DUHOVNO ŽIVLJENJE
■ 'številka (NUM.) 143
LETO (ANO) VIII. D I C I E M B R E
(DECEMBER) 1939
1. decembra slavi Jugoslavija praznik Zedinjenja

LEGENDA
L i'c* 1 t-CS c$e)
L«M:
Capital de) E>"t2wdio C-ip
tc.s	vfNüp y ^
/ *
■•talt, *■ Pk,,u4iq i'
Z
PO ZLOMU DONAVSKE MONARHIJE SE JE L. 1918 SESTAVILA V LJUBLJA-NI NARODNA VLADA, KI JE PREVZELA SKRB ZA BODOČNOST SLOVENSKEGA NARODA.	.
BRIDKI SO BILI ČASI, KO JE TA VLADA PREVZELA VODSTVO SLOVENSKE USODE.
IZ RAZVALIN STARE AVSTRO.OGERSKE JE ZRASTLA MLADA JUGOSLAVIJA.
1. DECEMBER JE BIL DOLOČEN KOT NAJVEČJI NARODNI PRAZNIK, KOT USTANOVNI DAN DRŽAVE JUGOSLOVANOV.
PO DVAJSET LETIH TRENJA SE JE LETOS SREČNO DOSEGEL TUDI NOTRANJI SPORAZUM IN SE JE PRIZNALA DEJANSKO ENAKOVREDNOST IN SVO. BODA VSEMU TROIMENEMU NARODU IN SE BO LETOS TA NARODNI PRAZNIK | SLAVIL DOMA ŠE VSE BOLJ SVEČANO KOT DOSLEJ.
HRVATJE ŽE IMAJO SVOJO NARODNO BANOVINO.
TUDI SLOVENCI SO ŽE VSE PRIPRAVILI, DA V NAJKRAJŠEM ČASU PRE-VZAMEJO V LASTNO UPRAVO VODSTVO VSEH SLOVENSKIH ZADEV IN BO TUDI SLOVENIJA SAMOSTOJNA.
V SEDANJEM NEVARNEM ČASU JE NEPOPISNEGA POMENA TA VELIKI DOGODEK NOTRANJEGA EDINSTVA, KER L.E NA TA NAČIN BO MOGLA NASA DOMOVINA OHRANITI TUDI ZUNANJI MIR.
TUDI MI BOMO TA PRAZNIK ZEDNJENJA PRIMERNO PROSLAVILI.
POLEG DRUGIH PRIREDITEV V SPOREDU TE PROSLAVE SE VRŠI TUDI CERKVENA SLOVESNOST S
SLUŽBO BOŽJO
10. URI IN POL V V ULICI SAN MAR
SVETA MAŠA BO V NEDELJO 3. DEC. OB SPODNJI CERKVI “SANTISIMO SACRAMENTO" ’
TIN 1039.
V SOBOTO 2. DECEMBRA OB 9. ZVEČER PA SE VRŠI VELIKA PRIREDITEV V PROSLAVO ZEDINJENJA V DVORANI “CENTRO DE AL MACENEROS” V ULICI PR. L. SAENZ PENA 242.
PRVO SVETO OBHAJILO
BO OB 9. URI, 17. DECEMBRA NA PATERNALU (AV. DEL ČAMPO 1653)
popoldne ob 4 url bo istotam ljubka prireditev, katere ne boste zamudili.
“Pustite otročiče k meni in nikar jim ne branite” tako je vabil Gospod Jezus. Kako zelo so v zmoti tisti stariši, ki mislijo, da bodo brez Boga imeli svoje otroke dobre. Koliko bridkih sadov te brezbožne vzgoje se že sedaj kaže. Vsak poskus, vzgojiti človeka dobrega brezi vere in brez verskih pripomočkov, je pogubna zmota, ker je božja resnica zapisana v človeko naravo.
človek je ustvarjen za večnost in le tisti, kateri svoje življenje naravnava na večnost more vzdržati v svojem srcu ravnotežje in mir, samo tisti more dati tudi človeštvu trajne vre not ; vse drugo je grajeno na pesek.
Lažje je, slediti izpridenim nagnenjem, kakor brzdati jih tako, kot je to po božji Postavi odrejeno. Prav zato pa je danes toliko bede in nesreče, ker svet raje sledi tistemu, kar bolj mika in se noče žrtvovati za to kar je “človekova dolžnost““... toda to vodi v časno in večno nesrečo.
Le s pomočjo dobre vzgoje in s pomočjo božje miosti, katero deli Bog po zakramentih in molitvi, je mogoče uravnati neurejena nagnenja človekovega srca.
Spoved in sv. obhajilo st pa najdragocenejši sredstvi za pravo poduhovljenje človeka. Božji kruh) svetega obhajila je, ki v zvezi z dobro vzgojo gotovo daje Staričem dobro °troke, človeštvu pa dobro ljudi.
®rez tega božjega kruha pa nihče ne more biti resničen prijatelj božji.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo in uprava:
Pasaje Salala 6 0. Urednik: Hladnik Janez. Telefon 63 - 6832
Kliči od 11—13 ure in po 7 uri zvečer. Ob sredah in petkih popoldne ni doma. f.etna naročnina za Argentino 2 $.
CERKVENI VESTNIK 3. dec. Maša za Ivana Turk v San-tisimo Sacramento.
10. dec. Maša na Avelanedi za Marijo Ušaj.
17. dec. Maša na Paternalu ob 9. uri za Ivano Semolič. Slovesnost prvega sv. Obhajila.
24. dec. maša na Avellanedi za Antona Jager.
BOŽIČ polnočnica na Paternalu.
Ob 10 uri na Avellanedi za Rastico Kandus.
31. dec. Maša na Paternalu za Kerševan Ivan.
MOLITVE vse nedelje in na Božič ob 16.30 uri na Paternalu.
Sovesnost prvega sv. Obhajila se bo vršila 17. dec. na Paternalu ob 9 uri.
V soboto 16. dec. ob 14 uri prosim 'la pripeljete vse otroke na Paternal v kapelo na Av. del Čampo 1653, da se za lepo pobožnost vse prav pripravi.
Prijavile takoj otroke.
Pripeljite vse tiste otroke, ki prejmejo ali so že prejeli to leto prvo sveto Obhajilo da pristopijo k božji mizi z našimi malimi tudi ta dan.
Nikar ne opustite te lepe prilike. Povabljeni ste pa tudi stariši in drugi da pristopite k božji mizi tisti dan.
K spovedi lahko pridete na Paternal pred- 15 uro ali v Flores po 16 uri 16. dec.
Božič bomo praznovali tako kot navadno. Pridite v lepem številu.
Na novo leto bo maša na Avellanedi.
Krščen je bil na Paternalu Norbert Furlan.
Poročili so se v Floresu: Izidor Simčič in Valerija Debenjak oba iz Kozane v Brdih.
Valentin Kralj in Alojzija Jerončič iz Mar. Cel nad Kanalom.
PRI ROŽENVENSKI MARIJI
Smo tudi doživeli 29. oktobra na zadnjo oktobersko nedeljo lepo slovesnost. Kot se vsako leto zberemo v Novi Pompeji smo tudi letos pohiteli tjakaj.
Kljub temu da je vreme strašilo je bila vdeležba zadovoljiva. Zbralo sc je kakih 300 rojakov. Mnogi so prihiteli prav od daleč.
Nagovor jo imel g. Kastelic.
Spregovoril je o krščanskem mučeništvu v sedanjem času in nekoliko opisal strašne načine s katerimi so. mučili v komunistični Španiji tiste ki so jih smatrali za svojo nasprotnike.
Vsekako je to poglavje zase o katerem je sedaj še toško govoriti vsem, ker je premnogo takih, ki nočejo dati veri tiste prave vloge, ki ji pristoja.
Kadar se bouo uverili še oni ki danes še slepo ver jejo v “raj na zemlji”, da je na svetu med stanovi in narodi mogoče soglasje ie, če sloni na zakonu božjih zapovedi in krščanske ljubezni do bližnjega, — tedaj šele se bo brez zamere o o tem tudi kaj več povedalo in tedaj bodo mnogi z gnusom obsodili zločine katere so doslej opravičevali in o katerih tudi slišan nočejo.
Po končanem govoru smo zapeli litanije, nakar smo pohiteli v Marijino kapelico, kjer smo s polnim srcem prepevali in z najlepšimi spomini odhiteli domov.
NA GROBOVIH
Mnogo naših rajnih že počiva na tuji zemlji. Tudi takih je nekaj katerim jo grob trava prerastla. Pa tudi takih, katerim niti v grobu ni bilo prostora, ker so ji|_ kar sežgali....
Teh in še onih naših rajnih ki počivajo tam doma smo se spomnili na dan vseli Svetnikov.
Prav številno smo se zbrali na Čakariti v Jugoslovanski grobnici, kjer so pevci zapeli nekaj žalostink in smo zmolili za naše rajno.
Spomnili smo se tistega, kar nam grobovi glasno oznanjajo:	kratki so dnevi
nam šteti na svetu...
Vsak dan nevtegoma hitimo proti večnosti, ki nas bo kar kmalu objela in vendar kako malo mislimo na to neizogibno resnico. Kako malo mislimo na tisti zaklad, ki si ga moramo zbrati, da bo osrečil našo večnost.
IZ UREDNIŠTVA
Dobili smo oceno našo septemberske številke ki je izšla v španskem jeziku. “Slovenec” je ono publikacijo, kakor tudi nošo revijo sploh, jako laskavo ocenil in ji dal priznanje da je to najboljša slovenska izseljenska revija. Zato pa prosimo tudi vas, cenjeni bralci, da pokažite reviji svojo naklonjenost da bo naša revija v novem letu napravila še kak korak naprej naprej.
Zamudniki ki jih je še vedno nekaj, sc potrudite in poravnajte naročnino.

-e-e-e-e»#.•


I
BLIŽAJO SE VELIKI PRAZNIKI:
BOŽIC in NOVO LETO
V Vašem starem kraju se bodo zbrali Vaši dragi. Spomnili se bodo na Vas. Pa se tudi Vi spomnite nanje in jim pošljite svoj božični ali novoletni dar, potom:
BANCO GERMANICO
DE LA AMERICA DEL SUD
Avda. L. N. Alem 150.	BUENOS AIRES
25 de Mayo 145.
Slovenski Oddelek
DENARNA NAKAZILA:
Specijalni tečaji za
IZSELJENSKE DINARJE: Din. 100 za $ 7.90; in
IZSELJENSKE LIRE: Lit. 100 za $ 17.50.
Vsa nakazila se isplačajo naslovniku v roke v ce loti, BREZ ODBITKA in jih odpošiljamo po zračni pošti,



KULTURNA KRONIKA
29. okt. Romarski shod v Novi Pompeji. — G.P.D.S. v Vlila Devoto je ta dan priredilo igro Begunka.
5. nov. sc je vršila zelo dobro pripravljena prireditev pater-nalske šole. Program je bil očarujoč. Nekatere točke so bile nekaj nedosegljivega. Igrali so tudi Trnjulčieo. — Isti dan je imel prireditev tudi Ljudski oder.
10. nov. sc je vršil letni občni zbor jugoslovanske šole, ki je pokazala zelo lepe uspehe tako na Paternalu kakor na Dock Sudu in v Rosariju. Sedaj pa deluje že tudi v Villa Mugueti, kjer vodi šolo Slavko .Gajor. Novi odbor sestavljajo sledeči: predsednik Pavle Popovič, podpredsednik dr. Miroslav Švare, tajnik dr. ICjuder. V ostalem odboru so še sledeči Slovenci: Vider jo blagajnik, odborniki so: Pahor, Lakner, Pečenko in Baretto.
19. nov. Roman je v Lujan, katerega se jo vdeležilo kakih 700 Slovencev. Prišli so iz vseh krajev7.
Isti dan je imel Ljudski oder 14 obletnico ustanovitve in prvo obletnico otvoritve “delavskega doma”.
26. nov. G.P.D.S. v Villa Devoto je ponovilo “Begunko”, špansko-hrvaški besednjak je izšel na 300 straneh. Stanc broširan ifl 5, v platno vezan $ 6.
11. ncv. se je na Avellanedi vršila lepo uspela in zanimiva prekmurska prireditev, l<i so jo pripravili cvangeličanci. Zelo originalno jc vabilo, ki takole vabi:
“Sosed, ali ste čuli kaj je novega? — Nič ne vem! -— No, vam pa jaz povem, da bo imelo slovensko evangeličansko društvo veliki teater. — 11. nov. z začetkom ob 9 uri zvečer, na Cha-cabuco 501. —- Tak se čuje da bo to nekaj strašanskega, ali jaz nič ne ver jem, dokler ne vidim... Bova pa malo pogledala tja, sosed, da vidiva, kaj znajo ti naši Prekmurci.”
Igrali so: Čašico čaja, Ukradejo gospoda šabina... ženo in komedijo Koren,
Dvajset let slovenskega vseučilišča
Dvajset let se slovenski visokošolci izobražujejo na slovenski univerzi doma in prejemajo v svojem jeziku zaklade učenosti, ki so jih prej prejemali, osvetljene s tujčevimi očmi in podajane mu s sovražno roko, v tujim. V dvajsetih letih obstoja je slovenska univerza pokazala, da je zmožna življenja in da drži zvesto korak vsem drugim znanstvenim dogajanjem doma in v svetu. Vsa bojazen, ki jo je nemalo bilo še pred dvajsetimi leti, je splahnela v nič: slovensko vseučilišče se ni samo vzdržalo v vednih bojih in pomanjkanjih, temveč je tudi največje pesimiste končno prepričalo, da raste in se razvija v prvovrsten zavod, ki resnično in s polno odgovornostjo predstavlja vrh slovenske kulture. Mi smo ponosni na našo univerzo in ji zdaj po dvajsetih letih ne želimo ničesar drugega, kakor da odslej, ko so enkrat za vselej premagani vsi nasprotni valovi, plove v miru v bodočnost in se razvija do tiste popolnosti v vseh panogah, ki jo nalagojo potrebe in si jo žele njeni predstavniki, da bo v vsej polnosti mogla predstavljati najvišji kulturni zavod slovcenskega naroda.
Pred dvajsetimi leti smo Slovenci dobili univerzo kot plod dolgoletnih prizadevanj naših najboljših mož. Ko so še nekateri dvomili, če je slovenski jezik sploh sposoben za visoko znanstveno teoretično izražanje in pri tem “praktičen”, sta predsednik vseučiliške komisije dr. Danilo Majaron in prof. dr. Karel Vrstovšek, poverjenik za prosveto v deželni vladi, pripravila v Bel-gradu teren za takojšnjo slovensko univerzo v Ljubljani proti nekaterim drugačnim mnenjem, naj se ustanove slovenske vzporednice v Zagrebu oz. Belgradu, in prepričala o nujni potrebi univerze tedanjega prosvetnega ministra Davidoviča. Ministrski svet pod predsedstvom dr. Antona Korošca je 30. junija 1919 sprejel zakonski predlog za ustanovitev. 23. julija 1919 je zakon podpisal regent Aleksander ter so ga nato Službene novine objavile dne 23. avgusta 1919. leta. Tako je bila ustanovljena univerza v Ljubljani s petimi fakultetami, ki naj stopi v življenje postopoma, začenši z novim zimskim semestrom 1919—20.
Dne 18. sept. 1919 so bili imenovani prvi slovenski vseučiliški profesorji ljubljanske univerze, ki so bili: na bogoslovni fakulteti dr. Aleš Ušeničnik, dr. Franc Ušeničnik in dr. Ivan Zore; na pravoslovni fakulteti: dr. Ivan Žolger, dr. Leonid Pitamic, dr. Bogumil Voš-njak in dr. Ivan Žmavc (ki imenovanja ni sprejel); na modroslovni: dr. Ivan Prijatelj, dr. Josip Plemelj, dr. Bajko Nahtigal in dr. Frane Ramovš; na tehnični: dr. Rihard Zupančič, dr. Karel Hinterleehner, dr. Maks Samec, dr. ing. Milan Vidmar; na med. dr. Alb. Botterai, Milan Vidmar; na medicinski pa: dr. Albert Botterai, dr. Alfred Serko in dr. Janez Plečnik (kot izredni profesor). To so prvi profesorji naše univerze, prvi stebri, na katerih j c zgrajeno naše vseučilišče.
Univerza nima še svojih lastnih prostorov, kakor so v drugih mestih v navadi univerzitetni kompleksi, temveč je nastanjena po različnih poslopjih: uradi in filozofske predavalnice so v bivšem deželnem dvorcu, ki je last banovine, ter predstavlja tako sedež univerze. Medicinska fakulteta ima prostore v anatomskem institutu na Zaloški cesti, ki pa še ni dokonča opremljen in je dozdaj edino poslopje, ki je last univerze, tehnična v Aškerčevi ulici v poslopju, ki so ga sezidala privatna sredstva; rudarski ima prostor v invalidskem domu, ki je last socialnega ministrstva; kemični institut, ki je
Glavno poslopje slovenske univerze
vsa leta bil v kleti realke, dobiva sedaj svoje novo poslopje na Aškerčevi ulici; bogoslovna fakulteta gostuje v Aiojzijevišeu. Zdaj je nekaj poslopij v delu: tako je postavljena vscučiliška knjižnica, ki pa nekaj dolgo časa čaka na notranjo opremo in dokončno ureditev; pod streho sta tudi novi kemični institut ter strojni, ki sta bila najbolj potrebna za pravi razmah naše univerze. Ta gradbena delavnost zadnjih let je bila lep in viden znak novega razumevanja za potrebe slovenske univerze ter nov obet za dosego končnega ideala univerze: vsaka fakulteta naj ima svoja poslopja, da bo delo neovirano ter resničnp plodno tudi za najvišji znanstveni razvoj dotične discipline.
Slovensko univerzo so v teh dvajsetih letih vodili naslednji magmficence rektorji: dr. d. Plemelj, dr. Rihard Zupančič, dr. (j. Krek, dr. Aleš Ušeničnik, dr. F. pnčanjevv-ooavn ;ž$wbh-vrčezf taoino etaoino etaoinoa Kidrič, dr. K. Hinterleehner, dr. Leonid Pitamic, dr. F. Lukman, dr. li. Nahtigal, dr. Milan Vidmar, dr. Metod Dolenc, dr. Alfred Serko, dr. Matija Slavič, dr. F. Ramovš, dr. M. Samec in dr. R. Kusej. V 21. leto pa pelje univerzo rektor dr. Matija Slavič, ki je do zdaj edini profesor, ki stopa na to mesto krmarja že v drugič.
Danes ima univerza 53 rednih profesorjev (14 filozofska fakulteta, 13 juridična, 2 medicinska, 17 tehniška, 7 teološka), 17 izrednih (4 filozofska, 2 juridična, 2 medicinska, 8 tehniška, 1 teološka), 16 docentov (3 lil., 2. jurid., 2 med., 6 teh., 3 teol.), kontraktualuih rednih profesorjev 2 (1 med. in 1 tehn.), 6 lektorjev, 51 honorarnih predaavteljev ter 13 privatnih docentov.
Delo univerze se kaže najbolj v statistiki, ki pove, koliko kandidatov je napravilo na njej izpite. Na filozofski.fakulteti je napravilo 108 kandidatov usposobljenost* ni izpit za srednješolske profesorje ter 587 diplomske izpite. Na pravni: 1472 kandidatov pravnozgodovinski, 92/ pravosodni in 872 državoslovni izpit. Na medicinski je 543 kandidatov napravilo prvi rigoroz. Na tehnični: 204 kandidatov jepoložilo pripravljalni del diplom, izpita na gradbenem oddelku, K3 na arhitekturnem, 179 na elektrotehničnem, 173 na rudarskem, 149 na kemičnem in 4.6 na kultumo-geodetskem; strokovni del izpita pa je položilo 1.13 kand. na gradbenem oddelku, 65 na arhitekturnem, .128 na elektrotehničnem, 137 na rudarskem, 116 na kemičnem ter 31 na kulturno-geodetskem; geo-
detski državni izpit pa je opravilo 26 kandidatov. Na teološki pa je vse izpite položilo 392 kandidatov.
Doktorski naslov pa je v teh dvajsetih letih dobilo na univerzi do konca 1. 1938 380 oseb, in sicer 79 na filozofski fakulteti, 265 na pravni, 15 na tehnični in 21 na bogoslovni.
(Vsi ti podatki so vzeti iz velikega spominskega zbornika, ki ga jeizdala založba “Jubilej’' ob 20 letnici Jugoslavije in je podatke za univerzo zbral univ. prof. dr. Fr. Lukman.)
V teh dneh se vrši vpisovanje za 21-to leto slovenskega vseučilišča, in delo zavoda stopa v nov decenij. Nekaj stebrov našega znanstva že krije zemlja, nekaj, ki stoje sedaj kot pravi duhovni fundament v podstavku naše univerze: spominjamo samo prof. Prijatelja, prof. Serka, prof. Iiinterlechnerja, prof. Žolgerja, prof. Jesenka in druge, ki so šli v večnost, naši univerzi pa zapustili svojega duha. Klanjamo se spominu teh velikih mož, ki naj jim bo delo njihovih učencev v njihovih disciplinah naj večji spomenik. Mnogi najzaslužnejši profesorji že odhajajo v pokoj, da imenujemo samo dr. Aleša Pšeničnika, mnogi v druge poklice (prof. Cankar), toda univerza živi pomlajena, vsa rastoča že iz slavne tradicije. Slovenska univerza je zasidrana z vsemi svojimi koreninami v našem narodu, iz katerega je pognala, povezana je že tako trdno z njim, da jo tudi noben vihar ne more več omajati. Pretrpela je svojo zorečo dobo v viharju, zdaj stoji kot drevo, ki ga ne premaknejo več “mrzle sape”, ter more samo še rasti navzgor in v šir.
Letos je naša univerza dosegla rekord.
13. okt. je bilo vpisanih že 1974 oseb. Število bo še narastlo za več kot 100 z naknadnimi vpisi.
Od sedaj vpisanih slušateljev in slušateljie je 1967 rednih, 7 pa izrednih. Na filozofsko fakulteto se je vpisalo 420 rednih in 6 izrednih slušateljev in slušateljic. Filozofska fakulteta ima tudi rekord v številu ženskih slušateljic, saj manjka le prav malo pa bodo slušatelji-cc dohitele slušatelje, katerih je 220, slušateljic pa 200. Izredni slušatelji filozofske fakultete so trije in prav tako tri slušateljice. Na juridični fakulteti, ki je naj-
močnejša fakulteta, se je vpisalo skupaj 615 rednih slušateljev in slušateljic. Od tega je 107 slušateljic. Na medicinsko fakulteto se jevpisalo 176 slušateljev in slušateljic. Slušateljev je 122, slušateljic 54. Vpisov na tehnično fakulteto, ki ne zaostaja mnogo za juridično fakulteto, je bilo 579. Od tega 54U slušateljev in 39 slušateljic. Na tehniško fakulteto se je vpisal še en izreden slušatelj. Na teološko fakulteto pa se je vpisalo 177 slušateljev. Slušateljev se jetorej vpisalo 1567 rednih in 4 izredni, slušateljic pa rednih 4U0 in tri izredne. Zadnji vpis nam zopet kaže značilen porast števila slušateljic, katerih je sedaj že nad petino.
Zanimiv je pregled o vpisu slušateljev v preteklem dvajsetietju. V prvi zimski semester leta 1919—20 se je vpisalo vseka skupaj 695 slušateljev. Med temi je bilo 25 slušateljic. Vpisov v juridično fakulteto tedaj še ni bilo, ker so se predavanja na juridični fakulteti pričela šele v poletnem semestru. Zato je šele poiettn semester dal pravo sliko o vpisih. Vsega skupaj se je vpisalo v prvi poletni semester 736 slušateljev. Med temi 21 slušateljic. Izrednih slušateljev in slušateljic pa je bilo 27. Na filozofsko fakulteto se jih je vpisalo 96, od tega 14 slušateljic. Na juridično fakulteto se jih je vpisalo 230, od tega dve slušateljiei, na medicinsko fakulteto 63, od tega 6 slušateljic, na tehniško fakulteto 257, od tega 3 slušateljice, na teološko fakulteto pa 90. Število slušateljev je potem vsa leta polagoma naraščalo in je doseglo leta 1931-32 v zimskem semestru višek 1891 vpisanih rednih in izrednih slušateljev in slušateljic. V naslednjem letu pa je bila uvedena šolnina, ki je marsikomu preprečila vseučiliški študij in zato je bilo v šolskem letu 1932—33 vpisanih vsega skupaj le 1791 rednih in izrednih slšateljev in slušatelpic, torej 100 manj kakor prejšnje leto. V naslednjih letih se je število vpisanih slušateljev ves čas sukalo med 1700 in 1900. Nihanje števila slušateljev se je ustavilo v zimskem seemstru 1935—36, ko seje spisalo vsega skupaj 1 <83 slušateljev. Od tedaj narašča število slušateljev postopoma in je bilo v zimskem semestru 1937—38 vpisanih 3873, v zimskem semestru 1938—39 1964, letos pa jih bo okrog 2100.
Goričan inž. Miroslav Plohl, vseučiliški profesor v Zagrebu se je smrtno ponesrečil, ko je padel iz avtomobila. Pri padcu mu je počila lobanja in je nato v bolnici v Karlovcu izdihnil.
Pokojni se je rodil 1881 v Gorici, kjer je dovršil pet razredov gimnazije, nakar so ga starši poslali v pomorsko vojno akademijo na Keki. Leta 1902 je naredil izpit za mornariškega častnika. Da bi si izpopolnil svoje znanje, je dve leti študiral v najvišjem torpednem in elektrotehničnem tečaju v Pulju, ki ga je dovršil z odliko. Do prevrata je služboval v vojni mornarici, nato pa je postal tehnični ravnatelj radijske družbe na Dunaju. Kot izbornega tehničnega strokovnjaka so ga leta 1925 poklicali na tehnično fakulteto zagrebške univerze, kjer je leta 1930 postal redni vseučiliški profesor in predstojnik zavoda za elektrotehniko. Veliko zaslug si je pokojni inž. Plohl pridobil za elektrifikacijo Hrvatskc banovine. Bil je predsednik banovinskega električnega podjetja in predsednik odbora za elektrifikacijo pri Gospodarski slogi. Vsi hrvat-ski listi obširno pišejo o pokojnem inž. Plohlu in slavijo njegove veliko zasluge za hrvatsko ljudstvo. Pokojni zapušča vdovo, hčerko profesorico in dva sinova.
•}• V Bihemberku je umrl 30. avgusta
Ivan Krševan iz Preserji. Pokojni je bil kot zidar in gospodar daleč na okrog poznat kot vnet javen delavec, ker so je udeleževal požrtvovalno v društvih in zadrugah. Tudi za cerkveno petje mu je ostalo nekaj časa h kateremu je zahajal skoro celo življenje. Tudi njegov sin Karlo, kateremu izrekamo naše iskreno sožalje kakor tudi njegovim sestram in materi, se pridno udeležuje našega dola v koloniji kot pevec.
Naj bo dobremu možu lahka domača zemljica, katero jo tako srčno ljubil.
Sveti Križ pri Trstu. Pri nas župnikuje z apostolsko gorečnostjo že 33 lot g. konz. svetnik msgr. Andrej Furlan. Kot zvesti pastir ni v teh dolgih letih nikdar zapustil izročene mu čredo, niti v nevarnih vojnih lotih, ko je bil Sv. Križ deloma evakuiran. V letu 1908 je s pokojnim dr. J. Krekom ustanovil hranilnico in posojilnico, ki je uspešno delovala v korist našega malega kmeta in delavca vso do povojnih lot, ko so jo novo nastale razmere pahnile v likvidacijo. Tudi na krščansko socialnem polju se je udejstvoval s pok. kaplanom čokom v Trstu. Je mož jeklenega značaja in jo kot tak moral v povojnih letih okusiti marsikako neprijetnost, toda od svoje jasno začrtane poti ni odnehal, zlasti kadar je šlo za verska načela.
Zmeraj vnet za širjenje božjega kraljestva na zemlji, je prirejal v svoji župniji veličastne verske manifestacije, ki so o-stalo nepozabne ne samo nam, ampak daleč naokrog, zlasti ona ob 1900 letnici odrešenja (1. 1933). Zato ni čuda, da je spoštovan in visoko cenjen ne samo od svojih vernikov, ampak tudi od svojih predstojnikov. Za vse njegovo zaslugo ga jo sv. Oče pred kratkim imenoval za svojega tajnega komornika. Dobremu gosp. župniku, ki v svoji skromnosti ni pričakoval takega visokega odlikovanja, iskreno čestitamo.
Ljubljanski tramvaj sc ponaša z moderno pridobitvijo. V promet je stopilo 7 novih voz, ki so domač izdelek, skoraj v celoti izdelani v Ljubljani. Stroški izdelave znašajo 300.090 Din, kar jo za 25 odstotkov ceneje, kar je bila najcenejša ponudba iz tujine.
V Mariboru pa so pričeli izdelovati tudi železniške vagone za ozkotirno železnico v Bosni. Poskus se jo izborno obnesel in je tudi cena za kakih 25 odstotkov cenejša od vozov, ki so jih doslej vse uvažali iz tujine.
Tramvaj bo kmalu stekel tudi na Ježico. Do Buškega carja bo proga dvotirna, naprej pa le enotirna. Celoten strošek za progo in vozove je preračunan na 10 mi-Ijonov Din.
PO ARGENTINI SEM TER TJA
IZ ROSARIJA V CORDOBO	lezniee večinoma last angleškega kapitala. Sedaj je pa
Majll.en je danes svet, toda za tistega, ki se vozi težava za angleški koks (fini premog) in je bilo zato z avijononi. Ve pa je treba meriti razdalje po cestah, se ukinjenih mnogo vlakov, tako da je iz Rosarija v Cor-pa še vseeno kar grdo zamudiš preden prideš iz Ro- dobo en sam res ugoden vlak dnevno, ki odhaja iz Rosarija v Cordobo. 400 km je že lepa razdalja; in še čez barija zjutraj.
je dolga pot od Rosarija, ki je drugo najpomembnejše	-^i 1,0 ostalo torej drugega na izbiro kot a ut o.
argentinsko mesto, do Cordobe, ki se ponaša kot naj-	^ a 1111 111 kilo ^al. Šest ur in .15 minut je bilo zapi-
st are j še pomembno mesto v republiki.	811110 na Yoztlevm rt'du... Saj najurnejši vlak rabi 5 ur.
Ko je bila oni dan končana birmanska slovesnost ' *1’ ^ uri zvečer; boste v Cordobi kot bi mignil” tako je v Rosariju; ko so drugi sedli lepo za mizo in praznovali	llul uradnik.
tisti lepi dan 12 okt. — gotovo pri bolj dobro pogrnjeni	Imel sem srečo. Bil je tak dan, ko je bilo potni-
mizi kot so jo imeli Kolumb in njegovi mornarji — ko	j\°v	ma^0. Udobno sem se prilagodil na svojem mestu,
so pred 450 leti prav na tisti dan, na praznik Pilarske	vai	^ve mesti sem imel na razpolago. Saj ni bil za-
matere božje, prvič stopili na to ameriško zemljo... st den voz več kot na pol. Tisti voz je sprejemal pot-Kar tcško mi je bilo. Saj bi še tako rad malo po- 111 x<‘ samo za tri vmesne postaje, ker ne zavije v nobe-gledal k rojakom; posebno doli v ‘‘Selo sladkosti” bi	110 stransko mesto in	se vstavi samo trikrat na	celem
moral kaj pogledati, toda tudi v Cordobi sem imel svo-	1 11 ”eiu P°fu km.
jo dolžnost, kjer je tudi lepo število naših rojakov in	nllnuti natanko smo odrinili,
katerim sem. tudi dolžan obisk. Ve ga ne bi napravil ob . U dobno sem se prilagodil svojemu, mestu in se lotil tej priliki, bi. ga moral spet odložiti za dolgo.	najpreje brevirja.
In tako se je zgodilo, da pri vsem veselju in pri . ^aj tisti dan do onega trenutka nisem imel še niti vseh poticah in mnogih pogrnjenih mizah skoro nisem	časa, da bi opravil svoje duhovske molitve,
vtegnil jesti. Saj je že odzvonilo poldne, ko je bilo vse	Med tem ko sem molil brevir, smo se nemilo tresli
končano z našo birmansko slovesnostjo. Ob 1 uri 45 mi-	]’? rosal‘tjskili	ulicah.	Kmalu smo	bili na robu	mesta,
n ut pa že odhaja direktni pulman za Cordobo.	xJet’ je konec	ceste, ki je tlakana	s kockami.
Hitro sem krenil. Gospod konzul Rubeša me je lju- v ho .sein končal z brevirjem, sem se lotil dnevnega beznjivo sprejel na voz in zategnil dalje. Mimogrede <',lsopisja. Saj šeni že skoraj zgubil zvezo z dnevnimi smo pozdravili še Kastelčeve, kjer so imeli zbranih le- c °godki.
po število svojcev, nato pa dalje.	. \ divjem diru je bežala pokrajina mimo nas. Zdaj
' Kar kmalu sem bil na mestu, kjer so me čakali s M a,) .1° piknilo nekaj; komaj sem mogel ugotoviti, da kosilom. Ura je pa že tudi bila ob eni in tako je bilo h,lno arfcC£di kak auto. Z brzino 80 km in tudi več smo treba kar hitro žlico odložiti... Pa saj imam tako samo 1 rvei! P° gladki cesti, ki se je ravno vlekla v nedogled., pol želodca, odkar so ga mi pod odrezali... Rekli smo	Ive 1 smo 11111110 mesta Canada de Gomez. Niti
‘‘z Bogom” in “na svidenje”.	ogledali se nismo, kaj šele ustavili, čeprav je to kar
Pravočasno sem bil na trgu Santa Rosa kjer je (’(( no mesto, ki ima do 80.000 ljudi. Kar naprej je dr-centralna avtomobilska postaja za dolge linije. Tam vzg- \e ?' , '.e Prele kot v Marcos Juarez je bila prva po-meš omnibus za Buenos Aires, od tam se pelješ v San- N Ua’ xler 80 nam dali 10 minut, da si pretegnemo ude. ta Fe, tam vidiš voz za Rufino, za Casildo...	11x0 81110 tudi napravili.
V Cordobo vozita že kar dve liniji. Ena je “Chc- , e.^ tom me ic Pa tudi minila volja do samotnega valier”, to je ista, katera vozi iz Buenos Airesa	v	Ro-	!“? eallJa' Ua ne le z mano je bilo tako.	Saj je tako. vse-
sarijo, druga je “Aire y Sol” ali “Urquiza”.	°'l na potovanju. Na postaji že kako	prideš v stik z
Ko sem bil zadnjič v Cordobi, je vozila samo ta dni- vlllm J“1 dragim sopotnikom, ga linija.	. V) 81110 sPct stopili nazaj v voz,	sem se kar ta-
Po prevdarku voznega reda sem se odločil za	“Ur-	' °'!| 8!Hlstl1 v ra govor z možem, ki je sedel pred mano
quiza”. Cena je približno enaka, vsekako smešno nizka. ,U1 ,.X‘V ^malu sva bila soglasna v tem, da si hočeva de-Saj vlak stane za retur karto gotovo 30 pesov na trdih a ! družbo, na na daljnem potu. Meni je bilo to tembolj deskah drugega razreda, avto pa računa samo 14 pesov v*1.1 )0’ <er -|e moz kazal mnogo poznanja tamkajšne de-za tja in nazaj.	. e'
Pisatelj Finžgar je zapisal nekje: “zarečenega kru-	vako je ne bi poznal, če sem pa 20 let imel trgovi-
ha se poje več kot zapečenega”... dobro jo je pogodil.	1,0 v *iarcos duarczu, tako se mi je mož predstavil.
Španski pregovor pa pravi: “No digas esta agua no bebire mas”... (Te vode ne bom nikoli več pil.,..), Ko se,m pe oni pot vračal iz Cordobe sem bil s tisto auto-vožnjo kaj nezadovoljen in sem tako rekel, da se ne bom več na tak način vozil.
Toda.... Pomagaj hi kakor več in znaš. V žepu sem imel polovično vožnjo na železnici. Toda kaj mi tisti papir pomaga, ker nazadnje je le vlaka treba... in če tega ni, boš pa “do jutri zjutraj čakal”. Meni pa kaj takega ni kazalo in zato sem bil primoran vzeti voz, ki mi je bil na razpolago.
FCC A je z oktobrom zelo skrčil število vlakov. Tudi ena izmed posledic esvropske vojne. Čudno kaj. In vendar resnično. Vlak namreč potrebuje premoga, ki ga ta dežela nima. Lokomotive so pa vse angleškega tipa in se kurijo z angleškim premogom. Saj so tudi že-	Nekatere Skupine iz sprevoda ob luhanskem romanju
Skozi prekrasno deželo smo se vozili. Zadnji dež je sprostil spomladanske setve v svežo rast; jasno sonce je poljubljalo bujno pokrajino, ki je bila vsa sveža v mladem zelenju. Tja v nedogled so valovala bogata polja mlade pšenice katera se je že začela razraščati, da nastavi klas. Vmes pa je nekaj presekalo polje, nekoliko manj visoko urastlo, a prav tako sveže. To so pa lanlšča, tako mi je pojasnil sopotnik in spet se je pokazalo] detelj išče, a drugič zopet sveže obdelano polje, kjer so posadili koruzo.
Tam na levi so tekli brzojavni drogovi, ki značijo železno cesto FCCA. Raztresene so nas pozdravljale tam iz dalje samotne skupine dreves, ki so označevale samotne pristave, včasih nas je zasanjano pozdravila tudi samotna koča, reven rančo, za katerim se je v brczstreš-nih stajah dolgočasila tropa konj, tam nekje je pa samevalo par stogov sena...
Večji kraji so le redko sejani. Morda na 30 km komaj stoje take naselbine, katere se predstavijo najprej z ogromnimi silosi, velikanskimi žitnimi skladišči, ki kipe visoko nad vse druge zgradbe v kraju in je cerkveni zvonik pritlikavo majhen ob strani tistih žitnih velikanov. Po troje takih silosov je videti v vsakem večjem kraju. Menda so tri glavne žitne- firme in ima tako vsaka svoje skladišče. A tudi železnica ne da iz rok svoje stare pravice. Zastarela so njihova skladišča na postajali, kjer stoje dolge, široke in niške barake.
Zares! Kaka čudna razlika, sem pomislil.
Za našo slovensko vas sta značilni dve stvari: bele cerkve in — kozolci..,. in še tretja: rdeči dimniki...
Kako vse drugačno podobo nudi tukaj šna pokrajina. Le mlado zelenje, polno svežosti, bohotno v zlatem soncu, le to je še, kar ima ta pokrajina sličnega s tisto, ki smo jo gledali nekoč doma.
V Belle Ville so nekateri izstopili, toda že smo drveli dalje in šele- v Villa Maria smo se spet ustavili.
Stopila sva z mojim sopotnikom v restavrant in popila čaj, in spet dalje.
To pot pač nisem imel razloga, da bi se pritoževal nad Vožnjo. Pa tudi dobrega tovariša sem imel, ki mi je marsikaj vedel povedati. Kar hitro se je bližala Cordoba.
Ko se je sonce nagnilo za goro, so nas pozdravila že brda. Pod nakopčano gmoto oblakov je sonce še enkrat pokukalo in pokazalo, da so tamkaj na robu gore, za katere je kmalu vtonilo. Še 50 km, pa smo tam. še eno uro vožnje.
Kmalu so nam posvetile! iz obzorja drobne lučke, ki so kazale mesto Cordobo, razsejano po valovitem svetu, ki že kaže voljo na kvišku. Za nami je bil Rio Se-gundo, ki je to pot pokazal polno strugo, ne tako kot onikrat, ko ni bilo niti kapljice vode v tej reki, ko sem bil tam prvič.
Ko je bila ura osem zvečer, smo se vstavili na mestu. “Airc y Sol” sem bral zapisano in šele tedaj razumel, zakaj so me vprašali, če grem po “aire y sol”... tako se- imenuje autopodjetje.
S PRIJATELJEM ŠTUDENTOVSKIH LET.
Airc y sol... Sonce in zrak... lepo! Toda meni bi sedajle bilo bolj na uslugo, če bi zapazil kak tak obraz, ki bi ga, spoznal.
Prav tedaj je pribrzel auto. Poleg mene je obstal in že sem slišal pozdrav: “dober večer, Janez!” že mi je tudi stisnil roko moj nekdanji sošolec France Bartol. Šest let sva drsala po istih klopeh, toda niti od blizu niti od daleč nisva sanjala, da se bodo najina pota kdaj križala na tako daljni zemlji.
France Bartol je našim bralcem že znan. Saj se je
v D. Ž. brala že marsikatera stran, ki jo je on napisal. Tako je popisoval argentinsko zgodovino, opisal svojo pot v La Paz in še marsikaj drugega. Tudi njegov glas so mnogi že slišali, ker je nekaj časa sodeloval tudi z basom pri cerkvenem petju. Pred dobrim letom ga je njegova firma (The Armco) poslala v Cordobo z nalogo, da tamkaj organizira novo podružnico. To nalogo je tudi lepo izvršil in je sedaj on ravnatelj te podružnice.
Kar prisedi, tako me je pozval in že smo zdrveli skozi mesto in v nekaj minutah smo že sedeli pri večerji.
Dobro za človeka kajne!
Kamor pridem, tam me že čakajo. In spet v Cordobi s etn bil kot doma. Saj sem že od preje znanec v družini Bartolove žene. Zato pač ni nič čudno, če je bila ura kar hitro enajst in je bilo treba iti “gledati pod kožo”.
Jutri zjutraj ob 9 uri bom pa že čakal, da te potegnem v Rio Ceballos, tako mi je France zagotovil, ko sva rekla lahko noč.
Dobro de pljučam kordobski zrak. Saj je nadmorska višina znatno večja (360 m), toda jaz sem se že udomačil v nižinski klimi. Dobro sem zaspal. Proti jutru sem se pa prebudil in čutil nekako srbečico po obrazu. Menda bo od zraka, tako sem presodil in tako je najbrže tudi res bilo. Seveda sem se ozračju takoj privadil.
Nisem imel mnogo časa, da bi se s takimi stvarmi ukvarjal, ker ura je bila šest in sem kar hitro vstal, da poiščem cerkev in uredim vse z Bogom. Kmalu sem bil v cerkvi La Merced, ki mi je tudi že znana od zadnjega obiska.
Komaj sem vzel malo zajtrka, že je bil prijatelj na mestu s svojim avtom .
Sedaj pa kar urno. Ob 11 uri moram biti nazaj, tako je povedal. V Rio Ceballos je kakih 40 km. Jaz sem prijatelj hitre vožnje, tako je France predlagal.
Jaz pa tudi!
Kar hitro sva se zmotala ven iz mesta in že sva drvela po vijugasti cesti tja proti zapadu. V smejočem pomladnem soncu so se kopala brda in naju vabila, pa spet sva vtonila v senčnem gozdu, ki je skoraj prerastel cesto z dolgimi vejami gori v višini.
Poglej! Ali imate v Buenosu kaj podobnega? Rečem ti, da se čutim kot doma. Tu je vse druga dežela, kot one dolgočasne ravnine. V nedeljo dopoldne jo z lepim soncem mnogokrat uberem todile in naprej v gore. Ceste so izborne, srce se kar smeje lepi pokrajini, ki je tako naša, tako domača...
Že sva bila skozi Unquillo.
Tamle so pa kamnolomi, mi je pokazal. Prav te dneve ima priti velik stroj, ki ga bo dobavila naša firma za ta kamnolom.
Glej, tamle v bregu, gori pod onim tankom bo stroj
stal.
Čakaj, sem se domislil! Bo prav tisti kamnolom, kjer delajo tudi mnogi naši fantje. Zadnjič sem jih obiskal in jih našel kakih šest.
Vse mogoče. Dobro da vem. Jaz sem z. vodstvom kamnoloma dobro poznan in sem si že mislil, da mora biti tudi naših fantov nekaj tam.
Lani se je eden ponesrečil. Matevž mu je bilo ime. Zelo velik močan in dober fant. Jaz sem ga poznal. Doma je bil od Loža nekje. Šel je nekam visoko in se je pod njim utrgalo in ga je pokopalo. Sedaj je pa še ta neprilika, da nima naša država nobenega uradnega zastopnika, ki bi branil koristi naših ljudi in v takem slu-
čaju je to zelo važno.
Ko bi se človek mogel za naše ljudi kaj več pozanimati! Je menil France. Sedaj je moje delo že malo bolj utirjeno in bom mogel kaj pomisliti nanje. Saj veni, da sem tudi jaz našim, nekaj dolžan in tudi rok ne bom imel zvezanih, ker imam mnoge poslovne zveze in poznam skoro vse ravnatelje vseh podjetij v katerih naši delajo, pa tudi po tastovi strani imam mnogo uplivnih znancev. V kakem takem slučaju bi pa človek rad pokazal, da nisem pozabil svojih rojakov...
Kaj pa je tole?.v ..
Kar zavrla sva! Tesno, me je prijelo okrog srca. Pod cesto so ležale razvaline velikega omnibusa.... Hitro sem stopil bliže, če bi morda videl koga na pragu večnosti. .. Vsaj odvezo bi mu še lahko dal.
Kmalu sva imela pojasnilo. Smrtne žrtve ni bilo. Po noči je bilo. Na cesto je zašla telica, katero sva videla na robu ceste. Vanjo se je voz zaletel in omahnil čez rob kake 3 metre globoko. Edini osebi: šofer in sprevodnik sta že davno bila odpeljana z nekaterimi poškodbami.
Kaka neprevidnost! Morda bo v kratkem sprejet zakon, da se vsaka žival, ki se najde na cesti zapleni in proda. Vsak dan se zgode nesreče, ki jih povzroče živali, ki zaidejo na cesto in temu hočejo napraviti konec s tem, da bodo upeljali tak zakon, kot je že bil predložen. Si videl s Majhno živinče in vendar kako strašno nesrečo je povzročilo in sama sreča, da ni bilo nič potnikov.
Že sva prihajala v Rio Ceballos. Gori na brdu razprostira roke mogočen kip Zveličarja sveta “Nu Pora”, po rebrih pa stojijo lepe vile, ki budijo daljni spomin na vinske, hrame po trtnih goricah.
Kam pa sedaj ? Sedaj pa ti govori, je menil France. Ustavila sva; jaz pa gledal in gledal. Kje pa je Jonke jeva ‘‘Carpinteria mecanica”..,. Saj niti hiše ni več. Ko sem tako vrtal po svojem spominu, sem se .domislil, da je delavnica stala tako, da je skozi njeno streho rastlo drevo. .. Zares, drevo stoji tamle in hiša gori naprej...
Novi stanovalci so nama povedali, da so se preselili v lastno hjišo, ki jo imajo na drugem koncu vasi.
Kmalu sva bila tam. Toda doma sva našla samo Matevža Modica. Papič in Jonke sta odšla po opravkih, Ferjančič je pa pusti to delo in ima sedaj tam blizu nek penzijon.
Med tem je pa tudi ura že prišla daleč naprej in France nii m el več časa na pretek, zato smo sc urno poslovili in sva odbrzela spet nazaj v Cordobo.
SPET MED STARIMI ZNANCI.
Ko sva bila v mestu me je zapeljal še na ulico Colon 3050, na kar sc je poslovil, ker je bil že zadnji čas za njegove opravke.
Potrkal sem pri Francetičevih.
Le naprej. Smo že brali v Slovenskem listu, da pridete in smo se vas že nadjali. Le naprej.
Kmalu sem vedel novic še preveč. Ena hči jim je komaj leto po poroki umrla in pustila sinka sirotico; druga, poročena tam zraven je bila pravkar na operaciji ; brat gospodarjev, Lojze, leži v bolnici nevarno bolan in druge nesreče, ki so skupoma zadele naše Slovence, ki žive tamkaj po tistem delu Cordobe...
Obed boste imeli pri nas. Malo bova posedela, pa bo kmalu poldne.
Ponudbo sem hvaležno sprejel, toda čas je bilo treba izrabiti, zato sem hitel, da še preje kake ljudi obiščem. Najprej sem stopil do Moverna. Na voglu ulice
Colon sem potrkal na vrata nove lepe hiše. Kmalu je bila na pragu žena, Tončičeva Micka iz Radovič pri Metliki. Saj sem, jo že doma dobro poznal. Pred tremi leti je prišla sem.
Sedajle šem pa tukaj! Toda ne bom vas pustila na pragu. Stopite naprej, da vidite našo hišo in našo hčer. tudi.
Prav lep dom si je uredila in nič se ni pritožila. Rad hi se zadržal kaj več! Toda treba je bilo dalje in se mi je mudilo do Obermanovih. Naročila si je še Vigred in Duhovno Življenje pa smo se poslovili.
Le naprej! Dobrodošli in ravno prav ste prišli, tako so me sprejeli pri Obcrmanovih. Kar prisedite, kosilo je že na mizi! Tako sc pride, ne pa kot zadnjič, ko smo že spali....
Kdo ve če ne bom prihodnjič prišel predno boste vstali...
Pa pustimo šalo. Zares, če vas je volja, prisedite, tako so me vabili, toda obed me je čakal že drugje.
Daj, Marta, povej kaj gospodu, je hčerko nagovarjala mama.
Martiča je namreč glavna deklamatorica na prireditvah Iskre.
Kar hitro je bila na mestu in se uživela v svojo vlogo.
Tako pridete, da vas moremo komaj videti. Zakaj ne ostanete nekaj dni tukaj, da bi se kaj več pomenili?
Rad! Toda moja dolžnost me kliče nazaj. Sem tudi jaz pod gospodarjem in kakor ukaže on, tako mora biti. še dobro, da sem ta dan dobil, da sem prišel sem. Vem da so me v Rosariju še marsikje čakali, toda moral sem dalje in če bi ne prišel sedajle, bi me gotovo ne videli eno leto.
Še do Jazbecovih sem stopil, ki imajo tamkaj trgovino, da se za hip pozdravimo.
Bo že mrzlo kosilo, tako sem se moral posloviti in stopiti do Francetovičevih, kjer sem dobil tudi njihovega zeta-vdovca.
Ko mi je povedal, da je iz Petrovega brda, se je pa na moč začudil, ko sem mu povedal, da dobro vem kje to je, in da sem že tam skozi celo sam peš hodil, ko sem šel iz Zalega loga v Podbrdo. “Kaj bi ne vedel, kje je to. Saj sem od doma vsak dan videl Ratitovca in Porozen in Črno prst” tako sem se domislil daljnih spominov.
Po kosilu me je spremil Francetič in sva hitela dalje, da obiščeva kar največ mogoče naših.
Oglasila sva se na domu brata Lojzeta, pri Fornazariču, Mozetiču, Goršetu, Stoniču, Mesecu pri treh Gregoričih in Maregovih ter pri Sizmondovih. .. Ura je bi-
		
/• m jn	m*	mjlci m mam m mm J I' «i5- \ jr	1 K	. f x «Sj MnS'
	L	i .x	f ‘■sBl «Nil'
	v	V/ mkvm jy	
Tudi v Tandilu je močna jugoslovanska kolonija, ki ima Jugoslovansko potlporno društvo.
la pa že pet in kar pohiteti sem moral na drugi konec, kjer naj bi me tisto uro čakal prijatelj France, da bi me zapeljal v Alto Gracijo.
Ulica 25 de M ayo 26U0 je prav na drugem koncu mesta. Še me je pospremil Francetič do tramvaja, nakar se mu je pa že tudi mudilo na delo.
Tukaj le naj vam pa še enega predstavim, mi je pokazal tramvajskega sprevodnika. Tudi on je naš. Belokranjec je, tako me je seznanil z Govednikom.
Govednik? sem pomislil. Od kod pa ste?
Iz Bušinje vasi.
Sem mislil da ste iz Čuril.
Še marsikaterega metličana bi našli tukaj med nami, tako mi je pojasnil. Slanec se je poročil, je' vzel argentinko. On tudi dela pri tramvaju. Tudi Orešnik, ki je nadzornik, je doma od nas. Še več jih je pa v okolici, ki delajo v kamnolomih in po gozdovih, tako mi je razlagal Govednik. Toda morala sva se posloviti, ker on. je bil v delu, jaz pai tudi...
V ALTO GENERAL PAZ.
Na ulici 25 de Mayo 2600 je najbolj slovensko križišče ulic. Tamkaj imajo naši ljudje pekarijo, almacen (trgovina za hišne potrebe) in tiendo (tkanine). Sta dve družini doma iz Komna: Gecovi in Kukanj e vi.
Tja sem se seveda tudi namenil. Toda moj načrt ni bil tako izvedljiv, kot sem si želel. Računal sem, da pridem v Cordobo že ob 6 uri pop. z vlakom. Toda teden preje je bil tisti vlak ukinjen in sem jaz tako zgubil 2 uri in prišel že pozno v Cordobo in mi ni kazalo iti na tisti konec mesta.
Prišel sem kar 23 ur pozneje kot so me čakali.
Včeraj smo vas čakali in dolgo smo vas čakali, mi je povedala gospa Kukanjeva, ko smo se pozdravili. Kako škoda! Danes pa nismo vsi doma! Danes vam pa samo še s potico lahko postrežem, drugo smo pa že pospravili.
Tudi tista bo dobra. Toda tudi vaše ljudi upam, da bom še dobil pred oči.
Čez kako uro že. Sedajle pa še ne.
In moj načrt... sem pomislil. Sedaj še v Alto Gracijo ; sonce gre pa že za goro... Prav tedaj je prišel France z avtom, kakor sva bila domenjena.
M no ali drugo, tako sem videl. Ali ostanem ali gremo v Alto Gracijo.
Saj jutri je še tudi dan, je menila gospa Kukanja. Saj boste ostali, da bomo našega sinčka krstili.
Škoda, da mi niste Tega preje javili. Sedaj je pa že nemogoče, ker jutri ob 8 uri bom že odpotoval.
Potem se pa vsaj nocoj malo zadržite z nami, in boste obiskali tudi Pavlinove in Švarove.
Drugega res ni kazalo in to tembolj, ker sem moral misliti tudi na bolnega Francetiča, katerega sem tudi moral obiskati še isti večer.
Tako sem moral opustiti moj obisk v Alto Gracijo.
Saj morate kmalu spet nazaj priti. Bomo pa še pri nas birmo napravili. Saj nas je dosti in tudi otrok imamo. Kar recite gospod Janez, kdaj bo pri nas birma.
Tukaj bo malo teško za kaj takega. Kdo bo pa otroke pripravil na to. Če bi bilo mogoče na kaj takega misliti, jaz bom prav z veseljem storil vse, kar bo mogoče. V dveh letih pričakujem, da nas pridejo obiskati naš škof iz Slovenije in tedaj bi na vsak način bilo treba kaj tega napraviti. Tako da bi imeli birmo tudi tukaj in v Parana in morda še kje drugje.
Lepo bi «bilo kaj tega.
Med tem so prišli že tudi moški, ki so z veseljem pozdravili kot novega znanca in rojaka mojega prija-
telja Franceta Bartola. Niso imeli do tlej prilike, da bi se kje videli. Vsak ima pač svoje delo in šele kaka takale izredna prilika mora priti na pomoč, da se seznanijo.
Le dajte, gospod Bartol, le pozanimajte se malo. Rabimo koga, ki ve kaj več kot mi sami, potem bomo pa že tudi kaj pred javnost lahko stopali.
Med tem sem pa jaz stopil še do sosedov.
Kaj pa Duhovno Življenje? me so vprašali Pavlinovi. Ne dobivamo ga več.
In ste ga plačali! Da, saj sc spominjam.. . Ne vem kako je moglo to priti. Toda pritožili se pa tudi niste. Nikar ne mislite, da bom zameril, če mi kdo piše, če je kaj v neredu. Nasprotno! Hvaležen sem, da se stvar
v	red dene.
če želite večerjo, gospod?
Se moram pa zahvaliti, ker me že drugje čaka. Samo malo pomenili se bomo, potem stopim pa še do Švarovih.
Saj ona je menda tam nekje doma kot ste vi.
Menda je iz Vrhnike, tako sem se domislil. Mesec je pa njen brat.
Kmalu smo potrkali tudi pri Švarovih. Spet je bila miza kar takoj pogrnjena.
Ali ste bili pri Mesecu, mojem bratu, je vprašla mama.
Bil sem, toda imel sem prav tako smolo kot zadnjič. Vse je bilo zaprto. Nikogar doma. Izročite jim moje pozdrave.
Zakaj ne ostanete do nedelje, da bi se kaj več pomenili ! Za človeka je tako lepo veselje, videti med nami tak obisk. Zakaj ne pridete v Cordobo za cel teden. Saj hodi cel svet na počitnice sem gori. Zakaj pa ne bi tudi
vi	prišli.
Upam, da se bo tudi to kdaj zgodilo. Saj moj prijatelj mi jo že tudi ponudil stanovanje v svoji hiši. če bi mogel kaj priti. Toda sedaj, dokler sem tako pod gospo- j darjem, pač ne morem razpolagati s svojim časom po lastni želji. Človek mora spolniti tudi svoje dolžnosti. Vse kak o pa imam v mislih, da pridem ob priliki za kaj več Jasa sem gori, da bom vse obiskal in se tudi malo navžil tega zraka.
Toda čas hiti in bo treba dalje. Moram nocoj še do “Slovenskega doma” in v bolnico, da obiščem Francetiča, ki leži bolan.
In zato sva. se s Francetom kar poslovila in zdrčala še t.ja, kamor je bilo treba.
V Slovenskem domu sva našla več naših. Tudi oni so vedeli za moj prihod in zato se niso kar nič začudili mojemu obisku. Dobil sem tam Papiča in Hočevarja I in še nekaj drugih znanih obrazov.
Pozni ste, je menil gospod Abram. Pa mi smo še bolj; m zato je še zmeraj čas, da vam s čim postrežem.
Najbolj sem vesel tega, da spet vidim stare znance.
če pa želite, da se še jutri vidimo, pridite k maši v cerkev La Merced in sicer ob 7 uri. Nocoj moram še v bolnico in sem se tudi kar hitro poslovil in kmalu stal pri postelji Lojzeta Francetiča, ki sem ga pa našel znatno boljšega kot je bilo opisovanje ljudi.
Naj1 hočemo. Taka je človekova revščina, je menil bolnik, Letos nas obiskuje sama nesreča. Celo leto imamo bolezen v hiši in sedaj je prišla vrsta še ha gospodarja.
Popotniki smo. Tako kot jaz, ki komaj mimogrede pridem in spet grem, tako je s človekom. In če ga čevelj žuli in če je želodec prazen, vseeno je treba dalje, do tedaj, ko bo zadnja postaja,
Tudi tiste se ne bojim, če Bog tako hoče. Prav pa je vseeno, da se človek na vse pripravi.
In še bolj prav je zato, ker tudi zdravja človek z vse bolj lahkim srcem čaka, če je v njegovi duši božji mir, ki ga človek dobi po dobri spovedi.
In bolezen vaša, kaj je?
Ne vem. Nikdar nisem imel še kaj takega. Bo menda nekaj na jetrih ali ledvicah. Včeraj je bila vročina nevarna, danes je pa že popustila.
Moral sem se poslovili. Stopil sem s prijateljem še na večerjo in ko sva še malo pokramljala je bila ura enajst.
SKOZI MARCOS JUAREZ.
Naslednje jutro sem se moral kar urno obrniti.
Nekateri so prišli k maši. Ko bi bila bolj pozno, bi jih morda bilo več; toda tako zgodaj pa posebno ženske ne morejo, ker jc treba moškim zajtrka.
Kmalu sem spet. sedel v udobnem vozu in že smo brzeli spet nazaj proti Rosariju.
Po točnem prevdarku voznega reda sem dognal, da bi mogel v Marcos Juarezu prekiniti vožnjo. Uro in pol časa mi ostane. Ravno dovolj, da obiščem naše sestre. ki vodijo tam bolnico.
Prijetna je bila vožnja. Kar švigala je mimo nas pokrajina. Kdaj kdaj nam je prišel nasproti vlak, nobe-teli. Eden je bil osebni, dva sta bila tovorna, den nas pa ni d otekel, pač pa smo mi nekatere prelii-
Postali smo za 10 minut v Villa Maria nato pa spet v eni sami sapi brzeli do Marcos Juarez.
Neusmiljeno je p a lilo poldansko sonce, ko sem se potil po prašnih ulicah tega pokrajinskega mesta. Vse sam prahi in sama zemlja! Če je res tako, kot pravi stala modrost, da je kmet zato zdrav, ker vsako leto en voz zemlje poje, potem v Marcos Juarezu ni treba no-
_____		
	0M . fejMg Sji	
	K Ji
	
V Lujanu. — Hitro, da ne zamudimo vlaka...
benega zdravnika, ker tam morajo požreti še več kot toliko prahu.
Ali bi vam mogel s čim postreči, me je milo gledal siromak tara na voglu.
Siromaček! Kar mu je bolj treba je, da kak groš zasluži; saj moj kovček jaz laže neseni sam kot pa on.
Pa vseeno sem ga poklical, da naj mi pokaže pot do bolnice.
Med potjo mi je marsikaj razložil. Da pozna sestre v bolnici, da je bil za malovarja, ko so bolnico gradili, da so ljudje danes veliki lopovi, tam doma v Italiji je bilo pa lepo....
Kmalu sem vstopil.
Kar onemela je začudenja sestra, ko je slišala iz mojih ust hrvaški pozdrav.
Kako je vendar kaj tega mogoče.
Toda še bolj se je začudila in jaz pa tudi, ko sem dognal, da je Slovenka, doma od Višnje gore.
Kar hitro so bile vse sestre skupaj; kar 5 jih je v
hiši.
Saj nas še nihče ni prišel nikoli obiskat. Kdaj kdaj zaide kak naš človek sem v bolnico, ker živi nekaj jugoslovanskih ljudi, menda sami Dalmatinci, v tem kraju in v soseščini. Nekaj je tudi precej dobro stoječih; toda nihče nas ne pride obiskati zdrav. Edino naš pater L. Rusko vi č je od kraja prišel. Sedaj ga pa že dolgo ni bilo.
Lahko si mislite, kako so se mojega obiska raz-vescelile. Saj imajo vse vezi z domom pretrgane in niso še ničesar vedele o tem, kako se je doma urdila hrvaška zadeva.
Tako smo se zagovorili, da.......
Prave tete smo, se je domislila prednica. Gospod je lačen, me pa besedujemo z. njim.
Tako je bilo poskrbljeno kar takoj tudi za kosilo.
Se fotografijo sem vzel, da bomo imeli za spomin in se poslovil.
Toda prazni pa res ne smete od hiše, tako so menile sestre. Kar napolnile so mi aktovko z raznimi dobrotami, meneč: pot je dolga; bo že prav prišlo.
“In tisto?” sem sumljivo vprašal sestro, ki je ime-, la dolgo črno nit. “Bo že kaj raztrganega na meni, tako sem posumil.”
če vam ni nerodno, gospod... nogavico imate raztrgano ...	)’
O te šmentane nogavice. V kovčku se vse boljeJ ohranijo kot v čevlju... K sreči imam še ene cele.,.. I
In še tole gospod! Če bi bili tako 1 jubeznjivi!! Tale sestra, je šele 6 mesecev tukaj in bi se rada spovedala, Če bi vam bilo mogoče. Po argentinsko ji še slabo gre.
Kako da ne. Samo kar hitro, če ne, ne bom nocoj v Buenos Airesu.
Tudi to se je zgodilo, nakar so me vse sestre spremile do avtobusa.
Prijetno je del njim moj obisk, a tudi meni je bilo nadvse veliko veselje, ko sem med njimi doživel tako ljubeznjiv sprejem, kakor da sem prišel med svoje rodne sestre.
Poslovili smo se. Za uro sem imel še časa v Rosariju, potem pa dalje in ob 11 uri zvečer sem že bil v svoji sobi.
V Krškem ob Savi je bilo ustanovljeno muzejsko društvo. Namen tega društva je pred vsem zbiranje, registriranje, čuvanje in študij domačega gradiva iz zgodovine, predzgodovine, domoznanstva, narodopisja. In prav to ozemlje, ki obsega poleg okolice Krškega še brežiško, sevni-ško, mokronoško, radeško, kostanjeviško in šentjornejsko okrožje, je posebno bogato na zgodovinskih in predzgodovinskih najdiščih in znamenitostih.
Na tem ozemlju so bile znamenite
postojanke, n. pr. keltske, ilirske in rimske trdnjave ob strategično važnih “bre-:iških vratih” pri Vel. Malencih na Li-benski gori, ostanki mesta Neviodunum pri Drnovem na Krškem polju. Tudi v srednjeveških vojnah so bilo prav tukaj enako važno strategično postojanke in vojaške poti. V različnih kraških jamah tega področja so tudi razna najdišča iz starejšo in mlajšo kamene dobo. Kor najdemo na ozemlju novega Muzejskega dru-
štva v Krškem najrazličnejše znamenitosti vse od predzgodovine do zadnjih stoletij, je razumljivo, da ima novoustanovljeno društvo lepo in zelo važno nalogo, da vse te znamenitosti in starine, ki bi so sicer porazgubile in uničile, reši in jih ohrani, kot sliko davno in novejše zgodovine, ki se jo odigravala na tem področju. Da so ti muzeji tudi izrednega pomena za tujski promet in za krajevno in oltoliščke šole, ni treba posebej povdarjati.
Marija k Tebi uboge reve...
V	četrtek, petek in soboto. ... one dneve pred našim lulianskim romanjem, je zvonil telefon vsak hip.
Po vseh glavnih dnevnikih je bilo namreč tudi javljeno, da se vrši naše romanje v Lujan.
Toliko je bilo vprašanj, da je bilo treba kar zavračati tiste, ki so prosili za listke. Saj moramo vendar imeti na skrbi pred vsem naše ljudi, ker je romanje naše in naš spomin svetogorske 400 letnice, ki jo hočemo zaključiti v Lujanu. Ne bilo bi prav, če bi za naše nazadnje ne bilo voznih listkov. Čeprav bi ne bilo za vse napak, a ko bi se naučili vsi, da si je treba listek preskrbeti nekaj dni preje.
Na hvalo večini, ki imajo pravo razumevanje za stvar, smo že imeli v soboto približen račun o vdeiežbi. Med 500 in 600 jih bo... Toda tisti dvomljivci, ki na vreme gledajo...
Tudi je bilo vse poskrbljeno, da bi ob tej priliki lahko napravili tudi film in nameravali smo tudi porabiti luhansko dvorano, da bi se tam malo razveselili. ..
Pa je ob 10 uri v soboto zvečer zapel telefon in dr. Berisso mi je javil, da je radi nenadne operacije, ki jo mora v nedeljo dopoldne opraviti absolutno zadržan in tako... je šel naš zaželjeni luhanski film “v zrak”.
Tako je prišel 19, november. Malo negotovi so bili nekateri, ko so gledali na vreme. Nekateri so prišli k šesti maši k svetemu Jožefu celo z dežniki... Toda med romarji pa le nismo videli veliko “kranjeev” (pravijo da k ran j c nikoli ne gre brez dežnika z doma).
Na postaji Once je že čakal vlak.
S skrbjo so prihajali oni zamudniki, ki si niso preje preskrbeli voznih listkov. Tam je pa že čakal Lakner in Škrbec je pazil na tiste, za katere smo večinoma že vedeli tudi po telefonskih naročilih. Utroša in Bela iz Avellanede sta imela tudi isto skrb. Vlak se je pa vse bolj polnil.
V	Floresu je pa nosil slovenski trak na roki in vršil podobno nalogo Ciril Kren. Tudi on je imel dovolj opravka. Prihiteli so tam od Mataderosa, iz parka Cha-eabuco... Saj ko bi tekli vozni listki po telefonu, bi jih že imeli v rokah. . . Tako je bilo treba pa malo preje priti.
Ko sem prišel jaz na postajo, je bilo že kar čez 50 oseb, ki so čakali naš vlak. Sami znani obrazi.
Vlak je že tu. Z napisom “P^regrinacičn psi o vena”. Tamle je naš voz, tako. so nam povedali. Hvala Bogu. Saj vsi drugi vozovi so bili polni glav in torej vsi zasedeni. En voz pa je bil rezerviran za nas, eden pa še za tiste, ki vstopijo v Liniersu.
Kmalu smo bili v Liniersku.
In tistile fantki gredo tudi z nami, so se mnogi zanimali, ki so videli skupino dvajset dečkov.
Da tudi oni so naši. To so gojenci iz zavetišča Lipe. To je šola Benedikta Gomiščka. Tudi njim je hotel njihov učitelj napraviti dan veselja.
Tukaj sem, je stopil predme Mirko Živec. Listkov mi je zmanjkalo.
Nič hudega. Saj sem vedel, da jih ne bo dovolj. Zato sem si jih pa pridržal toliko, da bo še za te.
Tako smo se vsi lepo namestili na vlaku. Bilo je trinajst vozov
Namenil sem se, da stopim skozi celi- vlak, da vidim in pozdravim romarje.
To je pa opravek, ki me stane mnogo napora.
Zakaj pač, bi si kdo mislil.
Zato, ker se ni lahko domisliti na katero ime pristo-ja tale in tale obraz.

Poznam, na videz poznam slcoro vse. Toda to je opravek, domisliti se tudi imena.
Poglejte no! Kaj tudi vi ste prišli?
Da tukaj nas vidite. Praz iz Ing. Masehvvitz, ki imajo že več kot uro vožnje z vlakom FCCA so prišli Bajtovi.
Zares lepo to od vas! Toda od mene pa ni lepo, da nimam s seboj onih fotografij, ki sem jih napravil tedaj, ko sem bil na obisku pri vas. Če ne bom pozabil, j ih, bom pa po pošti poslal.
Le pošljite, pa tudi pridite nas spet kaj pogledat, tako so me vabili. Toda treba je dalje.
Tukaj je skupina iz Floride. Zbrali so se Brici; in tale mož?
To je pa slovenski starosta Sebastjan Prinčič. Siva brada priča, da je eden najstarejših Slovencev tukaj. 80 let ima že na plečih, in od teh jih je že 50 argentinskih. Našel se je z rojaki iz starega kraja.
In tale dva fanta?
Iz Pilštajna na Štajerskem, iz rodnega mesta svete Meine.
Tamle je prekmurska skupina veselo prepevala.
Tamle so se zbrale dekleta iz Oseka in Črnič da bodo skupaj zapele. Spel tamle je Tončka imela okrog sebe veselo družbo.
In tile obrazi sem spet pogledal.
Kaj nas ne poznate, gospod nune? Tz Berissa smo.
Saj res. Zgodaj ste morali vstati.
Mi pa še bolj sta se oglasili dve, ki sta prišli iz Renolacba..'. .
Vidve tukaj.
Tanile so pa iz Bernala, oni so iz Lanusa, tile pa iz Pineyra. Jaz pa iz La Phate *e ie oglasil Berdon.
Tani naprej sem jih dobil iz Morona in iz Meri a, iz Hurlinghama iz San Martina.
Andrej Čebokli je pa prišel iz Monte Grande.
Le kdo bi vse naštel. Bili so od povsod, zastopniki vseh slovenskih vasi od sončnih Brd do Reke, od Nabrežine do gornje Lendave.
Kot da bi trenil, je minila pot. Že nas je pozdravljala iz dalje luhanska bazilika.
Zastavonoše na noge.
Vlak je zaživel. Iz vseh vrat dolgega vlaka se je vsula pisana množica. Tam spredaj se je pokazala sve-
to gorska kraljica v spremstvu naših zastav. Premaknila se je -množica, v stolpu pa so se razmajali zvonovi.
Kakor da nas pozdravljajo zvonovi svetogorski, tako so peli ubrani glasovi, da je srce kar prevzemalo. 13 kvader je dolga pot iz postaje. Ravno prav, da se je mogel urediti sprevod, v katerem je stopalo 600 oseb. Najprej svetogorska kraljica med zastavami, za njo pa gojenci “Lipe’ in za temi pa dolga procesija pisane množice.
Na čelu je pa jezdil reditelj, ki je odpiral pot.
Začudeno so gledali ljudje nakopičeni pred baziliko. Pač niso poznali naših zastav.
Mi pa smo stopali kar naravnost v svetišče.
Cerkev je bila polna. Takoj smo spoznali, da danes ne bomo tako udobno, kut smo bili vajeni od prejšnih let, ko smo bili gospodarji v cerkvi, ko smo prišli.
Tudi drugi so priromali prav ta dan.
Iz Tunina sta bila kar dva vlaka, bili so Portugalci, bila je župnija San Telmo, bili iz La Plate in kdo ve od kod še.
Kar v zadregi je bil superior, ko mi je sporočil, da ima vsak hip priti uruguajska skupina z dvema škofoma.
Stepli se ne bomo, tako sem menil in skušal rešiti za nas, kar se bi največ rešiti dalo.
Ob 10 uri bi imela biti naša maša. Dvajset minut kasneje je vendarle mogel pristopiti g. Kastelic. Kmalu so bili tudi pevci na svojem mestu in se je oglasila mogočna pesem združenega zbora. Kar posluhnile so množice. Saj je pelo 31 glasov!
Ni bila dana prilika, da bi se naš program izvedel natančno, toda vseeno smo imeli mi Slovenci še veliko predpravico, kajti skromni Portugalci niti do tega niso mogli priti, kar je bilo dano nam. Malo po 11 uri je mogel g. Kastelic stopiti tudi na prižnico, med tem, ko jc daroval sveto mašo nadškof iz Montevidea.
Kjer je veliko ljudi nikoli nemore biti za vse prav, ker vsak bi najraje imel prvo pravico. Na božjem potu je pa treba nekaj žrtvovati. Niso nas ožulili čevlji, pa tudi kurja očesa nas niso tiščala na potu, nekaj pa le mora, biti na račun “višarskih polen”. In tako smo se sprijaznili s to mislijo in hvaležno sprejeli besedo s katero nam je bilo sporočeno, da nas bo nadškof iz Montevidea prav posebno priporočil pri sv. maši.
Frančiškan, P. Gabrijel Arko, ki je pred nekaj dnevi prišel iz domovine, je imel glavno misijonsko nalogo. Potem, ko je bilo konec spovedovanja, je mo^el pristopiti tudi on k oltarju in priporočiti naše prošnje luhanski Mariji.
Ali me ne poznate več, gospod .Janez? me je nagovoril nek moški.
Pogledal sem ga in se mi je zazdel znan.
Leskovec sem. Iz Mercedesa.
Jako lepo, da ste prišli. Tudi žena je tukaj?
Da, oba sva. Tamle na oni strani. Če morete stopite z mano. Dobil sem z njim tudi Blaža, starega znanca iz otroških let.
Leskovčevi so moji sorodniki iz Črnega vrha. Žive pa na neki estanciji pri Mercedes.
Spet so me pozdravili novi znani obrazi.
Iz Tunina smo.
Saj res. 'Saj sem si mislil, da bom gotovo koga videl, ko sem zvedel, da je tukaj romarska skupina iz Tunina.
Tako so se srečali v Lujanu rojaki iz vseh vetrov.
Nikoli bi ne mogle povedati, tako so povedale znanke iz Tunina, kako nepopisno me jc prevzelo, ko sem zapazila pred seboj podobo svetogorske Marije. Iz stolpa jc donelo potrkavanje, vi ste pa prihajali z Marijo, me smo vam šle pa nasproti. Samo videli nas menda
niste.
Nikoli ne bomo pozabile veselja, ki smo ga doživele, ko smo slišale slovensko petje v tej cerkvi, ko smo slišale slovensko besedo. Zares smo srečne, da smo prišle danes sem v Lujan.
Takile so bili vtisi mnogih, premnogih. In kdo bi vedel, koliko veselja so doživeli tisti, s katerimi nisem imel prilike, da bi kaj spregovoril.
Romarji so se razbežali. Vsak je poiskal kak kotiček. Toda pri toliki množici je bilo tistih kotičkov vse premalo. Srečno smo dobili ključ od dvorane, da smo dobili tamkaj zavetje pred močnim vetrom, ki je vrtinčil prah po romarskem dvorišču. Mnogi so pa šli na kosilo po restavracijah.
V	dvorani smo se kmalu tudi razgibali in je bilo tam obilo lepe pesmi in dobre volje, dokler se nismo dvignili za nadaljno pot.
Spet popoldne smo morali naš program okrniti.
Pa smo bili še gospodje. Saj Portugalcem ni bilo dano niti toliko. Kar nam so se morali pridružiti.
Ko so Uruguajci končali svojo procesijo in nagovor so zapeli tudi portugalci nekaj pesmic, katerih nadškofova beseda kar ni mogla preglasiti....
Potem se je pa oglasila naša pesem in tudi za kratek nagovor sem še dobil časa, nakar so sledile litanije in nekaj petja.
Potem smo pa kar hitro dvignili svetogorsko Kraljico in naše zastave, da nam ne uide vlak, ki je že nestrpno piskal in nas klical.
Spet smo napolnili vseh 13 voz. 584 listkov so našteli pregledniki, pa nas je moralo biti še kaj več, ker listkov je bilo oddanih čez 600.
Bila je božja pot. Marsikaj lepega smo videli in slišali in doživeli. Nekaj smo se pa tudi naučili.
V	novembru mesecu ne bomo več romali, ker tiste nedelje je vse preveč drugih ljudi.
Na obeh prejšnjih romanjih smo imeli srečo. Čudno srečo, da nas nihče ni motil. To pot smo pa videli, da je luhanskih romarjev veliko in vsi pridejo s prav tako lepinn željami kot mi. Zato pa mora vsakdo nekaj od svojih želja žrtvovati, da je vse lepo in dobro.
Naj se na tem mestu zahvalim vsem, ki so se za uspeh romanja trudili» posebno pa organistu in pevcem in tistim, ki so prodajali listke; prav posebno g. Laknerju in gospej Cotičevi.	Tanez Hladnik.
Posebno ljubka točka otroške prireditve je bil japonski ples.
Nekaj spominov
izza p rei vratnih dni.
Ponatis iz “Slovenca”.
Deklaracijsko gibanje je bilo tako globoko ir je poseglo v tako široke sloje slovenskega naroda, da smo o njem dobro vedeli vsi. Sleherni otrok je vedel za ime dr. Kreka in ko je leta 1917 umrl, smo žalovali vsi z.a njim. Spomnim se dobro svoje pokojne matere, kako je bridko jokala, ko je brala v “Slovencu” o smrti tega moža. Razumem jo sedaj, zakaj je tako pobožno molila in vedela še meni in moji sestri, naj moliva zanj. Saj je dr. Krek bil v resnici tisti, ki nas je rešil lakote. Pa ne vem po kakšnih zvezah je imel dr. Krek nekaj nakazil pri vnovčevalnici, ki je bila na Jurčičevem trgu, in tam smo dobili edino blago, ki je bilo še na razpolago : vampe. Dobro je bilo, vsaj v časih lakote in pomanjkanja, čeprav je bilo treba včasih ure in ure čakati v vrsti, da si dobil tiste pol kile vampov, da si imel vsaj nekaj za v usta. Kruha je bilo tako malo, da ga niti za zajtrk ni bilo dovolj. Toda vampov sleherni dan skoraj vse leto 1917 in 1918 je bilo preveč. Zakaj seda j nikoli več ne jem vampov, mislim, bo sleherni razumel. Sicer se zarečenega kruha največ poje, Bog ve, kaj utegne še priti....
Velik greh nad prebivalstvom je zagrešila strašno nerodna in svojim tedanjim nalogam nedorasla mestna birokracija. Za birokracijo je sploh značilno to, da se težko privadi nepričakovanim razmeram. Nikakor ne razumem, čemu je bilo treba 1. 1916 in 1917 za košček kruha tako dolgo čakati pred vrati pekarn in trgovin, ko bi se dalo takoj organizirati, da bi sleherna družina dobila, kar ji gre. Tudi 1. 1918 nismo dobivali za krušne karte več kakor prejšnji dve leti, toda vsaj čakati nam ni bilo treba: prišel si v pekarno s karto ob katerikoli uri in si točno dobil četrt kilograma kruha iz mešanice koruzne, sirkove in krompirjeve moke s primesjo nekoliko finega peska zaradi boljše prebave. Toda prihranjene so bile vsaj tiste ure čakanja.
Toda, ko smo čakali v vrstah, smo imeli vsaj nekaj od teh zgodnjih jutranjih ur: starejši ljudje so modro govorili o bližajočem se koncu vojne, o tem, da bo Avstrijo vzel vrag — oprostite, tako je bilo rečeno ne enkrat, čeprav je bil v vrstah marsikateri Skublov agent, toda nihče se ni zmenil zanj. Beseda je nanesla na bodočo državo Jugoslavijo, kakor si jo je zamislil dr. Krek itd.
V vzdušju takega pričakovanja je prihajal 29. oktober. Bil je težko pričakovan, z neštetimi molitvami izprošen in priborjen dan.
Tako sredi oktobra je šinila prva vest: na solunski fronti so Nemci in Avstrijci poraženi. Antantine čete prodirajo proti Belgradu. V Ljubljani je sleherni takoj slutil, kaj to pomeni: konec Avstrije, mir. Večina naših očetov pa tedaj ni bila na solunski fronti, temveč ob Piavi. Od tam ni bilo še nobenih vesti, zakaj fronta je stala trdno, kakor zakopana na obeh straneh.
Ljudje v Ljubljani so ob vesteh o antantinih zmagah postali naenkrat vse bolj samozavestni, že poprej so ženske priredile spontano, ne da bi sc zmenile, bučno demonstracijo proti kazinski kavarni, kjer so se zbirali oficirji-in nemčurji. Ženske so pobile šipe, opljuvale oficirje in policija je imela dovolj dela. Po solunskem predoru pa so naenkrat pričeli govoriti slovenski tudi tisti, ki so se prej tega sramovali.
Završalo je: v Ljubljani se pripravlja velik shod, sedaj bi rekli tabor. Dober teden smo se pripravljali. Živel sem tedaj v delavskem predmestju in vem. kako
V sprevodu skozi Lujan.
so pletle preproste ženske, ki se nikdar prej niso zanimale za politiko, vence, kako smo otroci pripravljali balončke in luči, da bo Ljubljana na svoj veliki dan čim lepša, čim bolj okrašena. Tako je prišel 28. oktober 1918. Še tisti dan smo v Ljubljanj vsi zvedeli, da so Čehi odstavili cesarja in da ga bomo jutri mi. Dne 28. oktobra je bil na Kongresnem trgu velikanski shod. Množica je napolnila prav ves prostor, kolikor ga zavzema Zvezda z vsemi ulicami okoli parka. Otrokom ni bilo dovoljeno priti na tabor, vendar nas je bilo nekaj barabic, ki smo dobro poznali steze in prehode, tako srečnih, da smo preplezali ograio na kraki, kjer je seda i Plečnikov prehod pri Gerber j e vi hiši, ter se tako prikradli med množico. Seveda nas je reditelj zapazil in nam ukazal, naj se takoj poberemo, toda ni vedel, kako naj nas spravi iz množice. Kdo je na tem taboru govoril, seveda ne vem, le toliko vem, da smo bili otroci tisti, ki smo neprestano vpili živio, če je bilo prav ali ne. Odrasli so se nam smejali, oni so vpili le tedaj, kadar so govori nanesli na to.
Doma je ležala na smrt bolna mati. Še ves hripav od vpitja na Kongresnem trgu sem se vrnil domov, pa sem že moral v lekarno in po župnika Petriča, nato pa pri strežbi bolni materi nadomestiti mlajšo sestro. Bedeti sem moral vso noč pri materi, ob 4 zjutraj je mati izdihnila. Sestra je spala, sam si nisem vedel pomagati ter sem tuleč zbudil nekaj sosed, ki so pritekle In med jokom in neštetimi govoricami materi uredile mrtvaško posteljo.
Ves prespan grem v Mestni pogrebni zavod, ki je bil tedaj v Prečni ulici. Uradniki so me nezaupljivo gledali, ko sem odštel denar za pogreb II razreda. Majhen enajstleten deček — pa toliko denarja. Razložil sem jim, da mi je denar dala moia mati pred smrtjo. Neka gospodična se me je usmilila in mi verjela, da sem pošten “fantek” in ko je slišala mojo zgodbo, je zajokala. Seveda, oče je bil še ob Piavi, drugega pa pri hiši ni bilo, razen naju dveh sirot ic. Sicer pa moram povedati, da sem doživel bridko razočaran ic, zakaj Mestni pogrebni zavod je ob pomanjkanju ljudi in zaradi lažje režije strnil pogreb moje matere z nekim drugim pogrebom, zaračunal pa je oba pogreba, kakor da bi bila dva. Da, že tedaj je bila na mestnem magistratu nerodnost celo pri pogrebih. Dostikrat sem pozneje kot časnikar šel pred dnevi Vseh svetih na pokopališče, ta ko žalostne poti, kakor 1. 1918, pa še nikoli nisem imel.
Ko sem na dan 29. oktobra stopil iz urada pogrebnega zavoda, slišim neko klicanje in vpitje: “Dol Avstrija! Živela Jugoslavija!” Bilo je to na Marijinem trgu. Pot me je tako in tako vodila na magistrat, kakor so mi naročile sosede, da moram tam prijaviti materino smrt; in prositi za nove krušne karte. Hitro sem stekel na Marijin trg. Čez trg je korakala velika četa mladih


fantov, samih srednješolcev. Pred magistratom se je nabrala že velika množica. In tedaj se je godilo nekaj nepričakovanega: Prišla sta dva delavca in počasi s škripci snela velikega dvoglavega avstrijskega orla s pro-čelj mestne hiše. Že, bil sem tedaj Jugoslovan, kar se je dalo, toda avstrijskega orla sneti, to je bilo za mojo otroško dušo več kot predrzno. Še nekaj je bilo zame nenavadno: odkrito povem, da je v letih 1917 in 1918 skoraj vsa Ljubljana v dno duše sovražila g. Adolfa Ribnikarja. G. Ribnikar je bil namreč tržni nadzornik in jo imel glavno besedo pri aprovizaeiji. Skladišče aprovizacije je bilo tedaj v nedograjeni cerkvi sv. Jožefa. Slišal sem ljudi, kako so kleli in grozili g. Ribnikarju : "‘Naj le pridejo še enkrat volitve!” Spomnim se nekega moža, ki je tako grozil, pa je bil v poznejših letih eden najhujših agitatorjev liberalne stranke. Seveda, sedaj, ko z mirom gledamo nazaj, dobro vemo, da smo v svojih dušah delali g. Ribnikarju krivico, saj tudi on ni bil vsemogočen in ni mogel s kljuke sneti toliko moke in toliko mesa, kakor ga je potreboval lačni ljubljanski želodec.
Zame pa je bil tedaj g. Ribnikar viden predstavnik zasovražene avstrijske oblasti, tiran in samojed, ki ne daje ljudem jesti. Če pride Jugoslavija, to bo g. Ribni-
^ Rosariju je društvo “Triglav” priredilo tekmo ballncarjev lr. postreglo tudi z dobro pečenko.
kar že videl! No, ko so snemali avstrijskega orla z magistrata, je stopil na stopnišče sam — g. Ribnikar in je spregovoril: “Proč s to sovo!” Potem je govoril še nekaj o lepi Jugoslaviji in tako dalje. To je bilo moje prvo razočaranje nad Jugoslavijo, da jo je moral prav g. Ribnikar proglasiti.
Sledili so nemirni dnevi. Denarja v hiši ni bilo, treba je nekaj zaslužiti. Prihajali so vojaki, in jaz, ki sem sc 30 oktobra po dolgih štirih letih zopet najedel belega kruha, oh, kako je bil sladek, bi ga še rad jedel. Prihajali so vojaki s fronte. Pijano je bilo — odkrito rečeno — vse. Ob belem dnevu so vojaki vseh mogočih polkov tulili: “Trst je naš, Gorica je naša, mi smo jo zasedli!” seveda so jo zasedli, toda tudi zapustili. Kdo naj jim sedaj tem sestradancem zameri, če so obe mesti prepustili močno opremljeni italijanski armadi!
Toda sleherni vojak, ki je prišel na ljubljanski kolodvor, naj je bil Slovenec, Nemec, Čeh, Madžar, sleherni je na kolodvoru hlastno kupil štruco belega kru ha. In s kruhom sem tedaj trgoval ter dobro zaslužil, tako da sva bila s sestrico oba sita. Nekaj neverjetnega se mi je zgodilo: Ponudim iz košare vojaku v neznani uniformi štruco, ta pa omalovažujoče odkloni:	“Mer-
ci!” Vojak, pa ne mara belega kruha, ne, kaj takega Ljubljana ni videla že štiri leta! Beseda “merci” je bila prva francoska beseda, ki sem jo kdaj slišal in izre-kel jo je francoski kolonialni vojak — Anamec.
Še en zaslužek sem imel tedaj. Tedaj sem bil mnogo bolj predrzen kakor sedaj, čeprav mi še sedaj očitajo to napako, dasi jo imam mnogo manj. Demobilizacija ni samo sprostila vojakov, temveč tudi konje. V mrzlem meglenem oktobrskem in nobembrskem vremenu se je po Ljubljanskem polju paslo vse polno sestradanih vojaških konj. Mi fantalini smo jih lovili in vodili v sedanjo vojašnico vojvode Mišiča. Za vsakega konja kro-in ga voditi skozi mesto!
nieo — dobra je bila. Danes si ne bi upal prijeti konja
Le počasi so prihajali mirni dnevi, ki so sledili -9. oktobru. Vsi pa še žive v spominu in ne bodo v dušah tistih, ki so tiste dni doživeli, nikdar izumrli.
Ciril Kočevar.
ZGODBA IZ ŽIVLJENJA V ZGLED IN SVARILO DRUGIM
Kako dragocen zaklad je zdravje, ve človek šele potem, ko ga zgubi, ko morda nima niti upanja več, da bi še ozdravel.
Iver imam v tem sam bridke skušnjo, lahko o tem pišem.
Namen teh mojih vrstic jo, da še pred smrtjo povem mojo. zgodbo, toliko, da boslužila kot pouk in vzgled onim, ki imajo kak vpliv in oblast nad drugimi in zato tudi odgovornost zanje.
Zato naj moja zgodba pokaže kako se nekateri ljudje, posebno gospodarji, takorekoč igrajo z zdravjem in življenjem svojega bližnjega, in kako, da bi morali biti vsi nasproti svojemu bližnjemu pazljivi, previdni in obzirni in imeti vso skrb tudi za njegovo zdravje pred očmi.
Kot večletni delavec v eni stroki som se bil nalezel težke bolezni, da sem svojedelo le šo s težavo opravljal; pogostoma sem moral od dela izostati, vslod tega sem ga večkrat tudi zgubil. Zdravniki in drugi so mi nujno svetovali naj to stroko dela opustim, ker druge pomoči ni. Toda v kraju kjer som živel, ni bilo zame primernega dela, zato sem se še dalje silil, dokler nisem omagal.
Ko sem po daljšem času zopet nekoliko prišel k sebi, mi je neki podjetnik ponudil delo, ki je bilo bolj zdravo in sem po nekoliko mesecih popolnoma ozdravel.
Več let ni bilo nobene sledi prejšnjo dolgotrajne bolezni.
Pa je zmanjkalo dela in dolgo som brezuspešno iskal dru-
gega, na kar mi jo isti podjetnik zopet ponudil delo, toda tako, kot mi je preje vničilo zdravje. Bil sem razočaran nad tem. žo sem začel razmišljati, če bi ga sprejel ali ne. Pa ker som si bil potrebno orodje oskrbel in s seboj prinesel in ker ni zgledalo da bi mogel skoraj kako drugo delo dobiti in sem bil tudi v stiski za denar, sem, ne da bi se bil upal podjetniku kaj reči, zakaj mi je dal tako delo in ker sem mislil, da nima drugačnega dela in ebenem upal, da se mi bolezen morebiti ne povrne, začel delati.
V teku enega meseca se mi je bolezen povrnila in kljub stroškom in previdnosti mi bo ostala tovarišica do groba, razen če bi so zgodil čudež.
Ne vem kaj je dotičnega podjetnika pri tem vodilo, da mi je ponudil tako delo. Kot da mu je bilo žal mojega zdravja. Dni mi je najslabši in najbolj nezdrav prostor; moral sem delati dnevno po več ur kot drugi delavci, da so bili moji domači v skrbeh zame, da se mi ne bi kaka nesreča zgodila.
Mod tem časom pa, ko mo ni bilo doma, je moj gospodar včasi prišel na moj dom in mojo ženo pomiloval, češ, taka ženska pa taka sirota pri takem slabotnemu možu in v taki revščini, dočim bi s kakim drugim lažje in srečnejše živela in da naj gre vsaj včasi z njim v hotel ali v gledališče. Seveda jo moji, zdaj pokojni ženi, zbudil s tem prilizovanjem le stud, ker je kot zvesta in ljubeznjiva žena bila kljub moji bolehnosti in revščini z menoj zadovoljna in srečna, kakor bi morda no mogla biti tudi z najbolj zdravim in bogatim; bila mnogo zadovoljnoj-ša in srečnejša kakor pa jo bila z njim njegova žena.
Pazil sem na svoje zrahljano zdravje, kolikor sem pač le mogel. Pa kaj pomaga...
Ko sem se bil nekoč pri delu močno razgrel, me jo gospodar silil, da naj grem nekam po nekem opravku, ko jo pihala silna burja in kadila s snegom. Zastonj sem se branil, češ, da je to zame nevarno, da se bom gotovo prehladil, da senaj to odloči, da so prej shladim in posušim, na kar mi je rekel, da mi to ne bo nič škodovalo, samo en glaž vina naj spijem. Ubogal sem. Ko se vrnem, začnem zopet svoje prejšnje neizgotovljeno delo, pri katerem som se ponovno razgrel in spotil, tedaj me pa hitro pokliče ven, kot da bi bila kaka sila, in mi rekel, da naj primem za trenutek za neko stvar, češ, dajev zvezi z neko avtomatično napravo znotraj. Jaz sem takoj tekel ven in še nisem utegnil, da bi so s čim ogrnil, in ko se vrnem iz prepiha nazaj, se mi jo gospodar smejal, češ, da me je samo potegnil. Posledica vsega tega je bila, da sem bil potem dva meseca bolan.
Najbridkejša izkušnja mojega življenja pa je, ko je moj gospodar dobil naslednika. Pri novem gospodarju sem imel izvršiti neko gotovo delo, katero se je moralo na vsak način dovršiti do zime.
Lahko bi bil to delo dovršil v redu. časa in lepega vremena zato jo bilo dovolj. Pa sem bil tako zadrževan in oviran in zaposlen z drugim delom, ki ni bilo tako nujno in, ki bi ga bil lahko kdo drugi opravil. Nujno sem gospodarja opominjal, naj me vendar pusti dovršiti to delo, dokler jo toplo in suho vreme, ker sicer bom moral delati tudi v najslabšem vremenu in mrazu. Pa vse zastonj. V resnici je prišlo slabo in mrzlo vreme. Delal sem nekaj dni v silni burji,da mi je pretresalo kosti in mozeg in komaj delo dovršil, dokler ni začelo zmrzovati. aZdnji dan, že pravi zimski dan, sem delal, že ves bolan, še nekaj časa ponoči, pa to tudi drago, drago — plačali
Posledice so sepokazalo takoj, že zadnji dan mojega dela in sem po dvnmesečuem bolehanju in vidnem hiranju tako resno i nnevarno zbolel, da so je bilo bati najhujšega in da sem bil že previden in pripravljen za smrt.
Sicer umrl nisem, a prejšnjega zdravja ni blio in ga od tedaj ni več, vsled česar sem postal za delo popolnoma nesposoben.
Pa to bi še ne bilo tako hudo, ko bi ne postala žrtev tega tudi moja tako dobra žena, družini in številnim otrokom tako potrebna in skrbna gospodinja in mati, ki je ne le zdravje, temveč tudi življenje zgubila. Kor sem jaz postal za delo nesposoben, je padlo vse breme skrbi za dom in družino na rame moje žene. Oskrbovala je doma družino in doma vse naredila, potem pa še hodila na delo, da je zaslužila vsaj za najpotrebnejše. Toliko delo in skrbi so ji konečno spodkopale zdravje. Začutila je bolezen nekaj mesecev pred smrtjo in morda bi se bilo dalo še pomagati, če bi bila šla k zdravniku in bi delo opustila.
Jaz sem jo večkrat silil naj delo kar pusti in gre k zdravniku, ker se vsled sumljivih znamenj bojim, da gre za nevarno bolezen, pa so ni mogla odločiti, ker se je bala, da ne bi družina stradala. Toda meni sta pa ves čas strah in bojazen navdajala srce. Nisem sc mogel znebiti slutnje, da se vse to no bo srečno izteklo in sem ji ponovno prigovarjal naj vendar gre k zdravniku, čeprav zato delo pusti ali zgubi, da no bo prepozno, če morda že prepozno ni. Ničas, no denarja zdaj, sem rekel, ko bi se morda še dalo pomagati, potom pa, ko bo prepozno, bo pa vsega, časa in denarja; vse bomo storili, vso poskusili, vse si prizadeli, da bi To rešili, pa bo vse zastonj. Torej pojdi!
šla je k zdravniku, pa to jo bil zdravnik samo po imenu. Niti preiskal je ni in kar na njene besede je ugotovil, da vse to prihaja od preveč dela.
Čez par tednov potom se jepa drugače pokazalo. Drugi zdravnik je ugotovil resno in nevarno bolezen in takoj odločil prevoz v bolnišnico, kjer jo že v nekoliko dneh po težki operaciji — umrla.
Prišlo je vse v resnici tako in še hujše, kakor sem jaz slutil, in se bal.
Postali sta kar dve žrtvi: ena je v grobu, druga je na robu.
Lahko si vsakdo predstavlja položaj družine, ko jej umrje gospodinja iu mati, ko oče ni več zmožen za delo in zaslužek, ko so otroci brez materine oskrbo in prave vzgoje in ko so v vodnem strahu, da zgubijo še očeta, ko družina nima zadosti potrebnih sredstev za življenje, ko je zadolženo posestvo na tem, da propade.
In vse to gorje izhaja iz lahkomišljenosti mojega gospodarja. Da, vsega tega bi nebilo, ko bi bilo več previdnosti, pazljivosti, obzirnosti, več pametnega ravnanja in skrbi za zdravje svojega bližnjega.
Za take “malenkosti” so ljudje, posebno če gre za njih bližnjega, navadno kaj malo zmenijo in so zato pogostoma vzrok večje ali manjšo škode ali nesrečo drugega, postanejo včasi posredni povzročitelji bolezni ali celo smrti svojega bližnjega; postanejo posredni ubijalci svojega bližnjega, ne da bi se tega sploh zavedali ali slutili.
Zato pa nam ne sine biti kaka neumestna šala, lahkomišljo-nost, brezobzirnost nasproti bližnjemu “malenkost”.
Mnogi imajo za malenkost, ko kar tja v en dan vržejo kako žaljivo besedo ali opazko in se zanjo sami še zmenijo no, a za onega, nakaterega meri, je lahko resna stvar, vsled katere vtegnejo nastati večjo ali manjše noprilike.
Večkrat se je že tudi zgodilo, da je kaka prav majhna nepazljivost povzročila veliko nesrečo; da je pri igri koga sunil ali celo do smrti poškodoval, da se je kdo ponesrečil vsled za-nikarnosti, kor ni kdo stvari pospravil ali jih imel v redu ali je imel kaj drugega kje nastavljenega, či tal sem nekoč, da je šla neka mati z otrokom po hodniku in stopila na lupino banane in tako nesrečno padla, da se je otrok ubil .
Veliko in pogostoma grešijo tudi kadilci, ko brezobzirno kadijo in se ne ozirajo ne na sostanovalce in ne na sopotnike.
Posebno skrb za življenje bližnjega morajo imeti tisti, ki živijo z bolnimi ali bolehnimi o'sebami.
Večkrat se zgodi, da kak star človek, tudi oče ali mati, ki je slabega zdravja mora opravljati dela, ki bi jih brez težavo opravil kdo drugi, mlajši in močnejši.
Kolikokrat je kriva mehkužna in nepokorna hči bolezni in smrti svojo matere, ker pusti bolno in slabo preveč delati in ji je več za njeno lahlcomišljeno življene, kakor pa za dobro mater!
Posebno pazljivost in previdnost pa je priporočati gospodarjem in gospodinjam, da niso vzrok kako škode ali nesreče svojih delavcev in poslov.
Ing. Muschwitz, 19 novembra 1939. častiti gosp. Janez!
Gotovo ste že'po mojem bratu zvedeli, da sem sedaj v Ing. Maschwitzu. Mi gre čisto dobro in sem se že precej privadil. Sredi vrtov in travnikov zaživi človek svojo prvo mladost tam nekje na jugoslovansko-nomški moji.
Danes imate romanje Lujan. Ta dan je bil za mene v prvih letih doživljaj kot malokaj, toda to leto je usoda drugače odločila. Sicer bi od tukaj lahko peš tja šel (pač lep sprehod!) toda to nestanovitno vreme me ni pustilo. Tukaj je bil okrog poldneva zelo močan veter iu vmes je deževalo. Tako vidite, .la na tem dnevu, ki za Vas pomeni dan napornega dola in skrbi, sem tudi jaz v mislih mnogokrat bil pri Vas.
Družina pri kateri se nahajam ima sina edinca katerega imam na skrbi. So sudetski Nomci, zelo dobri ljudje. Imajo 2 ha zemlje, toda ker niso kot kmečki otroci, se no morejo prav na poljsko življenje privaditi. Imajo velik travnik, ali ker no vejo kositi, so travo kar tako pustili, kar živina ni mogla na paši požreti. In sedaj imam priliko, da lahko malo delam. Naredil sem jim rotiščo za koso, to lepo sklepal in jim že skoro polovico travnika pokosil. Od toga je žo mnogo kot krma pod streho. Pri tem sen; spoznal, da jo v meni še mnogo kmeta in da nimam zastonj širokih dlani.
Sprejmite mnoge pozdrave in pozdravite vse našo.
Andrej Lah,
BREZMADEŽNA V HÜIGRI
Vsaka dežela umi svoja izbrana svetišča Marijina. Naš rojak Bogomil Trampuž, duhovniksalezijanec, sporoča iz Ecua-dorja, kako tudi tam raste vsak dan bolj slava Brezmadežne v votlin. Huigre, katera je prav v tem letu 1938 obvarovala svojo ljudstvo strahotne povodnji, katero je povzročala vsako loto reka čunčan.
Tamkaj živi B. T. ki sc sedaj trudi, da se Mariji tam postavi tudi primerno svetišče.
Trampuža Bogomila naši cenjeni bralci že poznajo iz njegovih dopisov. Upamo, da se bo tudi dobil kdo, ki bo žrtvoval kak dar za namene tega svetišča. Pošlje pa naj prispevke kar na naslov našega uredništva.
Tukaj objavim njegovo pismo:
Sprejmite tisoč najprisrčnejših misijonskih pozdravov. Pri-lagam knjižico in podobico našs nebeške mamice, ki jo imam v moji župniji in na čast kateri gradim sedaj lepo svetišče. Knjižico sem jo spisal, da bi bolj zvaln pozornost Marijinih sinov, in upam da bom z navdušenjem teh vcnčal moj ideal. Obračani se tudi na Vas, da bi potom Vašega Duhovnega življenja zbudil kaj duš in da bi mi pomagale pri tem delu. To svetišče z lepo sliko, bo en perfekt Lourd v Ameriki. Zato se obračam na vse, da bi pomagali. Kako bi bil vesel če bi tudi izseljenski Slovenci imeli pri tem svoj delež.
V	kratkem bom spisal knjižico o čudežih, ki jih dola Sveta Marija in vso zgodovino. Kaj mislite o tem? Jo bom spisal v španščini in slovenščini. Mislim da bo Vaša tiskarna izvoljena zn natisk.
Z največjim spoštovanjem ostajem Vam vedno prevdani v Gospodu	Milko T
* *
*
SE ENA IZ EKVADORJA.
V	Ekvadorju misijonar! tudi Slovence salezijanec Dionizij Vrhovnik, v Macasu, 120 km oddaljenem od Rio Baniba.
Nanj so sc obrnili rojaki iz domovine s prošnjo, naj sporoči, če bi bili tam dani pogoji za ustanovitev kolonijo.
Odgovor misijonarjev je kaj poučen.
Opisuje najprej podnebne razmere. Radi visoko nadmorske iege klima služi našim. Deževja je zadosti za gojenje vseh kulturnih rastlin. Za prodajo bi bili sledeči pridelki: kava, kakao, banane, vanilija, mani, oranže, sladkorni trs, najbrže tudi kavčuk in bombaž in anan&s.
Političen položaj je tudi ugoden, čeprav je vlada framazon-ska, ker je v resnici dana verska svoboda.
Gospodarski pogoji so taki, da se da lahko živeti.
Zemljišče je prav lahko dobiti.
Pravi misijonar, da je Ekuador dežela, ki je morda najprimernejša, da bi se tam začelo s slovensko kolonizacijo.
Nekaj za matere
KAKO ZAPOSLIŠ OTROKA
Saj je res križ, če moraš sama gospodinjiti, kuhati in pospravljati zraven pa biti še za varuhinjo nebogljenim otrokom. Mali otrok je že tak, da hoče biti vedno zaposlen, ne da miru in ti je za petami, kamorkoli se ganeš. Vse hoče vedeti, sproti mu odgovarjaj pa imaš istočasno za deset drugih stvari skrbeti. Vsak hip h<oče kaj drugega od tebe, ti pa bodi njegova potrpežljiva strežnica. Da, da, hudo je. Upreti se pa seveda ne moreš, sicer ti otrok piska na svojo prirojeno piščalko tako presunljivo melodijo, da ti gre skozi mozeg in kosti, in ne odneha preje, dokler mu ne ustrežeš. Prvi mora biti v hiši, ob njem je vse drugo postranskega pomena, celo omaka, ki se ti morda pali prav tedaj, ko ti malemu trinogu strežeš.
No, seveda je križ z otroki. Toda le, če si ne znaš pomagati. Saj imamo. tudi sredstva, da takegale majhnega trinoga ukrotimo in še nič preveč nasilna niso. Samo znati je treba — kakor pač povsodi.
Zdrav otrok mora vedno nekaj delati. Sam si pa dela ne zna poiskati. To moraš storiti ti ,ki si njegova varuhinja. Sicer pa ga ni tako težko zaposliti, kot si to nekatere matere in varuhinje domišljajo. Na stotine je načinov s katerimi lahko otroka zamotiš, da imaš potem nekaj časa mir pred njim. Pripravi mu prostorček ob oknu, da lahko opazuje življenje in vrvenje na cesti. Boš videla, kako bo opazoval mimoidoče, poštarja pse in mačke, ki bodo šli mimo okna. Sprašuje te o vsem, kar spodaj vidi, ti pa mu mimogrede ob drugem delu odgovarjaj. Boš videla, kakšen zanimiv in duhovit razgovor se bo razvil med vama.
Seveda pa otrok s samim opazovanjem dolgo ne bo zadovoljen. Njemu se hoče gibanja. Zato mu reci, naj ti pomaga pri delu. Kadar pomivaš, naj ti nalije vode, naj briše leseno posodo in tako, ki se ne ubije. tNe naredi svojo stvar samo napol in moraš ti še enkrat za njim brisati ne pomeni to zate vendar nikake izgube Časa, ker bi bila morala itak sama vse pobrisati. Tudi sicer mu pusti, da ti pri delu pomaga. Ne kaj težkega, toda kaj malega bo vedno rad in z veseliem storil.
Ce moreš in je brez nevarnosti zanj, ga spusti več-
krati k vodi. Menda je vsem otrokom že nekako prirojeno, da so najbolj srečni takrat, kadar smejo brozgati m čofotati. Zavihaj otroku rokavce, pripaši mu gumijast predpasnik ali pa takega iz povoščenega platna, pa se bo začela zabava. Daj mu škafec ali večjo pločevinasto skledo, pa zajemalko ali majhen vrč in videla boš koliko časa se bo otrok s prelivanjem vode zabaval. 1 udi perejo otroci strašno radi. Daj mu kake prtičke, ki jih za kaj drugega več ne rabiš, pa naj jih po mili volji pere, izpira, ovija in suši, pa zopet srajčko in, krilce. Seveda pa mora biti krilce tako, da ga ni škoda, kakšne^ čipke za punčkine obleke niso primerne. Postavi mu škafec ali skledo v drug večji škaf, pa ob tej zabavi tudi tla ne bodo tako silno mokra, da bi se skoraj ne posušila. Sicer pa naj se otrok že znilada nauči, da za seboj pospravi in posnaži, kar je zamazal.
V sobi se ti bo otrok najraje zabavat z železnico ali vozom. Saj ni treba, da mu daš dragoceno igračo v roko. Otroku, ki ni razvajen, je železnica in voz vse, kar mu pride pod roko: pručica, smetišnica, lesen zabojček, polence. Na tej železnici prevaža vse: stare zvezke, punčke, knjige in druge igrače, najraje pa seveda tebe. Pa ni treba, da se zares vsedeš na njegov vlak. Lahko ostaneš mirno na svojem mestu in šivaš in krpaš dalje, le voznega listka, ki ti ga je mladi vlakovodja dal v roko, ne smeš izgubiti. Pa seveda tudi moraš govoriti z njim in mu od časa do časa povedati, kako srečna si, da se tako imenitno voziš.
Kadar pa imaš zares tako opravilo, da svojega malega nikakor ne moreš kratkočasiti, pa mu daj v roke kake slike ali ilustrirane časopise, da v njih išče svoje avtomobile, ovčke in psičke. Pa še kak svinčnik in kos papirja mu žrtvuj. Boš videla, kakšne umetnije bodo iz tega nastale. Seveda pa papir, na katerega naj mali umetnik riše ali piše, ne sme biti majhen. Cela časopisna rjuha bo za takega umetnika komaj zadosti velika.
Poleti, ko gresta z otrokom na vrt, je zadeva seveda lažja. Zdaj pusti otroka, da bo smel približno delati vse, kar bo sam hotel, pa boš videla, da se tvoji vladi ne bo upiral.
,v. Najboljša zabava za otroke pa so tovariši in tovarišice njegovih let. Najboljši je seveda bratec ali sestrica. Ce pa tega ni, pa sosedov fantek ali deklica. Taka živa igrača bo navadno na kaj preprost način rešila vprašanje, kako zaposliti otroka.
OPAZOVALEC
Jugoslovanski senat je bil voljen 12. nov. Senat ima 47 mest od katerih so dobili JUZ v Sloveniji vsa 4 mesta, v celi državi 29. Maček (IISS) ima 11 in srbski domokratje 3 mesta, zemljoradniki pa 4 mesta.
Vsa rudniška produkcija v Jugoslaviji jo sedaj pod neposrednim nadzorstvom države. Znano je, da je Jugoslavija zelo bogata na kovinah, ki so prepotrebne za vojno industrijo, tako zlasti aluminij in baker.
Jugoslovanski Nemci so se zbali preseljevanja. Nimajo nikake želje, da zapu-ste Jugoslavijo in so se žo zaceli odpovedovati svojemu neinStvu, V Jugoslaviji so šteli skoro pol miljona Nemcev, ki živo zelo številno zlasti po Sremu in Vojvodini in Slavoniji.
Beg z dežele je pojav, ki dela skrbi italijanski državi. Saj vse vaško prebivalstvo upa na ugodnejše življenje v mestih. Vlada je zato postavila zakone, s katerimi skuša ta beg iz dežele ustaviti. Zakon odreja, da se no smo nihče preesliti v kraje z nad 25.000 prebivalcev in v pomembna industrijska središča, čo no dokaže zato posebnih razlogov, ki so tudi predvideni v zakonu.
Judje v Jugoslaviji. ICo jo na nemškem postalo Judom vroče, si pomagajo, kakor morejo. Ker nemške oblasti izscljenje Judov, katerim so pobrali vse imetje, močno pospešuje, zato so našli način, kako priti v Jugoslavijo, kjer imajo, zlasti v Zagrebu mnogo sorojakov. Kljub oblastni za-brani se je tako število Judov v Jugoslaviji že znatno pomnožilo. Mnogi, ki so bili namenjeni v Jugoslavijo le prehodno, na potu v Palestino, so napravili kar korenine v naši državi.
V	Kresnicah pri Ljubljani se je na gonljiv način vršilo slovo priljubljenega župnika Janeza Dolinarju, ki je 34 let vodil faro. Odšel jo v pokoj.
Profesor Jože Plečnik, najznamenitejši sodobni slovenski arhitekt, ki uravnava razvoj moderne Ljubljano, je bil imenovan za častnega ljubljanskega meščana. O njegovih delih za Ljubljano bo izšla posebna knjiga. Ustanovi se tudi “Nagrada profesorja Plečnika za dijake arhitekturo na ljubljanski univerzi’’.
Nova tržnica v Mariboru, ki jo za povečano mesto že nujno potrebna, sc bo zgradila na Vodnikovem trgu po načrtih arhitekta Černigoja.
V	Kočevju je 13. okt. umrl dekan Perd. Erker.
NEKAJ PRIMORSKIH
Josip Srebrnič, ki je bil 1921 leta izvoljen za komunističnega poslanca je od tedaj odslužil žo dvakrat po 5 let konfi-nacije in še 2 leti zapora. Zadnje čase je živel tiho življenje v Solkanu, pred nekaj dnevi pa je zginil neznano kam. Menijo, da je odšel v Jugoslavijo.
Idrijski rudnik je prešel v roke delniški družin “Monte Amiata’’. ima pa v tej družbi sedaj večino delnic država in stoji pod nadzorstvom finančnega ministra.
Kobarid. Asfaltiranje državne ceste do Bovca jo končano. Samo okrog dva kilometra ceste iz Kobarida proti Trnovemu še nista modernizirana. Pripravljalna dela za elektrarno sedaj tudi počivajo. Nadaljujejo se pa dela pri “ribniku’’ na “konjskem britofu”.
šebrelje. Blagoslovili smo novo orgle v župni cerkvi. Blagoslovil jih jo naš domačin gosp. Ivan Rejec, župnik v Opatjem selu, ki je imel tudi slovesno sv. mašo, pri kateri jo govoril g. I. Petrič,
kaplan v Cerknem. Mogočno in ubrano je pel domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. organista I. Županja. Petje jo spremljal na novih orglah domači gosp. župnik. Polna cerkev, katero so fantje in dekleta za to svečano priliko okusno o-venčali, se je veselila lepega petja in je ga občudovala nove orgle. Največja zasluga gre gospodu župniku Podobniku. Odkar je prišel pred dvema letoma k nam kot novomašnik, se neumorno trudi, da bi olepšal našo župno cerkev. Najprvo jo je dal po mojstru Peternelju iz Cerkna čedno prebarvati in prepleskati. Potem je preuredil cerkveni kor in napravil nov tlak. Sedaj nam je oskrbel še nove orgle.
V	Kromberku pri Gorici je umrl Anton Cotič. 7 otrok joka za prerano u-mrlim očetom in vdova, ki ima tukaj v Argentini dva brata; Belingerja Rudolfa gotovo mnogi rojaki poznajo, živi v Villa Devoto. Rajni je umrl na posledicah operacije, ki jo je prestal pred dvemi leti.
V	Aumetzu na Francoskem so ob priliki proslave kraljevega rojstnega dne zapeli kot uvod Doktoričevo. pesom “Bog čuvaj Jugoslavijo’’. Ta pesem je izšla v Duhovnem življenju.
Iz Francije so se naši sezonski delavci delo pred dogovorjenim rokom in radi tc-vrnili slabo zadovoljni. Mnogi so pustili ga zgubili 10 odstotkov plače. Večji udarec pa je bil padec franka, ki je padel pod dinar. Izsolj. duhovnik Camplin svojega dela ne more več v redu opravljati, ker prometna sredstva ne delujejo več normalno. Zato je bil tudi odpovedan slovenski zbor, ki se je imel vršiti za vse rojake v Franciji 15. okt. in na katerega je imel priti tudi sam pariški nadškof, kardinal Verdier. Ker je pokazal ta častiti mož toliko naklonjenost do Slovencev, so mu podarili lep slovenski album.
V	Nemčiji so nekateri sezonski delavci tudi pustili delo, a večinoma so dokončali dogovorjeno delo. Ivan škafar, izseljenski duhovnik je bil koncem oktobra še v Nemčiji.
Zagrebško radio postajo prevzame Hrv. seljačka stranka, to je najmočnejša politična skupina na Hrvaškem.
Nov voiimi zakon v Jugoslaviji se že pripravlja. Do sedaj so bilo volitve javne in se je moglo vršiti mnogo nasilstva.
Šmartno pri Litiji. Vršil so je zeio lep cerkveni koncert. — Regulacijska deia na Kostrevniščici so dokončana. Dva meseca so imeli dela in zaslužka domačini in nevarnost poplav je v nadalje preprečena. Sadna letina je bila letos izredna, ajde pa nič. — Umrl je v Uštjih gostilničar Grčar.
Iz Hotiča so jo poslovil župnik Cuderman in je odšel v Hateče-Planico.
Švica, je nakupila v Jugoslcaviji večje število krav in bikov — za klobase. Doslej je dobivala te živali iz Danske.
Iz Škocjana pri Mokronogu zvemo, da je umrl v Grmuljah Kirar Franc.
“Ljubljana” nova jugoslovanska torpc-dovka jo bila 7. okt. sprejeta v Vojno mornarico. Zastavo ji jo darovalo mesto Ljubljana s svojim grbom.
Narodno gledališče v Mariboru je praznovalo 20 letnico svojega dola. 27. sept. 1919 je priredilo prvo predstavo, Jurčičevega Tugomera. Pred vojsko je žo obstojalo dramatično društvo, ki jo imelo seveda mnogo težav v nemškutarskem Mariboru. Sedanji Maribor pa ima čisto slovensko lice in gledališče vredno predstavlja drugo slovensko prestolico.
Novo mašo na Jesenicah je pel Joško Žabkar 24. sept.
Mednarodni kongres slavistov, ki se je
Ob zaključku svetogorske 400 letnice v Lujanu.
imel vršiti v Bclgradu je dosegel zaradi novega položaja le malo pričakovanega u-speha. Radi dogodkov so izostali Čehi in Poljaki in je vse kongresno delo ostalo v glavnem omejeno le na tri jugoslovanske narode. Slovence jo zastopal dr. Ramovš.
V	Dolu pri Ljubljani je pričela ordini-rati zobozdravnica dr. Marija Klemenc, ki jo doslej z velikim uspehom delovala v Zagrebu, kjer jo tudi uspešno delovala svoj čas kot voditeljica cerkvenega petja.
V	Novem svetu pri črnem vrhu jo tako nesrečno padla z lestve 62 letna Marija Bogataj, da je na poškodbah umrla.
Mestna hranilnica ljubljanska slavi letos 50 letnico ustanove, ki je najmočnejši ljubljanski denarni zavod. Vloge znašajo skoro 500 milijonov Din. Njeno delovanje je zelo pomembno za razvoj slovenskega življenja. Naj navedemo par podatkov. — MH je v veliki meri pomagala investicijski delavnosti pri nas. Raznim občinam in drugim javnim ustanovam je hranilnica doslej izplačala 320 posojil za okoli 127 milij. din. S tem zneskom je bi lo zgrajenih 142 šol, 8 cerkva, 5 elektrarn, 4 bolnišnico, 7 ubožnic, 33 vodovodov in vodnjakov, 5 sodnih in uradnih poslopij, 23 mostov, 6 gasilskih domov, 41 občinskih stanovanjskih hiš, 27 občinskih uradnih poslopij itd. Nadalje je samemu mestu Ljubljani posodila MH nad 125 milijonov din, iz katerih so je v Ljubljani ogromno zgradilo. Poleg tega je MH tudi v veliki meri izdatno podpirala- slovensko kulturo. V zadnjih petih lotih jo MH izplačala za razne prosvetne, versko, socialne in športno podpore 2.3 milij. din., odpisala pa je v isto namene 2 milij. din.
Za zgradbo nove ubožnice v Ljubljani jo MH dala leta 1931 znesek 5 milij. din, nadaljnjih 5 milij. din pa je določila v isti namen ob svoji 50-letnici.
Nova stanovanjska kolonija v Ljubljani za Bežigradom je že dodelana. Mestna občina jo zgradila dve zgradbi, ki imata 48 zdravih a ccnih stanovanj. Posebo še jo otroško zavetišče. Stalo je delo 3.5 miljona din.
Dr. Anton Vag a j a, upokojeni poštni ravnatelj, rojen v Trstu, je umrl v Ljubljani 4. okt. Do prevrata jo služboval na pošti v Trstu.
Iz Mirne peči poročajo, da se je mladinska prireditev 2? avg. zelo lepo obnesla. -— Tudi elektrika je napravila korak naprej. Prišla je že do postaje. Le na postaji še svetijo petrolejke. — šolo bi tudi potrebovali novo. Saj je sedaj že 6 raz-redniea s 4 paralelkami, prostor pa tako stisnjen.
Pokojninski zavod v Ljubljani je kupil del nunskega vrta, 4200 kvadratnih m., tam bodo v kratkem zrastle novehiše, ki bodo v kras novi Ljubljani. Svet leži blizu muzeja.
Trst in radio. Z ozirom na velikost je Trst prvi po številu radijskih naročnikov in to kljub temu, da je to mesto v tako imenovanem ‘ ‘ gluhem območju ” in se vse radijske postaje zaradi “nesrečne” lege Trsta slabo slišijo. Tržačani se zdaj potegujejo za to, da bi dobili še eno lokalno radijsko postajo za on kilovat, ki gotovo ne bi preveč stala. S pomočjo te postajo bi naročniki ujeli vsaj še en državni radijski spored. Vse italijanske radijske postajo so namreč razdeljene na oddajo treh sporedov, ki jih prenašajo določene postaje. Tržačani so vezani samo na svojo postajo, medtem ko druga italijanska mesta stoje v območju več postaj.
NEKAJ IZ PREKMURJA
Črensvci. Zapiistili sta nas gd. Petrič Elizabeta i Neža Olimpija vučitelici. Prva jo premeščena k sv. Vrbani pri Ptu.ji, driiga pa jo dobila dopiist, da se dopunl v znanstvi na višjoj pedagoškoj šoli. V črensovce je imeniivana vučitelica g. Žižek Katica domačinka. — V Ljubljani v bolnici je vraro bivši vučiteo Križner.
Iz G. Bistrice zvemo, da jo vstopil k Salezijancem v bogoslovje Kreslin Martin.
Trnje. Vrnila se jo nazaj na staro mesto učiteljica gospa Grašaničova.
V Žižkih jo umrl 81 letni Horvat Anton ( oče sedanjega župana.
D. Bistrica. Naša ves je začela preči živo delati. Nastavili so nekše novo drii-štvo, v šterom ščejo prej izobraževati dijaki, ki so komunističnega mišlenja nas kmete. Pritcgnoli so mali broj nepremi-šlcne mladine, štero na svojih sestankuj navdiišiijejo z govori i deklamacijami sumlive vsebine. Vnogo zanimivega smo že na tej sestankuj čUli. Posebno so na tej sestankuj odlikuje naših par dekeo, ki edna od driige zna lepše deklamorati. Edna pravi v svojoj deklamaciji: da mi “gospode nečemo!” A one. Par mesecov
so bile v nemčiji i jih vidite na vulici z odrezanimi i oduloranimi vlasmi, v novo formo zašitimi dindličkami i kaputami i z -naphanimi taškami. Mi tom našim gospodičnam povemo samo to, če so one kmetske hčere i sc navdUšUjejo za bolšo bodočnost kmotskoga stana, so naj k torni primerno oblačijo i oponašajo. Nikak no pašo vkiip: “Mi gospodo nočemo!” samo pa baronico igrajo. — Dolnji bistričanec.
VAŽNA ANGLEŠKA SKRIVNOST
Takoj po svetovni vojni so angleški vojaški krogi zbrali izkušnje, ki so si jih pridobili v štirih letih in začeli misliti na bodočnost. Izprevideli so, da je njihova glavna moč vodno na morju in da je tu treba zastaviti vsosile, da bodo tudi nadalje še nedotakljivi. Svetovna vojna je tudi pokazala, da se angleška mornarica vsakega drugega sovražnega orožja lahko ubrani, lc podmornice so bile slej ko prej kočljiva zadeva, zoper katero ni bilo povsem varnega sredstva. S prisluškovalnimi apa-lati proti letalom so dosegli, da odkrijejo sovražna letala iz zadostno' daljave, da se topništvo na ladjah lahko pripravi, tudi če bombniki napadajo v tako imenovanem “navpičnem napadu” z velikih višin. Proti topništvu sovražnega brodovja je bilo topništvo angleškega brodovja povsem doraslo in se je v teku let po vojni še izpopolnilo — tudi tu se angleškemu imperiju in njegovemu brodovju ni bilo treba Lati končnega poraza. Zagonetno vprašanje so bile le — podmornice, ki so jih v svetovni vojni in prav do zadnjih dob c-pazili šole, ko jebilo že prepozno, ko je podmornica že izstrelila svoj torpedo v bok ladje. Boj s podmornico je takrat že zamujen. To je bila največja skrb vseh, ki so imeli nalogo skrbeti za varnost angleškega imperija.
Winston Churchill, pa tudi vojaški strokovnjaki, kakor generalmajor Temperley, so leta in leta delali na to, da se ta nedo-statek angleške obrambe za vsako ceno odpravi. V mnogih in mnogih okrožnicah in razpisih so pozivali inženirje naj iznajdejo nekaj resnično uspešnega zoper podmornice. Razpisovali so nagrade in so zavezovali, da bo mornariško poveljstvo zares porabilo iznajdbo odkupilo,tudi niso pozabili pri tem namigniti, da se o denarju ne govori.
Pogoji toh razpisov so bili, da nova iznajdba s popolno zanesljivostjo odkrije sovražno podmornico, še preden bi priplula do nevarne bližino in to v vsakem primeru, bodisi, naj podmornica drzno drvi v morju proti brodu s hitrostjo kot japonski “živi torpedi”, ali pa, da ob ustav-
ljenih motorjih, kor prislušokvalne aparate za podmornice v gibanju so poznali že v svetovni vojni, imela jih je angleška in pa francoska vojna mornarica, toda vsi ti aparati so sc izkazali za nezadostne in so jih kmalu povsod popolnoma opustili, danes ležijo po skladiščih kot turški topovi v veži ljubljanskega magistrata. Toda angleška admiraliteta je bila neizprosna, nova iznajdba mora odkriti tudi “spečo podmornico”, zato je vse druge pripomočke odklanjala.
Bo mnogih in mnogih poizkusih — in tudi stroških — danes angleška vojna mornarica že ima tak aparat. V ljudski govorici se imenuje “detektor podmornic”, strokovno “SMD 218”. Nihče ne ve, kaj te črke prav za prav pomenijo, tudi vni znano, kdo je novo iznajdbo iznašel, kakšna je in po kakšnih načelih deluje. Po Londonu pa so govori, da jo je iznašel neki nemški profesor fizike, ki je moral oditi iz Nemčije in je hotel tudi na Angleškem od svojega znanja živeti.
Prvič so ga preizkušali pred 18 meseci pri La Valetta v Sredozemskem morju na neki majhni križarki, ki je imela svoje pristanišče na Malti. Preizkušali so ga v največji tajnosti, niti poveljnik križarke ni vedel, kaj se na njegovi ladji dogaja. Ob aparatu so bili samo iznajditelji in nekaj strokovnjakov, ki jih jc poslalo mornariško poveljstvo. Nekje okrog križarke jeplula “neznana podmornica”, ki so juoddaljevala in približevala, potapljala in dvigala, pa tudi na podmornici nihče ni vedel, čemu vse to na praznem morju.
šole ko soje izkazalo, da aparat brezhibno deluje, da odkrije vsako podmornico, njen položaj in globino, jo iznajditelj razložil, kako delujo in kako jo treba ravnati z njim. Mornariško poveljstvo je patent odkupilo in danes je to največja skrivnost angleške vojne mornarice, ki jo najbolj skrbno varujejo.
Prva ladja, v katere trup so vdelali novo napravo, jo bila “Hood”. To jo največja in najmodernejša angleška vojna ladja iu največja vojna ladja na • svetu sploh; če so najprej to ladjo opremili z novim aparatom “SMD 218”, je to zadostno znamenje, da mu - poveljstvo zaupa in da je tisto sredstvo zoper podmornice, ki so ga iskali. Sedaj se izdeluje v večjih množinah in moštvo se vadi v ravnanju z njim. — Poročevalski urad vojne mornarice, sicer ne poroča, kakšni so uspehi tega aparata, dejstvo pa je, da so se morale nemške podmornice z Atlantskega oceana zelo umakniti. Sovoda so uradno nikoli nebo reklo: To je dosegel pa “SMD 218”.
Ne POZABITE, da se bo vi šila srčkana
otroška prireditev
NA PATERNALU, AV. DEL ČAMPO 1653
v dvorani pol^g kapele slovenske službe božje
17. DECEMBRA, cb 4 uri popoldne.
Najprej bodo molitve potem prireditev v dvorani.
Brez vstopnine. — Prosti prispevki za slovensko šolo!
LISICA ZVITOREPKA
Ko se jo Zvitorepka vrnila, ni našla no svinjčota ne volka. Brž jo je cdplela domov, meneč, da jo tam čaka dogovorjeni delež. Pa kako je debelo gledala, ko tudi dom6. ni bilo o svinji ne sluha ne duha!
“Ne zameri mi, kuma”, so hiti volk o-prayičevati; “veš, pujskovo mesce je bilo tako sladko in okusno, da nisem mogel nehati, dokler ga je še bilo; samo zadnje krače sem ti še prihranil. Le pojdi v gozd, tam za grobljo jih najdeš!”
Zvitorepka se je nemudoma vrnila v gozd, da si poišče krače, ki so še ostale volku. Iztikala je okrog greblje in iskala, a našla ni nič drugega kakor leseno kljuko, ki jo imel kmetič zanjo svinjo obešeno.
Da jo je požrešni stric tako grdo oplah-tal, to je lisico peklo in jezilo, da bi se bila najrajši iz same jeze zgrizla. Vrhu tega ji je tudi ženeznansko krulilo po želodcu, a ozlovoljena seje vrnila v volčjo kolibo in za trdno sklenila, da se o svojem času hudo maščuje nad obgoltnim Lakotnikom, Toda dobro vedoč, da s telesno silo pri volku nič ne opravi, je srkb-no skrivala syoje zlobno nakane ter se je delala, kakor da bi bila najzvestejša prijateljica svojemu stricu.
VOLK LAKOTNIK
Drugo jutro je že na vse zgodaj volku zopet krulilo po trebuhu, kakor da jo ves teden gladoval in zobe v steno tiščal.
“Slišiš, kuma”, pravi Lakotnik, “ne veš li, kje bi se dobilo kaj za pod zobe? Tako sem lačen, da se kar tresem!” Zvitorepka je slišala, kako je volku krulilo po trebuhu; toda naredila se jo nevedno in je vprašala: “Kaj je neki to striček Lakotnik, ali ti kvakajo žabe y trebuhu, ka-li?”
“Drži jezik za zobmi, poniglavka,” odvrne volk, “pa mi priskrbi rajši pošten zajtrk, če ne požrem tebe!”
“Eh, tebi so pa tudi takoj nos zaviha!” mu očita lisica; “le malo počakaj, kmalu boš sit! Pri novovaškem krčmarju so baš včeraj zaklali dvoje tolstih svinet, a meso so razobesili v hramu. Vse sem si natanko ogledala, a menila sem, da bi nekoliko povarčevala s to zalogo in jo prihranila za zimo, ko bo šlo nama še huje za nohte.”
“Saj nisem tak strašen snedož, kakor se ti zdi, kuma. Priskrbi mi le eno gnjat, pa bom zadovoljen in tih; pa hitro, da no omedlim od samo slabosti! Kaj mi mar drugo meso, četudi ga shranjuješ do trda zime, samo da imam danes gnjat, oj sladko gnjat!”
Zvitorepka se jo dala preprositi; vstala je z ležišča, pokrtačila kožuh ter si pogumno zavihnila resaste mustače. Nato sta se odprayila k novovaškemu krčmarju na koline.
Ko sta se pritihotapjila do krčme, je lisica brž zlezla skoz lino v hram in porinila volku skoz odprtino največjo gnjat, ki je mahoma izginila v pohlepnem žrelu.
Lisica se je hotela zdaj izmuzati Iz hrama; toda volk se je razkoračil pred lino in ji prestrigel izhod, rekoč: “Strina, ali si že kdaj slišala, da bi bil volk sit le od ene same gnjati? Kjer je ena, tja spada pač tudi druga, da bo vsaj lepo na pare!”
Lisica je dobro poznala volka, kako jo trdoglav in da si ne d& ničesar dopovedati. Bala se je pa tudi, da bi se zbudil krčmar in jo zasačil, ako bi se z volkom dolgo pregovarjala in prepirala. Porinila
je torej skoz lino še drugo gnjat. Tudi ta je izginila, kakor bi trenil, v volkov trebuh. A požeruh se še ni umaknil s poti, češ: “Kjer sta gnjati, tam morata biti vendar tudi plečeti!”
Lisici je prihajalo vroče od strahu, toda ugovarjati si ni upala. Kaj si je hotela? Vrgla je tudi plečeti volku, ki ju je bliskoma pohlastal. A nato je zopet resno zaklical: “Kjer jo stegno, tam bodi tudi stopalo! Le brž mi pomeči še krače ven! ”
Lisica je nemudoma storila, kakor je velel volk. Toda nenasitnemu požeruhu še ni bilo dovolj.
“Kjer so udje, pa bodi še trup!” je zabrenčal. Lisici so so zježile resine od samega strahu; brž je zmetala skoz lino rebra, hrbtišče in naposled celo žirovni boh. Tudi vse to je oblogoltni stradač po-sunil v svoj nikdar polni želodec.
Zvitorepka se jo oddahnila, misleč, da jo bo zdaj volk pustil iz hrama. Toda, ko so je hotela izmuzniti skoz lino, so jo volk zopet razkoračil in rekel: “Kamor je šel trup, tja naj gre tudi glava; al6, sčm z njo! ”
Zvitorepka je trepetala od silne razburjenosti; neznansko se je bala, da ju zaloti krčmar. A poleg bojazni se je kuhala v njej jeza, silna jeza nal požrešnega volka, ki mu je, z zobmi škrtaje, porinila še svinjsko glavo skoz lino. Šele zdaj, ko je izginil tudi zadnji kos v njegovem žrelu, se je umaknil Lakotnik c.d odprtine. Zvitorepka je zdaj bliskoma švignila ven ter se globoko oddahnila, ko so je čutila varno pod milim nebom.
Ko sta krenila proti domu, je besedičil volk: “Vesela bodi, strina, da se1 ti je tako dobro izteklo, če bi ti bil zavalil debelo bruno pred lino, živ krst bi te ne rešil. Vidiš, strina, tega nisem storil, ker hočem, da si ostaneva dobra prijatelja!”
A lisica odvrne nato: “Bes, dobro je, striček, da me nisi spravil hudemu krčmarju v roke; zakaj ako bi me bil ta zasačil, bi gotovo zazidal lino in ti bi se potem ob hudi zimi obrisal za drugega prašička, ki še visi v hramu!”
Zvitorepka je dobro vedela, da se bo volku vsled teh besed iznova zbudila želja po mesu.
In res, jedva se je bilo zmračilo, jo volk že zagodrnjal: “Imam še nekaj malega opraviti v gozdu; lepočakaj me domfi., strina, kmalu se vrnem!”
Lisica se je Škodoželjno nasmehnila in se namrdnila: “Le pojdi, požeruh neumni! Ni spak, da bi jo danes ne izkupil; saj krčmar je že gotovo opazil tatvino ter opreza za oglom!”
Zvitorepka se ni varala. Volk jo je mahnil naravnost proti novovaškemu krčmarju in se je ženatihoma veselil, kako bo izmaknil iz hrama tudi drugo svinjo. Brezskrbno jeprilomastil pred lino in se jel plaziti v hram. Toda njegovo lomastenje so zaslišali psi; zagnali so se v tatinskega ponočnjaka in lajali, da je vse vkup letelo. Krčmar je prihitel s svojimi hlapci, in po volku so padale batino kakor toča. Tako neusmiljeno so ga premlatili, da jim je jedva ušel, tuleč tja v gozd.
“No, lepč si me zvodila zanos”, je očital doma lisici; “hotel sem odnesti iz hrama tudi drugo svinjče, a spazili so me hlapci in mi prerahljali vso kosti. Uh, kako to boli in skeli!”
Lisica mu pa podrobi pod nos: “Prav so ti godi; boš vsaj drugikrat manj požrešen! ”
četrtega jutra sta Lakotnik in Zvitorepka zopet skupaj korakala tja po poljani. Nenadoma volk obstoji in zakriči na lisico: “Zvitorepka, kar hitro mi priskrbi kosilo, drugače požrem tebe s kostmi in kožo!”
“Nikar, striček, nikar; saj je tule v bližini kmetska hiša in v njej gospodinja, ki peče prav zdajle okusne gibanice. Eh, to bo kosilce, ki bi ne delalo sramote niti kraljevi mizi!”
Lisica se jebila priplazila k hiši in jo skrbno iztikala po vseh kotih. Vohala in oprezovala je, dokler ni končno res izvohala skledo, navrhovateno z lepo dišečimi, še toplimi gibanicami. Brž je izmaknila šest največjih kosov in jih odnesla volku.
“Evo ti kosila, stric!”
Lakotnik je hlastno pogoltnil dišeče gibanice, ki pa so silnemu snedežu zbudile le še večjo slast po okusni jedači.
“šment, kjer je bilo šest gibanic, tam jih je gotovo š6 več!” vzklikne in odčota naravnost pod okno, kjer so se hladile gibanice. S svojo silno šapo potegne z okna kar vso skledo, da se razleti na drobne kosce.
Gospodinja v kuhinji zasliši neznanski trušč in šklepetanjc; prihiti torej gledat, kaj so godi zunaj pod oknom. Ko zagleda volka, zažene krik in vik, da je bilo vse hipoma na nogah. Vse, kar leze in gre, je jelo zamahovati na volka; hlapci so ga mlatili z vilami, dekla ga je opletala z metliščem, gospodinja mu je strojila kožo z burklami, a otroci so, kukajoč izza vežnih vrat, kričali: “Le ga, le ga!” Medtem ko je skočil gospodar po sekiro, se je pa volku vendarle posrečilo, da jo je popihal v temno noč.
“Si me že zopet zvodila za nos!” sc jo hudoval doma na lisico; “kmetje so mi ogulili kožuh, da je groza in strah!” Zvitorepka pa mu je odgovorila: “Sam si vsega kriv, striček! Zakaj si pa tako požrešen; ti si res pravi — lakotnik!”
VOLK V PASTI
Ko je solnce zatonilo za gore, je vol ku vsaj toliko odleglo od žgočih bolečin, da je mogel zopet misliti na jed in na svoj prazni želodec. “Kuma”, reče torej Zvitorepki, “kurotine so mi jo zahotelo; ne veš li za kakega petelinčka, ker v takih rečeh si ti pač iznajdljivejša in tanjega nosu nego jaz.”
Lisica, ki ni bila vajena tako prijaznih ogovorov od osornega strica, pravi slad-koustno: “Treba, da se malce s potrpljenjem namažeš, striček Lakotnik; sicer bi naju utegnili ljudje spaziti, ker se še ni storila trdna noč, kakor vidiš!”
“No dobro, pa še potrpiva eno urico!” Toda minilo jo jedva pičle pol ure, in volk je jel vnovič jadikovati:	“Kuma,
meni je želodec tako ovihnil na desno plat, da moram na vsak način naložiti protitežo v levi konec; brž mi priskrbi nekaj grižljajev!”
(Dalje sledi)
? ODPRL SEM
j	Brusilnico
f	Priporočam se vsem našim
Slovencem.
T	Bnisim	nože, škarje, britve,	opera-
I	cijsko	orodje, lasne stroje i.	t.	d.
|	Bojaki, obiščite me
j	Štefan Smodiš
f Calle MANUEL ESTEVEZ 553
AVBLLANEDA

VRATA DO ZAKONSKE SREČE
Svetovno znana norveška pisateljica Sigrid Undzet, ki jo iz prevodov njenih spisov poznamo tudi pri nas, je že v zrelih letih prestopila iz protestantske vere in cerkve v katoliško. Že kot protestantinja je v svojih romanih z žarko lučjo in neustrašeno svetila v gnilobo modernih zakonov in s svojih še nekatoliških vidov reševala problem o — zakonski sreči. Toda šele, ko je preučila katoliški nauk o zakonu, spoznala vzvišenost katoliškega pojmovanja o njem, dobila v tem nauku vse, kar je iskala, se je umirilo njeno nihanje. Postala je katoličanka prav posebno zato, ker je videla prav v katoliškem nauku rešena vsa vprašanja, ki .jih kopičita o zakonu um in srce.
Že tako veliko število modernih “nesrečnih” zakonov sili k razmišljanju: Odkod ti nesrečni zakoni! Odkod to, da je zakonski jarem pogosto in za mnoge težak! — če stvar premislimo prav v globino, pa pridemo do spoznanja: Odtod, ker eden ali oba zakonca ne premagujeta nerednih samoljubnih nagnjenj, tako kakor to zahteva katoliški pojem o zakonu.
Brezverni moderni človek opravičuje svojo napačno miselnost često z izgovorom, da je krščanstvo v nasprotju z umom in vedo. Če pa hoče biti sam do sebe čisto iskren in resnicoljuben, mora sam pred seboj priznati : Ne zato, ker se krščanstvo ne ujema z umom in napredkom, ampak zato, ker je sveto, ker se ne maram odpovedati napuhu in počutnosti, ker se mi ne ljubi boriti se za njegove vzvišene cilje, zato ga ne maram. — Podobno z zakonom. Ne kakor da bi bil zakon, kakor ga oznanja katoliška Cerkev, posebno glede zvestobe in nerazdružnosti, proti pameti, ampak zato napadajo ta katoliški zakon, ker je svet, ker si je treba zakonsko srečo zaslužiti z borbo proti lastnemu nerednemu samoljubju.
Tudi neki drugi ugovor tu nič ne velja, ugovor: “Katoliški nauk nam stavi zakon v tako idealno višino, da je človeškim močem nemogoče dvigniti se do te višine — torej katoliški nauk o zakonu ni uporaben.” — Vrednost tega ugovora je prav tolikšna kakor vrednost ugovora: Katoliška vera nam stavi tako visoke cilje in naloge, da jih je človeški slabosti nemogoče doseči. — Na to odgovorimo: Ali je zdravi pameti mogoče misliti, da nam neskončno modri in neskončno dobri Bog ukazuje nekaj, kar je za našo človeško naravo in slabost v vsakem primeru nemogoče? Vsaka zdrava pamet bo na to odgovorila, da je to nemogoče.
Da je pa za našo človeško slabost, ki nam jo more razložiti samo dejstvo izvirnega greha in njegovih posledic, to nemogoče brez božje pomoči — da, to je pa res! Zato, prav zato pa je prišel na svet Odrešenik ter nam v svojih resnicah in milostih dal toliko nadnaravnih moči, da moremo z njimi premagati vsako človeško slabost in se bližati čedalje bolj idealni vzvišenosti božjih zapovedi. To velja na splošno o vsem verskem življenju, velja pa tudi glede zakona.
Res, da je zakon nerazdružen; res da je zakon vrt, iz katerega naj zraste po božji volji čim več otrok; res, da je te otroke treba vzgajati v božje otroke; res ,da je za vsakega kristjana in človeka obvezna Kristusova beseda: “Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je že prešuštvoval z njo v svojem srcu”; res, da so dolžnosti zakona težke — ali vzamite vse to zakonu, pa ho spolna strast udarila čez vse bregove, se ne brigala za milijone strtih sre in za milijone nedolžnih, maliku Molohu žrtvovanih otrok: človek bo postal žival.
Ideal katoliškega zakona je tak, kakor ga zahtevata zdrava pamet in najsvetejša božja volja in zamisel. Res. da je ta ideal visok. Ali ne v vedi, nev umetnosti, ne pri ustvarjanju močnih držav, ne pri ustvarjanju
Z Dock Suda; na roditeljskem večeru.
blagonosnih socialnih razmer, ne pri pridobivanju bogastva, še pri pridobivanju vsakdanjega kruha ne — nikjer, prav nikjer se nič ne doseže brez dela, napora in samopremagovanja za čistost vesti, za posvečujočo božjo milost, za to, dase človek varuje prestopkov božjih zapovedi, greha, sploh za vsako dobrino —- ali naj bo edino le)) in srečen zakon tisto zlato jabolko, ki pade človeku v naročje, ne da bi bilo treba človeku za to kaj dela in samopremagovanja?
Kje pa dobi človek več pobude in več moči za sa-m oprema go vanj e kot v katoliški Cerkvi? Tu imamo predvsem milosti iz zakramenta sv. zakona, tu nam teko tako bogati vsi drugi viri milosti, tu imamo neskaljeno in čisto Kristusovo resnico — samo hoteti je treba in rabiti ta sredstva, pa ho ponehalo vse zdihovanje o nesrečnih zakonih. O teh kriče predvsem značaji, ki se nočejo dati upodobiti po Kristusovih načelih. Gotovo — nebo zakonske sreče tu na zemlji ne more ostati vedno višnjevo in brez temnih oblakov, ali pravi kristjan prenese z močjo tegobo vseh zoprnosti, pa mu zopet zasije višnjevo nebo in zlato sonce zakonske sreče. Kdor pa misli, da je zakon samo bogato obložena “miza - rihtaj -se”; kdor pozna le samogoltno, ne pa prave, dajajoče m požrtvovalne ljubezni — tak ne pozna življenja, tak l.o sam vedno nesrečen in delal nesrečne vse, s katerimi ga bodo vezale družinske ali družabne vezi.
v Zakonska sreča je torej cvet, ki poganja samo iz duševnega in duhovnega zdravja obeh zakoncev. To duhovno zdravje pa nudi nauk naše svete Cerkve o zakonu, zakrament zakona ter rast iz milosti in samopremagovanja. Stare legende so pripovedovale o jabolkih iz •I er ih e ob Mrtvem morju: na pogled so bila ta jabolka prečudno zdrava in lepe barve, v notranjosti pa, če si vanje ugriznil, jih je bil sam pepel. “Reformirajte” zakon, ki je prišel iz božjih rok, kakor hočete: iz vseh vaših “reform” bodo zrasla samo — jabolka iz Jerihe!
ZOBJE TI NAGAJAJO?
Obrni se na našega prijatelja
Dr. ANDRES L. COPELLO
BRASIL 1057 v pondeljek, sredo in petek od 3—8 ure.
RODRIGUEZ PEnA 594 v torek, četrtek in soboto od 2—8 ure.
POCENI IN SOLIDNO




Most pri Petanjcih zgrajen
SKRB BANOVINE ZA POVEZANOST PREKMURJA Z OSTALO SLOVENIJO
Most čez Muro pri Petanjcih je že zgrajen. S teni je Prekmurje dobilo trdno cestno zvezo s Slovenijo, ki ,j<> je dozdaj pogrešalo. Po 20 letih življenja v skupni državi je Prekmurje trdno povezano s slovenskim narodnim deblom in ustvarjena je najkrajša zveza z Mariborom.
Pred vojno so ves promet med Prekmurjem in Štajersko oskrbovali brodovi čez Muro. Tuji oblastniki so vneto skrbeli, da nebi z mostom zvezali bratov iste krvi tostran in onstran Mure. Zveza z brodovi pa je preveč odvisna od vremenskih prilik in je zato kaj nezanesljiva. Ko Mura naraste zlasti ob jesenskih in spomladanskih povodnjih, brod ne more voziti.
Po vojni so zgradili leseni most pri Veržeju, ki je bil dozdaj edina mostovna zveza Prekmurja s Slovenijo. Ceste, ki vodijo na ta most, paniso tako dobre, da bi vzdržale večji promet. Pred vojno se je ves promet stekal v Gornjo Radgono čez radgonski most, ki je ostal v Avstriji.
Lokalni einitelji so se zato vsa leta prizadevali za gradnjo mostu. Lani v jeseni je gradbeno, podjetje “Slograd” iz Ljubljane pričelo z gradnjo mostu. Vso zimo so ob ugodnem vremenu in nizkem stanju vode kopali temelje za dva močna podporna stebra v sredini struge in betonirali temelje za glavni most in prepuste v nasipu, po katerem bo vodila cesta na most.
Glavni most čez Muro je zdaj dograjen in zabetoniran. Dolg je 104 metre in sloni na dveh podpornih stebrih, katerih temelji segajo 8 metrov globoko. Pri gradnji temeljev so zabili v dno- struge 8 metrov visoko železno zagatno steno, sestavljeno iz močnih Kruppo-vih železnih plošč. V tej globini so prišli po izkopu več plasti gramoza in mivke do trdno uležane gline, ki so jo morali razbijati s klini. Ta glina tvori trdno podlago opornim stebrom in je baje dno Panonskega morja, ki je oblivalo obronke Slovenskih goric pod Kapelo. Tako globoki temelji sopotrebni tudi zato, ker se bo po končani regulaciji dno struge poglobilo.
Zanimivo je bilo betoniranje velikega mostu. Pod-
jetje je za prevoz materiala po Muri zgradilo poseben brod in postavilo lastno električno centralo. Tako so mogli delati tudi ponoči in izkoristiti vsako uro lepega vremena. Detonirali so nepretrgano in končali delo v rekordnem času. S posebno pripravo so avtomatično nasipali betonsko mešanico na lesene modele in železno konstrukcijo. Most je ti.5 m visoko nad normalno gladino vode in stoji pravokotno na smer vode, 150 m više od petanjslcega broda.
Zaradi mosta so morali premestiti tudi nad 1 km ceste in jo od Radenc izpeljati po 3—4 m širokem nasipu do mosta. Ozemlje, po katerem gre nasip, jc poplavno ozemlje reke" Mure, ki ga zdaj nasip razdeli v pravokotni smeri in tvori preveliko oviro za odtok vode. Zato je v nasipu zgrajenih pet propustov, čez katere vodijo mostovi. Prvi most je takoj pod Petanjsko slatino čez staro strugo Mure. Dolg' je 40 m, sloni na dveh podpornih stebrih in je veljal pol milijona. Tlakovan je z granitnimi kockami in služi zdaj za prevoz materiala pri gradnji nasipa, ki se pomika že k drugemu 25 m dolgemu mostu. Tudi tretji in četrti most, ki sta dolga samo ])o 10 m, sta že dograjena. Peti most je dolg 25 m in bo v kratkem dogotovljen.
Delo pri nasipu in propustih je pokazalo, da je treba z ozirom na uničujoče delovanje vode pri povodnjih spremeniti in izpopolniti zavarovalna dela pri propustih. Dno propustov in odtokov so tlakovali z debelimi betonskimi ploščami, ki so jih okrog zavarovali pred izpodjedali,jem z zagatnimi stenami. Zdaj je tlakovane nad 10.000 kvadratnim metrov struge in je s tem podano trdno jamstvo, da voda ne bo mogla ogroziti nasipa in propustov, ker bo neovirano drsela ob gladkem betonu. Stroški gradnje petanjskega mosta in nasipa bodo znašali nad ti milijonov dinarjev.
Za gradnjo nasipa bodo morali navoziti 25.000 kubičnih metrov materiala, ki ga dobivajo iz preseka, skozi katerega bo izpeljana nova cesta in iz poglobitve propustov. Več ko tri četrtine dela pri nasipu je že izvršenega. Čeprav je rok za izvršitev del šele prihodnje leto v avgustu, je že dobršen del nasipa zgrajen in bo še pred zimo možen po njem prehod čez Muro. Treba pa je, da se zemlja v nasipu čez zimo usede in da se na spomlad opravijo vsa dela, ki jih bo zahtevalo tlakov-anje in utrditev cestišča.
e..»..e..e..1..e,.e..e..e..e„e„e„e„e,.e„ |we„e„e„
I
I
l
••••••••e-#..».e..#..•..»..•••e-e-e-e»#..#»#..»..#..e«#..»-»
BOŽIC IN NOVO LETO
Ne pozabite na vašo obitelj v starem kraju.
ZNANA BANKA, VAS STARI PRIJATELJ
Vam je na razpolago za dostavljanje Vašim hitro in točno denarno nakazilo brez kakih stroškov in s po- — vratnim potrdilom prejemnika, s katerim se zamorete i uveriti, da je bil Vaš nalog najhitreje in točno izvršen, f Od tega jc odvisno, da bo imela Vaša obitelj srečne i praznike.	I
Jugoslovanski Oddelek j
Banco Holandes Unidoj
PODRUŽNICA BUENOS AIRES
Centrala:
Bme. MITRE 234
vogal 25 de Mayo.
Podružnica za Ds. Aires:
CORRIENTES 1900
vogal Rio Bamba.
j Za Vaše prihranke v naši HRANILNICI plačamo obresti 4 krat letno, j
i
EDINA SLOVENSKA GOSTILNA NA AVELLANEDI Dobre jedi — dobra pijača dobra postrežba.
RESTAURANT INTERNACIONAL
KARL TERPLAN
Chacabuco 501, Avellaneda, FCS.
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFICO”
ANTON BOJANOVIČ CHARCAS 767-9 Telef. 31-8783. Modem hotel, zračne sobe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel. Cena 3—5 $ s penzionom.
Blizu Retira!	v centru mesta!
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCOS SASTRE 4 3 5 1 Bs. Aires. — U. T. 50—-0277. Villa Deveto