Mladost, zrelost, poslavljanje
Zapotok. O njem smo pisali ob tekmovanjih članov ZRVS, ob seminarjtti miadinske organiza-dje, letovanjih najmlajSh. O njegovem vsako-dnevnem žrvljenju, Id je zaradi oddaljenosti od mesta prav gotovo drugačno, pa ne vemo velilco.
Tudi podoba iz zimskih dni dogajanja v redkih stalno naseljenih hišah ni enaka sliki, ki bi jo posneli poleti. Zapotočani še vedno namenjajo precej časa zemlji in živini. Seveda, komur dopu-ščajo leta in moči. Mladih je malo in še ti hitijo vsak dan na delo na Ig ali pa v Ljubljano. Popol-dne pomagajo pri delih na kmetiji. Njiv je manj kot jih je bilo nekdaj. Zapotočani so še vedno enako pridni kot v preteklosti, a divjad tako neu-smiljeno trebi pridelek na njivah, da le redko sežejo po pšenici, koruzi in drugih žitaricah ali poljščinah.
Vstopimo v nekaj hiš. Pri Ganonijevih so se zbrali najmlajši Zapotočani. Tanja Ganoni je prav tisti dan praznovala drugi rojstni dan, njen bratec Matjaž pa je star štiri leta. Pri sosedih imajo Klavdijo, ki bo dopolnila aprila štiri leta in prav rada obišče skoraj vsak dan Tanjo in Matja-ža. Saj v njuni družbi dan hitreje mine. Pri Mla-karjevih je tudi edini Zapotoški šolar Gregor. Hodi v 1. razred osnovne šole na Igu.
Ko so pred slabimi petdesetimi leti postavili na Zapotoku zgradbo osnovne šole, je vanjo prihaja-lo vsak dan iz vasi in sosednjega zaselka Visoko okrog petdeset otrok.
Vid in Pepca Ganoni ter Darja in Tone Mlakar pa sta nosilca mladih družin, ki se vsako jutro poslavljajo od otrok in vasi in hitijo na delo proti mestu. Ganonijeva sedeta v avtobus, ki odpelje iz postajaliSča Zapotok ob 5.10. Do postaje imata še kakih petnajst minut peš. Mlakarjeva sta izraču-nala, da za enkrat še zmoreta prevoz z »bolho« do Iga in Ljubljane. Tudi zaradi šolarja Gregorja, da ga neutrujenega predata tovarišici na Igu in ga popoldne odpeljeta domov.
Vsi so pohvalili voznike avtobusov ter delavce, ki skrbijo za cesto Rob-Osredek-Golo-Ig.
Ko že pišemo o življenju teh dveh mladih dru-žin, bi veljalo zapisati še eno zanimivost. Pepca se je primožila na Zapotok iz dolenjskega Škocjana, Darja pa iz Želimelj. Kljub temu, da je kosilo najpogosteje že tudi večerja, jima še ni bilo nik-dar /al, da sta prišli v ta prijetni kraj.
Delo kot zdravilo
Antonija in Franc Usenik sta prav gotovo pred-stavnika povprečne starosti Zapotočanov. Spomi-njata se let, ko je bilo v hlevih v Zapotoku še okrog 140 goved in, ko so bile vse rebri s koso pokrite. Nikdar ne pozabita povedati, da je bil to tudi čas velike revščine.
Sedaj kmetujeta po svojih močeh, zimske pro-ste urice pa izkoristita za. pripravo zobotrebcev.
Franc poišče primerne leskove veje, jih nažaga na panjčke in razreže na klince. Antonija jih z ostri-mi klinčarskimi noži ošili. Take nože znata poseb-no dobro narediti kovača z Roba in Turjaka, pa tudi njun nečak je vešč tega dela Po leskovih, ročno oblikovanih zobotrebcih je ogromno pov-praševanje. Antonija jih oddaja v trgovini na Golem. Po 1,40 dinarja plačajo butarico, v kateri je 15 zobotrebcev. V Zapotoku sučeta klinčarski nož le še Franc in Ivana Podržaj. Seveda so veseli stotakov, ki jih dobijo za oddane zobotrebce, predvsem pa jim to pomaga, da je zimski dan bolj delavno poln in, da je to lažje delo pravzaprav sprostitev.
Toplejša Pavlina hiša
Samotna sled koles mopeda je kazala v svežem snegu, da je bil v Zapotoku spet na obisku poštar s Turjaka. Dvakrat na teden rine z mopedom v vsakršnem vremenu v bregove zapotoškega Polja.
Večino dni preživi sama. 80 letna Pavla Šteblaj, najstarejša v vasi živeča krajanka. Pravzaprav je že polnih 15 let sama. Moža so ji ubili Italijani, potem pa se je s tremi hčerkami in tremi sinovi zagrizeno borila za obstoj. Nerada se spominja
vojnih in povojnih let. Težko, hudo, prehudo je bilo.
Vesela je, ko jo obiščejo domači, lepo besedo pa ima vedno tudi za sosede. Bolne noge ji ne dovoljujejo s palicami podprtega koraka v vas. Pasti ne sme!
Letošnja zima je prva zima v topli hiši. Otroci so obnovili okna, vrata, ji lepo opfemili dnevno sobo. Vroča peč sedaj brez napora ogreva pro-stor, ki je napadan od ostrih zapotoških vetrov.
Pavlini dnevi so dolgi, a vedno upa, da bo saj dva dni ob koncu tedna preživela utripno hitro ob krepkih glasovih in korakih svojih otrok ali vnu-kov in vnukinj.
STANE JESENOVEC