146 Ne in ja Milan Jesih * * * Veter sam v postelji oljke na temne strune listov se igra. Preden zaspi, ga neslišno ogrne zvezdnata odeja neba, in preden v sanjah umre od daljav, zavzdihne še enkrat doma. 147 Ne In ja O voda, o mrzlo kamenje vode, ki se vališ čez mrzlo vodo kamenja, in mrzla voda vetra, ki se zaganja vate, o mrzli veter vode, in te drobno kodra, o voda. * * * Tam temna pšenica in svetel deklic - daj, mi položi hladni srpiček na čelo, daj, mi položi prstek na usta, da ne pokličem jutra od srčevih ran. * * * Tihi veter maja, tam majhna Lakota 148 Milan Jesih počasi spi. Ti mi daj pušeljc na lice! Ti daj, bova polje ljubila. * * * Gazela bela večera v belem vrtu večera zastala v belem. Bela zvezda večera na belem nebu večera bela. Belo večera v belem belem večera belo. * * * Zorano polje zrcala, ki si se slekla pred otrokom očesa, vrgla ogenj, 149 položila kruh Ne In Ja na sveže počesano mizo neba. • * * Nekoč bosta slovo in vrnitev v beli kapeli večera daljave ko v krčmi popotni sedela davne ljubezni zatajevane prekasno vesela in si kopala v zaceljene rane. * * * Mlada premog in britev v belem vrtu večera pila mutaste vode globoko do omame od ljubezni in brez kraja brbljala. * * * Svetla, bela ura jutra nastežaj odprta se mila golobica 150 vzpne v nebo iz vrta, na podstrehi mračni prah slap neviden pada in trdo se menita gojzar in čelada. Petelin zvezd in morja si nataka vročih barv iz odprtega neba in bela koklja jutra na globokem pragu jutra kokodaka ime neimenovanega; vtem lahkoživa dama dame zraka sama je prežalostna in v snu čaka prigode z ust vetra: ne in ja. * * * Kvišku se vzpel beli konj oceana in padel spet ptica neba poteptana. 151 Ne In Ja * * * V zlatem kljunčku ključek zlat prinese ptičica neba otrokom svojim za igrat in ne in j a. * * * Šumita reka in dež dolgo, zvesto. Par konj sta skoz noč, kliče ju Bog. * * * Bela ptička se umiva v snegu, sam kaže rožnat kljunček pot — tam se je bratec mrtvec k nebu ulegel, tam mu z dihom kletko v raj odprl je Gospod.