz let 1566 in 1578 je v Litiji prinesel zmanj- šanje posestnikov z 19 na 18, izginotje samo treh priimkov, pojav dveh novih ter ohranitev kar 15 istih gospodarjev ali 83,3% .^0 Leta 1618 je bilo v Litiji še vedno 18 gospodarjev, od tega 3 isti in 7 istih priimkov kot leta 1578, kar predstavlja za šti- ridesetleten časovni odmik visokih 55% nespre- menjenih priimkov.^l Nekoliko manjšo kontinu- iteto beležita za trg Ribnico ribniška gospoščinska urbarja iz let 1564 in 1573. Število gospodarjev se je v devetih letih povzpelo s 33 na 35 oziroma na 40, če upoštevamo, da sta bila na nekaterih po- sestnih enotah dva ali več gospodarjev. Od oseb iz leta 1564 se jih je do leta 1573 obdržalo 14 (42,4%), priimkov 10 (30,3%), izginilo pa je 9 starih družin (27,3%). V trgu se je medtem sicer naselilo še 10 novih gospodarjev in delnih gospodarjev, toda ohranilo se je skoraj tri četrtine starih družin.-^^ Razlika med navedenima dvema trškima naselja na eni strani in trgom Radeče, kjer je v samo šestih letih izginilo do polovico družin, je torej več kot očitna. Kuga pa leta 1576 ni prizadela samo Radeč, temveč po pričevanju sodobnih virov tudi njegovo okolico na območju Kuma. Urbarja radeškega gos- postva za leti 1576 in 1602 dajeta v 18 vaseh radeške bližnje okolice in sosednjega Kumljan- skega naslednjo podobo. Število gospodarjev se je malenkostno povečalo s 135 na 138, istih oseb ali vsaj soimenjakov je ostalo 14 (10,7%) ter 62 pri- imkov (47,3%), medtem ko se je na starih po- sestnih enotah pojavilo 55 novih priimkov (42%), od tega veliko razširjenih na tem področju že v času starejšega urbarja. Največjo diskontinuiteto družinskih imen beležita urbarja v trgu Radeče in dveh najbližjih vaseh Spodnje Radeče in Njivice. Hitro menjavanje posestnikov glede na kraje v hribovitem svetu je v teh treh ravninskih krajih nedvomno pospeševalo več dejavnikov, vendar pritegnitev oborožitvenega seznama Radečanov iz leta 1582 jasno pokaže čas intenzivnih sprememb. 19 Od slednjih ne najdemo v oborožitvenem seznamu iz leta 1582 treh gospodarjev in štirih priimkov, kar po- trjuje njegovo nepopolnost glede na celoto posestnikov. 2" ARS, Vic. A., šk. 124, fase. 70a, lit. W XXlII-3, urbar Viš- nja Gora 1566. - ARS, TK RDA, N 205, No. 35, urbar Viš- nja Gora 1576. 21 ARS, TK RDA, N 205, No. 36, urbar Višnja Gora 1618. 22 ARS, Vie. A., šk. 105, fase. 59, lit. R 1-5, urbar Ribnica 1564. - ARS, Gr. A. Ribnica, knj. 1, urbar Ribnica 1573. 28 200I KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO .., 23-64 ki sovpada s kugo. Od 64 trških priimkov 1602. leta jih je bilo leta 1576 znanih le 23 (35,9%), kar je glede na 69 posestnikov v starejšem urbarju na- tanko tretjina. Enak delež priimkov (6 od 18) je ostal nespremenjen v Spodnjih Radečah, v Nji- vicah pa je od 9 posestnih enot do leta 1602 ena izginila, na šestih se je priimek zamenjal in ob- držal le na dveh (22,2%). Drugo področje znatne zamenjave priimkov so bile vasi pod Kumom, kjer se kuga prav tako omenja novembra 1576. Tam je pred letom 1602 nad polovica domačij zamenjala priimek v Završah (3 od 5), Brišah (5 od 7) in Spodnjem Jelovem (3 od 4) ter nekaj manj raztresene kmetije Podkraja (5 od 10), Kuma (3 od 7) in Spodnjih Vod (3 od 7). Glede na siceršnjo ustaljenost hišnih imen samotnih kmetij so spre- membe v omenjenih kumljanskih vaseh dovolj opazne. 67 posestnih enot v dveh ravninskih in šestih hribovskih krajih je tako v 26 letih za- menjalo 41 priimkov (61,1%), ohranilo pa se jih je le 26 (38,9%), od tega 4 ish gospodarji. V ostalih desetih vaseh radeškega gospostva je bila konti- nuiteta posestnikov nasprotno neprimerno večja, saj se je na 68 posestnih enotah obdržalo kar 50 priimkov (73,5%), od tega 10 istih gospodarjev.^^ Za skoraj obrnjeno razmerje kontinuitete in diskontinuitete med obema polovicama kmečkih posesti je moral biti slejkoprej kriv nenaden zu- nanji poseg - v zelo veliki meri bržčas prav kuga leta 1576. Podrobno moremo v času te kuge slediti edi- nole dogajanju v Višnji Gori, in sicer po letnem računu sodnika Marka Raaba za leto 1576/77. Življenje v mestu je teklo skoraj normalno, le da je bilo na letnem sejmu na dan Gospodovega vne- bovzetja leta 1577 manj trgovanja in dobička za- radi kuge in sočasnih sejmov v drugih krajih. Ukaz o varnostnih ukrepih spričo kuge na Beneš- kem je prispel v mesto že 22. julija 1576, po en general in ukaz pa malo pred in kmalu po vseh svetih. Za nekega mojstra pravi račun, da je maja ali junija 1577 tesarli pred mestom v času epi- demije (in Sterbleuff)?^ Iz naslednjega 1578. leta, ki velja na Kranjskem za "leto kuge", višnjegorski sodniški račun žal ni ohranjen, diskontinuiteta priimkov hišnih gospodarjev pa od enega do dru- gega davčnega registra, med 1567 in 1581, ne kaže povečanj, ki bi jih mogli pripisati epidemiji.O kugi v Višnji Gori prav tako ne poročajo niti Valvasor niti sodobni viri. Marsikje na Kranjskem je kuga razsajala dve leti pozneje, leta 1578. Njen kronološki potek je z 23 ARS, Vic. A-, šk. 107, fase. 60, lit. S XI-1, urbar Radeče 1576; Xl-2, urbar Radeče 1602. 24 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, mestni računi; 1576/ Istotam, fase. II, davčna registratura 1567 in 1581. viri slabo dokumentiran. V stanovskih registratur- nih protokolih so prve odredbe posameznim gos- postvom na Notranjskem zabeležene konec sep- tembra 1578, julija naslednje leto je izšel general o prepovedi sejmov, zbiranja ljudi in izogibanju okuženim krajem, avgusta 1578 pa so imeli deželni stanovi namen preseliti svoje urade v Skofjo Loko, ker kuga v Ljubljani ni hotela prenehati. Oktobra so tajnemu dvornemu svetu resnično poročali o preselitvi, toda ne v Skofjo Loko, ki ni bila več dovolj varna, temveč naprej v Kranj. Kužni val se je očitno končal pred januarjem 1580, osamljen primer kuge pa je zabeležen še junija istega leta v Moravski dolini.26 Razen redkih omemb krajev na Notranjskem in Gorenjskem ni nikakršnih vesti o epidemiji na Dolenjskem. Skopo poročajo o njej le mlajša poročila, med njimi v prvi vrsti Valvasor. Tako je kuga po Valvasorju leta 1578 prišla v mesto Krško in prenekaterega spravila na oni svet, v Novem mestu jo omenja skupaj s kugo 1590, pri Kočevju pa pravi, da je pobrala veliko ljudi v de- želici in mestu.27 Mlajša literatura jo nato omenja v Ljubljani in Cerknici ter na Dolenjskem v dolini Temenice, pri Šentrupertu, v Krškem, Novem mestu in na Kočevskem.28 Epidemija je bila še posebno huda nadloga za Novo mesto, ki je samo dve leti prej, leta 1576, pogorelo, o sami kugi pa razen Valvasorjeve omembe ne vemo prav ničesar. Enako velja za Krško, kjer primerjava posestnikov po krškem de- želnoknežjem urbarju iz leta 1575 in po seznamu oborožitve podložnikov v kužnem letu 1578 omogoča določena sklepanja o posledicah epide- mije med tamkajšnjim kmečkim življem. Pri tem predstavlja težavo dejstvo, da mlajši seznam ni točneje datiran, zato ne vemo, ali je nastal po kugi ali že pred njo. V celotnem gospostvu Krško se je priimek v samo treh letih 1575-1578 spremenil na 20,1% kmečkih posesti, medtem ko jih je 3,9% opustelo. V "hribovskem uradu" vzdolž Save se je nov priimek pojavil na 12,7% kmetij, na Krškem polju pa kar pri 26,8% posestnih enotah. V ravnini je opustelo tudi skoraj dvakrat toliko kmetij (4,8%) kot v hribih (2,8%). Spremembe se očitne še zlasti v primerjavi s spremembami v petletnem obdobju med 1570 in 1575, v katerem je prišlo do kmeč- kega upora 1573 in hudega maščevanja nad kmeti. V teh petih letih se je - nedvomno v veliki meri zaradi upora - priimek gospodarja zamenjal na približno enakem deležu kmetij tako v obeh urbarskih uradih kot v celotnem gospostvu (med 16 in 17%), opustelo pa je okoli 5% posesti. Pri- 26 ARS, Stan. A. I, šk. 860, regislraturni protokoli št. 7 (1578-1584), str. 91, 96, 101, 121 in 146. 27 Valvasor, n. d. XI, str. 242, 488, 199. 28 Travner, n. d., str. 97 citira Valvasorja, n. d., XI, str. 199 in 717. 29 KRONIKA ) BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO . . 23-64 1001 merjave z dinamiko posestnih sprememb v drugih časovnih obdobjih kažejo, da se je v sedemdesetih letih 16. stoletja na tleh krškega gospostva dogajalo marsikaj hudega. Čas med 1575 in 1578 pri tem izstopa celo pred časom kmečkega upora in do- pušča ugotovitev, da je bila za posestne spremembe v veliki meri kriva prav kuga.^^ Kranjska je nato doživljala kuge tudi v osem- desetih in devetdesetih letih 16. stoletja, ko je pobrala zlasti veliko prebivalcev Škofje Loke (1580 in 1582) in Ljubljane (1586-87), najhuje pa se je zavrtela v mrtvaškem plesu na predvečer novega stoletja.^O Kuga leta 1599 Iztekajoče se 16. stoletje je Kranjsko prizadelo z dotlej najhujšo epidemijo, ki je podobno kot prejš- nje še vedno slabo dokumentirana. Registraturni protokoli deželnih stanov so v teh letih po vsebini še zelo lapidarm, tako da ne podajajo skoraj rrič več kot le navedbe o odredbah splošne vsebine in o dopisovanju s stanovi sosednjih dežel. Med ju- lijem 1598, ko so kuga prvič omenja, in novemb- rom leta 1600, ko gre za njene zapoznele odmeve, je protokoli v zvezi z dolenjskimi kraji ne navajajo niti enkrat. Krajevno jo postavljajo samo v Ljubljano in deželo Kranjsko kot tako.^l Gledano v celoti je skopa tudi korespondenca stanovskega odbora, ki pa ravno za kugo na Dolenjskem po- nuja boljši pregled kot za druge dele dežele. V deželi se je epidemija pojavila spomladi 1599, in sicer najprej na Dolenjskem, potem ko je že prej razsajala na Reki in v tamkajšnji okolici.^-^ Deželni vicedom fti stanovi so 1. maja poslali na Dolenjsko dva kužna komisarja iz vrst ljubljanskih mestnih svetnikov, ki naj bi naredila temeljito po- izvedbo o stanju. Nedatirano komisijsko poročilo, nastalo gotovo še v istem mesecu, navaja pojave kuge okoli Šmarja, Šentjanža, Šentruperta, Radeč in Rake, nadalje v gospostvu Spodnji Mokronog in okoli Krškega, kjer naj ne bi bilo neokužene vasi. Novo mesto in njegova okolica pritegneta toliko večjo pozornost spričo mlajšega poročila iz leta 1606, ki govori o drastično visoki umrljivosti - nad 800 umrlih mestnih prebivalcev. Kužni komisarji so namreč maja 1599 dobili od mestnega pred- stojništva zagotovilo, da je v Novem mestu dotlej umrlo le šest oseb in še te po zatrjevanju zdrav- nika, lekarnarja in padarja za t.i. "ogrsko boleznijo" 29 Urbar gospostva Krško 1570 v ARS, Vic. A., šk. 81, fase. 46, lit. G VIII-4. - Urbar gospostva Krško 1575 v: ARS, TK RDA, N 141, No. 29. - Seznam oborožitve 1578 v; ARS, Vic. A., šk. 81, fase. 46, lit. G VIIl-1. 30 Travner, n. d., str. 98-100. - Koblar, n. d., str. 50-51. 31 ARS, Stan. A. I, šk. 444, fase. 291 d, str. 739-744, 1. 5. 1599, ad 1. 5. 1599. - Prim. Smole, n. d., str. 98. 32 Prim. Smole, n. d., str. 98. in ne zaradi kuge. Nasprotno naj bi v bližnjih župnijah Šmarjeta in Št. Peter po besedah tam- kajšnjega župnika v kratkem času pomrlo okoli 300 IjudL o množičnem umiranju pa je bilo slišati tudi z območja Trške Gore in Bajnofa severno od Novega mesta. Kot pravi poročilo, je kuga dotlej prizanesla Višnji Gori, Stični, Trebnjemu in Veliki Loki.33 Junija istega leta je epidemija zajela Ljub- ljano in se postopoma širila proti Gorenjski.34 Tako je v Ljubljani izbruhnila prav v hišah obeh kužnih komisarjev, ki sta se vrnila z Dolenjskega, kjer sta se domnevno okužila. Deželne urade so nato iz glavnega mesta brez odlašanja prenesli v Kamnik, kljub varnostnim ukrepom pa se je obolelost širila proti severu in se do konca leta samo še stop- njevala.35 Iz časa epidemije v deželnem glavnem mestu obstajajo izčrpna sodobna poročila, zato precej dobro poznamo kronologijo bolezni, varnostne ukrepe in razne podrobnosti. Neprimerno slabše je dokumentirano dogajanje na Dolenjskem, odkoder imamo poročila o visoki umrljivosti v treh mestih: Novem mestu. Višnji Gori in Kočevju. Novo- meščani so nekaj let pozneje navedli celo precej natančni števili umrlih oseb in hišnih gospodarjev, ki že zato pritegneta vso pozornost. Nekritično, brez upoštevanja sodobnih referenčnih virov, ju je nato prevzela starejša historiografija, tako da se od izida Vrhovčeve Zgodovine Novega mesta (1891) za leto 1599 vztrajno ponavlja trditev o nad 800 umrlih prebivalcih, od katerih naj bi bilo 149 hišnih gospodarjev.36 Številki so Novomeščani leta 1606 posredovali v spremnem poročilu vicedomski komisiji, tik preden je ta prišla na ogled obubo- žanega, izpraznjenega in deloma pogorelega me- sta.37 Toda dvom v verodostojnost zgornjih številk se samo še poveča ob podatku o 1.000 umrlih, ki so ga vnesli v prošnjo za pomoč le nekaj let poz- neje, leta 1615.38 S časovno distanco se je zmanjševala kritičnost prizadetih do polpreteklih dogodkov, k nastanku trditve o 800 in končno o magičnih tisoč umrlih pa je pripomoglo tudi pre- pričanje, da so se predstave o resničnem dogajanju v Novem mestu leta 1599 medtem v očeh deželnih oblasti že zameglile. Veliko manj določen je podatek o umrlih v Višnji Gori, zapisan desetletje po epidemiji. Leta 1609 je nadvojvoda Ferdinand od višenjskega mestnega sodnika, sveta in občine prejel prošnjo 33 ARS, Stan. A. I, šk. 444, fase. 29f d, str. 739-744, 1. 5. 1599, ad 1. 5. 1599. - Prim. Smole, n. d., str. 98. 34 ARS, Stan. A. I, šk. 857, registraturni protokoli št. 11 (1598-1601), str. 11, 20, 36, 37, 38, 39, 41, 49, 67 in 84. 35 Smole, n. d., str. 98. 3° Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 79. 37 ARS, Vic. A., šk. 255, fase. 133, lit. R 1-2, 24. 9. 1606. 38 Islotam, 2. 7. 1615. 30 49 2001 KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 za davčni spregled in komisijski ogled mesta. Višnjani so v njej navajali, da je kuga v letu 1599 pobrala kar polovico meščanov in gostačev ter pustila za seboj ne le opuščene in nenaseljene hiše, temveč naj bi zaostanek osebnega davka zaradi množičnega umiranja meščanov samo v 1599. letu narastel na 152 goldinarjev. Pri tem ni moč prezreti, kje je pravzaprav poudarek nji- hovega pisanja. Davčno nesolventnost so v nada- ljevanju utemeljevali z dejstvom, da so laški vo- jaki, gredoč nad Kanižo (1601), požigali in uniče- vali hiše in kašče ter s hudim razgrajanjem pov- zročili znatno oslabitev mesta na številu meščanov, hiš in obrti.39 Kuga zelo podobno kot v nekaj starejšem novomeškem poročilu nenadoma sploh ni več poglavitni vir zla, čeprav naj bi pomorila polovico ljudi! Niti tolikšen eksodus sam po sebi ni zadoščal za spodkopanje temeljev mesta, ampak je bilo nujno treba navesti še druge razloge, ki bi prikrili očitno pretiravanje. Poleg Novomeščanov in Višnjanov so se na kugo sklicevali tudi Kočevci, in sicer kot prvi že v začetku leta 1601, ko so na graško dvorno komoro naslovili prošnjo za pomoč. Njihove navedbe poznamo le iz povzetka, po katerem naj bi kuga (Infection) v kočevskem mestecu morila dve leti. Umrlo naj bi veliko najuglednejših meščanov in gostačev, Kočevje pa utrpelo znaten upad prebivalstva. Toda epidemija ni mogla biti posebno huda, saj se tudi tu omenja le mimogrede v pod- krepitev prošnje za nekajletni odpis davka zaradi požara leta 1596.^0 Kočevci so se v pomanjkanju dejstev zatekli k pavšalni trditvi o smrti naj- uglednejših ljudi in zmanjšanju mestne populacije. Prevedeno iz pisarniškega jezika pomenijo te navedbe gotovo samo blažjo žetev črne smrti, manjšo kot v drugih dveh mestih. Pri tem je treba upoštevati tudi krajšo časovno distanco, ki je pisce prošnje ločevala od dogodkov in s tem brzdala njihovo željo po pretiravanju. Kočevski primer je hkrati zelo zgovoren dokaz, kako hitro so se mogla dejstva sprevračati in potvarjati. Neposred- no po ugasnitvi epidemije, aprila 1600, so namreč Kočevci v prošnji stanovom za odlog plačila davka navajali samo, da jih je Bog udaril s šibo kužne bolezni (vns armen mit einer ruetten der straff, der infection heimbgesucht), zaradi česar je bilo mesto zaprto, prepoved gibanja pa je prebivalce pahnila v hudo revščino in stisko.*^ Razen gos- podarskih torej sploh ni zaznati kakšnih demo- grafskih posledic, o katerih so Kočevci leto dni po- 39 StLA, I. Ö. HK-Akten 1611-III-105. 40 ARS, Vic. A, šk 274, fase. 139, lit. G 1-8, 16. 6. 1601. - Prošnjo povzema v poročilu dvorni komori tudi upra- vitelj vicedomskega urada Filip Kobenzl (StLA, l.O. HK- Akten, 1601-VII-40, 16. 6. 1601. 41 ARS, Stan. A. I, šk. 446, fase. 291 d, str. 513, 9. 4. 1600. zneje veliko bolj smelo pisali v oddaljeni Gradec. Kdo je v prvem desetletju 17. stoletja pri opi- sovanju posledic kuge koga posnemal in ali je to res počel, niti ni pomembno. Na kugo so se izgo- varjala vsa mesta, katerih poročila iz tega časa so se nam ohranila. Epidemija tako zanesljivo ni bila zgolj nedolžna klica, temveč nadloga, ki se je glo- boko zasidrala v kolektivnem spominu. Iz nje se je postopoma rodilo prepričanje, da se je resnično zlo začelo prav z izbruhom kuge, če že ni bolezen sama povzročila vsega gorja in posledično trajnega gospodarskega pešanja. Dejansko je kuga leta 1599 padla v čas hudih politično-gospodarskih pretre- sov, ki so še posebej prizadeli Dolenjsko kot ob- mejno pokrajino v soseščini bojišč t.i. dolge vojne (1593-1606). Poznejše razlage mestnih predstoj- ništev, kdaj in zakaj se je končala "zlata doba", so se največkrat ustavljale prav ob dogodkih tega časa: tako naj bi na znaten upad tranzitne trgo- vine vplivala zlasti padca Bihača in Kaniže.42 Če se vrnemo k vprašanju, kaj se je leta 1599 resnično dogajalo v treh nesporno okuženih do- lenjskih mestih, je treba poudariti, da se tako pri Valvasorju kot v sodobnih virih - predvsem v registraturnih protokolih deželnih stanov in spisih stanovskih deželnih zadev - pojavlja v zvezi s kugo samo Novo mesto, medtem ko Višnjo Goro in Kočevje v celoti pogrešamo. Še več, Valvasor, ki pri opisu preteklosti Višnje Gore ne omenja no- bene konkretne nesreče,43 govori pri Kočevju o kužni moriji v mestu in kočevski deželici leta 1578, niti besede pa ne nameni kugi leta 1599, čeprav se ustavi pri požaru tri leta prej.44 Če pazljivo pre- beremo njegove vrstice o dveh kugah v Novem mestu, tudi ni zaznati kakšne razlike med epi- demijo leta 1578 in ono v letu 1599, ki jo po- motoma postavlja v leto 1590:45 "Massen sie IPest=Seuchel im 1578 Jahr/ und gleichfalls /!/ im 1590/ viel Leute weggerissen/ und so wenig der- selben übrig gelassen/ daß das Graß/ auf dem Marckt=Platz/ so hoch gewachsen/ daß man es mit Sensen abmähen können.'"^^ Povedano ima ob dramatičnem tonu poročanja neko notranjo logiko. Trava na novomeškem Glavnem trgu ni nujno po- sledica drastičnega zmanjšanja prebivalstva, tem- več predvsem dejstva, da tržni prostor cele tedne in mesece ni bil obiskan zaradi kužnih zapor me- sta in prometnic. Netlakovani trg, kjer se je sicer dvakrat na teden odvijala živahna žitna trgovina, se je mogel tem laže zelo hitro spremeniti v travnato površino. 42 Npr. ARS, Vic. A., šk 256, fase. 133, lit. R II-3, s. d. Be- richt A (zadnja omenjena letnica 1651). 43 Valvasor, n. d., XI, str. 628-629. 44 Istotam, str. 199, 200. 45 Na pomoto je opozoril že 1. Vrhovec, n. d., str. 79. 46 Valvasor, n. d., XI, str. 488. 31 KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 ZOOI Novo mesto po Clobuccarichevi skici (1601-1605), neposredno po kugi leta 1599 Glede demografskih izgub Novega mesta in Višnje Gore leta 1599 razpolagamo danes še z drugimi viri in dognanji, ki tendenciozne navedbe obeh mestnih predstojništev močno relativizirajo. Dragoceni so zlasti sodobni popisi mestnih obdav- čencev in pustot, s katerimi dobi precej trdnejšo oporo naša zgolj na logiki sloneča "nejevernost". Navedbe Novomeščanov in Višnjanov v prošnjah za omilitev fiskalnih bremen so z njimi domala po- stavljene na glavo, pri čemer je avtorjem ob vseh olajševalnih okoliščinah moč očitati nič manj kot zavestno zavajanje in prikrajanje dejstev. Vsaj ne- katere številke o živečih in umrlih so glede na na- slovnika načrtno prirejene, nekje povečane, drugje zmanjšane. Prav razumljene so lahko šele, ko jih postavimo v kontekst posestno-demografske slike obeh mest, ki mu zato v nadaljevanju namenjamo tudi več prostora. Povsem zanesljivo je eno: kuga Novemu me- stu ob zatonu 16. stoletja resnično ni prizanesla. Vicedomov odgovor nadvojvodi Ferdinandu v zvezi s stanjem v mestu - kronološko prvi vir, ki sploh omenja novomeško kugo - namreč 26. marca 1600 pravi, da je Novo mesto v preteklem letu zaradi kuge v mestu in okolici izgubilo veliko prebivalstva (an bevölkerung entplöst)P Povsem lažnega navajanja si Novomeščani samo sedem let po dogodkih kajpak ne bi drznili, še najmanj v poročilu komisarjem, ki so prihajali v mesto ugotavljat stanje opustošenosti in so mogli na- vedbe zlahka preveriti. Nekaj drugega je vpra- šanje, koliko Novomeščanov je resnično umrlo za kugo oziroma kolikšna je verodostojnost navedb o 47 ARS, Vic. A., šk. 277, fase. 140, lit. S XXI-9, 3. 3. 1600, 26. 3. 1600. več kot 800 umrlih skupaj s 149 hišnimi gospo- darji. Številki sami po sebi nista nemogoči, vendar zastrašujoči, saj predstavljata nad polovico mest- nega prebivalstva. Novo mesto je namreč pol- drugo stoletje pozneje (1754) štelo 1.485 prebival- cev,48 kar pomeni pri skupnem številu 262 hiš^^ 5,67 ljudi na hišo. V tegobni drugi polovici 16. stoletja, zaznamovani z ognjenimi ujmami, gospo- darskim pešanjem in izpričanim odseljevanjem,^" je računati še z nižjim številom ljudi. Za ilustracijo naj povemo, da je imelo mesto sredi 18. stoletja natanko toliko mestni jurisdikciji zavezanih hiš (248),51 kot je bilo leta 1515 tej isti podsodnih na- seljenih oštatov.52 O le malenkostno nižjem številu 242 ognjišč govori tudi kugi kronološko najbližji sumarni podatek iz lefa 1541.^3 O številu žrtev kuge na Kranjskem imamo za leto 1599 poleg novomeških 800 umrlih edinole Valvasorjevo številko 350 oseb za Ljubljano.^^ 48 Po podatkih v poročni matici kapiteljske župnije je štelo mesto v štirih zaporednih letih naslednje število prebi- valcev: leta 1754 - 1.485 oseb, 1755 - 1.466, 1756 - 1.441 in 1757 - 1.390 (KANM, šk. 66, P/4 1754-1771, s. p.). 49 ARS, TK RDA, N 242, No. 23, urbar 1756; N 11 (kapitelj Novo mesto). No. 4, 28. 2. 1753. 50 Prim. Vrhovec, n. d., str. 76 sl. 51 ARS, TK RDA, N 242, No. 23, urbar 1756. 52 ARS, Vic. A., šk 105, fase. 59, lit. R V-1, Der zaichnus abschrifft der hoffstett der statt Ruedolphswerth anno f515. 53 ARS, Vie. A., šk. 294, fase. 151, 6/1.549, No. 9, s. d. (Gemainer statt Ruedolfswerdt auszug). - Prim. Beiträge zur fünfhundertjährigen Gründungsfeier von Neusladtl (Rudolfswerth) in Unterkrain, v: MHVK XX (1865), str. 34. 54 Valvasor povzema podatek po Sehönlebnu (Valvasor, n. d., XI, str. 718). - J. Vrhovec, ki je temeljito obdelal gradivo ljubljanskega mestnega arhiva, je glede števila obolelih in umrlih zapisal, da ni našel nobenih stati- 32 KRONIKA lOOI BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 Glede na podatek, da je štela kranjska prestolnica v tem času skupaj s predmestji okoli 700 hiš, je v njej po Valenčičevem izračunu prebivalo približno 5.000 prebivalcev,^^ 35Q žrtev kuge pa bi potem- takem znašalo nekako 7% celotnega prebivalstva. Razlika z ugotovljenim novomeškim več kot po- lovičnim deležem umrlih je torej očitna. Vendar pa sporočenega visokega števila 800 umrlih Novomeščanov ni moč vnaprej zavrniti zaradi gole "neverjetnosti" in molka sodobnih po- ročil.56 Demantirajo ga veliko bolj zanesljivi nume- rični viri - seznama novomeških pustot - in ko- misijska poročila z začetka 17. stoletja. Gre za ne- datirana komisijska popisa pustot, pogorišč in pla- čila nezmožnih davkoplačevalcev, ki ju označuje- mo kot seznama A in 6,57 in ju je bilo moč datirati v pozno poletje 1606, ko je mesto obiskala stanov- ska vizitacijska komisija.^^ Nastanku popisov je botrovala opustelost po kugi leta 1599 in še zlasti zaradi požara jeseni 1605. V seznamu A so popi- sane pustote, pogorišča in obubožane še naseljene hiše (109), v seznamu B pa samo popolne pustote (80), t.j. pogorele in porušene hiše ter opustela zemljišča. Kolikor gre v obeh seznamih za podva- janja imen - teh je 27 - je treba take gospodarje odšteti od skupnega števila, ki znaša tako 162 pustot.59 Ko bi se iz leta 1606 ohranil tudi tretji stičnih podatkov, temveč komajda namige (Joh. Vrho- vec, Die Pest in Laibach. MMVK XII (1899), str. 131). Vlado Valenčič, Prebivalstvo in hiše stare Ljubljane, v: Kronika V (1957), str. 118. - Leta 1600 je v obzidanem mestu spadalo pod mestno gospoščino 359 hiš, skupaj z 42 ugotovljenimi hišami drugih gosposk pa okoli 400 (Valenčič, n. d., str. 112). M. Smoletova je dvom o verodostojnosti podatkov ute- meljevala, češ da A. Koblar, iz katerega je črpala, ne navaja nobenih virov, in da se podatki ne sWadajo s sodobnimi ugotovitvami deželnih komisarjev (Smole, n. d., str. 98). Pri tem ni vedela za Vrhovčevo objavo na- vedb po originalnem viru, spregledala pa je tudi dej- stvo, da se poročila kužnih komisarjev o epidemiji v Novem mestu in na Dolenjskem nanašajo samo na prvo polovico leta 1599. 5" Seznam A: ARS, Vic. A., šk. 258, fase. 133, lit. R V-4. - Seznam B: istotam, šk. 255, fase. 133, lit. R 1-2. ' V prid datacijama obeh seznamov v leto 1606 sla iz- jemno visoki števili pogorišč in puslol v obeh seznamih ter v seznamu A zabeleženi podatek, da je hiša Hansa Dlake na Trgu "pustola že 30 let od prvega požara" (1576). Trgovec Adam Gričar poleg tega po lastni na- vedbi ni zmogel plačila celotnega davka z obrazložitvijo, da že sedem let (od kuge 1599!) ne opravlja nikakršne obrti in trgovine. Še bolj natančna je datacija seznama B, ki navaja vsoto davčne izgube 236 gld in 27 kr, na katero se sklicuje komisijsko poročilo 24. septembra 1606, sama vsota pa se je nanašala na prihodke od vdov, sirot in goslačev, popisanih v seznamu A (ARS, Vic. A., šk. 255, fase. 133, lit. R 1-2). Hišni gospodarji v seznamih A in B so večinoma različni, saj se podvaja samo 24 imen, namesto treh gos- podarjev iz seznama A pa v seznamu B nastopajo vdove in dediči. Ugotovitev, da je vseh 27 dvakrat po- pisanih hiš spadalo po seznamu A med popolne ne- naseljene pustole, kaže z veliko mero zanesljivosti, da komisijski seznam, t.j. popis naseljenih domov, bi imeli za ta čas prvovrstni vir posestno-demograf- skega stanja, tako pa se je moč opreti le na su- marij na koncu seznama A. Zgornji seštevek 162 pustot povsem ustreza sumarni navedbi o nad 160 praznih, pustih, porušenih in požganih hišah, ki ne plačujejo nikakršnega davka. Na pogled ponuja tudi pokritje za 149 umrlih gospodarjev in 800 vseh umrlih, če bi vsako pustoto pomnožili z običajnim koeficientom 5 oseb na hišo. Vendar je v sumariju na drugi strani nesorazmerno nizko šte- vilo "ne več kot 125" t.i. pravih, večinoma revnih gospodarjev z lastno hišo. Ostali so brez kvan- titativne navedbe označeni kot gostači (in wohner) in skednjarji (drescher), ki plačujejo le malo ali sploh nobenega davka. V njih je dejansko treba videti del od zgornjih 160 pustot, na katerih so vendarle prebivali ljudje, četudi samo gostači. Opustelost Novega mesta je bila tako predvsem strukturna: mesta trdnih gospodarjev so zasedli davčno nesolventni ljudje, seštevek obeh suma- ričnih postavk pa daje realno sliko približno 285 nekdanjih domov.^O Zdi se tudi, da smo razvozlali uganko, odkod Novomeščanom tako natančna številka 149 umrlih gospodarjev in nad 800 vseh žrtev epidemije, ali pa moremo ponuditi vsaj en verjeten odgovor. Če od 162 pustot odštejemo tistih 13, za katere je iz seznamov razvidno, da gre za nova nenaseljena pogorišča, nastala šele v jesenskem požaru 1605, ostane namreč natanko 149 pustot z imenom in priimkom nekdanjega gospodarja. Toliko povsem opustelih in napol praznih domov, v katerih so prebivali mestni obubožanci, so lahko Novo- meščani vsak trenutek pokazali prihajajočim vizita- cijskim komisarjem, ki jim je bil podatek name- njen. In prav vse nekdanje domove, čeprav mnoge puste že desetletja, so spretno "prodajali" za žrtve seznam B resnično obravnava samo povsem prazne in propadle domove. Tudi od štirih hiš, ki niso posebej označene kol pusle, sla bili dve po seznamu A že dolgo opusteli. V letu 1515 je spadalo pod mestno jurisdikcijo 272 oštatov, od lega 248 naseljenih in 24 pustih (ARS, Vic. A., šk. 105, fase. 59, lil. R V-1). Naslednji popolni fiskalni vir je šele iz leta 1726, navaja pa 249 naseljenih hiš in 47 pustot, skupaj 296 stavbišč (ARS, Vic. A., šk. 256, fase. 133, lit. R II-3, 3. 10. 1726). Sumarij iz leta 1606 sicer zatrjuje, da je v soseski sv. Jurija še veliko nepopisanih pustih zemljišč in da je imelo mesto pred časom (vor Zeiten) kar 337 dobro naseljenih hiš (wolbesezle heiser), vendar ni zanje v 16. stoletju nikakršne potrditve. Ko- misarji so mogli priti do tako visoke številke s štetjem vseh pozidanih in praznih stavbišč, sploh pa je vprašljiva verodostojnost takšnega podatka, ki se nanaša na povsem nedoločljivo preteklost. V istem viru je denimo tudi navedba, da je bilo v mestu "vor jam" nad 150 kašč (gödner), vendar je v seznamu B specificiranih samo 45 opustelih kašč. Številu 337 bi se približali le s seštevkom slednjih, vseh (ne)naseljenih stavbišč in ob- davčencev, imetnikov raznih zemljišč. 33 KRONIKA BORIS GOLEC; KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 2001 kuge. Odtod do številke nad 800 vseh umrlih je bil samo še korak. Mestni očetje so morali vsakega umrlega gospodarja samo pomnožiti s 5,4 dru- žinskimi člani, t.j. s koeficientom, le malo nižjim : od povprečja hišnih prebivalcev, ugotovljenega za i leto 1754. In končno je za število 800, kot že i rečeno, zadoščal tudi veliko preprostejši izračun: | okoli 160 pustot, pomnoženih s 5 osebami. , Če pa se nadalje pomudimo pri analizi po- datkov o 149 od skupaj 162 pustot (popolnih in j deloma še poseljenih), od katerih smo odšteli 13 i pogorišč, ki so po požaru 1605 postali popolne j pustole, je razvidno, da je nemajhen del hiš ] opustel že pred letom 1599. Samo na seznamu A je takih starejših pustot 31, medtem ko seznam B sploh ne govori o stopnji opustelosti, pri čemer se zdi, da vsebuje ta popis popolnih pustot predvsem i ali sploh samo zgodaj propadle domove. Po j odštevku 31 izpričano starih pustot, od katerih so , nekatere izrecno označene kot puste že 20 ali 30 ; let, ostane tako največ 118 domov, ki bi poten- ; daino lahko opusteli zaradi kuge. Dejansko pa je j treba glede na povedano računati še s precej niž- jim številom. Poleg tega ni nobena kuga kosila s j tolikšno preciznostjo, da bi pomorila izključno cele j družine, druge pa pustila povsem nedotaknjene. Če bi torej zahtevala življenja 149 gospodarjev, bi za njimi nedvomno ostalo večje število vdov in ne pičlih 12, kolikor jih je moč našteti v obeh se- znamih skupaj. Kot rečeno, je 149 hišnih gospo- ¦ darjev slejkoprej samo kritje za enako število po- polnih in delnih pustot, ki so ostale brez pravega, davčno sposobnega imetnika. Koliko popolnoma izpraznjenih domov in koliko vseh žrtev je torej j zahtevala kuga leta 1599, ostane po opravljenih re- \ dukcijah zgolj predmet špekulacij. Odveč je de- i nimo ugibati, ali je šlo za več ali za manj žrtev, kot jih navaja vir v zvezi s kugo leta 1625 (322, od tega 15 hišnih gospodarjev).^! smerliti je mogoče i le z zelo pavšalno oceno: do nekaj sto umrlih in vsekakor veliko manj kot 149 gospodarjev. Epidemija leta 1599 še zdaleč ni bila odločilni, temveč razmeroma postranski razlog za evidentno slabo demografsko in gospodarsko stanje Novega mesta. Preiskovalna komisija, ki je pozno poleti 1606 natančno popisala davčno odmero oziroma izgubo vsake hišo in pustote, je v zaključnem po- i ročilu deželnemu knezu zapisala, da se bodo pre- ¦ ostali prebivalci odselili, mestece pa bo povsem ; propadlo, če se mu ne odobri prepotrebna davčna : olajšava. Poglavitni razlog vse nesreče naj bi bili ; Turki, zaradi katerih je ugasnila nekoč cvetoča ; trgovina s Hrvaško in Slavonsko krajino.^^ Toda ; opustelost in občutno obubožanje preostalih Novo-1 61 ARS, Vic. A., šk. 255, fase. 133, lil. R 1-2, 9. 5. 1626. - Prim. Vrhovec, n. d., str. 82. Istotam, 24. 9. 1606 (komisijsko poročilo). meščanov nista mogla biti toliko posledica nemirne meje, temveč predvsem splošnega upada neagrar- nega gospodarstva in nato več zaporednih nesreč. Te so kot nalašč padle prav v čas hude krize trgovine in obrti. Mesto so v razmeroma kratkem času prizadeli kar štirje požari - 1540, 1576, 1584 in 1605, ki so jih Novomeščani pozneje v raznih prošnjah in opisih mesta vztrajno navajali kot te- meljni vzrok propadanja.63 Nad izseljevanjem me- ščanov, za katerimi so ostajale prazne hiše ali najemniki, so se pritoževali že leta 1564.64 jg^^ potem, ko je mesto leta 1576 skoraj popolnoma pogorelo, je mestno predstojništvo potožilo, da je zaradi odselitve nemalo meščanskih družin kar tretjina mesta ostala pustega ali nepozidanega (oder oder unausgebaut verbleibt).^^ Pri tem je še posebej zanimivo, da se v prošnjah za davčni spregled ne po tem požaru in ne po onem leta 158466 j^jf-j J besedo ne omenjajo posledice kuge leta 1578, za katero je sploh edini znani vir Val- vasor.6'' Mesto je torej utrpelo znatne demografske iz- gube že pred kužnim letom 1599. Tako so Novo- meščani leta 1595 v prošnji za komisijski ogled mesta, ki naj bi določil novo realno davčno odme- ro, zapisali, da so puste in prazne največje ter najimenitnejše hiše, medtem ko v preostalih kaj- žah vlada revščina.68 Ta se je v naslednjih letih, zaznamovanih s t.i. dolgo vojno, samo še poglo- bila. Vendar pa mestni očetje niso izposlovali vizi- tacijske komisije vse dotlej, dokler ni požar leta 1605 upepelil najbogatejšega in najvitalnejšega de- la mesta.69 Šele ogenj je dal mestu pečat opuste- losti in zadosten razlog za obisk komisarjev. Kuga, ki so jo Novomeščani tik pred tem vpletli v po- ročilo o vzrokih žalostnega stanja, je omenjena edinole tu. V nasprotju s požari in obubožanjem jo - pomenljivo - pogrešamo tako v seznamih pustot kot v zaključnem komisijskem poročilu. Precej podobne so ugotovitve o demografskih in gospodarskih posledicah kuge v Višnji Gori, 63 Npr. ARS, Vic. A., šk 255, fase. 133, lit. R 1-2, 24. 9. 1606; šk. 256, fase. 133, lit. R 11-3, s. d. (Gravamina, po letu 1637). Vse tri požare pozna tudi Valvasor, ki jim dodaja še četrtega leta 1664 (Valvasor, n. d., XI, str. 488). 64 ARS, Vic. A., šk 256, fase. 133, lit. R II-l, 25. 4. 1564. 65 SILA, I.Ö. HK-Akten, 1579-VI-ll, 29. 5. 1579. 66 ARS, Stan. A. I, šk. 855, registraturni protokoli št. 7 (1578-1584), str. 301). 67 Valvasor, n. d., XI, str. 488. 68 ARS, Vic. A., šk. 278, fase. 141, lit. S XXII-16, s. d. (ad 23. 6. 1595). 6" Po Valvasorju je ogenj zajel Trg in upepelil 60 hiš (Valvasor, n. d., str. 488), medtem ko govorijo Novo- meščani okoli leta 1640 o 56 pogorelih hišah (ARS, Vie. A., šk. 256, fase. 133, lit. R II-3, s.d.. Gravamina, po letu 1637). Najzanesljivejši vir, komisijski seznam A iz lela 1606, ne odslopa bistveno od zgornjih navedb, saj na- vaja med 162 pustotami 52 pogorelih hiš, od tega 30 na Trgu, preostale pa v okoliških ulicah. 34 KRONIKA iOOI BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO ., . 23-64 podkrepljene s še zanesljivejšimi numeričnimi viri. Drugače kot za Novo mesto je dogajanje v Višnji Gori neprimerno bolje dokumentirano tudi s so- dobnim virom, nastalim izpod peresa mestnega sodnika Janeza Zoreta. Gre za sodnikov letni ob- račun za čas enoletnega mandata od 24. junija 1599 do istega dne naslednje leto.^O Obračun ni tako zgovoren kot oni iz leta 1553/1554 in daje vtis skoraj povsem običajnega leta. V njem ni ne umrlih za kugo ne izrecno imenovanih kužnih grobarjev, a vendar dovolj podatkov o tem, da je kužna nevarnost obstajala. Nikakor pa epidemija ni mogla pomoriti večjega števila ljudi, kar bi se sicer opazno odrazilo na opustelosti (polovice) me- sta. Kot že rečeno, se je kuga po majskem poročilu deželnim stanovom dotlej Višnji Gori izognila^l in tudi pritožbe višnjegorskega mesta nadvojvodi Ferdinandu, ki so jih v Gradcu prejeli 12. junija 1599, niti z besedo ne omenjajo njenega izbruha, čeprav govorijo o kar tretjinski opustelosti meste- ca.^2 Pismo je potovalo iz Višnje Gore največ dva tedna, tako da odraža stanje v mestu konec me- seca maja ali prve dni junija. Z viri nepokriti čas do 24. junija 1599, v katerem bi morala kuga za- htevati glavnino svojega krvnega davka, je torej krajši od enega meseca, toda ob Zoretovem na- stopu enoletnega sodniškega mandata ni bilo še nobenih znamenj razburjenja in nikakršne kužne zapore, ki bi bila v primeru nedavnih množičnih pogrebov nujna. Novoizvoljeni sodnik je vzel mestno mitnico v zakup za ustaljeno zakupnino (104 goldinarje in 50 krajcarjev) in tudi pogostitev meščanstva je navrgla toliko stroškov kot druga leta. Bolezen se je morala pojaviti šele pozneje, prenehala pa je v začetku naslednjega leta. Mestni sodnik in pisar sta namreč 20. marca 1600 od- potovala v Ljubljano k vicedomu zaradi potrditve sodnikovega mandata in odprave kužne zapore (Wando), pri čemer so se mestni svetniki tisto jutro že povsem brez strahu zbrali na Zoretovem domu pri zajtrku. Potrditev vsakokratnega sodni- ka, ki je praviloma sledila kmalu po izvolitvi, se je torej zaradi ohromelega prometa in poslovanja za- vlekla na skoraj devet mesecev, vendar ne nujno "po krivdi" Višnjanov. Deželni uradi so se namreč jeseni 1599 zaradi ljubljanske kuge preselili v Kamnik, manj pomembne zadeve pa preložili na varnejši čas. Iz višnjegorskega sodniškega računa ni razvidno, kdaj so zaporo uvedli tudi v Višnji Gori in kakšne so bile njene neposredne posledice. Prehajanje Višnjanov iz mesta in tujcev v mesto ni videti v nobenem času kakorkoli ovirano. Jeseni je kot ponavadi zasedala jesenska veča, mestni odposlanci so šli v Gradec in nazaj. Višnjo Goro so obiskovali deželni sli, berači in drugi tujci, mestni očetje pa so nastavljali nove uradnike.^3 Tudi po- zimi ni videti življenje v mestu nič manj živahno. Zadnjega januarja so pobirali davek, 21. februarja je bila sklenjena kupčija za hišo mestnega sla, nakar so se meščani naslednje dni dogovarjali z župnikom glede duhovnega pomočnika in učitelja, vse to v času zapore, ki je 20. marca še veljala. Sodnikov stroškovnik spominja na kugo le posredno, ko omenja ta ali oni pogreb. Med 28. julijem in 8. avgustom 1599 sta bila denimo pred- stavnika mesta poslana k župniku "zaradi pokopa onih iz Kriške vasi", sredi novembra pa so na mestne stroške pokopali nekega dečka. Konec leta 1599 ali v začetku naslednjega leta je umrl mestni sel, ki so mu brž našli naslednika, nakar je sodnik januarja 1600 zabeležil med izdatke pogostitev po pogrebu svinjskega pastirja. 10. aprila, potem ko sta se sodnik in pisar vrnila iz Ljubljane in so kužno zaporo že odpravili, je nekdanji grobar Ma- tija Arbeiter, tisti, ki je januarja pokopal pastirja, prejel obljubljeno plačilo za pogrebe (wegen seiner zuegesagten besoldung der begrebnus tialber). Iz- raz pogrebi v množim ter postavka goldinar in 36 krajcarjev pričata, da je grobar pokopal vsaj nekaj ljudi. Vendar je tokrat pomenljivo zadoščal en sam grobar, medtem ko so leta 1554 zaposlili štiri in jim za mesec dni izplačali tudi skoraj štirikrat tolikšno vsoto kot sedaj Arbeiterju. Epidemija slabega pol stoletja prej se poleg tega v sodnikovem računu omenja kar nekajkrat. V letnem računu 1599/1600 je kuga nasprotno enkrat samkrat izpričana nepo- sredno, in sicer šele po končani nevarnosti 14. junija 1600, ko je deželni sel prinesel general o "Infection alda". Višnjani so pred tem že vso po- mlad živahno popravljali mestne zgradbe, pobirali davke, se pravdaU ter izpeljali telovsko procesijo in letni sejem. V sodobnem viru torej ni najti prav nikakršne osnove v podkrepitev trditve o polovici umrlih meščanov in gostačev. Poleg tega imamo za Višnjo Goro, začenši z letom 1567, kontinuirano vrsto letnih davčnih registrov, ki si sledijo vsakih nekaj let in iz katerih sta jasno razvidni poseljenost me- steca in davčna solventnost Višnjanov. Gre za verodostojno podobo stanja, saj se je velika večina registrov ohranila v originalu v mestnem arhivu. Toda ravno kugi časovno najbližje letne registre iz let 1605-1607 poznamo samo v prikrojenih prepisih 70 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, mestni račun 1599/ ^. 1600. 71 ARS, Stan. A. I, šk 444, fase. 291 d, str. 743, ad 1. 5. 1599. - Prim. Smole, n. d., str. 98. 72 ARS, Vic. A. šk. 284, fase. 145, lit. W 1-3, 12. 6. 1599. 73 Delno zatišje je "ex silentio" datumov opaziti le med 15. avgustom in 11. novembrom, a tudi v ta čas padejo jesenska veča, pregled sodnikovega in komornikovega računa za prejšnje leto in obisk stanovskega izterjevalca, kar vključuje obvezne pogostitve. 74 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, davčni registri 1567- 1740. 35 KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO . , 23-64 2001 pri deželnem vicedomu in notranjeavstrijski vla- di.75 Njihove navedbe demantirajo precej drugačni podatki v davčnem popisu iz naslednjega leta 1608, namenjenem interni rabi mesta/^ V zvezi z navedbo Višnjanov iz leta 1609, da je kuga pobrala več kot polovico mestnega prebi- valstva, je pomenljiva vsebina njihovih prej ome- njenih pritožb nadvojvodi Ferdinandu, prispelih v Gradec 12. junija 1599. Že tedaj, pred izbruhom epidemije, naj bi bila namreč v zadolženem in propadajočem mestu pustih več kot tretjina hiš in med slednjimi večina že porušenih (!). Mestno predstojništvo je nadalje tožilo, da v mestu ni nikakršne trgovine in obrti, od izbruha vojne leta 1593 pa skozenj korakajo razne vojske, ki ljudem večinoma samo nasilno jemljejo in ničesar ne plačujejo.'''' Sodeč po davčnem registru iz leta 1591, ko je imela Višnja Gora več obdavčencev kot kdajkoli v naslednjih dveh stoletjih, bi torej moralo priti do drastične opustelosti v zelo kratkem času nemirnih osmih let. Omenjenega leta je štela Viš- nja Gora 89 domov, 11 činžnikov in goslačev ter 12 kmečkih kašč, pri čemer ni srečati še nobene prazne hiše ali plačila nezmožnega obdavčenca.^^ Navedba o opustelosti tretjine hiš leta 1599 bi sicer ustrezala stanju, ki ga prikazujejo višjim oblastvom poslani davčni, registri iz let 1605, 1606 in 1607, ko naj bi bilo v mestu ob velikem številu pustot na- seljenih le še 59 do 63 hiš.^^ Vendar pa so ome- njeni trije popisi priloženi v podkrepitev prošenj za odpis davčnih zaostarrkov, medtem ko original- ni register že naslednje leto 1608 izkazuje precej več domov (76). Verjetnost naselitve 17 pustot v pičlem letu dni je treba brez pomislekov izključiti. Primerjava imenskega fonda gospodarjev je nam- reč pokazala, da nastopajo določene osebe in pri- imki samo v letih 1591 in 1608, medtem ko so jih v registrih iz let 1605-1607 preprosto zamolčali ali prišteli k pustotam. Dejansko število naseljenih hiš tudi pred letom 1608 nikakor ni znašalo samo okoli 60 in ni moglo biti znatno nižje od 76, nakar se je pri tej številki ustalilo vsaj za dve desetletji. Zgovorna potrditev povedanega je naselitvena kontinuiteta Višnje Gore. Diskontinuiteta posest- niških rodbin je bila sicer večja v 17-letnem ob- dobju med 1591. in 1608. letom kot v 10-letnem razmaku od 1581 do 1591, vendar glede na raz- lično trajanje med obdobjema skorajda ni razlik. V prvem obdobju 1581-1591 se je na isti posesti ohra- 75 ARS, Vic. A., šk. 284, fase. 145, lil. W 1-4, davčni register 1605, 1606. - StLA, I.Ö. HK-Akten, 1611-III-105, Steuer- register 1607. ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, davčni register 1608. 77 ARS, Vic. A. šk. 284, fase. 145, lit. W 1-3, 12. 6. 1599. 78 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, davčni register 1591. 79 ARS, Vic. A., šk. 284, fase. 145, lit. W 1-4, davčni register 1605, 1606. - SILA, I.Ö. HK-Akten, 1611-111-105, Steuer- reeister 1607. nilo 48,2% vseh rodbin hišarjev, v drugem (1591- 1608) pa 32,6%. Tako so med 1581 in 1591 vsako leto v povprečju zamenjale gospodarja 4,4 hiše, v razmaku 1591-1608, zaznamovanem s krizo, vojno in kugo, pa celo samo 3,5 hiše, vključno s tistimi 13, ki so opustele.^" Vseeno je pomenljiva ugotovitev, da je število hišnih gospodarjev Višnje Gore med letoma 1591 in 1608 nazadovalo z 89 na 76, kar pomeni za dobro sedmino (14,61%) glede na izhodiščno sta- nje. Ker niso dokumentirane spremembe iz osmih let pred letom 1599 in iz šestletja do 1605, je moč o nihanju stanja poselitve v vmesnem času in v kužnem letu mogoče zgolj ugibati. Vsekakor pa zgornje številke potrjujejo, da v mestu malo pred kugo leta 1599 ni mogla biti pusta tretjina hiš, kaj šele da bi bolezen pobrala polovico prebivalstva. Vedoč za njeno divjanje drugod po deželi, so Višnjani deset let pozneje, leta 1609, epidemijo preprosto vpletli v prošnjo za davčni spregled. Iz nekaj umrlih oseb, katerih število je morda doseglo dvomestno številko, so naredili polovico meščanov in goslačev, kar bi pri 89 naseljenih hišah (1591) zneslo nad 200 ljudi. Kuga je bila torej za opu- stelost Višnje Gore v resnici skoraj nepomemben razlog. Tudi zato je niti z besedo ne omenjata vicedomova vizitacija leta 1609 in poročilo dežel- nemu knezu o stanju mesta, kjer so sicer izčrpno opisani vsi mogoči razlogi nazadovanja.^^ Ob zatonu 16. stoletja stoletja je Višnja Gora doživela krizo kot gospodarstvo celotne dežele nasploh. Po vicedomovih besedah sta močno na- zadovali obrt in trgovina, tako da je večina pre- bivalstva živela od obdelovanja zemlje.82 Posledica skupka razlogov je bila prva stopnja procesa pustenja mesteca, ki pa se je že v prvih letih 17. stoletja končala. Koliko je k slabitvi mestnega gos- podarstva posredno in neposredno prispevala sa- ma kuga leta 1599, je moč samo ugibati. Tisto leto je denimo mestni sodnik Janez Zore prejel skoraj polovico manj davka (63 gld, 40 kr) kot njegov predhodnik za leto 1596 (116 gld).83 Kuga je bila tega vsaj deloma kriva že zaradi zapore mesta in oviranega pretoka ljudi in blaga po vsej deželi. 8" Med 1581 in 1591 je isti gospodar ostal v 31 hišah (36,5%), v nadaljnjih 10 hišah (ll,87o) se je ohranil pri- imek, 5 oseb in 7 priimkov pa je prešlo na druge hiše in nepremičnine. Med letoma 1591 in 1608 se je obdržalo 18 istih gospodarjev (20,2%), v 11 hišah (12,4%-) je iz- pričan nespremenjen priimek in poleg teh drugod v mestu še 12 priimkov hišarjev (13,5%.). 81 ARS, Vic. A., šk 284, fase. 145, lit. W 1-4, 11. 7 1609. - StLA, I.Ö. HK-Akten, 1611-III-105, 24. 1. 1610. 82 Istotam. 83 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, mestna računa 1596/ 159Zini592am...__________„...........„ 36 J 2O0I KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 V nenavadno varovalno oblačilo odet zdravnik za kužne bolnike. Da se ne bi še sam okužil, je bil od nog do glave oblečen v usnje, na glavi pa je imel masko z zasteklenimi odprtinami za oči. Dolg kljun so zapolnili z različnimi dišečimi zelišči, ki naj bi ščitila pred okužbo. Kuga v letih 1623-1627 Naslednja velika epidemija je Kranjsko posred- no Ogrožala z Goriškega in Štajerskega od pomladi 1623, ko so uvedli stroge varnostne ukrepe in zaporo deželnih meja. V deželi je leta 1624 najprej obiskala Gorenjsko in se nato za dve leti preselila na Dolenjsko.84 Stanovski registraturni protokoli jo na kranjskih tleh prvič beležijo marca 1624, potem ko so se od februarja 1623 vrstile zapore in straže proti okuženim sosednjim deželam. Graški tajni dvorni svet je decembra 1624 ukazal zastražiti Ljubljano, a so se stanovi pritožUi, češ da je ukrep nepotreben. Deželnoknežji infekcijski red je izšel šele v avgustu 1625, ko je bila kuga v polnern teku tako na Kranjskem kot ponovno tudi na Štajer- 84 Travner, n. d., str. 102-103. - Koblar, n. d., str. 51. - ARS, Slan. A. \, šk. 480, fase. 295 b, str. 999-1001, 20. 10. 1625. skem. Regest o poročilih, prepovedih in odredbah, izdanih med decembrom 1624 in koncem leta 1625, omenja na Dolenjskem naslednje kraje: Žužemberk, Ribnico, Sotesko, Novo mesto in njegovo okolico. Pred koncem 1625. leta je kuga začasno potihnila in nato spet izbruhnila maja 1626, saj so morali stanovi obnoviti patent kuž- nemu komisarju za Dolenjsko, stiski opat pa je takoj zatem prosil za prepoved sejmov. Epidemija je dokončno ugasnila pred novembrom 1626, ko se v stanovskih registraturnih protokolih začnejo ni- zati le še poročila zdravnikov, komisarjev in po- stavke nastalih stroškov.85 Med dolenjskimi mesti in trgi je kužna epide- mija najbolje dokumentirana v Novem mestu, odkoder imamo kar dve številki umrlih oseb. O posledicah je najzgovornejše poročilo novomeške- ga mestnega sodnika in sveta v prošnji deželnemu vicedomu 9. maja 1626, naj se mestu odobri pra- vica pobiranja mostnine. Poročilo pravi, da je mesto še v večji stiski in propadanju, odkar je prejšnje leto umrlo za kugo (laidige Infection) 322 oseb, med njimi 15 hišnih gospodarjev, katerih vdove in otroci so prišli na beraško palico. Hiše so ostale puste, od njih ni pričakovati plačila davka, mestni svet pa ne more vzdrževati ubožcev, saj je za izkazovanje krščanske pomoči vsem moral po- seči ne le po mestnih, temveč tudi po svojih last- nih dohodkih. Kuga se je v mestu začela meseca maja in prenehala 4. novembra 1625, čeprav se je do zdaj (maja 1626) drugod nadaljevala. Nekaj nevoščljivcev naj bi nato z govoricami in poročili preprečevalo odprtje mesta vse do 21. marca 1626. Novomeščanom je bilo tako onemogočeno vsa- kršno delo, zaradi predolgotrajne zapore pa so utrpeli tudi škodo in uničenje na poljih in v vinogradih. Prizadela jih je še menjava kovancev leta 1624, vsi mestni dohodki so šli za obolele za kugo in druge potrebe. Iz Ljubljane so za 100 goldinarjev naročili zdravila za bolnike, nakar je hotel novomeški lekarnar na podlagi pobotnice izsiliti še 300 goldinarjev, tako da naj bi znašali vsi mestni dolgovi skoraj 1.000 goldinarjev. No- vomeščani so ostali dolžni tudi davek stanovom za 1625. leto in druge dajatve, za katere so se zdaj nadejali spregleda plačila. Kot vse kaže, so navedbe v prošnji zelo realne. Kljub prenehanju kuge v samem mestu v začetku novembra 1625 se je zapora nadaljevala še štiri mesece in pol, kar je prizadelo predvsem mestno gospodarstvo, tako neagrarno kot agrarno. Dejan- 85 ARS, Stan. A. I, šk. 860, registraturni protokoli šl. 14 (1619-1629), str. 261, 267, 271, 272, 274, 275, 276, 279, 291, 300, 308, 320, 337, 339, 344, 364, 377, 385, 390, 395, 398, 405, 415, 419, 421, 424, 428, 440, 455 in 478. 86 ARS, Vic. A., šk 255, fase. 133, lit. R 1-2, 9. 5. 1626. - Prim. Vrhovec, n. d., str. 82. 37 KRONIKA ) BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO .... 23-64 200I ska nevarnost je resnično minila, saj je zdravnik Janez Scheidt januarja 1626 že drugič priganjal ; deželne stanove k ukinitvi mestne zapore, a so ti j ostali še naprej neomajni, tako kot so junija istega ; leta grozili mestu z rubežem zaradi davčnih za- ostankov.87 O podrobnostih v zvezi s samo epi- demijo bi se mogli poučiti iz poročila o delovanju doktorja Scheidta v času kuge, ki so ga stanovski poverjeniki zahtevali od mestnega predstoj- ' ništva,88 a se ni ohranilo. Zato pa bolje poznamo spor Novomeščanov z njihovim lekarnarjem Marti- nom Antonom Mladkovičem. Ta je deželnim sta- i novom že konec leta 1625 predložil specifikacijo ! zdravil (disponsirten medicinalien), ki jih je v času \ kuge porabil v mestu in okoliških krajih, pri čemer ; so bili znaten odjemalec meščani in najuglednejši mestni svetniki. Stanovski poverjeniki so nato spo- ročili mestnemu sodniku in svetu, da stanovi ne nameravajo pokriti nastalih stroškov, ter ju po- zvali, naj sredstva za plačilo lekarnarju čimprej izterjata od dolžnikov.^^ i Epidemija v mestu spričo povedanega ni bila i niti najmanj nedolžna nesreča. 322 umrlih, med njimi 15 hišnih gospodarjev, sta realni številki, ve- liko bolj verodostojni kot pretiravanja o kugi četrt stoletja prej. Številki ne dajeta vtisa večje vero- dostojnosti zgolj zato, ker sta tokrat precej nižji, ampak predvsem zaradi narave poročila. Le-to, i sestavljeno samo nekaj tednov po odpravi kužne i zapore, je neprimerno ažurnejše kot ono o kugi leta 1599, ki je nastalo šele s sedemletnim zami- kom in bilo takorekoč mimogrede vtkano med raz- loge za globljo strukturno krizo. Tokratno poročilo, ! čeravno prav tako v obliki prošnje za pomoč, ; nasprotno razmeroma temeljito opisuje neposred- : ne posledice epidemije. Tudi Valvasor pravi šest- i deset let pozneje, da je kuga 1625. leta pomorila | 400 oseb.* 322 oziroma 400 umrlih leta 1625 je i primerljivih s še zanesljivejšo številko o 331 umrlih i v mestu v celem letu 1715, ko se je prebivalcev lo- tevala vročinska bolezen.^1 Če obe števili umrlih primerjamo s 1.485 prebivalci Novega mesta leta ; 1754,92 jg obakrat pomrla dobra petina ljudi. Ven- \ dar je treba za leto 1625 računati s šibkejšo nase- : Ijenostjo mesta kot posledico že več kot polstoletne ; strukturne krize, preteklih požarov in epidemij. 322 umrlih je tako gotovo presegalo četrtino Novomeščanov, če že ni bilo bliže eni tretjini. ' 87 ARS, Stan. A. I, šk. 860, registraturni protokoli št. 14 ¦ {f6f9-1629), str. 397 - Istotam, šk 480, fase. 295 b, str. \ f423-1424, 6. 6. 1626. \ 88 ARS, Stan. A. 1, šk. 860, registraturni protokoli št. 14 ! (1619-1629), str. 419. j 89 ARS, Stan. A. I, šk 480, fase. 295 b, str. 1115-1116, 20. 12. | 1625. 90 Valvasor, n. d., IX, str. 488. i 91 KANM, šk 66, M/l 1704-1728. i 92 Po sumarni navedbi v: KANM, šk. 66, P/4 1754-1771, s. | P- i Kuga leta 1625 je položila v grob tudi mnogo ljudi v novomeški okolici, zato je grof Rudolf Paradeiser leta 1627 v spomin nanjo postavil cerkvico sv. Roka dober streljaj od svojega gradu Pogance.93 Malo verodostojna so tista poročila o kugi, ki so nastala bolj mimogrede. Zanimivo je, kako sta k novomeški nesreči pristavili svoj lonček obe belo- kranjski mesti, Metlika in Črnomelj. Ko so No- vomeščani zaprosili cesarja za pravico pobiranja mostnine in odpis dela davčnih zaostankov, so bila sosednja mesta leta 1632 v zvezi s prošnjo pov- prašana za mnenje. Vsa mestna predstojništva - ljubljansko, višnjegorsko, krško, kostanj e viško, metliško in črnomaljsko - so enako kot gos- poščinski oskrbnik v Žužemberku privolila v takš- no obliko pomoči in pritrdila, da je Novo mesto zaradi raznih nesreč resnično močno oslabelo, iz- gubilo veliko prebivalcev in opustelo, še posebej spričo dolgotrajne kužne zapore pred nekaj leti.94 Metličani so k temu dodali, da je kuga pri njih razsajala dlje kot v Novem mestu ter pobrala veliko mladih in starih ljudi, zato naj bi bila Metlika tudi dlje časa zaprta. Redki preživeli so prišli zaradi slabih letin v hudo stisko, tako da naj bi se iz obeh mest - Novega mesta in Metlike - veliko ljudi odselilo drugam.95 Črnomaljci, ki so svoj odgovor dva tedna pozneje skoraj dobesedno prepisali od Metličanov, so prav tako poudarili, da so bili dlje kot Novomeščani pod kužno zaporo, tako kot v Novem mestu pa naj bi v Črnomlju skoraj polovica mesta ostala prazna (ödt stehen)?^ Metličani in Črnomaljci si dolgotrajne zapore svojega mesta zagotovo niso izmislili, medtem ko sta umrljivost in posledična izpraznjenost vprašanji zase, saj se za ti dve dolenjski mesti ne moremo opreti na noben drug vir in še manj na kakršne- koli strukturno numerične vire ali podatke o mest- ni populaciji - za Metliko do začetka in za Črno- melj vse do srede 18. stoletja.97 O kugi v letih 1625-1626 molčijo tudi mlajše pritožbe in Valvasor, od sodobnih poročil pa razpolagamo edinole z notico o prepovedi tedenskih sejmov v Metliki avgusta 1625.98 Epidemija je zelo pozno, šele v drugem valu, 93 Travner, n. d., str. 103. - Prim. Valvasor, n. d., XI, str. 449. 94 ARS, Vic. A., šk. 255, fase. 133, lit. R 1-2, 7. 2. 1632, 31. 8. 1632, 9. 9. 1632, 20. 9. 1632, 1. 8. 1632, 15. 8. 1632, 30. 10. 1635. 95 Istotam, 1. 8. 1632. 96 Istotam, 15. 8. 1632. Metliške matične knjige se začenjajo po požaru leta 1705, črnomaljske pa šele z letom 1753. Prvi popis metliških hiš imamo v terezijanskem katastru (1752), po- tem ko je le malo prej (1744) nastal najstarejši ohranjeni popis za Črnomelj (ARS, TK RDA, N 242, No. 1, 1. 8. 1752; ARS, VIC. A., šk. 279, fase. 142, lit. T 11-5, s.I., Ad 22. 5. 1744). 98 ARS, Stan. A. I, šk. 860, registraturni protokoli št. 14 (1619-1629), str. 428. 38 ) 200I 1-2 KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 zajela mesto Krško. Po analih, zapisanih v krški mestni knjigi, naj bi prišla v to obsavsko mesto okoli vseh svetih leta 1626 in trajala do novega leta. Notica o kugi je nadvse skopa, še posebej če jo primerjamo z zapisi o nesrečah in tegobah v naslednjih letih, zato gre upravičeno sklepati na precej omejeno število žrtev.^9 Zelo skopa so tudi poročila o kugi v Višnji Gori, z viri domače provenience sicer najbolje do- kumentiranem dolenjskem mestu. Letni obračun mestnega sodnika za leto 1623/24 omenja epidemijo samo posredno: v mesecu juliju 1623 je zabeleženo plačilo pristojbine za sla, ki je prišel iz Ljubljane "zaradi epidemije" (wegen der infection)}'^ Sodniška obračuna za naslednji dve leti nista ohra- njena, zato pa priča o popolni varnosti pred kugo poročilo o popravilu deželne ceste, poslano stano- vom iz Višnje Gore avgusta 1625.101 Letni obračun mestnega sodnika za čas od srede leta 1626 do srede 1627. leta govori nato o že povsem običajnem življenjskem utripu in živahnem pretoku ljudi in blaga. Le sredi decembra 1626 so Višnjani ljub- ljanskim kužnim "provizorjem" poslali sla s posla- nico o kugi. Razen omembe sporočila ne vemo ni- česar o njegovi vsebini in o preteklem dogajanju v mestu. Izpričano je bila v tem času ogrožena širša višnjegorska okolica, saj je sodnik tisto leto zaradi kuge (der infection halber) prejel precej okleščen prihodek od mitnice v Šmartnem pri Litiji.102 Sodeč po mestnih davčnih registrih pa kuga zanesljivo ni izpraznila višnjegorskih domov. Potem ko je mesto leta 1620 štelo 79 naseljenih domov in dve pustoti, je leta 1629 zaslediti komaj kaj spremenjeno stanje: 78 hiš in eno pusto zemljišče ter zelo močno kon- tinuiteto posestniških priimkov.103 Od drugih dolenjskih meščanskih naselbin kuž- Naslednje leto 1628 je širšo krško okolico prizadel rušilni potres in meseca avgusta povodenj, v kateri je utonilo veliko kmetov in živine. Strahoviti potresni sun- ki so se nadaljevali pet kvartalov do srede leta 1629, to in naslednje leto pa je kot posledica prejšnjih nesreč za- vladala v deželi tolikšna draginja, da naj bi "več tisoč" ljudi zaradi lakote propadlo in pomrlo, "več tisoč" pa se jih je z otroki in ženami izselilo na Ogrsko in Turško ter se podvrglo tamkajšnji oblasti. - ARS, Collectanea, fase. 11, Mesto Krško, mestna knjiga, s. p. - Prim. Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurkfeld, v: MHVK XV (1860), str. 84. - Prim. Dimitz, Geschichte Krains Vili, str. 483. - Prim. Anton Koblar, Iz kronike krškega mesta (odslej Iz kronike), v: IMK IX (1899), str. 22. - Travner, n. d., str. 103. 100 ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, mestni računi: 1626/ 1627. 101 ARS, Stan. A. 1, šk. 480, fase. 29.5 b, str. 729-730, 4. 8. „, 1625. 102 Sodnik Janez Markovič je 5. februarja 1627 preje! od mitničarja Janeza Plevnika samo 6 gld, 22 kr, 1 den (ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, mestni računi: 1626/ 10-^ ARS, Mesto Višnja Gora, fase. IV, davčna registra 1620 in 1629. ni val očitno ni obšel trgov Žužemberk in Ribnica, saj se oba kraja omenjata v registraturnem regestu o "kužnih poročilih" iz let 1624-1625.10* Kakšna poročila so odtod prejeli deželni stanovi, ni znano, tako kot o tej kugi skoraj v celoti pogrešamo so- dobne vire. Edinole baron Ditrih Auersperg je konec avgusta 1625 mimogrede potožil, češ da je epidemija tako opustošila žužemberško gospostvo, da bo imel od njega komaj kaj koristi in po- branega davka.105 Po V. Travnerju, ki pa ne navaja vira, naj bi v Žužemberku leta 1625 umrlo toliko ljudi, da jih niso mogli pokopati na obi- čajnem pokopališču. Za grobišče so uporabili fa- rovško njivo, poslej imenovano "Kužni dol", in zemljišče na desnem bregu Krke, kjer so naslednje leto s pomočjo prebivalcev doline zgornje Krke postavili cerkev sv. Roka v Stranski vasi.106 Glede žužemberških žrtev se postavlja vprašanje, kolik- šne so bile dejanske demografske izgube v samem trgu. Ob pomanjkanju relevantnejših virov ponuja posredni odgovor primerjava posestnega stanja v gospoščinskih urbarjih iz let 1619 in 1644, ki pa ne daje slutiti hujših pretresov, saj se je v četrt- stoletnem razponu celo podvojilo kajžarsko naselje na desnem bregu reke.107 Prav tako je moč ugo- toviti močno posestno kontinuiteto, in sicer 57,3% posestnih enot v rokah istih rodbin kot leta 1619.108 V zvezi z Ribnico se kuga pojavi samo v omembi "kužnega poročila", poslanega deželnim stanovom v letih 1624-1625.109 Iz tega časa naj bi bila sicer tudi današnja župnijska cerkev sv. Roka v Dolenji vasi,110 medtem ko otipljivejših sledov epidemije zaenkrat ne poznamo niti iz mlajših vi- rov. Posredno morda o kugi vendarle pričajo ur- barji ribniškega gospostva. Med letoma 1621 in 1659, ki razmejujeta obdobje, v katerem je Do- lenjska doživela dve hujši kužni epidemiji, se je namreč močno izpraznil ribniški trg. Urbar iz leta 1659 beleži naravnost drastičen upad tako hubnih 104 ARS, Stan. A. I, šk. 860, registraturni protokoli št. 14 (1619-1629), str. 395. 105 ARS, Stan. A. I, šk. 480, fase. 295 b, str. 793, 30. 8. 1625. 106 Travner, n. d., str. 103. 107 Leta 1619 je v Žužemberku izpričanih 89 (hišnih) po- sestnikov, od tega 68 v ožjem trgu na levem bregu Krke in 21 onstran reke. 25 let pozneje se je število vseh gospodarjev povzpelo na 103, pri čemer je v ožjem trgu upadlo na 62, na desnem bregu Krke pa narastlo na 4L 108 Očitna je razlika s kontinuiteto posestniških rodbin v 27 letih od 1592-1619 (34,04%) in v 25-letnem obdobju 1644-1669 (30,10%). - HHStA, AAu, A-15-68, Urbar Sei- senberg 1592-1597, fol. 1-28'; A-15-70, Urbar Seisenberg 1619-1624, fol. 1-35'; A-15-72, Urbar Seisenberg 1644- 1651, fol. 1-28; A-15-80, Urbar Seisenberg 1669-1676, s. p. 109 ARS, Stan. A. I, šk. 860, registraturni protokoli št. 14 (1619-1629), str. 395. 110 Travner, n. d., str. 103. - Valvasor omenja cerkev sv. Roka samo kot 18. ribniško podružnico "nechst hey der Pfarrkirchen" (Valvasor, n. d. VIII, str. 796). 39 KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO .., 23-64 I 200I posestnikov kot kajžarjev: v trgu je popisanih samo 51 gospodarjev domov ali kar 44% manj kot slaba štiri desetletja prej, leta 1621, ko jih je bilo še 91.m Tudi naslednjega pol stoletja se naselitvena podoba ni bistveno spremenila na bolje,!!^ čeprav naj bi bila Ribnica po Valvasorjevih besedah po požarih v 15. stoletju zdaj spet "v razcvetu". Pri tem je pomenljivo, da pozna Valvasor samo ne- srečne dogodke 15. in 16. stoletja, molči pa o mo- rebitnih kužnih epidemijah ali požarih v polpre- teklem času 17. stoletja. Trideseta leta 17. stoletja veljajo za slovenske dežele nasplošno kot čas zatišja med dvema več- jima epidemijama v dvajsetih in štiridesetih letih. Medtem je kuga leta 1631 dodobra opustošila Istro in še posebej prizadela mesti Koper in Pulj.H^ Vesti o kugi so Kranjsko vznemirile poleti in jeseni 1631, ko je bolezen razsajala v Rihemberku na Goriškem ter na Kranjskem v okolici Ilirske Bistrice in v mestecu Lož,115 ni pa izpričano, da bi odtod preskočila tudi na Dolenjsko. Letni obračun mest- nega sodnika Višnje Gore navaja denimo 19. avgusta 1631 samo prihod deželnega sla s poročili o sektah, davčnih zaostankih in o kugi.H^ Nato se je črna smrt pojavila spet leta 1634, ko je kosila zlasti v Vipavski dolini in se dotaknila Idrije. Podobno omejen obseg je imela na Dolenj- skem, kjer je obiskala Krško, medtem ko o njenih pojavih drugod ni poročil.Mestni anali Krške- ga pripovedujejo, da je prišla v mesto okoli sv. Luke (18. oktobra) 1634 in ostala do treh kraljev (6. januarja) naslednjega leta. Zaradi hitrega ukre- panja in previdnosti ni umrlo več kot 22 oseb, med njimi večinoma otroci.H^ Omejenost umira- nja na otroško populacijo postavlja vprašanje, za kakšne vrste epidemijo je v resnici šlo. Bojazen pred katastrofo je bila očitno večja od dejanske nevarnosti, ocena 22 umrlih kot majhno število pa navaja k domnevi, da je za kugo v letih 1626-1627 umrlo več ljudi kot zdaj. 111 ARS, Gr. A. Ribnica, knj. 2, urbar 1621, s.p.; knj. 3, urbar 1659, s. p. 112 Gospoščinski urbar iz let 1707-1710 navaja na hubah in kajžah v trgu skupaj 56 posestnikov (ARS, Gr. A. Rib- nica, knj. 4, urbar 1707-1710, fol. 1-46). 113 Valvasor, n. d., XI, str. 468. ll'l Travner, n. d., str. 103-104. 115 ARS, Stan. I, šk. 861, registraturni protokoli št. 15 (1630- 1645), str. 59, 63 in 66. - Ložani sami v opisu kuge ne govorijo o žrtvati, temveč samo o gospodarski škodi, zaradi kuge pa so uspeli izposlovati prestavitev cerk- niškega sejma v svoje mestece (ARS, Vic. A., šk. 184, fase. 104, lil. L 1-8, 28. 11. 1635; šk 197, fase. 107, lit. L XX-8, 16. 11. 1634). 116 ARS, Mestni arhiv Višnja Gora, fase. 4, mestni račun: 1631/2. Travner, n. d., str. 104. 11° ARS, Collectanea, fase. 11, Mesto Krško, mestna knjiga, s. p. - Prim. Annalen, str. 84. - Dimitz, n. d., VIII, str. 483. - Koblar, Iz kronike, str. 22-23. Kuga v letih 1645-1650 Ta kužna epidemija, razširjena po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, na Dolenjskem po vsej verjetnosti ni vzela toliko človeških življenj kot prejšnje, ostala pa je močno zasidrana v ljudskem spominu, zlasti ker je šlo za časovno najdaljšo in na Kranjskem tudi zadnjo kugo večjih razsežnosti. Valvasor, ki nobene kuge ne omenja pri toliko krajih kot to, časovno najbližjo, je po štirih de- setletjih distance objektivnejši v ocenjevanju obse- ga epidemije kot predstojništva prizadetih mest. Po njegovih besedah je kuga leta 1646 močno pustošila ter pobrala veliko ljudi v Krškem in okolici. Podobno nedoločno pravi za Metliko, da ji je Bog isto leto poslal kugo, ki je pogosto divjala med prebivalci v mestu in zunaj njega. V poglavju o Novem mestu se izreče tudi o številčnosti njenih žrtev in v primerjavi s 400 smrtnimi primeri leta 1625 umrle v letu 1648 imenuje "le osemnajst oseb". Pri ostalih mestih in trgih se mu epidemija izpred štiridesetih let očitno ni zdela vredna omembe, saj le pri opisu gradu in tržca Svibno omeni, da je kuga leta 1646 hudo razsajala v svibenski okolici.Tudi sodobna poročila epi- demije v drugih delih Dolenjske ne poznajo; po- poln molk vlada o njeni prisotnosti na Kočevskem in v znatnem delu zahodne Dolenjske. Novemu mestu, ki je precej opustelo v epide- mijah 1599 in 1625, je kužni val 1645-1650 očitno precej bolj prizanesel kot nekaterim drugim delom Dolenjske. Historiografska in ostala literatura razen Valvasorja o morebitni kugi v dolenjski metropoli molči, navaja pa njeno divjanje v Krškem, Metliki, Svibnem in Radečah.120 Sodobna poročila so po obsegu, vsebini in namenu nastanka zelo različna ter za posamezna prizadeta mesta in trge pred- vsem neenakomerno ohranjena. Za skoraj vse, vključno z najpomembnejšim virom - registratur- nimi protokoli kranjskih deželnih stanov -, je po- leg tega značilna vsebinska lapidarnost. To je hkra- ti prva kuga, ki jo je zaslediti v cerkvenih matičnih knjigah, a so iz tega časa ohranjene le za dve dolenjski mestni župniji, kapiteljsko v Novem mestu in višnjegorsko. Kronološko dokaj povezano je epidemijo moč spremljati v stanovskih registra- turnih protokolih od junija 1646, ko se je pri Krškem preselila čez Savo na dolenjska tla, do leta 1650, ko je bila dežela zopet varna. Med seboj neodvisna sinhrona poročila o hudih posledicah epidemije obstajajo za Krško. Kot rečeno se je kuga pojavila v bližini mesta junija 1646, in sicer v vaseh Dole in Vrhovlje, ki ju je urad stanovskih poverjenikov nemudoma ukazal 119 Valvasor, n. d., XI, str. 242, 389, 488 in 502. 120 Travner, n. d., str. 110-111. - Koblar, n. d., str. 51. 40 20OI KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 zastražiti. Septembra 1647 je epidemija tod doživela tolikšen razmah, da so zapli brodova čez Savo pri Krškem in Rajhenburgu, astražili okuže- ne kraje in imenovali kužnega koriisarja v osebi krškega graščaka barona Jošta Mosona. Kuga je v samem mestu Krško izpričano rasajala oktobra 1647, nakar je registraturni probkoli ne ome- njajo.122 Po V. Travnerju so morii zapreti celo mestno ulico, v okolici, zlasti v Lekovcu in Šraj- barskem Turnu, pa naj bi bolezen ismrtila mnogo ljudi.123 Drugih sodobnih poročil < epidemiji žal ne poznamo in tudi anali v mestniknjigi tik pred kugo prenehajo. Valvasor jo postavlja v leto 1646 in pravi, da je krški mestni svet v s'omin nanjo že naslednje leto 1647 na gričku pri rrestu s pomočjo drugih ljudi postavil cerkev sv. Rozlije.l^* Daljše poročilo o posledicah ku;e v Krškem je nastalo slabo desetletje pozneje in j' z dolenjskega prostora hkrati najobsežnejše o tej epidemiji. Vizi- tacijska komisija deželnih stanov, d je leta 1655 obiskala mesto, je poročala, da je ^uga strahovito razsajala dve leti zapored, umorila nemajhno šte- vilo meščanov, žena in otrok, medem ko drugim ta čas ni bil dovoljen izhod iz meta. Ker se niso imeli s čim preživljati, so prišli na beraško palico, nato pa zapustili mesto in odšli ž/et drugam.125 Med vizitacijo je nastal tudi seznan opustelih hiš, ki pa se je ohranil samo v prepisu z leta 1677, ko so mu dodali še medtem nastale pustote in ga naslovili kot: "Popis hiš, ki so pc/sem propadle zaradi kuge, nenehnih bremen nas^nitev vojakov, poplav in velike božje kazni". V sanem mestu so našteli 16 pustot, "pod hribom" pa23, skupno 39, pri čemer različne stopnje opusteloti pričajo, da v nekaterih primerih sploh ni šlo za ppolne pustote in da je prenekatera nastala še ped kugo.126 V celoti je v mestu in pod hribom cpustelo 20 sta- novanjskih zgradb, 5 jih je bilo zapsanih propadu, v 14 pa so prebivali obubožani latniki ali drugi stanovalci.127 121 ARS, Stan. A. I, šk. 862, registratura protokoli št. 16 (1646-1652), str. 43, 46, 48. - Baronu /losconu, lastniku gospostva Krško, in krškemu beneficitu, ki sta imela v omenjenih vaseh podložnike, je bilo tako kot sodniku in mestnemu svetu Krškega hkrati ulazano, naj poskr- bijo za oskrbo vaščanov z življenjskim potrebščinami. 122 Istotam, str. 141 in 185. 123 Travner, n. d., str. 110. 124 Valvasor, n. d., VIII, str. 744. 125 ARS, Vic. A„ šk 171, fase. 97a, lit. G V[I-8, 25. 8. 1655. 12° Istotam, Specification B, s. a. - V mesnem jedru je eno t.i. pustoto naseljeval obubožan last:ik, dve pa revni vdovi. Dve pustoti sta bili že sprenenjeni v vrtova, medtem ko pri eni opuščeni hiši ni Ho več sledov, kje je stala, od dveh so ostali deli zido^a, od treh pusto zemljišče, pet pa se jih je podiralo, hd hribom je bilo od 23 pustot devet hiš porušenih, ostlim je grozil pro- pad oziroma so v njih živele le revn vdove in mestni dninarji. 127 ARS, Vic. A., šk 171, fase. 97, lit. G /111-8, s. d. (1677, Specification B). Mediana še ni znala odgovoriti na številna vpra- šanja, našla pa je že pojave, ki hodijo z roko v roki. Poleg kužnega trupla tako vidimo številne podgane in bolhe, ki so vsaj delni "krivci" za do- gajanje. Kolikšen delež pustot je torej povzročila epide- mija in kolikšnega drugi dejavniki? Ne gre prezreti dejstva, da je kuga v naslovu popisa pustot na- vedena kot prvi vzrok opustelosti mesta. Na svoj način potrjuje njeno vlogo pri nastanku nezavi- dljivega stanja 20 popolnih pustot, veliko vdov in z dninarji naseljene hiše. Kuga je torej po zelo grobih ocenah mogla umoriti od nekaj deset pa tudi do več sto ljudi. Kolikšen delež vseh krških domov so bile dejanske in potencialne pustote, je moč ugotavljati le posredno, saj vse do srede 18. stoletja ne poznamo natančnega števila mestnih hiš. Glede na seznam plačnikov dvornega činža v gospoščinskih urbarjih iz let 1570 in 1575128 bi bilo tedaj v Krškem 141 oziroma 145 stanovanjskih zgradb.129 Po močnem trendu praznjenja se je število naseljenih hiš v prvi polovici 18. stoletja ustalilo in je leta 1752 znašalo 110,13" kar pomeni okoli 600 prebivalcev. 128 ARS, Vic. A., šk. 81, fase. 46, lit. G VIII-7, urbar Krško 1570, s. p. - ARS, TK RDA, N 141, No. 29, urbar Krško 1575, s. p. '^'Do take številke pridemo ob predpostavki, da kašče niso imele stalnih prebivalcev in da ostala stavbišča (ostati) v resnici označujejo stavbe. J. Koropec govori o 146 družinah, pri čemer je družino preprosto pripisal vsaki od 146 oseb, ki so dvorni činž plačevale v denarju (Jože Koropec, Krško v obdobju velikih slovenskih kmečkih vstaj. Krško skozi čas 1477-1977, Krško 1977, str. 53). 130 ARS, TK RDA, N 239, No. 7, 13. 6. 1752. 41 KRONIKA BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO .... 23-64 200I Ravno krški primer služi v nemajhno oporo pri relativiziranju poznejših šokantnih poročil o gos- podarskih posledicah kuge. Krčani so leta 1747 v prošnji deželnim oblastem za potrditev mestnih privilegijev navedli, da so njihovi sejmi propadli zaradi sejmov v štajerski vasi Videm onstran Save, nastalih v času, ko je na Štajerskem in Kranjskem morila kuga (leydige Contagion). Ker so bili vsi prehodi čez reko zaprti, naj bi trgovci in živina, namenjeni v Krško, ostali na štajerski strani reke na tleh deželskega sodišča Brežice.Kranjska reprezentanca in komora je v poročilu dunajski dvorni pisarni podprla prošnjo krškega mesta po vrnitvi sejmov v Krško, vendar s pridržkom: če se ugotovi, da so bili videmski sejmi resnično uve- deni brez dovoljenja.132 Lastnik brežiškega gospo- stva je z urbarjem iz leta 1609 dokazoval starost videmskih proščenj in poudaril, da ni najti niti besede o kakšnem prenosu sejma ali o kugi. Prepričanje Krčanov, da so sejme prenesli v Videm zaradi kuge, in sicer one leta 1646,134 potrjuje tudi krška kapucinska kronika, ki pa so jo začeli pisati šele poznega leta 1757. Po njenih besedah si je mesto prizadevalo za vrnitev sejmov, dokler ni okrožni glavar leta 1757 razglasil potrditve mestnih privilegijev, med katere so spadali tudi sejmi.135 Vzrok zatona mestnih sejmov zaradi kuge se sicer na pogled zdi povsem verjeten, vendar pa sta obe različici interpretacije propada krških in razcveta videmskih sejmov dokumentirana šele več kot sto let po domnevnem času in razlogih za njihov pre- nos čez Savo. V drugi polovici 17. stoletja namreč take razlage v sicer zgovornih mestnih pritožbah in prošnjah ni zaslediti. Še posebej je pomenljivo, da stanovska vizitacijska komisija leta 1655 sejmov sploh ne omenja, čeprav nazorno opisuje tako ne- posredne kot posredne posledice kuge.136 Sej- marjenje v Vidmu je za Krčane dejansko postalo pereč problem šele pozneje. Tako so leta 1674 iz- poslovali prihod stanovske komisije, ki si je ogledala sočasna sejma v Vidmu in Krškem ter potrdila, da je krški sejem domala propadel, vi- demski pa cvetel.137 In vendar komisijsko poročilo sploh ne govori o času nastanka videmskih sejmov 131 ARS, RK, šk 49, fase. XIX, lit. G, No. \, predstavljeno 16. 5. 1747. 13;f Istotam, 8. 6. 1747. 133 Istotam, 19. 9. 1756, priloga B. 134 Sklicevanje na kugo leta 1646 je bilo slejkoprej pod vplivom razširjenega vedenja o kugi v tem letu, ki jo omenja Valvasor pri opisu krškega mesta (J. W. Val- ^ vasor, Die Ehre XI, str. 242). Kapucinski samostan Krško, Archivum loci Ppff. capu- cinorum Gurgfeidi erectum anno Domini MDCCLVII, pag. 9. - Prim, objavo: Metod Benedik - Angel Kralj, Kapueini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nek- danja Štajerska kapucinska provinca (Acta ecclesiastica Sloveniae 16), Ljubljana 1994, str. 435. 136 ARS, Vic. A., šk. 171, fase. 97 a, lit. G VIII-8, 25. 8. 1655. 13" Istotam, lit. G Vin-15, 4. 5. 1674. in o kugi, tako kot pogrešamo vsakršne razloge opisanega stanja v pritožbah krškega mesta iz leta 1686, ki ima med drugim veliko povedati o gos- podarskih posledicah štajerske kuge 1679-1683.138 Podobno poročilo kot pri opisu Krškega je dal Valvasor o divjanju črne smrti v Metliki. Kuga naj bi leta 1646 pogosto pustošila ne le med mestnimi prebivalci, temveč tudi po metliški okolici.139 Kot kaže, je v Beli krajini začela svoj ples malo pozneje kot na krških tleh, v samo Metliko pa vdrla prej kot v Krško. S svojim izbruhom je julija 1646 prestrašila okoliška gospostva, ki so najpozneje avgusta postavila straže, potem ko je na metliških tleh že pomrlo nekaj ljudi. Konec nevarnosti je bilo v marcu naslednjega 1647. leta, ko sta metliški mestni sodnik in svet stanovom predložila danes neohranjeni seznam umrlih prebivalcev mesta in prosila, naj Metliko osvobodijo kužne zapore (Infections Bando), kar se je takoj tudi zgodilo. Vendar pa so se nato Metličani zaman potegovali za povrnitev 245 goldinarjev stroškov, ki jih je mesto po njihovem utrpelo zaradi kuge (Infectios Uncosten). Stanovski odbor je namreč novembra 1648 zavrnil njihovo prošnjo z utemeljitvijo, da je kugo v Metliko zanesel eden njenih prebival- cev.140 Pri tem lahko upravičeno pričakujemo več- jo uvidevnost deželnih oblasti do revnega obmej- nega mesteca, ko bi se število umrlih resnično povzpelo v stotine, kot so pozneje trdili Metličani, in bi se mesto dodobra izpraznilo. Pomenljivo je tudi, da za Metliko drugače kot v primeru Krškega ne poznamo prav nobenih mestnih pritožb ali poročil, ki bi nastali v času, ko je bila epidemija še aktualna. Vse kaže, da tudi tu ni zahtevala malo žrtev, o čemer imamo sicer šele štiri desetletja mlajša poročila. Po Valvasorju je Metlika zaradi pogostih turških vpadov, kuge in požarov zdrsnila v veliko revščino, iz katere se ni mogla dvigniti vse do njegovega časa.141 Malo prej, leta 1686, so tudi sami Metličani skušali kot enega od vzrokov propada prikazati kugo okoli leta 1646, ki naj bi "pred kakimi 40 leti" v dveh letih umorila nerealno visoko število 1.200 ljudi, in sicer prvo leto 700 in nato 500. Tedaj naj bi pro- padlo veliko hiš in mestno obzidje, nakar v mestu zaradi pomanjkanja sredstev in številčnega upada ljudi sploh niso več gradili. Nadalje so navedli, da se noče v Metliki naseliti noben tujec in da se odseljujejo celo domačini, ker mesto propada in ne zmore plačila letnih obveznosti.142 Že Leopold Podlogar, ki je podatek objavil, očitno ni verjel 138 ARS, Vie. A., šk 171, fase. 97, lit. G VIII-8, 13. 4. 1686. 139 Valvasor, n. d., XI, str. 389. 140 ARS, Stan. A. 1, šk. 862, registraturni protokoli št. 16 (1646-1652), str. 56, 63, 122, 123 in 298. 141 Valvasor, n. d., XI, str. 389. 142 ARS, Vic. A., šk 233, fase. 124, lil. M XXXIII-9, 6. 5. 1686. 42 I KRONIKA 1001 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO 23-64 navedbi o skupaj 1.200 umrlih Metličanih, zato je število umrlih preprosto razširil z mesta še na podeželje: "L. 1646 je silna kuga pomorila nad 1200 ljudij v mestu in župniji (!)".1*3 Vendar v viru iz leta 1686 ni niti besede o župniji, temveč zgolj o umrlih v samem mestu. Podlogar je dobro vedel, da Metlika ni premogla niti približno toliko prebivalstva, kot naj bi bilo samo umrlih, zato pa se mu je še zdelo verjetno, da bi toliko ljudi izgubila župnija, saj je tudi Valvasor govoril o kugi v mestu in okolici (nicht nur in der Stadt sondern auch in dem umligenden Landej}^ Za ilustracijo velja navesti podatek iz leta 1721, ko so pri veli- konočni spovedi v celotni metliški župniji našteli 3.026 oseb.v primeru relativne konstantnosti prebivalstva tričetrt stoletja prej bi torej epidemiji podleglo približno dve petini župljanov. Povsem nevzdržen pa je podatek o 1.200 umrlih prebival- cih mesta, ki sredi 17. stoletja zagotovo ni pre- moglo toliko ljudi. Najstarejši ohranjeni popis mestnih hiš iz leta 1752 ima skupaj z gradom 166 domov, od tega 49 v obzidanem mestu in 117 v predmestju,146 kar pomeni komaj kakih 900 prebi- valcev. Tretje dolenjsko mesto, kjer kugo sredi 17. stoletja omenjajo tako Valvasor kot sodobni viri, je Novo mesto. Epidemija se je tu prvič pojavila avgusta 1646, a je moralo biti mesto decembra istega leta že dovolj varno, da so ga "obiskali" vznemirjeni vojaki iz karlovške trdnjave, ki so od mestnih očetov zaradi pomanjkljive oskrbe zahte- vali potrebni živež. Vesti o kugi so Novomeščane vnovič prestrašile maja 1648. Zaradi okuženih treh vasi v okolici Šentjerneja so stanovskim pover- jenikom predlagali dva kužna komisarja, ki sta bila takoj tudi imenovana. Že junija sta imela komi- sarja dovolj opravka v samem Novem mestu, ko sta enako kot mestni sodnik in svet prejela navo- dila o nadaljnem ravnanju in osamitvi okuženih ljudi. Pretok ljudi med mestom in okolico so straže onemogočale do avgusta, ko se je zdela nevarnost povsem mimo, a je moral stanovski odbor Novo- meščane posebej opomniti, naj pred ukinitvijo za- pore ne zapuščajo mesta in ne nadlegujejo straž. Nevarnost je povsem prešla šele septembra, ko se je mestno predstojništvo zahvalilo stanovom za marljivega poslanega zdravnika Gašperja Vizja- ka.l47 {ijcr»kt)iu w. üiiiauoU jiulavalt pt>«itičutfuTovinski odnošoji s Češkoslovaško stopajo — zdi se — v novo fazo. Na eni strdni čujerno. da namerava v do- glednerti času odpniovati v Praffo po- sebna komisija na^ie vlade radi pogaj-inj za sklenitev nove carinske ;::rifs me:! naSn državo in CSR, na drusi strani pa se j6 haš v zadnjih tednih pojavilo dej- stvo, da sn bile sklen ene med ceskos'o- vaSkinU knnsumeniskimi in iugosloven- skitni prodiicent^kim! odnnsiio izvozni- mi organizacijami pogodbe za dobave večjih kontingentov naSih agrarnih pro- duktov za Ce§k3sIova5ko. Slcunje -e na žalost samo začasno, knt posledica ca- rinske vojne, ki je nastala med Češko- slovaško in Madžar&ko- Nujno .ie pa po- trebna poglobitev in raz^irienje nai^ih tTEOvinskih odnoš.ijev do Ceškoslova- RlM, 2. januarja. SnočI fe Imel Mus- scünl v radio govor, namen.icn za Ame- riko. Iz govora se vidi, da .'e bil glavni j namen Musso 11 lii.Ja, da pobie prodttall- jansko propagando v Zedfnjeo'h drža- vah, k] le v zadn.iem času tako močno narastla. |e celo prepre'iiia n^Ietje ve- likega Itall/anskega posojila- i Mussolini le uvodoma zavračal vse tr- jdKve o siafceni gospmiarskem položaju ! Itaire, češ, da Itriza v Italiü ni prav nič večla kakor v drugih državah na svetu 'n da ie po*!ledIca svetovne gospodarska krl7.e. I Nato h skii§a1 iipravlčUI svolo sovjet- jski viadi prüazno politiko, ki ic zadela [na ostro kritiko tudi v Zedinjenih drža- ! vali in kateri je v veliki meri pri"'satl j neuspeh Italije pri na.iet.'u poso'ila. f.^.tis- ;SflHm je nag^EŠal, da,so trgcvsi;! st-kl Ilalüe s fovietskfi Rusijo potrebni za ob- novo gospodarstva, vendar ra v'i'^.iio nobenega vpliva na notranjo aü zunsnlo politiko Italije, čsS da si lašlzem In loli- Šcvlzem diamctrafno rasprotu'eia. S^di- nia Rošpodarska politika Italife stremi po ravnovesja drlavnega proračuna in znl- žanlu cen na drobno. Korporacljska dr- 1 žava )« storila svojo dolžnost, [talija Ima sicer pol mllllofia brezposelnih, so tu to večinoma delavci, ki ostanejo pozimi brez dela. Italijanska vlada }e nasprotna nodpJran.ii brezposelnih, ker zavalnlo podpore delavce, da ne llčejo dela. Za- to daje fašizem prednost javnim detom, ki dvigajo materijaino kulturo. Da pa lahio Itallla svol gospodarski program tudi izvede, potrebuje veliko posojilo. Nml 'režim v Evropi nima tako solidne osnove kakor (ailstlčnl. Zedinjene drža- ve na| verujejo t prijateljstvo Italije Io v njeno željo, da hoče živeti v miru z vsemi narodi. Podtikanje, da hi»Jska Ita- lija k novi vojni, je brez vsake podlage. Svoj govor je Mussolini zaključil z be- sedami: Prepričan seni, da bo mir oa svetu ohranen In da se bo njegovo bla- Ros'snje pokazalo povsod Že v kratkem. Pozdravljam vse, ki so posluSall moj go- vor (n se spoštljivo klanjam predsedni- ku repilbllke Zedinjenlh držav. Poslanik Pesic stauiien no no razpaložcnie BEOGRAD, 2. januarja. Z ukazom NjeK. Vel. kralja in na predlog zunanjega nijnistra je sporazumno z ministrskim predsednikom naš dosedanji poslanik v Pragi, general Peter PB5I6, stavljen na razpoloženje. Za Spoj Sloucnije z morjem SUŠAK, 2. januarja. V smislu sklepa akcijskega odbor.i za izgradnjo železni- ške zveze Slovenije z morjem Je načel- nik odbora, g. župan Juraj RuŽič, poslal predstavko banoma Dravske in Savske banovine, v katerih jih prosi, naj odpo- Sljeta vsak po enesa stalnega delegata v akcijski odbor, da boste obe banski upra- vi tako službeno zastopani v odboru In stalno poučeni o njegovem deJu. Imeno- vanje obeh dele.tcatov naj bi se izvršilo že do L'i. t. m., da bosta mojila že sode- lovati na seji akcijskega odbora, ki se bu krmlu vršila. Rusko blago poä maožarako firmo BEOGRAD. 2. januarja. GospodarsM kroKI iz Banata so opozorili merodajn« Podobna usoda je doletela narodno radikalni tednik Naša vas leta 1923; Narodnega gospodarja leta 1924-25; nemški, strankarsko neopredeljeni list Montags Presse leta 1928; tednik narodno-so- cialistične smeri Borba, ki je izhajal od leta 1933 do 1935;^ gospodarskopolitični tednik Razgled, ki je izhajal v letih 1933-34; delavski tednik Delavska fronta, ki je izhajal v letih 1930-37; leta 1936 usta- novljeni kmečko-delavski tednik Neodvisnost. Ted- nik Neodvisnost je izhajal kot glasilo slovenskega kmečko-delavskega gibanja do 11. oktobra 1937, ko jo je cenzura zaradi razglasa "Močna in enotna slo- venska fronta je naša narodna potreba" s pozivom h koncentraciji vseh slovenskih demokratičnih sil prepovedala. Razen omenjenih je bilo seveda še nekaj po- izkusov, ki pa ne zaslužijo omembe, ker so ti listi prenehali izhajati večinoma že po prvi ali drugi številki ali pa so služili le volilni agitaciji.^^ Smilja Amon, Tisk in politika v Jugoslaviji 1918-1941, Ljubljana 1996, str. 172 in 200. Mariborski politični tisk po osvobojenju, Večernik 12, 5. IX. 1938, št. 201, str. 3. Od humorističnih listov so bili najbolj znani Toti list. Komar in Mariborski klopotec. Leta 1932 je izšel tudi nemški šaljivi list Die Wespe. Od navedenih je Toti list najbolj razveseljeval staro in mlado po Sloveniji s svojimi humoristično in satirično ubranimi prispevki. Izhajal je od leta 1938 do 1941. Njegov izdajatelj in urednik Božo Pod- krajšek je znal ob sodelovanju širokega kroga slovenskih kulturnikov, med katerimi so bili Tone Gufar, Ivan Rob, Danilo Gorinšek, Emil Smasek itd., list uspešno voditi mimo banalnosti do trpke družbene kritike.*^^ Od leta 1904 je izhajal Časopis za zgodovino in narodopisje. Letno so izšle štiri številke. Do leta 1923 ga je tiskala Tiskarna sv. Girila, nato pa Ma- riborska tiskarna. Od leta 1930 so mu dodali še prilogo Arhiv za zgodovino in narodopisje, ki ga je urejeval dr. Franc Kovačič. France Filipič, O progresivnem tisku med vojnama v Mariboru (Ob razpotjih zgodovine), Maribor 1994, str. 147. 109 KRONIKA DRAGAN POTOČNIK: ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST IN PREGLED MARIBORSKIH ČASNIKOV IN ČASOPISOV 101-112 lOOI IZDALA iS ZAlO/lLi: \.4invi.]y.MiRiCA im/.AVsili isi.if.nt.^CM 11. z. z ti. ¦/. tiAE.iVLIAL^A ZADRUGA DRŽAViSIH hSLVŽBEl^CEV V MARIBORV Za uredniški odbor; ,\. J. VRABl,. MARIBOR Mariborski koledar 1933, zunanja in prva notranja stran Muzejsko društvo je leta 1932 izdalo prvo šte- vilko Izvestja Muzejskega društva v Mariboru, ki ga je urejal dr. Leopold Poljanec, natisnila pa Ma- riborska tiskarna. Ko je bilo leta 1919 ustanovljeno Narodno gle- dališče v Mariboru, je gledališče začelo izdajati Gledališki list. Urejala sta ga dr. Ivan Lah in dr. Leopold Lenard, tiskala pa Tiskarna sv. Cirila. V drugi sezoni ga je nadomestil mariborski kulturni vestnik Zrnje. Letnik 1920-21 je izhajal vsak teden od 9. oktobra 1920 do 23. junija 1921 in je obsegal 28 številk. Urejevali so ga dr. Pavel Strmšek, Josip Kostanjevec in Anton-lvanovič-Mecger. Časopis je ponovno izšel leta 1928, ko so izšle le tri številke, ki jih je uredil Danilo Gorinšek. Kot 14 dnevno gledališko revijo je uprava gle- dališča od 30. novembra 1921 do 1. februarja 1922 izdajala še revijo Drama, ki jo je urejal Silvester Škerl, tiskala pa Mariborska tiskarna. Od revij, ki so se ukvarjale s kulturnimi vpra- šanji, je pomembna še Piramida, ki je začela izha- jati leta 1936. Ta neodvisna revija za politična, so- cialna in kulturna vprašanja ter leposlovje je izha- jala pri istoimenski založbi. Urednik je bil Radivoj Rehar, revijo pa je tiskala Mariborska tiskarna.^1 Od leta 1938 do decembra 1940 pa je izhajala revija Obzorja, mesečnik za leposlovje, umetnost in publicistiko, ki sta ga urejala dr. Vladimir Kralj in dr. Ivan Dornik. V uvodniku prve številke so med drugim zapisali: "Obzorja so po dolgih letih bila prva širše zasnovana slovenska revija. Nasploh so severovzhodne pokrajine po svojih gospodar- skih, upravnih, prometnih stikih razmeroma od- daljene od "narodnega središča". To oddaljenost je bilo možno čutiti tudi v kulturnih zvezah. Zato je treba Maribor, kot drugo slovensko mesto v kul- turnem pogledu trdneje povezati z njegovim pri- rodnim zaledjem, ter tako smiselno dopolnjevati delovanje središča."^2 Revijo, ki je bila glasilo mariborskega Umet- niškega kluba in celjskega Kulturnega tedna, je iz- dajala in tiskala Mariborska tiskarna.'''^ Od 1. novembra 1940 do 10. februarja 1941 je v Mariboru izhajal polmesečnik Novi problemi, ki ga je izdajal in urejal Jožko Humar. 31 Melila Pivec-Stele, Statistični pregled slovenskih publi- kacij za leta 1919-1938, Spominski zbornik Slovenije. 32 Obzorja, 1, 1938, št. 1-2, str. 1. Nova revijav Mariboru, MVJ 12, 8. U. 1938, šl. 30., str. 2. 33 110 12 KRONIKA lOOI DRAGAN POTOČNIK: ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST IN PREGLED MARIBORSKIH ČASNIKOV IN ČASOPISOV 101-112 Poleg navedenih naj omenim še bolj ali manj strokovne liste, ki so v tem obdobju izhajali v Ma- riboru: Roditeljski list. Gozdarski vestnik, cerkveni nabožni tednik Nedelja, Gasilec, Naše gorice. Popotnik, Planinski vestnik. Gospodarski list, espe- rantski mesečnik Concordo, Sokolski vestnik župe v Mariboru, Železničarski vestnik. Vzajemnost me- sečnik za duhovnike idr. Leta 1938 je v Mariboru izhajalo 29 periodičnih časnikov in časopisov, od tega dva dnevnika, 9 tednikov, 17 mesečnikov. Državno pravdništvo pa je izreklo 29 zaplemb.'^ Leta 1939 sta izhajala dva dnevnika, 10 tednikov in dvotednikov, 18 meseč- nikov in 31 periodičnih časopisov.'^^ Pred drugo svetovno vojno je bil položaj ma- riborskega političnega tiska takšen, da so izhajali le še slovenski dnevnik Večernik, socialistični troted- nik Delavska politika, tednik Slovenski gospodar, tednik Edinost in nemški dnevnik Mariborer Zeitung. S pomočjo mariborske podružnice Avale je pred drugo svetovno vojno prihajalo v Maribor tudi nemško in zahodnoevropsko časopisje. Časo- pis so na meji cenzurirali in velikokrat tudi za- plenili. Kljub temu je zaslediti ob koncu tridesetih let velik porast tujega časopisja. Okrog sto od- jemalcev je imel Tagespost. Zanimiv je bil porast švicarskega časopisja, saj je v 250 izvodih prihajal v Maribor tednik Weltwoche. Švicarske glavne dnevnike Züricher Zeitung in Baseler Nachrichten so imele vse mariborske kavarne. Pomnožila se je tudi uporaba francoskega in angleškega časopisja. Veliko pozornost je vzbujal tudi nemški katoliški časopis Der deutsche Weg, ki ga je bilo mogoče dobiti v mnogih mariborskih trafikah. Poleg tega vemo, da so mariborske nemške or- ganizacije zastonj dobivale glavne rajhovske časo- pise in razno literaturo.^^ VIRI IN CITIRANA LITERATURA Amon Smilja, Tisk in politika v Jugoslaviji 1918- 1941, Ljubljana 1996. Filipič France, O progresivnem tisku med vojnama v Mariboru, Maribor 1994. Glazer Janko, Pregled mariborskega časopisja po prevratu. Mariborski koledar 1. 1935. Hartman Bruno, Tiskarstvo v Mariboru, Maribor skozi stoletja. Razprave L, Maribor 1991. Pivec-Stele Melila, Statistični pregled slovenskih publikacij za 1. 1919-1938, Spominski zbornik Slovenije. Šlebinger Janko, Slovenski časniki in časopisi, bi- liografski pregled od 1797-1936, zbornik Raz- stava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937. VIRI Juh-o, 9, 3. I. 1928, št. 2, str. 4. Mariborer Zeitung 69, 28. XII. 1929, št. 346. Mariborski večernik Juti-a, 3, 11. IV. 1929), št. 82, str. 2. Mariborski večernik Jutra, 5, 8. VIL 1931, št. 152, str. 3. Mariborski večernik Juta-a, 9, 25. V. 1935, št. 119, sh-. 2. Mariborski večernik Jutra, 12, 26. I. 1938, št. 20, str. 2. Mariborski večernik Jub-a, 12, 8. II. 1938, št. 30, str. 2. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Mariborska tiskarna 1920-1987. Zapisniki, pravila delnice. Pokrajinski arhiv Maribor, fond Mestne občine Maribor (MOM), št. škatie 473, št. spisa 3144. Slovenski gospodar 69(1935)11. IX., sfa-. 16. Slovenski gospodar 57(1923)53, 20. XII., str. 3. Slovenec 67 (1939)22, 27. L, str. 7. Slovenec 68 (1940)33, 10. 11., str. 7. Slovenski dom (1939)136, 16.VI., str. 4. Straža 12(1920)76, 16.VII., str. 3. Škofijski arhiv (ŠA), škatia Tiskovno društvo in Cirilova tiskarna. Pravila Tiskarne sv Cirila v Mariboru. Maribor, 17. IX. 1925. Škofijski arhiv, škatla Prosvetna zveza. Agitacija za "Naš dom". 34 35 Časopisje v Mariboru, Slovenec 67 (1939) 22, 27. L, str. 7. Mariborski tisk v preteklem letu, Slovenec 68, 10. II. 1940, št. 33, str. 7. Tuje časopisje v Mariboru in ob naši severni meji. Slo- venski dom, 16. VI. 1939, št. 136, str. 4. 111 36 KRONIKA ) DRAGAN POTOČNIK: ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST IN PREGLED MARIBORSKIH ČASNIKOV IN ČASOPISOV 101-112 lOOI ZUSAMMENFASSUNG Die Verlagstätigkeit und die Übersicht der Mariborer Presse in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen Durch die politischen Veränderungen nach 1918 wurde die Wirtschaftsorganisation Maribors (Marburg) verändert. Die alten Wirtschafts- beziehungen mit Zentren des ehemaligen gemeinsamen Staates wurden abgebrochen. An die Stelle des Handels der Vorkriegszeit trat nun die Industrie. Dazu trugen die Elektrifizierung der Stadt, ihre Lage an der Südbahn und an der Staatsgrenze sowie billige Arbeitskraft ent- scheidend bei. Maribor entwickelte sich in der Zwischenkriegszeit zu einem der wichtigsten Zentren der Textilindustrie. Es wandelte sich zunehmend in eine Arbeiterstadt um. Die Wirtschaftskrise an der Wende zu den dreißiger Jahren schlug sich auch in der Denkart der Arbeiterschaft nieder. Die Wirtschaftskrise und die Verbreitung der nationalsozialistischen Ideologie hatten zur Folge, daß die Arbeiterschaft noch stärker linksrevolutionäre Tendenzen verfolgte. Vielfältiges Kulturangebot trug zur geistigen Formung der Arbeiterschaft in der Stadt bei. Nach 1918 ging die ganze Druckgrafik in slowenische Hände über und erlebte in der Zwischenkriegszeit einen großen Aufschwung. In dieser Zeit gab es in Maribor mehrere Druck- ereien, die politisch orientierten Gruppierungen gehörten. Kurz nach dem Umbruch ging Kraliks Druckerei, die als deutsch galt, in die Hand der slowenischen Aktionäre der damals gegründeten iWariborska tiskarna über. Diese wurde schnell modernisiert und 1938 aus der Jurčičeva ulica in das neue Gebäude in der Kopališka ulica verlegt. Auch die Cirilova tiskarna wurde modernisiert. Aus der ehemaligen Druckerei Mostböck enstand im Jahre 1920 die Ljudska tiskarna, wo slo- wenische sozialistische Publikationen gedruckt wurden. Außer den genannten Druckereien setzten sich in der Zwischenkriegszeit noch einige kleinere durch. Nach dem Ersten Weltkrieg erschienen auch zahlreiche neue Zeitungen. Die meisten Mariborer lasen den liberalen Tabor (seit 1927 Mariborski večernik Jutra und seit 1938 Večernik), den katholischen Slovenski gospodar, Slovenec, Straža usw. Nach dem Umsturz im Jahre 1918 erschien in Maribor die Arbeiterpresse, repräsentiert durch Enakost, Delavska politika, Ujedinjeni železničar. Delavec, Vzajemna Svoboda. Es wurden auch mehrere politische Wochenzeitungen heraus- gegeben, wie etwa Narodni list. Severna straža und Kmečka moč. Es erschienen auch die national-radikalen Wochenzeitungen Naša vas und Narodni gospodar, die Wochenzeitung national- sozialistischer Ausrichtung Borba, die wirt- schaftlich-politische Wochenzeitung Razgled, die Bauern-Arbeiter- Wochenzeitung Neodvisnost u.a. Von den humoristischen Blättern sollen hier erwähnt werden: Toti list. Komar und Mariborski klopotec. Das Nationaltheater gab die Zeitschriften Gledališki list (1919-1921), Zrnje und Drama (1921- 1922) heraus. Mit kulturellen Fragen setzten sich die Zeitschriften Piramida, Obzorja und Novi problemi auseinander. Die deutsche Minderheit las die Marburger Zeitung (seit 1929 Mariborer Zeitung), bis 1936 auch die sozialistische Wochenzeitung Volks- stimme. Im Jahre 1932 begann das humoristische Blatt Die Wespe zu erscheinen. 112 KRONIKA 49 iOOI izvirni znanstveni članek UDK 940.533.6(497.1 Ptuj)"1941" prejeto: 20. 3. 2001 Ljubica Šuligoj dr. zgodovinskih znanosti, docentka. Pedagoška fakulteta v Mariboru, v pokoju, Belšakova 8, SI-2250 Ptuj Leto 1941 na Ptuju IZVLEČEK Avtorica govori o dejavnosti ptujskiti Nemcev pred drugo svetovno vojno, o njihoviLt natančno izdelanili raznarodovalniti načrtiti in o prevzemanju oblasti Predstavlja izvajanje ukrepov okupacijskih oblasti proti slovenskemu življu na Ptuju leta 1941. KLJUČNE BESEDE Ptuj raznarodovalni načrti, prevzem oblasti, okupacijski ukrepi SUMMARY THE YEAR 1941 IN PTUJ The article is about the activities of the Ptuj Germans before World War II, about their precisely- elaborated denationalisation plans and about taking over authority. The author presents the implementation of measures of the occupational authorities against the Slovene population in Ptuj in 1941. KEY WORDS Ptuj Denationalisation Plans, Taking over Authority, Occupational Measures 113 KRONIKA ) LJUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU, 113-122 200I Pred prvo svetovno vojno je veljal Ptuj za eno najniočnejših nemških postojank na slovenskem Štajerskem. Po vojni se ptujski Nemci z novo- nastalo jugoslovansko državo nikakor niso mogli sprijazniti. Medtem ko se je 76 nemških družin od novembra 1918 do oktobra naslednjega leta izselilo iz mesta, si je ostalo nemštvo prizadevalo doseči priključitev ptujskega območja k Nemški Avstriji. Ob podpori graškega propagandnega žarišča so ptujski Nemci svoje zahteve utemeljevali s trdit- vijo, da je Ptuj nemško mesto oziroma da v mestu živi večinoma nemško prebivalstvo.^ Ptuj je po vojni doživljal čas nemške propagande, nestrpnosti do slovenstva in nasprotovanj novim oblastem. Vsaj na videz so se razmere umirile po ko- roškem plebiscitu, ko so se pripadniki nemške manjšine iz zagrizenih nasprotnikov jugoslovanske države spreobrnili v njene lojalne državljane. Do zmage hitlerizma v Nemčiji se je ptujsko nemštvo spretno prilagajalo političnim razmeram v državi - vsakokratnemu režimu in vladajoči stranki. Svoja politična hotenja so pričeli ptujski Nemci javno izkazovati po letu 1933. Zažarela je misel o "vitanjski črti", o življenju Ptuja v nemškem rajhu. Stare ideje nasilne germanizacije slovenskega ozemlja kot "nemškem življenjskem prostoru" so naglo zaživele.2 Priključitev Avstrije k Nemčiji je bila za tukajšnje nemštvo nova vzpodbuda. V prepričanju, da bo sledila tudi priključitev slovenskih krajev, tega v javnosti Nemci na Ptuju več niso prikrivali. Samozavestne politične nemške nastope je krepila zavest o njihovi gospodarski moči. O veljavi nemškega kapitala na Ptuju kažejo nasled- nji podatki: več kot 46% industrijskih obratov v mestu je bilo izključno v nemški lasti, v Mestni občini Ptuj je bilo nad 60% nemških trgovin in brez gostilniških obratov približno 50% nemških obrtniških delavnic. Ob tem upoštevajmo, da so bili mnogi od teh lastnikov tudi zemljiški posest- niki. Tudi primer nemških denarnih zavodov (Vorschuss Verein Pettau, Städtische Sparkasse), ki so laže prebrodili gospodarsko krizo kakor sloven- ske ustanove, priča o moči nemškega kapitala. Hkrati je bil za ptujske Nemce pretok sredstev iz nemškega zamejstva skozi Vorschuss Verein mo- ralna opora in vzpodbuda, tako da so lahko gradili svoje velikonemške načrte na majavih političnih ' ZAP, MOP 1919 - šk. 244, spis 1268/25-19, Seznam iz- seljenskih Nemcev iz Ptuja po 1. 11. 1918; 1921 - šk. 253, Ljudsko štetje 30. 1. 1921. Leta 1921 v MOP 4449 prebivalcev, od teh po nemškem maternem jeziku 974 (21%). Lojze Ude, Boj za Maribor in Štajersko Podravje 1. 1918/19, ZČ, XV/1961, str. 139. Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Slo- veniji v letih 1941-1945, Maribor 1968, str. 82-83. Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji (1933-1941), Ljub- ljana 1966, str. 140-141. razmerah v državi in oportunizmu oblasti.^ Celotno delo ptujskega nemštva je slonelo na trdni politični organizaciji, za katero so nemški statistiki tik pred okupacijo ugotovili, da šteje na območju ptujskega okraja 1549 članov Kultur- bunda (KB). Upoštevaje njihove družinske člane, ki so jih prištevali k organizaciji, je bilo vseh 2920, od tega na Ptuju 542 (34,9%) ali leta 1931 glede na število mestnega prebivalstva 12,7%.^ Kulturbund kot največja opora zamejskim in- stitucijam je zavestno in smotrno pripravljal pri- ključitev tukajšnjih krajev k nemškemu rajhu in natančno skoval načrte o nasilnem raznarodovanju slovenskega življa. Pod njihovim "kulturnim" udej- stvovanjem so se prikrivali politični cilji. Nemška društva so bila podaljšana roka Kulturbunda, nji- hovo dejavnost pa je podpiral nemški kapital. Na gospodarsko nerazvitem ptujskem območju je ta kapital spravljal v odvisnost odvečno slovensko delovno silo, med katero se je v ekonomski stiski zasejala hitierjanska demagogija in s tem pojavi nemškutarstva.5 Na podeželju se je širil glas, kako bo Hitler z novim "redom" uredil težko gospo- darsko stanje. Celotna propagandna dejavnost je tekla ob tesni povezavi KB z rajhom, od koder je prihajala raznovrstna nacistična literatura. Zvezo med Slo- venijo in Nemčijo je vzdrževala "Verein für das Deutschtum im Auslande" (VDA). Referent VDA za Slovensko Štajersko, dr. Helmut Carstanjen, in poznejši vodja graškega "Südostdeutsches Institut", ki je vzdrževal zvezo s slovenskimi volks- deutscherji, je npr. leta 1937 poslal na Ptuj cele pakete propagandne literature.^ V povezavi z omenjenim inštitutom in s Pokrajinskim obmejnim uradom NSDAP (Gaugrenzlandamt) je KB pri- pravljal vse potrebno, da se dežela čim prej spremeni v nemško. Potrebno se je bilo pripraviti na okupacijo in uničenje slovenskega naroda, na deportacije Slovencev in vrnitev volksdeutscherjev, ki so po vojni zbežali iz Spodnje Štajerske. Kljub očitnim pripravam in izzivalnim nastopom ptuj- 3 ZAP, Varia - šk. 9, Ptujski trgovci in obrtniki 1918-1941. Tone Zorn, Nemški trgovski obrati v Sloveniji v letih 1938/39 (Značaj in lastništvo). Kronika 1970/XV111, št. 2, str. 13, 1-16. Zorn, Nemški industrijski obrati v Sloveniji 1. 1938/39 - Poskus splošnega orisa. Kronika 1972/XX., št. 1, str. 35-36. AS 76, fase. 437. V MOP 1931. leta 4261 prebivalcev. MNO, Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev za Slovenijo, Ekspozitura Ptuj 23. 8. 1945. Prof. Franjo Baš, Doneski k problematiki slo- venještajerskega nemštva pred in med okupacijo 1941/ 1945. Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Slo- veniji v letih 1941-1945, str. 102. Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 21. ZAP, zbirka MD, Švabsko - nemška kulturna zveza. Krajevna skupina v Ptuju. ^ Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, str. 90. 114 ) KRONIKA 2001 LJUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU, 113-122 skih Nemcev (kot so bili javni shodi KB, nedeljska sestankovanja v evangeličanski cerkvi, shajanje nemškutarskih druščin in nemških "gostov" iz Avstrije po gostinskih lokalih, kjer so glasno razmišljali o priključitvi k rajhu, o maščevanju nad zavednimi Slovenci in njihovi odstranitvi) oblasti niso kaj dosti odgovarjale. Pregled kazenskih spisov nam pove, da so sodni organi v glavnem zaznamovali določene izpade, da so storilce tudi kdaj kaznovali, marsikomu pa se ni ničesar zgodilo. Tudi grob izziv - izobešanje hitlerijanske zastave na ptujskem cerkvenem stolpu 20. aprila 1938 - ni bil kaznovan; ob "olajševalnih" oko- liščinah se obdolženim ni nič zgodilo.'' Oblasti so brezbrižno spremljale številne nemške obiskovalce, ki so na ptujskem območju zbirali različne podatke o obstoječih razmerah. Z avtobusi so prihajali na Ptuj in se ustavljali v mestu le za nekaj ur. Tujski promet na Ptuju je v letih 1938/39 porasel za 7,7% in to največ zaradi prihoda sorodnikov iz Nem- čije.8 Preko "turističnih" in "sorodstvenih" obiskov ter preko tukajšnjih zaupnikov (Vertrauensmänner), ki so bili podaljšana roka že omenjenih inozemskih ustanov, se je razpredala nacistična obveščevalna mreža. Iz seznama zaupnikov za ptujsko območje, vštevši tudi žetalski kot, ki je med svetovnima vojnama spadal k šmarskemu političnemu okraju, je razvidno, da je bilo registriranih 106 "zaupnih mož", katerih povprečna starost je bila 46 let. Največ zaupnikov (21) je bilo na Ptuju. Po socialni strukturi je bilo med njimi največ trgovcev, od teh nad 75% pravih Nemcev z oznako "Deutsch" (D) ali "Reichsdeutsch" (RD). Sledijo jim posestniki (89% Nemcev), uradniki (80% Nemcev), svobodni poklici, gostilničarji, nekaj kmetov (6%) in obrt- nikov. Razmerje med zaupniki "vindišarji" (31,1% "Windisch" - W), med katerimi je bilo na ptujskem območju največ gostilničarjev in trgovcev, kaže, da se je zaupništvo opiralo na 58,5% Nemcev in 10,4% "rajhovskih" Nemcev.^ Če upoštevamo, da so bili ti stari okoli 40 let, pomeni, da so svoja mladostna leta preživljali skozi obdobje štajer- cijanstva in Ornigovega županovanja, da so bili vzgojeni v velikonemškem duhu in je zato razum- ljivo, da so na pragu druge svetovne vojne utirali pota hitlerizmu. Pri doseganju svojih političnih ciljev je ptujsko nemštvo vznemirjalo slovensko demokratično javnost. Odnosi med Nemci in Slovenci so se ' ZAP, MOP 1939 - šk. 296, spis 1674/39, Hitlerjanska izzivanja. PMP, fase. Hitlerizem pred vojno. PAM, dok. v Ki 89/38-9, VII Kzp/528-38. ^ ZAP, MOP 1940 - šk. 299, spis 1113/40, Tujska promelna poročila od 1934-1940. Mariborski večernik Jutra, Tujci v Ptuju. MNO Maribor, Vertrauensmännerliste der Untersteier- mark. zaostrili v času sudetske krize. Številni letaki po Ptuju so pozivali k bojkotu Nemcev. Odgovor na nemško ravnanje je zavedno slovenstvo našlo v narodnoobrambnem ljudskofrontnem gibanju, ki se je izkazovalo skozi različne legalne oblike družbenega življenja. Narodnoobrambna fronta, oblikovana na pobudo partijske organizacije na Ptuju leta 1938, je povezovala domoljubne sile ne glede na njihovo ideološko ali politično pripad- nost.^'' V tem negotovem času nacistične nevar- nosti je bilo povezovanje zavednega slovenstva nujno. To je ob nemških dejanjih moglo spremljati samo še popustljivost jugoslovanskih oblasti. Nemir in negotovost sta prevzemala Slovence na Ptuju, npr. ob novici, da je bilo januarja 1941. leta s ptujskega območja vpoklicanih "na orožne vaje" v Ivanjico 14 moških, komunistov ali osumljenih komunizma. Znašli so se v taborišču Medjurečje.^^ Ne gre prezreti, da je Ptuj ob vseh nastopih tukajšnjega nemštva pred okupacijo doživljal od- ločne proteste slovenstva. 27. marec 1941 je po- kazal, kako združene so bile antifašistične demo- kratične sile, ko je mesto doživelo enega največjih izrazov narodove volje.^•^ Ptujski Nemci so se temeljito pripravili na raznarodovale namene nemškega zamejstva. Kon- kretni načrti o ureditvi slovenske Štajerske so bili izdelani po navodilih dr. Helmuta Carstanjena. Govorili so o prevzemu oblasti, o vrnitvi tisočev volksdeutscherjev in potrebnih "na tisoče izgonov in deportaci]", nadalje o popisu gospodarskih objektov in kulturnih ustanov ter natančnem po- pisu ljudi, predvsem zavednih Slovencev in oseb, priseljenih na slovensko Štajersko. Ptujski KB je po omenjenih smernicah do potankosti pripravil vse na svojem območju.^¦^ Na Ptuju so se lotili "ana- lize" prebivalstva glede narodnostne pripadnosti in ugotavljali čisto nemško poreklo ljudi. Po infor- macijah, ki so jih imele okupacijske oblasti, bi "mo- ralo izginiti" 5% tukajšnjih Slovencev.Korenine politične platforme KB o iztrebljanju slovenstva iščemo že v štajercijanstvu in v zahtevi ohranitve celovitosti štajerske dežele v okviru velike Nem- čije. Ohranjeni "Takojšnji ukrepi" ("Sofortmass- nahme") nam razkrivajo natančne načrte prevzema oblasti na Ptuju. Med drugim so predvideli za PMP, fase. Komunistična dejavnost 1919/41 (Ivan Bral- 11 Prav tam, dok. št. 1317; Zapisnik posvetovanja pred- vojnih komunistov in aktivistov, 9. 4. 1959. Zapisnik "okrogle mize" predvojnih komunistov in sko- jevcev, 27. 10. 1981 (Mitja Vošnjak), hrani L. Š. Izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, str. 45-46. Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, str. 112. Biber, Nacizem in Nemci v Ju- goslaviji, str. 150. MNO Maribor, Dokumenti komisije za raziskovanje vojnih zloanov. 115 KRONIKA UUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU, 113-122 ) 20OI Pred okupacijo pripravljena skica objektov na Ptuju, ki jih je bilo potrebno zaščititi (ZAP, Okupacijska uprava 1941-1945, šk. št 1, ovoj 1). sedbo javnih poslopij in uradov: okrajnega gla- varstva, magistrata, pošte, policije, kolodvora, elektrarne, finančnega urada, posojilnice, šol in sodišča. Izdelana je bila skica pomembnejših ob- jektov in komunikacijskih povezav na območju mesta Ptuja, s čimer je bila nemška predhodnica ob okupaciji poučena. Do potankosti so bili iz- delani načrti o namestitvi nemške uprave in po- licije ter o uvedbi civilne oblasti. Pripravljeni so bili potrebni izjemni ukrepi, politične ocene, poimen- ski seznami, program izselitev in drugo. Zasedbi javnih objektov naj bi namreč takoj sledili pregoni Slovencev, tako da bi postala dežela zares nemška. Sodeč po pripravljenih seznamih so hoteli Nemci najprej ukrepati proti 36 slovenskim intelektu- alcem in odbornikom šestdesetih slovenskih dru- štev, katerih narodnoobrambno delo je bilo ptuj- skemu nemštvu dobro znano. Do potankosti so nemški načrti predvideli tudi naloge posameznikov, ki se morajo v danem trenutku odzvati vpoklicu in na območju okraja opraviti vse potrebno pri prevzemanju oblasti. Ta naloga je bila zaupana volksdeutscherjem. Posa- mezniki so bili že leta 1939 pritegnjeni v oddelek "Ilegaler Sturm", katerega naloga je bila, da vzdr- žuje red in mir, da očuva objekte in skladišča do prihoda Hitlerjeve vojske. Slednje so "zadolženi" izkazali ob razsulu jugoslovanske države, ko so patruljirali po mestu in potem ob prevzemu županskih poslov, ko so na ptujskem magistratu dobili podrobna navodila.!^ Vse to pomeni, da se je delo ptujskih Nemcev kontinuirano nadaljevalo pri prevzemanju oblasti in nadaljnjih pregonih slovenskega življa. Da so bili za ta korak na Ptuju povsem pripravljeni in usposobljeni, so na dan pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu ugotovili zbrani zastopniki KB.^^ V morečem vzdušju pričakovane vojne je teklo življenje zadnje dni pred okupacijo. Ptuj je 27. marca doživel množične demonstracije proti pri- stopu k silam osi in hkrati manifestacije sloven- stva; mladina je bila v jedru dogajanj. Vojna je bila v zraku. Zaradi nemirov in v pričakovanju napada na Jugoslavijo so zavedni mladinci v prvih april- skih dneh po dogovoru v mestnem parku orga- nizirali v okolici opazovalne postaje za obrambo proti zračnemu napadu. Medtem ko je peta kolona opravljala svoje delo v vojašnici in je bila vojska v razsulu, so se ptujski volksdeutscherji izzivalno kazali v javnosti. Dne 6. aprila 1941 so nemška letala zaokrožila nad Ptujem, obstreljevala most in kolono jugoslo- vanske vojske na Turnišču, ki se je tedaj že 15 ZAP, MOP 1941-1945. PMP, fase. Hitlerizem pred vojno. '^'^ 16 MNO, Dokumenti komisije za raziskovanje vojnih zlo- činov. ZAP, MOP 1941/1945, Einsatz für Bezirks- hauptmannschaft aus den Kreisen der Volksdeutschen. Drago Novak, Prlekija 1941-1945, Ljubljana 1987, str. 52. 116 I 2001 KRONIKA UUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU. 113-122 umaknila na desni breg Drave. V popoldanskem času so se mladinci zbrali pred muzejem in iz- vedeli za partijsko direktivo o vključitvi prosto- voljcev v redno vojsko. Temu navodilu je sicer sledilo okoli 300 mladincev in 90 nemobiliziranih vojaških zavezancev, toda vojaške oblasti jih niso oborožile.Dva dvi pozneje je Hitlerjeva vojska vstopila na ptujsko območje, ne da bi zadela na kak odpor. Načrtovani nemški ukrepi so se že izvajali. Sprejem 15 nekdanjih članov KB iz Ptuja v NSDAP 12. novembra 1943 pri šefu civilne uprave na Spodnjem Štajerskem, dr. Sigfriedu Uiber- reitherju, je bilo visoko priznanje celotni orga- nizaciji KB na ptujskem območju za temeljito opravljeno delo pred okupacijo.^^ Na Ptuju so po predhodnem načrtu volks- deutscherji že ob umiku jugoslovanske vojske pre- vzemali oblast. 8. aprila 1941, se pravi pred uvedbo nemške civilne uprave, je županske posle prevzel ing. Franz Celotti, član ilegalnega SA (Sturmabteilung) in že dva dni kasneje je pričel voditi okrajno glavarstvo vodilni ptujski kultur- bundovec Albert Scharner. Ta je v naslednjih dneh že potrjeval občinske župane, odstranjeval slo- venska krajevna imena in jih spreminjal v nemška. Njegov namestnik Rudolf Reich je imenoval ukinitvene komisarje za najpomembnejša sloven- ska društva.^'' V prihodnjih dneh je Ptuj na zunaj že kazal podobo nemškega mesta: na hišah so plapolale nemške zastave, s hiš so snemali slovenske napise. Po oglasnih deskah so viseli lepaki v nemškem in slovenskem jeziku, ki so naznanjali nemško oku- pacijo in prve odredbe, ki jih mora prebivalstvo brezpogojno izpolnjevati. Po mestu odmevajoči pruski koraki in od zmage vzhičeno ptujsko nemštvo so bili slaba napoved za slovenski živelj. Odredbe so se torej izvajale na Ptuju še pred 14. aprilom, ko je bil podpisan Hitlerjev ukaz "o začasni upravi v Spodnji Štajerski" in o imeno- vanju dr. Sigfrieda Uiberreitherja za gaulajterja "na zasedenih področjih Spodnje Štajerske, ki so bila nekdaj avstrijska".-^^ Do srede aprila so novi oblastniki z razglasi pozivali prebivalstvo k no- 1R Mira Grašič, Okupatorjevo nasilje. Skozi viharje v lepšo prihodnost, Ptuj 1981, str. 137-138. Zapisnik "okrogle mize" predvojnih komunistov in skojevcev, 27. 10. 1981. Izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, str. 45-46. Prav tam. Zapisnik..., Izvestje. MNO, prof. Franjo Baš, Nemd na Spodnjem Štajerskem, 16. 1. 1946. 20 ZAP, MOP 1941/1945 - šk 1. PMP, Hitlerizem pred vojno. Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Slo- veniji v letih 1941-1945, str. 137. Grašič, Okupatorjevo nasilje, str. 136. Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, Ptuj 1960, str. 110-114. K. F./Marko Selin, Nič več strogo zaupno II., Ljubljana 1978, str. 86. Vida Rojic, Jože Lacko, Narodni heroji 3, Maribor 1963, str. 37. vemu redu in ga obveščali o uradnem nemškem jeziku, o obvezni oddaji orožja in prepovedanem dostopu na dravsko obrežje, o označevanju lo- kalov lastnikov nemške narodnosti, o prehrani vojnih ujetnikov, o prepovedi kopičenja živ- ljenjskih potrebščin in določitvi cene živil, o zapiralnem času gostiln in o prepovedi alkohola. 10. aprila so ubožno prebivalstvo celo pozvali na brezplačno večerjo na Florijanovem trgu. Med izpeljanimi naglimi ukrepi navedimo ustanovitev protiletalske zaščite, prehranjevalnega in gospodar- skega urada, zaplembi bančnih dobroimetij obča- nov in zavarovalniškega denarja, zaplembo motor- nih koles, pregled razpoložljive delovne sile, za- sedbe banke in hranilnice, bencinske črpalke, upravnih zgradb in uradov, društvenih prostorov, zgradbe "zloglasnega voditelja Sokola" dr. Franja Šalamuna in preiskavo v minoritskem samostanu. Odlok o aretaciji 36 Slovencev in 3 Židov (iz v naprej sestavljenega seznama), ki jih je bilo po- trebno "smatrati kot talce", ter nadaljnje aretacije odbornikov 60 slovenskih društev in združenj, so bili le napovedi iztrebljanja slovenstva.-^^ Prav to je bilo v interesu civilne uprave: na Spodnjem Štajerskem storiti vse, da bo dežela pripravljena na priključitev k nemškemu rajhu. Po nemških načrtih je bilo potrebno izpeljati "očišče- nje tujerodnega slovanskega elementa z nemškega ljudskega telesa". V procesu ponemčevanja so Nemci želeli "pričujoči narodnostni sestav najprej očistiti vseh primesi" in s tem omogočiti, da bi Spodnja Štajerska postala "zanesljiv branik proti večno nemirnemu Balkanu".Zato so pri do- ločanju ljudi za izgon uporabljali narodnostna, rasna in politična merila, ter se naslanjali na podatke, pridobljene pred vojno. Zato je razumljivo, da je nemška civilna uprava na Ptuju v prvih mesecih okupacije intenzivno sledila temeljnim nacističnim ciljem. V razglasih so prebivalstvo obveščali o odredbah šefa za civilno upravo za Spodnjo Štajersko; politični komisar mesta Ptuja je ljudem razglašal nove ukrepe oziroma zahteve oblasti (npr. o nošenju in oddaji orožja, policijski uri, o plačilnem sredstvu in cenah, o organizaciji davčnega in finančnega si- stema, o vprašanju prehrane in razdeljevanju kart za kruh in moko ipd.). V mestu naj bi v naj- krajšem času v popolnosti zaživela nemška skup- nost. Le-to je razbrati iz dejavnosti civilne uprave: sestavljeni so bili seznami zaplenjenih podjetij. 22 ZAP, MOP 1941/1945, Takojšnji ukrepi I. - XI. PAM, Der Stillhalter komissar für Vereine, Organisationen und Verbände in der Untersteiermark, Bekanntmachungen, Verfügung Nr. 1 in 5. V nekdanjem ptujskem okraju je bilo od 25. 9. 1941 do 24. 4. 1943 razpuščenih približno 250 slovenskih društev in zaplenjeno tudi njihovo premoženje. 23 K. F./Marko Selin, Nič več strogo zaupno II., str. 105. 117 KRONIKA ) UUBiCA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU, 113-122 2001 obrtnih obratov ter zasedenih delovnih mest v ; občini Ptuj; v mestu so zaprli slovensko knjigarno ' in tiskarno; odpravili so slovenske šole in uničili ^ slovenske knjige. Za varnostno policijo je bil se- 1 stavljen seznam vseh priseljencev v času od 1914. do 1941. leta. Priseljenci po 1. januarju 1941 so v mestu potrebovali poseben izkaz. Preiskovali so I slovenska stanovanja. Nekatere slovenske napise je i bilo potrebno še odstraniti, na tržruci pa izobesiti i deset zastav s kljukastim križem. Storiti je bilo j potrebno vse, kar bi prispevalo k utrjevanju nemštva. Med ta prizadevanja je sodil tudi vpis v ] politično organizacijo Steierischer Heimatbund, ki naj bi povezala vse Spodnještajerce in narodnjake (Volksgenossen). Večini prijavljenih so dodelili stalno nemško državljanstvo ali državljanstvo na preklic. Tisti, ki niso bili vpisani v Steierischer Heimatbund, so postali t. i. zaščitenci; njim so namenili izgon. Že 3. junija 1941 je bil lahko izdan ukaz o uradnem vkorakanju v mesto.^^ Pisatelj Anton Ingolič je o tistih dneh na Ptuju zapisal: "Nemški okupatorji in njihovi ptujski privrženci so namreč s čedalje bolj gorečim fanatizmom izpolnjevali zapoved svojega vodje Adolfa Hitlerja, naj namreč j to deželo spet napravijo nemško. Do zadnjega so i izginili slovenski napisi, slovenska društva so bila ! razpuščena, njihovo premoženje pa zaplenjeno, ! vidni funkcionarji in politiki pozaprti, učiteljstvo, ' med katerimi je bila tudi moja žena Adela, so spravili najprej v izpraznjeni kapucinski samostan, kjer naj bi počakali na "prešolanje", kmalu pa so jih odpeljali na grad Borl."^^ Kakšna je bila potem usoda tistih Slovencev, ki ' so morali izginiti s tega območja? Spremljajmo ' njihovo pot! \ Po seznamu KB so 9. aprila 1941 izvedli prve i aretacije ptujski volksdeutscherji, torej še pred • tem, ko je okupacijska uprava prevzela oblast. V ' ptujske sodne zapore so najprej pripeljali ugled- ; nejše Slovence v mestu, med njimi dotedanjega : župana dr. Alojzija Remca, ter se nad njimi grobo ' znesli. Prve dni so biH zapori prenapolnjeni, i vendar jetnikov niso vpisovali v zaporne knjige. ¦ Za prvimi zaporniki, ki so jih Nemci nameravali ¦ izseliti, so po 15. aprilu po seznamih varnostne policije zapirali predvsem politične nasprotnike, \ funkcionarje razpuščenih strank in organizacij, 1 zavedne Slovence, duhovnike. Te so že vpisovali v ¦ matične knjige in zanje vodili indeks. Sodeč le pol ohranjenem seznamu zapornikov je bilo v letu 1941 vseh političnih jetnikov 201 ali 26,1%.26 Politične zapornike - med njimi sta bila konec avgusta kot prva med organizatorji odpora s slovenjegoriškega območja zdravnik dr. Metod Spindler in študent agronomije Franc Toplak - so mučili in zasliševali v pisarni zaporov ali na sedežu gestapa v Brenčičevi hiši. Nadaljnja pot teh jetnikov je vodila na morišča talcev ali v kon- centracijska taborišča, največkrat preko prehod- nega borlskega taborišča. V prvih dneh okupacije so na borlskem gradu prebivali nemški vojaki, ki so popravljali dravski most. 29. aprila 1941 so gestapovci iz ptujskih sodnih zaporov pripeljali prve jetnike, v glavnem zavedne slovenske izobražence in jih namestili v grajskem hlevu. Prehodno taborišče Bori ali tudi Taborišče Sever ("Geheime Staatspolizei, Anhalte- lager Schloss Ankenstein" ali "Lager Nord") je sprva vodil Obersturmführer dr. Herman Görger, šef SD in SP na Ptuju, nato pa SS Untersturm- führer Rudolf Meyer.27 V maju mesecu so se grajski prostori pričeli polniti z jetniki tudi iz drugih krajev. Zaradi pomanjkljivega seznama je težko ugotoviti število borlskih zapornikov. Bori je postal zapor za politične jetnike, ki so tu čakali na svojo obsodbo. Do takrat pa so zaporniki po delovnih skupinah opravljali različna dela (čiščenje, sekanje drv, vrtnarjenje, dovažanje pitne vode). Dvakrat dnevno je iz vodnjaka pri dravskem mostu pet do osem parov v voz vpreženih jetnikov (Wasser- komanda) na grad vozilo vodo v 300-litrskih sodih. Tu so bili jetnikom omogočeni edini stiki z zu- nanjim svetom. Bori naj bi leta 1941 Nemci uporabili tudi za "prevzgojo" okoli 130 učiteljic iz Ptuja in bližnje okolice. 5. maja so se morale z osebno prtljago zglasiti na okrajnem glavarstvu, da bi jim bila po tritedenskem tečaju (Umschulungskurs) omogoče- na nadaljnja zaposlitev. Po nekajdnevnem bivanju v kapucinskem samostanu, kjer so jih strazili ptujski Nemci, člani ilegalnega SA - Sturma, so jih okoli 10. maja pripeljali na borlski grad.^^ Kaj hitro so učiteljicam omejili svobodo, z zaporniki v hlevu pa tudi niso smele spregovoriti. Jutranji apel, korakanje po okolici in petje nemških borbenih pesmi - so bili elementi "prevzgoje". Nadaljnja pot marsikatere udeleženke tečaja je vodila v iz- gnanstvo. Konec maja in v juniju so borlske zapornike, ki so jih nameravali izseliti, vozili v Maribor ali Rajhenburg. 24 ZAP, MOP 1941-1945. PMP, fase. Izgnanci, Verzeichnis der aus der Untersteiermark und Betriebe, welch die Dienstelle deutschen Volkstums beschlagnahmtwurden. Liste der beschlagnahmen Gewerbebetriebe in der Untersteiermark. Grašič, Okupatorjevo nasilje, str. 139. 25 Anton Ingolič, Tako je bilo, Ljubljana 1992, str. 7. 26 Dominik Glušič, Spomini na ptujske zapore. Ptujski tednik. PMP, fase. Ptujski zapori. Indeks zapornikov 1941-1945 (Amtsgerichtsgegängnis Pettau von 1941 bis 1943). Grašič, Okupatorjevo nasilje, str. 140. 2'' Grašič, Okupatorjevo nasilje, str. 177. 2^ Prav tam, str. 168. PMP, fase. Izgnanci, Vladimir Kle- menčič, Izseljevanje Slovencev 1941. 118 ) KRONIKA ZOOI LJUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU, 113-122 Kapucinski samostan na Ljutomerski cesti na Ptuju je bil leta 1941 pomožni prehodni zapor (Fototeka zgodovinskega oddelka PMP, št loto 471) Ptujski zaporniki na Borlu pri podiranju drevja leta 1941 (Fototeka zgodovinskega oddelka PMP, št foto 496). 119 KRONIKA UUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU. 113-122 200I Pisatelj Anton Ingolič, pred okupacijo profesor na ptujski gimnaziji, z družino in družina Karla Pertekla iz Ptuja s hrvaškimi izgnanci v Zaječaru, septembra leta 1941 (Fototeka zgodovinskega oddelka PMP, št foto 1005). Nacistična raznarodovalna politika je temeljila na množičnem izgonu tistih Slovencev, ki bi mogli ovirati ponemčenje pokrajine. Predvidene so bile etape izseljevanja: od 5. junija dalje naj bi predvsem v Srbijo izselili politične osumljence in izobražence, od 10. julija do konca avgusta pa bi na Hrvatsko v glavnem izselili tiste osebe, ki so se po letu 1914 naselile na Štajerskem.^^ Izgoni na ptujskem območju so tekli od 10. junija do 27. septembra 1941. Po ljudi so prihajali v nočnem času ali v zgodnjih jutranjih urah ter jih s culami odpeljali v skladišče Lenartovega tek- stilnega obrata. Od tod jih je pot vodila v nek- danjo meljsko vojašnico, kjer so se mnogi srečali s svojci - borlskimi zaporniki. Iz Maribora so trans- porti izgnancev krenili v Srbijo, na Hrvatsko in v Bosno. Največje deportacije na območju bivšega ptuj- skega okraja so bile 13. julija, ko je bilo odgnanih 227 ljudi, ter 23. julija, ko je 137 ljudi moralo zapustiti svoje domove. Sodeč po seznamu iz- seljenih oseb je bilo med njimi največ izobra- 2^ Grašič, Okupatorjevo nasilje, str. 138. žencev (učitelji, duhovniki, uradniki, dijaki...). Izgnanih je bilo sorazmerno več obrtnikov, pa tudi število delavcev in kmetov ni zanemarljivo. Sta- rostno prevladujejo izseljenci med tridesetim in štiridesetim letom ter mlajša populacija med de- setim in dvajsetim letom.^'^ Podatki niso povsem točni, ker je bilo nem- škemu preselitvenemu štabu odmerjeno zelo malo časa (v drugi polovici leta 1940), da bi čimprej opravil naročeno delo z najvišjega mesta. V "Se- znamu izseljenih oseb iz Spodnje Štajerske" tudi manjkajo imena mnogih izseljencev, vendar daje zanimivo sliko. Po seznamu je moč ugotoviti, da je bilo med 1164 izseljenci 607 moških in 557 žensk. Najmanj je bilo izseljencev med dvajsetim in tridesetim letom, ker so se nekateri od njih predčasno umaknili pregonu ali pa so bili v nemškem ujetništvu. Primerjalno smemo oceniti, da je okupator iz predvojnega ptujskega okraja izgnal okoli 1300 Ijudi.^l Dodajmo še, da je bilo s tega območja v 30 pMp^ fase. Izgnanci, Vladimir Klemenač. Prav tam. 120 49 KRONIKA 2001 UUBICA ŠULIGOJ: LETO 1941 NA PTUJU. 113-122 nemška koncentracijska taborišča interniranih 121 ljudi. Hkrati je v letu 1941 s ptujskega območja padlo 23 talcev.22 ^ javnimi razglasi, ki jih je podpisoval šef civilne uprave za Spodnjo Šta- jersko, so hoteli preplašiti slovensko ljudstvo in ga odvrniti od upora. Ubijali so ljudi, za katere so menili, da so nasprotniki nacizma ali da so tako ali drugače povezani z osvobodilnim gibanjem. V letu 1941 so ljudi s ptujskega območja streljali v Miklavžu na Dravskem polju, v Celju, Mariboru in Šoštanju. Prvi talec, Jožef Tršek, trgovski pomočnik iz Ptuja, je padel 10. avgusta 1941 v Miklavžu na Dravskem polju.¦^¦^ Ugotavljamo, da se je okupator takoj po svojem prihodu sistematično lotil izvajanja vnaprej pripravljene raznarodovalne politike, vendar upor- ništva Slovencev ni zlomil. Odpor proti okupatorju na zaostalem območju je zadeval ob mnoge ovire, ki so nastale že v obdobju med obema vojnama. VIRI IN LITERATURA LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv Republike Slovenije, AS 76 Kraljevska ban- ska uprava Dravske banovine, oddelek za trgovino, obrt in industrijo 19. stol. - 1941, fase. 437. MNO - Muzej narodne osvoboditve Maribor, fase. 139 (Nemci na Spodnjem Štajerskem); Die statistische Stelle des SD KB Draubauschaft samt Beilagen, Vertrauensmännerliste der Untersteiermark, Bezirkhauptmanschaft Pettau, Berichtigund und Ergänzungen zu B. H. Pettau. PAM - Pokrajinski arhiv Maribor, spisi Kzp 1938 - šk. 240. PMP - Pokrajinski muzej Ptuj, Arhiv zgodovin- skega oddelka, fase. Hitlerizem pred vojno, fase. Izgnanci, fase. Ptujski zapori, fase. Komu- nistična dejavnost 1919/41. ZAP - Zgodovinski arhiv Ptuj, MOP - fond Mest- ne občine 1919 - šk 244; 1921 - šk 253; 1939 - šk. 296; 1940 - šk. 299; Mestna okupacijska uprava 1941/1945 - šk. 1; Varia - šk. 9, ovoj 116; Zbirka Muzejskega društva - šk. 17, 18. PMP, fase. Izgnanci, Verzeichnis. Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, str. 110-114. Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski, str. 29. Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji (1933-1941). Ljubljana 1966. Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945. Maribor 1968. Mira Grašič, Okupatorjevo nasilje. V: Skozi viharje v lepšo prihodnost (ur. Ljubica Šuligoj), Ptuj 1981. Anton Ingolič, Tako je bilo. Ljubljana 1992. 70. in 71. Izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju. Ptuj 1977. K. F. / Marko Selin, Nič več strogo zaupno II. Ljubljana 1978. Drago Novak, Priekija 1941-1945. Ljubljana 1987. Mariborski večernik Jutra 1936/X(XVII), št. 207. Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupi- rani slovenski Štajerski (ur. Milan Zevart). Maribor 1965. Ptujski tednik, XXVII, 1974, št. 6. Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni. Ptuj 1960. Vida Rojic, Jože Lacko. Narodni heroji 3, Maribor 1963. Tone Zorn, Nemški trgovski obrati v Sloveniji v 1. 1938/39 (Značaj in lastništvo). V: Kronika, XVIII, 1970, št. 2, str. 113-120. Tone Zorn, Nemški industrijski obrati v Sloveniji 1938/39 - Poskus splošnega orisa. V: Kronika, XX, 1972, št. 1, str. 34-38. 121 KRONIKA UUBICA ŠULIGOJ; LETO 1941 NA PTUJU, 113-122 lOOI ZUSAMMENFASSUNG Das Jahr 1941 in Ptuj Vor dem Ersten Weltkrieg stellte Ptuj (Pettau) eine starke deutsche Festung in der slowenischen Steiermark dar. Nach der scheinbaren Befriedung nach dem Krieg wurden die Deutschen in Ptuj wieder politisch aktiv, vor allem nach dem An- schluß Österreichs an das Deutsche Reich. Sie waren davon überzeugt, daß Deutschland auch die Orte besetzen würde, die nach dem Ersten Weltkrieg außerhalb des deutschen Nationalkörpers verblieben waren. Für die Deutschen in Ptuj war es von wesentlicher Bedeutung, die ungerechte Ent- scheidung von Saint Germain grundlegend zu ver- bessern und sich von der "fremden" jugoslawischen Herrschaft befreien zu können. Die selbstbewußten Auftritte der deutschen Minderheit in Ptuj wurden durch das Bewußtsein von ihrer wirtschaftlichen Stärke beflügelt. Im wirtschaftlich unterentwickelten Raum Ptuj geriet der Überschuß an slowenischen Arbeitskräften in Abhängigkeit vom deutschen Kapital. Infolge der wirtschaftlichen Not machte sich auch unter der slowenischen Arbeiterschaft deutschnationale Ge- sinnung breit. Durch die moralische und materielle Hilfe der deutschen Nachbarschaft erhielten die Deutschen in Ptuj einen Ansporn zu größeren Leistungen im Rahmen der unsicheren politischen Verhältnisse im Staat und dank der opportunistischen Haltung der jugoslawischen Behörden. Das gesamte Wirken der Deutschen in Ptuj be- ruhte auf einer festen politischen Organisation. Der Kulturbund, die bedeutendste Stütze der Einricht- ungen außerhalb des Reiches, bereitete zielbewußt den Anschluß der Ptujer Gebiets an das Deutsche Reich vor. Laut deutscher Statistik zählte der Kulturbund in Ptuj vor der deutschen Besetzung 542 Mitglieder (12,7% der Stadtbevölkerung im Jahre 1931). Der harte Kern dieses Deutschtums, der aus der Zeit der Erstarkung des steirischen Landesbewußtseins und der Amtsperiode des Bürgermeisters Ornig stammte, war im groß- deutschen Geist erzogen und ebnete in den drei- ßiger Jahren der Hitler-Ideologie entschieden den Weg. Der Kulturbund war bereits vor der deutschen Besetzung auf die Machtübernahme vorbereitet. Von ihm stammen die "sofortigen Maßnahmen" so- wie genaue Pläne zur Beschlagnahme des slowe- nischen Besitzes und zur Ausmerzung des Slo- wenentums. Von ihm wurden namentliche Um- siedlungslisten und ein Umsiedlungsprogramm für die Slowenen erarbeitet. Zunächst ging man gegen 36 slowenischen Gebildete vor, dann gegen die Ausschußmitglieder der slowenischen Vereine, deren nationale Abwehrbemühungen nicht ver- borgen geblieben waren. Um dem Gebiet ein wahres deutsches Antlitz zu geben, sollten 5% der Slowenen verschwinden. Aus dem Gebiet des ehemaligen Bezirks Ptuj wurden ca. 1.300 Menschen zwangsumgesiedelt, 121 in Konzentrationslager eingewiesen. Im Jahre 1941 wurden 23 Geiseln erschossen. 122 12 KRONIKA 2001 izvirni znanstveni članek UDK 726.5(497.1 Kočevska)"1945-" prejeto: 26. 10. 2000 Mitja Ferenc dr. zgodovinskih! znanosti, svetovalec direktorja. Ministrstvo RS za kulturo. Uprava RS za kulturno dediščino, Beetliovnova 2, SI-1000 Ljubljana Povojna usoda sakralnih objektov na nekdanjem nemškem jezikovnem območju na Kočevskem IZVLEČEK Razprava opisuje povojno usodo sakralnih objektov na nekdanjem nemškem jezikovnem območju na Kočevskem, ki je posebnost na Slovenskem. Večina cerkva, ki je po izselitvi kočevskih Nemcev prestala vojno pustošenje, je nova oblast porušila. Najmnožičnejša rušenja so bila na zaprtem območju Kočevska Reka, kjer so bili uničeni vsi sakralni objekti. KLJUČE BESEDE rušenje cerkva, kočevski Nemci, kulturna dediščina, zaprto območje. Kočevska Reka, Kočevska, zaplemba, razlastitev SUMMARY THE AFTER-WAR FATE OF THE SACRAL BUILDINGS ON THE FORMER GERMAN LANGUAGE PRECINCT IN THE KOČEVJE REGION The treatise describes the after-war fate of the sacral buildings on the former German language territory in the Kočevje region, which is in Slovene space a particularity. The majority of the churches that - after the deportation of the Germans from the Kočevje region - survived the wartime devastation, were destroyed by the new authorities. The most massive demolitions were performed on the closed territory of Kočevska Reka where all sacral buildings were destroyed. KEY WORDS Demolition of Churches, The Germans of Kočevje, Cultural Heritage, Closed Territory, Kočevska Reka, Kočevska (region). Confiscation, Expropriation 123 KRONIKA I MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 1001 Usoda Kočevske in njenih prebivakev je tema, ki je bila v kulturni zavesti prebivalca Slovenije le malo navzoča. Od srede 14. stoletja do leta 1942 je na Kočevskem obstajalo okrog 800 km^ veliko nemško jezikovno območje. Kočevski Nemci so bili med najstarejšimi nemškimi narodnimi skupinami zunaj Nemčije in Avstrije in edini agrarni nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju po prvi svetovni vojni. Nacistična oblast, ki je iz raznih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi nemško narodno skupino na Kočev- skem (okrog 12.000 oseb). Določili so ji naselitveno območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so nacisti izgnali večino Slovencev. Usoda kočevskih Nemcev po drugi svetovni vojni je bila takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste preseljene kočevske Nemce, ki se ob koncu vojne niso umaknili z umikajočo se nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so izgnali v Avstrijo. Nenadoma in dokončno so postali brezdomci in se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Njihovo premoženje, okrog 40.000 ha, so zaplenili. Po podatkih prvega popisa prebivalstva po vojni je na Kočevskem pre- bivalo le še 94 Nemcev. Težka povojna leta obnovi Kočevske niso bila naklonjena. Polovica oziroma 89 od 176 vasi je ko- nec vojne pričakala opuščenih in jih po koncu voj- ne večinoma niso obljudili. Od 3945 stanovanjskih hiš sta bili poškodovani ali uničeni dve tretjini, kar je skoraj enkrat več od slovenskega povprečja. Zaplenjene površine so predvideli za notranjo ko- lonizacijo in to za velikopotezen in idealen vzorec socialističnega državnega kmetijskega posestva. Kljub temu, da se je prebivalstvo v osmih letih po vojni skoraj podvojilo in se je z doseljevanjem no- vih prebivalcev zelo spremenila narodnostna se- stava prebivalstva, je bila gostota prebivalcev na Kočevskem po vojni najnižja in je dosegala le petino slovenskega povprečja. Delež prebivalcev, ki so od rojstva stanovali v istem naselju, ni dosegal niti tretjine. Pomanjkanje delovne sile je oblast po- skušala reševati na različne načine, z vojnimi ujet- niki, t.i. povratniki, sezonskimi delavci, pritegova- njem delovne sile iz drugih okrajev, z delavci iz drugih jugoslovanskih republik, tujimi delavci, osvobojenimi vojnimi ujetniki, s prisilno koloniza- cijo, zaposlitvijo obsojencev v kazenskih taboriščih itd. Posebnost položaja Kočevske v vojnem in povojnem času je omogočila pogoje za množične usmrtitve nasprotnikov narodnoosvobodilnega gi- banja in za nastanek kazenskih in delovnih taborišč ter obsežnega zaprtega, še danes ne povsem dostopnega območja. Nacistična politika uničiti slovenski narod kot etnično enoto je dejansko uničila kočevsko narodno skupnost. Njihovo kulturno dediščino pa sta skoraj v celoti uničila vojna in kruta povojna narodna in ideološka nestrpnost. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. V kulturnem pogledu je najznačilnejša posle- dica, izginotje okoli 112 predvojnih naselij in pre- cejšnjega dela sakralnih objektov (npr. 95 od 123 cerkva, več kot 350 kapelic in znamenj), zravnana pokopališča oziroma odstranitve nemških nagrob- Nekdanje nemško jezikovno območje na Kočevskem IIA KRONIKA 1001 MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 Dolga vas, podružnična cerkev psv. Imena Jezusovega leta 1947 (foto Marjan Zadnikar, vir Uprava RS za kulturno dediščino) in leta 1991 (foto in vir dr. Mitja Ferenc). Cerkev je leta 1947 še opisal in fotografiral Marijan Zadnikar, s sliko sv. Janeza Kancija, ki jo je 1768 izdelal Fortunat Bergant in velja za najkakovostnejši del do sedaj znane opreme kočevskih cerkva. Nepo- škodovano in opremljeno cerkev so junija 1956 ob širitvi ceste odstranili nikov itd. Huda posledica je tudi v neizmerni agresiji gozda, ki se je količinsko povečal za okoli 300 km2.1 V sredstvih javnega obveščanja in tudi v literaturi smo lahko v poslednjih letih pogosto zasledili polemike o rušenju cerkva na Kočevskem. Večinoma so bile politično obarvane in so krivile za usodo cerkva to ali ono ideologijo, ne upo- števajoč okoliščin in dejstva, da je za usodo ce- lotne kulturne dediščine na Kočevskem več vzro- kov, vsaj pet: a) izseljevanje s Kočevske, predvsem v po- slednjih desetletjih 19. stoletja in vse do 1. sve- tovne vojne;2 b) nenadna, množična in dokončna odselitev večinskega prebivalstva in izpraznitev več deset naselij v letih 1941 in 1942; c) vojno pustošenje; č) povojno propadanje oziroma neustrezna gospodarska, kadrovska, naselitvena ipd. politika po vojni; d) načrtno rušenje, predvsem v 50-ih letih; Več o Kočevski v tem obdobju glej: Mitja Ferenc: Nek- danje nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev /1942-1956/. Doktorsko de- lo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1999. T.i. narodnostni kataster kočevskih vasi, ki ga je na- redilo slovensko učiteljstvo v letih 1936/37, je prikazal na obravnavanem področju opuščeno ali porušeno vsa- ko tretjo do četrto hišo, na nekaterih območjih (npr. ob- čina Koprivnik) pa celo vsako drugo do tretjo. Nekaj vasi je bilo opuščenih že v celoti. Posledica izseljevanja je bila propadanje cerkva, kar lahko preberemo v kro- nikah nekaterih župnij. Ti vzroki, ki so enaki za celo Kočevsko, se med seboj prepletajo, vendar na različnih območjih Kočevske različno prevladujejo. Tako kot je bila za naselja in sakralne objekte v Kočevskem Rogu usodna predvsem velika italijanska ofenziva, pa je večina likovne dediščine območja Kočevska Reka doživela žalostno usodo v 50-ih letih, ko na tistem območju ni ostal ohranjen noben sakralni objekt. Primeri ohranjene kulturne dediščine so zato na nekaterih območjih Kočevske zelo redki. Po koncu vojne je veliko župnij na Kočevskem ostalo nezasedenih. S svojimi sonarodnjaki so se preselili tudi nemški duhovniki. Vendar ne vsi. August Schauer (Koprivnik) je umrl že 1. julija 1941. Josef Gliche (Gotenica), Josef Kraker (Kočev- ska Reka), Josef Eppich (Stara Cerkev) so ostali na Kočevskem, slednjega je 2. junija 1942 po pomoti ustrelil italijanski vojak, Josef Kraker se je na Bled (župnik na Blejski Dobravi) preselil spomladi 1943. Preselili so se Heinrich Wittine (Borovec), Josef Kreiner (Polom), Alois Krisch (Stari Log). Župniki v drugih župnijah so bili Slovenci. Župnijo Draga je upravljal Franc Lončar. Na Zdihovem je bil upravitelj Matija Oblak, ki pa je kmalu odšel, na- sledil ga je Jože Poje, ki je po osvoboditvi nekaj časa oskrboval tudi župnijo Kočevska Reka. Franc Mate iz Mozlja je leta 1942 zbežal s prebivalci vasi v gozdove, italijanske oblasti so ga ujele in obsodile na zaporno kazen. Po kapitulaciji Italije je služboval v Gorica vasi. Novembra 1944 je bil za kaplana v Mozlju nameščen Anton Klobovs. V Grčaricah so upokojili Adolfa Knola in namestili Franca Krasno, župnika iz Sv. Križa nad Jese- nicami. Konec julija 1941 je bil za upravitelja žup- 125 KRONIKA ) MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .., 123-140 1001 nije Planina imenovan Ignacij Grabler iz lavan- j tinske škofije, konec oktobra 1943 pa Leon Nun- ; schej iz krške škofije. V Poljanah je bil župnijski \ upravitelj Jožef Ambrožič upokojen maja 1942, na i njegovo mesto je bil konec oktobra 1943 imenovan \ kaplan iz Št. Jerneja Janez Križaj. Decembra 1942 ' je bil za kaplana v Črmošnjicah imenovan Ivan ' Knafelj. Župniji Nemška Loka in Spodnji Log je • upravljal Martin Radoš, ki je bil prestavljen iz j Starega trga. Ob pojavu partizanskih enot naj bi : zbežal na Hrvaško in že spomladi 1942 prišel v : Ljubljano. Konec oktobra 1943 je bil za upravitelja župnije Spodnji Log imenovan Mirko Codina. V : letu 1946 je bivši starotrški kaplan Viljem Savelli '¦ upravljal Koprivnik, kjer je bil nameščen, in še \ župniji Nemška Loka in Spodnji Log. Na župnije, iz katerih so se izselili nemški du- hovniki, so bili 31. decembra 1941 nameščeni štirje ! novi. V župnijo Borovec Franc Mihelič, kaplan iz ! Litije, ki pa je Borovec še istega leta zapustil in je i ostala nezasedena. V Polomu je škofijski Ordinariat i po odhodu Josefa Kreinerja nastavil za upravitelja ' Ivana Horvata, ki je v Ljubljansko pokrajino pri- i bežal iz Bučke (v letih 1927-1930 je bil že kaplan v i Kočevju), a so ga italijanske oblasti kmalu zaprle in I po posredovanju izpustile ter je nato deloval na ] Dolenjskem zunaj Kočevske. V Starem Logu je bil za župnika imenovan Silvester Skebe, župnik na Uršlji gori. Julija 1944 je bil za kaplana v Starem Logu imenovan kaplan iz Št. Ruperta Franc Brulc, ki pa je bil januarja 1945 premeščen v Kostanjevico. Nasledil ga je kaplan Pavel Golia. Župnijo Kopriv- nik je od 31. julija 1941 soupravljal župnik in dekan I Peter Flajnik, 20. septembra 1941 je bil za župnega j upravitelja postavljen kaplan Stanko Skvarča iz \ Kočevja, a so ga italijanske oblasti aprila 1942 areti- rale in internirale v Italijo. Konec oktobra 1943 je bil v Koprivnik premeščen Ludvik Šivic iz Dragatuša. Leta 1946 je prišel Viljem Savelli iz Starega trga. : Toplo Reber je po odhodu župnika Aloisa Krischa ' iz Starega Loga upravljal Silvester Skebe iz Hinj, ki \ pa so ga italijanske oblasti že spomladi 1942 pre- j peljale v Kočevje in nato internirale v Italiji. Po I kapitulaciji Italije se je vrnil in ni več opravljal J dušnega pastirstva. V Stari Cerkvi je bil po uboju župnika Josefa Epicha 30. septembra 1942 imenovan za upravitelja : kaplan Stanislav Erzar, ki so ga italijanske oblasti ¦ kmalu internirale v Italijo. Decembra 1942 ga je i nasledil kočevski kaplan Leopold Campa, ki je na j pritisk nemških oblasti Staro Cerkev zapustil in \ odšel v Ljubljano, kjer so ga zaprli in poslali v ' taborišče Mathausen. Novembra 1944 je bil ! Stanislav Erzar imenovan za upravitelja župnije, j Po osvoboditvi je župnijo upravljal Stanko Do- ; bovšek (po nekem drugem viru naj bi v letu 1946 i župnijo upravljal Alojzij Strah). Župnijo Kočevska Reka je po odhodu Josefa Krakerja 14. aprila 1943 od junija 1943 soupravljal Josef Gliebe^ iz Go- tenice, Peter Campa iz Mengša pa je bil tja nameščen za kaplana. Že konec oktobra 1943 je bil za župnijskega upravitelja imenovan kaplan iz Fare ob Kolpi Anton Pogorelec. V Kočevju so poleg dekana Petra Flajnika od novembra 1941 službovali še kaplan Ludvik Bar- telj, nekaj časa kaplan Leopold Campa in Martin Vidmar, junija 1943 je bil imenovan kaplan Viktor Vitigoj, maja 1944 kaplan Vinko Šega, januarja 1945 pa je prišel še Janez Urbane, ki je ob osvo- boditvi pobegnil iz države.^ Leta 1947 je cerkveno oskrbo na Kočevskem opravljalo sedem župnih upraviteljev in kaplan, nezasedene župnije pa so soupravljali še trije duhovniki iz župnij zunaj območja. Peter Flajnik iz Kočevja je soupravljal župnije v Mozlju, Polomu, Starem Logu in TopU Rebri, Josef Gliebe iz Gotenice je soupravljal župnijo Grčarice, Josip Poje, ekspozit na Zdihovem, je upravljal še žup- nijo v Banja Loki (zunaj območja), Anton Pogo- relec iz Kočevske Reke, je soupravljal župnijo Borovec, Franc Lončar je bil nameščen v Dragi, Franc Zaje v Črmošnjicah, v Stari Cerkvi pa Stanko Dobovšek. Iz župnij zunaj jezikovnega otoka so cerkveno oskrbo soupravljali: v Kopriv- niku (Alfonz Jarc iz Starega trga). Nemški Loki (Alfonz Jarc), v Spodnjem Logu (Alfonz Jarc), v Poljanah 0ožef Cuderman, ž. up. iz Toplic), v Planini (Vinko Bevk iz Semiča). V Kočevju je bil nameščen še kaplan Ludvik Bartelj.^ Dvanajst let kasneje so bili na župnijah nek- danjega nemškega jezikovnega območja nameščeni le župniki Anton Golob v Kočevju s kaplanom Ro- manom Kavčičem, Franc Lončar v Dragi in Stanko Dobovšek v Stari Cerkvi. Prvi je poleg svoje župnije oskrboval župnije v Mozlju (od 1949), Koprivniku (od 1955), Polomu, Starem Logu in Topli Rebri (od 1949). Dekan Anton Pogorelec iz Fare je oskrboval ^ Kočevski Nemec, Josef Gliebe se leta 1941 ni odločil za preselitev s svojimi sonarodnjaki in je ostal na Kočev- skem. Leta 1949 se je moral preseliti iz Gotenice v Do- lenjo vas, od koder je "soupravljal" župniji Gotenica in Grčarice. Umrl je leta 1960 v Dolenji vasi. Vaščani so se mu oddolžili s spominsko ploščo na pokopališki kapeli v Dolenji vasi. Za sodelovanje z narodnoosvobodilnim gibanjem je dobil značko aktivista OF; Smrt naprednega župnika. Novice, V, št. 30, 23. 7. 1960, str. 4. 4 Arhiv Repubhke Slovenije (dalje ARS), fond Vlade Re- publike Slovenije (dalje VRS), šk. 1730, o. Notranjepoli- tični odbor ISLRS, seje 1953, prepis UDV iz elaborata Petra Flajnika (pisano v zaporu), glej tudi podatke v Ljubljanskem škofijskem listu za leta 1941-1945. Peter Flajnik je bil zaprt 23. 2. 1949 in 24. 10. istega leta ob- sojen na 20 let zapora, znižano na 15 let. Izpuščen je bil 23. 4. 1955. Letopis iJublJansJce ško/ije za leto 1947 (stanje 15. 2. 1947), Škofijski Ordinariat v Ljubljani, Ljubljana, ned. 126 49 KRONIKA 200I MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 Kočevska Reka, župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika leta 1948 (vir Muzej Kočevje), leta 1991 (foto in vir dr. Mitja Ferenc) in 20. Junija 1999 (foto in vir dr. Mitja Ferenc). Sinonim za načrtno rušenje sakralnih objektov na Kočevskem Je porušenje župnijske cerkve v Ko- čevski Reki, Januarja 1954. Novo cerkev, bla- goslovljeno 20. Junija 1999, Je kot simbolni dolg države za številne med vojno in po vojni porušene sakralne objekte financirala tudi slovenska država. še župnijo Banja Loka (od 1948) zunaj območja. Župniji Gotenica (od 1954) in Grčarice sta bili oskrbovani iz Dolenje vasi (Ivan Sesek), župniji Črmošnjice (od 1951) in Planina je oskrboval dr. Vinko Bevk iz Semiča, župnijo Poljane (od 1959) Roman Kavčič iz Toplic, župniji Spodnji Log (od 1949) in Nemška Loka (od 1949) Martin Gorše iz Starega trga ob Kolpi. Podružnične cerkve na Stražnjem Vrhu in v Rodinah, sta upravljala vikar Alojzij Žabkar in kaplan Štefan Krt iz Črnomlja.^ V začetku in sredi petdesetih let sta neustrezen odnos do kulturne dediščine Kočevske, predvsem do sakralnih objektov in pokopališč, označevala dva temeljna razloga. Tisti, ki so upravljali s Kočevsko, so si iz nacionalističnih razlogov prizadevali nasilno odstraniti ostanke "tujega", t.j. nemškega elementa. Zato niso poskrbeli za ohranitev tistega, česar nista uničila čas in vojna, temveč so celo nasilno uni- čevali vse "nemško" z ognjem in razstrelivom. Drugi vzrok je bila ideološka (ateistična) nestrpnost, s ka- tero so še posebej goreče uničevali sakralne objekte: cerkve, kapelice, znamenja itd. Kljub temu, da se pogosto poudarja le rušenje z ideološkim pred- znakom, menim, da je imel velik pomen tudi nacio- nalni razlog. Sakralni objekti, ki so bUi na širšem Kočevskem območju odstranjeni v tem obdobju, so bili namreč vsi razen enega na nekdanjem nem- škem jezikovnem otoku. Če bi prevladoval le ide- ološki razlog, bi upravičeno pričakovali, da bi cerkve rušili tudi zunaj tega območja, še posebej tam, kjer so vasi opustele ali je v njih ostalo redko slovensko prebivalstvo (obkolpsko in kostelsko ob- močje). Načrtna rušenja so bila skoraj vsa le v sedanji občini Kočevje v prvi polovici petdesetih let, kar potrjuje poseben položaj tega območja. Ob nekulturnem početju politike in oblasti so se vendarle našli nekateri kulturni delavci, ki sicer niso mogli rešiti ničesar - saj je bilo vse Kočevsko in še posebej območje Kočevska Reka nekakšna gubernija visokega političnega funkcionarja -, a so si prizadevali, da bi vsaj v spominu ostalo ohra- njeno tisto, kar je pomenilo kulturno vrednoto dežele, ne glede na njen nacionalni ali cerkveni oziroma laični izvor. Ugotoviti, kdaj natančno so katero cerkev poru- šili, za veliko večino niti ni mogoče. Za to bi morala biti opravljena natančna raziskava vsega območja ob preselitvi in takoj po vojni. Dragoceno sliko o stanju sakralne dediščine v obdobju neposredno po vojni si lahko ustvarimo iz poročil spomeniško var- stvenega zaupnika za kočevski okraj Janka Trošta v letih 1947 in 1948 in iz gradiva, ki ga je popisala to- pografska ekipa leta 1947 v delu kočevskega okraja. Na pobudo prof. dr. Franceta Steleta so leta 1947 župniji Kočevska Reka (od 1943) in Borovec (od 1945) in od 1953 ekspozituro Zdihovo, poleg teh pa Letopis ijubljanske škofije in dela reške škofije za leto 1959 (po stanju 1. 11. 1959). 127 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV . ., 123-140 2.00I Gotenica, župnijska cerkev, sv. Ožbolta leta 1947 (akvarel M. Trošt, vir Uprava RS za kulturno dediščino) in leta 1999 (foto Mateja Bavdaž, vir dr. Mitja Ferenc). Cerkev sv. Ožbolta je leta 1947 popisala in narisala topografska ekipa Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Leta 1949 so morali prebivalci vas zapustiti. Naslednje leto so v njej začeli graditi republiške zaščitne objekte, cerkev pa porušili in odstranili Danes je v vasi Vadbeno oskrbni center Ministrstva za notranje zadeve RS. Izseljeni prebivalci so leta 1994 na kraju porušene cerkve postavili spomenik. pri takratnem Zavodu za zaščito in znanstveno pro- učevanje kulturnih spomenikov in prirodnih zna- menitosti imenovali delovno ekipo pod vodstvom umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja (poleg njega sta bila v ekipi še Janko Trošt in Jože Kregar). Ta je popisala in poslikala umetnostne spomenike v delu takratnega kočevskega okraja. Leta 1968 je nato izšla knjiga Gradivo za umetnost- no topografijo Kočevske, ki jo je izdal Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije (avtor M. Zadni- kar), ki kljub temu, da je popisala le del objektov, pomeni dragocen dokument o eni vrsti izginule kulturne dediščine tega dela Slovenije. V gradivu je opisanih 69 cerkva, od teh jih je bilo 51 na obrav- navanem območju. Te so dokumentirane s 25 foto- grafijami zunanjščin, 29 fotografijami opreme ali notranjščin, s 13 reprodukcijami akvarelov in risb. Od 51 opisanih cerkva obravnavanega območja je 14 takšnih, ki stoje še danes, 37 pa jih ni več ohra- njenih. Od teh 37 je bilo le 11 takšnih, ki so bile tako poškodovane, da so bile v ruševinah in brez opreme: v Podstenicah, Starem Brezju, Štalcerjih, Cvišlarjih, Grčaricah, Hribu, Kleču (pri Kočevju), Kleču (pri Planini), Travi, Knežji Lipi. Nekaj cerkva (6) je bilo poškodovanih v manjšem obsegu, npr.: ž.C. v Starem Logu (nekaj opustošene oziroma po- škodovane opreme). Smuka (uničen strop), Rajndol (brez opreme, uporabljali za shrambo za orodje), Onek (brez opreme, uporabljali za senik). Laze pri Koprivniku (poškodovana zaradi požara, uničen le- sen strop in oprema). Mala Gora (uničena oprema).'' Večina že takrat porušenih in poškodovanih cerkva je bila na območju, ki ga je prizadela velika italijanska ofenziva, t.j. v dolinskih naseljih na zahodnem in južnem robu Kočevskega Roga. Ker je bilo takrat otežkočeno terensko delo, topografija terensko ni zajela cerkva v samem Kočevskem Rogu, vendar pa na osnovi nekaterih pisnih in ustnih virov (npr. skic italijanskega inženirskega bataljona, ki je spomladi 1943 označeval uničena poslopja v kočevskih vaseh, poročil italijanske vojske in političnih aktivistov NOG med veliko italijansko ofenzivo in po njej, popis vojne škode v letu 1945), fotografij, narejenih med vojno, skoraj stoodstotne izselitve vasi in požigov s strani ita- lijanske vojske, lahko upravičeno sklepamo, da je bila neposredno po koncu vojne večina (podčrtal avtor) cerkva v vzhodnem delu obravnavanega območja, predvsem pa skoraj vse cerkve v Ko- čevskem Rogu (večina cerkva župnij Stari Log, Topla Reber, Koprivnik, Crmošnjice, Poljane, Pla- nina, Spodnji Log, deloma tudi Mozelj) v ruševinah ali pa tako poškodovana, da je v takratnih razmerah ne bi več mogli obnoviti. Skoraj za večino cerkva, ki so prebile vojno, bi lahko rekli, da je bila v zelo slabem stanju. Duhovniki so upravljali po več župnij skupaj, cerkve so bile večinoma odprte in iz njih je bilo moč neovirano odnesti opremo. Naselja so večinoma naseljevali sezonski delavci ali Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino (dalje Uprava RS KD), poroäla za leto 1947 in 1948; Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje ZAL), zapuščina Janka Trošta; Marijan Zadnikar: Gradivo za umetnostno topografijo Kočevske, Ljubljana 1968. 128 KRONIKA 20OI MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 priseljenci. Veliko vlogo je imel tudi odnos politike in oblasti do sakralnih objektov, posebej na Kočevskem. Ker so bile možnosti za obnovo zelo omejene (za obnavljanje ni bilo delovne sile, sredstev, volje, dovoljenj s strani posvetnih oblasti), so cerkve, ki so preživele vojno, propadale. V cerkvi je lahko vsak delal, kar se mu je zahotelo. Ne- vzdrževane strehe so začele propadati in pogosta je bila kraja opreme. Sčasoma so stavbe opustele in tisti ljudje, ki so jim bile cerkve napoti, so začeli s pritiski, da je treba opuščene cerkve odstraniti, tako kot so na veliko odstranjevali ostanke poslopij v opuščenih naseljih, vse pod naslovom odstranje- vanja ruševin oziroma ureditve naselja. Najprej so po vsej verjetnosti odstranili tiste cerkve, ki so bile poškodovane, bodisi v času vojne ali kasneje. Iz ustnih virov - pripovedi domačinov, ki so dogodke spremljali, in redkih pisnih virov, lahko ponazo- rimo način: cerkev so najprej poškodovali, pona- vadi zažgali ali delno minirali. Ponekod se je to zgodilo ponoči, drugje je delovna ekipa prišla, dala na voljo redkim prebivalcem uro ali dve časa, da odnesejo opremo, nato pa cerkev porušila. Kasneje so komunalni delavci s stroji ruševine enostavno odstranili. Danes le še redki prebivalci ali po- znavalci s pripomočki (kataster, stari zemljevidi) vedo za natančen položaj mnogih sakralnih ob- jektov. Tako npr. od župnijskih cerkva v Borovcu, Koprivniku, Kočevski Reki, Gotenici in Grčaricah na lokaciji ni ostal niti kamen. Po dosedaj zbranih podatkih lahko sklepamo, da je bilo v tem obdobju odstranjenih najmanj 25 do 30 cerkva in kapel, ki so prebile vojno z ohranjeno opremo, kraji, v katerih so stale, pa so bili še naseljeni. To velja predvsem za župnije Kočevje, Kočevska Reka, Mozelj in Stara Cerkev. Vse tri objekte župnije Gotenica so podrli po izse- litvi prebivalcev po letu 1948 in "zaprtju" območja.^ Poseben odnos do sakralnih objektov je bil na območju Državnega posestva Snežnik,^ kamor je bilo po letu 1952 osebam, ki tam niso prebivale, že onemogočen dostop. Tu so bile v letih 1953-1955 uničene vse še obstoječe cerkve in kapele ter ka- Gotenica, ž.c. sv. Ožbolla, p.c. sv. Lenarta, kapela sv. Marjete; Kočevska Reka, ž.c. sv. Janeza Krstnika, kapela sv. Frančiška Ksaverija; Handlerji, kapeli Lurške Matere Božje in psv. Srca Jezusovega; Koče, p.c. Marijinega Vnebovzetja; Novi Lazi, p.c. sv. Jurija; Morava, p.c. sv. Trojice; Mlaka, kapela sv. Roka; Spodnji Vecenbah, ka- pela sv. Ane; Koprivnik, ž.c. sv. Jakoba, pok. c. sv. Ane; Rajndol, p.c. sv. Trojice; kapela Angelov varuhov; Mo- zelj, kapela sv. Krvi; Koblarji, p.c. sv. Štefana in Aniona Padovanskega; Zdihovo, ekspozitura Žalostne Matere božje; Škrilj, p.c. sv. Križa; Nemška Loka, ž.c. Žalostne Matere božje; Dolga vas, p.c. psv. Imena Jezusovega; Zajčje Polje, p.c. sv. Valentina; Rogati Hrib, p.c. sv. Urha; Onek, p.c. sv. Ane na hribu. Območje Državnega posestva Snežnik se je pribljižno pokrivalo z varovanim oz. zaprtim območjem Kočevska Reka. pelice ter skoraj vsa znamenja. V pregledanem ar- hivskem gradivu nisem zasledil virov, ki bi do- kazovali, da je ukaz o rušenju cerkva prišel "z vrha" in od katere osebe ali organa. Tako bo vpra- šanje, ki ga je v vlogi komisiji za verska vprašanja LRS postavil župnik Pogorelec, ostalo še brez odgovora: "Ko tukajšnji narod doživlja strahotno rušenje zadnje cerkve župnije Koč. Reka: cerkev v Moravi, ki se danes podira, neprestano sprašuje ali se to dogaja z vednostjo in odobritvijo naše Vlade ali se to dela proti njeni volji. Kaj naj župnijski upravitelj odgovon'?"^^ Kljub temu, da odgovora na vprašanje, kdo je odgovoren za rušenje cerkva na obravnavanem območju, v pregledanem arhivskem gradivu nisem našel, lahko upravičeno domnevam, da so rušenja potekala z vednostjo, če že ne z navodili, ki jih je izdal Ivan Maček - Matija, "ustanovitelj" in dejan- ski vodja zaprtega območja Kočevska Reka, v ti- stem obdobju tudi podpredsednik Vlade LRS (do 1953) in predsednik odbora za gospodarstvo (od 1953-1958). Brez njegove odobritve ali vednosti ni bila na zaprtem območju sprejeta nobena po- membnejša odločitev. Odgovornost pa nosita tudi direktorja Kmetijskega gozdarskega posestva Ko- čevje in Državnega posestva Snežnik, katerih de- lavci so rušenja izvajali. Čeprav ne poznamo neposrednih povodov ali vzrokov za ta dogajanja, pa je "oblast v Ljubljani" bila o tej problematiki obveščena vsaj s strani škofijskega ordinariata v Ljubljani. Ta je večkrat pisno in ustno po telefonu posredoval pri Komisiji za verska vprašanja glede usode cerkva na Kočevskem, in to pisno 22. decembra 1953, 13. in 17. februarja ter 11. novembra 1954, 12. januarja 1955, 18. januarja in 30. oktobra 1956." Tako je decembra 1953 obvestil komisijo, da so bile na Kočevskem pred koncem leta 1953 načrtno uničene naslednje cerkve: v župniji Borovec je bila februarja 1951 z minami do tal porušena že med vojno požgana župnijska cerkev, v Dolnji Brigi je pristojni vojaški poveljnik (območje je bilo že nedostopno za civiliste, v sosednjem Inlaufu pa je bilo tudi kazensko taborišče) cerkev zaprl, kapeli v gori pri Ravnem so z miniranjem razstrelili prez- biterij. V župniji Kočevska Reka so z minami po- rušili cerkev v Kočah, ki je imela izredno kva- ARS, VRS, šk. 1671, uradni zaznamki komisije za verska vprašanja o razgovorili z A. Pogorelcem, 14. in 17. 7. 1956, dopis dekanijskega urada kočevske dekanije, 16. 7. 1956. Na prošnjo za vpogled v korespodenco škofijskega ordi- nariata s kočevskimi župnijami in Komisijo za verska vprašanja mi je bilo odgovorjeno, da mi zaradi objek- tivnih razlogov (neurejenost ali uničenost gradiva, oseb- ne zadeve, ki javnosti še ne morejo biti dostopne) vpo- gleda ne morejo omogočiti; Pismo avtorja Naškofij- skemu ordinarialu 30. 1. in 19. 3. 1999 in ustni ter pis- meni odgovor 31. 3. 1999. 129 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 IOOI liteten glavni oltar, delno so bile uničene in demolirane obe kapeli v Handlerjih, cerkev sv. Frančiška pri Kočevski Reki in odstranjena že leta 1945 požgana cerkev v Štalcerjih; iz župnijske cerkve so aprila 1953 iznesli ves inventar. V župniji Mozelj je bila leta 1951 uničena cerkev v Ferdrengu. V župniji Nemška Loka so predstav- niki kmetijske obdelovalne zadruge aprila 1949 prepovedali maševanje, 15. avgusta istega leta so bili v župnijski cerkvi razbiti vsi oltarji, kipi in podobe. Leta 1953 so s cerkve pobrali strešno kri- tino - cementno opeko in pločevino, julija istega leta pa so vrgli z zvonika po notranji strani tri zvonove, da so obtičali na oboku, nato naredili v zvonik luknjo in jih s traktorjem potegnili ven. V župniji Polom sta bila oktobra 1953 ukradena dva zvonova, prvi iz župnijske cerkve in drugi iz podružnice v Seču, v začetku decembra istega leta sta bila minirana še preostala dva zvonova v župnijski cerkvi. Kose brona je državno kmetijsko posestvo, ki je s stavbo razpolagalo, prodalo Od- padu Kočevje, izkupiček pa je SZDL Polom na- menil gasilski četi v Polomu za nabavo orodja in opreme. V župniji Stara Cerkev je v podružnici na Mlaki uslužbenec Odpada Kočevje 2. septembra 1953 ukradel zvon in ga prodal Odpadu Kočevje; v Koblarjih so spomladi 1953 neznanci opustošili notranjost cerkve, od župnika so kasneje zahtevali, naj cerkev popravi ali pa bo porušena. V župniji Spodnji Log si je uprava državnega posestva v Knežji Lipi prilastila podružnično cerkev, demo- lirai notranjost, razbila oltarje, v cerkvi pa posta- vila kotle za žganjekuho. Zvonik so razkrili, opeko in zvonove pa odpeljali. Odpeljali so tudi železne križe s tamkajšnjega pokopališča. Iz župnijske cerkve so odpeljali okoli 2000 kosov cementne opeke, ki je bila kupljena leta 1948 in spravljena pod cerkvenim zvonikom. Oktobra je miličnik po naročilu odseka za notranje zadeve odvzel klju- čarju štiri masne kelihe. V samostojni duhovniji Zdihovo so leta 1952 uničili oltar podružnice v Škrilju, 21. oktobra 1953 pa se je moral ekspozit Anton Poje izseliti, ker so Zdihovo in tri okoliške vasi zaprli in prebivalce izselili zaradi gradnje podzemskih objektov v Škrilju."Navedeni pri- meri že sami po sebi dovolj jasno pričajo, da so cerkvene razmere na Kočevskem zelo težke, narav- nost v obupnem stanju. Govori se, da so vzrok rušenja nekaterih cerkva varnostno obrambni ra- zlogi. Ce je to res, bi škofijski Ordinariat take ra- zloge pač sprejel z vso uvidevnostjo. Proti dose- danjemu načinu, da se cerkve rušijo brez vpraša- nja in pojasnila ter brez ureditve pravnih odnosov, pa mora škofijski Ordinariat odločno dvigniti svoj 12 ARS, VRS, šk. 1671, dopisi škofijskega ordinariata verski komisiji, dopis št. 3378, z dne 22. 12. 1953 in dopis št. 544 z dne 17. 2. 1954, ter dopis št. 519 z dne 13. 2. 1954. glas. Naslov se naproša za posredovanje na mero- dajnih mestih, da se odstrani videz, kakor da se hoče s kočevske zemlje zbrisati vse, kar spominja na vero in cerkev", je škof Anton Vovk končal ob- vestilo Verski komisiji pri izvršnem svetu Ljudske skupščine LRS o dogajanjih na Kočevskem.1^ "Upali smo, da bo naša vloga z dne 22. de- cembra 1953, št. 3378 imela vsaj ta uspeh, da se bo demoliranje cerkva ustavilo, ko je bilo napravljeno že toliko škode, a temu ni tako", je zapisal škof Anton Vovk, ko je 17. februarja 1954 znova posredoval pri komisiji za verska vprašanja. V Kočevski Reki so namreč 25. januarja porušili župnijsko cerkev, ne da bi o tem prej ali kasneje obvestili predstavnike cerkve. Duhovniku vstop v območje Kočevske Reke in Zdihovega ni bil dovoljen, širile so se govorice, da je za župnijsko cerkvijo na vrsti cerkev na Zdihovem, pod zvonikom župnijske cerkve v Banji Loki pa je bila že nekaj časa napravljena vdolbina za mino.l^ Po rušenju cerkvene stavbe v Kočevski Reki je župni upravitelj Anton Pogorele poslal 8. februarja 1954 okrajnim oblastem v Kočevju odločen protest: "Že štirinajst dni se po naših krajih širi za vsakega kristjana pretresljiva novica, da je dala uprava "Snežnik" podreti sicer zgodovinsko, a še trdno stavbo župnijske cerkve na Kočevski reki, ki bi stala lahko še dolga stoletja. Novica je zadela toliko bolj v živo, ker državna uprava tega svojega dejanja ni opravičila ne pred- hodno in ne naknadno, - in ker se je to zgodilo pri belem dnevu. Nihče ne more sedaj več zvračati krivde na "neodgovorne elemente" kot se je to do- gajalo pri drugih podrtih cerkvah. Državna uprava "Snežnik" je brezdvomno s tem prekršila ustavo in zakon. Krščansko prebivalstvo na Kočevski reki, katerih je kljub preselitvi mnogih še vedno nad polovico, čeprav svoje prepričanje prekrivajo - zlasti pa vsa okolica obsoja odločno to početje, čeprav so bili nekateri vsaj moralno prisiljeni sodelovati pri podiranju. 25. in 26. januar bo ostal vsemu prebivalstvu v najžalostnejšem spominu. Sočustvujoč s težko prizadetim narodom in po svoji službeni dolžnosti vlagam s tem na gornji naslov odločen protest "l^ Pooblaščenstvo uprave državne varnosti za okraj Kočevje je preverilo navedbe nadškofijskega ordinariata in napisalo poročilo "Cerkvena imovina na Kočevskem", ki ga je s predlogi in pojasnili ter prilogami dala na vpogled pristojnim organom, verjetno notranjepolitičnemu odboru izvršnega 13 ARS, VRS, šk. 1671, dopis škofijskega ordinariata št. 3378, z dne 22. 12. 1953 verski komisiji. 14 ARS, VRS, šk 1671, dopis št. 544, z dne 17. 2. 1954. 15 ARS, VRS, šk. 1671, dopis župnega upravitelja Antona Pogorelca okrajnemu Okrajnemu ljudskemu odboru Ko- čevie, 8. 2. 1954. 130 KRONIKA 200I MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 sveta LRS. Poročilo potrjuje navedbe škofa Antona Vovka in podaja stanje na podlagi razgovorov s šefi pooblaščencev UDV Kočevje in organov UDV kme- tijskega posestva Snežnik in obenem navaja poda- tek, da je bilo na Kočevskem porušenih več kot 100 kapelic in križev, ki so stali na parcelah splošnega ljudskega premoženja in niso bili last cerkve in jih škof Vovk ni omenjal v svojem poročilu. V poročilu predlagajo in pojasnjujejo, da je bil postopek po- sameznih ustanov na Kočevskem, predvsem upra- ve državnega posestva "Snežnik", nezakonit, da se je tudi sodišče (okrajno sodišče v Metliki, v zvezi z zvonovi iz Nemške Loke) izognilo vprašanju, či- gava lastnina je pravzavprav cerkvena imovina na Kočevskem. Za nadaljnje ukrepanje naj bi bilo nujno pravno urediti stvari, na vsak način pa bi morali nad vso bodočo tovrstno dejavnostjo uprav državnih posestev ali drugih ljudi voditi poseben nadzor, da ne bi odtujevanja premičnin (predvsem zvonov) izkoriščali v posamezne osebne namene. Poročilo navaja, da bo razlastitev zapuščenega cerkvenega imetja potekala na podlagi čl. 9 Zakona o agrarni reformi.23. februarja 1954 je poobla- ščenstvo problematiko posredovalo predsedniku odbora za notranje zadeve Niku Šilihu v Ljub- ljano. Iz dopisa zvemo, da se je pooblaščenstvo o problematiki pogovarjalo s predsednikom OLO Kočevje in z Antonom Krajškom iz Vrhovnega sodišča LRS. Slednji je svetoval, da bi izvršni svet skupščine LRS izdal poseben odlok o razlastitvi cerkvenega imetja na Kočevskem, ker naj bi razlastitev po zakonu o agrarni reformi ne bila mogoča. Ker naj bi tudi zaplemba na podlagi odloka AVNOJ ne bila več možna, je poobla- ščenstvo oziroma njegov šef Anton Kranjc pred- lagal Niku Šilihu ustanovitev komisije, ki naj raz- reši problematiko. "Mi smo tioteli, da bi pravniki to stvar proučili, toda vsak izbegava, ker so mnenja, da bo tukaj nastal politični problem. Če pa pogledamo stvar tako kot je, ne sme tako ostati in moramo priti do rešitve teh dejstev. Skof Vovk je do sedaj vložil že več pritožb, kjer tudi omenja indirektno kočevskega pooblaščenca, češ da je on za te stvari največ odgovoren. Tako tudi izraža dvom, kako bo letos vršil birmo v Kočevju, ker je v Kočevju tak pooblaščenec... V kolikor mi je poznano, bo v kratkem porušenih na tem sektorju še par cerkva, radi katerih bo prišlo gotovo do ostrejših sporov. V kolikor nismo podrobneje opisali kočevske probleme, prosimo, da daste nam navodila, ali da se nas zasliši "1'' Iz kronologije dopisov je torej razvidno, da so se oblasti v Ljubljani odločile najti pravno razlago za svoje početje naknadno, zaradi reakcij uradne cerkve na nepravilnosti t.j. na sistematično uni- čevanje cerkva (podčrtal M. F), kar se je dogajalo predvsem na zaprtem območju Kočevske Reke. Zato je bilo potrebno poleg zemljišč razlastiti tudi cerkvene stavbe in rušitve le-teh opravičevati z gospodarsko nezmožnostjo obnove oziroma vzdr- ževanja. Ureditev cerkvenega premoženja na Ko- čevskem so zato februarja in marca 1954 le pri- ključili akciji, ki jo je zahteval zvezni izvršni svet glede zaključitve zaplemb po odloku AVNOJ. Na podlagi razgovorov s pristojnimi v okraju Kočevje je poročilo o ugotovitvah cerkvenega premoženja na Kočevskem na območju OLO Kočevje 2. marca 1954 napisal tudi dr. Janko Lavrič.^^ "Ureditev" cerkvenega premoženja na Kočev- skem so v Ljubljani reševali v sklopu reševanja problematike likvidacije zaplembenih postopkov po odloku AVNOJ. Na sestanku 27. marca 1954 v Ljubljani, kjer so obravnavali obe zadevi, so glede cerkvenega premoženja na Kočevskem sklenili: "Z ozirom na dejstvo, da po odlokih A VNOJ-a ni bilo razlaščeno cerkveno premoženje na Kočevskem in da je od skupnega 215 ha tkzv. cerkvenega sveta bilo razlaščenega po Zakonu o agrarni reformi samo cca 83 ha, je potrebno pristopiti k razlastitvi še ostalega sveta. To je treba doseči: a) Po Zakonu o agrarni reformi, in sicer tako, da se šteje kot celotni zemljiški kompleks vse žup- nije, ki jih upravlja cerkveni uslužbenec. b) Na osnovi odloka AVNOJ-a. Določi se ko- misija, ki jo sestavljajo tov. Dolničar, dr. Lavrič, Prijatelj, Koželj in dr. Damjan, ki naj s pravne strani preštudirajo, če so podani pogoji za zaplem- bo po odloku A VNOJ-a. "1^ Komisija je v kratkem času, ki ji je bil na voljo, zbrala podatke o cerkvenem premoženju na Ko- čevskem in ugotovila, da obstajajo le še tri za- sedene župnije (Draga, Kočevje, Stara Cerkev). Od več kot 100 cerkva in kapel na nekdanjem od Nemcev strnjeno poseljenem območju so te bile deloma uničene, deloma so razpadale in "ker jih nihče ne vzdržuje, je potrebno, da se zavarujejo ali podrejo. Zemlja se deloma ne obdeluje, deloma pa se daje v najem in najemniki nimajo interesa na pravilnem gospodarjenju ter zemljo samo eks- ploatirajo, ne da bi jo kultivirah. Zaradi tega je iz 1^ ARS, VRS šk. 1730, o. Notranje politični odbor IS LRS, mapa Pripravljalni material za zaplembo imovine po Odloku AVNOJ in cerkvene imovine. Poročilo, ki obse- ga 4 strani z oznako "vrniti UDB", je podpisal Zdenko Roter 19. 2. 1954. ARS, VRS šk. 1730, o. Notranjepolitični odbor ISLRS, seje 1953, zapisnik sestanka. 1^ ARS, VRS šk. 1730, o. Notranjepolitični odbor ISLRS, seje 1953. ARS, VRS šk. 1730, o. NotranjepoUtični odbor ISLRS, seje 1953, zapisnik sestanka 27. 3. 1954. Sestanka so se udeležili: Niko Šilih član IS, Mitja Ribičič, državni sekre- tar za notranje zadeve, Jože Pavličič, javni tožilec LRS, Fedor Košir, javni pravobranilec, dr. Jože Globevnik, sekretar za zakonodajo pri IS in dr. Viktor Damjan, šef kabineta IS. 131 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV . , 123-140 2001 gospodarskega ozira potrebno, da se zemlja v opuščenih farah prenese na splošno ljudsko pre- moženje, da bi se racionalno izkoriščala." To je utemeljila tako; "Podlaga župnij so bili verniki in upravljanje župnij se je vršilo po župnikih. Med okupacijo so se verniki in večina župnikov odselili, zaradi česar ni več nobene podlage za nadaljnji obstoj cerkvenih posestev v takih župnijah. "2" Sekretar izvršnega sveta Boris Kocijančič je 5. maja 1954 predsedniku OLO Kočevje sporočil mnenje izvršnega sveta LRS glede postopka s cerkveno imovino na Kočevskem z navodilom o razlastitvi cerkvenega premoženja po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS "na ta način, da se bo vsakemu od navedenih treh kompleksov (Draga, Kočevje, Stara Cerkev, op. M.F.) kot eni župniji po 2. točki 9. člena cit zakona pustilo do 10 ha zemljiške posesti, ves presežek zemljiških posestev, cerkva, samostanov in verskih ustanov pa se bo razlastil z zgradbami in napravami ter živim in mrtvim kmetijskim in gozdnim inven- tarjem brez odškodnine. "^^ O načinu reševanja za- plembenih postopkov tudi cerkvenega premoženja na Kočevskem je izvršni svet LRS avgusta istega leta obvestil tudi zvezni izvršni svet v Beogradu. Dne 17. junija 1954 je tajništvo za gospodarske in komunalne zadeve OLO Kočevje poslalo od- boru za notranje zadeve izvršnega sveta LRS koncept razlastitvenih odločb. V letih 1954 in 1955 je večina cerkvenih zgradb in zemljišč postala last splošnega družbenega pre- moženja. Tajništvo za gospodarstvo in komunalne zadeve OLO Kočevje je junija 1954 izdalo štiri odločbe, s katerimi je po določbah 9. člena zakona o agrarni reformi in kolonizaciji razlastilo brez pravice do odškodnine vsa zemljišča z zgradbami in napravami ter z vsem živim in mrtvim kme- tijskim in gozdnim inventarjem tistim župnijam, ki vse po odhodu kočevskih Nemcev niso imele več lastnega župnika, temveč so jih soupravljali žup- niki drugih župnij. Državni sekretariat za gospo- darstvo LRS je v rednem upravnem postopku kot pritožbena instanca odločbe v celoti potrdil, po- trdilo pa jih je tudi vrhovno sodišče LRS^^ in zvezno vrhovno sodišče (pred 11. majem 1956). Po teh odločbah so bile razlaščene: a) župnije v Mozlju, Koprivniku, Starem Logu, 20 ARS, VRS šk. 1730, o. Notranje politični odbor IS LRS, mapa Pripravljalni material za zaplembo imovine po Odloku AVNOJ in cerkvene imovine. 21 ARS, VRS šk. 1730, o. Notranje politični odbor IS LRS, mapa Pripravljalni material za zaplembo imovine po Odloku AVNOJ in cerkvene imovine. Za župniji Gotenica in Grčarice 28. 9. 1954, št. sodbe UI 883/54-5, za župnije Kočevska Reka, Borovec in eks- pozituro Zdihovo 15. 1. 1955, št. sodbe Ul 826/54-5, za župnije Mozelj, Koprivnik, Stari Log, Polom, Topla Re- ber ter versko ustanovo Marijin dom v Kočevju 24. 6. 1954, št. sodbe 1/2-495/4-54 P/K. Polomu in Topli Rebri (skupaj 41,3857 ha) ter nepremičnine usmiljenih sester Sv. Vincencija Pavelskega "Marijin dom" v Kočevju, b) župnije v Kočevski Reki, Borovcu in Zdi- hovem (skupaj 30,5714 ha), c) župniji v Grčaricah in Gotenici (skupaj 8,7916 ha), č) župniji v Nemški Loki in Spodnjem Logu. Skupaj je bilo na obravnavanem območju raz- laščenih 11 župnij od 17 in ekspozitura na Zdi- hovem. Nerazlaščene so ostale župnije v Kočevju, Planini, Črmošnjicah, Dragi, na Poljanah in v Stari Cerkvi. V vseh primerih so bile med drugimi zgradbami s tem razlaščene tudi vse župnijske cerkve in podružnice ter kapele, ki so bile na ob- močju teh župnij cerkvena last. Oškodovanci so v pritožbah trdili, da v odloč- bah niso bila pravilno uporabljena zakonita dolo- čila in načela v upravnem postopku, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, in da je bil po dejanskih okoliščinah napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Dokazovali so, da vse župnije in župne nadarbine še obstajajo pravno in dejansko in da ni merodajno ali župnijo takrat upravlja sa- mostojen duhovnik ali namestnik, ki ga imenuje cerkvena oblast. Nobena od teh župnij ni bila uki- njena niti formalno, niti dejansko, ne po državnih ali cerkvenih predpisih, niti ni bila združena z župnijo, iz katere so jo soupravljali, in jih zato ni bilo moč smatrati kot celoto. Za pravno osebnost župnije in njen obstoj tudi ni važno število ver- nikov, ki se lahko vselej spreminja. Trditve v od- ločbah o razlastitvi, da je obstoječe stanje trajalo že 9 ali 10 let, niso držale, saj so župnije (vsaj neka- tere !) tudi po izselitvi kočevskih Nemcev še imele duhovnike (npr. v Kočevski Reki do februarja 1949, na Zdihovem do oktobra 1953, v Gotenici do izselitve prebivalcev iz vasi leta 1949 ali 1950, v Koprivniku do začetka leta. 1949). Vlogo škofijskega ordinariata z dne 4. de- cembra 1954, s katero je prijavil vstop v začeh spor, s pravicami stranskega udeleženca, ker kot nadzorna oblast po predpisih cerkvenega prava mora varovati pravice in koristi tožene stranke, je vrhovno sodišče zavrnilo. Obrazložitev vrhovnega sodišča glede razla- stitev je bila, da so upravni organi, ki so leta 1946 izvajali agrarno reformo proti navedenim župni- jam, očitno izhajali iz predpostavke, da bodo pri- zadete župnije po osvoboditvi vzpostavljene, zato so jim pustili maksimum zemljišč iz 9. čl. odstavka 2 zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Slo- veniji. Skoraj 10 let po tem se je zemlja župnij osredotočila v rokah župnij, ki so prizadete župnije soupravljale. Župnije so bile naseljene s kočevskimi Nemci, ki so se leta 1941 izselili, in po vojni niso imele več lastnih duhovnikov (kar ni držalo). Po 132 KRONIKA aooi MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 mnenju vrhovnega sodišča bi priznanje obstoječega stanja pomenilo kršitev temeljnih načel zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, bilo pa bi tudi v nasprotju s 6. členom zakona o zemljiškem kme- tijskem skladu, ker je šlo za imovino, ki jo je užival vsakokrat beneficial, t.j. posamezni župnik. Vrhov- no sodišče je zato potrdilo odločbe prvostopenj- skega organa, ki je smatral vse cerkve in verske ustanove, ki so bile upravljane iz posamezne žup- nije, za eno enoto in pustil tisti župniji maksimum, presežek pa razlastil. Prizadete župnije naj tudi ne bi imele več zgradb za bogoslužje, nespremenjeno stanje v devetih oziroma desetih letih pa je bilo za sodišče dokaz, da jih je cerkev opustila oziroma ukinila: (sic) "Okolnost, da jih ni formalno ukinila, na stvari ničesar ne spremeni, kajti dejstvo je, da dejansko ne obstajajo. " Glede porušenih in poško- dovanih cerkvenih zgradb je vrhovno sodišče me- nilo, da jih ni mogoče šteti več za zgradbe, temveč za ruševine, t.j. za nerodovitno zemljišče.23 Pri tem je potrebno opozoriti, da so v delu ob- ravnavanega območja, ki je sodilo v okraj Črno- melj, takšen primer obravnavali drugače. Kme- tijsko gozdarsko posestvo Kočevje je namreč poleti 1952 zaprosilo OLO Črnomelj za dodelitev zemljišč v lasti župnijske cerkve v Planini, ki naj bi ležala raztresena med državnimi parcelami in s tem ovirala gospodarski razvoj posestva. Planina je bila med vojno deloma požgana, župnija naj razen kmetijskih delavcev kmetijskega posestva ne bi imela naseljenih ljudi, soupravljana pa je bila iz župnije Semič, ki je že posedovala 10 ha zemljišč. Sekretariat za gospodarstvo gospodarskega sveta vlade LRS je tajništvu OLO Kočevje sporočil, da ima po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji vsaka cerkvena in verska ustanova pravico do 10 ha obdelovalne zemlje ter da dejstvo, "da župna cerkev nima upravitelja in da je vas nenaseljena, še ne more biti razlog za razlastitev po zakonu o agrarni reformi, ker ta cerkvena ustanova še vedno obstaja. Tudi ne more biti razlog za razlastitev, ker ta zemljišča uživa župnišče v Semiču. "¦^ Na vprašanje, zakaj so čez dve leti to vprašanje reševali povsem drugače, bo potrebno še odgo- voriti. V pregledanem gradivu o tem nisem zasle- dil nobenega dokumenta, je pa zelo verjetno, da je bila takšna sprememba pogojena s spremenjenimi odnosi do cerkve; leta 1952 je FLRJ pretrgala di- plomatske odnose z Vatikanom. Kot je razvidno iz sodnih spisov, upravni organ v OLO Kočevje niti ni opravil ogleda na terenu, ker mu je bilo obče znano, da so bile v vseh 23 24 ARS, VRS, šk. 1671, odločbe vrhovnega sodišča št. 826/54-5 z dne 15. 1. 1955, št. 495/4-54 z dne 15. 9. 1954, št. 883/54-5 z dne 28. 9. 1954. ARS, fond Ministrstva za finance (dalje MF), f. 33, spis 1633/1, dopisa 13. 9. in 4. 11. 1952. opuščenih župnijah verske zgradbe zaradi vojne porušene in neuporabne. Državni sekretariat za gospodarstvo LRS, ki je v poletnih mesecih leta 1954 reševal pritožbe pri- zadetih župnij, si je svoje mnenje ustvaril tudi iz poročila načelnika tajništva za gospodarstvo in komunalne zadeve OLO Kočevje Petra Sobarja iz avgusta 1954, ki je stanje razlaščenih cerkva na Ko- čevskem opisal. Župnijska cerkev v Spodnjem Logu je bila neoskrbovana in brez predhodnih po- pravil neuporabna. Bogoslužja v njej ni bilo, poko- pališče je vzdrževala občina. V Grčaricah je žup- nijsko cerkev sv. Primoža in Felicijana župnik Josef Gliebe prodal LIP Ribnica, ki je ruševine uporabil za popravilo ceste. Propadajoče župnišče in gos- podarsko poslopje je obnovila za svoje potrebe gozdna uprava v Grčaricah. Bogoslužje je bilo ob- časno v kapeli v Grčarskih Ravnah, ki so se ga udeleževali le dva ali trije domačini ter sezonski delavci. "Domačini pa so v veliki večini proti vsa- kemu bogoslužju. " Župnijska cerkev v Mozlju je bila neoskrbovana in le delno uporabna. Ni imela zvonov, ki so jih "neznani zlikovci odnesli, doma- činov ni, prebivalstvo, kolikor ga je, pa je proti bogoslužju. " V Starem Logu je bila župnijska cer- kev sv. Marjete v razsulu in naj bi jo zaradi ne- varnosti odstranili. Vernikov in bogoslužja ni bilo od leta 1941. Del cerkve, ki je bil še uporaben, je uporabljalo državno kmetijsko posestvo za skla- dišče. V Polomu je bila župnijska cerkev povsem opustošena, brez zvonov in z neuporabno streho. Deloma obnovljeno župnišče so začasno upo- rabljali za šolo. Bogoslužja ni bilo in ne vernikov. Po mnenju načelnika bi bile brez poprejšnjih popravil uporabne le cerkev v Moravi, ki pa je bila neoskrbovana in le še delno uporabna, župnijska cerkev v Mozlju, ki je bila neoskrbovana, kapela v Grčarskih Ravnah, župnišče na Zdihovem, ki ga je obnovilo in uporabljalo Državno posestvo Snežnik, župnišče v Polomu, ki ga je obnovila občina za začasno šolo. Poleg teh so stale še nekatere cerkve, ki brez poprejšnjih popravil ne bi bile uporabne: v Novih Lazih, Vrbovcu, Seču, Kukovem, na Smuki, kjer je bil ovčarnik državnega posestva, Trnovcu, Svetlem Potoku, v Hribu, ki pa so jo nameravali zaradi razširitve ceste odstraniti, Tančem Vrhu, ki so jo uporabljali vozniki za hlev. Srednji Bukovi Gori, ki so jo uporabljali za senik, v Suhem Po- toku, ki jo je državno posestvo uporabljalo za senik, v Knežji Lipi, ki je bila brez zvonika in do polovice porušena, in kapela sv. Krvi v Mozlju. V večini naselij prebivalstva ni bilo. Objekti so bili med vojno poškodovani, pozneje opustošeni, stre- he pa, kjer so bile opečnate ali pločevinaste, raz- krite in odnesene. Skodlaste strehe naj bi bile že davno uničene, a s tem tudi ostrešja in večinoma tudi zidovja "in sploh ni govora o kakem popra- 133 12 KRONIKA 49 MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 200I Novi Lazi, podružnična cerkev sv. Jurija leta 1953 (vir Muzej Kočevje) in leta 1999 (foto Mateja Bavdaž, vir dr. Mitja Ferenc). Po zaprtju območja Kočevska Reka za javnost je Državno podjetje Snežnik 29. novembra 1955 porušilo cerkev sv. Jurija. Na kraju, kjer je stala, so pred nekaj leti v spomin postavili znamenje. vilu, temveč le o porušitvi objekta in postavitvi istega na novo. Te cerkve, katere smo navedli v prednjem, da jih uporabljajo bodisi za senike ali stajo za živino, so delno pokriti zidovi in tako zasilno preurejeni za eno ali drugo rabo. Kot cerkvene stavbe pa bi lahko služile šele po popolni preureditvi oz. prezidavi - novogradnji. "^^ Kljub pravnomočnosti odločb zemljiško knjižno stanje julija 1956 še ni bilo urejeno in nepremičnine še niso bile vpisane na splošno ljudsko premoženje. OLO Kočevje je upravo nad razlaščenimi ne- premičninami prepustil deloma Kmetijskemu gos- podarstvu Kočevje (župnije Polom, Koprivnik, Mo- zelj, Nemška Loka, Stari Log, Topla Reber, Grčarice in Spodnji Log), deloma pa kmetijskemu posestvu Snežnik v Kočevski Reki (župnije Kočevske Reka, Zdihovo in Gotenica). Posestvi sta z razlaščenimi nepremičninami samostojno gospodarili, za kar ju je pisno pooblastil OLO Kočevje, kljub temu, da tozadevne odločbe še niso bile izdane. Na podlagi pisnega pooblastila OLO Kočevje sta posestvi sa- mostojno odločali, ali naj se prevzete zgradbe us- 25 ARS, VRS, šk. 1671, dopis Petra Sobarja, tajnika za gos- podarstvo in komunalne zadeve OLO Kočevje, držav- nemu sekretariatu za gospodarstvo LRS, 26. 8. 1954. trezno preurede v druge namene ali pa odstranijo. Razlastitev nezasedenih kočevskih župnij v letu 1954 je bila v ozki povezavi z razreševanjem pro- blematike likvidacije zaplembenih postopkov nem- škega premoženja. Vendar vprašanje razlastitve kočevskih cerkva za usodo cerkva niti ni bilo tako pomembno, saj so večino po vojni še ohranjenih porušili že leto ali dve pred razlastitvijo. Se pred izdajo omenjenih odločb so bile na območju prizadetih župnij porušene naslednje župne cerkve: Koprivnik, Stari Log, Topla Reber, Kočevska Reka, Borovec, Grčarice, Nemška Loka in Zdihovo. Tudi podružnične cerkve in kapele za bogoslužje, ki so prestale vojno, so bile v nave- denih župnijah porušene domala vse še pred izdajo odločb. Po pravnomočnosti odločb sta bili med opremljenimi cerkvenimi objekti, prenesenimi na splošno ljudsko premoženje, do julija 1956 porušeni le podružnični cerkvi v Novih Lazah in Moravi. Od župrtijskih cerkva, ki so postale last splošnega ljudskega premoženja, so ostale v Moz- lju in Polomu (slednja precej poškodovana) ter Spodnjem Logu (tudi poškodovana). Kako lahko je bilo v tistih letih na Kočevskem porušiti neko cerkev, kaže tudi primer podruž- 134 i KRONIKA 2.001 MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 nične cerkve v Dolgi vasi. Uprava za ceste LRS je 13. julija 1956 obvestila OLO Kočevje, da mora začeti z rekonstrukcijo ceste na odseku Kočevje - Livold in ga prosila, naj ukrene vse potrebno, da se brez zavlačevanja in ovir omogoči odstranitev cerkve v Dolgi vasi, ker bi sicer predvidenih del ne mogla opraviti. OLO Kočevje je v prepričanju, da je predmetna cerkev last splošnega ljudskega premoženja, že 17. julija odgovoril, da soglaša s predloženim načrtom, in naj uprava za ceste takoj začne z rekonstrukcijo. Ta je 18. julija z delavci, ki jih je dalo na voljo podjetje Snaga iz Kočevja, začelo cerkev rušiti. Župnijski upravitelj je posre- doval in dokazal, da je cerkev cerkvena last, OLO Kočevje je napako želel popraviti z uvedbo raz- lastitvenega postopka. Cerkev so ocenili (po podatkih župnijskega upravitelja tega niso storili), ko rušitev še ni bila končana. Opremo, vključno z zvonovi (eden se je pri odstranjevanju razbil), so izročili župnijskemu upravitelju v Kočevju.^^ Rušenje cerkve v Dolgi vasi je povezano tudi z usodo župnijske cerkve v Mozlju, ki je bila leta 1956 ena zadnjih razlaščenih župnijskih cerkev na obravnavanem območju okraja Kočevje, v kateri je bilo še bogoslužje (poleg nje le še v cerkvi v Spodnjem Logu). Župnijski upravitelj Anton Golob iz Kočevja je kot odškodnino za podrto cerkev predlagal vrnitev cerkve v Mozlju v cerkveno last, s čimer v Kočevju niso soglašali. Šele po posre- dovanju škofa Antona Vovka in dvakrat Antona Goloba, predvsem pa zaradi reševanja prošnje, ki so jo prebivalci Mozlja naslovili na kabinet pred- sednika republike Josipa Broza-Tita, je komisija za verska vprašanja posredovala mnenje in prošnjo državnemu sekretariatu za finance LRS in pred- sedniku OLO Kočevje, da cerkev v Mozlju dode- lijo v cerkveno last kot odškodnino za cerkev v Dolgi vasi. Upravičeno lahko sklepamo, da so prav pre- bivalci Mozlja rešili župnijsko cerkev pred usodo drugih razlaščenih župnijskih cerkva. 26. oktobra 1956, dan za tem, ko je uslužbenec KGP Kočevje popisal inventar cerkve in odvzel ključ vhodnih vrat ter s tem tudi preprečil redno obiskovanje ne- deljskih obredov, so vaščani Mozlja in drugi farani na "kabinet Maršala Tita" naslovili prošnjo za po- moč. Ker je bila leto pred tem že požgana kapela sv. Krvi v Mozlju, so se bali, da bo ista usoda doletela tudi župnijsko cerkev. "Zato ne bi bilo lepo, da bi po tolik'h letih osvoboditve stale na tem mestu razvaline, ker to bi bil velik škandal in sramota za vas. Ne bi radi, da nam odvzamejo to, kar je ostalo od naših pradedov. Čeprav smo ver- niki, smo vendar tudi zavedni državljani, kateri iz- polnjujemo vse pogoje napram državi, ter spoštu- jemo zakone, katere nam daja država", so še zapi- sali v svoji prošnji. Kabinet predsednika republike je 20. novembra pozval komisijo za verska vpra- šanja, da pregleda pritožbo in o rešitvi obvesti ta- ko kabinet kot vaščane. Pošta je na komisijo prišla 24. novembra in isti dan je ta posredovala glede cerkve v Dolgi vasi, tri dni zatem je prebivalcem vasi sporočila, da je posredovala za vrnitev ključev pri OLO Kočevje že dan po obvestilu škofa Vovka in kasneje tudi glede vrnitve v cerkveno last žup- nijske cerkve v Mozlju.^^ Obljubljena zamenjava cerkva v Dolgi vasi in Mozlju še sredi leta 1957 ni bila izvedena v zemljiški knjigi, ker so v OLO Kočevje menili, da je vrednost cerkve v Mozlju večja od tiste v Dolgi vasi. Cerkev v Moravi so po razlastitvi župnije Ko- čevska Reka, kamor je navedena cerkev sodila, še pred veliko nočjo leta 1956 zaprli za bogoslužje, na ponovno vlogo za dovolitev bogoslužja v njej pa je bilo župnijskemu upravitelju Antonu Pogorelcu sporočeno, da se prošnja zavrača, ker je cerkev v lasti splošnega ljudskega premoženja in da zato komisija tudi nima možnosti preprečiti morebitne predvidene rušitve, o njeni uporabi pa odloča pristojni občinski ljudski odbor. Pogorelec je za- prosil vsaj za posredovanje za prosto razpolaganje z inventarjem cerkve v Moravi. Kot kaže, je bil v prvih primerih rušenja cerkva na Kočevskem inventar vrnjen cerkvi, kasneje pa so ga enostavno uničili istočasno z miniranjem cerkve. Tako naj bi po nekaterih podatkih organist Vinko Dežman iz Kočevja pri predsedniku verske komisije g. Jožetu Lampretu v povojnih letih izposloval brezplačno dodelitev nekaterih zvonov župnim uradom, ki so jih potrebovali. Tudi ohranjeni dopisi uprave za narodno imovino kažejo, da so s premičninami iz uničenih cerkva cerkvene oblasti prosto razpolaga- le. "Pripominjamo, da so zvonovi in ure v zvonikih cerkvena last in zadeva ter naj se predmetno vprašanje uredi med cerkvenimi uradi samimi", je dekanijskemu uradu v Kočevje sporočil član okrožne uprave za narodno imovino Peter Cero 27. decembra 1945.2« 14. julija 1956 so začeli od- krivati na cerkvi streho in ker je Pogorelec dom- neval, da bo porušena, se je še isti dan zglasil na sedežu komisije za verska vprašanja in prosil za posredovanje za inventar. Pogorelcu so v Moravi dali uro časa za iznos inventarja in že čez dva dni so se s škofijskega ordinariata zahvalili za vračilo inventarja in prosili tudi za vračilo zvonov. Ker so bili vaščaru prepričani, da v "Ljubljani" o rušitvah 26 ARS, VRS, šk 1671, poročilo šl. 101/56 Mira Sajeta in Franeka Sladica na podlagi izjav predsednika OLO Janeza Pirnata in Petra Sobarja, 21. 7. 1956. 27 ARS, VRS, šk. 1671. 2° ZAL - dislocirani oddelek v Novem mestu, fond Okrož- ni Izvršni odbor Novo mesto 1945-1946, f. KUNI, dovo- ljenje za prenos ure in zvonov iz cerkve v Hribu v cer- kev v Tribučah. 135 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 IOOI Zdihovo, ekspozifurna cerkev Matere Božje leta 1953 (foto Grgurič, vir Muzej Kočevje) in leta 1993 (foto in vir dr. Mitja Ferenc). Oktobra 1953 so prebivalci Zdihovega in okoliških vasi morali zapustiti svoje domove zaradi izgradnje podzemskih zaščitnih objektov v Škrilju. Naslednje leto so cerkev podrli cerkva na Kočevskem niso seznanjeni, in da se to ne bi dogajalo, če bi škof Vovk in Anton Pogorelec o dogodkih obveščala pristojne v Ljubljani, se je Pogorelec že naslednji dan, 17. julija oglasil na sedežu komisije z bojaznijo, da rušitev ne bi do- letela tudi župnijske cerkve v Banja Loki, in s prošnjo, da že razkrite cerkve v Moravi ne bi porušili in da bi pustili zidovje in zvonik. Komisiji je dostavil vlogo in jo prosil za posredovanje za prekinitev nadaljnjega rušenja cerkva na Kočev- skem ter jih obvestil, da z enakimi zadevami ne bo več hodil na komisijo, ker smatra, da je "vlada" o dogajanjih tudi uradno obveščena. Kljub dejstvu, da pri nerazlaščenih cerkvah ni bilo niti najmanjše pravne (kaj šele moralne) osnove za rušitve, je praksa v petdesetih letih po- kazala, da so se krajevni organi kaj malo ozirali na lastništvo cerkvenih objektov. Pri tem je nera- zumljivo tudi to, da so nekatere cerkve na Ko- čevskem po vojni prejele iz Zavoda LRS za proučevanje kulturnih spomenikov oziroma vlade LRS denarna sredstva za obnovo (npr. cerkev v Novih Lazih), še več jih je bilo v programu obnove (Beli Kamen, Dolga vas. Hrib, Koblarji, Mala Gora, Mlaka pri Kočevju, Mozelj - kapela. Nemška Loka, Rogati Hrib, Smuka, Stari Log, Zajčje Polje),^^ nekaj let za tem pa so bile že porušene. V zvezi z inventarjem v prizadetih cerkvah so v OLO Kočevje menili, da glede na izdane od- ločbe z njimi razpolaga upravni organ, t.j. ome- 29 Uprava RS KD, Pregled del spomeniškega varstva za investicijski načrt leta 1948, poverjenika za zaščito kul- turnih spomenikov v okraju Kočevje Janka Trošta, 15. 10. 1947. njeni kmetijski posestvi. Temu primerno so ravnali v praksi, razen v primerih, ko je Komisija za ver- ska vprašanja priporočila drugačno rešitev. Vendar so v OLO Kočevje menili, da pravno tolmačenje Komisije za verska vprašanja, da inventar ni bil razlaščen, ni pravilno, in so predlagali, da se za- deva uredi v smislu njihovega predloga. Zlasti so vztrajali, da bi se njihova praksa uredila glede zvonov. Pri tem so se v OLO Kočevje opirali na sodbo sodišča v Črnomlju, ki je razsodilo da so zvonovi porušene cerkve v Nemški Loki last splošnega ljudskega premoženja, in so to zago- varjali tudi z dejstvom, da so zvonovi konstruk- cijsko povezani s samo stavbo in so njen ne- premični del.30 Okrajno sodišče v Metliki je 27. oktobra 1954 obsodilo župnijskega upravitelja Mar- tina Goršeta iz Starega trga ob Kolpi na osem dni zapora, ker je izdal pismeno dovoljenje, da gredo lahko vaščani Zagozdeca po zvonove v cerkev v Nemško Loko, ni pa imel pristanka cerkvenega ključarja in vaščanov iz Nemške Loke. Obsojena sta bila tudi dva vaščana, ki sta zbrala skupino 31 vaščanov ter z njimi iz Nemške Loke 6. julija 1953 odpeljala tri zvonove, ki so bili že pred časom sneti z razpadajočega zvonika. Obsojenci so bili tudi dolžni vrniti zvonove prejšnjemu koristniku, t.j. kmetijski delavski zadrugi Nemška Loka.^l Razsodbo sodišča je tajnik OLO Kočevje Peter •'O ARS, VRS, šk. 1671, po naročilu predsednika Komisije za verska vprašanja Borisa Kocijančiča sta poročilo o last- ništvu cerkvenih zgradb in njihovem stanju v OLO Ko- čevje napisala Miro Saje in sekretar Komisije za verska vprašanja Franek Sladic 21. 7. 1956. 31 ARS, VRS, šk. 1671, sodba okrajnega sodišča v Metliki št. 164/53-37, z dne 27. 10. 1954. 136 2001 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 Sobar dve leti kasneje predložil komisiji za verska vprašanja kot dokaz o pravilnosti stališč OLO Kočevje, da je razlaščena cerkvena imovina s cer- kvenim inventarjem vred last splošnega ljudskega premoženja.32 Tisti inventar, ki so ga župnijski upravitelji uspeli zbrati ali pridobiti iz porušenih kočevskih cerkva, so večinoma oddali cerkvam v drugih delih Slovenije, nekaj - kaže, da le manjši del - ga je danes shranjenega v župniščih na Kočevskem: v Kočevju, Stari Cerkvi, Fari, Dragi in Dolenji vasi. Očitno je, da oprema cerkva ni delila v celoti takšne usode kot cerkve, ter da je bilo "rešene" veliko več opreme, ki so si jo prisvojili bodisi domačini ali delavci ali pa se je "porazgubila", poklonila, prodala vsepovsod po Sloveniji pa tudi zunaj nje, in to tudi z vednostjo cerkvenih pred- stavnikov. V Koprivniku, kjer ni bilo stalnega duhovnika od začetka leta 1949, je župnijo od februarja istega leta upravljal Anton Golob iz Kočevja, ki je verske obrede v cerkvi opravljal do 19. marca 1949, ko je cerkev pogorela. Notranji inventar cerkve so shra- nili v župnišču. Obrede je nato imel v pokopališki kapeli v Koprivniku in to do junija 1955, ko je bila požgana tudi ta. Istega meseca je bila namreč župnija razlaščena. Dve leti kasneje je Golob prosil komisijo za verska vprašanja, da se mu dovoli odpeljati premičnine cerkvenega značaja, kar mu je OLO Kočevje konec avgusta 1956 tudi omogočilo in je prevzel 56 predmetov iz ž.c. v Koprivniku. V poročilih in zapisnikih okrajnega komiteja KPS Kočevje so o odnosu do cerkve govorili zelo malo, o rušitvah sakralnih objektov niti niso raz- pravljali. Se največ je bilo razprav o verouku; o po- sameznih duhovnikih le o župniku Zdravku Hein- riharju, ki ga je ljubljanska škofija konec leta 1951 namestila v Kočevju, vendar ga je nad 600 prebi- valcev mesta izgnalo,^^ in o zaostritvi odnosov med vodilnimi komunisti v Kočevski Reki in tam- kajšnjim župnikom. "Ker mu Partija na vseli krajih ovira njegovo delo, je začel gonjo proti sekretarju občinskega komiteja Kočevska Reka tov. Pirna tu, v Pari pa proti tov. Delaču. ... Zelo razveseljivo pa je to, da so vsi tamkajšnji ljudje odločno proti duhovniku in raznim cerkvenim obredom. "^ S cerkvami in opuščenimi naselji so usodo delila tudi pokopališča, ki so bila na Kočevskem kot drugje po Sloveniji skoraj vsa ob župnijskih cerkvah in večjih podružnicah. Danes bi lahko 38 32 ARS, VRS, šk 1671, dopis, 30. 7. 1956. ARS - dislocirana enota I, bivši zgodovinski arhiv CK ZKS (dalje ARS-1), fond Centralnega komiteja ZKS (dalje CK ZKS), f. 140, letno poročilo za 1951 OK KPS Kočevje, 11. 1. 1952. 34 ARS-I, CK ZKS, f. 140, zapisnik 10. seje biroja OK KPS Kočevje, 29. 8. 1952. pokopališč na Kočevskem razvrstili v pet skupin: 1. pokopališča, ki so ohranila svoj namen in so na njih nagrobniki kočevskih Nemcev večinoma ohranjeni in bi jih bilo treba tudi pravno zaščititi, saj so eden redkih materialnih ostankov in dokazov o 600-letnem bivanju kočevskih Nemcev. Sem sodijo pokopališča v Koprivniku, Mozlju, Zajčjem Potoku, Starem Logu, Livoldu, Kočevskih Poljanah, Dolgi vasi. Novem Taboru, Vidmu in Polomu; 2. pokopališča, ki so ohranila svoj namen, ven- dar je ostalo le nekaj takšnih nagrobnikov (Stara Cerkev, Draga, Morava, Spodnji Log, Trava); 3. opuščena pokopališča z nekaj ohranjenimi nagrobniki (Planina, Novi Lazi, Dolnja Briga, Ko- čarji, Blatnik, Knežja Lipa, Kočevje - Trata); 4. prenovljena pokopališča, kjer so stare na- grobnike popolnoma odstranili (Kočevska Reka, Grčarice, Klinja vas); 5. popolnoma zravnana pokopališča (Borovec, Gotenica, Dolnja Topla Reber, Handlerji, Mala Gora, Preža, Rogati Hrib, Škrilj, Verdreng, Kačji Potok). Komaj opazni sledovi pokopališč so še v Štalcerjih, Rajndolu in Svetlem Potoku. Pokopališča so bila pod upravo krajevnih ljud- skih odborov, ki so jih tudi oskrbovali. Novo po- kopališče v Kočevju (vzhodno zunaj mesta) so na- meravali urediti že v letu 1950, ker je bilo obsto- ječe prenapolnjeno in na neprimernem kraju.35 Danes stoji le še okoli 380 nemških nagrobnikov.36 Podobno usodo kot cerkve so doživele tudi kapelice in znamenja. Od približno 400 kapelic in znamenj sem jih uspel najti le še desetino. Večina jih propada. V kasnejših letih obstoječih sakralnih zgradb na Kočevskem niso več rušili, z izjemo propadajoče podružnične cerkve v Mlaki pri Kočevju. Aprila 1957 so nameravali odstraniti cerkev v Šalki vasi zaradi rekonstrukcije ceste. Porušili so že škarpo ob cerkvi, vendar nato verjetno tudi zaradi posre- dovanja komisije za verska vprašanja z deli pre- nehali.37 V ohranjenem gradivu komisije za verska vprašanja se v kasnejših letih problematika cerkva na Kočevskem ne pojavlja več. Spore med cerkvijo in lokalnimi organi glede razlastitve cerkvenih zemljišč, ki se jih je oblast očitno dobro zavedala, so poskušali urediti v zakonu o razlastitvi. Ta je določal, da mora koristnik razlastitve priskrbeti verski skupnosti ustrezno zemljišče za cerkev, če je bila zaradi vojnih dogodkov v tistem kraju cerkev podrta, druge cerkve pa v kraju ni bilo. Dokler 35 ZAL, fond Okrajnega ljudskega odbora Kočevje, o. 548, letno poročilo poverjenišlva za lokalno gospodarstvo OLO Kočevje, 27, 12. 1949. 36 Mitja Ferenc, Gojko Zupan: Topografija Jcuiturne de- diščine nekdanjega nemškega jezikovnega obmoga na Kočevskem, tipkopis. 37 ARS, VRS, šk. 1673, o. 78/57, uradni zaznamek komisije ob obisku Antona Goloba, 11.4. 1957. 137 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 ) 2001 koristnik zemljišča tega ne bi zagotovil, ni mogel postati lastnik zemljišča.'^ Drugačen odnos do cerkva na Kočevskem je napovedala že denarna podpora komisije za verska vprašanja, ki je župnijskemu uradu Kočevje decembra 1957 dodelila 120.000 din, kot prispevek za kritje stroškov za popravila, ki so skupaj znašala 290.000 din.39 Poleg celotnih naselij so torej na Kočevskem največjo izgubo utrpeli sakralni objekti. Od 123 cerkva in kapel v 17 župnijah,'*'' kolikor jih je bilo na obravnavanem območju med obema vojnama, se jih je do danes ohranilo le 28. Od 17 župnih cerkva je ohranjenih osem, tri so v ruševinah, šest pa jih je odstranjenih. Od 95 uničenih cerkva je le 12 takšnih, katerih ruševine so dobro vidne, ohra- njen je ponavadi tudi zvonik. Od dvanajstih cerk- va so vidni le še temelji in del obodnega zidu, pri šestih je še mogoče opaziti temelje, medtem ko od drugih 65 cerkva ni več nobenega sledu.'*^ V šestih župnijah. Borovec, Topla Reber, Gotenica, Grčarice, Kočevska Reka, Stari Log, ne stoji noben sakralni objekt več, v sedmih župnijah pa se je ohranil le po en (Koprivnik, Mozelj, Polom, Planina, Nemška Loka, Draga, Spodnji Log), v župniji Črmošnjice pa dva. Nekaj več cerkva se je ohranilo v obeh župnijah na Kočevskem polju, kjer so vasi v preteklih desetletjih na novo poselili: to sta župniji Kočevje (od 16 ohranjenih 8) in Stara Cerkev (od 6 cerkva so ohranjene 3).^^ VIRI IN LITERATURA VIRI Arhiv inštituta za narodnostna vprašanja, fond Manjšinski inštitut, f. 142, Narodni kataster ko- čevskih vasi; Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Vlade Re- publike Slovenije (VRS), šk. 1730, 1671, 1673, 1675; fond Ministrstva za finance (MF), f. 33; Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino (Uprava RS KD), poročila za leto 1947 in 1948; Pregled del spomeniškega varstva za investicijski načrt I. 1948, poverjenika za zaščito kulturnih spo- menikov v okraju Kočevje Janka Trošta; 38 Zakon o razlastitvi. Ur. 1. FLRJ, št. 12-140, z dne 20. 3. 1957, čl. 36; ARS, VRS, šk. 1673, dopis Zveznega iz- vršnega sveta komisiji za verska vprašanja, 2. 4. 1957. 3^ ARS,VRS, šk. 1675, o. 5/58. ^'j' Letopis Ijubljanslce šlcofije za ieto 1935, Ljubljana, ned. Ohranjene ruševine so še v naseljih Blatnik, Brezje, Go- renja Topla Reber, Gradec, Knežja Lipa, Komarna vas. Kožice, Kumrova vas (na Kumrovi gori), Nemška Loka, Nova Gora, Novi Tabor, polom. Fugled, Sredgora, Srednja Bukova Gora, Starološki Grič, Suhi Potok, Svetli Potok, Topli Vrh, Trava, Trnovec, Vimolj. Mitja Ferenc: Kočevsla. Izgubljena Icultuma dedišana kočevskih Nemcev. Gottschee. Verlorene kulturerbe der Gotscheer Deutschen, Ljubljana 1993, str. 79-83. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAC), zapuščina Jan- ka Trošta; fond Okrajnega ljudskega odbora Kočevje, o. 548; dislocirani oddelek v Novem mestu, fond Okrožni Izvršni odbor Novo mesto 1945-1946, f. KUNI; ARS - dislocirana enota I, bivši zgodovinski arhiv CK ZKS (ARS-I), fond Centralnega komiteja ZKS (CK ZKS), f. 140; Zasebni arhiv dr. Mitja Ferenc; LITERATURA Mitja Ferenc: Nekdanje nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev /1942-1956/. Doktorsko delo. Univerza v Ljub- ljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za zgo- dovino, Ljubljana 1999; Mitja Ferenc, Gojko Zupan: Topografija kulturne dediščine nekdanjega nemškega jezikovnega območja na Kočevskem, tipkopis; Mitja Ferenc: Kočevska. Izgubljena kulturna de- diščina kočevskih Nemcev. Gottschee. Ver- lorene kulturerbe der Gotscheer Deutschen, Ljubljana 1993; Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, Ljubljana, ned.; Ljubljanski škofijski list za leta 1941-1945; Letopis ljubljanske škofije in dela reške škohje za leto 1959 (po stanju 1. 11. 1959), Letopis ljubljanske škofije za 1. 1947 (stanje 15. 2. 1947), Škofijski Ordinariat v Ljubljani, Ljubljana, ned.; Marijan Zadnikar: Gradivo za umetnostno topo- grafijo Kočevske, Ljubljana 1968; Uradni list FLRJ, Zakon o razlastitvi, št. 12-140, z dne 20. 3. 1957; KRATICE ARS - Arhiv Republike Slovenije, VRS - Vlada Republike Slovenije, UDV - Uprava državne varnosti. KUNI - Komisija za upravo narodne imovine LRS - Ljudska Republika Slovenija, ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana, IS - Izvršni svet, SR - Socialistična republika, KD - Kulturna dediščina, SZDL - Socialistična zveza delovnega ljudstva, OLO - Okrajni ljudski odbor, AVNOJ - Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, MF - Ministrstvo za finance, FLRJ - Federativna ljudska republika Jugoslavija, LIP - Lesno industrijsko podjetje, KGP - Kmetijsko gozdarsko podjetje, KPS - Komunistična partija Slovenije, CK ZKS - Centralni komite Zveze komunistov Slo- venije. 138 49 200I KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 ZUSAMMENFASSUNG Das Nachkriegsschicksal der Sakralbauten der ehemaligen deutschen Sprachinsel Gottschee Das Schicksal der Gottschee (Kočevska) und ihrer Einwohner stellt ein Thema dar, das im Kulturbewußtsein der Slowenen nur schwach prä- sent ist. Von der Mitte des 14. Jahrhunderts bis zum Jahr 1942 bestand in der Gottschee ein ca. 800 km^ großes deutsches Sprachgebiet. Die deutsche Be- satzungsmacht, die in verschiedenen europäischen Staaten hir eine Überführung der sogenannten Volksdeutschen ins Reichsgebiet auf breiter Basis sorgte, siedelte nach der italienischen Besetzung des Gebiets im Jahre 1941 auch die deutsche Volks- gruppe aus der Gottschee (ca. 12.000 Personen) um, und zwar in ein Siedlungsgebiet Sloweniens, das an das Deutsche Reich angeschlossen werden sollte und aus dem der Großteil der dort ansässigen Slowenen vertrieben wurde. Nach dem Zweiten Weltkrieg erlebten die Gottscheer Deutschen dasselbe Schicksal wie die anderen Deutschen in Slowenien. Die umgesiedelten Gottscheer Deut- schen, die am Kriegsende nicht dem Rückzug der deutschen Armee gefolgt, und einige wenige, die in der Gottschee verblieben waren, wurden nach Österreich vertrieben. Ihr Besitz von insgesamt ca. 40.000 ha wurde beschlagnahmt. Die Umsiedlung der Gottscheer Deutschen, die Kriegsverwüstung und der Verfall in der Nach- kriegszeit als Folge einer verfehlten Ansiedlungs-, Wirtschafts- und Personalpolitik sowie die plan- mäßige Zerstörung von vorwiegend Sakralobjekten aus nationalen und ideologischen Gründen in der Mitte der fünfziger Jahre hatten weitgehende und verhängnisvolle Folgen für dieses Gebiet. Heute sind weite Teile des ehemaligen Siedlungsgebiets mit Wald überwuchert, mehr als hundert von insgesamt 176 Ortschaften zerstört oder dem Erd- boden gleichgemacht. Es handelt sich um eine tiefgreifende Veränderung des Landschaftsbildes, die ihrem Umfang nach kaum ihresgleichen kennt. Neben ganzen Ortschaften erlitten in der Gottschee die Sakralbauten großen Schaden. Von 123 Kirchen und Kapellen in 17 Pfarren blieben nur 28 erhalten. In sechs Pfarren steht kein einziger Sakralbau mehr, in sieben Pfarren blieb nur je einer erhalten, in einer Pfarre zwei. Die meisten Kirchen sind in den beiden Pfarren auf dem Gottscheer Feld erhalten, wo die Dörfer in den vierziger Jahren aufs neue besiedelt wurden. Anfang und Mitte der fünfziger Jahre wurde das gestörte Verhältnis zum Kulturerbe der Gott- schee, vor allem zu ihren Sakralbauten und Fried- höfen, durch zwei Hauptfaktoren maßgebend geprägt. Die Verwaltung der Gottschee war aus nationalistischen Gründen darum bemüht, die Reste des "fremden", d.h. deutschen Elements, mit Gewalt zu beseitigen. Statt Sorge zu tragen für die Erhaltung dessen, was durch den Zahn der Zeit und durch den Krieg nicht zerstört worden war, wurde alles "Deutsche" gewaltsam durch Feuer und Sprengstoff vernichtet, der ideologischen (atheisti- schen) Intoleranz fielen insbesondere Sakralbauten zum Opfer. Gezielte Vernichtung fand fast aus- nahmslos nur im Bereich der heutigen Gemeinde Kočevje statt, und zwar in der ersten Hälfte der fünfziger Jahre, was die Sonderstellung dieses Gebiets bezeugt. Für den Großteil der Kirchen ist es unmöglich festzustellen, wann sie genau zerstört wurden, aufgrund einiger schriftlicher und münd- licher Quellen kann jedoch mit Recht behauptet werden, daß im östlichen Teil des behandelten Ge- biets die meisten Kirchen bereits im Jahre 1942 zerstört wurden, als die italienische Armee die von den Gottscheer Deutschen verlassenen Dörfer systematisch in Brand setzte. Für die meisten Kirchen, die den Krieg über- standen hatten, kann festgehalten werden, daß sie sich in einem sehr schlechten Zustand befanden. Die Geistlichen verwalteten mehrere Pfarren zugleich, die Kirchen waren meistens offen, so daß deren Einrichtung ungehindet entwendet werden konnte. In den Ortschaften lebten zum Großteil Saisonarbeiter oder Zuwanderer. Eine große Rolle spielte auch das Verhältnis der politischen Führung und der Behörden zu den Sakralbauten, ins- besondere im Raum Kočevje. Da die Mittel für die Erneuerung der Kirchen sehr bescheiden waren, waren Kirchen, die den Krieg überstanden hatten, insbesonders ihre Dächer, vom Verfall bedroht, die Inneneinrichtung von häufigen Diebstählen beein- trächtigt. Mit der Zeit wurden die Kirchenbauten aufgegeben, und auf Betreiben der Leute, die sich an den Kirchen störten, sollten die aufgegebenen Kirchen beseitigt werden, und zwar in der Art einer massiven Beseitigung von Gebäuderesten in auf- gelassenen Ortschaften, die unter dem Vorwand von Trümmerräumung bzw. Sanierung von Siedlungen vorgenommen wurde. Zuerst wurden die Kirchen beseitigt, die beschädigt waren, sei es während des Kriegs oder danach. Aufgrund der bisher bekannten Angaben kann man schlußfolgern, daß auch mindestens 25 bis 30 Kirchen und Kapellen, deren Inneneinrichtung durch den Krieg nicht beeinträchtigt worden war, beseitigt wurden, und zwar in den noch be- siedelten Orten. Ein besonderes Verhältnis zu den 139 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 2001 Sakralbauten herrschte im Gebiet des Staatlichen Landwirtschaftsbetriebs Snežnik (Državno posestvo Snežnik), zu welchem Ortsfremde bereits nach 1952 keinen Zugang mehr hatten. Dieses Gebiet fungierte als eine Art Guberniums eines hohen politischen Funktionärs, und hier wurden zwischen 1953 und 1955 alle noch existierenden Kirchen, Kapellen und Bildstöcke zerstört. Obwohl ich aufgrund des gesichteten Archivmaterials nicht feststellen konnte, wer für die Beseitigung der Kirchen im behandelten Raum verantwortlich war, kann man mit Recht vermuten, daß die Ver- nichtungsarbeit nicht ohne Kenntnis, wenn nicht gar auf Anweisung von Ivan Maček-Matija, des "Gründers" und eigentlichen Leiters des politischen Sperrgebiets Kočevska Reka vorgenommen wur- den. Ohne seine Zustimmung oder Kenntnis wur- de im Sperrgebiet keine bedeutendere Ent- scheidung getroffen. Die Verantwortung liegt aber auch beim Direktor des Landwirtschafts- und Forst- betriebs Kočevje (Kmetijsko gozdarsko posestvo Kočevje) und des Staatlichen Landwirtschafts- betriebs Snežnik (Državno posestvo Snežnik), deren Arbeiter die genannten Beseitigungsarbeiten durchführten. Obwohl uns unmittelbare Anlässe und Gründe für diese Zerstörungen unbekannt sind, steht fest, daß die "Behörden in Ljubljana" über diese Proble- matik wenigstens von seifen des Bischöflichen Ordinariats in Ljubljana in Kenntnis gesetzt wurden. Letzteres intervenierte mehrmals bei der Kommission für Glaubensfragen (Komisija za verska vprašanja) und auch die Bevollmächtigten- stelle der Staatssicherheit für den Kreis Kočevje, die die Angaben des Ordinariats überprüfte, vertrat die Ansicht, daß das eingeleitete Verfahren zur Be- seitigung von einzelnen Einrichtungen im Raum Kočevje, vor allem jenes durch die Verwaltung des Staatlichen Landwirtschaftsbetriebs "Snežnik", gesetzeswidrig gewesen sei, und führte ferner an, die Beseitigungarbeiten hätten einen noch größeren Umfang angenommen als den Berichten des Bischofs zu entnehmen sei. Aus der Chronologie der Ereignisse geht hervor, daß die Behörden entschlossen waren, die Frage des kirchlichen Vermögens im Raum Kočevje zu regeln, als Folge von Unregelmäßigkeiten, d.h. einer systematischen Zerstörung von Kirchen vor allem im Sperrgebiet, und aufgrund heftiger Proteste der amtlichen Kirche. Das veranlaßte die Staatsmacht dazu, außer dem Grund und Boden auch Kirchengebäude zu enteignen und deren Beseitigung durch ihr Un- vermögen, dieselben zu erneuern und instand- zuhalten, zu rechtfertigen. Die Regelung des kirch- lichen Vermögens im Raum Kočevje wurde somit im Februar bzw. März 1954 Bestandteil einer Aktion, die vom Bundesvollzugsrat gestartet wurde und darauf hinauslief, die auf Grundlage der AVNOJ-Beschlüsse durchgeführte Beschlagnahme des deutschen Vermögens zu Ende zu führen. In den Jahren 1954 und 1955 wurden im behandelten Raum 11 von 17 Pfarren enteignet. In allen Fällen wurden zusammen mit anderen Gebäuden auch alle Pfarr- und Filialkirchen sowie Kapellen enteignet, die im Bereich dieser Pfarren Eigentum der Kirche waren. Alle Kirchen und Kirchen- einrichtungen, die von der einzelnen Pfarre ver- waltet wurden, zählte man als eine Einheit und beließ bei der jeweiligen Pfarre 10 ha, wie im Gesetz über die Agrarreform und Kolonisation vor- gesehen war, der Überschuß wurde jedoch ent- eignet. Dennoch war die Enteignung für das Schicksal der Kirchen nicht von entscheidender Bedeutung, waren die meisten der nach dem Krieg noch erhaltenen doch bereits ein oder zwei Jahre vor der Enteignung beseitigt worden. Die Ver- waltung der enteigneten kirchlichen Liegen- schaften übertrug der örtliche Volksausschuß Ko- čevje (Krajevni ljudski odbor Kočevje) dem Land- wirtschaftbetrieb Kočevje und zum Teil auch dem Staatlichen Landwirtschaftsbetrieb Snežnik in Ko- čevska Reka. Beide Betriebe verwalteten die ent- eigneten Liegenschaften selbständig und be- schlossen allein darüber, ob die übernommenen Gebäude zweckentfremdet genutzt oder beseitigt werden sollen. Das Ende der massiven Zerstörung Ende 1956 hängt mit dem Konflikt anläßlich der geplanten Beseitigung der Pfarrkirche in Mozelj und mit der darauf erfolgten Beschwerde zusammen, die die Dorfbewohner an das Kabinett von J. B. Tito richteten. In den darauffolgenden Jahren wurden die bestehenden Sakralbauten im Raum Kočevje nicht mehr beseitigt. Die Inneneinrichtung, welche die Kirchenverwalter aus den niedergerissenen Kirchen im Raum Kočevje retteten, übergaben sie zum Großteil anderen Kirchen in Slowenien, ein kleinerer Teil wird heute bei den Pfarrhöfen im Gebiet Kočevje aufbewahrt. Ein ähnliches Schicksal wie die Kirchen erlebten auch Kapellen und Bildstöcke. Von gut 400 Kapellen und Bildstöcken blieb nur ein Zehntel erhalten. Obwohl die meisten der 38 Friedhöfe dem Erdboden gleichgemacht oder die Grabmäler der Gottscheer Deutschen beseitigt wurden, bilden die Friedhöfe heute die bedeutendsten materiellen Überreste, die von der 600jährigen Anwesenheit der Gottscheer Deutschen inmitten des sloweni- schen Gebiets zeugen. 140 ___1-2 KRONIKA ZOOI izvirni znanstveni članek UDK 069.02(497.1):6 929 Baš F. prejeto: 13. 11. 2000 Vladimir Vilman mag. etnologije, višji kustos gozdarskega in lesarskega oddelka. Tehniški muzej Slovenije, Parmova 33, SI-1001 Ljubljana Franjo Baš in premična tehniška dediščina na Slovenskem IZVLEČEK Osrednja osebnost snovanja in ustanovitve Tehniškega muzeja Slovenije in njegovega razvoja v prvih dvanajstih letih po ustanovitvi je bil muzalec, etnolog, geograf, zgodovinar in arheolog Franjo Baš. Ob podpori republiške in krajevnih oblasti je na začetku petdesetih let 20. stoletja v sodelovanju z ljubitelji tehniške dediščine v Idriji, Kropi, na Ravnah na Koroškem, Jesenicah in v Železnikih osnoval mrežo slovenskih tehniških muzejev. Razen organizirane zaščite in varovanja premične tehniške dediščine je izjemno pomembno Baševo delo izkop, dokumentiranje in zaščita "slovenske peči" v Dnu nad Kropo, najstarejše ohranjene avtohtone vetrne peči za taljenje železove rude na Slovenskem. KLJUČNE BESEDE Franjo Baš, tehniška dediščina. Tehniški muzej Slovenije SUMMARY FRANJO BAŠ AND THE MOBILE TECHNICAL HERITAGE ON SLOVENE TERRITORY The central personality of plotting and founding The Technical Museum of Slovenia and its development in the first twelve years of its existence was the museologist, ethnologist, geographer, historian and archaeologist Franjo Baš. With the support of the republican and local authorities and in co-operation with amateur fanciers of technical heritage from Idrija, Kropa, Ravne in Carinthia, Jesenice and Železniki Franjo Baš founded in the fifties of the 2(f^ century a net of Slovene technical museums. Beside an organised protection and security for the mobile technical heritage, the excavation, documentation and preservation of the "Slovenska peč" (Slovene furnace) in Dno above Kropa, the oldest preserved autochthon wind furnace for fusion of iron ore on Slovene territory is among Bas's most important deeds. KEY WORDS Franjo Baš, Technical Heritage, The Technical Museum of Slovenia 141 12 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAS IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM. 141-156 ) 2O0I Snovanje slovenskega tehniškega muzeja Pričetek sistematičnega ohranjanja premične tehniške dediščine na Slovenskem in ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije (v nadaljevanju TMS) sta v največji meri vezana na delo njegovega prvega ravnatelja Franja Basa. Rodil se je leta 1899 v Kamenčah pri Braslovčah. Življenska in delovna pot Franja Basa, zgodovinarja, etnologa, arheologa, geologa in muzeologa je strokovni javnosti raz- meroma dobro poznana. Vsaj tisti njen del, ki se nanaša na Bašev "etnološki" opus. Zaradi tega se bom osredotočil na njegovo delovanje v tistih le- tih, ko si je zastavil nalogo ustanoviti, organizirati in uveljaviti nacionalni tehniški muzej v Ljubljani in njegove "dislocirane muzeje" po Sloveniji. To je obdobje od leta 1952 do 1. februarja 1963.* Ravno tista leta so bila v smislu pričetka strokovnega, organiziranega in celostnega ohranjanja tehniške dediščine na Slovenskem najpomembnejša. Ne- sporno so Baševi raziskovalni, publicistični, peda- goški in muzeološki dosežki na področju etnologije obsežnejši kot tisti s področja tehniške dediščine, vendar imajo tudi slednji tolikšno težo, da jih ne smemo prezreti, niti pozabiti. Njegova najpo- membnejša zasluga pri ohranjanju nepremične in premične tehniške dediščine je postavitev vsebin- sko organizacijskih temeljev osrednje nacionalne muzejske institucije v Ljubljani, ki jo nadgrajujejo številne krajevne tehniške zbirke in tehniški spo- meniki po vsej Sloveniji. S snovanjem in usta- novitvijo mreže tehniških muzejev v Sloveniji je, ob močni podpori krajevnih ljubiteljev tehniške dediščine in tedanje republiške in lokalnih oblasti, nesporno rešil propada najvrednejši del tehniške dediščine našega naroda. Razloge za ustanovitev osrednjega tehniškega muzeja na Slovenskem je Franjo Baš navedel leta 1950. Ker je to eden redkih ohranjenih in objavljenih zapisov snovanja muzeja, ga navajam v celoti: "Naše spomeniško varstvo in naše muzejstvo Je doslej posvečalo pozornost arheološkim, umetni- škim in etnografskim spomenikom, medtem ko so ostajali v ozadju naše pozornosti zgodovinski, kul- turnozgodovinski, sociološki in domačijski spome- niki. Novi pripravljalni odbor za tehniški muzej v LJubljani Je sedaj prevzel nalogo, da vključi doslej v ozadju naše pozornosti stoječe spomenike, ki pred- stavljajo v prvi vrsti historično tehniko, v naše pro- svetno in znanstveno življenje ter da preko Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov ter prirodnih znamenitosti Slovenije razširi in poglobi na slovenski zemlji varstvo ter štu- dij spomenikov tehnike v sodobnem smislu besede. Baš A., O mojem očetu, "Franjo Baš 1899-1967, spomin- ska razstava", l^talog. Pokrajinski muzej Maribor, str. 6. Franjo Baš (zasebna last Angelosa Basa) Pri mnogih večjih narodih imajo tehniški mu- zeji bolj ali manj bogato tradicijo celo že iz prej- šnjega stoletja. Slovenci pa smo do osvobojenja le- ta 1945 dejansko le malo sodelovali pri domačih tehniških pridobitvah moderne dobe; tehniško udejstvovanje na Slovenskem Je bilo pod vplivom tujega kapitala skoraj monopol tujcev ter so se tehniško aktivni Slovenci mogli bolje uveljaviti v tujini Temu ustreza tudi razvoj slovenskih muze- jev, ki so nastali deloma preko razsvetljenstva /LJubljana/, klasičnega zanimanja za antiko /Celje, Ptuj/, narodnostnega slovensko-nemškega prosvet- nega tekmovanja /Maribor/ ali krajevnozgodo- vinskega domačijskega čuta /Skofja Loka, Brežice/; tradicija sožitja s podeželjem Je rodila etnografske zbirke in bogato tvornost likovnih umetnikov Na- rodno galerijo. Zanimanje za tehnične pridobitve se Je porajalo s poudarkom na umetni obrti ter vodilo do zbirk, ki so danes razstavljene v ljub- ljanskem Mestnem muzeju; toda z mehaničnimi in drugimi tehniškimi pridobitvami nismo našli sku- pnih točk, ker so bile te v kapitalističnem druž- benem redu izven posesti slovenskega ljudstva. Titova Jugoslavija je odprla tudi v pogledu teh- nike novo dobo za Slovence, ko Je postala in- dustrija z ostalimi produkcijskimi sredstvi ljudska last in ko so naše tehniške znanosti stopile v 142 KRONIKA 49 2001 VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 okviru petletke na pot za dviganje življenjskega \ standarda ljudskih množic. S smotrno industri- \ alizacijo in elektrifikacijo je stopila tehnika v sre- \ dišče našega gospodarskega, kulturnega in poli- ' ličnega življenja ter ustvarja z izvrševanjem plan- \ skih nalog nove življenjske prilike. Z novim razumevanjem tehnike do ljudstva se javlja politična, gospodarska in znanstvena nuj- nost, da se tehniške pridobitve ponazorijo našemu ljudstvu in vsem tehniškim interesentom v njih so- dobni pomembnosti, v zgodovinski razvojni liniji ' produkcijskih procesov, z današnjimi nalogami po- sameznih obratov in končno v nazorni upodobitvi, da je naša začrtana pot v bodočnost razvojna ; nujnost Pri današnji funkciji tehnike in njeni vlogi za bodočnost je razvojno potrebno vključiti jo z muzejskimi ponazorili v ljudsko kulturo in ljudsko \ življenje, da postane sestavni del ljudske misek \ nosti, kar lahko dosežemo samo, ako jo ljudstvu , približamo na način, da jo bo moglo doživeti. Da stremi naše ljudstvo tudi samo za tem, dokazuje \ obisk in interes vsem obrtnim in podobnim raz- \ stavam, ki so bile organizirane po osvobojenju in | poleg njih tudi usoda teh razstav, ki z likvidacijo ! razstave običajno konča v trgovskem ali mate- \ rialnem skladišču pozabljeno, namesto da bi pre- vzelo trajno nalogo tehniške propagande in teh- \ niške vzgoje v smotrni muzejski zbirki. ! Nalogo vključitve tehnike v življensko zavest i našega ljudstva ter v delo tehniških znanstvenih i ustanov more najpopolneje vršiti tehniški muzej z i razstavami, primernimi slovenski zemlji in njenim ^ zgodovinskim ter današnjim ekonomikam; ter bi I prikazovale nujnost sodobne tehnike, njen osrednji položaj v socialistični družbi ter dejstvo, da se je današnja tehnika razvila iz rokodelstva, kovaštva ter lova preko stopenj empirično doseženih iz- ' najdb in za njimi preko znanstvenih delovnih me- \ tod; da končno bi tehniški muzej populariziral i funkcijo posameznih, zlasti aktualnih tehniških \ pridobitev ter iznajdb v oblikah, ki bi jih mogel I doumeti in razumeti vsakdo. \ Tako bi naj tehniški muzej podajal produkcijski razvoj in produkcijske procese v gozdarstvu, polje- \ delstvu, industriji in v prometu od rokodelstva \ dalje. Rokodelstvo samo in rokodelska preteklost i pa bi se vključili z novimi tehnološkimi oddelki v I že obstoječe slovenske muzeje, ki se tako od da- \ našnjih predvsem sistematskih razstav in zbirk raz- ' širijo 5 svojim delom tudi na prikazovanje do- ¦ mačih produkcijskih procesov. Slovenski tehniški \ muzej bi pri tem prvenstveno upošteval tehniške \ pridobitve Slovenije, tuje pa toliko, v kolikor so potrebne za razumevanje današnje produkcije slo- venskih tal. Načelno pa bi tehniški muzej prika- zoval celotne produkcijske procese z eksponati, zemljevidi, slikami, risbami in drugimi muzejskimi ponazorili Za pripravljanje teh pa je pri dejstvu, da je razstava prvo delovno muzejsko sredstvo, nujno potrebno in predpogoj za uspešni razvoj v sestavu tehniškega muzeja tehniška knjižnica in tehniški arhiv. Vodstvo muzeja pa bi bilo pri kolegiju, sestav- ljenem iz tehniških ter muzejskih strokovnjakov ter gospodarskih zgodovinarjev, ki bi ga imeno- valo MZK LRS (Ministrstvo za znanost in kulturo Ljudske republike Slovenije; op. p.). V kolikor pa bi bil tehniški muzej povezan s tehničnimi znan- stvenimi ustanovami in njihovimi oddelki, bo o tem govoril razvoj ter je to možnost pustiti odprto, kakor tudi povezavo tehniškega muzeja z ostalo prosvetno in znanstveno delavnostjo kakor tudi zgodovinarji vseh panog, narodopisci in jeziko- slovci; gotovo pa bo potrebna ozka povezava z Ljudsko prosveto in z vsemi že obstoječimi muzeji, kakor prav posebno še z Zavodom za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov ter prirodnih znamenitosti Slovenije. Tehniški muzej bi postal eden najvidnejših reprezentantov slovenskega življenja, ki bi doma in na zunaj preko vodilnega kolegija vezal vse resore in panoge slovenske gospodarske dejavnosti in kulturne, zlasti znanstvene aktivnosti. Kot so- dobno znanstveno, gospodarsko in politično potre- bo, ki je postala nujna s prehodom produkcijskih sredstev v last ljudstva in temu sledečo petletko in posebej še z vidika razvoja našega muzejstva pa bi tehniški muzej še s svoje stiani iskreno pozdravili naši zgodovinarji in konservatorji Vsak dan postaja bolj občutna potreba, da pri- stopijo k reševanju konkretnih zgodovinskih pro- blemov tudi tehniško usposobljeni strokovnjaki: da pristopi k problemu npr. agrarne zgodovine po- klicni agronom, gozdarstva gozdar, obrti ali in- dustrije inženir, stavbarstva stavbenik, arheologije in umetnostne zgodovine, tehnolog ali kemik itd... Obseg gradiva, ki stoji našim znanostim danes na razpolago, zahteva na eni strani specializacijo, na drugi strani pa prav tako kategorično sintezo. Do specializacije in do sinteze pa bi po svojem bistvu pripomogel tehniški muzej ki si ga zato za- mišljamo specializiranega pač po grupah ali hkrati organiziranega v enoti sintetično povezanih delov- nih rezultatov iz zgodovine tehnik vseh vrst ter sodobnih aktualnih tehničnih problemov na Slo- venskem. S študijem tehnike kot gonilne sile v našem življenju pristopamo k delu, kjer smo že preveč zamudili in h kateremu nas imperativno vodi socializem. Prvi rezultat te naše prizadevnosti pa mora postati slovenski tehniški muzej in v zvezi z njegovim ustvarjanjem zavarovanje teh- niških spomenikov na terenu. 2 Baš F., Slovenski tehnični muzej. Ljudska pravica, 12. marec 1950, str. 4. 143 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 ) 200I Minister Tone Pajfar govori na otvoritvi gozdarsko lesne razstave 19. septembra 1948 (fotodokumentacija TMS). Ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije Prve konkretne ustanovitvene korake sloven- skega tehniškega muzeja je ob osamosvojitvi teh- niške fakultete v Ljubljani zastavil Ciril Rekar, ki je ministru za znanost in kulturo LRS dr. Jožetu Potrču leta 1949 predlagal ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije. Naslednje leto je Društvo inže- nirjev in tehnikov LRS na svoji tretji letni skupščini dalo pobudo predsedstvu vlade LRS, da ustanovi v Ljubljani slovenski tehniški muzej in zaščiti pomembne tehniške zgradbe, naprave in stroje, ki predstavljajo najpomebnejšo premično in nepremično tehniško dediščino našega naroda. Minister dr. Jože Potrč je 3. januarja 1950 v Ljub- ljani imenoval pripravljalni odbor slovenskega teh- niškega muzeja v sestavi dr. Jože Kastelic, Franjo Baš, Edo Turnher, Matija Zumer, Ciril Rekar, Henrik Čopič, Rudolf Berce in Fran Žan. Kasneje so k delu odbora pritegnili Ivana Mohoriča in mu poverili naloge administrativnega upravnika.^ Pripravljanemu odboru je predsedoval Ciril Re- kar, delovati pa je pričel 5. januarja 1950. Sestajali so se tudi dvakrat na mesec. Prioritetna naloga odbora je bila v bistvu dvojna. Lažja je bila pri registraciji vseh tehniško pomembnih obratov in naprav na terenu, njihovem zavarovanju na kraju Samern ali prevozu v začasna skladišča. V zelo kratkem času jim je uspelo vzpostaviti dobro mrežo sodelavcev na terenu, ki so izdatno po- magali pri izvedbi delnega dokumentiranja, zbira- nja oziroma zaščite gradiva. Zahtevnejši del nalog pripravljalnega odbora je bila priprava in izvedba ustanovitve muzeja v zakonskem in organiza- cijskem smislu. To prizadevanje je dobilo svojo zakonsko potrditev v Uredbi o ustanovitvi Teh- niškega muzeja Slovenije, ki jo je predlagal mi- nister za znanost in kulturo, podpisal pa tedanji predsednik vlade LRS Miha Marinko. V uradnem listu LRS je izšla 3. aprila 1951.^ Omenjena uredba je določala, da je TMS dr- žavni zavod republiškega pomena pod neposred- nim vodstvom in nadzorom ministrstva za znanost in kulturo, ki ima štiri osnovne naloge: zbiranje in urejanje gradiva tehniške dediščine, proučevanje in posredovanje gradiva na razstavah in spome- nikih, sodelovanje z zavodom za spomeniško var- stvo pri razglašanju spomenikov in določanju na- čina njihove zaščite ter izdajanje znanstvene in po- ljudne publicistike s področja tehniške dediščine. Na podlagi 8. člena uredbe o ustanovitvi TMS je Boris Ziherl, predsednik Sveta za prosveto in kulturo LRS, 20. septembra 1951 predpisal pravilnik Kobe Arzenšek K., Tehniški muzej Slovenije, Kronika, XVII/1969, št. ], str. 39. Uradni list LRS, št. 14/1931. 144 I KRONIKA 2001 VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 o ustroju in poslovanju TMS.^ Kot zanimivost lah- ko navedemo, da je pravilnik že v prvem členu določal, da je TMS znanstveni zavod, katerega na- men je, da širi in poglablja spoznavanje in razu- mevanje razvoja proizvajalne in predelovalne teh- nike na ozemlju LRS. Pravilnik je določal, da so organi muzeja predsedstvo muzeja, muzejski od- bor in ravnatelj. Predsedstvo muzeja je bil najpo- membnejši organ zavoda. Zarisal je splošne smer- nice razvoja muzeja, njegove člane je imenoval Svet za prosveto in kulturo LRS. Muzejski odbor je štel 8 članov, ki jih je imenoval predsednik Sveta za prosveto in kulturo. Član muzejskega odbora je bil tudi ravnatelj muzeja, ki je bil hkrati tajnik odbora. Muzejski odbor je dajal smernice za razvoj muzeja, razpravljal o predračunu in zaključnem računu, dajal predloge za sistemizacijo, nastavitve in razrešitve uslužbencev, razpravljal o poročilih ravnatelja in sestavljal poročila predsedstvu mu- zeja in Svetu za prosveto in kulturo. Odgovorna oseba zavoda je bil ravnatelj. Po določilih uredbe o ustanovitvi TMS je ravnatelja imenoval minister, po določilih pravilnika o ustroju in poslovanju TMS pa predsednik Sveta za prosveto in kulturo. Zanimivo je, da je pravilnik določal, da ima muzej na terenu "mrežo zaupnikov", katere je izmed tehnikov in zgodovinarjev imenoval muzejski od- bor. Njihova pristojnost je bilo zbiranje gradiva in dokumentacije v smislu čim obsežnejše zaščite tehniške dediščine. Že ob sami ustanovitvi muzeja je prišlo do fizične razdvojenosti uprave od zbirk, kar je ostalo nespremenjeno do danes, vseh 50 let obstoja in delovanja zavoda. Za ravnatelja muzeja je bil imenovan Franjo Baš, za predsednika muzejskega predsedstva pa predstojnik metalurškega inštituta v Ljubljani Ciril Rekar. Uradni prostori muzeja so bili najprej na Trgu revolucije 1 v Ljubljani (Ka- zina), od začetka leta 1954 pa na Parmovi 41 v Ljubljani. Gozdarski, lesnoindustrijski in lovski muzej (GLLM) Zamisel o ustanovitvi Gozdarskega, lesnega in lovskega muzeja je bila prvič omenjena na Mi- nistrstvu za gozdarstvo LRS leta 1946. Z usta- novitvijo Gozdarskega inštituta Slovenije leta 1947 je ta zamisel postala uresničljiva. Na pobudo nje- govega direktorja Franja Sevnika, in kasneje de- kana samostojne fakultete za agronomijo, gozdar- stvo in veterinarstvo v Ljubljani so prve muzejske zbirke pričeli oblikovati v Bistri takoj po ustanovitvi inštututa. Prve eksponate je inštitut pridobil leta 1947 od državne enoletne gozdarske šole v Mariboru, kjer so bili dotlej učila. Drugo skupino predmetov je inštitut pridobil po končani razstavi gozdarstva in lesne industrije ob koncu drugega gozdarskega tedna v septembru leta 1948, ki je potekala v dvorani Ministrstva za gozdarstvo in les- no industrijo v Ljubljani na Cankarjevi cesti. Tretjo skupino predmetov so pridobili po končani razstavi gozdarstva in lesne industrije leta 1949. Bila je v osrednji dvorani Ministrstva za gozdarstvo in lesno industrijo v Ljubljani. Lovske eksponate, predvsem orožje in dermoplastike, so dobili iz gradu Snežnik in od Prirodoslovnega muzeja, nekaterih lovskih društev, posameznih lovcev darovalcev in celo od kriminalističnega muzeja v Ljubljani. Sestavni del novoustanovljenega inštituta je bi- la tudi t.i. tipološka zbirka gozdarskega, lesarskega in lovskega eksponatnega gradiva, ki je razisko- valne oz. učne namene. Ker v Gozdarskem inšti- tutu Slovenije v Ljubljani za to muzejsko zbirko ni bilo ustreznih prostorov, je oblast odstopila po- trebne prostore v nekdanji kartuziji v Bistri. Tja so predmete sproti odvažali in deponirali. Obseg gradiva je kmalu prerasel okvir študijske inšti- tutske zbirke, kar je leta 1948 pogojilo ustanovitev Gozdarskega, lesnega in lovskega muzeja kot samostojne enote v okviru inštituta, ki je skrbel za njegov razvoj. V Bistri so muzeju dodelili v raz- stavne namene štiri prostore, dvosobno stanovanje za osrbnika oziroma preparatorja in prostore za depo, delavnico in klet v pritličju. Dne 1. de- cembra 1948 je prispel iz gozdne uprave v Sevnici v Bistro gozdar Ivan Šepulj, ki je prevzel oskrb- ništvo in osnoval preparatorsko delavnico. V istem času se je na povabilo profesorja Franja Sevnika pridružil delu muzeja Miloš Mehora, vodja teh- niškega ateljeja Gozdarskega inštituta Slovenije. Prevzel je skrb za nadaljnje zbiranje gradiva na terenu in oblikovanje muzejskih razstav. Leta 1950 se je pridružil muzeju gozdarski in lovski stro- kovnjak inženir Mirko Šušteršič. Kot upravnik muzeja je prevzel nalogo strokovnega usmerjanja razvoja muzeja.^ Namen vodstva Gozdarskega inštituta Slovenije je bil, da po izgradnji novega objekta pod Rož- nikom prenesejo na novo lokacijo tudi muzejsko zbirko. Politična kriza med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo leta 1948 je odložila zaključek gradbenih del pod Rožnikom in pozneje tudi spremenila odlo- čitev o prenosu muzejske zbirke iz Bistre pod Rož- nik. Vodstvo inštituta je sicer iskalo nadomestno lokacijo za zbirko, vendar primerne ni našlo. Goz- darski inštitut Slovenije ni imel za svojo muzejsko zbirko ustreznega prostora in je pri nadaljnjem raziskovalnem delu ni potreboval. Uradni list LRS, št. 34/1951. Kronika razvoja gozdarskega, lesnega in lovskega mu- zeja, tipkopis, str. 2, Dokumentacija lesairskega oddelka TMS. 145 KRONIKA ) VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 1001 Tretja soba Gozdarskega, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v Bistri leta 1953 (fotodokumentacija TMS) Interesa TMS in Gozdarskega inštituta Slovenije sta si bila nasprotna, v bistvu pa sta se dopol- njevala. V tej situaciji je na nadaljnji potek bist- veno vplival ravnatelj TMS, saj se je zavzel za priključitev GLLM k TMS. Leta 1952 je TMS, v sporazumu z Gozdarskim inštitutom Slovenije, prevzel "Gozdarski, lesnoindustrijski in lovski muzej" v svojo sestavo kot avtonomno ustanovo.'' Do formalne izločitve navedenega muzeja iz Inšti- tuta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije je prišlo na podlagi odločbe o izločitvi navedenega muzeja in njegovega prenosa v TMS z dne 21. januarja 1955.^ Osnovna obrazložitev prenosa je temeljila na ugotovitvi, da se je navedeni muzej razvil v samostojno institucijo republiškega pome- na in tako prerasel študijsko raziskovalni okvir inštututa. Vsi eksponati inštituta so na podlagi te odločbe prešli v last TMS. Inštitut se je zavezal, da bo tudi v bodoče sodeloval z muzejem in ga vsestransko podpiral. GLLM je imel kot samostojna enota TMS že ob otvoritvi oblikovan začasni muzejski odbor in za- časno upravo. V odboru so bili delegati gozdarske fakultete. Inštituta za gozdarstvo in lesno in- dustrijo Slovenije, Društva inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije ter Lovske zveze Slovenije. Predsednik odbora je bil Franjo Sevnik. V začasni upravi so bili upravnik Milan Sušteršič, konservator Miloš Mehora, preparator in oskrbnik muzeja Ivan Sepulj. Muzej je razpolagal pov- prečno z 80.000 din na leto, ki jih je dodelilo vodstvo inštituta. Že takoj po odprtju muzeja ga je povprečno obiskalo 300 obiskovalcev na mesec.^ V prvem letu po odprtju, torej tekom leta 1954, je muzej obiskalo 4.480 obiskovalcev, od tega največ šolske mladine, delavcev delovnih kolektivov ter domačih in tujih turistov. Ob otvoritvi je GLLM obsegal pet oddelkov ali natančneje pet prostorov. V prvem, biološkem oddelku, so prikazali gojenje, urejanje in varstvo gozdov z zgodovino razvoja gozdarske stroke, prvo slovensko gozdarsko knjigo, pripomočke za delo v drevesnicah, orodje za pogozdovanje, zbir- ko semen, merilne taksatorske inštrumente in zbir- ko drevesnih škodljivcev in bolezni. Drugi, eks- ploatacijski oddelek, so izpolnjevali eksponati, ki so rabili pridobivanju gozdnih sortimentov, trans- portu lesa, oglarjenju, smolarjenju, hudourničar- stvu, splavarstvu in gradbeništvu. Tretji, lesno- industrijski oddelek, je bil namenjen žagarski in- Iz govora prof. Franje Sevnika ob otvoritvi Gozdarske- ga, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v Bistri dne 25. 10. 1953, Dokumentacija lesarskega oddelka TMS. 8 Odločba IGLG Slovenije, 21. 1. 1955, Dokumentacija TMS. Mehora M., Delo gozdarskega lesnega in lovskega mu- zeja v Bistri, Les, 1954, str. 73. 10 Mehora M., Pomen muzejskih zbirk za zgodovino lesne industrije v Sloveniji, Les, 1955, str. 65. 146 KRONIKA IOOI VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 dustriji. V njem so se nahajale makete žage ve- necijanke, polnojarmenika, žagarskega obrata kot tudi številni eksponati ročnega in industrijskega žaganja lesa. Prikazana je bila tudi suhorobarska lesna domača obrt. Četrti, lesnokemični oddelek, je ponazarjal mehanično in kemično predelavo lesa z nekaterimi proizvodnimi procesi naših tovarn z maketami, grafikoni in slikami ter predmeti v posameznih predelovalnih fazah, ter pregledno ploščo s prikazom uporabe lesa v različnih smereh predelave in uporabe. Peti, lovski oddelek, je predstavljal razvoj lovskega orožja od kamene do- be do sodobne puške, kompletno lovčevo opremo, zbirko različnih pasti, makete lovskih gojitvenih naprav in lovnih pripomočkov, preparate divjadi, številne trofeje in ribiško orodje in pribor.^! V obdobju ravnateljevanja Pranja Basa je GLLM stalno pridobival nove razstavne površine in tako razširjal in poglabljal obstoječe tematske sklope. Leta 1952 je imel muzej na razpolago štiri prostore, leta 1953 pet, leta 1956 devet in leta 1958 že dvanajst prostorov.^^ Prva leta po ustanovitvi TMS Že ob ustanovitvi je imel muzej na voljo os- novne pogoje za uspešno delo in razvoj: usta- novno listino vlade, skromen delež rezerviranih proračunskih sredstev, bodočo lokacijo, eksponate, na katere je lahko zanesljivo računal, večje število posameznikov, strokovnjakov in entuziastov, ki so bili pripravljeni delati na projektu ohranjanja tehniške dediščine, in predvsem odlično vodstvo. V začetku petdesetih let 20. stoletja je bil profesor Franjo Baš nesporno eden najvidnejših oz. naj- boljših slovenskih muzealcev. Po 15-letnem vode- nju Pokrajinskega muzeja v Mariboru je prav z otvoritvijo novih zbirk tega muzeja leta 1947 do- segel vrh v tedanjem slovenskem muzealstvu. Ob- seg in predvsem kakovost muzeološke postavitve Pokrajinskega muzeja Maribor je bila tistega leta evropsko primerljiva. Franjo Baš je deloval v Ma- riboru do leta 1950, ko je postal vodja Odseka za muzeje, galerije in spomeniško varstvo pri Mini- strstvu za znanost in kulturo LRS v Ljubljani. Isto leto je postal tudi honorarni predavatelj za mu- zeologijo in spomeniško varstvo na filozofski fakulteti ljubljanske univerze.^3 Novoustanovljeni tehniški muzej v Ljubljani praktično ni mogel pri- dobiti za ravnatelja uglednejšega in bolj izkuše- nega muzeologa, kot je bil Franjo Baš. Mehora M., Gozdarski, lesnoindustrijski in lovsko teh- niški muzej. Les, 1953, str. 165. Kronika razvoja gozdarskega, lesnega in lovskega mu- zeja, tiskopis, priloga tlorisov. Dokumentacija TMS. 13 Šorn J., In memoriam Franja Basa, Kronika, XV/1967, št. 2, str. 115. Ob pomoči Društva inženirjev in tehnikov Slovenije je pričel TMS pripravljati razvid doseg- ljivega zgodovinskega tehniškega gradiva in hkrati iskati razstavne prostore v Ljubljani. Terensko delo v zvezi s tehniško dediščino je kmalu pokazalo, da dediščino marsikje dobro vrednotijo in da so krajani Krope, Železnikov, Jesenic, Tržiča, Raven in Idrije že pričeli razmišljati o krajevnih tehniških muzejih. Na ta način so omenjeni krajevni tehniški muzeji že na začetku petdesetih let 20. stoletja nastajali kot dislocirane zbirke TMS ali natančneje s pomočjo osrednjega tehniškega muzeja v Ljub- ljani. Poudariti moramo, da vodstvo muzeja ni vztrajalo na predhodni ustanovitvi mreže krajev- nih tehniških muzejev in kasnejšemu odprtju osrednjega muzeja, ampak je do takšnega razvoja zbirk prišlo zaradi pomanjkanja ustreznih raz- stavnih prostorov v Ljubljani. Upoštevajoč izročilo o krajevni zgodovinski proizvodnji in varstvo tehniških kulturnih spo- menikov je TMS poizkušal popularizirati svojo ustanovitev z občasnimi razstavami, od katerih so bile najodmevnejše UNESCO-ve razstave o znan- stvenih odkritjih v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1952, o plastičnih masah v dvorani Ekonomske fakultete leta 1953, o zgodovinski sta- novanjski hiši na Slovenskem leta 1956 in o Josefu Resslu ob stoletnici njegove smrti leta 1957. Prve občasne razstave so pokazale vse težave zavoda, ki nima lastnih razstavnih prostorov in so narekovale vodstvu muzeja njegove prioritetne naloge. V soglasju s Svetom za kulturo in prosveto LRS in okrajnim ljudskim odborom Ljubljana - okolica je v ta namen TMS leta 1955 od Gozdnega gospo- darstva Ljubljana prevzel v upravo grad Bistra pri Vrhniki, kjer je Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije že imel muzejsko zbirko. S pridobitvijo Bistre za stalne muzejske, razstavne in depojske prostore je bil TMS postavljen pred dolgoletno obnovo Bistre kot kulturno-zgodovin- skega spomenika gotskega in baročnega stila. Ob- nova je bila še toliko zahtevnejša zaradi problema postopnega izseljevanja približno 40 družin iz objekta. Zahteven in kompliciran postopek obnove in revitalizacije objekta v kulturnem smislu se je pričel leta 1956. V njem so z naklonjenostjo so- delovali Izvršni svet ljudske skupščine LRS, Svet za kulturo in prosveto LRS, okrajni ljudski odbor Ljubljana, občinski ljudski odbor Vrhnika, Zavod za spomeniško varstvo LRS ter referata za spo- meniško varstvo okrajnega ljudskega odbora Ljub- ljana. Gozdarji so že leta 1954 obnovili vodno žago na vodno vreteno in obnovili gozdarsko oglarsko kočo z Jelovice, Lovska zveza Slovenije je v gozdu postavila preže, ELES je finančno omogočila mu- zejsko postavitev parnega stroja, ki ga je darovala mestna elektrarna ljubljanska, elektrarna Sava v 147 12 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 I ZOOI Posebnost GLLM je bila lovska zbirka, ob otvoritvi peta soba muzeja (fotodokumentacija TMS). Kranju je prispevala Dieslov stabilni stroj. Obnov- ljena je bila tudi vsa streha, odprt gotski križni hodnik iz leta 1449 in baročne arkade iz 17. stoletja in ponovno pozidan renesančni stražarski stolp. Z izselitvijo strank so več kot polovico teh bivalnih prostorov predelali v razstavne prostore, del pod- strešja pa v depojske prostore. Vzporedno z gradbenimi obnovitvenimi posegi na objektu nekdanjega samostana v Bistri je po- tekalo zbiranje muzejskega gradiva za prve raz- stavne zbirke, kot sledi: 1. gozdarsko /zgodovina gozdarstva ter nega in varstvo gozdov/, 2. lesarsko /kolarstvo, suhorobarstvo in žagarstvo ter kemična predelava lesa/, 3. lovsko /zgodovina lova in pre- gled slovenske lovne divjadi/ in 4. elektrotehnično /zgodovina elektrifikacije Slovenije/. Poleg parnega stroja iz mestne elektrarne ljub- ljanske in Dieslovega stabilnega stroja je TMS kmalu po ustanovitvi imel tudi poučno zbirko prvih generatorjev in delujočo hišno elektrarno iz leta 1911. V sklepni gradbeni in restavratorski fazi je bil tudi objekt in inventar kovačije na vodni pogon, ki naj bi ponazoril tehnologijo domače ko- vaške proizvodnje. Poleg organizacije dela novih krajevnih teh- niških muzejev, varstva tehniških kulturnih spo- menikov na terenu, obnove Bistre in zbiranja raz- stavnega gradiva je TMS opozarjal slovensko in svetovno javnost z objavami o slovenskih teh- niških pridobitvah v zbirki Vodniki TMS. Leta 1955 je izdal izjemno knjigo prof. ing. Alberta Strune Vodni pogoni na Slovenskem, kot ustrezno predzgodovino Litostroja, takrat novega tehniške- ga giganta pri nas. Populariziranje občasnih muzejskih razstav je potekalo z izdajo vodnikov, npr. ob razstavi znanstvenih odkritij /Mohorič, 1952/, o Bistri /Šušteršič, 1954/, o Josefu Resslu /Murko, 1957/, o idrijski kamšti /Struna, 1954/, o klavžah nad Idrijo /Mazi, 1955/ in žebljarskih ko- vačnicah, vigenjcih /Gašperšič, 1956/. Muzej je spodbujal obsežno raziskavo zgodovine in tehnike pridobivanja pohorskega stekla /Minarik/ in nov vodnik po Bistri in njenih zbirkah. Takoj po vselitvi v Bistro je vodstvo muzeja načrtovalo skorajšnjo preselitev v Ljubljano. Do tedaj pa si je zastavilo nalogo pripraviti razstave o telekomunikacijah, elektroniki, fiziki in kemiji. Tako bi lahko TMS vsestransko izvajal nalogo teh- niške ljudske univerze in ponazarjal pridobitve eksaktnih znanosti in njihove vplive na naše gos- podarstvo.*^ Iz povedanega je razvidno, da si je prvi rav- natelj TMS že v prvih letih po ustanovitvi muzeja naložil ogromno organizacijsko in intelektualno breme. Z muzeološko razstavnega stališča sta bili najpomembnejši leti 1953 in 1954. Dne 25. oktobra 1953 je bil svečano odprt Gozdarski, lesarsko- industrijski in lovski muzej, ki še danes zavzema pretežni del nekdanjega jedra kartuzije v Bistri. Baš F., Tetiniški muzej Slovenije, Poročila o institucijah, Zgodovinski časopis, XIV, 1960, str. 220. 148 49 KRONIKA 20OI VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 Razlika je le ta, da je omenjeni muzej danes razdeljen na posamezne samostojne oddelke, ki zavzemajo znatno večje razstavne površine kot ob otvoritvi. Izjemen razstavni dosežek je TMS uspel tudi naslednje leto, kar lahko razberemo iz dnevnega časopisja, ki je poročalo o dejavnosti muzeja v ted- nu muzejev.*5 Najprej so 3. oktobra 1954 odprli za javnost v Dnu nad Kropo odkrito, izkopano in zaščiteno "slovensko peč", posebno obliko talilne peči za proizvodnjo kovnega železa iz železove rude. V fužinarstvu je bila značilna prav za naše kraje. Listine iz 15. in 16. stoletja so pogosto na- vajale izraz "der windische Ofen", nihče pa te peči dotlej ni poznal. Slovenska peč je v bistvu avto- htoni gorenjski plavž. Pri nas se je pojavila kot napredna vetrna peč v 14. stoletju, kot zastarel železarski obrat so jo opustili v 18. stoletju, ko jo je nadomestila visoka peč.*^ S tem izjemnim od- kritjem je Franjo Baš demonstriral imeniten izsle- dek "industrijske arheologije" kot pomembne nove tehnike odkrivanja in zaščite tehniške dediščine in situ. Do samega odkritja je sicer prišlo po na- ključju, ob gradbenih delih izkopa trase nove ceste iz Krope do Jamnika na Jelovici. Ves nadaljnji po- stopek odkopa, dokumentiranja in zaščite je Franjo Baš izvedel v skladu z uveljavljenimi in pred- pisanimi strokovnimi standardi. Pomembno logi- stično podporo pri fizični realizaciji odkopa in za- ščite so jim nudili odborniki Kovaškega muzeja v Kropi, vodstvo tovarne Plamen v Kropi in vodstvo občinskega ljudskega odbora v Kropi. Pomemben prispevek k spoznavanju odkritega tehniškega spomenika metalurške veje je prispeval z objavo tudi univerzitetni profesor Ciril Rekar.*'' Dne 8. oktobra 1954 so se sestali muzealci v Idriji, kjer so na konferenci proučili položaj pri- morskih muzejev. To srečanje je bilo uvod v slav- nostno odprtje znamenite idrijske kamšti, hiše z vgrajenim orjaškim lesenim vodnim kolesom, ki je vse do leta 1948 poganjalo črpalni mehanizem v idrijskem rudniku. Ob tej priliki je TMS izdal poseben vodnik izpod peresa Alberta Strune. Na zadnji dan tedna muzejev, 10. oktobra 1954, so v Bistri pri Vrhniki svečano odprli obnovljeno žago venecijanko na vodno vreteno. Žaga je na istem mestu pričela žagati les že v času kartu- zijanov. Na likovnih upodobitvah kartuzije je iz- pričana že leta 1658, v urbarju gospostva Bistra pa leta 1659. Redno žaganje hlodovine z omenjeno žago so opustili leta 1904 zaradi izgradnje parne žage v neposredni bližini. Po drugi svetovni vojni je bila venecijanka prvič obnovljena in je pred- vsem v obdobju 1948 do 1951 intenzivno obrato- vala. Leta 1952 je venecijanka prenehala žagati, ministrstvo za lesno industrijo pa jo je celo de- montiralo in stavbo podrlo. Na pobudo vodstva TMS so strokovni delavci muzeja pričeli poizve- dovati o tipih najstarejših vodnih žag v nepo- sredni okolici Bistre, predvsem Borovnice, Vrhnike in Polhovega Gradca.*« Voz in jarem žage so pre- vzeli iz opuščene žage istega tipa na Vrhniki. Iz splošnega ljudskega premoženja jo je odstopil LIP Ljubljana oziroma Lesno industrijsko podjetje LIKO Vrhnika. Vodno korito z zapornicami, vre- teno in drugi pogonski elementi so bili rekon- struirani. Organizacijo obnove je prevzel zunanji sodelavec muzeja Miloš Mehora, njeno fizično iz- vedbo pa tesarski mojster Anton Petrič iz Borov- nice, ki jo je ponovno jpostavil na istih temeljih, na katerih je stala nekoč.*^ Zapisniki sej muzejskih odborov TMS Pomemben in zanimiv vpogled v nastajanje in prva leta delovanja TMS odpirajo ohranjeni zapisniki različnih muzejskih odborov, ki so vezani v obliki kronike in zajemajo obdobje med letoma 1950 in 1965. Najpomembnejši odbori so bili: Pri- pravljalni odbor za slovenski tehniški muzej, mu- zejski odbor TMS, muzejski odbor Gozdarskega, lesnega in lovskega muzeja, različne strokovne ko- misije in razni izvršni odbori muzeja.2" Natanč- nejša analiza zapisnikov bi znatno presegla obseg tega prispevka, zato sem izbral le določene za- nimivosti, ki lahko dodatno osvetiijo obdobje prve- ga ravnatelja. Prvi zapisnik iz 10. seje pripravljalnega odbora za ustanovitev TMS v kabinetu univerzitetnega profesorja Cirila Rekarja navaja zelo dober odmev med zbiratelji tehniške dediščine na terenu, kar so potrdili muzejski odbori na Jesenicah, v Kropi, Kamni Gorici in Železnikih. Dogovorili so se tudi o sodelovanju pri organizaciji steklarskega oddelka TMS, ki bi bil v steklarni v Hrastniku.^* Nekaj časa je člane pripravljalnega odbora TMS skrbelo, kaj bo od eksponatnega gradiva v Bistri sploh ostalo, če bi Gozdarski inštitut Slovenije, po izgradnji novega objekta, prenesel svojo muzejsko zbirko na novo lokacijo. Vodstvo inštituta je muzeju zagotovilo, da lahko skoraj vse gradivo ostane v Bistri.22 Pri- pravljalnemu odboru muzeja je vodstvo inštituta predlagalo ing. Mirka Sušteršiča kot najustrez- *^ Ljudska pravica, šl. 252, 20. oktober 1954. Baš F., Slovenska peč v Dnu nad Kropo, Ljubljana 1954, sir. 34. Rekar C, Slovenska peč v Kropi, Ljubljana 1954. *« Sevnik F., Zapiski o žagah v Bistri, tiskopis. Dokumen- tacija lesarskega oddelka TMS. *" TMS, Kronika razvoja gozdarskega, lesnega in lovskega muzeja, tiskopis, str. 6, Dokumentacija lesarskega od- delka. ¦^^ Zapisniki sej muzejskih odborov. Dokumentacija TMS. 2* Prav tam,/1. 6. 1959/. 22 Prav tam, /23. 3. 1951/. 149 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 ) 2001 nejšega strokovnjaka za vodenje dela Gozdarsko, lesarsko, lovskega muzeja.^^ Sušteršič je vodil ta del muzeja nadaljnjih 15 let. Zanimiv je zapisnik iz leta 1953, ko je Franjo Baš prvič naveden kot di- rektor TMS. Dejavnost muzeja je bila opredeljena na treh področjih: deponiranje gradiva, priprava stalnih in občasnih tipoloških razstav in restav- riranje terenskih objektov. Diskutirali so o otvoritvi lovskega oddelka v Ljubljani, kot možne lokacije pa navedli ljubljanski grad, Bellevvue, Cekinov grad in novo inštitutsko stavbo pod Rožnikom. Prevladal je Bašev predlog za ljubljanski grad. Pro- fesor Sevnik je omenil badi pogovor s podpred- sednikom Mačkom, ki je bil naklonjen muzeju in je soglašal z njegovo premestitvijo v Ljubljano.^^ Ne prva, ne druga pobuda se nista nikoli ures- ničili. Istega leta se je kot zunanji sodelavec pri- družil delu muzeja Miloš Mehora, sicer delavec Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slo- venije. Slednji je avtorju tega prispevka še v letih 1988 in 1989 pomagal pri delu v depojih gozdar- skega in lesarskega oddelka. Mehorov prispevek k razvoju GLLM, kasneje predvsem gozdarskega in lesarskega oddelka TMS, je bil izjemen. Prva poslovna bilanca GLLM izkazuje, da je muzej pridobil do konca oktobra od Inštituta za gozdno in lesno industrijo 98.000 din, od TMS 202.000 din in od gozdarskih in lesnoindustrijskih podjetij 117.000 din?^ Dobro četrtino potrebnih sredstev za delovanje GLLM je neposredno doti- ralo gospodarstvo. Takšno razmerje med proračun- skimi sredstvi in direktnimi donacijami stroke mu- zeju se kasneje žal ni več ponavljalo. Za nadaljnje delo TMS je bil zelo pomemben sestanek, ki ga je predlagal Svet za prosveto in kulturo LRS. Dnevni red sestanka je imel samo eno točko, upravljanje gradu v prihodnosti. Dote- danji upravitelj gradu Bistra, Gozdno gospodarstvo Ljubljana, je nameravalo preseliti svoje prostore iz Bistre na Vrhniko. S tem se je problematika vzd- rževanja imenitnega zgodovinskega objekta še bolj zaostrila. Ravnatelj Baš je predlagal, da preide grad Bistra v lastništvo mestnega ljudskega odbora (MLO) Vrhnika, ki ga preda v upravo TMS, kar so sodelujoči soglasno sprejeli.^^ Zakonsko podlago je Bašev predlog pridobil z odločbama MLO Ljub- ljana. 1. maja 1955 je TMS prevzel v upravljanje in uporabo grad Bistro z okolico in grajsko elek- trarno, ob koncu leta pa še približno 7 hektarov gozda med gradom in železniško progo. Skupna površina dodeljenih zemljišč je tako znašala okrog 11 hektarov. S prevzemom gradu je uprava mu- zeja prevzela tudi stanovanjsko problematiko pre- 23 Prav tam, /št. 144/51/. 2* Prav tam, /11.4. 1953/. 25 Prav lam,/31. 10. 1953/. 26 Prav tam, /22. 9. 1954/. ostalih stanovalcev. Istega leta je Inšhtut za gozd- no in lesno gospodarstvo izločil GLLM iz svojega sestava, tako da je postal povsem samostojna stro- kovna delovna enota v okviru TMS, v katerega je bil vključen pravno in finančno.2'' Leta 1955 je v zapisnikih prvič naveden tudi kustos Marjan Vidmar, kasnejši dolgoletni direktor TMS. V Bistri je ob tej priliki potekala razprava o ureditvi podvoza oz. popravila obokov grajskega objekta nad lokalno cesto.28 Ravnatelj je določil tudi pristojnosti v Bistri. Ing. Sušteršič je bil uprav- nik v Bistri in vodja GLLM, kustos Vidmar pa je imel upravo nad gradbenimi deli v gradu in oko- lici. Upravnik Sušteršič je vodil izplačevanja in tehnični nadzor nad tesarji in kleparji, kustos Vid- mar pa je odločal o arhitektonskem izoblikova- nju.25 Marjan Vidmar je direktorske naloge pre- vzel leta 1963 in jih opravljal do leta 1994. Za razvoj TMS je bilo pomembno tudi leto 1959, ko je ravnatelj Baš sklenil obnoviti nekdanji staržarski stolp v Bistri ter pričeti z gradnjo ko- vačije, kakršna je bila nekdaj na Muti. Vanjo so kasneje prenesli repač z Mute, valjčne mehove iz Batuj, mali repač iz Lovrenca na Pohorju in brusni kamen iz Velenja.^" Nakladanje sestavnih delov repača na Muti leta 1958 (fotodokumentacija TMS). 27 28 29 30 Prav lam,/15. 1. 1956/. Prav lam, /21. 3. 1955/. Prav tam, /13. 3. 1957/ Prav tam, /19. 6. 1959/. 150 ) ZOOI 12 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 Iz zapisnika seje strokovnega kolegija TMS je razvidno, da je ob koncu leta 1959 postal upravnik Bistre Marjan Vidmar, kot pripravnica pa je svojo dolgo delovno dobo pri TMS pričela Katica Kobe.31 Zadnji veliki, vendar neuresničeni projekt Franja Basa v Bistri je bila pridobitev gospodarskih poslopij za bodoči kmetijski muzej kot tudi mlina v neposredni bližini muzeja. Gospodarska poslopja je tedaj uporabljalo kmetijsko posestvo Barje za svojo redno dejavnost.-^^ Franjo Baš je zadnjič naveden kot ravnatelj TMS v zapisniku z dne 27. novembra 1962, Marjan Vidmar pa v isti vlogi prvič 15. marca 1963. V omenjenih zapisnikih žal nikjer ni naveden velik projekt prenosa parnega stroja nekdanje ljubljanske mestne elektrarne iz Ljubljane v Bistro, kot tudi ne drugih pomembnih elektroenergetskih eksponatov. Izjemno pomemben Bašev spomeniškovarst- veni kot tudi gospodarski ukrep je bil pričetek obnove male hidroelektrarne v Bistri leta 1959. Nekdanji lastnik veleposestva Franc Galle jo je dal zgraditi leta 1911. Rabila je za proizvodnjo isto- smernega toka za dodatni pogon parne žage, gos- podinjskih strojev in za razsvetljavo. Tehniški mu- zej Slovenije je že ob vselitvi v prostore nekdanje kartuzije potreboval za ogrevanje in razsvetljavo razstavnih prostorov razmeroma velike količine električne energije. Udejstvovanje Franja Basa pri ustanavljanju krajevnih tehniških muzejev Prvi direktor TMS je aktivno sodeloval pri usta- novitvi več slovenskih lokalnih tehniških muzejev. S stališča varovanja premične in nepremične teh- niške dediščine so izjemno pomembni muzeji v Kropi, Idriji, na Ravnah na Koroškem, Jesenicah in v Železnikih. Če uporabimo današnjo termino- logijo, je TMS prav ob ustanovitvi izvajal naj- intenzivnejšo in dolgoročno najpomembnejšo na- logo matične ustanove v obliki aktivnega sousta- navljanja krajevnih tehniških muzejev, ki so ohra- njali tehniško dediščino. Pri nekaterih muzejih je Franjo Baš strokovno spodbujal in sodeloval pri nastajanju zbirk, pri nekaterih pa je bil tudi avtor prvih muzejskih postavitev. Kovaški muzej v Kropi Zaradi bogate kulturne dediščine, močne za- vesti krajanov o njenem pomenu in predanega de- la zadnjega ravnatelja kroparske žebljarske zadru- gi Prav tam,/23. 11. 1959/ 32 Prav tam,/11. 5. 1962/. ge Joža Gašperšiča pri ohranjanju tehniške de- diščine je 29. junija 1949 občinski ljudski odbor v Kropi imenoval petčlanski iniciativni odbor za ustanovitev kovaškega muzeja. Pri bodočem delu tega odbora so sodelovali Franjo Baš, tedanji načelnik odseka za muzeje, galerije in spomeniško varstvo pri Ministrstvu za znanost in kulturo LRS, Ciril Rekar, redni profesor na Visoki tehniški šoli in predstojnik Metalurškega inštituta v Ljubljani in Črtomir Zore, profesor Industrijsko kovinarske šole v Kropi. Uprava tedanje tovarne Plamen je muzejskemu odboru odstopila prostor v prvem nadstropju znamenite fužinarske hiše, kjer je bila dotlej kovinarska šola. Zaradi finančnih razlogov se je muzej dalj časa imenoval Zbirni center Slovenskega tehniškega muzeja. Leta 1951 je minister za znanost in kulturo LRS potrdil mu- zejski odbor, v katerem je skrbel za zbiranje in varstvo gradiva Joža Bertoncelj.33 Avtor prve raz- stavne zbirke v štirih prostorih je bil Franjo Baš. V prvi sobi je bilo razstavljeno oglarstvo, uporaba vodne sile, fužinarstvo in prevoz, v drugi sobi kovaštvo z maketo vigenjca in kovaškim orodjem, v tretji sobi kovaški izdelki: žeblji, zakovice, vijaki, plezalni klini, kovani umetniški izdelki, smučarsko okovje, verige, tehtnice in ključavničarski zdelki, v četrti sobi predmeti iz kulturne zgodovine in etnologije kraja.^ Minister za znanost in kulturo Boris Ziherl je 29. junija 1952 svečano odprl muzej za javnost. Spomladi leta 1953 so pri odkopu jamniške ceste odkrili temelje slovenske peči. Odkop, dokumen- tiranje in zavarovanje tega tehniškega spomenika je osebno usmerjal in nadzoroval Franjo Baš. Leta 1955 sta člana muzejskega odbora Janez Šmitek in Filip Legat s podporo TMS pričela raziskovati štiri rudarske jame na zahodnem robu kroparskega amfiteatra. Našla sta nekaj jamske opreme, izme- rila jame in naredila opise k risbam. Ekipo je vodil Franjo Baš. Pregledali so nahajališča rudnih jam, rudnih perišč in oglarsko rudnih poti v jamniški Jelovici ter zapisovali izročilo in podatke o oglarjih in rudarjih na Jamniku in v Lajšah. Mestni muzej v Idriji V Idriji so pričeli muzej ustanavljati leta 1950. Najboljši vpogled v ta prizadevanja nam dajejo ohranjeni zapisniki sej pripravljalnega odbora.35 Prvi sestanek omenjenega odbora je potekal v idrijski gimnazijski zbornici. Na njem so bili pri- 33 Gašperšič J., Nastanek in delo kovaškega muzeja v Kropi, Kronika, VII, 1959, št. 1, str. 54-55. 3* Štekar-Vidic V., Kovaški muzej, Kroparski zbornik, Kro- pa - Radovljica 1995, str. 253. Zapisnik 1. seje pripravljalnega odbora za ustanovitev idrijskega muzeja /Idrija, 26. 6. 1950/ Dokumentacija Mestnega muzeja Idrija. 151 12 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 1 IOOI šotni predstavniki občinske oblasti, rudnika, vod- stva gimnazije, šole učencev v gospodarstvu in občinske zveze borcev. Udeleženci prvega sestanka so določili, da bo težišče muzeološkega dela mu- zeja na ohranjanju tehniške dediščine rudnika in širšega okraja. Osrednja tehniška muzejska zbirka naj bi bila sčasoma dopolnjena z oddelkom za etnologijo, geologijo in mineralogijo, prirodo- slovjem, arhivom in knjižnico ter s pričevanjem o narodnoosvobodilnem boju v okraju. Pomembno poslanstvo muzeja je bila tudi skrb za ohranitev podobe Idrije kot najstarejšega slovenskega rudar- skega mesta v tehniškem, sociološkem in etnološ- kem pogledu. Člani pripravljalnega odbora so si razdelili naloge, potrebne za ustanovitev muzeja, zlasti tiste o zbiranju denarja, popularizacijo zami- sli o ustanovitvi muzeja in preprečevanju uniče- vanja eksponatnega gradiva na terenu. Največje breme dela pripravljalnega odbora muzeja je prevzel Janko Trošt, predmetni učitelj na gimnaziji v Idriji. Za ustanovitev muzeja je bil izjemno po- memben tudi sestanek dne 8. maja 1951, na ka- terem so izvolüi muzejski odbor.^^ Poleg članov pripravljalnega odbora idrijskega muzeja so sreča- nju prisostovali tudi člani pripravljalnega odbora slovenskega tehniškega muzeja pri Ministrstvu za znanost in kulturo LRS in sicer Ciril Rekar, di- rektor zavoda za varstvo spomenikov Edo Turnher in referent za kulturo pri svetu kulture in prosvete LRS Franjo Baš, kot tudi drugi predstavniki oblasti, partije, rudnika in drugih ustanov mesta in okraja. Otvoritvena govora sta imela Ciril Rekar in Franjo Baš. Prvi bolj v smislu politično gospodarskega pomena ustanovitve kulturne ustanove, drugi bolj v zgodovinsko humanističnem smislu. Franja Basa je zlasti skrbelo pospešeno propadanje in uniče- vanje tehniške dediščine v kraju, katero je po- trebno prekiniti in preusmeriti v povsem na- sprotno smer. Najpomembnejši skrbnik gradiva naj bo muzej, vendar se je Baš zavzel tudi za usta- novitev muzejskega društva v Idriji, ki bi s svojo številčnostjo in delom na terenu poglobil in utrdil uspešnost varovanja dediščine. Sestanek se je za- ključil z izvolitvijo 7 članskega muzejskega odbora, ki je takoj pričel delati. Prvi uspeh dela muzej- skega odbora je bila uradna odločba o prenosu žitnega skladišča, črpalke "kamst", parnega stroja in batne črpalke v jašku Borba, parnega bate- rijskega kotia v izbirnici, Dieslovega motorja v elektrarni in plinskega generatorja v topilnici z državnega podjetja Rudnik živega srebra na muzejski odbor Idrija.^^ Drugi in najpomembnejši 36 Zapisnik sestanka izvolitve odbora "Muzeja v Idriji" /10. 5. 1951/, Dokumentacija Mestnega muzeja Idrija. 37 Odločba Vlade LRS, Svet za industrijo, /21. 7. 1952/, Do- kumentacija Mestnega muzeja Idrija. rezultat dela odbora je bila uradna ustanovitev muzeja. Ustanovil ga je ljudski odbor mestne ob- čine Idrija na predlog sveta za prosveto LRS.38 Iz dokumentacije je razvidno, da je Baš aktivno sodeloval pri delu muzejskega odbora in mu sve- toval pri ohranjanju eksponatov tehniške in tudi druge dediščine. Nesporno je bil močno navezan na ta rudarski kraj in si nesebično prizadeval za ohranjanje njegovega kulturnega izročila. Ob neki priložnosti je zapisal: "Idrija je iiraj bregov in zelenja, voda in pod- zemlja, svet za sebe, ki ga je treba videti in do- živeti To je kraj rudarjev, ki so si postavili glasno govoreče spomenike lastne tehniške in kulturne delavnosti, bivališče smotrnih, bistrih in živahnih ljudi "39 Delavski muzej na Ravnah na Koroškem Najvidnejši in najagilnejši zagovorniki ustano- vitve tehniškega muzeja na Ravnah na Koroškem so bili Franjo Baš, dr. Franc Sušnik, Avgust Kuhar ter direktor železarne na Ravnah Gregor Klančnik. Leta 1951 so ustanovili pripravljalni odbor muzeja. Vsebinska zasnova nastajajočega muzeja je bila osredotočena predvsem na prikaz tehnološkega razvoja črne metalurgije in na prikaz zgodovine delavstva in njegovega načina življenja. Muzealci in drugi ljubitelji tehniške dediščine so si zastavili tudi nalogo, da muzejska razstava pokaže ponos in spoštovanje krajanov do kulta delavcev, de- lavskih kolektivov in boja za izboljšanje svojega socialno ekonomskega položaja. Prve depojske prostore so pridobili v gimnaziji, prve razstavne pa v poslopju na dvorišču ravenskega gradu.^^ Po- memben zagon pri ustanavljanju muzeja je dala izdaja knjige Ivana Mohoriča, ki je obdelal zgo- dovino industrializacije Mežiške doline. Muzej je bil ustanovljen leta 1953. Pri delu muzeja sta so- delovala tudi ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru Bogo Teply in kustodinja Tončka Urbas. Vztrajnost Franja Basa pri vzpodbujanju do- mačinov za muzejsko delo je lepo opisal Avgust Kuhar, brat pisatelja Prežihovega Voranca: "Ljubljanski muzejski odbor nas ni vedno pustil na miru. Dobivali smo celo tiste nesramne formu- larje, kamor moraš zapisati, kaj si zbral in celo do podrobnosti, kako se tisto naziva, iz kakega materiala je in tako dalje. Ne da bi ne vedeli, le bilo ni ničesar takega v zbirki. Ker pa so dali tudi 38 Odločba o ustanovitvi predračunske ustanove s samo- stojnim financiranjem "Mestni muzej v Idriji" /21. 1. 1953/, Dokumentacija Mestnega muzeja Idrija. 39 Baš F., Vtisi iz Idrije, Idrijski razgledi, 1 št. 2, 1956, str. 63. 40 Sušnik F., O delavskem muzeju, Koroški fužinar, 1953, šl. 8-10, str. 7. 152 ) 2001 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 Otvoritev Tehniškega muzeja Železarne Jesenice leta 1960 (fotodokumentacija Muzeja Jesenice). kak denar, je bila zveza le potrebna, čeprav smo tiste ficke nalagali kar v banko. Kam jih boš pa trosil, če ne delaš dosti. Kadar je bilo treba kaj na- praviti, je "predsednik" odstopil dr Sušniku, pa je že spet kako šlo in vse, kar je šlo, je šlo pač tam. Lani pa se je s poletjem stvar zaostrila. Prof. Baš, ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije, je kar naprej stal tu. Na daljavo še gre nekako: ne pišeš, ali pa že kako poveš, da je mir Zelo hitro pa je pogruntal, da če obisk najavi, takoj dobi sporočilo, da v mežiški dolini nobenega ne bo doma - in začel je prihajati nenapovedano. To je bilo zelo stisnjeno, kar naprej se tudi ne moreš izmikati Nazadnje pa ti obiski le niso bili tako slabi Pritisnili so odbor ob zid, predsednik pa je potisnil naprej. Prof. Baš je obhodil vse naše centre in dobil predvsem pri direktorju železarne Klančniku ter na Muti in v Mežici taka zagotovila, da je bilo mogoče misliti naprej, samo če je kdo hotel malo bolj delati V prvih sedmih letih delovanja je muzej po- kazal izjemne rezultate pri ohranjanju tehniške in kulturne dediščine svojega kraja. Otvoritve so pra- viloma potekale na dan republike, 29. novembra, in si sledile kot po tekočem traku. Leta 1953 so prestavili na dvorišče muzeja repač z Mute, leta 1954 so odprli železarski in rudarski oddelek s štu- dijsko knjižnico, leta 1955 gozdarski oddelek, leta 1956 so dopolnili in posodobili železarsko zbirko, leta 1957 je odprla svoj oddelek tovarna polje- delskega orodja in livarna Muta, leta 1958 so se v Kuliar A., Repač na Ravnati, Koroški fužinar, 1954, šl. 1- 2, str. 7. muzejsko dejavnost vključili tudi kmetijci s posta- vitvijo dimnice vzhodnoalpskega tipa, leta 1959 je postavil rudnik Mežica staro mehansko peč za topljenje svinca, leta 1960 so postavili enoramenski žerjav iz fužin na Prevaljah in leta 1961 še kaščo.'*^ Tehniški muzej Železarne Jesenice 27. oktobra 1950 je bil ustanovljen zbirni urad za zbiranje tehniških predmetov muzejske vred- nosti v Železarni Jesenice. Urad je pridobil prve depojske prostore v Kosovi graščini na Jesenicah, kjer so zbrano gradivo tudi sproti inventarizirali. Člani urada so organizirali terenske ekipe, ki so obhodile vse kraje, kjer so kopali in nabirali rudo in kjer so stale nekdanje fužine s plavži in kova- čijami. Poleg eksponatnega gradiva so zbirali tudi pomembno arhivsko gradivo. Istega leta je Mini- strstvo za znanost in kulturo LRS potrdilo pri- pravljalni odbor za ustanovitev Tehniškega muzeja na Jesenicah. 26. aprila 1951 je zbirni urad prvič predstavil javnosti zbrano gradivo v telovadnici osnovne šole. Naslednje leto so terenske ekipe iz- vedle obsežno raziskovalno in zbiralno akcijo v Bohinju, ki je imel izjemno bogato fužinarsko, goz- darsko, oglarsko in kovaško dediščino. Leta 1953 je obseg zbranega eksponatnega gradiva terjal pri- dobitev stalnih muzejskih prostorov. Vodstvo Že- lezarne Jesenice je odstopilo muzeju določene pro- *2 Dolinšek M., Delavski muzej na Ravnah na Koroškem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1979, št. 1-2, str. 617. 153 12 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 200I store Ruardove graščine na Stari Savi, delavski svet železarne je leta 1954 imenoval upravni odbor bodočega muzeja, imenoval Slavka Smoleja za j prvega ravnatelja muzeja in 21. januarja 1956 po- \ trdil statut Tehniškega muzeja Železarne Jesenice \ kot posebnega muzeja za raziskovanje zgodovine : rudarstva in železarstva na Gorenjskem. Repub- liško potrditev je muzej pridobil 9. septembra 1961, ko ga je uradno registriral Svet za kulturo in ¦ prosveto LRS. Do leta 1957 je največ eksponatnega j gradiva zbral in uredil Slavko Smolej.^^ Tako kot pri drugih tehniških muzejih po Slo- \ veniji je Franjo Baš tudi pri ustanavljanju jese- ¦ niškega muzeja prevzel pobudo, spodbujanje, stro- kovno svetovanje in usmerjanje dela muzejskih delavcev. Rezultat skupnih naporov vseh privr- žencev ohranjanja tehniške dediščine na Jesenicah : je bila svečana otvoritev prenovljene muzejske i zbirke leta 1960. : Železarski muzej Železniki j •i O soudeležbi Franja Basa pri nastajanju teh- i niške muzejske zbirke oziroma muzeja v Želez- t nikih je razmeroma najmanj podatkov. Dejstvo je, i da je TMS ustanovil v Železnikih v začetku pet- desetih let 20. stoletja svoj zbirni center. Najboljši : dokaz temu je ohranjen pečat, z napisom "Tehniški muzej Slovenije - zbirni center - Železarski muzej Železniki", ki ga hrani muzej kot zanimiv eksponat zgodovine svojega nastanka. Nobenega dvoma ni, da je formiranje zbirnega centra eksponatnega gra- diva vsaj v njenem začetku spodbujal in usmerjal ; TMS oziroma njegov prvi ravnatelj. ; Za pričetek varovanja nepremične tehrriške de- ; diščine v Železnikih gre zahvala akademiku dr. ; Francetu Steletu, ki je krajevnim oblastem pred- lagal zaščito plavža, kulturnega spomenika, ki je pričal o šeststoletni železarski tradiciji kraja ob Sori. Do zbiranja in varovanja premične tehniške ; dediščine v večjem obsegu je prišlo že leta 1949, ko so pripravili na Tehniški srednji šoli v Ljubljani ' prvo povojno obrtno razstavo. Kovinarska zadruga v Železnikih se je udeležila razstave s prikazom tradicionalne dejavnosti železnikarskih kovinarjev in svojimi novimi izdelki. Po zaključku razstave so eksponate pripeljali nazaj v Železnike in jih na- mestili v začasne prostore. Muzejska dejavnost v j kraju je dejansko zastala vse do leta 1965, ko je < muzejsko društvo Škofja Loka osnovalo svoj pod- ; odbor v Železnikih. Aktivno in razgibano želez- ; nikarsko muzejsko društvo je leta 1967 najprej i odprlo razstavo gozdno - lesarskega gospodarstva : Selške doline, leta 1969 pa še povsem prenovljeni! muzej s prikazom železarstva, gozdarstva in le- sarstva ter čipkarstva.44 Muzeološka izhodišča in zgodovinski pomen Franja Basa pri ohranjanju tehniške dediščine na Slovenskem Temeljno muzeološko in varstveno izhodišče prvega ravnatelja TMS je bilo ohranjanje tehniške dediščine "in situ". Najzgovornejši dokaz te trditve je Baševo izjemno in vztrajno prizadevanje pri soustanavljanju krajevnih tehniških muzejev v Kropi, Idriji, na Ravnah na Koroškem, Jesenicah in v Železnikih. V nobeni muzejski dokumentaciji ali objavljenem članku ni moč zaslediti dokaza ali trditve, da bi si bil Baš prizadeval za prenos eks- ponata ali skupine eksponatov v Ljubljano oz. Bistro, če niso obstajale vsaj najmanjše možnosti, da bi gradivo ostalo v nastajajočem krajevnem teh- niškem muzeju. Tudi če so se pojavljale resne te- žave v ustanavljanju tehniškega muzeja v kraju, je zastavil ves svoj ugled in napor za njihovo odstra- nitev. Decentralizirano muzealstvo na Slovenskem je bilo pri Bašu, tudi ali predvsem na področju tehniške dediščine, njegovo elementarno prepri- čanje in vodilo, ki je zaznamovalo njegovo celotno delovno dobo, morda še najbolj v letih 1950 do 1963. Znano je njegovo neomajno in trdno stališče, da je "vzoren muzej tisti, ki ima v svojih zbirkah čim manj starin, pa na terenu čim več spome- nikov, ki so v dobrem stanju, se pravi tam, kjer so nastali in za kateri kraj so nastali".^5 Tovrstno vodilo uvršča Basa med vnete zagovornike ohra- njanja dediščine v kraju nastanka, ki glede zago- tavljanja avtentičnosti dediščine do danes nima boljše alternative. Konceptualno prioriteto v TMS je videl v pri- kazu zgodovinskega in tehnološkega razvoja rudarstva, metalurgije, elektrifikacije, kmetijstva, gozdarstva, prometa in predelovalne industrije od rokodelstva dalje. Navedena področja so bile tiste proizvodne panoge, ki so bile v gospodarskem po- gledu na Slovenskem najpomembnejše. Kot izjem- no pomembno konceptualno nalogo vsake razsta- ve je Baš poudaril tudi njeno splošno kulturno poslanstvo, t.j. širjenje splošne omike med ljudmi na zelo gospodaren način. V nekem neobjavljenem besedilu je zapisal: "Vsak muzej je smotrna, znanstveno dognana razstava, ki je namenjena vsem, strokovnjakom in laikom. Pri današnji specializaciji je laik dejansko vsak izven svojega ožjega delokroga. V sedanji tis- kovni proizvodnji je posamezniku tudi fizično ne- 43 Konobelj T., Štiri desetletja muzeja Železarne Jesenice, Jelko in ljudje VI, 1991, str. 297-298. 44 Žumer N., Muzejska zbirka v Železnikih, Loški razgledi XVII, 1970, str. 152-158. 45 Baš A., Ob stoletnici rojstva Franja Basa, ČZN, 1999, št. 3, str. 488. 154 49 KRONIKA 200I VLADIMIR VILMAN: FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 mogoče, da bi prebral vse, kar izhaja tako, da ostaja posameznik nujno omejen samo na svojo lastno stroko in mu ostaja tuje vse, kar je izven nje. Posledica tega je, da je strokovnjak tudi vsak dan manj omikan človek. Pogoj omike pa je sodelovanje z njegovo okolico ali razumevanje nje in življenja družbene enote, ki ji pripada. V tej nevarnosti časa, da se s specializacijo strokov- njakovo obzorje omike manjša in zmanjša na kul- turno raven strokovnega ceha, je muzejska raz- stava najbolj ekonomična pot do omike. Če upo- števamo na primer, da je letos pozimi v desetih dneh obiskalo in si ogledalo razstavo novih tvoriv skoro 11.000 ljudi in se vprašamo, kdaj in v kakem času bi prebralo 11.000 ljudi tiskana dela ali po- slušalo predavanje o dognanjih, ki jih razstava po- nazarja, potem je ekonomičnost smotrnih razstav in s tem muzejev utemeljena. "^^ Izjemno pomembno je tudi Baševo stališče, da je lahko kakovostno delo v tehniških muzejih in tudi nasploh le teamsko delo, torej tisto, pri kate- rem tvorno sodelujejo strokovnjaki različnih teh- niških in humanističnih področij. Zal moramo ugo- toviti, da je teamsko delo, kot tudi medmuzejsko sodelovanje tehniških muzejev, znatno bolje funk- cioniralo v obdobju nastajanja slovenskih tehniških muzejev, v naslednjih desetletjih pa se je zaradi številnih kadrovskih, finančnih, organizacijskih in drugih razlogov vedno bolj krčilo, dokler se ni delovanje posameznega muzeja povsem osredo- točilo na "ukvarjanje samega s seboj". Temu je v veliki meri botroval tudi močan interes krajanov in krajevnih oblasti za osamosvajanjem krajevnih teh- niških muzejev, vedno večja konkurenca za do- deljevanje denarja iz skupnega republiškega vira kot tudi takratni način življenja nasploh. Daleč najpomembnejši zgodovinski pomen dela Franja Basa je ustanovitev mreže tehniških mu- zejev na Slovenskem kot konkretne posledice de- centralizacije muzejskih ustanov. Na ta način je bil ohranjen največji možni obseg tehniške dediščine, razpršene po vsej Sloveniji. Povsem razumljivo je, da so krajevni tehniški muzeji in domači muzeo- logi zagotavljali izdatnejšo finančno, prostorsko in organizacijsko podporo pri ohranjanju in varova- nju tehniške dediščine. Tako zastavljena "logistika" posameznih muzejev je omogočala ne le izdatnejše ohranjanje gradiva, temveč tudi zadostno osnovo za intelektualno nadgradnjo, to je raziskovalno po- glabljanje v tehniške, tehnološke kot tudi huma- nistične prvine gradiva in tedanjega načina živ- ljenja ljudi. Pranju Bašu je bilo že ob samem sno- vanju mreže tehniških muzejev v Sloveniji popol- noma jasno, da bo razpršeni model ustanavljanja tehniških muzejev zagotovil ohranitev bistveno večjega števila eksponatov, kot bi ga centralizacija v glavnem mestu. Ta bi že pri snovanju osred- njega tehniškega muzeja v Ljubljani nemudoma in z vso ostrino postavila pred muzejske delavce za- htevo po izdatnem izločanju "manjvrednega" gra- diva oziroma izbiranju najvrednejših eksponatov zaradi prostorske stiske razstavnih kot tudi depoj- skih prostorov. Izločeno gradivo bi bilo fizično uničeno in na ta način nepreklicno izgubljeno za naše muzeje. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Franjo Baš najzaslužnejša oseba pri snovanju in ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije kot celotne mreže tehniških muzejev na Slovenskem. Razumljivo je, da so mu pri tem delu izdatno pomagali številni ljubitelji tehniške dediščine po vsej Sloveniji, ne- katere gospodarske organizacije, osrednje repub- liške izobraževalne in raziskovalne institucije kot tudi krajevne in republiške oblasti. Takšen, na- ravnost izjemen intelektualni, organizacijski, fi- nančni in, če smo iskreni, tudi diplomatski podvig mu v času hudih gospodarskih in političnih pri- tiskov verjetno ne bi uspel, če ne bi imel nesporne stokovne avtoritete, neomajne volje do trdega dela in nadvse pokončne drže. 46 Baš F., O problemiti gozdarskega, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v okviru TMS, tipkopis, arhivska mapa Franja Basa, Dokumentacija TMS. 155 KRONIKA VLADIMIR VILMAN; FRANJO BAŠ IN PREMIČNA TEHNIŠKA DEDIŠČINA NA SLOVENSKEM, 141-156 20OI VIRI Uradni list LRS, št. 14/1951 Uradni list LRS, št, 34/1951 Dokumentacija TMS: - Baš F., O problemih gozdarskega, lesnoindus- trijskega in lovskega muzeja v okviru TMS, tip- kopis, arhivska mapa Franja Basa - Kronika razvoja gozdarskega, lesnega in lov- skega muzeja, tipkopis, priloga tlorisov - Odločba IGLG Slovenije, 21. 1. 1955 - Zapisniki sej muzejskih odborov: 1. 6. 1959, 23. 3. 1951, št. 144/ 51/, 11. 4. 1953, 31. 10. 1953, 22. 9. 1954, 15. 1. 1956, 21. 3. 1955, 13. 3. 1957, 19. 6. 1959, 23. 11. 1959 in 11. 5. 1962 Dokumentacija lesarskega oddelka TMS: Iz govora prof. Franje Sevnika ob otvoritvi Gozdarskega, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v Bistri dne 25. 10. 1953, tipkopis - Kronika razvoja gozdarskega, lesnega in lov- skega muzeja, tipkopis - Sevnik F., Zapiski o žagah v Bistri, tipkopis - TMS, Kronika razvoja gozdarskega,lesnega in lovskega muzeja, tipkopis Dokumentacija Mestnega muzeja Idrija: - Odločba Vlade LRS, Svet za industrijo, /21. 7. 1952/ - Odločba o ustanovitvi predračunske ustanove s samostojnim financiranjem "Mestni muzej v Id- riji" /21. 1. 1953/ - Zapisnik 1. seje pripravljalnega odbora za usta- novitev idrijskega muzeja /Idrija, 26. 6. 1950/ - Zapisnik sestanka izvolitve odbora "Muzeja v Idriji" /10. 5. 1951/ LITERATURA Baš Angelos, O mojem očetu, "Franjo Baš 1899- 1967, spominska razstava", katalog. Pokrajinski muzej Maribor. Baš Angelos, Ob stoletnici rojstva Franja Basa, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), 1999, št. 3, str. 488. Baš Franjo, Slovenski tehnični muzej. Ljudska pra- vica, 12. marec 1950, str. 4. Baš Franjo, Slovenska peč v Dnu nad Kropo, Ljub- ljana 1954. Baš Franjo, Tehniški muzej Slovenije, Zgodovinski časopis, XIV, 1960, str. 218-221. Baš Franjo, Vtisi iz Idrije, Idrijski razgledi I, 1956, št. 2, str. 63. Dolinšek Maks, Delavski muzej na Ravnah na Ko- roškem, ČZN, 1979, št. 1-2, str. 616-618. Gašperšič Jelo, Nastanek in delo kovaškega muzeja v Kropi, Kronika, VII, 1959, št. 1, str. 54-55. Kuhar Avgust, Repač na Ravnah, Koroški fužinar, 1954, ŠL 1-2, str. 7. Konobelj Tone, Štiri desetletja muzeja Železarne Jesenke, Jelko in ljudje, VI, 1991, str. 297. Kobe Arzenšek Katarina, Tehniški muzej Slovenije, Kronika, XVII, 1969, št. 1, str. 38-43 Ljudska pravka, št. 252, 20. oktober 1954. Mehora Miloš, Delo gozdarskega lesnega in lov- skega muzeja v Bistri, Les, 1954, str. 73-74. Mehora Miloš, Pomen muzejskih zbirk za zgo- dovino lesne industrije v Sloveniji, Les, 1955, str. 65-66. Mehora Miloš, Gozdarski, lesnoindustrijski in lovsko tehniški muzej. Les, 1953, str. 23-24. Rekar Ciril, Slovenska peč v Kropi, Ljubljana 1954. Sušnik Fran, O delavskem muzeju. Koroški fuži- nar, 1953, št. 8-10, str. 7. Šorn Jože, In memoriam Franja Basa, Kronika, XV, 1967, ŠL 2, str. 115. Štekar-Vidic Verena, Kovaški muzej, Kroparski zbornik. Kropa - Radovljica 1995. Žumer Niko, Muzejska zbirka v Železnikih, Loški razgledi, XVII 1970, str. 152-158. ZUSAMMENFASSUNG Franjo Baš und das bewegliche technische Erbe in Slowenien Die Anfänge einer systematischen Erhaltung des beweglichen technischen Erbes in Slowenien und die Gründung des Technischen Museums Slo- weniens sind aufs engste mit dem Wirken seines ersten Direktors, des Museumsangestellten, Histori- kers, Ethnologen, Geographen und Archäologen Franjo Baš verbunden. Durch Konzipierung und Gründung von technischen Museen in Slowenien rettete er - unter starker Mithilfe örtlicher Hobby- sammler von technischem Erbe und der damaligen Republik- und Ortsbehörden - zweifellos dessen kostbarsten Teil. Dabei ließ sich Baš in erster Linie vom Prinzip der Streuung der technischen Museen und Denkmäler über ganz Slowenien leiten. 156 __12 KRONIKA lOOI pregledni znanstveni članek UDK 929.6(497A) prejeto: 6. 2. 2001 Božo Otorepec dr., redni prof. v pokoju, Lintiartova 60, SI-1000 Ljubljana Krajevna heraldika na Slovenskem IZVLEČEK Avtor uvodoma načelno obravnava slovensko heraldiko v luči aktualnih potreb, ki nastajajo zaradi registrskih tablic kot tudi krajevnih grbov. Z njimi imajo številne novonastale občine brez zgodovinske tradicije velike oblikovne in vsebinske težave. V nadaljevanju daje pregled aktualnega stanja s podrobnimi opisi grbov. KLJUČNE BESEDE Slovenija, zgodovina od srednjega veka do novejše dobe, pomožne zgodovinske vede, heraldika, krajevna zgodovina SUMMARY LOCAL HERALDRY ON SLOVENE TERRITORY In his introduction the author deals with Slovene heraldry in principle in the light of actual needs that occur because of the registration plates and local arms, with which many newly formed communities with little or no historical tradition are experiencing great difficulties concerning form and content of the mentioned. In continuation Dr. Otorepec gives a survey on actual state with detailed descriptions of coats-of-arms. KEY WORDS Slovenia, History from the Middle Ages to the Modern Period, Auxiliary Historical Sciences, Heraldry, Local History 157 12 KRONIKA ) BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 2001 V zadnjem času so aktualni v zvezi z novimi registrskimi tablicami na avtomobilih, ki imajo poleg oznak registrskih območij in številk tudi krajevni grbi, kjer so vozila registrirana. Do tega je prišlo ' zato, ker so nove evro-tablice daljše kot prejšnje, pa je bilo zato potrebno izpolniti prazen ' prostor med oznako registrskega območja in šte- | vilko vozila. Da pa ne bi te nove tablice preveč spominjale na švicarske ali avstrijske tablice, kjer i uporabljajo kantonske oziroma deželne grbe, je j bUo sklenjeno, naj bodo grbi na naših tablicah manjši, v drugače oblikovanem ščitu in brez na- \ pisov - torej dejansko res le polnila praznega pro- stora. Prvotno je bilo zamišljeno, da bi na tablicah bili : le grbi mest, v katerih je sedež registracijskega \ območja - teh je bilo prvotno osem, kasneje so bila I dodana še tri - toda občine so predlagale ali dr- i žavni grb ali pa svoj lastni. Zato je bilo sklenjeno, naj bo na tablicah grb občine, kjer je vozilo re- gistrirano. To je pomenilo znatno razširitev števila ; grbov, saj je bilo tedajobčin v Sloveniji 61, ker pa ' jih je bilo v Ljubljani kar pet, jih je ostalo različnih , le 57. Od teh je imela občina Domžale grb Ljubljane, Gornja Lendava pa grb Murske Sobote I tako, da je bilo v rabi dejansko le 55 različnih i občinskih grbov. Sedaj je občin okoli 190. ! Od teh so imele historične grbe le občine starih j - po večini še srednjeveških - mest in le redkih i trgov, mnogo občin je dobilo krajevne grbe ozi- 1 roma simbole ali znake šele v zadnjih desetletjih in I so bili oblikovani brez upoštevanja osnovnih 1 heraldičnih pravil in zato po večini neprimerni. Žal pa so se mnoge občine sedaj znova odločale za te neprimerne "grbe" z izgovorom, da so bUi ti sprejeti v občinskih skupščinah in da se jih zato ne I more spreminjati, kljub temu, da so bili oblikovani i čisto nestrokovno, tako heraldično kot obliko- i valsko. Zaradi takega vztrajanja pri starih kra-1 jevnih "grbih" je tudi sedaj mnogo uporabljanih grbov na registrskih tablicah heraldično nepra-1 vilnih pa tudi historično netočnih. Grb je pred- I vsem barvni znak. Kot heraldične barve veljajo rdeča, modra, zelena in črna, kot kovini pa še zlata i oziroma rumena ter srebrna oziroma bela. Samoi teh šest barv - poleg naravnih barv kože in drevja i - je torej možno uporabiti pri oblikovanju grbov. ' Poleg tega je treba upoštevati še drugo osnovno pravilo heraldike, ki veleva, da more priti barva na ' kovino in obratno kovina na barvo. To se pravi: modri orel na srebrno polje ali srebrn/bel konj na rdeče polje, ne pa moder orel na rdeče polje! To i pravilo je bilo vpeljano zato, da bi bil grb kot znak' čim bolj kontrasten in torej jasno razpoznaven. Proti temu pravilu se cesto greši, zlasti pri mešanju modre in zelene barve, ki sta slabo ločljivi, na primer v novem grbu Litije. Daljna heraldična pra- vila velevajo, da ne smeta biti dva grba enaka, da morata biti torej jasno razpoznavna in ločljiva. Vsak grb mora biti oblikovan v heraldičnem ščitu, katerega oblika pa je stvar mode. Tako poznamo skozi zgodovino od začetkov grbov v tiidesetih letih 12. stoletja najprej romanske, spo- daj koničaste ščite, potem gotske, spodaj polkrož- no zaokrožene, renesančne, ko je bil ščit na erü strani vrezan za držanje kopja, kasneje zaradi za- htev simetrije pri oblikovanju grbov z dvema polkrožnima vrezoma, ki so značilni za 16. stoletje. Tem so sledili baročni ščiti z zvitimi okraski in vrezi ter še bolj bogato okrašeni renesančni ščiti 18. stoletja. S ponovnim oživljanjem klasične heral- dike v 19. stoletju pa se je ponovno začel - pred- vsem v krajevni heraldiki - uporabljati poznogotski ščit z vzporednima stranicama in polkrožnim za- ključkom na dnu. Oblika ščitov je torej predvsem zadeva mode, okusa časa, ko je grb nastal in nima s samim grbom nobene zveze, niti ni zanj po- memben. Mnogokrat opazimo posebno priljub- ljenost renesančnega ščita z dvema vrezoma ob straneh, podobnega razprostrti svinjski koži (Kranj, Tolmin, Ptuj), čeprav imajo ti kraji mnogo starejše pečatne oziroma grbovne podobe. Mnogim laikom se zdi namreč taka oblika ščita posebno "imenitna", čeprav je v bistvu neheraldična. Med posebnosti heraldike od 13. stoletja dalje sodijo tako imeno- vani "govoreči" grbi. Ti grbi namreč s svojo po- dobo "govorijo" o imenu lastnika grba, pri kra- jevnih grbih seveda o imenu kraja: "brežci" ob Savi za Brežice, cerkev za Cerknico, otok za Izolo, orel/postojna za Postojno, kolo-mož-vas za nemški Radmansdorf/Radovljico, riba za Ribnico, borovec skozi katerega "seva" sonce za Sevnico, konj za Konjice in orlova krila, nemško Sachsen ter cvetlici za nemški Feld za Sachsenfeld/Žalec. Za posebno domiselna moremo imeti omenjene grbe Sevnice, Radovljice in Žalca. Edini grbi, ki "govorijo" slo- vensko so grbi Brežic, Cerknice, Postojne, Ribnice, Sevnice in zlasti Konjic, grba Radovljice in Žalca sta razumljiva le v nemški govorici, Izole pa v latinščini. Priljubljenost takih grbov, zlasti v kra- jevni heraldiki, je očitna, saj je bil tak grb ra- zumljiv tudi nepismenemu. V heraldiki je pomembno opisovanje grbov, oziroma heraldično govorjeno "blazoniranje", ki mora biti takšno, da strokovnjak-heraldik takoj ve, za kakšen grb gre; na primer srebrn konj v rdečem pomeni vzpenjajočega srebrnega/belega konja obrnjenega vedno naprej, to je v heraldično desno stran. Pri blazoniranju se namreč grb opi- suje s stališča grba, torej ravno obratno kot grb gleda opazovalec. Pri pokončno razcepljenem grbu je desna stran tudi sprednja, oziroma boljša stran, leva pa zadnja oziroma slabša stran. Razen tega pozna heraldika še številne oznake za različne 158 ) 12 KRONIKA IOOI BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 razdelitve barvnih polj in geometrične like. Za razlikovanje raznih živali so veljala tudi določena pravila: pes se je na primer od volka razlikoval po tem, da je imel ovratnico pogosto z dodanim ob- ročem za držanje; vrana oziroma sraka ima kot tatinska ptica v kljunu vedno zlat prstan; noj, ki je po pravljici žrl železo, ima v kljunu vedno železno podkev; lev je vedno upodobljen pokončno in z dvojnim repom; ris ima vedno zelo kratek rep itd. Krajevni grbi imajo vedno samo ščit z grbovno podobo, nimajo torej za plemiške grbe še značilnih dodatkov, ki v takih primerih tvorijo kompleten grb: poleg ščita še na njem stoječi šlem s krono ali brez, šlemno pokrivalo iz blaga v barvah grba, ki je ščitilo kovinski šlem pred sončnimi žarki ter grbovno dragotino, ali okras na vrhu, ki je bil v starejši heraldiki iz nagačenega blaga ponovljena figura na primer živali iz samega grba, kasneje pa razne grbovne deske in podobno. Šele v 19. sto- letju so po vzoru napoleonovske mestne heraldike tudi v Avstriji konec tega stoletja začeli krajevne grbe dodatno označevati z nanje položenimi "zid- nimi kronami", ki so imele od 5-3 ein in bUe zlate, srebrne ali bronaste. Število ein in barva sta bili odvisni od velikosti kraja: deželna glavna mesta so na primer imela zidno krono v zlatem s petimi cinami, pri ostalih manjših je bila barva srebrna, ein pa manj. Od naših krajevnih grbov je tak grb z zidno krono dobilo Celje 1907, Postojna pa ob povzdigu v mesto leta 1909. Krajevni grbi so na- stajali na več načinov. Pri starih mestih in neka- terih trgih so nastali iz podob na krajevnih pe- čatih, od katerih so najstarejši od sredine 13. sto- letja. To se je zgodilo šele od sredine 15. stoletja dalje. Tako najdemo podobo s pečata mesta Ma- ribor iz sredine 13. stoletja preoblikovano v grb, torej v ščitu, šele sredi 15. stoletja. Isto je pri Ljubljani. Od podobe sv. Jurija na konju, ki ubija zmaja so v Piranu in v Ptuju vzeli kot mestni grb le Jurjev ščit: rdeč križ v belem polju. Na prve podelitve krajevnih grbov od strani mestnih gos- podov oziroma vladarjev naletimo šele v drugi polovici 15. stoletja: Kočevje 1471, Krško 1477, Lož 1477, ko so bili ti kraji povzdignjeni v mesta. Kar je grbov na trških ali mestnih pečatih iz 14. stoletja, so to grbi ali deli grbov mestnih gos- podov, ali pa gre za redke izjeme (Višnja gora, Sevnica). Veliko krajevnih grbov je bilo potem po- deljenih v 16. stoletju: Rogatec 1535, Št. Jurij 1539, Brežice 1535, Mozirje 1581. V grbih, podeljenih 1471-1477 Kočevju, Krškemu in Ložu, so poleg simbolov mesta (obzidje, stolpi) tudi farni patroni sv. Jernej, Janez Evangelist in sv. Jurij. Pa tudi pri drugih krajih, zlasti pa tistih, ki se sploh imenujejo po farnih patronih, prevladujejo v krajevnih grbi podobe teh patronov ali njihovi atributi. To bi kazalo na to, da so se mnogi krajevni pečati in grbih po njih razvili iz župnijskih pečatov, upo- rabljanih za potrjevanje rojstnih, poročnih, mrliš- kih in drugih cerkvenih poh-dil. Ta pojav je opaziti še v 19. stoletju, ko so natale nove občine, ki so v svoje uradne pečate mnogokrat prevzele farne patrone ali njihove atribute, na primer za sv. Petra prekrižana ključa ali v Mariboru goloba kot simbol farnega patrona Janeza Krstnika ali Jurjevi rdeči križi v belem. Tudi sv. Danijel v levji kletki kot nosilec grba mesta Celja sodi v to skupino. Sv. Marjeta v pečatu in grbu Kamnika je prišla tja zato, ker ji je bila posvečena kapela na kamniškem Malem gradu. Sv. Lenart v Slovenskih Goricah je imel v starem grbu seveda tega svojega farnega patrona, enako kot Sv. Lovrenc na Pohorju ali Radlje sv. Mihaela. Grbe iz 14. stoletja imata Sevnica in Ormož, iz 15. stoletia Celje, Kamnik, Kočevje, Koper, Krško, Ljubljana, Maribor, Piran in Ptuj, iz 16. stoletja Brežice, Črnomelj, Dravograd, Slovenska Bistrica, Kranj, Laško, Mozirje, Radovljica, Ravne, Slov. Bis- trica, Slovenske Konjice in Šentjur. V Valvasorjevi Knjigi grbov iz 1687-1688 prvič srečamo grbe Cerk- nice, Idrije, Metlike, Novega mesta, Postojne, Rib- nice, Škofje Loke, Tržiča in Vrhnike. Iz zadnjih desetletij ali iz najnovejšega časa pa so krajevni grbi Ajdovščine, Gornje Radgone, Grosuplja, Hrastnika, Ilirske Bistrice, Izole, Jesenic, Kopra, Lenarta, Litije, Ljutomera, Logatca, Murske Sobote, Nove Gorice, Pesnice, Pirana, Radelj, Ruš, Sežane, Tolmina, Trbovelj, Trebnjega, Velenja, Zagorja in Žalca. Najnovejši: Mengeš, Moravče, Trzin, Vodice, Domžale, Dol ... Zaradi vztrajanja pri starih napačnih grbih pa tudi zaradi nestrokovnega oblikovanja novih, je še vedno opaziti mnoge nepravilnosti: nesimetričnost grbovne podobe (Zagorje), nepravilnost pri razde- litvi grbovnih polj (Gornja Radgona), neheraldično oblikovanje grbovne podobe (vrtnica Nove Go- rice), grb je miniaturna slika kraja (Pesnica, Le- nart), vsebina grba je historično napačna (sonce namesto Meduzine glave pri Kopru, "petelinja noga" rodbine Malipiero pri Piranu, lipa namesto borovca v grbu Sevnice). Precej nepravilnosti je tudi pri barvah: tri nianse zelene v znaku Aj- dovščine, nekontrastnost na primer zelene in črne (Hrastnik), zelene in modre (Litija), rumene in bele (Murska Sobota), rdeče in črne (Sežana), zelene in modre (Trebnje), rumene in srebrne (!) (Velenje), modre in sive (Kranj). Izrazito neheraldični so "grbi", preoblikovani iz občinskih znakov: Ajdov- ščina, Logatec, Gornja Radgona, Pesnica itd. Nekatere občine so vztrajale na neheraldičnih ozi- roma anahronističnih grbovnih ščitih; tako Kranj, Ptuj, Pesnica, Tolmin. Drugi zopet niso razumeli razlike med pečatno in grbovno podobo: "pla- vanje" grbovne podobe v grbu Maribora, ki nima 159 12 KRONIKA BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 20OI podlage, ali "okrasitev" grbovnega polja okrog | "plavajoče" podobe z viticami in cvetlicami po \ starem pečatu v grbu Škofje Loke. Vse te napake j bi bilo treba ob reviziji teh krajevnih grbov po- praviti in jih strokovno, to je zgodovinsko in heraldično, pravilno oblikovati. SLOVENSKI KRAJEVNI GRBI i AJDOVŠČINA, središče Zgornje Vipavske doline V času Rimljanov je bil tu "castrum ad fluvium frigidum" t.j. utrdba ob mrzli vodi, ker je rečica Hubelj res zelo hladna. Od utrdbe je še danes ohranjeno obzidje z oboki, od 16-ih stolpov pa sta ohranjena le dva, iz srednjega veka ni ohranjenih ; omemb. Baje je 1507 cesar Maksimiljan I. dovolil \ lastniku Elacherju imeti dva letna sejma v tem kraju. Valvasor je Ajdovščino zaradi antičnih os- tankov imel celo za mesto, imenovano "Hay- duschna", ležeče na tedanji kranjsko-goriški meji. Stari pečat ali grb ni znan. Novi znak občine j Ajdovščina je iz zadnjih let; iz njega je bil tudi > zasilno prirejen znak za registrske tablice. Znak ^ ima spodaj tri odtenke zelene barve, edino po- I ševni cinasti nastavek zgoraj spominja na rimske ¦ ostanke oziroma "ajde", po katerih ima kraj ime. [ BREŽICE, mesto v Posavju Kraj, imenovan po "brežcih" ob reki Savi, se prvič omenja leta 1241. Trg je bil najkasneje v začetku 14. stoletja, kajti 1345, morda pa že 1322, se omenja že kot mesto. Mesto je imelo že v srednjem veku "govoreči" grb: ob tekoči Savi tri zelene "brežce" v črnem polju, ki je bilo izpolnjeno ! z rumeno/zlato konico. Tak grb ima tudi pečatnik l mesta iz 1530, ki je ohranjen v Štajerskem de- želnem arhivu v Gradcu. Leta 1535 so salzburški nadškofje kot mestni gospodje ta stari grb tudi potrdili. Novi grb je natančno prirejen po tem starem grbu. CELJE, glavno mesto Savinjske doline j Antično mesto Celea je bilo baje porušeno od Atile leta 452, toda zadnji antični celeanski škof se j omenja še konec 7. stoletja. Od antične Celeaeo \ ohranjeni številni napisni preostanki, ki so vzbujali ' pozornost že v 15. stoletju. Med leti 1122-1137 se | omenja Celje kot sedež mejnega grofa Savinjske krajine, leta 1229 pa se prvič omenja župnik. Kot trg je Celje omenjeno in prvič dokumentirano leta ; 1323, verjetno pa je bilo to že ok. 1300. Po letu ; 1436, ko so bili grofje Celjski povzdigujem v po-^ knežene grofe, se začne označevati kot mesto in leta 1451 mu grof Friderik 11. tudi formalno podeli pravo štajerskih mest, t.j. ptujsko mestno pravo in statut. Najstarejši mestni pečat je bil iz let 1450- 1459 in je imel letnico v rimsJdh številkah, drugi iz 1465 pa je imel letnico z arabskimi številkami. Oba sta imela kot pečatno podobo farnega patrona sv. Danijela v kletki med levi, držeč grb Celjskih gro- fov: v modrem polju tri zlate zvezde, razporejene dve zgoraj, ena pa spodaj. Leta 1907 je bil mestu potrjen grb; samo tri zvezde v modrem. CERKNICA na Notranjskem Kraj se prvič omenja v ohranjenih virih leta 1040 že kot sedež prafare. Kdaj je postal trg ni znano. Valvasor ga 1689 omenja kot "CircknLz - Cirkenza" med trgi na Notranjskem. Valvasorjeva Knjiga grbov ima tudi najstarejši znani grb kraja: v belem grbovnem polju na modri vodi nad ozkim zelenim pasom zemljišča ležeča v celoti rdeča cerkev kot "govoreči" grb za Cerknico. Leta 1982 je bil sprejet novi grb, ki simbolizira vodo z jezerom in ponikalnicami, travnike in gozdove ter Snežnik v ozadju. V letu 1992 je bilo sklenjeno, da se po- vrne k staremu "govorečemu" grbu s cerkvico na jezeru. ČRNOMELJ v Beli krajini Kot kraj se prvič omenja leta 1228, v oporoki Ortenburžanov iz 1277 pa je Črnomelj omenjen že kot trg. Mesto je postal šele v 16. stoletju, kajti viri iz 15. stoletja ga še vedno omenjajo le kot trg. Za trditev, da je 1457 dobil iste pravice kot Metlika, ni dokazov. Ohranjen je mestni pečatnik iz 1587 z grbom: v črnem polju rdeč okrogel stolp z vratno odprtino, tremi širokimi okni v nadstropju in štirimi nadzidki na vrhu. Barve so ohranjene v Valvasorjevi Knjigi grbov. DRAVOGRAD Nekdanji "Grad ob Dravi" se v zgodovinskih virih prvič omenja let 1161, kot trg med 1180-1192. Že v začetku 14. stoletja se omenja v kraju ko- rarski kapitelj, ki je imel v svojem pečatu veli- konočno jagnje z zastavico. Tudi trški pečat iz 1575 kaže v renesančno-baročnem ščitu tako jagnje z zastavico, kar kaže na to, da je trg prevzel ka- piteljski grb. V grbovniku C Koroškega deželnega arhiva v Celovcu je kot grb Dravograda belo jagnje v zelenem polju z rdečo zastavico z belim križem. Leta 1992 obnovljeni krajevni grb kaže sedaj belo jagnje v modrem grbovnem polju, stoječe na zelenem hribčku z omenjeno zastavico. 160 KRONIKA 2001 BOZO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 GORNJA RADGONA Kraj se prvič omenja že leta 1129, trg pa je postal šele leta 1907. Iz starejše dobe ni znan krajevni pečat ali grb. Sedanji grb je bil sprejet uradno leta 1986 in kaže (neheraldično) razdeljen ščit s tremi polji: zgornje levo polje je rumeno z vzhajajočim soncem in predstavlja srečno deželo slovenskih goric, zgornje desno polje je belo z rdečo zvezdo in gozdom, ki pomeni svobodno in ekološko značilnost pokrajine, spodnje polje je modro s 5 valovnicami in predstavlja reko Muro. Leta 1992 je bilo srednje polje spremenjeno in kaže rumen vinski grozd. Grb je značilen primer preobloženega grba s preveč znaki, kar mu jemlje jasno spoznavnost. GROSUPLJE Krajevno ime izhaja po Franu Ramovšu iz ne- kega neslovenskega osebnega imena. V virih se kot "Groslupp" prvič omenja 1136, v kasnejših turjaških urbarjih iz 15. stoletja kot "Gross Upell". V kraju so našli rimske ostanke, kajti na bližnjem griču s cerkvijo sv. Mihaela je bilo prazgodovinsko in rimsko naselje. Sedanji grb je bil pridobljen po natečaju 1992 in prikazuje motiv s konjsko glavo, vzet s prazgodovinske sponke, izkopane na Mag- dalenski gori pri Grosuplju, ki je eno od naj- važnejših halštatskih najdišč v Sloveniji. Grb pri- kazuje v belem polju črno konjsko glavo, stili- zirano po omenjeni prazgodovinski sponki, za več- jo barvitost pa sta spodaj dodana zeleni in rdeči pas. HRASTNIK Kraj je prvič omenjen v letih 1265/67 v šta- jerskem deželnem urbarju kot "Graeznich" s tremi kmetijami in županom. V fevdni knjigi grofov Celjskih je 1450 omenjen kot "Krastnigk". Kraj se je začel razvijati po 1807, ko so tu začeli kopati pre- mog, in po 1860, ko je začela obratovati kemična tovarna. Krajevni grb iz leta 1987 je imel zgoraj napis Hrastnik in rdečo petokrako zvezdo, sedanji pa kaže v rumenem grbovnem polju na zeleni podlagi zeleno retorto (za kemično tovarno), v njej silhueto dveh tovarn, nad njo črn pravokotnik z rumenima rudarskima kladivoma. Tudi ta grb je za jasen znak preobložen z vsebino, barvi zelena in črna pa veljata kot težko ločljivi. IDRIJA Grad v tem kraju se omenja že 1347, novi se- danji grad pa je bil zgrajen 1527, potem ko so leta 1490 tu odkrili živo srebro. Leta 1493 se omenjajo jame, v katerih so kopali živosrebrno rudo. Sama vas Idrija se omenja že okoli leta 1281. V Val- vasorjevem času 1689. leta je bila Idrija že trg. Kdaj je postala mesto, ni znano, ve se le, da je 1928 hotela imeti status mesta, ker da se kot taka omenja že v cesarskih listinah. V Valvasorjevi Knjigi grbov predstavlja grb Idrije v modrem polju v rdečo suknjo pod koleni oblečen bog Merkur. Ta drži v desnici palico s krili, ki jih ima tudi na pokrivalu ter na nogah in ki so bili njegovi simboli kot boga trgovine. Ker so imeli alkimisti med simboličnimi imeni za materijo za živo srebro rimskega boga Merkurja, je njegova podoba na grbu živosrebrne Idrije razumljiva. Pred leti obnovljeni grb kaže boga Merkurja v kratki želeni obleki z rdečim plaščem čez desno ramo, kratkimi rokavi s krilato palico s kačami v desnici ter krili na šlemu in nogah. ILIRSKA BISTRICA Vas "Wistris" se v ohranjenih virih prvič pojavi leta 1300. Ker je bilo na nekdanjem Kranjskem več Bistric, je pošta tej Bistrici ok. 1830 dala pridevek Ilirska, kraj pa je zato prevzel kot grb grb Kraljevstva Ilirija, ki ga je po koncu Ilirskih pro- vinc 1816 tod formirala stara Avstrija in ki je predstavljal v modrem polju staro ilirsko galero. Ta je bila v velikem avstrijskem državnem grbu vse do 1866 in že na njemu je zastava vihrala proti smeri vožnje ozir. plovbe. Ko je Bistrica leta 1911 postala trg, ji zaradi vztrajanja pri svojem grbu, ki pa je bil iz državnega grba, ni bil podeljen trški grb. Ko je 1932 postala mesto, je obdržala stari grb. Sedanji grb je bil obnovljen leta 1975. Od grba Kraljevstva Ilirije se razlikuje po tem, da galera spredaj nima okrasnega šopa, vesla pa zajemajo nazaj namesto naprej in tudi krma je zadaj in zadaj je tudi zlata zastavica. Uradni opis iz 1975 se glasi: "zlatorumena ladja Liburna na modrem ščitu. Ladja ima šest vesel in prislonjeno krmilo ter zastavo na krmnem drogu, obrnjeno proč od smeri plovbe". IZOLA/ISOLA Ob Simonovem zalivu je bil nekoč rimski Halietum. Ker je bil kraj na otoku, je dobil zato latinsko ime za otok t.j. Isola. V srednjeveških virih se prvič omenja leta 932. Po tradiciji naj bi mestni grb srebrna golobica z oljčno vejico v kljunu nastal potem, ko so v 14. stoletju ponehali po posre- dovanju Benetk srditi spori s Piranom in je bU sklenjen mir, čigar simbol je omenjeni golob. Po biblični zgodbi o Noetu in potopu ter golobu z oljčno vejico v kljunu, znamenjem, da kopno ni bilo več daleč, je izolski golob večkrat naslikan 161 KRONIKA BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 49 2001 leteč nad kopnim, kar pa je lahko bil tudi "go- voreči" grb za zemljo/otok za Izolo. Ta govoreči otok pa je bil v novem statutu Izole napačno razumljen kot "vzhajajoče sonce", zato je v sedanji varianti grba odpadel. Vsekakor bi kazalo ta otok pod golobom kot govoreč za otok/Izolo nekoč obnoviti. JESENICE Kraj se v ohranjerüh zgodovinskih virih prvič zatrdno omenja šele leta 1381, je pa sigurno starejši. Kot vaško naselje v starejši dobi ni imel grba. Fužinarstvo se je začelo razvijati že od 14. stoletja, višek je doseglo v 16. stoletju, od konca 17. stoletja pa je začelo propadati. Nov razvoj se je začel po 1890. letu, ko je Kranjska industrijska družba zgradila novo železarno. Valvasor imenuje 1689 Jesenice že kot trg, mesto pa je postala leta 1929. Svoj simbol je dobila po II. svetovni vojni v obliki kvadratnega znaka s podobo železarne, Me- žaklje in datumom 1. 8. 1941. Novi grb je nastal 1992 po natečaju in predstavlja v modrem polju srebrn stari znak za železo: prekrižano železarsko topilniško zajemalko in železarske dolge klešče, toda postavljena pokončno tako, da kaže obenem črko J za Jesenice. Dober primer jasnega moder- nega grba kot razpoznavnega znaka. KAMNIK Kot kraj, imenovan po strmi starograjski "kamniti" steni, se prvič omenja med leti 1143 in 1147, mesto pa je Kamnik bU že pred letom 1229, ko se omenjajo njegovi meščani. Najstarejši mestni pečat s podobo sv. Marjete na Malem gradu, kjer ji je bila prvotno posvečena stara kapela, z - zaradi simetrije pečatne podobe - dodanima dvema zma- jema, katerih premagovalka je po legendi bila, je nastal med leti 1277 in 1309. Podoba na pečatu je imela zaradi izpolnitve praznega prostora ne eni strani zvezdo, na drugi pa luno. Tudi na drugem mestnem pečatu iz 15. stoletja je bila enaka, ven- dar jasneje izdelana podoba. Kot grb pa je stara pečatna podoba bila prvič oblikovana na kamniti reliefni plošči, verjetno iz konca 15. ali začetka 16. stoletja, ki je bila nekoč na mestnih vratih. KOČEVJE Že leta 1339 se omenja kapela sv. Jerneja, kas- nejša farna cerkev. Kot ortenburški trg se Kočevje omenja prvič 1377. Za boljšo obrambo pred tur- škimi napadi je bil trg 19. aprila 1471 povzdignjen v mesto in podeljen mu je bil tudi mestni grb: "v modrem ščitu na dnu ograja v naravni barvi, v grbovnem polju pa utrjen grad, pred katerim stoji farni patron sv. Jernej, ki drži v eni roki knjigo, v drugi pa nož (ker je bil po legendi z njim na živo odrt). Barve grba so ohranjene v Valvasorjevi Knjigi grbov: v belem grbovnem polju rdeč tro- delni grad z vrati, okni in cinami, pred njim pa stoji sv. Jernej v modri obleki in rdečem plašču, držeč v desnici velik nož, okrog glave pa ima svetniško gloriolo. Obnovljeni grb po mestnem pe- čatu iz 1471 ima spodaj ograjo iz rjavega pletenega protja, bel grad, svetnika v rdečem s knjigo in nožem, ozadje pa je modro. KOPER Na območju Kopra, ki se je v 6. stoletju ime- noval Justinopolis, naj bi po Pliniju nekoč bilo mesto Aegida, zato naj bi bil njen znak "aegis", ščit iz kozje kože z glavo Meduze, najstrašnejše od treh Gorgon z lasmi, iz katerih se vijejo kače. Ob pogledu nanjo je človek okamenel, zato je razumljivo, da je bila na ščitu Zevsa in Minerve, pa tudi Ateba jo je imela na oklepu. Zato je tudi Koper imel kot simbol najprej glavo Meduze, ki jo vidimo na vratih Muda in starem mestnem vod- njaku. Njena podoba na mestnih vratih že kaže prehod od Meduzine glave v sonce z obrazom in sončnimi žarki, ki velja danes za grb Kopra. Še sredi 19. stoletja je kot mestni grb veljala bela Meduzina glava v zelenem polju. Sedanja oblika zlatega sonca v modrem je posneta po monu, znaku japonske prefekture Sattama, ki ima takšno rdeče sonce v belem. KRANJ Kot "grad v Krajini" (Kreine, Creinpurc), t.j. ob- mejni pokrajini nekdanje Karantanije, se kraj prvič omenja že sredi 11. stoletja. Kranj je bil mesto že na začetku 13. stoletja, prvič izrecno leta 1256. Iz 13. stoletja je ohranjen tudi najstarejši mestni pe- čat, ki prikazuje andeškega (rdečega) orla v (sre- brnem/belem) polju po tedanjih mestnih gospodih. Ta stara podoba s pečata je kot grb v ščitu oblikovana šele na renesančnem mestnem pečatu 162 2001 KRONIKA BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 iz prve polovice 16. stoletja. Barve grba podaja Valvasor v Knjigi grbov: v modrem polju rdeč orel; v modrem polju pač zato, da bi se razlikoval od drugih rdečih orlov v grbih, barvi mestne zastave, posneti po grbu pa sta zato modra in rdeča. Sedanji grb je na ščitu v obliki svinjske kože, ki je bil v modi v 16. stoletju, čeprav bi ravno Kranj kot lastruk enega od najstarejših mestnih grbov imel bolje grb v ščitu 13. stoletja. KRŠKO Že leta 895 se omenja predel "Gurcheuelt", to je Krško polje ob reki Krki, grad v Krškem pa leta 1189. Kraj se leta 1343 omenja kot trg, leta 1477 pa je bil zaradi lažje obrambe pred Turki povzdignjen v mesto in podeljen mu je bil tudi mestni grb za uporabo na mestnem pečatu: v ščitu modre barve na dnu zelen hrib, na katerem stoji na heraldični desni strani farni patron sv. Janez Evangelist v rdeči obleki, ki drži zlat kelih s tremi kačami, na levi strani pa je podoba mesta s stolpi, belim obzidjem in rdečimi strehami. Pečat iz 1477 se ne sklada s tem opisom v podelitveni listini, saj ima v grbu samo en visok stolp ob poslopju z visokimi gotskimi okru ter velikim križem na strehi, kar je pozneje povzročalo zamenjavo s cerkvijo. Zato je bil mestni grb leta 1977 ob 500. letnici mesta obnovljen po - v heraldiki merodajnem - opisu grba v podelitveni listini iz 1477 v sodobni grafični obliki. LAŠKO Kraj, ki ima ime po nekdanjih predslovenskih romanskih prebivalcih (V)lahih, v nemščini pa po soteski oziroma debri (deber-dieber-tiefer-Tüffer!), se v ohranjenih virih prvič omenja sredi 12. sto- letja, trg pa je bil že med leti 1212-1227, dočim je bil v mesto povzdignjen šele leta 1927. Trg Laško je dobil svoj grb podeljen s privilegijsko listino 16. julija 1598: v modrem polju tri srebrne/bele lilije, razporejene 2:1. Ta grb najdemo že na trškem pe- čatniku iz ok. 1600, kasneje pa je bUo dodano še damasciranje sicer preveč praznega grbovnega polja. Pomen grba je neznan, morda gre za lilije kot simbola Marije ali pa so lilije kot simbol francoskih kraljev, od koder je bil doma farni patron sv. Martin. LENART v Slovenskih Goricah Cerkev sv. Lenarta, ki je dala kraju ime, se prvič omenja že leta 1196 in je bila last štajerskega Admonta. Okrog nje se je razvila vas, ki se prvič omenja 1215. Po nekaterih trditvah je bila že pred 1332 trg, vendar se še 1420 imenuje le vas. Kraj leži na slemenu griča, cerkev pa nad njim. Trdi se. da je kralj Friderik IV. leta 1447 pofa-dil teške pravice, trški sodnik pa se izrecno omenja šele 1528, ko je kraj spadal pod zemljiško gospostvo Hrastovec. V prvi polovici 19. stoletja je trški grb predstavljal farni patron sv. Lenart v črni meniški kuti, držeč v levici par okovov za roker (bil je patron jetnikov) in knjigo, v desnici pa opatjo palico, ob straneh pa stojijo konj, krava in pes, ker je veljal tudi za zaščitnika domačih živali. Trg je verjetno prevzel farni pečat. Sedanji krajevni grb kaže farno cerkev na prevalu med dvema zele- liima gričema na belem grbovnem polju in je po vsebini in izdelavi neheraldičen. LITIJA ob Savi Ime Litija se v ohranjenih virih prvič pojavi leta 1256 kot oznaka za širši okoliš. Sedež fare je bil že 1380 v sosednjem Šmartnem. Že 1386 se poleg Št. Vida pri Stični omenja kot ortenburški trg, enako tudi leta 1431. V letih 1443 in 1514 je bil Litiji podeljen tedenski sejem. Iz starejšega ob- dobja ni znan ne trški pečat, ne grb. Po II. sve- tovni vojni je imela Litija kot občinski znak v belem počez tri rdeče črte za most čez tri modre črte z okljuko za reko Savo, na vsaki strani mostu pa rdečo petokrako zvezdo. Novi občinski grb iz 1992 ima v modrem polju zeleno situlo iz Vač, čez katero je položena okljuka Save z brodnikom v čolnu. Žal je kombinacija modre in zelene barve v grbu težko ločljiva. LJUBLJANA V zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim "Laibach", leta 1146 pa s slovenskim imenom "Luwigana", je postala mesto okoli leta 1220, kot obzidano mesto pa je veljala že ok. 1230. Iz leta 1280 je znano najstarejše pečatenje z mest- nim pečatom, ki je imel kot pečatno podobo realistično upodobitev Ljubljanskega gradu iz dobe Španhajmov. V drugem mestnem pečatu iz srede 15. stoletja, izdelanem v gotskem stilu, se nad njim pojavi kot polnilo krokodilu podobna žival, kot ročaj pečata pa je služil upognjeni krilati zmaj. Zmaj se nad grbom, torej izven njega, pojavi tudi 163 KRONIKA 49 BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 1001 V 16. stoletju in zadnjič še 1667, potem pa ga Val- vasor na veliki veduti Ljubljane v Slavi Vojvodine Kranjske iz 1689 postavi v sam mestni grb kot "znamenje čuječnosti". Šele od takrat je zmaj - pri Valvasorju še kopija celovškega zmaja - sestavni del grba Ljubljane. Podoba Gradu se od 16. stoletja vedno bolj združuje v enonadstropen stolp, na katerem čepi krilati zmaj. Zgraditev Zmajskega mostu 1901 s krilatimi zmaji povzroči identifikacijo tega zmaja z ljubljanskim zmajem sploh. Od Plečnika dalje postaja zmaj v grbu vedno večji. Grad pa vedno manjši, tako da včasih sploh izgine. Obnovitev mestnega grba 1992 je skušala obnoviti podobo Gradu po pečatu iz 15. stoletja, ki obsega 2/3, zmaj pa 1/3 višine grba: v rdečem polju bel Grad na zelenem trohribu in z zelenim zmajem na vrhu. LJUTOMER Širše območje se kot otok "Lutenwerde" omenja že 1211, sam kraj pa je kot "Lutenberch" trg že v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1342 dobi pravice Radgone, vendar se v 14. in 15. stoletju omenja vedno le kot trg. Mesto je Ljutomer postal šele 1927. Trški pečat se sicer omenja že 1410, a ni ohranjen. Najstarejši je ohranjen šele iz 1648 in ima kot grb vzpenjajočega enoroga nad zmajem, v levem gornjem kotu pa so trije krogi, razporejeni 2:1. Enorog je morda iz grba Malečkih oziroma Branečkih, ki so bili lastniki trga v 15. in 16. stoletju. Moderna rekonstrukcija grba kaže v sre- brnem polju rjavega enoroga nad zelenim zmajem in tremi rdečimi krogi v zgornjem kotu. Pomen tega grba se danes tolmači tako, da pomeni srebrno/belo polje pomen Ljutomera kot trdnjave v srednjem veku, enorog simbolizira današnji konjski šport v okolici, trije rdeči krogci pa simbolizirajo vinske jagode. LOGATEC Nekoč v antiki rimski Longaticum se v sred- njem veku pojavlja kot "Logach" za širše območje leta 1265, kraj sam pa je ves srednji vek vaško naselje. Valvasor ga 1689 sicer imenuje trg, a zanj ne pozna trškega grba. Sedanji zasilni grb je nastal iz znaka občine Logatec, ki ponazarja vlogo kraja kot "furmanske" postaje na poti proti morju: v zla- tem/rumenem polju med dvema rdečima kolesoma pokončen kvadrat, pod njim rdeči črti z vogaloma za polnilo grba. MARIBOR Kot "Grad v Marki", nemško Marchburch, se prvič omenja leta 1160, grad sam se omenja 1164, : dvajset let kasneje tudi farni župnik. Srednjeveški trg/forum je Maribor že 1209, leta 1254 pa se omenja farna cerkev posvečena Janezu Krstniku, sam Maribor pa je že mesto/civitas. Iz tega časa je tudi najstarejši mestni pečat, ki je prvič ohranjen na listini iz 1271. Razen tega pečata so znani še mestni pečati iz začetka 14. stoletja, mali pečatek iz 1452, ki ima prvič podobo s pečata v obliki grba, manjši "zemljiški" pečat iz 1486 in lepi pečat iz 1520, ki ima lepo oblikovano podobo mestnega grba. Vsi mestni pečati imajo skoro enako podobo: mestna vrata z obzidjem in vratnimi stolpi, nad njimi pa navzdol se spuščajoč golob kot simbol farnega patrona Janeza Krstnika. Na omenjenih pečatih je lepo viden gradbeni razvoj mestnih vrat. Barve mestnega grba so prvič znane iz Bartscheve knjige grbov iz 1567: v rdečem polju na zelenem trohribu kot osnovi stojijo bela mestna vrata s stolpoma, ki imata rdeče strehe, nad vrati pa je srebrn navzdol spuščajoč se golob, ki pa je tu naslikan z dvignjenima kriloma! Sedanji mestni grb je prirejen po pečatu iz začetka 14. stoletja, kar se pozna po "plavanju" pečatne podobe, ki nima, kot mora biti v grbih, zelenega trohriba kot podlage ali pa bi morala vrata in obzidje počivati na dnu ščita, kot je to lepo pokazano na mestnem grbu - na pečatu iz 1520. Razen tega so napačno narisana sama mestna vrata, od katerih je ostal le nadstrešek, manjka pa portal. METLIKA v Beli Krajini Ime kraja prihaja od staroslovanske "medidlica", ki je pomenila potok ob meji, ker je pač leta 1228 prvič ohranjeno ime pomenilo pokrajino ob slovensko/kranjsko-hrvatski meji. Sam kraj se prvič omenja leta 1300 kot "Novi trg v Metliki" v lasti grofov Goriško-Tirolskih. Kot trg se izrecno omenja že v drugi polovici 13. stoletja. Leta 1323 dobi pravice mesta Kostanjevica, 1367 se omenja mest- no obzidje. Mestni pečat, ki je, sodeč po izdelavi in tipu črk v napisu, še iz 14. stoletja in čigar pečatnik iz brona se je ohranil do danes, kaže nizko obzidje z gotskimi vrati, grajeno iz kamnitih kvadrov s štirimi nadzidki/cinami. Za njim stoji visok stolp s tremi nadzidki na vrhu. Na vsaki strani stolpa stoji po en ptič kot polnilo. Cela pe- čatna podoba "plava" po običaju 14. stoletja brez vsake podlage, takorekoč v zraku. Iz te pečatne podobe je kasneje nastal mestni grb, katerega po- doba je kar v dveh variantah ohranjena v Val- vasorjevi Knjigi grbov: v srebrnem/belem polju rdeče obzidje in stolp z črnima ptičema na ob- zidju, vse pa stoji na zeleni ravni podlagi. Kasneje so ptiča imeli za krokarja, ki naj bi bila znamenje čuječnosti pred Turki, toda teh v 14. stoletju še ni bilo na Kranjskem. 164 AJDOVŠČINA BREŽICE CELJE CERKNICA CERNOMELJ GORNJA RADGONA HRASTNIK IDRIJA IL. BISTRICA IZOLA KAMNIK KOČEVJE KOPER KRANJ KRSKO LAŠKO LENART LJUBLJANA LJUTOMER LOGATEC MARIBOR METLIKA MOZIRJE MURSKA SOBOTA NOVA GORICA NOVO MESTO ORMOŽ PESNICA PIRAN POSTOJNA RADLJE OB DRAVI RAVNE NA KOR. RIBNICA RUSE SEVNICA! SEŽANA SLOVENJ GRADEC SLOV BISTRICA SLOV KONJICE ŠENTJUR PRI CELJU SKOPJA LOKA TOLMIN TRZIC VRHNIKA ZAGORJE OB SAVI ŽALEC KRONIKA 200I BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 MOZIRJE Kraj se prvič omenja že leta 1146 kot "Mosiri", oznako za močvirnato ozemlje. Kasnejše nemško ime kraja Provssperch, Prausperch, Presperch, Pra- sperg naj bi pomenilo s koli obdano in zavarovano naselje. Kraj je postal trg že konec 13. ali v začetku 14. stoletja, vsekakor pa pred letom 1318, ko se kot tak izrecno omenja. Skozi stoletja je bil trg v okviru zemljiškega gospostva Žovnek. Leta 1581 je dobil potrjene trške privilegije in takrat mu je bü podeljen tudi grb: na modrem polju rdeče pokrita cerkev z zlatim jabolkom na stolpu. Ker je morala biti cerkev na podlagi iz treh zelenih hribčkov je kasneje iz nje nastala tridelna stavba, od katere je bil srednji del višji. Tak je tudi sedanji grb, ki je posnet po trškem pečatu iz 1583. MURSKA SOBOTA Kraj se kot "Murazombatha" prvič omenja šele leta 1348, namesto nekdanje Belmure, ki se omenja že 1297. Kraj je bil mesto/civitas že pred letom 1366. O starem mestnem pečatu ali v grbu iz srednjega veka ni ničesar znanega. Šele iz 1838 je znan mestni pečaL ki je imel kot pečatno podobo (ne grb!) snop pšeničnih klasov, ki je imel na levi senene vile, na desni cepec, spodaj pa plug z ročicama in kolesoma. Sedanji grb ima v polju, ki se iz bele proti vrhu preliva v svetlomodro, nav- zdol pa v zeleno, en sam zlat pšenični klas, preko katerega leti bela štorklja v črnem obrisu. S he- raldične plati je tak grb nepravilen, ker zlato ne more biti preko belega zaradi nerazločmosti ozi- roma pomanjkanja kontrastov. Zato se pripravlja nov grb, ki naj bi prikazoval porta soboškega gradu. NOVA GORICA Nova Gorica je edino novejše mesto na Slo- venskem, ki je bilo zgrajeno načrtno. Njena zgra- ditev kot nadomestilo Gorice, ki je ostala v Italiji, je bila sklenjena pomladi leta 1947. Kot načrtovalci in graditelji mesta veljajo arhitekti Ravnihar, Gvardijančič in Strmecki, ki so za to bodoče "mesto rož in zelenja" oblikovali tudi mestni grb: rdečo vrtnico od strani v srebrnem/belem polju. Taka upodobitev vrtnice v grbu pa je heraldično ne- pravilna, kajti vrtnica je v grbu upodobljena vedno gledana od zgoraj z razprostrtimi listi in vidnimi prašniki. NOVO MESTO Novo mesto je edino mesto na Slovenskem, ki je bilo ustanovljeno leta 1365 od takratnega deželnega kneza avstrijskega vojvode Rudolfa IV. in je zato dobilo ime Rudolfovo/ Rudolfswerde. Zgrajeno je bilo na mestu nekdanjega gradišča Gradec in naselja Marchstatt. Ustanovna listina iz 1365 ni ohranjena, je pa verjetno, da ni vsebovala podelitve mestnega pečata in grba, ker je to prišlo v navado šele v začetku 15. stoletja. Mesto pa je vsekakor imelo svoj mestni pečat, seveda s podobo ustanovitelja vojvode Rudolfa IV. kot neke vrste "govorečega" za ime kraja Rudolfovo, ki pa se je že od konca 14. stoletja vedno pogosteje označevalo kot "Novo mesto". Najstarejši mestni pečat je omenjen leta 1400, iz naslednjega 15. stoletja pa sta ohranjena kar dva, še več pa iz naslednjih stoletij. Na njih je podoba mestnega ustanovitelja bila prilagojevana vsakokratni modi upodabljanja vladarja. Sedanji grb je oblikovan po najstarejšem ohranjenem mestnem pečatu, pri čemer je obraz vojvode Rudolfa prilagojen edinemu znanemu portretu tega vojvode, oblečen pa je v rdeče oblačilo in drži v desnici državno jabolko, v levici pa vojvodsko zastavo. Sedi na enostavni gotski klopi v srebrnem/belem grbovnem polju. ORMOŽ Ime kraja je nastalo iz prvotnega imena "Ho- lermus" (bezgova kašasta jed), oziroma njegove ogrske oblike "Ormosd" in se kot "Holermuos" prvič omenja leta 1273. Dvajset let kasneje je dobil Friderik Phijski grad in trg. Leta 1331 je trg dobil od Ptujskih pravice Ptuja in se od takrat začenja imenovati po Frideriku Ptujskemu kot "Fridaw". Mestni pečat iz 14. stoletja kaže mestni stolp, ki ga je 1279 zgradil omenjeni Friderik, za popolnitev sicer praznega pečatnega polja pa ima ta sre- brniA>eli stolp v modrem polju ob straneh še zlato luno in sonce z žarki. Sedanji grb je torej posnet po tem mestnem pečatu. PESNICA Vas imenovana "Peznitza" se v ohranjenih in znanih virih omenja prvič že leta 1123, vinogradi tam okoli pa so omenjeni že leta 1289. Kraj je bil skozi stoletja vaško naselje, imenovano po stari cerkvi v Jurskem vrhu kot Sv. Jurij ob Pesnici. V zadnjih desetletjih je spadalo naselje pod mari- borsko občino, od leta 1990 pa je samostojna občina. Občinski znak je izbrala občinska skup- ščina in prikazuje v kvazibaročnem grbovnem zmazku skoraj vse kar občina premore: reko Pes- nico, njive in travnike, grozdje in kolo, kot simbol prometa, hribe in povrhu še jato ptic na nebu! Ta "grb" je heraldično popolnoma nepravilen, pred- vsem je preobložen, barvno pa neusklajen, saj je vse zlato oziroma mmeno! _ , ^ 165 12 KRONIKA BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 49 2001 PIRAN Srednjeveški "castrum Pirani" je bil že konec 12. stoletja organiziran kot mestna komuna z avto- nomno upravo. Omemba pečata piranske komune na listini iz leta 1228 je najstarejša omemba mest- nega pečata na Slovenskem. Čeprav ta pečat ni ohranjen, pa moremo po kasnejših pečatih Pirana iz 16. stoletja soditi, da je že ta prvi imel podobo farnega patrona sv. Jurija, ki ubija zmaja. Za grb pa so zaradi enostavnosti vzeli le Jurjev križ: v srebrnem/belem polju rdeč križ. Kot mestni grb ga najdemo vklesanega v kamen z občinskimi votlimi merami iz 1477 v veži občinske palače, obenem z grbom takratnega podestata Leonarda Malipiero iz Benetk v obliki "kurje noge" pa tudi na stebru za zastave iz 15. stoletja na Tartinijevem trgu. Zaradi nepoznavanja heraldike, predvsem pa iz ideo- loških pomislekov pa so po 1954 za grb proglasili "kurjo nogo" Malipierov. Sedanji grb je skrajno neheraldičen zaradi preobloženosti in omenjene "kurje noge", pa tudi zaradi znaka Splošne plovbe Piran, ki ne sodi v mestni grb Pirana. Po dol- goletnem prepričevanju pa je Piran leta 1994 le sprejel nazaj svoj stari grb t.j. Jurjev rdeči križ, toda zaradi boljše prepoznave obrobljenega z belo in postavljenega v modro polje. POSTOJNA Kraj ima ime po "postojni", starem slovenskem imenu za orla, zaradi česa je dobil nemško ime Adlerberg oziroma Arnsberg - prvič leta 1226 - v katerem se stari grad oglejskih patriarhov omenja že 1251. Slovenska "Posthoyna" se omenja prvič 1369, že 1432 pa ima status trga. Prvotni trški grb nam je ohranjen v Valvasorjevi Veliki knjigi grbov: v srebrnem/belem polju rdeč orel kot "govoreči" grb, medtem ko je v Slavi iz 1689 grbovno polje vidno razdeljeno pokončno v rdečo in modro polovico, kot je to vidno iz kasnejših upodobitev, ko je orel postal srebrnA^el. Leta 1909 je Postojna bila povzdignjena v mesto in je dobila tudi "zboljšan" grb: "Ščit, ki ga cepi modro in rdeče, z vpognjeno srebrno ostjo, dvigajočo se do osrčja, v kateri je naslikana proteus imenovana človeška ribica v svoji naravni podobi in barvi. V ščitu pla- va srebrn orel z zlatim kljunom in zlatimi kremplji ter z rdečim jezikom." Grb je v diplomi naslikal F. Junginger, slikar grbov v Ministrstvu za notranje zadeve na Dunaju. Sedanji grb je natančna kopija tega grba. PTUJ Antični Poetovio, čigar ime je v srednjeveških virih prvič omenjeno 853, velja sicer kot "naj- starejše mesto na Slovenskem", vendar pa se je dejanski razvoj v srednjeveško mesto začel šele od sredine 12. stoletja, obzidje pa dobi sredi 13. sto- letja, mestna avtonomija pa nastane šele sredi 13. stoletja. Iz tega časa je tudi najstarejši mestni pečat s podobo farnega patrona sv. Jurija na konju, ki ubija na tleh ležečega zmaja, ki je prvič ohranjen na listini iz 1273. Ko so v 15. stoletju začeli nastajati mestni grbi, so enako kot v Piranu za grb vzeli samo Jurjev križ: v srebrnem/bele polju rdeč križ, ki je prvič tiskan v Bartschevi Štajerski grbovni knjigi iz leta 1567. Sedanji grb je točno povzet po tem Bartschevem, v rabi pa je tudi modernizirana verzija z dvema renesančnima vre- zoma. RADLJE OB DRAVI Nekdanji Marienberg iz 1122, kasnejši Maren- berg je slovensko "Radelach" že leta ok. 1125 kot oznaka za goro in prelaz. Trg "forum Radela" se prvič omenja 1268 v listini šentpavelskega samo- stana na Koroškem. Fara sv. Mihaela s cerkvijo je bila že pred sredo 13. stoletja sedež župnije. Takrat je bil ustanovljen tudi samostan dominikank pri Marijini cerkvi, omenjeni že 1170. Krajevni grb s podobo farnega patrona sv. Mihaela je znan s pečata iz 17. ali 18. stoletja. Ta kaže svetnika na majhnem hribčku (cerkve tega svetnika so radi zidali po gorah!), ob straneh pa ima rože in vitice kot polnilo. Sedanji grb je obnovljen po barvah iz 19. stoletja: v rdečem grbovnem polju je srebrna podoba farnega patrona sv. Mihaela, stoječega na zelenem premaganem zmaju. V desnici drži meč, v levici pa tehtnico za tehtanje duš umrlih. RADOVLJICA Kraj je nastal ob dveh gradiščih na pomolu kot "Radmarjeva vas", nemški Radmarsdorf, kasneje Radmansdorf, ki se v ohranjenih virih prvič omenja 1296. Radovljica, last Ortenburžanov, je postala trg že pred letom 1333 in kot taka se 166 49 12 KRONIKA IOOI BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 omenja tudi 1377 ter še v urbarju iz 1498. V mesto je bila povišana pred 1510, in pred 1514 je nastal tudi prvi mestni pečat z "govorečim" grbom za nemški RAD-MANN-STADT, kot so hoteli takrat preimenovati novo mesto: v srebrnem/belem grbovnem polju na zeleni podlagi stoječi mož/ Mann v rdečem plašču, modrih hlačah, rdečih nogavicah in črnih čevljih, ki drži v desnici zlato kolo/Rad, v levici pa zlato cerkev s hišami za Stadt. Sedanji grb je obnovljen po Valvasorjevi Veliki grbovni knjigi, le da je podoba mesta v levici posneta po Layerjevi podobi Radovljice iz 18. stoletja. RAVNE NA KOROŠKEM Kraj se je nekoč imenoval po nemškem Guten- steinu tudi slovensko Guštanj. Grad Gutenstein se prvič omenja že 1263, po njem nastalo naselje pa se za lastnikov Vovbržanov že leta 1317 prvič omenja kot trg. Od konca 16. stoletja je kot trški grb veljalo zeleno košato drevo v svetlo-zelenem polju z rjavim deblom, stoječe na zelenem trojnem hribčku. Takega je potrdil tudi občinski odlok leta 1989. RIBNICA NA DOLENJSKEM Kot ime za pokrajino v lasti Turjaških se Rib- nica omenja prvič leta 1220. Kot trg Orten- buržanov se omenja leta 1350, tri leta pozneje je prvič omenjena tudi farna cerkev sv. Štefana. V 15. stoletju je tu delovala znamenita "ribniška" šola, leta 1473 je omenjen njen "šolmošter" Jakob. Iz starejših časov ni znan noben trški pečat ali grb. Prvič najdemo grb trga Ribnica v Valvasorjevi Veliki grbovni knjigi: v rdečem grbovnem polju srebrn poševen tram s plavajočo ribo, obrnjeno v levo, torej pravi "govoreči" grb, ki s podobo govori o lastniku grba. Ker do Valvasorja ni bilo znano ničesar o grbu Ribnice, je zelo verjetna domneva, da je grb zaradi tega oblikoval kar sam Valvasor. RUSE OB DRAVI Vas "Rovste" je prvič omenjena že 1091, ko so jo Španhajmi podarili šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Kraj je leta 1453 dobil baje letni sejm po prizadevanju tega svojega lastnika, zaradi obilnih bremen pa se je kasneje odpovedal trškim pravicam. Leta 1645 je krajevni župnik ustanovil šestrazredno gimnazijo, ki je delovala do leta 1761. Ker iz starejših časov ni znan ne trški pečat ne grb, je občina 1992 dala oblikovati nov grb: v zele- nem polju (gozdovi) zgoraj srebrna knjiga z gosjim peresom (spomin na prvo humanistično gimna- zijo), spodaj silhuete tovarn (v vasi je menda kar 7 tovarn!), modri vodni slap na dnu grba pa spo- minja na elektrarno Falo iz 1917 kot prvo na Dravi. SEVNICA ob Savi Prvič se omenja 1275 kot sedež sazburškega oficiala. Leta 1309 ima že status trga. Obenem z Brežicami je dobila Sevnica 1381 od Salzburga svoj trški red. Svoj trški pečat z grbom je imela že v 14. stoletju. Gre za "govoreči" grb: v grbovnem polju stoji za "Licht(en)-wald" (slov. svetli, prozorni gozd iz borovcev, skozi katerega "seva" svetloba, zato slovensko Sevnica) en sam borovec z redkimi vejami, na spodnjih dveh sedita na vsaki strani po en ptič kot polnilo. Kasneje so zaradi nerazu- mevanja drevo spremenili v lipo, ptiča pa naj bi bila škrjanca! Isti govoreči grb najdemo tudi na pečatu iz 16. stoletja Današnji grb je"obnovljen" stari grb: v modrem grbovnem polju stoji narobe razumljena lipa naravne zelene barve z rjavim deblom na zeleni podlagi, med vejama pa stojita poljska škrjanca, ki gledata proti deblu. SEŽANA na Krasu Kraj se kot "oppidum", t.j. trg, omenja že leta 1086, z lego pod takratnim gradom. V listinah od 13. do 15. stoletja je še večkrat omenjan. Krajevno ime naj bi baje izviralo od rimske patricijske rod- bine Cesia preko Cesiana. Valvasor v Slavi Vojvo- dine Kranjske iz 1689 Sežane še ne uvršča med trge, zato je verjetno, da je dobila ta status šele po letu 1700. Mesto je postala šele leta 1954. Sedanji grb je nastal iz znaka občine Sežana: v srebr- nem/belem polju črn kraški vodnjak, iz katerega se dviga od burje ukrivljen črn bor z zeleno krošnjo, ki je oblikovana po geografskem obrisu občinskega teritorija, le da je v grbu polje spremenjeno v rdeče, krošnja bora pa v črno. Heraldično je črn vodnjak in bor v rdečem barvno nepravilen, ker je tudi premalo kontrasten. 167 KRONIKA 49 BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157.170 200I SLOVENJ GRADEC Naselje, ki se prvič omenja 1091, je že 1251 sedež province, ki je bila predana oglejskemu patriarhatu, pod katerim je ostala do ok. 1362. Pri- devek "Slovenji" je znan prvič že iz 1161 v razliko od "Bavarskega" Gradca, t.j. današnjega Gradca na Štajerskem. Leta 1251 omenjeni trg / forum je današnji Stari trg. Kot mesto se Slovenj Gradec omenja prvič 1267, iz istega časa je tudi stari kvadratni mestni pečat, ohranjen prvič na listini iz 1336. V rabi je bil do 16. stoletja, ko so dali izdelati novega. Na starem pečatu so trije stolpi, od ka- terih je bil srednji okrogel in je imel vrata in koničasto streho s kroglo na vrhu, stranska stolpa pa sta bila kvadratna s cinami na vrhu, tudi ta grajena iz kamnitih kvadrov. Barve so znane iz Bartscheve grbovne knjige iz 1567: v modrem polju srebrna vrata in stolpa; ko je vse oblikovano v ščitu kot grb. Sedanji grb je priredba iz 1991: v modrem polju trije stolpi po starem pečatu, toda brez podlage, zato pa je srednji pomaknjen naprej ozir. navzdol, tako da vse "plava" v modrem, kar heraldično ni pravilno. SLOVENSKA BISTRICA Bistrica, ki se prvič omenja leta 1227, je dobila pridevek "Slovenska" šele v drugi polovici 16. sto- letja, da bi se razlikovala od "Nemške" Bistrice/ Deutsch-Feistritz pri Gradcu. Njen mestni pečat je prvič ohranjen na listini iz 1297, ko je bila verjetno že mesto: spredaj in spodaj nizko mestno obzidje s 5 cinami, sredi katerega je bilo troje prehodov, od katerih je bil srednji širši. Za tem obzidjem stoji širok štirioglat stolp z oknom. Na vrhu stolpa je galerija s 4 cinami. Ob tem stolpu stojita na vsaki strani po en manjši stolp s koničastima strehama. Barve grba so znane iz Bartscheve grbovne knjige iz 1567: v rdečem polju na zelenem trohribu trije ločeni(!) okrogli srebrni stražni stolpi s cinami in rdečimi koničastimi strehami. Sedanji grb je verna podoba starega pečata: v rdečem polju srebrne/ bele stavbe. SLOVENSKE KONJICE Konjice so dobile pridevek "Slovenske" šele po letu 1918 v Jugoslaviji, da bi jih ločili od Konjiča v Bosni. Sicer pa se Konjice prvič omenjajo že leta 1146, ko je bil tu sedež prafare, leta 1236 oziroma 1251 pa se že omenjajo konjiški "cives", kar po- meni, da so bile Konjice takrat že tig. Grb trga je znan šele iz 16. stoletja, je pa verjetno že starejši. Na trških pečatih iz 1571 in 1580 je viden naprej, t.j. v heraldično desno stran vzpenjajoč se konj kot "govoreči" grb za Konjice. To je izmed vseh sta- rejših grbov na Slovenskem edini, ki je "govoril" slovensko. Barve grba so znane iz 19. stoletja: srebrn konj v rdečem polju. ŠENTJUR pri Celju Naselje s farno cerkvijo sv. Jurija pod starim gradom Anderburgom se omenja prvič že leta 1246, sama cerkev pa 1276 oziroma 1340. Naselje je bilo - kot ves ta predel - last škofije Krke na Koroškem, ki je to podedovala po sv. Hemi. Krka je verjetno tudi izposlovala povzdig naselja v trg, ki se prvič omenja 1384. Obenem s potrditvijo starih pravic je krški škof 20. aprila 1539 podelil trgu pravico do pečata s podobo farnega patrona sv. Jurija. Trg je takoj dal ta pečat izdelati in še danes ima ohranjenv napisu letnico 1539. Barve grba - srebrna podoba v rdečem polju - so znane šele iz 19. stoletja. Ta stari grb je bil leta 1991 s sklepom mesta Šentjur obnovljen. ŠKOFJA LOKA Ime kraja v staroslovenski obliki kot "Lonca" je prvič ohranjeno iz leta 1215. Kot središče obširnega freisinškega zemljiškega gospostva je trg že v prvi polovici 13. stoletja, konec stoletja pa že mesto, saj se 1310 omenja že mestno sodstvo in 1314 tudi že mestno obzidje. Čeprav je še danes ohranjen zelo lepo izdelan mestni pečatnik iz konca 13. ali za- četka 14. stoletja, pa ni ohranjena nobena listina, na kateri bi bil odtisnjen. Podoba na pečatu pri- kazuje med dvema stolpoma osrednji višji stolp s tremi cinami, v njegovih vratih pa podobo kro- nane glave z debelimi ustnicami, ki bi kazale, da gre za zamorca, podobo iz freisinškega grba. Ker niso marali velikih praznin, je pečatno polje okrog pečatne podobe, ki še "plava" brez podlage, okra- šeno z viticami in cvetovi. Barve kasnejšega grba, ki je nastal iz omenjene pečatne podobe, prinaša Valvasor v svoji Knjigi grbov: v zlatem polju na zeleni podlagi srebrne stavbe, posnete točno po pečatu, toda v vratih je podoba kronanega belca in ne zamorca! Leta 1991 obnovljeni grb kaže v rde- čem polju srebrne/bele stavbe s kronanim zamor- cem, grbovno polje pa je, zaradi mehaničnega pre- nosa pečatne podobe, tudi v grbu okrašeno - se- veda heraldično nepravilno - z viticami in cvetli- cami. ŠMARJE PRI JELŠAH Cerkev sv. Marije, po kateri je dobil ime, se v ohranjenih virih prvič omenja leta 1236, ko je bil že farni sedež. V 15. stoletju je bil tu sedež zemljiškega urada grofov Celjskih. Leta 1476 so Turki pustošili v njegovi okolici. Dvor v Jelšah se 168 > KRONIKA IOOI BOŽO OTOREPEC: KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 omenja šele v 15. stoletju. Grof Gaisruck ga je po 1666 prezidal v grad z lepimi freskami. Potres 1974 ga je močno poškodoval. Leta 1992 za novo oblikovani občinski grb je razdeljen na 4 polja. V 1. in 4. polju vidimo belo-modre poševne pasove, katerih pomen ni znan, v 2. polju je grb Gais- ruckov: pokončno razcepljen ščit, spredaj zlat (pra- vilno je srebrn!), zadaj modra, preko obeh sta barvno obrnjena bivolja rogova, obtaknjena z ro- žami. V 3. polju je "govoreči" del grba: trije jelševi listi za Šmarje pri Jelšah. Grb je deloma heraldično nepravilen, predvsem pa preobložen. TOLMIN Kraj ob reki Tolminki, ki se prvič omenja že leta 1257, je bil skozi starejše obdobje vedno le vaško naselje. Trške pravice je dobil šele leta 1821, leta 1952 pa je bil uradno celo proglašen za mesto. Stara tolminska občina je imela v drugi polovici 19. stoletja v občinskem pečatu podobo hriba Kozlov rob z lepo vidnim kozorogom na njem oziroma na grajskih razvalinah. Mesto je 1973 razpisalo natečaj za novi mestni grb in sprejet je bil predlog grafika Janeza Trpina: v renesančnem (!) ščitu na rdečem polju spodaj črno obzidje s cinami, na njem hele- barda in trizob kot kmečko orožje velikega tolmin- skega punta iz 1713, spodaj zavito teče reka, izza obzidja se dviga rumen plamen, desno zgoraj pa je letnica 1713. Ta grb je značilen predstavnik pre- obloženega grba in heraldično nepravilnih barv. TRBOVLJE Kot "Trevuol" se kraj prvič omenja v letih 1220- 1230, krajevno cerkev sv. Martina pa viri prvič omenjajo leta 1302. Kraj se je začel razvijati in rasti šele po letu 1805, ko so tu odkrili in začeli 1819 kopati premog. Leta 1824 je bila zgrajena stek- larna. Prvi grb je Trbovlje dobilo 1942 od nem- škega okupatorja: v srebrnem ščitu zelen trohrib z vhodom v jašek, nad njim pa prekrižani rudarski kladivi. Po 1945 je bil oblikovan nov grb: v ozkem ščitu na zelenem polju črn rudarski voziček, nad njim tovarni v rdečem, izza vozička stisnjena pest, nad njo rdeča petokraka zvezda. Leta 1991 je bil ta grb spremenjen: v deljenem grbu je spodaj v zelenem črn rudarski voziček, zgoraj pa v modrem kup črnega premoga in dva tovarniška dimnika. TREBNJE na Dolenjskem Kot sedež župnije se Trebnje omenja že leta 1163, kot trg pa 1335 in kasneje še večkrat. Trški pečat ali grb iz srednjega veka nista znana. Val- vasor Trebnjega sploh ne omenja kot trg in tudi nima njegovega trškega grba. Novi grb je nastal po javnem natečaju 1992 in prikazuje v ščitu splet modre in zelene barve, ki predstavljata na glavo postavljeno črko T za Trebnje, v zgornjem delu pa je zlat kamnit lev z gradu, upodobljen v sedeči legi. Heraldično je grb nepravilen, kajti modra in zelena barva ne gresta skupaj, ker sta premalo ločljivi, vidna je le rumena/zlata težko spoznavna žival. TRZIC na Gorenjskem Kot Novi trg oz. "Mercatum novum" se prvič omenja 1337, župnik v Novem trgu pod Ljubeljem pa 1383. Mnenje, da je leta 1320 omenjeni Neumarktl današnji Tržič, je napačno, ker gre za Novi trg v Ljubljani. Z listino, izdano 12. decembra 1492, je bila dotedanja vas Tržič na prošnjo njenih lastnikov povzdignjena v trg. Ker trgom takrat ob povzdigu niso podeljevali trških grbov, je grb Tržiča znan šele iz Valvasorjeve Knjige grbov: v modrem grbovnem polju srebrno obzidje s petimi cinami in štirimi podolgovato okroglimi strelnimi linami. V Slavi Vojvodine Kranjske ima obzidje le štiri cine in štiri strelne line. Sedanji obnovljeni grb je posnet po Valvasorju in ima štiri cine in štiri okrogle(!) strelne line v srebrnem obzidju na mod- rem polju. VELENJE Že ob prvi omembi v ohranjenih zgodovinskih virih leta 1264 se omenja velenjski "civis", kar posredno pomeni, da je bilo (Staro) Velenje takrat že trg. Njegov grad se omenja prvič 1250, a je gotovo starejši. Trg je verjetno ustanova koroških Vovbržanov. Starejši pečat ali grb nista znana. Mesto je dobilo svoj grb šele po 1945: v ščitu renesančne oblike v rdečem polju modra konica od zgoraj, v njej bela konica z rdečo petokrako zvezdo, v rdečem levo in desno po ena stegnjena dlan. Leta 1992 je bil na natečaju izbran nov grb: v zlatem/rumenem polju spodaj zelena silhueta ob- zidja velenjskega gradu s stolpoma; izza obzidja se dviga srebrna/bela stolpnica kot simbol mesta Ve- lenja. VRHNIKA Rimski Nauportus, je bil tudi v srednjem veku Breg s pristaniščem na Ljubljanici. Prvič omenjena je bila 1300 kot Zgornja Ljubljana, nemško Oberlaybach. Stara Vrhnika je današnja Zgornja vas, današnja pa je bila nekoč Spodnja vas na Bregu. Kot trg jo omenja Valvasor, ki je prvi objavil trški grb. V Slavi Vojvodine Kranjske je v črno-beli risbi ladja Argo z jadrom, obrnjena na vodi nazaj, v Knjigi grbov pa v barvah: v modrem 169 12 KRONIKA BOZO OTOREPEC; KRAJEVNA HERALDIKA NA SLOVENSKEM, 157-170 49 2-OOI polju rjava jadrnica z belim jadrom, zadaj ima visok krov z oknoma nazaj, nad njim vihra rdeča zastavica, morje pod ladjo je svetlomodre barve. Grb z ladjo je očitno sestavil sam Valvasor v zvezi s pravljico o poti Argonavtov in ladje Argo preko Vrhnike. Novi grb je povzel ta Valvasorjev grb: v modrem polju zlata ladja Argo z velikim belim jadrom, napetim od vetra na belo-modrih valovih. Ladja ima tudi 7 vesel, ki jih Valvasor pri jadrnici seveda nima. ZAGORJE ob Savi Kraj se v srednjem veku v ohranjenih virih ne omenja, čeprav je bila tu ves čas naselbina ko- sezov, ostankov nekdanjega slovenskega plemstva. Ti so dobili leta 1598 pravico do letnega sejma. Kraj se je začel razvijati šele od začetka 19. stoletja ko so tu začeli s kopanjem premoga. Nad Ržišem je stal stari grad Gamberk oziroma Gallenberg, dedni grad istoimenske znane kranjske plemiške rodbine. Zagorje je dobilo svoj grb šele po letu 1945: v spodaj koničastem ščitu čisto spodaj dve rudarski kladivi v črnem, nad njima del zobatega kolesa (industrija), nad njim plamen (revolucija) in na vrhu petokraka zvezda v modrem. Leta 1992 je bil sprejet nov občinski grb, ki je kot osnovo vzel grbovno razdelitev polj nekdanjih Gamberških (srebrna konica v rdečem) s tem, da sta rdeči polji trobarvni: spodaj črno za nekdanje premogov- ništvo, v sredini modro za Medijo in zgoraj zelena za okolje. Zal se pri končni izvedbi te razdelitve niso držali in so vzeli le levo polovico, zaradi česar je grb nepravilno nesimetričen. ŽALEC Kraj se prvič omenja leta 1182 z nemškim ime- nom "Sachsenvelde". Sredi 13. stoletja se že ome- njajo žalski "cives"/tržani, kar kaže na to, da je bil Žalec takrat že trg. Stari trški pečat, na katerem se Žalec imenuje celo civitas/mesto, je še iz konca 13. stoletja ohranjen pa je prvič na listini iz 1347. Na tem "govorečem" pečatu je prikazano ime kraja, t.j. nemški Sachsenveld: orlovi krili, nemško Sachsen in cvet ter lilija za - veld, skupaj torej Sachsen-veld. Leta 1989 je bil občinski grb obnovljen po tem starem pečatu, le da so leta 1992 spremenili obliko orlovih kril v tisto iz Kobel-Pircheggerjeve knjige o štajerskih krajevnih grbih iz 1954. ZUSAMMENFASSUNG Die Ortsheraldik in Slowenien Der Autor behandelt in seinem Aufsatz die Ortswappen in Slowenien, soweit diese auf alten Ortswappen oder Ortssiegeln erscheinen oder in den letzten Jahren verliehen wurden. Nach einer allgemeinen Einleitung über die Besonderheiten der slowenischen Ortsheraldik und über die Entstehung der einzelnen Ortswappen, behandelt der Autor einzelne Ortswappen von Ajdovščina bis Žalec, insgesamt 55 Ortswappen. Viele von ihnen wurden genauer behandelt in seinem Buch über die mittelalterlichen Siegel und Wappen der Städte und Märkte in Slowenien, das 1988 bei der Slovenska Matica erschien. Viele von den Orts- wappen sind schon auf den mittelalterlichen Orts- siegeln abgebildet, viele wurden später verliehen, mehr aber noch in den letzten Jahren zur Ver- wendung auf Kraftfahrzeugkennzeichen einge- führt. 170 KRONIKA 49 200I MNENJE. 171 Mnenje Opomba o misionarju Ivanu Rattkayu Po naključju mi je prišla v roke druga knjiga romana o škofu Frideriku Baragi z naslovom Le eno je potrebno, ki jo je izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu, Celovec, 1982. V njej je Epilog k romanu o Frideriku Baragu 'Le eno je potrebno' napisal dr. Tine Debeljak, Haedo (Buenos Aires) 21. junija 1981. V njem je v po- glavju Slovenski misionarji v Ameriki zapisal: "Sicer pa smatrajo zgodovinarji za prvega zgodo- vinsko dokazanega slovenskega misionarja Ptuj- čana Ivana Ratkaja, ki se je izkrcal v Ameriki 1. 1680 (dvesto let po odkritju Amerike). Ker je bil profesor tako v Gorici kakor v Zagrebu, ga nekateri smatrajo slovensko-hrvatskega pokolenja (Prpič)." V tej navedbi sta dve pomoti, ki ju želim popraviti. Imam namreč knjigo Ante Gulin: Po- vijest obitelji Rattkay (1400-1793), ki jo je izdala Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti v Za- grebu leta 1995 (152 strani). Gre za izčrpno genealoško raziskavo znamenite (ogrsko)hrvaške plemiške rodovine, kjer so seveda tudi življenje- pisni podatki o misionarju Ivanu Rattkayu. Rattkayi izvirajo iz severne Ogrske, kjer so v kraju Ratkha ob rečici Sajo imeli posestvo, po katerem so se imenovali "de Ratkha", po daljšem času tudi "Rattkay", kakor so se pozneje redno imenovali. Eden od Rattkayev se je boril v četah bana Ivana Korvina, največ v hrvaških krajih. Za vojaške zasluge in posojilo 200 forintov, ki mu ga je bil dolžan ban, je dobil posestvi Jurkotinec in Veliki Tabor v Hrvaškem Zagorju. Malo pozneje, ko so Rattkayi dobili tudi Mali Tabor, so se imenovali Rattkay "de Nagy et Kys Tabor". Kot ugledni zagorski plemiči so se poročali s spodnještajerskimi plemkinjami iz rodovin Schrattenbach, Tattenbach, Herberstein, Gaisruck, pa tudi s kranjskimi plemkinjami iz rodovin Barbo in Codelly. Občasno so imeli tudi kako zemljiško posest na naši strani, npr. grad Olimje. Petar mlajši Rattkay, ugledna osebnost med hrvaškim visokim plemstvom in tudi zelo bogat, je bil v prvem zakonu poročen z grofico Ano Konstancijo Stratenpach (verjetno je napaka in je prav Schrattenbach) in je imel sina Franja (II), Ivana (III) Adama ter hčer Rozino. Ivan (III) Adam je bil rojen 22. maja 1647 na Ptuju (od tod verjetno mnenje, da je slovenskega rodu). Se kot mlad plemič je bil sprejet v službo (pač za paža) na dvoru ogrskega kralja in cesarja Leopolda I. (1658- 1705). Z osemnajstimi leti je 15. novembra 1664 stopil v noviciat jezuitske družbe na Dunaju. Leta 1669 je opravil izpit iz filozofije, dve leti pozneje, t.j. v letih 1671/72 je na jezuitski gimnaziji v Za- grebu poučeval pesništvo. Nato je šel v Gradec študirat bogoslovje, kjer je bil nato posvečen. Krajši čas je na tamkajšnji teološki fakulteti pre- daval "filozofsko moralko", t.j. etiko. Ker je očitno imel nagnjenje za misijone, je bil z dekretom Svete stolice poslan v Mehiko za misionarja. Iz Avstrije je odpotoval prek Genove v Italiji do Seville v Španiji. Tam je, kot se zdi, dve leti čakal na ladjo za Mehiko ter je 1. junija 1680 odplul iz pristanišča Cadiz. Po prihodu v Mehiko je živel in širil vero med indijanskimi plemeni Tarahumare skoraj štiri leta, do 26. decembra 1683, ko so ga zastrupili. Pri svojem misionarjenju očitno ni imel večjih uspe- hov, o čemer priča dejstvo, da so mu pri povratku z misijonskega potovanja, ko je prosil za kozarec vode, dali v njej tudi smrtonosni strup. Bil je tudi potopisec, raziskovalec in kartograf. Ohranila sta se dva njegova zanimiva potopisa oziroma pismi, namenjeni jezuitskemu provincialu v Avstriji Nikolaju Avancinu. Ti sta bili iz latin- ščine prevedeni v nemščino in nato v hrvaščino. V Gulinovi knjigi je objavljen tudi njegov portret, kjer so na oglih prikazani pomembni dogodki iz njegovega življenja (sprejem v službo pri kralju, slovo pred odhodom k jezuitom, na ladji, ki plove proti Mehiki, in prizor z dajanjem kozarca vode s strupom). O Ivanu Rattkayu obstaja veliko izključ- no hrvaških zapisov, ki so navedeni v Gulinovi knjigi na strani 39. Menim, da rojstvo Ivana Rattkaya na Ptuju ter dejstvo, da je mati izvirala iz Spodnje Štajerske, ne zadostuje, da bi mu pripisovali slovenstvo, zlasti tudi zato ne, ker očitno ni imel stikov s sloven- skimi deželami. Gibal se je namreč le v hrvaškem, dunajskem in graškem okolju. Tudi v Gorici očitno ni poučeval. Jože Maček \ 171 KRONIKA ZNANSTVENA SREČANJA, 172-175 2001 Znanstvena srečanja Znanstveni posvet o vzrokih in posledicah i izseljevanja iz slovenske Istre po 2. svetovni vojni, Koper, 9. junij 2000 • i i V veliki dvorani Pokrajinskega muzeja Koper se je 9. junija 2000 začel znanstveni posvet, ki naj bi odgovoril na nekatera še vedno odprta vpra- šanja v zvezi s povojnimi izseljevanji iz slovenske i Istre. To je bil vrhunec in hkrati zaključek enolet- | nega projekta, ki sta ga finančno podprla Evropski j program Phare CBG s slovenske in program i Interreg 11 z italijanske strani. Vendar pa se dvanajst avtorjev referatov ni pu- stilo ne časovno, ne krajevno omejiti le na naslov simpozija. Povsem upravičeno so namreč dom- i nevali, da segajo korenine izseljevanja daleč nazaj v zgodovino in da so to posledice dogodkov, ki so se sicer začeli, zgodili in zaključili drugje, a so vseeno usodno vplivali na istrske kraje. Vsak znanstveni posvet se začne s pozdravnimi govori in tudi ta ni bil nobena izjema. Nato pa so predsedujoči zasedli svoja mesta in Raul Puppo z Univerze v Trstu je predstavil najnovejše poglede italijanskega zgodovinopisja na izseljevanje iz Istre. - Italijanski zgodovinarji so se v devetdesetih spet začeli zanimati za eksodus in se odločili, da ga bo- do najprej umestili v prostor in čas. Istrski eksodus je tako postal sestavni del procesa kontinentalnih razsežnosti, premika ljudstev, ki se je zgodil po drugi svetovni vojni kot odgovor na deportacije, s katerimi so nacisti in fašisti med drugo svetovno vojno skušali uvesti "Novi evropski red". Vzroki za eksodus so se začeli kopičiti že ob koncu prve j svetovne vojne, ko se je zlomil mehanizem, ki je omogočal razvoj lokalne družbe, in se je začelo obdobje demografske stagnacije, v katerem Julijska j krajina ni bila več privlačna za priseljevanje, tem- ; več je začela svoje prebivalstvo izganjati. To se je : zaradi spleta ekonomskih in političnih vzrokov do- ; gajalo v obeh povojnih obdobjih, vendar pa je v i prvem šlo za prekinitev razvojnih teženj slovenske populacije Julijske krajine in za popačenje njenega družbenega ustroja, medtem ko z gledišča šte- vilčnosti njen obstoj ni bil bistveno načet, v dru- gem pa je italijanska skupnost na Reki in v Istri, skorajda popolnoma izginila. Eksodus kot pojav množičnega izgona neke narodne skupine in njene izvorne domovine, ki ga niso povzročili uradni postopki, temveč neprestani vztrajni pritiski okolja, je imel svoj tempo. Mno- žično izseljevanje se je namreč pojavilo vsakič, ko se je med italijansko populacijo uveljavilo prepri- čanje, da je jugoslovanska nadvlada dokončna. O nekem zavestnem načrtu za izgon italijanskega prebivalstva sicer ni dokazov, vendar se zdi, da je bila večina italijanske populacije izven meril kom- patibilnosti, ki jih je postavljal režim. Seveda pa se ne sme zanemariti tudi političnih vidikov, ki so pri eksodusu odigrali odločilno vlogo tako na itali- janski, kot tudi na jugoslovanski strani. Piero Purini iz Trsta je sledil vzrokom za istrske selitve po drugi svetovni vojni vse do konca prve velike svetovne morije in se posvetil migracijskim gibanjem v Julijski krajini takoj po njenem koncu. Ugotovil je, da je ob prihodu Italije v te kraje najprej odšlo nemško govoreče prebivalstvo, ki so ga sestavljali predvsem državni uradniki in tr- govci. Tudi majhne, a cvetoče trgovske skupnosti Zidov, Grkov, Armencev in Srbov so odšle pred- vsem zaradi gospodarske škode, ki jo je povzročila menjava med avstrijsko krono v italijansko liro. Na slovensko in italijansko prebivalstvo je oblast močno pritiskala z namenom, da bi odšlo, zato so ti "tujerodci" odšli v Jugoslavijo in Argentino. Šte- vilke izseljencev je zelo težko ugotoviti, saj so uradni statistični podatki zelo pomanjkljivi. Poleg izseljevanja neitalijanskega prebivalstva je v istem obdobju potekalo tudi množično nase- ljevanje iz Italije. Tako naj bi se od leta 1918 do leta 1931 preselilo v Julijsko krajino več kot 130.000 Italijanov, med njimi 50.000 v občino Trst. Nadaljeval je Egon Pelikan iz Znanstvenega raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru. Predstavil je rezultate tajnega štetja v Ju- lijski krajini, ki ga je leta 1933 opravila slovenska in hrvaška duhovščina, zbrana v Zboru svečenikov svetega Pavla. Štetje je nastalo v času, ko je bila stanovska organizacija primorske duhovščine že združena v Tajni krščansko-socialni organizaciji. V tridesetih letih 20. stoletja je bila ta organizacija ključni element narodno obrambnega odpora raz- narodovalnim pritiskom v Julijski krajini. Delovala je s pomočjo plačane mreže zaupnikov, šolskim odsekom, knjigarnami, tajnim tiskom, vse to pa je financirala Kraljevina Jugoslavija. Okoli 276 sloven- skih in hrvaških duhovnikov je tako izpeljalo štetje na ozemlju tuje države na podlagi pregleda žup- nijskih knjig za čisto vsa, tudi najmanjša naselja v 172 49 KRONIKA 2001 ZNANSTVENA SREČANJA, 172-175 Julijski krajini. Našteli so 545.541 Jugoslovanov in 455.389 Italijanov, pri svojem štetju pa niso upo- števali vojakov, karabinierjev in učiteljev. Francesca Krasna z Univerze v Trstu je imela nekaj pripomb v zvezi z ljudskim štetjem neita- lijanskega avtohtonega prebivalstva v Julijski kra- jini iz leta 1939. Ko je namreč delala primerjavo med podatki o številu neitalijanskega avtohtonega prebivalstva, ki so jih v letu 1921 neodvisno drug od drugega zbrala zgodovinar Carlo Schifrer na eni in italijanski uradniki na drugi strani, je ugo- tovila, da so razlike tako velike, da mečejo senco dvoma na vsa kasnejša štetja, tudi na tisto iz leta 1939. Z Univerze v Trstu je prišel tudi Pio Nodari in predstavil delo skupine raziskovalcev tamkajšnjega oddelka za geografske in zgodovinske znanosti, ki se ukvarjajo z migracijskimi fenomeni v Julijski krajini po drugi svetovni vojni. Kot osnova za njihovo delo jim služi Štetje beguncev iz Julijske krajine in Dalmacije, ki jih je izvedla organizacija "Opera profugi" v letu 1955. To štetje hranijo v Centralnem državnem arhivu v Rimu in vsebuje številne podatke za več kot 200.000 posameznikov. Najprej naj bi se lotili le tistih beguncev, ki so se izselili iz koprskega okraja. Določeni podatki, kot so spol, leto rojstva, kraj bivanja, stan, poklic, bodo vneseni v računalnik in bodo uporabni kot baza podatkov, na osnovi katere se bo dalo izvleči koristne informacije iz različnih področij. Nato so bili na vrsti slovenski raziskovalci. Ne- venka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki se je posvetila ukrepom Jugoslo- vanskih oblasti v conah B Julijske krajine in STO ter Italijanom na Koprskem. Ugotovila je, da kljub enotni Vojni upravi Jugoslovanske armade (VUJA) za Slovensko Primorje, Istro in Reko v coni B Julijske krajine ni bilo skupnega organa civilne oblasti, ampak so bile le-te vse od leta 1945 vezane na oblast v Ljubljani ali v Zagrebu. Za slovenski del, cono B Slovenskega Primorja, je civilno upra- vo meseca julija 1945 prevzelo Poverjeništvo po- krajinskega narodnoosvobodilnega odbora za slo- vensko Primorje in Trst, za hrvaški del cone B pa je bil ustanovljen Oblastni narodnoosvobodilni odbor za Istro. Jugoslovanska uprava cone B je z nekaterimi omejitvami sprejemala ukrepe za postavitev ljud- ske oblasti, ki so bili razredni, a so zaradi njihove socialne sestave marsikdaj bolj prizadeli Italijane kot Slovence in Hrvate. Takšni so bili ukrepi o upravi premoženja prebeglih, o zaplembah, o od- pravi kolenskih odnosov, o agrarni reformi, o razveljavitvi dražb in o prisilnih odtujitvah. Ni pa bila opravljena nacionalizacija. Italijansko zakono- dajo so v nekaterih določilih zamenjali z jugoslo- vansko, razveljavili pa so tudi vse pravne pred- pise, izdane med nemško okupacijo. Ljudsko so- dišče za sojenje fašističnih zločinov in vojaška so- dišča VUJE so začela z kaznovanjem tistih, ki so zakrivili kazniva dejanja fašizma in kolaboracije. Po februarju 1946 so vse pristojnosti prevzela ljud- ska sodišča. Vseeno naj bi se Jugoslovanska oblast zavedala občutljivega položaja v istrskih obalnih mestih z večinskim italijanskim prebivalstvom in se je ho- tela s taktiko "politične aktivizacije na osnovi linije bratstva" tod čim bolj utrditi. Posebej je izpostavila, da je treba spoštovati manjšinske pravice Ita- lijanov, kot so šola, kultura, proporcionalna ude- ležba v lokalni oblasti na demokratični osnovi in preko lokalnih oblasti itd. Istočasno sta VUJA in civilna oblast v smislu gesla "kdor ni z nami, je proti nam", ljudi delila na "naše", Slovence in "po- štene demokratične Italijane" ter na nasprotne, ki so jih posplošeno imenovali fašisti. Te nasprotnike so onemogočali na najrazličnejše načine. Areta- cijam, odpuščanju, odvzemu civilnih in političnih pravic, raznim šikaniranjem se je pridružil še slab ekonomski položaj in vse to je bil vzrok za stalno nezaupanje med ljudmi. Kljub vsemu je Jugo- slovanska oblast zaradi najrazličnejših razlogov na svoji strani meje skušala zadržati čimveč ita- lijanskega prebivalstva in to politiko spremenila šele z Londonskim memorandumom. Sledil je blok treh referatov, katerih avtorji so si za cilj raziskave izbrali vsak svoje mesto v ko- prskem okraju in dogajanje v njem po drugi sve- tovni vojni. Janez Kramar, ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Kopru v pokoju, je raziskal izseljevanje iz Izole 1945-1956. Povedal nam je, da so od zloma fašizma leta 1943 pa do osvoboditve iz Izole odhajali predvsem fašistični hierarhi, ki so se zaradi svojih dejanj nad istrskimi Slovenci bali maščevanja. Med izseljenci so bili tudi italijanski koloni, ki so od- hajali zaradi strahu pred slovenskimi in hrvaškimi kmeti, člani narodnoosvobodilnega gibanja. Po osvoboditvi se je začelo množično izselje- vanje iz Izole, odšlo je okoli 883 ljudi, vendar je bilo med njimi kar nekaj takih, ki so se umaknili iz Trsta zaradi stalnega zavezniškega bombardiranja in so si zdaj želeli oditi domov. Delavci so se izseljevali predvsem zaradi negotove usode tovarn Arrigoni in Ampelea. Najbolj množično je bilo izseljevanje iz tega istrskega mesta med letoma 1953 in 1956, ko je postalo jasno, da bo cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla Jugoslaviji. Odšlo je skoraj 90% vseh delavcev iz tovarn Arrigoni in Ampelea, 95% ribičev in okoli 300 kmetov iz okoliških vasi. Mno- gi med njimi so pred izselitvijo rezali trte in uni- čevali hiše. Izola z okolico je v Jugoslavijo vstopila skoraj brez ljudi. 173 KRONIKA ZNANSTVENA SREČANJA, 172-175 200I Naslednje obalno mesto, ki se je znašlo pod i drobnogledom, je bil Koper z okolico, raziskavo in analizo pa sem opravil Jure Gombač s Filozofske fakultete v Ljubljani. Rdeča nit, ki naj bi vodila \ skozi referat, je bila statistična obdelava podatkov i 1003 prebivalcev mesta Koper in njegove okolice, ; ki so od 5. oktobra 1954, ko je bil podpisan Lon- donski memorandum, najprej na Vojaško upravo Jugoslovanske narodne armade, od 26. novembra istega leta pa na Tajništvo za notranje zadeve okraja Koper zase in za svoje družine oddajali prošnje za pridobitev začasne dovolilnice, s katero so lahko prešli novo državno mejo. Ker pa se le na statistiko ni dobro popolnoma zanesti, saj posa- i meznikova zgodba kaj kmalu utone v poplavi I številk, grafov in krivulj, so mi kot dodatni vir j podatkov služili še zapisniki sej Okrajnega komi- ; teja Zveze komunistov Koper, članki iz dveh lokalnih časopisov Koprskega okraja, "Slovenski Jadran" in "La nostra lotta" ter ostalo gradivo iz Pokrajinskega arhiva Koper. Referat je bil sestavljen tako, da je poskusil spremljati pot prebivalca italijanske narodnosti iz tega mesta, ki se je odzival na vsa dogajanja v svoji okolici in se na osnovi zbranih dejstev po pogovoru s svojo družino, sorodniki in prijatelji odločil, da bo optiral. A sama odločitev ni bila zadosti. Katere dokumente je bilo treba izpolniti, koliko denarja je bilo potrebno zbrati, katere kri- ¦ terije je bilo treba zadovoljiti, če je nekdo želel \ dobiti začasno dovolilnico za odhod preko meje? Pot je bila lahko precej dolgotrajna, draga in včasih je bilo potrebno napisati tudi kakšno pismo, : ki je ves postopek spet spravilo na pravi tir. Poleg podatkov o posamezniku se je iz pri- ; loženih grafov dalo razbrati tudi, da je bilo med j 1003 prosilci za Začasno dovolilnico dobra tretjina slovenske narodnosti, da se je izselilo največ kmetov in gospodinj, sledili so jim delavci, nato pa so prišli na vrsto razni obrtniki. Največ ljudi je ^ Jugoslavijo zapustilo v mesecu novembru in de- cembru 1955, kot razlog za izselitev pa so naj- večkrat navedli, da odhajajo k sorodnikom v Trst. Jugoslovanska avantura se je za vse te ljudi končala na mejnem prehodu Škofije, kjer jim je zvezni miličnik vzel začasno dovolilnico, jo žigosal in shranil ter dvignil zapornico. Optanti so zdaj lahko na svoji koži izkusili, ali so bile vztrajne ; obljube italijanske propagande resnične. ; Izseljevanja iz mesta Piran v letih 1941-1956 se je lotil Ivica Pletikosič, ki je prepričan, da bi v zgodovini tega mesta težko našli migracijsko bolj razgiban čas. V Piran so se še pred začetkom i druge svetovne vojne najprej umaknili prebivalci Reke in izkoristili prazne piranske počitniške zmogljivosti. V prvi polovici leta 1943 so začeli prihajati Tržačani, ki jih je motila pomanjkljiva preskrba z živili v njihovem velikem mestu, poleg tega pa niso hoteli postati žrtev bombnih napadov na samo pristanišče. Proti koncu vojne so pribežali še begunci iz Zadra in Pule. Večina Pirančanov je vse do angloameriške note 8. oktobra 1953 upala, da bo mesto pripadlo Italiji. Ko pa je to upanje splavalo po vodi, se je začelo masovno izseljevanje. Jeseni 1953 se je sprožil prvi veliki val 500 oseb, čez zimo je vladalo zatišje, pomladi 1954 pa je odšlo še 900 oseb. Poleti leta 1955 je odšlo 1100 oseb in izselitve so se nadaljevale vse do konca leta 1956. V mestu je ostalo 500 sta- roselcev. Do leta 1961 so bile posledice izseljevanja že skoraj odpravljene. Mesto se je najprej slove- niziralo, nato pa čedalje bolj jugosloveniziralo. Boris M. Gombač se je lotil migracije, ki je potekala v obratno smer, iz Italije v Jugoslavijo. Med letoma 1945 in 1948 je kar nekaj tisoč "ita- Ijanskih duš" zapustilo enega večjih industrijskih centrov Julijske krajine, Tržič in njegovo okolico, ter iskalo socialno pravičnost v deželi, ki jim je le- to obljubljala. Odhajali so iz prepričanja, da bo tam bolje, da jih revščina v deželi socializma ne bo preganjala. Veliko se jih je kasneje vrnilo, še posebej po resoluciji Informbiroja, bilo pa je še veliko, tudi povsem osebnih razlogov. Odločitev za izselitev je namreč vedno osebna reakcija na velike in majhne dogodke okoU sebe. Ko so optanti prišli v Italijo in tam postali begunci, je bilo treba za njih poskrbeti. Organi- zacija,"Comitato di liberazione nazionale dellTstria" (Odbor narodne osvoboditve za Istro, CLNI) je leta 1954 italijanski vladi predlagal način za sprejem in namestitev beguncev. Skozi ta štiriindvajset strani dolg tipkopis, ki ga hranijo v fasciklu številka 65 fonda "Commissariato Generale del Governo" v Državnem arhivu v Trstu, nas je vodil Sandi Volk iz Inštituta za narodnostna vprašanja. Vsi ukrepi in rešitve naj bi imeli čim bolj kratkoročen značaj in morale so biti čim bolj usmerjene k dokončni ureditvi problema begun- cev. Za dokončno ureditev problema je bilo po- trebno občutno posredovanje države, njena sred- stva pa je bilo treba uporabiti za formiranje moč- nih italijanskih jeder na Goriškem in Tržaškem. Čim več beguncev je bilo treba naseliti v Trstu ali še bliže meje z Jugoslavijo. Vodenje tega načrta in njegovo konkretno uresničevanje bi država prepustila trem ustanovam: "Ente Tre Venezie" (Ustanova Tri Benečije), ki bi skrbela za naselitev kmetov, "Consorzio nazionale fra cooperative pescatori e affini" (Vsedržavni konzorcij ribiških zadrug), ki bi skrbel za ribiče in "Opera per V asistenza ai profugi giuliani e dalmati" (Ustanova za pomoč beguncem iz Istre in Dalmacije), ki naj bi poskrbela za delovno namestitev obrtnikov in malih trgovcev. 174 49 KRONIKA 200I ZNANSTVENA SREČANJA, 172-175 Ta načrt je bil toliko bolj važen, ker je postal vodilo italijanske vlade pri urejanju begunskega vprašanja. Možno ga je prepoznati v veliki večini ukrepov in konkretnih rešitvah, ki jih je italijanska država sprejela v naslednjih letih za ureditev begunskega vprašanja. Nekoliko nekavalirsko je zadnja na vrsto prišla Alessandra Argenti Tremul iz Kopra, ki pa se je navsezadnje lahko pohvalila, da njen referat za- ključuje simpozij. Njena analiza izseljevanja iz se- verozahodne Istre je temeljila na podlagi takrat- nega uradnega časopisja. To je vzroke, ki so pri- peljali do eksodusa Italijanov, našlo v izgubi nji- hovega privilegiranega položaja znotraj družbe, v politično iredentističnem delovanju in italijanski propagandi, v nacionalnem čutu Italijanov in v vzpostavitvi socialističnega družbenega reda. Optanti so bili po mnenju "La nostre lotte" žrtve prevare, kar naj bi dokazovale nemogoče razmere, v katerih so živeli, ko so prišli na italijan- sko stran. Mnogi so odšli v Avstralijo, ali pa so živeh po begunski taboriščih, ki so bili le malo boljši od koncentacijskih in kjer je človek hitro mo- ralno propadel. In še ena ugotovitev se je dala razbrati iz obalnih časopisov. Jugoslovanske oblasti so trdile, da je eksodus služil italijaniziranju slovenskih oze- melj, ki so po Londonskem memorandumu ostala v Italiji. To naj bi dokazovala tudi gradnja novih begunskih naselij na Krasu. Referati so se končali in na vrsti je bila dis- kusija. Najprej je dr. Milica Kacin Wohinz opo- zorila na dejstvo, da manjka tretja v eksodus vpletena stran, Hrvati. Pri tako važni tematiki naj bi namreč le sodelovanje vseh vpletenih prineslo rezultate. Diskusije in konfrontacije naj bi še na- prej ostale domena znanosti, saj bi le na ta način lahko to še vedno bolečo problematiko iztrgali politiki. Po njenem mnenju so referati, ki so se ukvarjali z izseljevanjem iz Julijske krajine med obema vojnama, nudili nov pogled na selitve po letu 1943. Nadaljevala je Gloria Nemec, ki je pohvalila simpozij in njegovo bogato vsebino ter poudarila važnost socialnih študij in ustne zgo- dovine pri takih študijah. Dr. Jože Pirjevec je poudaril multilateralnost problema izseljevanja in poudaril, da je razsloje- nost med optanti vse premalo omenjena. Vzroki za odhod so namreč lahko tudi socialni, ne le ekonomski, nacionalni ali ideološki. Treba bi bilo vzpostaviti tudi psihološki diskurz, raziskati inte- lektualno klimo in se poglobiti v problem rasizma, ki z italijanske strani po letu 1945 ni ponehal. Dr. Anna Maria Vinci je imela dve opazki. Po njenem mnenju so odkrivanje kvantitete in kva- litete izseljevanja le začetek raziskav, ki bi se nato morale posvetiti spremembam, ki jih je ta pojav povzročil v vseh vpletenih družbah. Neko ozemlje je namreč s tem izgubilo ljudi, kapital, intelek- tualno moč, potencial in se zaradi tega moralo adaptirati na nove razmere. Raziskati bi bilo treba tudi vpleteni ideologiji, saj imata obe skupno točko. Po prvi svetovni vojni je odšlo slovensko in hrvaško prebivalstvo Julijske krajine v Jugoslavijo, po drugi svetovni vojni pa Italijani v Italijo. Upo- števanje mitov in ustne zgodovine naj bi bil korak naprej. Publicist Milan Gregorič iz Kopra je imel za povedati tri stvari. Po njegovem mnenju referati niso v zadostni meri omenjali pospeške, ki so jih ljudje v Istri dobivali iz Italije v obliki najraz- ličnejših obljub. Istrski eksodus bi bilo po nje- govem treba postaviti v širši kontekst migracij v Evropi po drugi svetovni vojni in s pomočjo primerjav ugotoviti, kaj je res in kaj je izmišljeno. Na zgodovinarjih je zdaj odgovornost, da z vseh strani preučijo eksodus, s tem pogasijo pro- pagando in razbijejo mit. Zdravko Vatovec pa je dejal, da je razočaran nad simpozijem. Pričakoval je realne podatke o eksodusu, predvsem številke in vzroke. A na- tančnih rezultatov ni predstavil nihče, zato je me- nil, da bi morali Istrani plačati svoje raziskovalce, da jim raziščejo tisto, kar Istro zares zanima. Prisotni so vzeli to kritiko kot pozitivno spod- budo k natančnejšemu in sistematičnejšemu delu in zaključili z diskusijo. Glede na to, da Italija še vedno noče ne svojim ne tujim raziskovalcem popolnoma odpreti svojih arhivov, še posebej pa skriva fond "Urada za obmejna področja", je do kakršnihkoli natančnih rezultatov o številu in uso- di optantov ter o vzrokih za njihov odhod, ne- mogoče priti. In tako ostajajo vprašanja optantov še naprej odprta, kar pomeni, da dela vsem tistim, ki se želijo ukvarjati s to problematiko, še ne bo zmanjkalo. Jure Gombač 175 KRONIKA 49 OCENE, 176-182 200I Ocene Preddvor v času in prostoru: Zbornik Ob- čine Preddvor (ur. Tone Roblek), Preddvor 1999, 418 strani Že pred časom se je preddvorska občina od- ločila izdati ličen zbornik člankov, ki bi razkrili nekatere skrivnosti pozabljenih trenutkov krajevne zgodovine. Uredniško delo je prevzela peščica do- mačih zanesenjakov, za pripravo člankov pa so angažirali veliko različnih strokovnjakov. Podobne publikacije nekateri drugi slovenski kraji že imajo, toda takšne krajevne izdaje so sila različne po kva- liteti in po vsebini. Vsebinsko manj zahtevne slu- žijo največ za lokalne reprezentativne namene, redkokdaj pa dosegajo članki takšno kvaliteto, kot je to ravno v preddvorskem zborniku. Njegovo sporočilno vrednost dopolnjuje barvna priloga, vezana na sredini zbornika, s fotografijami k vsem člankom v zborniku. Obsežna vsebina pa pri- pomore k dejstvu, da je tak zbornik izredno težko opisati na nekaj straneh, saj je pri tem treba ome- niti vse avtorje in doseči, da poročilo ne izpade dolgočasno kot telefonski imenik. Članki v zborniku Preddvor v času in prostoru kronološko sledijo zgodovinskim obdobjem. Po obveznem županovem uvodu je prvo področje, ki so se ga lotili avtorji, geologija. Področje, sestavo kamnin in geografske oblike je natančno opisal dr. Anton Ramovš, za lažjo predstavo pa je članek bogato opremil s fotografijami plasti kamnin in okamenelimi fosili, katerih ostanke pozornejši raziskovalec v naravi hitro odkrije. Avtor namreč smatra, da je redkokje v Sloveniji v kamninah zapisana tako bogata geološka preteklost kot prav na prostoru jezerske in preddvorske občine. Članek je dr. Ramovš prostorsko raztegnil tudi na področje Jezerskega, danes Preddvoru sosednje občine, saj se naravnih danosti ne da ločiti kar z umetno potegnjeno ločnico. Na koncu članka avtor povabi bralca na geološki sprehod po pred- dvorski okolici tja do slapa Čedca, ki je s 130 metri najvišji stalni slap v Sloveniji in je ena od na- ravnih znamenitosti Jezerskega. Iz vidika pleistocenske poledenitve je porečje reke Kokre obdelal njegov kolega dr. Drago Meze. Tudi on je zaradi zahtev terena segel precej se- verneje in zajel ledenike planinskega področja nad Jezerskim. Planinski ledeniki so namreč bistveno vplivali na oblikovanje terena in narave na ob- močju občine Preddvor, kjer se skozi korito reke Kokre hribi spustijo v ravnino. Temeljnih arheoloških prvin se je lotil Andrej Valič. Pregledno je obdelal področje in navedel najpomembnejše znane arheološke kraje, predsta- vil nekatere pomembnejše izsledke o življenju in poseljenosti področja v predzgodovinski dobi. Za lažjo predstavo je dodal zemljevid področja z vrisanimi arheološkimi najdišči, zanimiva pa je tudi karta, kjer je v želji bolj nazornega prikaza širših povezav v danem prostoru zajel področje do Mežaklje, Pokljuke in Jelovice s Škofjeloškim in Polhograjskim hribovjem na zahodu in jugu, na severu in vzhodu pa prehodnost onemogočajo Karavanke. Najbližja lažja pot proti vzhodu je takrat od Preddvora potekala mimo Kranja in Kamnika skozi Tuhinjsko dolino. Dr. Timotej Knific je natančno opisal pozno- antično arheološko najdišče Gradišče nad Bašljem, kjer je naselje zraslo na eni od vzpetin severno od Kranja. Na pomembno naselbino opozarjajo poleg imena Gradišče zapisi in omembe v nekaterih listinah iz 12. stoletja, prva izkopavanja pa je tukaj pred drugo svetovno vojno opravil arheolog dr. Rajko Ložar. Njegovi zapiski, opremljeni s skicami in fotografijami, so bili avtorju članka glavna po- moč in opora pri pisanju. Dr. Jože Mlinaric je opisal posest Vetrinjskega cistercijanskega samostana v Preddvoru do 17. sto- letja, ki je predvsem s svojo gospodarsko dejav- nostjo močno posegel na obravnavano področje. V 12. in 13. stoletju je postal vetrinjski samostan naj- bogatejša ustanova v širši okolici Celovca, svoje posesti pa so imeli tudi na Štajerskem in Kranj- skem, tukaj največ na območju Kokre in v Tu- hinjski dolini. Posesti na Kranjskem je vetrinjski samostan obdeloval z najeto delovno silo pod vodstvom upravitelja. Pri uveljavljanju svojih pra- vic so vetrinjski menihi in njihovi zastopniki ali pa podložniki tega in katerega drugega gospostva večkrat prihajali v spore, ki jih poleg običajnega prometa z nepremičninami, tj. kupoprodajnih po- godb, darovnic, testamentnih pisem itd., omenja večina listin, iz katerih je avtor zajemal podatke. Preddvor v srednjem veku je obdelal dr. Božo Otorepec. Tudi on je svoj članek napisal na osnovi podatkov, ki jih je uspel najti v nekaterih še do- stopnih listinah, ni pa se mogel izogniti gos- 176 KRONIKA 2CX)I OCENE, 176-182 podarskemu pomenu Vetrinjskega samostana in njegove posesti. Franceta Barago je zanimal Polidor Montag- nana, o katerem je bilo napisanih že kar nekaj razprav in v večini od njih ga niso opisali kot moralno zelo krepostnega človeka. Kot najbolj sprejemljivo je avtor opisal domnevo, da naj bi bil kontroverzni Polidor Montagnana rojen prav v Preddvoru, kjer je v cerkvi ohranjen nagrobnik Franca Montagnane, po vsej verjetnosti Polidor- jevega očeta. Vsa domneva dobi še večjo težo ob vedenju, da je bila Polidorjeva mati sestra ali sestrična vetrinjskega cistercijanskega priorja Wolf- ganga Neffa in po rodu iz Koroške. Vetrinjsko cistercijansko posest Preddvor so imeli nekaj časa Montagnani v zakupu. Nekaj drugih drobcev iz zgodovine župnije Preddvor je nanizal dr. France Dolinar. Najprej je poizkušal osvetliti okoliščine, iz katerih je zrasla preddvorska župnija, in se dotaknil protestantizma, ki je v mestu Kranj imel nekaj zelo močnih pri- stašev, med takratnimi Preddvorčani pa ni mogel pognati globljih korenin. Opisal je obseg župnije Preddvor s podružnicami, po posameznih poglav- jih pa obdelal še duhovno življenje v župniji, ob tem procesije, misijone, navedel število vernikov po posameznih časovnih obdobjih, opisal cerkve v župniji Preddvor in njihove dohodke in pre- moženje. Posebno poglavje je namenil še položaju preddvorske župnijske skupnosti v prvi Jugoslaviji. Fevdalnih družin v 18. in 19. stoletju na ob- močju Preddvora se je lotil dr. Jože Žontar, ki pravi, da je bližina večjih kulturnih središč, kot sta grad Brdo in samostan dominikank v Velesovem, ob tem pa še dokaj mirno in naravno okolje v zavetju gora, posebej vabilo nekatere plemiške družine, ki so si takega okolja želele. Natančneje je opisal njihove rodbinske povezave, njihova službo- vanja, pota dedovanj posesti itd. Mag. Matevž Košir se je omejil na imetnike preddvorskega gospostva, pa tudi časovno se je osredotočil na nekaj zgodnejše 17. stoletje. Majda Žontar je njuna članka dopolnila s po- datki iz zapuščinskih inventarjev preddvorskih gradov iz 18. stoletja. Asociacije ob popisih ma- terialnih ostankov nudijo dokaj popolno in za- nimivo podobo takratnega življenja. Avtorica pa glede na velikost gospostev ter popise materialnih ostankov pokojnikov ocenjuje življenje na pred- dvorskih gradovih kot dokaj povprečno. Dr. Ema Umek je obdelala drugi sloj prebi- valstva, podložnike zemljiških gospostev v občini Preddvor, v virih pa se je osredotočila na podatke, zbrane v fondu gradiva terezijanskega katastra iz leta 1747. Pogled umetnostnega zgodovinarja na Pred- dvor in njegovo okolico je orisala Mojca Jenko in se posebej posvetila srednjeveškemu stenskemu slikarstvu. Izpostavila ni toliko preddvorsko žup- nijsko cerkev, pač pa bolj podružnične cerkve (p. C.) v okoliških krajih, to so p. c. sv. Lovrenca nad Bašljem, p. c. sv. Klemna v Tupaličah, p. c. sv. Lenarta na Bregu ob Kokri, p. c. sv. Miklavža v Mačah in p. c. sv. Jakoba nad Potočami. Nekaterim freskam je ob tem namenila še posebno pozornost. Tone Roblek je orisal kulturno in športno živ- ljenje skozi čas v svojem kraju. Posebno vrednost daje njegovemu članku seznam kronološko nave- denih osebnosti z osnovnimi podatki, ki so dale življenju v domačem kraju poseben pečat. Avtor je članek razdelil na dogajanje pred letom 1900 in po njem, posebno poglavje pa je posvetil družabnemu, kulturnemu in športnemu dogajanju v Preddvoru. Dr. Marija Stanonik je opisala Matijo Naglica, posebneža, izredno pobožnega moža, ki ga je poznala vsa okolica Preddvora. Zelo rad je bral, česar se je naučil v preddvorski šoli, tovrstno izobrazbo pa je močno podpiral že njegov oče, tudi Matija, ki je prav tako znal dobro brati, kar v njegovem času ni bilo običajno. Matija Naglic ml. je slovel kot skop človek, ki pa mu za knjige nikoli ni bilo škoda denarja. Iz knjig si je delal zapiske in povzetke, njegovo pisno zapuščino pa danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in jih je za svoj članek uporabila dr. Marija Stanonik. Njegova sporočilna vrednost pa s tem nikakor ni izčrpana. Nekaj napeljevanj je napravila že avtorica, ki je zapisala, da o jeziku v Nagličevih zapisih nihče še ni nič napisal, prav tako pa bi iz posameznih zapisanih podatkov lahko sestavili preddvorsko kroniko. Marija Strie je opisala Matijo Valjavca, po do- mače Kračmanovega, domačega pesnika in zbira- telja narodnega blaga, po katerem se imenuje tudi tamkajšnja osnovna šola. Marijan Krišelj je orisal lik literatke Josipine Urbančič - Turnograjske, ki jo je še zelo mlado doletela za takratni čas dokaj pogosta smrt žensk v porodni postelji. Doma je bUa na gradu Turn v Preddvoru, umrla pa je v Gradcu po prvem po- rodu v naročju svojega moža dr. Lovra Tomana. Posebej je šolstvo nekdaj opisala Milena Tavželj, da pa so ji namenili poseben članek pripomore dejstvo, da velja preddvorska šola za eno najstarejših na Kranjskem. Vsa ugibanja in izročila v virih niso potrjena, prva ljudska šola pa se ob farni omenja v času Francozov. Danes ima šola novo stavbo, v nekdanji šoli, ki je postala premajhna in so zato šolski razredi morali gos- tovati celo v gradu Preddvor, pa je danes sedež občine Preddvor. Sledi nekaj člankov, ki se lotevajo nekaterih specialnih tem. Polona Roblek je analizirala imena v katastrski občini Bela, Marjana Žibert pa se je 177 KRONIKA 49 OCENE, 176-182 200I posvetila žbičarstvu ob Belici. Žbičarstvo je hišna obrt, razvila pa se je v vaseh Zg. in Sr. Bela ter Bašelj v začetku 19. stoletja, pod žbice pa danes razumemo žebljičke za podkovanje čevljev. Lidija Uranič je bolj podrobno osvetlila furmanstvo in furmane v Preddvoru in njegovi okolici v prvi polovici 20. stoletja, obrt in način življenja, ki je s pojavom modernega prevozništva povsem pro- padel. Pavla Zadnikar se je lotila gasilstva v Pred- dvoru nekdaj, dejavnosti, ki zaznamuje življenje določene družbene skupnosti. Oblikuje se iz po- trebe po zaščiti življenj in imetja pripadnikov določenega kraja, a se počasi zaleže v vse pore življenja, tudi v zabavo. Občino Preddvor nekdaj je opisal dr. Jože Zontar, zajel pa je obdobje od druge polovice 18. stoletja do druge svetovne vojne, nato pa natresel še nekaj danes aktualnih podatkov. Upravni razvoj občine Preddvor v letih od 1941 do 1998 je osvetlil Janez Kopač. Neločljivi del življenja krajev pod slovenskimi gorami, to je planinstvo in alpinizem, je opisala Marija Krišelj, Andreja Valič Zupan pa se je poglobila v življenje, delo in tragično smrt svojega prednika, pode- želskega zdravnika dr. Viktorja Valica. Njen članek je nastal po zapisanih ustnih virih in ohranjenih listinah iz družinskega arhiva. Kovača Antona Bukovnika iz Tupalič je opisala mag. Tatjana Dolžan Eržen, Franc Benedik pa se je posvetil dogodkom v Preddvoru in okolici med drugo svetovno vojno. Dogajanja ob 75-letnih prizade- vanjih za dograditev preddvorskega vodovoda je osvetlil Tone Roblek, Maja Senk pa je predstavila naravne znamenitosti na območju občine Pred- dvor. Da jih ni več, pripisuje delovanju in neozaveščenosti »človeškega faktorja«. Za konec pa je mag. Milan Krišelj orisal še turizem na Pred- dvorskem, ki je na žalost nekdaj cvetel mnogo bolj kakor danes. Za njegov ponovni razcvet se Pred- dvorčani spet trudijo, o čemer priča akcija in trud za izdajo pričujočega zbornika. Občina se je očitno zavedela, da je treba najprej dobro poznati samega sebe, spoštovati svojo kulturno in naravno de- diščino in jo negovati ter jo tako primerno in sniotrno vključevati v turistično ponudbo kraja. Za zbornik Preddvor v času in prostoru so uredniki, kot je bilo že rečeno, zbrah vrsto za- nimivih člarvkov, njegova vrednost pa zraste, ko ugotovimo, da je večina podatkov novih ali do sedaj nepoznanih. Tehnično je zbornik narejen kvalitetno, vezan v trde platnice, le format je ne- koliko nenavaden, vendar za zbornike te vrste nikakor neobičajen. Tiskovnih napak je relativno malo, zaradi take raznolikosti tematike in različnih piscev prispevkov pa je težko pričakovati, da bodo vsi članki napisaru po popolnoma enotni metodiki. Razlike v resnici niso velike. Pobuda za izdajo zbornika je zrasla med ljudmi v novo nastali občini Preddvor, ki se je v letu 1995 izločila od nekdanje velike občine Kranj. Brez podpore različnih delovnih organizacij v kraju in izven njega ne bi mogel iziti. Preddvorski župan je zapisal, da je to le začetek, ki pomeni, da so se domačini začeli zavedati svojega kraja, njegove pomembnosti in umeščenosti v širši prostor. Pravi še, da se bodo za podobne izdaje poskušali še kdaj dogovoriti. Da bi le bilo tako in da bi bilo tako tudi v drugih krajih. Alenka Kačičnik Gabrič Janez Kavčič, Znamenje vekov. Cerkev sve- te Trojice v Idriji 1500 - 2000. Idrija 2000, 80 strani Založba Bogataj iz Idrije je ob 500-letnici cerkve svete Trojice izdala bogato opremljeno knjigo velikega formata (31 x 22) z barvnimi fotografijami Bogdana Kladrtika in Nandeta Rupnika, avtorja zgodovinarja in umetnostnega zgodovinarja Janeza Kavčiča. Cerkev svete Trojice je najstarejša cerkev v Idriji, saj je njen nastanek povezan z začetkom rudnika živega srebra in nastankom mesta. Postavljena je na kraju, kjer je po legendi (ali v resnici) leta 1490 neki kmet našel živo srebro v lesenem škafu, ki ga je namakal pri studencu. Kakorkoli je že bilo, so rudarji na tem mestu zgra- dili majhno cerkvico in dobili od oglejskega patri- arha tudi dovoljenje (22. avgusta 1500), da v njej lahko opravljajo bogoslužje. V petstoletnem obdobju je cerkvica doživela več prenov in zamenjala tudi več gospodarjev. V času protestantizma, ki je bil v Idriji močno za- korenjinjen, so v njej protestanti opravljali svoje obrede. Po zgraditvi župne cerkve sv. Barbare leta 1622 so opustili bogoslužje v cerkvi svete Trojice. Temeljito obnovo, ko se je pokazala v vsej svoji lepoti, je cerkev doživela med leti 1980-1984. Za to ima velike zasluge tedanji idrijski dekan Stanko Medvešček, ki je obnovo vodil ob podpori žup- ljanov, po načrtih arhitekta Franceta Kvaternika in številnih strokovrtih deavcev in restavratorjev. V obnovljeni cerkvici imajo še vedno bogoslužje, občasno pa tudi kulturne prireditve. Avtor dela Janez Kavčič v posameznih po- glavjih podrobno z ljubeznijo in literarnim opisom seznanja bralca, kako je nastajalo svetišče ob živosrebrnem studencu, in predstavi petstoletni čas razvoja do temeljite prenove. Opisuje tudi usodo gotskih oken nekoč in obnove danes, dekorativne 178 49 12 KRONIKA 200I OCENE, 176-182 poslikave in zlata oltarja iz 17. stoletja, do zna- menite slike P. Carla v. Reslfelda F. Sveta Trojica krona Marijo iz leta 1703. Prikazuje tudi nekdanjo oltarno podobo ter lepoto in pripovedi vitražev, ki jih je izdelal Lojze Čemažar. Pri tem povezuje sve- topisemske prizore z zgodovino Idrije in nato popisuje še simboliko v prezbiteriju. Ob vstopu v cerkvico svete Trojice obiskovalec takoj na levi strani zagleda v njej zabodeno ru- darsko špico in na njej obešeno karbidovko - pri- spodoba vsakdanjega knapovskega kruha, simbol luči človečnosti in večne svetlobe duha. Janez Kavčič je zapisal knjigi na pot: "Pet- stoletna cerkev svete Trojice je živa priča krščan- ske duhovnosti in omike v idrijski kotlini, obenem pa pravcati biser v kulturni zakladnici najstarej- šega slovenskega rudarskega mesta. " Bogato ilustrirano knjigo je vredno prebrati, še bolj pa si je vredno ogledati cerkvico svete Trojice in občutiti znamenje vekov, ki je od leta 1500 "nepogrešljiva sestavina krajevne indentitele". Slavica Pavlic Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795-1891. Dolenjska založba, Seidlova zbir- ka, 23. knjiga. Novo mesto 2000, 214 strani V današnjih razmerah, ko je dolenjska in- dustrija znana predvsem po Revozu in Krki, je spominjanje na nekdanjo slavno dolenjsko žele- zarstvo dokaj anahronistično. Večina Slovencev ima šibak zgodovinski spomin, kar še posebej velja za našo gospodarsko preteklost. Pa vendar imamo kaj pokazati in se nam tudi v primerjavi s sosedi ni treba sramovati. Med take pojave nedvomno sodi tudi železolivarna Dvor, v 19. stoletju najpomembnejša dolenjska "fabrika". Slovensko železarstvo, zlasti kranjsko in ko- roško, ima zelo slavno in staro tradicijo. Sega že v prazgodovino, konkretneje v starejšo železno do- bo. Njegova naravna podlaga je v znamenitem bobovcu. To je železovec lupinaste zgradbe, ki se v naravi nahaja v obliki boba oziroma debelejšega fižola. Zrna so velika od nekaj milimetrov do treh centimetrov. Vsebuje od 30-50% železa. Rudišča so bila plitva, oziroma površinska. Količinsko niso bila silno velika, zato pa toliko bolj pogosta. Še danes je to rudo mogoče najti v naravi. Zato so pri nas obstajali številni "rudniki", na katera nas še danes spominajo nekatera krajevna imena, na primer Železnica pri Turjaku aHpodružnice cerkvice ozi- roma stranski oltarji v njih, ki so posvečeni sveti Barbari, zaščitnici rudarjev. Svoj prvi višek je železarstvo v našem prostoru doživelo že v prazgodovinski železni dobi. Tehno- loške pobude so prišle iz Bližnjega vzhoda in italskega prostora. Današnji slovenski prostor je odigral izjemno pomembno vlogo v seznanjanju srednje in zahodne Evrope s tehnologijo prido- bivanja železa. To bi seveda morali vedeti tisti, ki nas vodijo v Evropo in se jim niti ne sanja, kaj je naš prostor že prispeval k njenem razvoju v pre- teklosti. Visoko razvita železarska produkcija naj bi bila tudi tisti gospodarski element, ki je poleg stra- teških silil antični Rim k čimprejšnji zasedbi da- našnjega slovenskega etničnega ozemlja. V srednjem veku je naše železarstvo vselej imelo velik gospodarski pomen. Železni izdelki so bili pomemben izvozni artikel. Prav pridobivanje in predelava železa sta bila tista dva gospodarska elementa, ki sta v novem veku k nam pripeljala številne bogate italijanske trgovce, med katerimi so bili tudi vsakemu Slovencu znani Zoisi. Bolj kot dolenjsko železarstvo je začelo sloveti gorenjsko, ki pa glede zahtevnosti niti kvalitete izdelkov, ni bilo kaj posebnega. Dolenjska brez Bele krajine je imela v pre- teklosti dva pomembna gospodarska bazena. Eden je bil v širši okolici Litije, drugi ob gornji Krki. Tukajšnji kraji so ležali ob znameniti patriarhovi poti, ki je južni del Panonske nižine in Balkan povezovala ob Krki in preko Blok z italskim pro- storom. Tukajšnja produkcija je bila dolgo časa na ravni zahtevnejše domače obrti. V gornjo dolino Krke je pripeljala tudi znano trgovsko, kasneje plemiško rodbino Lazarini, katere potomci še da- nes živijo v Ljubljani. Po ukinitvi stiškega cistercijanskega samostana so nesporno postali največji dolenjski fevdalci knezi Auerspergi. Sloveli so predvsem kot lastniki izjem- nih površin gozdov, ki pa zaradi težje prometne dostopnosti oziroma slabših povezav s cesto Dunaj-Trst niso imeli neke realne vrednosti. Re- formni časi Marije Terezije in Jožefa 11, zlasti pa njuna merkantilistična in fiziokratska politika, kot tudi naglo naraščajoči pomen denarnega gospo- darstva, sta kneze silila, da iščejo in izrabljajo vse možne finančne vire. V svojih gospodarskih kon- ceptih so začeli naglo odstopati od ostalega kranj- skega plemstva in postali tudi v tem pogledu ne- kaj posebnega v našem prostoru. Njihov prvi po- membnejši poseg v neagrarno področje je bil usmerjen na področje turizma, saj so bili dejansko oni tisti, ki so dvignili pomen njihovih Dolenjskih Toplic. Zdravstveni turizem je v kombinaciji z lovom v bogatih kočevskih gozdovih obetal prihod uglednih in premožnih gostov tako iz bližnje Vojne krajine - revmatizem, išias in podobno so 179 12 KRONIKA ) OCENE, 176-182 ZOOI klasične vojaške bolezni - kot tudi oddaljenejših krajev in dežel. Drugi pomembnejši poseg v neagrarno gospo- darstvo knezov Auerspergov je bilo železarstvo. Zanj so poleg rude obstajali še drugi razlogi. Na prvem mestu moramo omeniti staro železarsko tradicijo tukajšnjih krajev in ljudi. Na drugem mestu bi omenili ugodno lego njihovih posesti, zlasti Dvora. Tamkajšnje brzice na Krki so obetale možnosti zajetja in izkoriščanja vodne energije, ki je bila zelo pomembna zlasti za kovaštvo in druge obrti. Ogromni gozdovi so bili skoraj neizčrpen vir drugega, za pridobivanje in predelavo železa pomembnega vira energije: takratna metalurgija železa je namreč slonela na oglju. Poleg nižje stro- kovne delovne sile so dolenjski kmetje, tako kot ostali slovenski, iskali tudi vire dodatnega zasluž- ka. Kopanje rude in njen transport, sekanje lesa, kuhanje oglja in njegov transport, so obetali večji kos kruha tisočim ljudem. Iz vsega povedanega sledi, da znamenita žele- zarna na Dvoru ni sad nekakšnega plemiškega čudaštva, ampak rezultat zelo pretehtane gospo- darske politike ene naših najpomembnejših ple- miških rodbin. Prav zato, ker odločitev za fabriko ni bila plod trenutnih prebliskov, so knezi Auer- spergi zanjo pridobili ugledne strokovnjake iz avstrijskih, nemških in zlasti čeških dežel. Zastav- ljeni so bili namreč zelo visoki cilji. Zato so bili potrebni strokovno izobraženi strokovnjaki, med katerimi moramo spomniti predvsem na Pantza in Dobnerja. Prav ambicioznost lastnikov je bil tisti moment ki je prvotno fužino spremenil v žele- zolivarno. Slednja je zahtevala nove strokovnjake zlasti med izdelovalci modelov. Praktičnost pred- metov se je že takrat merila tudi z njihovo lepoto. Sprva so bili njihovi izdelki namenjeni predvsem vsakdanjemu življenju: različno posodje, svečniki, likalniki, zajci za sezuvanje škornjev, mizice, stoli in tudi nagrobniki; ne samo znameniti križ, ki jih je bilo še pred dobrim desetietjem vse polno na naših pokopališčih, ampak tudi pravi monumenti, ki jih lahko še danes opazujete na novomeškem šmihelskem pokopališču, pa tudi ljubljanskih Žalah (nagrobnik Serafine in Karla Zoisa). Temu so se kmalu pridružili topovi in najzahtevnejši izdelki, med njimi tudi stroji. Glede na to, da železo- livarskih izdelkov ni mogoče naknadno prilagajati, si preciznost izdelave strojnih elementov in raz- ličnih črpalk lahko le predstavljamo. Sicer pa, kdor bi rad danes spoznal še vedno živo uporabnost izdelkov Dvora, naj se sprehodi po nekdanjem ljubljanskem Čevljarskem mostu, ki je sedaj na Poljanskem nasipu. Vzroki za propad železarne na Dvoru so mno- goteri. Kot prvega bi omenili prometnega. Želez- nica v dolino Krke je zamujala. Slovenska politika,. ki je v svoji nerodnosti proglasila kneze Auer- sperge za svoje največje sovražnike, ni imela po- sluha za njihove gospodarske potrebe. Pomanj- kanje sodobnih prometnih zvez je potenciralo še dodatne težave. Rude je bilo vse manj, njen za- stareli transport predrag. Enako velja za energente. Premog in zlasti koks sta izpodrinila oglje. Uvajanje novih tehnologij od parnih strojev do novih plavžev in talilnih peči je zahtevalo velike investicije. Če pogledamo zgodovino koroškega in zlasti štajerskega železarstva, vidimo, kako obsežna in globalna je bila ta modernizacija. Naj bo do- voljen samo majhen miselni preskok: Kranjska industrijska družba je ravno zaradi zniževanja transportnih stroškov nameravala že pred I. sve- tovno vojno prenesti težišče svoje dejavnosti z Je- senic v Skedenj pri Trstu. Prozvodnja na Dvoru je bila v zadnjih deset- letjih 19. stoletja vse manj rentabilna, predvsem pa brezperspektivna. Knezi Auerspergi so tudi sicer gospodarsko dokaj obupali nad našim prostorom in težišče svoje gospodarske dejavnosti prenašali v češke dežele. Železolivarno so zaprli, stroje raz- prodali, med kupci sta bili tako Jesenice kot Store, delavci so šli na cesto. Več tisoč Krajnčanov naj bi zaradi gospodarskega brezupa, ki ga je prinesla ukinitev največje dolenjske fabrike, odšlo celo v Ameriko. Železolivarna na Dvoru je bila gospodarski kompleks. Obravnavati jo je treba tako v gospo- darskem kot tehnološkem in antropološkem smi- slu. Poleg izdelkov je treba videti tudi ljudi, bodisi kot navadne delavce ali vrhunske strokovnjake oziroma vrhunske razvojne inženirje, kot bi rekli danes. Oskrba delavstva je zahtevala tudi sprem- ljajoče dejavnosti, zato je bila tu tudi pivovarna. Delavci so imeli svojo bratovsko skladnico - ne- kakšen sindikat. Na Dvoru so tudi začetki do- lenjskega delavskega gibanja. Pokojni Jože Šorn je tu odkril celo pojave ludizma - obliko delavskega gibanja, ki vidi svojo rešitev v razbijanju strojev. Knjiga Matije Žargija ni izjemna zgolj po tem, da je to prvo tovrstno slovensko delo, ampak je velik izziv za nadaljnje raziskave, ki so še nujno potrebne. Nastala je na podlagi arhivskega gra- diva. To je v veliki meri na Dunaju kot privatni depozit knezov Auerspergov v Hišnem-, dvornem- in državnem arhivu (Haus-, Hof- und Staats- archiv). Za njegovo uporabo je potrebno osebno dovoljenje knezov Auerspergov, ki pa so v tem pogledu zelo širokogrudni in Slovencem naklo- njeni. Vsekakor bi kazalo biti v tem pogledu v naši zgodovinarski srenji bolj aktiven, vendar skrajno korekten. Politikanti naj se stikov z njimi ne lo- tevajo, ker bodo zaradi svojega neznanja naredili stroki nepopravljivo škodo. Avtor naše prve monografije o najpomembnejši 180 ) KRONIKA lOOI OCENE, 176-182 dolenjski "fabriki" v preteklosti je sicer prvenstveno umetnostni zgodovinar, vendar je njegov pristop k problematiki bistveno širši. Zanima ga produkcija v kvantitativnem in kvalitativnem pogledu, tehno- logija, zlasti prehod v livarsko dejavnost. Ta se izraža tako v uporabnosti kot tudi estetiki livov. Slednji so v središču njegovega zanimanja. Zaradi večje povednosti in hkrati kot dokaz avtorjevih trditev je knjiga tudi bogato ilustrirana. Vsekakor lepota izdelkov, razmeroma veliko jih je ohra- njenih v muzejih in zasebnih zbirkah, ponovno odpira vprašanje nujnosti odprtja specializirane muzejske zbirke na Dvoru, ki zaradi tamkajšnje narave, ribogojnice in ohranjenih ostankov tovarne privlači številne šolske ekskurzije. Žargi je očitno računal na širši interes za njegovo knjigo, ki je v tem pogledu, ne na račun strokovnosti, tudi tako koncipirana. Z knjigo o železarni na Dvoru nismo dobili le pomembnega dela o našem železarstvu, njegovi tehnologiji, delavcih in strokovnjakih. Dolenjski, ampak tudi veliko vzpodbudo za razmislek o vlogi plemstva v naši gospodarski in družbeni pretek- losti. Doslej smo ga gledali le v odnosu fevdalec - podložnik. Ali ni čas, da postanemo objektivnejši in zmoremo kompleksnejši, neobremenjen, pred- vsem pa zgodovinski resnici bližji pogled na ta zgodovinsko izjemno pomemben stan. Stane Granda Mitja Simič - Alenka Kolšek, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, Novo mesto: Dolenjska založba (Seidlova zbirka; knj. 22), 2000, 79 strani Zgodovinski parki in vrtovi so gotovo najmanj poznana in najmanj raziskana zvrst naše kulturne dediščine. Parki in vrtovi, ki niso imeli zgolj upo- rabnega in pridelovalnega namena, so bili pravi- loma vezani na višje družbene sloje in so bili sta- tusni simbol njihovih lastnikov. Bili so skrbno in premišljeno načrtovani, temu primerni pa sta bili njihova nega in skrb za redke in eksotične rast- linske vrste. Ker je bila vrtna arhitektura vpeta tu- di v družbeno dogajanje, so vrtovi jasna prostor- ska odslikava svojega časa. Skozi parke in vrtove se nam odpira tudi pogled v družbeni pložaj in celo lastnosti njihovih ustavarjalcev in uporab- nikov. Čeprav naši kraji niso bili v središču velikih družbenih dogajanj, so povzemali in sledili so- dobnim tokovom vrtnega oblikovanja. To se je od- ražalo v oblikovanju srednjeveških samostanskih klaustrov, v zasnovi imenitnih parkovnih ureditev pri baročnih dvorcih in nenazadnje tudi v na- stanku drobnih meščanskih vrtnih biserov ob koncu 19. oziroma v začetku 20. stoletja. Zgodovinski vrtovi in parki na Dolenjskem in v Posavju sodijo po svojem oblikovanju in velikosti kot tudi po rastlinskem inventarju med vidnejše dosežke preteklega krajinskega ustvarjanja na Slovenskem. Toda družbene razmere po drugi sve- tovni vojni niso bile naklonjene gradovom in dvorcem, še toliko manj njihovim parkovnim in vrtnim ureditvam. Spomeniška služba si je sicer prizadevala za njihovo ohranjanje in pravno varovanje (za park pri gradu Mokrice že leta 1946), a kljub temu je stanje zgodovinskih vrtov in par- kov na Dolenjskem in v Posavju v večini primerov klavrno. Eden od razlogov je resda negativen odnos polpretekle družbe do ostalin "fevdalne" dediščine, po drugi strani pa je tudi res, da smo šele pred dobrim desetletjem dobili univerzitetno izobražene krajinske arhitekte, ki lahko kompe- tentno presodijo vrednost in pomen zgodovinskih parkov in vrtov. Rezultat strokovne obravnave vrtnoarhitekturne dediščine je tudi vrsta člankov, objavljenih v novomeški reviji Rast v letih 1998- 1999. V njih sta krajinska arhitekta Mitja Simič in mag. Alenka Kolšek, konservatorja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in Celje, predstavila zgodovinske parke in vrtove na Dolenjskem in v Posavju. Delno spremenjeni prispevki so bili jeseni 2000 ponatisnjeni v samo- stojni publikaciji. Mitja Simič, ki se je omejil na Dolenjsko, naj- prej predstavlja klaustre in zgodovinske vrtove cis- tercijanskih opatij Stična in Kostanjevica, kartuzije Pleterje ter frančiškanskega samostana v Novem mestu. Tem najstarejšim oblikovanim površinam vrtne umetnosti sledijo predstavitve baročnih par- kov pri dvorcu Soteska in gradu Mokrice, parka iz 19. stoletja pri gradu Gradac v Beli krajini in parka pri gradu Grm v Novem mestu, ki je nastal v začetku 20. stoletja. Avtor se ni omejil le na brska- nje po virih in na opisovanje izginule historične podobe obravnavane materije, ampak je pri vsa- kem od opisanih parkov predstavil tudi njegove možnosti za prihodnost. Alenka Kolšek razgrinja pred nami zgodovinske vrtove in parke v Posavju. Poleg tistih, ki so nastali ob dvorcih Novi Dvor pri Radečah, Loka pri Zidanem Mostu in gradovih Sevnica in Brestanica, se ta del Slovenije ponaša tudi z meščanskim vrtom v Sevnici in zelenjavno- cvetličnim vrtom na Medvedovi domačiji v Pod- kumu. Pri predstavitivi zgodovinskih vrtov in parkov izhajata oba avtorja iz dokumentarnih virov, a se je izkazalo, da so viri za Posavje bogatejši. Simič se je za Dolenjsko lahko oprl le na Valvasorjevo 181 KRONIKA 49 OCENE, 176-182 200I Slavo Vojvodine Kranjske, Kolškova pa tudi na akavarele v knjigi Status familiae Patachich, Kai- sejevo siuto, stare razglednice in fotografije, v pri- meru sevniškega grajskega parka celo na freske v slavnostni dvorani. Za Posavje je bogatejše tudi katastrsko gradivo, saj je poleg franciscejskega ka- tastra, ki je edini vir za Dolenjsko in Belo krajino, za Posavje zelo pripoveden tudi Scherowitzev zemljevid Save iz leta 1807. Če za Dolenjsko in Belo krajino ugotavljamo, da za vrtove in parke ni starejšega pisnega gradiva, je v Posavju situacija drugačna. Čeprav ga ni ravno v izobilju, pa iz posameznih drobcev, npr. poročila Kranjsko-obal- nega gozdarskega združenja iz 1913 izvemo, kaj vse je tega leta raslo na posestvu in v parku dvorca Novi Dvor pri Radečah. Za razliko od Posavja, se Dolenjska ponaša z velikimi in pomembnimi srednjeveškimi samostani, ki so bili nosilci in središče kulturnega življenja. Za njihovo arhitekturo so značilni križni hodniki s klaustri, ki predstavljajo najznačilnejšo obliko srednjeveške vrtne umetnosti in so nadaljevanje izročila antičnega peristilnega vrta. Samostani so za svoj obstoj potrebovali tudi večje vrtne površine (zelenjavni vrtovi, sadovnjaki, vinogradi itd.). Praviloma so bile znotraj samostanskega obzidja in so pogostokrat vsebovale tudi določene vrtnoarhi- tekturne člene npr. vrtne ute, paviljone, pergole, brajde, ki so nadgrajevali njihovo zgolj pridelo-^ vaino vlogo. Cistercijanski opatiji Stična in Ko- stanjevica ter kartuzija Pleterje so izredno kako- vostno in obširno obdelani tako z zgodovinskega (npr. dr. Jože Mlinaric) kot tudi z umetnostno- zgodovinskega vidika (npr. dr. Marijan Zadnikar), iz tega zajetnega gradiva pa o njihovih vrtovih ne izvemo prav veliko. Tudi dokumentarnega gradiva ni kaj dosti, za razliko od gradu Brestanica, ki so ga ob koncu 19. stoletja prevzeli trapisti ter na- daljevali in nadgradili parkovno ureditveno tra- dicijo svojih predhodnikov. Čeprav so od njihove parkovne ureditve in redovnega pokopališča ostali le skromni ostanki, pa o nekdanji podobi pričajo ohranjene fotografije. Dolenjski grajski parki so svoj razcvet doživeli v 18. stoletju, soteski je veljal celo za najlepšega na celem Kranjskem. V Posavju so bili malce v z- amudi, so pa zato zaostanek nadoknadili v prvi polovici in sredini 19. stoletja, kar lahko razložimo z gospodarskim razcvetom, povezanim z železnico. V drugi polovici 19. stoletja je Dolenjska gospo- darsko nazadovala, to pa je vplivalo tudi na funk- cijo in vzdrževanje grajskih parkov. V začetku 20. stoletja je park pri gradu Mokrice, ki je bil v začetku 19. stoletja po tedanji modi preoblikovan v angleškem krajinskem slogu, celo prevzel gospo- darsko funkcijo. Del parka je bil namreč spre- menjen v plantažo zelenega bora, prodaja njego-. vega semena pa je bil za tedanje lastnike gradu Gagerne celo nezamarljiv vir dohodka. V Posavju najdemo tudi dva "skrivna" vrtova. Prvi je nastal ob koncu 19. stoletja v odmaknjenem Podkumu, na kmečkem posestvu župana občine nekdanjega Sv. Jurija, drugi okoli leta 1922 pri meščanski hiši v Sevnici. Oba kažeta na razgle- danost in gospodarsko moč njunih tedanjih lastni- kov ter kulturnost sedanjih lastnikov, ki skrbno negujejo in ohranjajo vrtno dediščino. Na Dolenj- skem je bil v letih pred drugo svetovno vojno po načrtih prof. Franceta Vardjana preoblikovan le del parka pri gradu Grm, v katerem je imela svoje prostore Kmetijska šola. Za razliko od Posavja je bila med drugo sve- tovno vojno večina dolenjskih gradov požganih, parkovne ureditve pa so tako na Dolenjskem kot v Posavju propadale predvsem po vojni. Tudi tam, kjer grajske stavbe med vojno niso utrpele večjih poškodb, njihovi novi uporabniki niso imeli posluha za grajske parkovne zasnove. Tako so si v osrednjem delu parka gradu Gradac v njem na- stanjene socialno slabše situirane družine uredile zelenjavne vrtove, ostale površine zapuščenega parka pa so v sedemdesetih letih krajani pričeli uporabljati kot zabaviščni prostor. V parku ob gradu Mokrice je bilo v osemedestih letih urejeno igrišče za golf, nekoč najkakovostnejši deli parka pa so povsem zanemarjeni. Toda kljub slabemu odnosu do parkovne dediščine so na Dolenjskem in v Beli krajini parkovne površine na srečo ostale nepozidane, bistveno se ni spremenil niti njihov širši ambient. Tako je možno rekonstruirati parke pri dvorcu Soteska in pri gradu Gradac, v Posavju pa je to mogoče le pri dvorcu Novi dvor. Drugod so parkovni ambienti prostorsko okrnjeni s kas- nejšimi premalo premišljenimi gradbenimi in urba- nističnimi posegi, tudi z nepremišljenim izseka- vanjem dreves in uničevanjem parkovne opreme. S tem je v tem delu Slovenije izgubljena tudi ne- precenljiva dediščina zgodovinskih vrtov in par- kov, na Dolenjskem in v Beli krajini pa je spo- meniška služba že pričela s prvimi poizkusi sana- cije parkovnih površin, npr. pri gradu Grm in Gra- dac. Publikacija Zgodovinski parki Dolenjske in Posavja je gotovo pionirsko delo in predstavlja pri- četek topografske obdelave naše tovrstne dedi- ščine. Želeti je le, da bo ta segla tudi v druge slo- venske pokrajine. S tem se bo razširilo naše vedenje o nekdanji vrednosti zgodovinskih vrtov in parkov, pa tudi o njihovem pomenu v da- našnjem času. Seveda pa bo to hkrati tudi opom- nik za boljše ravnanje z njimi v prihodnje. Marinka Dražumerič \ 182 49_12 KRONIKA 200I NAVODILA AVTORJEM Navodila avtorjem * Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino - je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola, to je do 16 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek - vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju - ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, po možnosti tudi naslov elektronske pošte ali telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek - predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega dveh strani (60 vrstic rokopisa); izvleček - kratek opis prispevka (10 vrstic ali manj); spisek uporabljenih virov in literature; prUoge - slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo na hrbtni strani ozna- čene z legendo. Legenda (podnapisi k prilogam) z navedbo nahajališča vira naj bo priložena na posebnem Ustu. * Opombe - morajo biti pisane enotno. V njih uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo ime fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, naslov ali kratico n.d. (če od tega avtorja navajamo le eno delo) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura - v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri - navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 - Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945-1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) - Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura - monografije - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana 1991. Literatura - članki - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v leže- čem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednilca), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej), Ljubljana 1998, str. 15-20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) ali glavnemu uredniku Kronike (Aleš Gabrič, Inštitut za novejšo zgodovino. Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana). Za hitrejše poslovanje lahko prispevke pošljete tudi po elektronski pošti na naslova glavnega urednika (Ales.Gabric@guest.arnes.si) ali tehnične urednice (Medit@sioI.net). Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi revija. Vračamo seveda slikovno gradivo in odklonjene članke. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike 183