Za prgišče razmišljanja ob (ne)želeni objavi fotografije
Urednica Naše komune mi je telefonirala. Straš-no razburjenje je zaradi fotografije, ki smo jo objavili ob reviji pevskih zborov. Nujno se mora-mo opravičiti. Seveda, sem rekla navdušeno. Bom.
Pa se ne bom. Ne zato, ker nisem mogla izvedeti, kdoje bil na telefonu. Ne bom se opravičila iz dveh razlogov: prvič zato, ker sama ne vem, zakaj sem pregovorila urednico, da je objavila pevski zbor slepih in drugič zato, ker sem vesela, da je bila siika zbora slepih objavljena. Če natanko preudarim in si prikličem v spomin okoliščine, ki so privedle do objave zbora, ki ie dolgo ne poje vei, ki pa je pel sebi in drugim v veselje in ga imam tudi jaz na pisalni mizi in ga večkrat poslušam, potem se moram hočeš nočeš po pravici spomnili, kako sem rekla svoji kolegici Golobovi: k reviji pevskih zbo-rov potrebujeva sliko pevcev. In ko sem zagledala
na svoji mizi pevski zbor slepih, sem rekla, glej tale bo pravšna. Kajti v tisti tisočinki sekunde je bila v moji glavi misel ali pa tudi ne, ki je pripovedova-la, da včasih slepi vidijo več kot Ijudje, ki gledajo, v tisti tisočinki sekunde sem preudarjala, da je zelo slabo, ko v hudih časih Ijudje postanejo sovražni drug proti drugemu, namesto da bi se družili. Mogoče sem preudarjala celo to, da je popolnoma nemogoče družiti dva sovražna človeka, če ni po-sredi treljega. Mene na primer ne more nihče pre-govoriti, da bi stvari pozabljala in da bi Ijubila Ijudi, ki so me na primer hoteli uničiti. Prosim vas, zakaj bi jih Ijubila in zakaj bi stvari pozabljala, posebej če me hoče k lemu pregovoriti nekdo, ki zaradi reda in svojega dobrega počutja hoče mir. Ampak, če mi je na primer do petja, v zboru pa ne morem peti sama, potem me bo ta tretji, ki sploh ni oseba, ampak pojem »PETJE«, pripravil do tega, da bom pozabila, da je to tisti zmešani postavljač in važič, ki hoče biti povsod prvi, v vseh časih, le kadar gre na primer zares, kadar je vse skupaj na rezilu noža, takrat ko je treba prodati plašč in polegniti meč, takrat jo bo stisnil. Kajti šlo je za življenje. Kdo bi pa bil pripravljen žrtvovati svoje živtjenje za druge? Posebej, če ga bodo nekoč imenovali morilca? Kljub temu izhaja moja sama ob sebi umevna samozavest iz dejstva, da je bil
Slovenec ludi vojak. Da je bil dober vojak. Da se je boril v »Nikjerdeželi« kajti na zemljevidih sveta med to vojno ni bilo nobene Slovenije, bila je pojem, tako kot petje. In za ta pojem se je boril in jaz sem ponosna nanj. Vsa moja samozavest izhaja iz dejstva, da se je boril za to, da sem in da eksistiram. Kajti, čeprav sem tujka, tako kot večina Ljubljančanov, dejstvo je, da nisem Ilalijanka, ni-sem Hrvatica, nisem Avstrijka, nisem Dalmalinka, nisem Madžarka. Slovenka sem. Slovenka, ki se lahko že jutri znajde tujka v Nikjer deželi. Če bi popolnoma odvzeli Slovencem samozavest.
To pišem zjutraj po reviji pevskih zborov. Slišali smo, da je Marjan Kogoj, ki bi ga res bilo treba ne le poslušati, ampak tudi brati, ugotavljal, da Slo-venci nimamo nobene bojevite pesmi in nismo bojevit narod. No, res je, na letošnji reviji smo slišali pesem o solzi, ki bi preklala kamen, nismo pa slišali pesmi, ki bi govorila o junaštvu. In prav je tako. Kajti ob naših bojevitih pesmih, ki jih je narod rodil kol ptič feniks, je tekla prava človeška kri. Dejstvo je le, dase je stvar spremenila in Kogoj lega danes ne bi mogel več napisati. In res je še nekaj. Nihče prelite krvi ne more prodajati niti zanjo ničesar kupovati. Vse, kar se pridobi zaradi Žlahtne nedolžne krvi, se sesuje v prah.
Pesem ostane in do neke mere spomin. Pravza-
prav ostane vse, kar se zgodi, mogoče ostane tudi misel. Ostal je pevski zbor slepih in jaz jih še danes poslušam, nič se ne izgubi, tudi solza ne. Vidim jih slepe, vse so nas znali zabavati. Najbolj so bili družabni od vseh. Vidim še nekaj, vidim, kako počasi zahaja rdeče sonce v prijazni sobi, kjer so se družili. In nek moi pripoveduje zgodbo o tem, kako nič ne mine in se vse vrača, kako je iivljenje kot list, ki pada na tla, ki so krvava od smni, pa ne veš ali se dviga alipada, poslušamo zgodbo o Bud-di in poleg mene sedi navdušeni organizotor druže-nja Ijudi Stane Pirc. S svojo zvesto spremljevalko gospo Kohek prihaja redno na vse sestanke. on je pobudnik in motor. Še pred kratkim je bil pri nas in obžaloval, da ne morejo sestaviti pevskega zbor. Glej, tole sliko bomo dali za spodbudo. Sem raz-mišljala. Ni prave revije pevskih zborov, če na njej ne nastopajo slepi. Potem šele, ko je šla fotografija v tisk, sem izvedela, da so v petek Staneta Pirca pokopali. Vsa leta je sodeloval z nami, vodil je svoje na Triglav in jim pomagal družiti se s sloven-skimi razmišljevalci. Vedno me je tudi povabl. In tako sem še danes z njimi v prijetni sobi društva slepih, poleg mene sedi Stane Pirc in gospod Pe-čenko nas vodi po pokrajinah budizma, kjer ni smrti.
JASNA ŠKRINJAR