List 31
Gospodarske stvari.
Nekaj o kmetijstvu na Danskem, Švedskem
in Norvežkem.
Pogled v tujo deželo je kos nauka domači.
Ali ne bi, častiti naši čitatelji, pričakovali iz Kri-stianije, glavnega mesta Norvegije, vse drugačnega dopisa nego poročilo o kmetijskih zadevah? Res bi jim od ondot o mnogoterih drugih rečeh pisati mogel, vendar prav kmetijstvo se mi med druzimi znamenitostmi zdi predmet, ki čitatelje „Novic" utegne zanimi-vati, naj jim tedaj o njem kaj povem.
Ko sem iz velike Nemčije na majhno Dansko došel, vzbudil mi je prvi pogled na to prekrasno kulti-virano zemljo naj prijetnejše občutke; naravno je toraj bilo, da sem brž v razmere in življenje obdelovateljev te zemlje svoje oči vprl.
Iz Danskega sem šel na Švedsko, in tudi ondi se mi je oko razveseljevalo na najlepših prizorih v vsem, kar se kmetijstva tiče, a tudi Norvežka, kolikor sem do sedaj te zemlje videl, se primeroma vredno uvrstiti more  Danski  in Švedski.
Kmečki stan je v teh bratskih treh kraljestvih prav za prav merodajen, vladajoč faktor; on je jedro, in to zdravo in čvrsto jedro dotičuih narodov. Kmečki stan se tukaj nikakor ne za kakošen inferioren (nižji) oddelek ljudstva ne smatra, ampak deležen je popolno vse časti, katere je vreden; zato pa, da je časti vreden, zato se on sam vrlo briga. V obče je tukaj med kmeti toliko blagostanja, kakor se ga malo kje drugod nahaja; to blagostanje pa ravno tukajšnjim kmetom toliko veljave daje, kakoršne drugod kmetje imeti ne morejo.
I kaj je vzrok temu blagostanju?
Na to vprašanje celo kratko odgovoriti, bilo bi težko, kajti mnogo je in različnih za to pogojev, vendar glavni in najvažnejši vzrok so kmetje sami.
Neumnost, nevednost, nemarnost je^troje največih nesreč na svetu: kmetje na Danskem, Švedskem in Norvežkem pa niso niti neumni, niti nevedni, niti nemarni; mati narava jim je podarila mnogo praktičnega razuma in vstraj ne marljivosti; njihove šole pa razvijajo ta naravni dar na vsakateri mogoči način, tako, da se tudi malokje toliko izvedeni in poučeni kmetovalci nahajajo, kakor v teh deželah. Kolika razlika med temi kmetovalci, in pa, na pr., gornje-ogerskimi, katere sem še junija meseca opazoval!
Tukaj na severu se kaže obča ljudska omika, kamor koli pogledaš; težko najdeš tu kmeta, ki bi brati in pisati ne znal in pa o zgodovini in razmerah svoje zemlje, svojega naroda ničesar ne vedel; uže od davna skrbni duhovni pastirji na to pazijo in odločno zahtevajo , da dečko ali deklica nekoliko teh vednosti imeti mora, kedar se za ,,konfirmacijou — protestantsko firmo — oglasi; drugače mladine ne konfirmujejo.
A ta nordiška mladina se v priprostih selških šolah ne uči samo gori omenjenih vednosti, temveč napotujejo se tudi po okolnostih za vsakatero umno gospodarsko življenje. Ker doma pri svojih stariših uže dober nauk dobivajo, kar pa jim od doma pomanjkuje, v šoli do-polnujejo in zboljšujejo , zato ni čuda, da poleg energične in vstrajne volje ti narodi vkljub mnogoterim neugodnostim njihovih dežel vsestransko napredujejo.
Nekateri deli Danske in Švedske so res jako ro-doviti in plodni, zemlja je njivam in travnikom ugodna, da si ni boljše želeti, cele pokrajine se kažejo kakor veliki prekrasni vrtovi, vendar največi del Švedske in posebno Norvežke za kmetijstvo ni tako pripraven; boriti se imajo dotični prebivalci z neusmiljeno divjo naravo, a borijo se kolikor le mogoče vspešno, tako proti dolgotrajni zimi, kakor proti na dolgo in široko razpro-stiranemu pečovju in močvirju. Kako prijeten, kako mil je prizor, ko popotnik v sredi, rekel bi, divje puščave , to je, velike goščate planjave, ki je doloma s kamenjem posuta, deloma z močvirji in muzami prepre-žena, kmečke dvore zagleda, katerih rudeče barvane stene, zelene ali tudi rudeče strehe in bela okna te uže od daleko prijazno k sebi vabijo! Nikjer še nisem tako prijaznih, vsnažnih in ljubkih kmečkih bivališč videl, kakor na Švedskem. Hiše so sicer vse lesene, tudi v provincialnih mestih je največ poslopij lesenih, vendar le so tako okusno in praktično izdelane, da ko leseno kmečko stanovanje z dvema nadstropjema vidiš, bi mislil , da je poletno bivališče kakošne odlične mestne gospode.
Ti nordiški kmetje lepo prebivajo in dobro živijo; da pa to zmorejo, zato tudi vse svoje skrbi na to obračajo. V obče imajo vsi germanski narodi, nekateri bolj, nekateri nekaj manj, za takošno po vsem praktično življenje eminentno mnogo razuma, kar se o slovanskih plemenih ne more reči. Nordiški kmet si natanko vse svoje dohodke in potrebe prevdari in proračuna, ter se po tem proračunu vestno in konsekventno ravnd: on torej niti časa niti denarja za nepotrebnosti ne trosi,
246
temoč vse tako obračati v6, da si svojo korist in veljavne ugodnosti za življenje zboljšuje; v vsem njegovem mišljenji in dejanji je nek trezen, razumen red, povsodi neka konsekventna metoda, katera ga ob vstrajni volji najbolje k zaželenemu cilju vodi. Nordiški kmet je po tem načinu umen kmetovalec, bodi si, da se je v odličnih agrikolnih akademijah, ali v prosti vaški šoli izšolal, in pozna svoje potrebnosti ter primerne in dosegljive mu ugodnosti življenja, pa tudi način, si jih gotovo in pošteno pridobivati. Zato pa, da si jih pridobiva, mu velja njegova možata in vstrajna volja.
Kar našemu kmetu najbolj škoduje, so po mojem mnenji ravno tem nordiškim kmetom nasprotne lastnosti. Naši ljudje živijo večidel prelahkomiselno ali brezmi-selno, neredno, brez vsega proračuna za najbližo bodočnost, brez poznanja svojih pravih potreb in ugodnosti za življenje. Žalost me obhaja, ko mislim na nekatere naših vasi, v prekrasnih, od narave bogato nadarjenih pokrajinah, kjer je sicer še primerno zidanih hiš, ki se od daleč precej lepe kažejo; vendar ko bliže stopiš, uže brž na dvorišču povsod neprijeten nered vidiš, nemarnost te pika iz vseh kotov; če pogledaš na hišna okna, so gola in zaprašena; če stopiš čez smet-ljiv prag, najdeš zaduhlo, zakajeno, neprijazno sobo, postelja te nikakor k počitku ne vabi, in ponujena jed se ti s posodo vred gabi.
Na to se mi poreče: ,,Ljudstvo je ubožno, ne more drugače." Ne, to ni po vse res! ljudstvo bi moglo drugače, ako bi znalo in hotelo: ne zmožnosti, ne sredstev, temuč boljše znanosti in boljše volje mu treba.
Tii ne more biti moj namen, bolj natančno popisovati kmetijstvo v gori omenjenih nordiških deželah, omenim pa le še, da tukaj se upotrebljavajo vsa najboljša izkustva, ki so dotičnim krajem primerna, tako, da je poljedelstvo in živinoreja v najlepšem razvitku.
Z živino se tukaj tudi mnogo bolje in po človeško ravna, nego pri nas. Takošnih surovosti pa, kakoršne se, na pr., naOgerskem proti^živalatvu vidi, bi tukaj si nikdo kar misliti ne mogel. Se nikjer na Danskem, Švedskem in Norveškem nisem videl izdelane in stepene živine, samo v mestu Jankoping-u sem zapazil ob priliki nekega tedenskega sejma nekatere jarme iz bližnjih bregov, ki niso bili v dobri reji. Kakor je v obče goveja živina tukaj lepa in dobre reje, tako so posebno tudi konji; lepim droškarskim ali fiakarskim konjem v Kjobenhavn-u (Koppenhagen) , Stockholm-u in vKristianiji se človek kar čuditi mora; tukaj še nisem videl slokega in izdelanega kljuseta. Ti vrli nordiski ljudje poznajo pravo mero za delo in počitek, za trud in ugodnosti tako samim sebi, kakor svoji živini — najboljši podpornici v težavah življenja.
Poleg omenjenih vzrokov blagostanja nordiškega kmetijstva se ve da je še mnogo druzih, kateri so iskati v državnih razmerah dotičnih dežel. Niti Danska, niti Švedska in Norveška se z vojaško silo ne šopiri in za neproduktivne svrhe pridelkov svojih žuljev ne zame-tuje. Davki so toraj v primeri z druzimi vojaškimi državami zel6 majhni, in kolikor se jih plačuje, obračajo se za občni prid, za produktivne namene, za po-vzdigo in prospeh občnega blagostanja. Pač srečne so države, srečni narodi, katerim ni trebabit i vojaškim!
Kristianija 15. julija.                      Dr, Ahasverus.