ALOJZIJ RES: UMETNOST IN NRflVNI ZAKONI. Vedno bolj pereče postaja to vprašanje. Kaj je pravzaprav z nagoto v upodabljajoči umetnosti? Ali je, in če je, v koliko je upravičena? Vedno novi obrazi tega problema vstajajo iz temne zmedenosti in zahtevajo rešitve, ki postaja tem težja, čim bolj se je izogibljemo. Moderna estetika zahteva večinoma brezpogojno prostost umetnosti od vsake moralne obveznosti, Pogostoma čujemo besede, kakor absolutnost lepote, kult čiste umetnosti, estetsko svetovno naziranje, nedolžna nagota in podobne fraze, ki pričajo o blodnjah modernega umetniškega življenja in posredno tudi umetnosti same. Upodabljajoča umetnost je pritirala kult nagote do vrhunca, zmaterializirano življenje je privezalo nase tudi velik del umetnikov in zato tako malo solnčnih strani in iskrenega smeha in prisrčne radosti, A vendar smo brezdvomno tudi priče silnih umetniških stremljenj, iz katerih so se porodile nove umetniške vrednote, novi svetovi lepote. Toda to je drugo vprašanje, Podati hočem tukaj nekaj novih misli o naslovnem problemu, ne z namenom, da bi ga rešil in izrekel odločilno besedo o njem, ker se zavedam težkoč in dalekosežnosti njegove, ampak poizkusil bom osvetliti ga z novih strani,1 Dr, Joseph Popp je napisal za letošnji »Kunstwart« članek, ki obravnava ta problem s stališča umetnostne znanosti.2 I. Dolgo časa že razpravlja estetika o medsebojnem razmerju umetnosti in morale. A še nikdar ni bilo težje uveljaviti zmerna mnenja o tem, kakor dandanes. Ta se boji za svobodo umetnosti, oni za obveznosti morale. Javno mnenje pa je popolnoma različnega mnenja, v splošnem nič kaj nagnjeno k morali. Jasno se je zopet pokazalo, kako težak boj bije danes moralnost na vseh poljih javnega in zasebnega življenja: človek velja rajši v nravnem kot v duševnem oziru za manjvrednega, 1 Primerjaj: Jungmann: Asthetik.3 — Gietmann-Soren-sen: Kunstlehre (in 5 Teilen) — Herder — Freiburg im Br, Miiller: Eine Philosophie des Schonen — Mainz, — Mogoče naslednja mnenja izvajanja navedenih estetikov omilijo, ali bolje: pojasne! 2 »Kunst und Moral« — Kunstwart, erstes Marzheft 1914, Hrsg, F, Avenarius. Miinchen, G, D, W, Callweg. — Popp, eden najuglednejših nemških katoliških duhovnikov na polju umetnosti, je vseučiliški pofesor umetnosti v Mo-nakovem, — A, R, S tem je že v kali temelj našega razmotrivanja ranjen. Beseda največjega nemškega esteta F, Th, Vischerja »das Moralische versteht sich von selbst,« pravi Popp, velja za vsakega človeka in njega delovanje; torej tudi za umetnika in njega ustvarjanje. Nravnost je povzdignila človeštvo, ne umetnost! V kolikor pa umetnost nravno učinkuje, je prejela duha in vsebino za to od zunaj. Ako pripoznamo s tem oblast morale nad umetnostjo kot nekaj samoposebi umevnega, nikakor ne trdimo, umetnost imej moralo za cilj. Umetnost je tudi svet zase! V naslednjem mislim predvsem in največ na upodabljajočo umetnost; vendar velja to tudi o drugih umetniških strokah. Umetnost ima sredstva, da ustvarja oblike in življenje; tvarine, ki vpliva z njimi najprej na naše čute. Od tega vpliva nas nikdar ne oprošča. Zato moramo predvsem razumeti govorico umetnine, poglobiti se moramo vanjo, da jo lahko dojmemo in občutimo. Odpreti moramo dušo nastežaj, da se lahko izlije vanjo vsa njena lepota. Tu se šele začne doživljanje novih vrednot in pravo umevanje umetnika. Umetnost ima to prednost pred življenjem, da so njene oblike in učinki prijetnejši in čistejši, ker nas ne silijo ne osebno, ne tvarno, da zavzamemo praktično stališče napram njim. Kakor iz ptičje perspektive uživamo predstavljeno. Temu dejstvu ne nasprotuje, če so umetnine ustvarjene s kakim namenom: da nas navdušijo za kako zgodovinsko dejstvo, izpodbujajo k čednosti ali porajajo v nas religiozno občutje. To so i z v e n u m e t n i š k i nameni, ki nimajo z umetniškim užitkom in umetnino samo nič bistvenega opravka. Da, dogaja se večkrat, da umetniško pomanjkljiva dela s silo vsebine močneje učinkujejo, kot umotvor z lepoto in notranjo karakterizacijo. Dokazano je, da je z naraščajočo lepoto grških bogov padal njih religiozni vpliv, medtem ko so primitivni idoli vzbujali več pobožnosti. Drugo vprašanje nastane, ako nas res umetniško delo moralno zgrabi, Dogaja se to vedno najprej in največ po poti estetičnega užitka in radi njega, V Michelangelovem Bogu-Očetu nas zagrabi predvsem ogromna sila upodabljanja. Šele potem se uveljavi vsebina kot poznejši učinek. Vedno in vedno nas pa vabi oblika, ki je v njej umetnik obvladal vsebino, da se potem iz porojenih dojmov poglabljamo zopet v vsebino, 322 <©> »o lepi čutnosti« nič skupnega, Tako pojmovano, more tako upodabljanje celo vzgajati našo čutnost, jo očiščevati, ji v zdravem in plemenitem zmislu vlivati poguma. Tako učinkuje n, pr, Ti-zianova Venera v primeri z Giorgionovo očitno polteno, enako medicejska Venera v primeri z otroško Praksitela, Tudi sirove postave prakato-liškega Rubensa se drže z umetniško silo in resnobo upodabljanja v mejah vestnega nravnega pojmovanja, Z Rubensom pridemo do zelo pomenljive razlike med običajem in nravnostjo. Kar je v različnih časih, pri različnih narodih veljalo in velja kot dovoljeno upodabljanje nagote, ima z nravnostjo večkrat malo skupnega. Da je marsikaj, kar je za nas danes nenravno, bilo plemenitnikom prejšnje, napredne umetniške kulture nravno, dokazuje, kako zelo moramo biti previdni pri formulaciji nenravnosti v umetnosti. Veliko vpliva pri kvalifikaciji nagote ima tudi navada, ki je pri različnih različna, Tudi strogi moralist jezuit Lehmkuhl zelo razločuje med učinki naravne in umetniške nagote. So ljudje, ki jim je pretirana sramežljivost in skrupulantnost do nagote že prirojena. Da se po teh ne tu, ne nikjer drugod ne moremo ravnati, je jasno. Oni oskrunjajo sramežljivost, ker iščejo nečistost tam, kjer ne najde nepokvarjen človek nič dvomljivega. To ima na vesti večkrat tudi kriva vzgoja sramežljivosti in pa pomanjkljivo umevanje umetnosti: nagoto gledamo z naravnimi očmi, tudi če nam umetniško upodabljanje ne daje za to nika-kega povoda — in jo raditega po krivici obsojamo. Če je katoliška Cerkev pripustila do današnjega dne tisoče golih podob, deloma tudi popolnoma nemotiviranih in celo neutajno sirovih (kakor v kripti San Ženo v Veroni); ako je papeški muzej v Vatikanu z golimi upodabljanji vsako leto tisočem odprt, ne da bi si Cerkev ali papež imela kaj očitati: tedaj bi se lahko pošteno misleči učili od te velikodušnosti in dobili več zaupanja do dobrih lastnosti in plemenitih moči človeške narave — neglede na to, da se kristjani veselimo posebnega varstva milosti božje. Umevno je, da umetnost kljub precejšnji moči ni popolnoma prosta: tudi oni, ki se na umetnost najbolje razume, se vsebini, posebno govoreči vsebini, ne more popolnoma odtegniti. Radi posebnih nevarnosti, ki jih ta predmet vsebuje za fantazijo in občutni svet, moramo tembolj že v začetku izključiti vse elemente, ki navadno erotično silno dražijo, S tem so že eo ipso prepovedani nekateri motivi in situacije, posebno pa se morata razkri- vanje in poudarjanje spolnih znakov na razvitem telesu obzirno in občutljivo obdelovati. Važen je pri tem najbolj način upodabljanja, V splošnem moramo dati prednost idealizirajočemu oblikovanju pred realističnim. In pozabiti ne smemo, da celo tako velik umetnik kot je Rembrandt rani v marsikateri sliki našo čutnost. Tudi moramo razločevati med posameznimi umetniškimi strokami samimi. Nasladna godba je radi neposrednega in silno čutno vplivajočega vtisa lahko nevarnejša kot tak literaren opis; in ta zopet lahko z razvijanjem takega predmeta nevarneje učinkuje kot pa slikarsko ali plastično upodabljanje, ki hipoma postavi pred nas vso dvomljivost in nas s tem hitreje odbije: tako ilustrirano knjigo odločneje odložimo kot tak tekst sam. Jasno je tudi, da naga predstavljanja ne spadajo v najširšo javnost. Ako pa že morajo taka predstavljanja na javne trge in ulice, morajo imeti res plemenito obliko in utemeljen motiv. Energično moramo odstraniti iz javnosti vse, kar je dvomljivega: z naših ulic in trgov, iz ljudskih knjižnic in izložb. Tudi reprodukcije klasičnih del so večkrat sumljive vrednosti, ker podajajo original le v odlomku s kvarnim vplivom, ki bi ga celoten ne imel, Naš boj, neizprosen in konsekventen, velja množici knjig, razglednic in fotografij v naših izložbah, ki so tudi literarno in umetniško manjvredne, da, ničvredne! Tudi umetniške razstave so neka javnost v ožjem pomenu besede. Da se tu cesto greši in močno greši, je kriva Jurija, ki obstoja navadno iz samih umetnikov. Umetniki niso tu odločilni faktorji, ker so s študijami aktu privajeni in imajo posebno zmožnost, da morejo uživati tudi v slabem motivu, kar je formalno interesantnega. Sicer pa greši lepo slovstvo in gledališče v tem oziru bolj kot upodabljajoča umetnost, Boj velja tedaj vsej brezsramnosti, ki nima z umetnostjo nič opravka, a boj velja tudi zlorabljanju umetnosti od brezobzirnih umetnikov - in to ne le v imenu nravnosti, ampak v imenu in interesu umetnosti! II. Z novega stališča izkuša osvetliti ta problem benediktinec p. Sigisbert Meier.1 Segel je globlje v človeka in iz njega hoče zajeti formulo za zdravo razmerje med umetnostjo in moralo, 1 »Zur Frage der Nacktdarstellung in der bildenden Kunst« — »Der A a r«, 1912/13, str, 49. nasl. — Hrsg. Dr. Otto Denk. — Verlag Fr. Pustet, Regensburg-Rom. «@*> 323 «@> 43* Rešitev vprašanja o nravni dovoljenosti nagote v umetnosti leži v večnih, neizpremenljivih principih, Nasprotje med zakoni morale in razvojem umetnosti ne obstoja in ne more obstojati, Kar je po estetiki dopustno, je tudi nravno dovoljeno, Obstoječe nesoglasje izvira le iz zmote, iz napačnih mnenj, naj si bo na tem ali na onem polju. Prava resnica, prava lepota in dobrota har-monirajo nujno med seboj, zakaj vse, kar je in v kolikor je, predstavlja le raznovrsten živ odsev ene večne resnice, dobrote in lepote. Odločitev problema ni tedaj stvar nestalnih čuvstev. Tudi nimajo morda navada, duh časa, okus, vzgoja in olika, kultura in naziranje zadnje besede. Tu odločajo edino določbe, ki jih je Stvarnik postavil pri ustvarjanju človeške narave za vse čase, V neizpremenljivem bistvu človeške narave najde razum pravec za umetniško ustvarjanje, Močno se pregrešimo tedaj, ako hočemo iz duševnih učinkov, ki jih poraja pogled nagote v raznih osebnostih, absolutno sklepati o nravnosti takega predstavljanja. Tudi odklanjamo razsodbo onih, ki sicer s pravico zahtevajo, da jih smatramo za resne, ki pa pripisujejo na podlagi svojega filo-zofičnega mišljenja nravnosti, v jazu utemeljenim nravnim zakonom, le pogojen, subjektiven, od začasne kulture oblikovan pomen. Jasno je tudi, da nravno propali tu ne pridejo v poštev: z zlorabo prostosti so izgubili v tem pogledu zmožnost razsojanja. Ne le socialni položaj in socialno stališče, ne le vzgoja in pouk, ne le starost in izkustvo, ne le spol in osebno nagnjenje, ne le svetovno naziranje in narodnost, ampak sploh vsa kultura, ki v njej človek živi, ki ga je prežela in se vsesala v zadnjo stanico njegovega telesnega organizma in njegove duševne rasti - vplivajo na razmerje umetnosti in morale, K temu se pridružijo še razna mnenja raznih merodajnih in nemerodajnih ljudi in vsa reč je silno zamotana. Iskati pravca za rešitev našega problema v tej zmešnjavi naziranj — je nemogoče, brezciljno. Podlaga našega razmotrivanja je človeška narava, ki je vedno enaka, človek, kakor je bil od začetka, je in bo do konca koncev, Od tedaj, ko je bil človek sramotno pregnan iz paradiža, se mora zakrivati. To je zahteva vzbujajoče se naravne sramežljivosti in — z ozirom na nravno slabost in neredno spolno razdražljivost — še bolj stroga zahteva nravnosti. Že nežno zgrajeno telo samo išče brambe. Izjema je mogoča le pri otroku, kjer se čutnost še ni razvila, pri starcu in mrtvecu, kjer je čutnost že ugasnila. Zakon oblačenja gospodari z vso strogostjo pri razvijajočih se in razvitih ljudeh. Ognjišča ne-nravnosti nastanejo tam, kjer tega zakona ne spoštujejo. Vsi poizkusi izločiti to postavo iz življenja, so se usodepolno končali. Zgodovina kulturnih narodov govori grozne besede o tem. Nikdar več ne bo mogoče pridobiti si nazaj rajske čistosti in nedolžnosti, Lasciate ogni speranza! To je torej človek, to je človeška narava, ki jo srečujemo v zgodovini, v resničnosti, v idealnem kraljestvu naturae purae in v bodočnosti. In ta človeška narava nam podaja normo za določitev meja, med katerimi lahko podaja upodabljajoča umetnost v soglasju z nravnostjo nagoto kot pravo umetnino, Umetnost tvori k veliki celotnosti objektivnega sveta veliki odsev, kjer vidimo boj in končno zmago idej živeje in nazorneje kot v objektivnosti, Zrcalo je, in ako noče varati, mora prav odsevati, Za upodabljajočo umetnost pravi rajski in nebeški človek ne pride v poštev. Predaleč je, da bi ga umetnikova domišljija objela, naj gori v nas še tako pekoče hrepenenje po izgubljenem raju, Za nebeškega človeka pa veljajo besede sv, Pavla: »Oko ni videlo . , .« Zato sta n. pr. Raffaelova Sikstina in Disputa le medel odsev nebeške lepote. Tudi Michelangelovi »Pogubljenci« niso pravi pogubljenci, kljub temu, da vpliva njih pro-palost in groza s titansko silo predstavljanja na gledalca. Dantejeva »Divina Commedia«, vrhunec, ki ga je doseglo leposlovje v tem oziru —• je le poizkus, četudi popoln, podati vso bolest vic, vse brezdanje trpljenje pekla, ves čar nebes in vso brezmejno sladkost božje lepote. Iz tega še ne sledi, naj umetnik ne zajema iz tega sveta; nasprotno, združi naj vso svojo ustvarjajoče moč, da poda človeštvu vsaj sliko drugega življenja, Drugačno stališče zavzema umetnik do idealnega sveta, do čistega, od posledic greha očiščenega človečanstva. Kakor si ga lahko filozof sezida v pojmih, tako si ga lahko on predstavlja in v umetnosti udejstvuje. Dokaz za to so predvsem številni kipi nagih bogov antike. Kdor je hodil med temi bogovi v vatikanskih muzejih, v Šali Chiaramonti, kdor je opazoval Laokoonovo gručo, belvederskega Apolona, borgeškega borilca i. dr., ta si ne upa trditi, da stopa tu umetnost v nasprotje z nravnostjo. Vdal se bo čistemu užitku. Zakaj? Grkom se je posrečilo, da so izklesali iz marmorja čista človečanstva, dosegli so polno harmonijo duše in telesa, podali so telo popolnoma podrejeno ideji, ki so jo hoteli predstaviti. In če so telesne oblike, linije in udje 4 «S5> že sami zase harmonični, so hkrati tudi polni plemenitega duha; ne učinkujejo le sami po sebi, ampak se zlijejo v misel, ki jo utelešajo. Telo, kljub izredni lepoti barvnih nians, oblik in linij - - je brez življenjskega principa, brez duše mrtvo. Samostojne vrednosti nima. Tudi umetnost naj mu je ne pripisuje, sicer ravna proti naravi in postane neresnična, V idealnem svetu mora med telesom in dušo obstojati fizična in moralna enotnost, To je predpogoj, K temu se pridruži — in to je prednost, ki je nikdar zadostno ne cenimo - da more umetnik iz akta, ki ga predstavlja, iztrgati podžigljaj greha, On more padlega človeka v sliki dvigniti, očistiti in ga vpeljati v naravni paradiž. Če umetnik misli in čuti plemenito, bo tudi delo plemenito, Michel-angelova dela ne učinkujejo nikdar čutno, zakaj vsaka mišica priča o zmagi ideje nad mesom, Tudi moderna umetnost ima celo vrsto umetniških nagot, ki nravnosti ne ranijo, n, pr, Rodinov »Penseur« (Mislec), Klingerjeva »Drama«, Meu-nierjevi delavci, A ne le lepi idealni svet, tudi idealni svet nepopolnosti, pomanjkljivosti, da, grdosti lahko uporablja pravi umetnik. Ko pripusti duhu zopet polno gospostvo nad telesom, se klanja resnici in s tem nravnosti, Laokoonova gruča izraža le bolest, »Pogubljenci« Michelangelovi silo obupa, besnost muk, Meunierjev »Trudni mož« razodeva le trudnost, trudnost v vseh udih in vsej duši, Stuckov »Greh« predstavlja golo gornje telo še mlade ženske, z valovitimi črnimi lasmi, Izpre-minjasta kača se vije na desni preko prsi okoli vratu in sika divje v gledalca. Težak nasmeh leži na obrazu ženske in izdaja gnusno, odbijajočo strast, Hkratu izlije slikar preko izpreminjastih barv višnjevkast hlap, poda s tem občutju enotnost in gotovo ubranost, poveča pa predvsem učinek skrivnostne groze: delo je popolnoma nravno, Jasno je, da nima vsak umetnik ne daru, ne volje, da tako predstavlja greh, da proseva njega umazanost in gnusnost ostro iz oblik in da človeka odbije, očisti. Posebno tedaj, če je sam frivolen, mu manjka moči, da bi strgal grehu masko lepote z obraza, ki si jo je protipravno nadel. Bistvo nravnega upodabljanja nagote je torej: zmaga duha nad mesom, plemenitih duševnih moči nad telesom in čutnostjo. Tedaj so taka dela plemenita, nravno dobra in zdrava. Tako je človeška narava učiteljica upodabljajoče umetnosti v predstavljanju nagote. Narava je podlaga umetniškim zakonom tudi v tem oziru, kakor je v drugem. Ako se drži umetnik te norme, tedaj ne bo v imenu umetnosti nikoli nenravno deloval. Za nravno škodo, ki jo kdo občuti pri njegovih delih, ni več odgovoren. Potem sme vse lepe telesne oblike podati zamaknjenim očem, a le v podrejenem razmerju do duha in v odvisnosti od njega. III. Z veliko resnostjo in ljubeznijo do umetnosti obravnava to vprašanje tudi pedagog Fr. W, F o e r-ster1 z ozirom na umetnika samega in njegovo veliko misijo. Moderna umetnost bojuje danes vroč boj za pravico, da sme predstavljati lepoto človeškega telesa. Reči moramo: golo človeško telo ni ne oblak in ne skala, pri katerih predmetih nas mika samo estetično ugajanje. Pač pa dražijo oblike razkritega telesa, ki vabi spola k združitvi. Ta nagon je že brez tega dražljaja dovolj gospodovalen — duševni človek ne čuti po tej predstavi, da je dvignjen in oproščen, ampak bolestno opominjan na čutno odvisnost in v njej okrepljen. In posebno okrepljen s tem, da predstavlja umetnost oblike in mike le v izbrani popolnosti in tako podaja človeku faustovsko čašo ljubezni, ono zelo stopnjevano čutno iluzijo, da vidi »Heleno v vsaki ženi«, Ali je umetnost dolžna prezreti ta učinek in klicati v imenu svobode ustvarjanja: Čistemu je vse čisto lepota naj živi? Ali sme prezreti, da je žalibog zelo malo takih čistih in res trdnih ljudi, in da večina v resnici ob pogledu gole ženske lepote ni ne očiščena, ne utrjena, ampak razrvana, razpaljena od nečistih fantazij? Ali naj bi ji ne bilo prepovedano tako ustvarjanje — ne od policije in postave, pač pa od zavesti globokejšega izvora in pomena vse njene misije, ki jasno proseva iz del genija? Oglejmo si to vprašanje s tega stališča, Znano je, da umetnost ni le fotografija resničnosti, Kaj je tedaj oni zagonetni »več« vse prave umetnosti? Na vsak način obstoja v nekem »več« umetnika samega, ki resničnost opazuje, Več je kot fotografičen aparat, a tudi več kot samo spolno bitje: poln najglobokejšega sočutja živi z vsem stvarstvom, sodeležen je vse tragike in vse veličine človeka, da, on nosi oboje globlje v sebi kot mi. Ravno zategadelj se more in mora svojega doživljanja opraščati, mora razodevati svet duše v svetu snovi in ga izraziti že s premočjo osebnosti nad materijo. In tako obstoja njega dar v tem, da 1 »Lebensfiihrung«2 Reimer — 1911, — str. 180. nasl. — Berlin, Georg *g» 325 «©> zna prešinjati resničnost zunanjega življenja z resničnostjo notranjega življenja: vsa minljivost postane le prispodoba, zunanjost je priča notranjosti. Le s tem postane vsej resničnosti bitja pravičen. Zakaj ne le življenje, ampak tudi bolest nad življenjem in zmaga nad njim spada k življenju. In ne le lepota, ampak tudi demonska bol, ki izhaja iz nje in zrnega nad njo, spada k predstavljanju lepote — za reo univerzalnega umetnika, ki v celotnosti živi in iz celotnosti ustvarja: ne kot fotografična leča, ki registrira le zunanji svet, Toda ravno ker ustvarja umetnik v tem zmi-slu in iz te globine, mu je popolnoma nemogoče, da bi videl nago lepoto, ne da bi v umetniško stopnjevani meri okusil tragike, ki jo v notranjem človeku vzbudi, ne da bi bil deležen duševnih moči, ki hočejo to tragiko maščevati in se je rešiti, In ta notranja izkustva se pojavljajo v njegovem razmerju do nagote. On bo nagoto ali zakril ali jo poduševil in združil z višjim stremljenjem človeka, da ne učinkuje več tlačeče in razdražujoče, ampak pomirjevalno in opraščajoče. To je oni »več« umetnika, Ako pogledamo v tem zmislu viške umetnostnega razvoja, vidimo, kako stopa predstavljanje nagote popolnoma v ozadje umetniškega ustvarjanja, Kajti slečeni človek izraža le materijo človeka. Pravi umetnik poizkuša že z zakrivanjem telesa dvigniti človeka. Gotovo ni slučaj, da je grška umetnost ravno na svojem vrhuncu, kakor n, pr, v pročelju Parthenona, dala prednost oblečenim figuram, Kjer pa pravi umetnik upodablja nagoto, dela to v prejšnjem zmislu najglobljega p o -d u š e v 1 j e n j a. On občuti demonstvo v nagoti, on sam se bori s tem demoničnim in doživi ne le boj, ampak tudi zmago strastneje od nas, Zato so njegova upodabljanja nagote vedno spomeniki zmage, ki pripovedujejo o triumfu duha nad mesom, Kipi velike dobe grške umetnosti niso le »slečeni ljudje« z onim nagim in neduševnim izrazom obraza, kakor ga večina modernih predstavlja, Pač pa stoji na golem telesu božansko obličje, ki podaja takorekoč duševno protivesje napram moči in sili telesa. Tudi glava mileške Venere ni le glava lepega telesa, temuč telo je simbol in svetišče božanske plemenitosti, ki seva iz potez obraza: porojena iz duševnega stremljenja človekovega, pomirja vso telesnost in podjarmlja demone bogovom, V istem duhu je tudi Michelangelo povsod upodabljal nagoto. Njegove ženske figure niso »modeli«, sploh niso toliko predstavljanja telesa, kolikor upodabljanja dušnih moči, ki nam dajejo gospostvo nad telesom. Nagoto postavlja v okvir vzvišenih predstavljanj, združuje čutnost z nad-čutnim svetom, »Poveličana telesa« upodablja, Ako si tedaj ogledamo z vseh teh vidikov moderni kult nagote, vemo, da ni obsojen le z etičnega stališča, ampak tudi s stališča prave umetnosti, Brezbrižnost umetnikov do suženjsko učin-kujočega vpliva nepoduševljene nagote ni znak pravega in prostega umetniškega stremljenja, temuč ravno znak, da ni pravih umetniških osebnosti, Kajti te zagrabi vedno »vse trpljenje človeštva«, oni dožive tragedijo človeške zdvojenosti, uganko sfinge v notranji notranjosti in se dvignejo z ustvarjajočo duševno močjo nad njo. To se jasno pokaže ravno v rezerviranosti, s katero upodabljajo golo telo, ali v duševnosti, ki mu jo vlijejo. Umetnost pa, ki se odtrga od najglobljih sil duše, nima več moči, da bi vdahnila materiji življenje in dušo: manjka ji ustvarjajočega diha, ki je bistvo božanskega poklica velike umetnosti, Končno ni vse to moderno dobrikanje s telesom nič drugega, kot žalostno znamenje deloma fundamentalne neskromnosti, s katero se mali človeček z lastno osebo opaja in poživlja — deloma znak posirovelosti in pozunanjenja tudi umetniških interesov, ki se osredotočujejo v telesu, ker so izgubili duha. Kdo naj si prikriva dejstvo, da je moderna gola plastika le z malimi izjemami tendenciozna razstava nagote - tako, da le prejasno opazimo, da služi ideja le motivi-ranju razgaljenja, medtem ko služi telesnost v pravi umetnosti velikemu duševnemu dogodku, ki jo takorekoč posveti in zakrije? * * * Še ena ločitev pojmov je tu sila važna: ločitev med golim in slečeni m,1 Golo v ožjem pomenu besede je človeško telo tedaj, ko ta položaj naravno učinkuje, ko je samostojno upravičen, ko ga občutimo kot nekaj samo zase obstoječega. Kot slečeno pa vpliva človeško telo vedno, ko se učinku nehote pridruži ali pa direktno vzbudi misel, da je bil predmet prej oblečen. Le nagota v ožjem pomenu besede ima v upodabljajoči umetnosti velik pomen, ker je motivirana z naravo stvari same. Predvsem, ker najpopolneje podaja človeško telo, potem pa, in to še posebno poudarjam, je učinek te nagote 1 »Nackt und Entkleidet.« — Hochland L, zv. 2„ str, 622 in nasl. Hrsg. Kari Muth, — Kempten und Miinchen. Verlag Jos. Kosel. 4s> 326 <@> eminentno simboličen, česar pri slečenem predmetu nikdar ni, Popolnoma gola kapitolinska Venera učinkuje simbolično kot ideal ženske lepote. Nag, mišičast mož je izrazitejši in lepši simbol moči in zdravja kot oblečena figura. Tudi trpljenje postane na golem telesu simbolično, posebno pri Kristusu na križu. Obleka bi ta vtis največjega trpljenja zmanjšala, oslabila, V modernem slikarstvu učinkujejo gola telesa večinoma kot slečena, posebno v pokrajinah in v interieurjih: slikar jih je v ta namen slekel in mi to čutimo, Klingerjevega Beethovna imenuje hudomušni Berlinčan »Beethoven v kopeli«, este-tično ne po krivem. Tu nagota ne učinkuje simbolično, kajti Beethovnova posebnost ni nič, po-popolnoma nič odvisna od golega telesa. Gluhih ušes ne moremo predstavljati in ostalo telo je v tem slučaju brezpomembno, torej mora biti zakrito; Beethoven sedi tu v kopeli, Simbolično učinkuje le nagota, ki je naravna in sama v sebi upravičena. Nasprotno leži vse, I. Strežnica Marja je odprla vrata in se ogledala, kakor bi se česa bala. Poznalo se ji je, da je zadovoljna, ker je našla doktorja samega v sobi, Napravljen je bil v potno obleko in je še nekaj stikal med papirji, »Gospod, ne zamerite, da motim; to-le sem našla v zadnji sobi,« Ko je pomolila pismo, se ji je roka tresla; nato je naglo oddrsala. Poznalo se ji je, da je izvršila težko delo, Doktor Josip Erže, odvetniški kandidat pri advokatu Velcu, se je posmejal starkini neokret-nosti in položil prvi hip pismo na mizo. Ker je zapazil na ovitku naslov, ki ni bil njegov, je bil spočetka nevoljen, dokler ni zmagala radovednost, Potegnil je pisanje iz kuverte in onemel. Na obrazu se mu je bralo ogorčenje, nato razburjenje in maščevalnost, Ko je parkrat preletel z očmi vrste, je stisnil beli papir v roki in se naslonil na mizo, »Erna, Erna, torej si res tega zmožna!« V sobi je dišalo po jutranjem zraku, po strehah so se pretepali in vreščali vrabci. Na ulici je zvonila električna železnica, med ropotom in pokanjem biča se je tupatam slišala krepka kletev kar je nemoralnega, lascivnega in pohotnega, v slečenem objektu; to moramo z moralnega in umetniškega stališča zavračati. Nagota v ožjem pomenu pa lahko učinkuje čisto ali moralno indi-ferentno. Diskusija o nenravnosti veljaj tedaj le slečenemu predstavljanju teles, Globoko v vso moderno kulturo sega to vprašanje, v življenje posameznikov sega in v mase, Tu se tudi začenja novo delo socialne vzgoje, ki smo ga doslej zanemarjali: prave nravstvene in umetniške vzgoje naše mladine in našega naroda,1 Krivda zablod leži globlje, kot se je zavedamo, in širje, nego slutimo: v nas samih je, v umetnosti in umetnikih, v razliki nravnih idealov in nrav-nostnih naziranj, predvsem pa v kulturnem življenju sploh, ki se je odtujilo trdni in zdravi podlagi nravnosti, 1 Glej: Johannes Volkelt: Kunst und Volkserziehung. Betrachtungen iiber Kulturfragen der Gegenwart. — Miin-chen 1911, voznika, ki se je jezil nad tlakom in stresal svojo jezo nad konji, Koncipijent je sedel nepremično na stolu in zrl nemo predse. Stroge poteze na čelu so ga delale starejšega nego je bil v resnici, ustnice je imel ozko napete, kakor bi vsak hip napadal. Ko se je zganil, je segel z roko v lase in bral in bral, Čim dalje je bral, tem bolj se mu je čelo napenjalo, tem bolj so mu ustnice podrhtavale razburjenja in boja, Premotril je pazljivo ovitek in ga nato spustil na mizo, »Zlodej!« Vstal je, stopil parkrat po sobi in se ustavil pred zrcalom. Nasmejal se je bolestno, ko se je videl zamišljenega in z grdim pogledom. Pritisnil je na zvonec na steni. Marja je spet pridrsala s starim korakom v sobo in si boječe brisala roke, »Zvonili ste!« Gospod se ni ozrl, ostal je pri mizi in segel po papir. »Recite še enkrat, da je to bilo v zadnji sobi, in Vas pošljem od hiše, ker ne trpim laži, — Govorite!« D D D D O D D NARTE VELIKONJfl: POŽAR. © 327 <©»