MADAMA AVRELIJA
Noveleta
Gaberška graščina je že silo, silo staro zidovje; z mahom obraščene skale,
gotiška oknja i pa šele dolgočasni stolpiči na oglih, vse spričuje dostojno, da je
videla še poprejšnje stoletje. Pa nikari misliti, staro zidovje je brez pomenljive
krasote! Stopi skozi visoke vrata, preglej notranje naprave i začuden bodeš
stermel nad veličastnimi shrambami i stanicami; če pa stopiš šele v grajsko
kapelico, slep moral bi biti, ako ne opaziš umetnih slik na stenah. Po širnem
poslopju vlada tihota, kakor iz daljine začuje tvoje uho petje malih ptic, ki
žvergolijo v goščavici, katera Gaberk obdaja ter ga razun visoke strehe iz
dalje prikriva očem. Vse le-to ganilo ti bode serce, draga ti bode pusta zidina,
zelo teško se bodeš ločil od nje! —
Se otrok sem bil i že sem ljubil strastno stari Gaberk, sam nejsem vedel,
zakaj lazim le zmiraj h graščini, v hipu bil sem v goščavici pred njo, ondi sem
sedel uro za uro ter gledal po grajskih strehah, oknih i zidovji.
Domu prišedši me je skerbna mati vselej popraševala:
»Kje si bil zopet, Janezek?«
13» 195
»Pri starej graščini, mati.«
Čudila se je potem, me božala ter me gledala tako skerbno i ljubeznivo se
svojimi očmi, da mi je veselja igralo mlado srce. Imela je prav lepe, globoko
modre očesi!
»Kako, da zmiraj tjekaj zahajaš, Ijubček?«
»Oj stara graščina se mi tako, tako krasna zdi, mati!«
Zopet se je smijala. Začel sem hoditi v šolo, a še zmiraj sem gorel za staro
zidovje. Tamo sem se učil, tamo sedel celi ljubi dan božji; ondi iskal ptičja
gnezda, nabiral rudečih jagod ter jih prinašal domu.
»Mati,« poprašam necega dne, »kdo pa stanuje v grajskih sobanah?«
»Razun starega oskerbnika nihče ne.«
Ali še vedno sem čisljal staro zidovje, deslih ni prebivala v njegovih stanicah
žlahtna gospoda.
Prišel pa je čas, ko sem se moral ločiti od priljubljene domačije. Moral sem
v glavno mesto v šolo, dokončavši ravno osmo leto.
Celo noč pred tužnim dnevom jokal sem v postelji, šel sem zelo nerad
v mesto. Jutro napoči, urno vstanem, klaverno i potertega serca koračim proti
staremu Gaberku. Kako se mi je zdelo žalostno i temno, gledalo me je tako
čudno, da začnem glasno plakati.
Domu se vrnivši pričakovala me je mati na vertu, objela me je i ihtela
sva oba.
»Oj, mati, stare graščine, nič več je ne bodem videl,« ječal sem ter skrival
glavico v njenemu krilu.
Prišel sem v mesto, z leti stopil v gimnazijo, rojile so mi že bistrejše misli
po glavi, pa starega zidovja vendar še nisem pozabil, tako, da sem se čestokrat
sam smijal svojej otročariji. Osodini valovji plusknili so me daleč proč od domačije,
več let je preteklo, preden sem je obiskal. Dostikrat videl sem gradove,
krasne palače, spomnivši se pa Gaberka, šinila mi je solza v oko, še vedno sem
ga ljubil.
Zopet sem prišel v vas, serce mi je tolklo, ko se peljem po oski dolini, v
katerej mi je stanovala mati, v katerej mi leži domačija. To mi je bila radost
vboge matere!
Drugo jutro moral sem k graščini. Vlekla me je čudna moč tjekaj. Bila je
še vedno stara graščina, njena okolica še ravno ista! Samo pota so posute z novim
belim peskom i gredice osnažene. Pogledam visoka gotiška oknja — škerlataste
preproge videle so se čeznje, v sobah je igral nekdo na glasoviru.
»Kdo mora biti,« poprašam se začuden, »stari oskerbnik gotovo ne!«
»Sedaj nekdo stanuje v gosposkih sobanah, čul sem iz njih na glasovirju
igrati,« pozvem domu prišedši pri materi.
•••Da, grajska Avrelija!«
196