Bistrili:  Trojen sen.
1&5
»Vedno še stari veseljak!«  dejal je oče, ko je šel Vrban k sosedu.
Bilo je morda tri leta pozneje. Debel sneg je že zapadel, ko je prišel v našo vas berač Vrban. Toda ni bil več tako vesel in zdrav kakor prej. »Ženili se bodemo, ženili! Smrt bode nevesta, Vrban pa ženin,« dejal je, ko je šel od nas. Res se ni motil. Zjutraj je šel iz vasi čez hrib; seveda, pot je bil slab in ga je tako zdelal, da je obležal. Skoro zmrzlega so ga našli ljudje , ki so ga potem prenesli v vas; ondu je umrl.
Deli so ga v nepobarvano krsto in ga odpeljali na svetokriško pokopališče.   Ker je bilo presneženo,  imel je le malo pogrebcev.
Trojen
¦v
se tiho na širi planjavi, Večernica sije zlata ; Mrliče po bitvi krvavi Gavranov obkroža jata.
Kazak ubit počiva Med njimi na travi zeleni, Ne diha, no zdi se, da sniva O mlddi, ljubljeni ženi  .  .  .
sen.
Vse tiho na daljni stepi. Dojenec spanka smehljaje, O materi sniva le"pi, Ki lahno mu zibel maje .
Nad njim se žena klanja, In od sred se ji tdži. Strmi na dete in sanja O boji ljutem,  o mdži .  .
Bistran.
w
Vojakova nevesta.
fi
a pragu deklica je stala, Z desnico segla  mu v slobd: Težko sred je kakor skala, Od solz ji rosno je okd.
Zakuka ptič od temne smreke, Odmeva tožno gozd in gaj:
Pomenja klic slobd na veke, Nesrečno dekle, ali kaj ?
Odkukala je  kukavica, Pšenice že rmeni se klas:
O srečnih bojih  govorica
Razvnemlje mesto,  trg in vas.
Pobit je on, ki nas sovražil, A naših cvet požel je meč.
Oj, dekle, kdo te bo tolažil, Ko zdaj  nevesta nisi več?