Po pošti prejeman:
za
celo leto naprej 26 K —h pol leta , 13, — „ «etrt , , 6 „ 60 „ mesec „ 2 „ 20 „
V upravništvu prejeman:
za
celo leto naprej 20K — h
pol leta četrt „ mesec
10, .. 0 n ~ n
1,70,
Za pošiljanje na dom 20 h na mesec.
Političen list za slovenski narod.
Naročnino in inserate sprejema upravništvo v
Katol. Tiskarni, Kopitarjeve ulice št. 2.
Rokopisi se ne vračajo,
tiefraukovana pisma ne vsprejemajo.
Uredništvo je v Seme-OiSkih ulicah št. 2,1., 17.
Izhaja vsak dan. izvzeroši nedelje in praznike, ob pol 6. uri popoldne.
Štev. 178.
V Ljubljani, v ponedeljek 6. avgusta 1900.
Letnik XXVIII.

Slomšekova slavnost.
......£JUY nnrnfUm^rnfn^^""
Blizu 10.000 slovenskega ljudstva prihitelo je včeraj na Ponikvo. Ob teh množicah, ki so slavile spomin škofa Slomšeka in njega načela, spoznati bi moral tudi slepec, da oni dve ideji, za katere je Slomšek deloval in se boril s krasnim svojim peresom — sv. vera in sladka beseda materina, krepko živita v slovenskem ljudstvu in da ste ostali neomajljivi.
V tem znamenju vršila se je včerajšnja Slomšekova slavnost na Ponikvi. Slomšekov spomin je združeval Slovence, ob stoletnici njegovega rojstva obljubovali so govorniki, da hote delovati v njegovem duhu. Bilo je ime slovenskega škola, ki je delalo včeraj tolike čudeže na prijazni Ponikvi, moža, katerega stalno geslo je bilo po njegovi smrti tolikokrat oblateni rek: Vse za vero, dom, cesarja!
Na včerajšnji slavnosti so bile zastopane vse slovenske pokrajine, razun slovenske Benečije. Prihiteli so k slavnosti celo ogerski Slovenci v precej obilnem številu. Ogromna je bila udeležba od strani duhov-ništva in učiteljstva. Častno so bili zastopani bratje Hrvati, ki so poslali cvet svojega razumništva proslavit Slomšekov spomin. I->.e>kup 3trossinayer, ki se vsled visoke starosti ni mogel udeležiti napora dalnje vožnje, je poslal svojega zastopnika v osebi djakovarskega župnika g. Čepeli-k a. Opazili smo dalje na slavnosti predsednika »Matice Hrvatske« g. T. Smiči-klasa, gg. posl. Spinčiča, posl. Kom-pare ta , kanonika Rubetiča,Zamljiča, Ivana R a b o r j a iz Olševka, dr. Suka kot zastopnika »Družbe sv. Jeronima«, vseuči-liškega prof. Banjavčiča, urednika »Ob-zora« Pa s ar i ča, prof. Sto čir j a i. t. d. Vseh hrvatskih gostov je bilo okolu 40.
Tužni Korotan, v katerem je Slomšek mej prvimi klical Slovence na dan, poslal je kot zastopnike »Mohorjeve družbe« gg. dr. b k e t a, prof. A p i h a, urednika Rozmana, dalje so zastopali koroške Slovence gg. po-
slanec Grafenauer, notar Svetina, dr. K r a u t, župnika Seebacher inGabron ter slovenska posestnika Stih in Pro-s e k a r.
»Slovansko krščansko narodno zvezo« in »Katoliško narodno stranko« so zastopali polanci Povše, Pfeifer, Pogačnik z mnogimi somišljeniki, »družbo sv. Cirila in Metoda« prvomestnik g. vodija monsig. Tomo Zupan, stolni kapitelj ljubljanski kanonika gg. Kajdiž in Sajovic, »Slov. Matico« pa prof. dr. Janež i č in Rut ar ter dr. Stare.
Slovensko krščansko-socijalno delavstvo je poslalo iz Ljubljane nad 50 zastopnikov. »Slov. kršč. soc. zveza« je bila z zastavo. Občo pozornost so vzbujale zavedne zastopnice slovenskih delavk v narodni noši, Prihiteli so dalje zastopniki »Katol. del. društva« z Jesenic na Gorenjskem z zastavo, »Del. stavb, društvo« in »Katol. del. društvo« iz Zagorja ob Savi in Idrije, »Bralno društvo« v Gorjah je zastopal župan Zumer, »Katol. pol. društvo« iz selske doline in zadruga na Češnjici, slov. katol. akad. društvo »Danica« z 8 člani, iz Ljubljane je bilo okolu 10 »Sokolov« z dr. Tavčar jem in dr. Kušarjem na čelu. Obč. zastop ljubljanski je zastopal župan Hribar, štajarski Slovenci pa so priredili pravo romanje na Ponikvo.
Na vseh kolodvorih po južnem Štajerskem se je trlo ljudstva, katerega je Slomšek slovenstvu oživil. V Št. Juriju je čakalo vlaka okoli 300 oseb, še več v Uelju, kjer so vstopili zastopniki celjskih slovenskih delavcev, okolu 30 Sokolov, številni zbor »Slovenskega pevskega društva«, celjska narodna godba, ki je vzbujala posebno radovednost in je pozneje pokazala, da so celjski Slovenci tudi na tem polju znatno prekosili zaspano Ljubljano. Drugih udeležencev je bilo na stotine. Zastopani so bili skoro vsi slovenski okrajni zastopi na Štajerskem in slovenska županstva, številna ognjegasna društva, bralna društva itd.
Zapazili smo mej drugimi poslance Ro-biča, Iv. Vošnjaka, dr. Dečka, vit. Berksa,
dr. Serneca. Vseh društev smo našteli 39. Zastopana so bila tudi dijaška akademična društva »Triglav«, »Sava« in »Slovenija«.
Velikanske množice so pričakovale vlakov na kolodvoru. S celjsko narodno godbo na čelu smo korakali v okrašeno Ponikvo mej gromenjem topičev ; navdušeno sta pozdravila prišlece gospod M ar z i d o v š e k in gospod župan Mlakar, ki je ob slavoloku pričakoval udeležnike z občinskim zastopom. Na čelu sprevoda j6 z ljubljanskim Sokolom šel dr. Tavčar na slavnostni prostor pri gospodu Podgoršku, kjer se je skoro pričelo veselo gibanje. V raznih šotorih so prodajali okrepčila, a bilo jih je premalo za toliko ljudstva.
Na to so šla društva k sveti maši v lepo ponikljansko cerkev. Ljudstvo ni moglo vse v cerkev ter je mej božjim opravilom oblegalo s trobojnicami okrašeno cerkev tja do zgodovinsko važnega oreha, pod katerim je delal Slomšek prvo skušnjo.
Cerkveni govor je imel g. dr. Anton Medved. Opisoval je govornik Antona Martina Slomšeka, ki je poznal potrebe svojega časa ter je kot pisatelj razširjal mej ljudstvom dobre knjige, kar je potrebno posebno dandanašnji. Prosveta dandanes velja, kdor tega ne verjame, ne spada v našo dobo. V Slomšekovih knjigah je ljudstvo našlo dobrega razvedrila za svojo dušo na potu proti večnemu življenju. O »Drobtinicah« je ljudstvo dejalo: »slomšek govorijo, kakor bi rožice sejali.« Lepa pesem naše ljudstvo vedno vžiga, zato je pel čednostne pesmi. Kako je navdušila ljudstvo njegova pesem »Misijonski križ« (pričakujemo, da jo ponatisne »Narod« namestu dopisov proti misi-jonom. Op. poroč.). Budil je v ljudstvu ljubezen do šole v zavesti, da v dobrih šolah se čudovito veliko dobrega stori. Kapelan Prašnikar je bil Slomšekov učitelj in voditelj. V viharnem letu 1848 je vnemal naše ljudstvo k pokorščini do cesarja po be sedah: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega« in neki veliki državnik je tedaj rekel: »Ako bi imeli več takih narodov v državi, kakor-šen je narod slovenski, ne bilo bi nam
treba armade v državi.« V tej cerkvi si je Slomšek budil želje, delati za ljudstva časni in večni blagor, zato je klical Slovencem: »Slovencem luč naj sv. vera bo!« Vedel je in učil, da posvetna čas>t človeka prej ali slej zapusti in da je za človeka je-dino pravo delovanje tisto, po katerem bode jedenkrat prišel v sveti raj, to j>a, ako bode živel po naukih svete katoliške cerkve. Ljudstvo je njega in njegove nauke tako ljubilo, da je nekoč, ko je pri Sv. Križu pri belih vodah hotel deliti svoj denar mej ljudstvo, vzkliknilo ljudstvo : »Ne vzamemo, ker več kot zlato in srebro so vaši nauki vredni.« Slomšek je navajal Slovence k čednostnemu, lepemu življenju, »da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož.« Najbolj ga proslavimo, ako njegove zlate nauke izvršujemo. Naj bi tudi ta slavnost bila v naš časni in večni blagor!
Slovesno sv. mašo je daroval celjski opat Ogradi ob asistenci kanonika Gaj-š e k a , župnika I r g 1 a , prof. K a r d i -n a r j a , celjskega vikarija Rančigaja in bogoslovcev Pučnika, Sparovca in Se ver j a. Cerkveno slovesnostjo povzdigovalo 32 cerkvenih pevcev iz L.elja pod vodstvom g. Bervarja. Pri ulogi po obhajilu je dovršeno igral kvartet celjske narodne godbe. Mej glavno sv. maša je služil pri stranskem oltarju tiho slovansko mašo rusinski duhovnik Vayl Sosnovskyj, sotrudnik »Dila«.
Po sv. maši se je vršilo odkritje spominske plošče na šoli. Slavnostni govor je tu imel g. nadučitelj S trm še k. Povdarjal je govornik, da smo dolžni Slomšeku hvaležnost, ker je vodil Slomšek narod k časni in večni sreči. O ljubezni Slomšekovi do ljudstva se lahko reče : »Od zibelji do groba ne mine moja me zvestoba«. Kakor vrtnar pomeče iz zemlje plevel, tako je vrtnar Slomšek zatiral mej slovenskim ljudstvom plevel — slabe navade in netil veselje do poštenega, krepostnega življenja in klical je Slovencem : »Slovenci, ne pozabite, da ste sinovi matere Slave, bodi vam sveta sv. vera
LISTEK.
O Levčevem »Slovenskem pravopisu" in njega kritikah.
Spisal dr. K. Štrekelj.
(Dalje.)
Mundus vult dccipi — ergo decipiatur! Tako si je mislil gospod K., ko je podvrgel nič slabega ne sluteči ^Slovenki" svoj članek, v katerem se z bravcem kar naravnost norčuje. Nekaj stvari, pa ne vseh, je omenil že Škrabec. Da se odpr6 Slovencem oči, se mi zdi potrebno, odkriti do cela vse ravnanje gospoda K. Najti neskladnosti tega spisa kajpada ni težavno, če kedo le malo pozna slovenske slovnice; zlasti če zasledi par napačnih citatov, se mu nehote vriva misel, da si ogleda natančneje tudi druge.
V dokaz, da je končni in predsoglasniški l izrekati „čisto" (kakor srednji /), navaja gospod K. nauke dosedanjih slovničarjev. Človek bi mislil, ker sc citirajo strani itd., da so ti navedki posneti natančno po originalu, toda motil bi se; ravno v glavni stvari so izprevrženi in trde navadno ravno nasprotno temu, kar piše dotični. pisatelj.
Nihče drugi kakor znani Marko P o h 1 i n je po gospodu K. prvi učil, da moramo / na koncu in pred soglas-niki izgovarjati kakor „čisti" /. Gospod K. namreč piše:
„Užc Marko Pohlin, ki jc imel prcccj kosmata ušesa, piše 1.1768., torej pred sto in tridesetimi leti v svoji ,Kraynski Grammatiki' str. 159: ,Es ist ein zumahl groblichcr Schnitzer, vvie man es selbst
hart horet: Ti Speva, kaj si peva inu govoriva, kader se nam bva pvatnu inu kobivo uzeva.' Tako on, ki pravi: ,torej pišemo in govorimo (!) vol in ne vov, pol in ne pu, da ne ognjusimo svojega jezika.'
Gospod K. je tukaj besede Pohlinove popolnoma izprevrgel. Podteknil mu je celo besede in govorimo, katerih nima Pohlin, mariveč uči ta naravnost, da moramo govoriti v, kajpada ne povsod, ampak samo na koncu besed in pred soglasniki. On namreč piše v resnici na str. 158—159 citirane knjige pod naslovom ,.Ludi L, tako:
„\Vird ofters gesetzct, wo es i m Reden doch nicht gehiirt vvird, sondern es vvird in av, ev, iv, oo, uv venvandelt. Diess macht sich die alte, und griindlich eingcfuhrte Schrcib- und Rcdensart eigcnthiimlich, damit man mit dem Zusatz des a das vveibliche Ge-schlecht, oder auch die 2. Endung machen konne. Sem sem bal, pejl, krotil, dihal, govoril s p r i c h t man sem se bav, pev, krotiv, dihov, goaoruv. Setzt man ein a dazu, so heisst es sem se balla, pejla, u. s. w., ich, Frau, habe mich gefurehtet, gesungen u. s. w., also auch Osi, der Esel, osla des Esels. KoU, koda u. d. a. m.
Dic Windischcn haben zeithcr dieser uralten craincrischcn Schreibart ein grossen Schnitzer versetzt, weil ihnen einige Crainer haben nachfolgen vvollen ihr selbst eigene Sprache zu vcrvvusten, und anstatt des l ullczeit das u zu setzen; vvas aber einzumahl groblichcr Schnitzer ist, vvie man es selbst hart hiirct, vvcnn man das Bauernvolk also reden hiirct. Ti Shpcva! Kaj se peva, inu govoriva, kader se nam bva pvatnu, inu kobivo ufeva.
Also schrcib t man vol, nicht vov, pol, nicht pu, wcil man sagt včlla, polovisa. popolnemu u. s. w.
Kaj razvidimo iz p. Marka besed? Da je povsod sicer pisati končni (in predsoglasniški) /, da ga pa ni izrekati kakor srednji /, ampak kakor p; dalje, da nam ni posnemati Gorenjcev in Korošccv (,die Windischcn'), ampak pisati pred
trdimi soglasniki l in ne v. Pohlin torej nikjer ne uči nič drugega, kakor Leveč, samo da ta gorenjske in koroške izreke še celo niti omenja, dasi mu tudi tak nauk podmeta v „Viencu" 1.1899. str. 471 Ivan Milčetic, ki je v naglici posnel Peruškovo brošuro in jo brez kritike podal Hrvatom. Iz tega očitka sc sme sklepati, da Milčetic Levčevega pravopisa niti videl ni, ko je pisal tiste besede. Iz dostavka „in govorimo" pa je vsakemu jasno, kako napačno je g. K. citiral, da je Pohlinu nekaj pripisal, česar ta ni učil, učiti ni mogel. In pri tem nauku je ostal tudi v drugi izdaji slovnice, kjer piše na str. 13. pod naslovom „Ludi, L. 1." sicer precej izpremenjeno, toda v bistvu enako:
„Wird ofters vvie v ausgesprochcn, in der Schrift aber soli allzeit das l stehen. Das fordert dic alte griindlich angenommene Grammatikal-Orthographic, damit man mit dem Zusatze des a das vveibliche Geschlecht, aber auch die 2. Endung machen konne.
Sey es! man sprechc: sem se bav, krotiv, dihov, go-voruv: so solite man es doch niemals schrcib en. Diess mogen die vvindisehen Schriftstcller thun. Die Krayner, welche im Kedcn das l oft ungcreimt in v versetzen, schimpft man mit jenen bckannten: Ti Shp^va, kaj si poshqva. ke se po vuihi shvopotava. kader sc nam bva pvatnu is shishe, inu kobivo is shtave (!) ukradva. Man schreibe also liebcr iicht nach der Grammatik: sem se bal, p c, jI, krotil, dihal, govoril, upal, upyl, Shpqla posh^la — K6U je shes osla: risi shes kdsla etc., vvcil man spridit und schreibt sčm se bala, p$jla, govorila etc. So schreibcn ja allc vcrschivc-sterten Sprachen."
Razvidno jc iz teh besed, da jc Pohlin zahteval v pravopisu l zato, ker sc ta zopet prikaže, čc beseda naraste, potem zato, ker jo to stara pisava in ker pišejo tako tudi sorodni jeziki. Izreke same pa ni on nikakor hotel vrejati s svojim predpisom, da popolnoma jc zado-
in pa beseda materina«. Za narodne pravice Slovencev v cerkvi je deloval Slomšek. Ko bi Slomšek druzega ne storil, nego ustanovil blover.cem »Družbo sv. Mohorja«, zaslužil bi že radi tega večen spomin mej nami. (Navdušeni »Živio«-klici!) Deloval je za šolo z vsemi močmi, deloval krepko s peresom in velikim svojim uplivom. Njegovo knjigo »Blaže in Nežica« čislali so celo na Ruskem. Slomšek je bil pravi apostol Slovencev. Slava njemu, mi pa po njegovi poti naprej!« Padla je na to zavesa, za-Btave so se poklonile, ljudstvo se je odkrilo in za trenotek nemim spoštovanjem zrlo Slomšekovo podobo na spominski plošči, potem pa je zaorilo iz tisoč in tisoč grl : »Slava Slomšeku, slava, slava !"
Učiteljski zbor pod vodstvom gospoda Munde je zapel močnimi glasovi »Molitev za slovanski rod«. Napis na spominski plošči se glasi: »Nepozabnemu Antonu Martinu Slomšeku, knezu in škoiu lavantinskemu in buditelju slovenskega naroda ob stoletnici njegovega rojstva postavili njegovi rojaki«.
Banketa se je udeležilo okolu 500 oseb. Pntisek občinstva je bil tolik, da je moral velik del udeležencev slavnosti ostati brez kosila.
Pri banketu je svirala celjska narodna
godba in zaslužila vsled svojih natančnih izvajanj občo pohvalo. Prostor za banket in Slomšekov kip sta bila primerno okrašena. Predsedoval je banketu vojaški kapelan g. Marzidovšek, ki s*e je spominjal Prešerna in Slomšeka, katera so Slovenci dobili 1. 1800. Spominjal se je Slomšeka, velikana kot duhovnika in škofa, kot pisatelja in od-gojitelja naroda, objednem pa je pozval, da se poklonimo avtoriteti, ter zaklical »Slava!« sv. očetu Leonu III. in presvetlemu cesarju! Občinstvo je stoje poslušalo cesarsko pesem. Gospod Marzidovšek je nazdravil potem češki Cehom, hrvatski Hrvatom.
Dr. Medved je napil zlati slovenski bodočnosti in£se je spominjal »Sokola« in in športnega kluba »Maribor« pa Liubljane-
Č. g. župnik Č e p e 1 i k je govoril v imenu Hrvatov, katerih o takih prilikah ne deli Sotla od Slovencev. Prav so imeli Slovenci , da pri odkritju spominske plošče Slomšeku niso klicali s Hrvati »Slava«, ampak -Živio«. Slomšek ž i v i v cerkvi, v šoli, živi v duši naroda. Pozdrave prinaša m, dejal je govornik, od našega otca S t r o s s m a y e r j a. Ob teh besedah se je odkrilo in dvignilo vse občinstvo, ki je obkrožalo okolu in okolu obedni prostor. Dolgotrajni klici »Živio Strossmayer« bučali so po zraku. »Spominjal se je danes«, nadaljeval je govornik, »biskup Strossmayer (Ponovni »Živio«-klici) vašega Slomšeka pri sv. maši. Ko sem odhajal med vas, dejal mi je biskup : »Slomšek je bil svetec, po katerem naj se vzgleduje slovenski narod«. Napil je govornik srečnemu, častnemu in slavnemu napredku slovenskega naroda, kakeršnega si je želel Slomšek.
Predsednik gosp. Marzidovšek je napil Strossmayerju, kar je vzbudilo gromovit odmev.
Drž, poslanec gosp. P o v š e je govoril imenom slovenskih^ čeških in rusInsEiTrllrž. poslancev, ki so zbrani v »Slov. kršč. nar. zvezi". Baš ta klub živo čuti potrebo, da delujemo v duhu nepozabnega Slomšeka (Dolgotrajno odobravanje). Slomšel je pričel delo za slovensko šolo, kateri se od strani države po Štajerskem in Koroškem še vedno kratijo pravice. Zatiranje slovenskega šolstva je proti zakonu narave, zato doživimo gotovo čas, ko zatiranim Slovencem zašije boljša doba. Že sedaj se mora vsak osiveli politik veseliti, da je narodna zavest tako globoko prodrla med priprosti narod. Po potu, katerega je začrtal Slomšek, zmagajo tudi štajerski Slovenci. On je une-mal Slovence za idejale, kateri nam morajo biti sveti, on je plamtel za to, da bodimo složni in ponosni na svoj rod. Dal Bog, da vstrajate štajerski Slovenci, v našem klubu pa ostanemo zvesti vam bratje! Vaša sreča je naša sreča ! Slava spominu alomšekovemu!
Za g. Povšetom je vijtalijaJalianaki..iupan g. 11 r ib arTjfi je, odgovarjajoč dr. Med veau, opozarjal na to, da je Ljubljana v slavo Slomšeku imenovala jedno ulico po njegovem imenu. Da ni bilo alomšeka, ti Slovenci na Štajerskem ne uživali niti teh pravic, ki jih uživajo danes. On ni kot škol nikdar pozabil, kaj je dolžan narodu. Iz vseh njegovih spisov je vidno, da je Slomšek plamtel za organizacijo slovenskega naroda, ki ne izključuje nobenega stanu ni trgovskega, ni obrtnega, ni duhovniškega, ni uradniškega. Slomšek se je boril, da bi taka močna organizacija se izvršila, ker le taka organizacija zmaguje. Govornik tudi želi sloge, v tej slogi pa naj je prostora za najnižje in najvišje sloje našega naroda, v ka teri bi ne bilo nikogar, ki bi hotel izpod-kopavati narodno organizacijo. (Pa tudi ne vere V) Boj proti stanovom je obsojal ljubljanski župan, omeniti pa ni hotel »Slov. Naroda« ni zadnjega »Učit. Tovariša«. Na-vzočni krščanski socijalci pa so se spominjali Slomšekovih besedij: »Kadar se bo poslednjemu žganjarju pečnica podrla in krčmarju, ki v krčmi žganje toči, poslednja steklenica brinjevca strla, bode še-le naše delo dokončano. Prej ne smemo nehati!«
K jjjaju Slomfifikora.JaPjgMJSalUS^a1 tudi <Tr. Tavčar. Sokoli in »Slovenijani« so ^^irarfn na vsa grla kričali: Živio Tavčar! Zahvalil se je dr. Medvedu, da je nazdravil bokolu, ter je pokadil gospodu dr. Medvedu, da je mnogo neizkušenejši, ker je mlajši in danes pod nadzorstvom, katerega on ne vživa. Dejal je, da mora pojasniti, zakaj je prišla »moja banda« na Slomšekovo slavnost. Nismo hoteli, dejal je dr. Tavčar, niti z besedo kaliti veselja, ki po vsej pravici vlada na današnji slavnosti. (In to je ftilo treba povdarjati! Op. poroč.) Pred vsem
smo prišli slavit slovenskega škofa, ker do-\| slej še nismo imeli veliko slovenskih škofov, i Pred Slomšekom se mora vsaki ukloniti! Imel je dobro srce za svoj I rod. Uklanjamo so šolniku Antonu Mar- | tinu Slomšeku, ki je vedel voditi slovensko šolo do pravih in trajnih vspehov. Seme, če je dobro, kali, če je slabo seme, brez koristi ga boš metal po narodovih razorih. Sicer pa človek sam ne velja veliko, naj bo škof ali cesar. Slomšek je mimogredo-čega pomena Narod je, ki ostane. Za narod je živel Slomšek, za narod moramo živeti mi in protestirati, da bi se nemški kremplji polastili se slovenske grude. Ta zemlja mora ostati slovenska (Klici: Šve-gelj!), oprostiti jo moramo nemške silovitosti. (Klici: Na Kranjskem se pa veže z Nemci 1 Dr. Kušar: Ali ima kdo kaj govoriti? Dr. Tavčar: Tukaj ga ni tacega, pred katerim bi jaz pod mizo zlezel! Dr. Kušar: Bodite no tiho!) Dr. Tavčar nadaljuje : Naroda se moramo spominjati. Narod je vse skupaj, moški in ženske, jedno in drugo nam polni dušo z navdušenjem. Temu narodu napijam!
Sokoli in »Slovenijani« prirede isto komedijo, kakor začetkom govora. Nasprotniki liberalne misli začudenjem gledajo, kje je pustil dr. Tavčar »svobodno misel«, katero je Slomšek tako krepko pobijal, in da ni povedal iz »Naroda«, da je »sloga štajer-.' skim Slovencem v nesrečo.«	/
Hrvatski pisatelj Kokuljevič Saks-inski se je spominjal Slomšeka kot prijatelja Gaja, Jelačiča in Strossmayerja. Kar je Bog spojil, se deliti ne more. Slomšek je učil Slovence, da se ljubijo, da so složni. Složni gledajmo z zaupanjem v hrvatsko-slovensko bodočnost.
Ob tem govoru je zasvirala godba »Liepa naša domovina«, katero je občinstvo stoje poslušalo.
Tajnik Mohorjeve družbe g. Rozman iz Celovca je dejal, da bi koroških Slovencev že davno ne bilo, ko bi Slomšeka ne imeli. Njegovo delo kot spiritual v celovški bogoslovnici se še danes pozna v akademiji celovških slovenskih bogoslovcev. V sedaj ponemčenem Blatogradu je imel Slomšek znameniti svoj govor »Raja nemšku-tarjem«.
Tiste njegove besede naj bi čitale vse tiste izdajice, ki nam več škodujejo kot pravi Nemci. Slomšeku slava, ki je ustanovil »Družbo sv. Mohora«, ki po raznih krajih nadomešča slovenske šole. Slovenci, krepko se držimo Slomšekovih besedij: S v. v e r a j e luč, beseda materina je ključ do prave narodne izomike.
G. učitelj Gangl je slavil Slomšeka, [ki je pritisnil šolo na svoje srce, da bodi šola združena s cerkvijo. (In zadnji »Učit. Tovariš?) Druga Ganglova misel je bila, da bi Slomšeka v sedanjem času pribili morda na križ. (Pač le prijatelji svobodne šole!) Napil je g. Gangl slovenski domovini.
Poslanec Spinčič je klical »Bratje ljubimo se, združimo se, kakor je zapisano na jeseniški delavski zastavi. Slomšek je dejal, ko so mu dejali, naj ne dela prenaporno: »Ni treba, da živim, a treba je, da delam, dokler sem živ. Zato ljubimo se in delajmo!«
S to napitnico je bil banket končan in udeležniki so se podali na Slomšekov rojstni dom ter na hribček sv. Ožbalta, kjer je svoj čas Slomšek krave pasel.
Na Slomšekovem rojstnem domu je svirala godba, ter je govoril g. Kač, proslavljajoč kmečkega sina Slomšeka. Narod, ki rodi kneze, ni narod siromakov. Slomšek je bil knez miru, a ne prepira, kakeršni so nekateri danes, ob jednem s tem izrazom pa je klical g. Kač: »Obljubimo, da bomo po Slomšekovi poti hodili«.
G. Gomilšek iz Jarenine je povdarjal stoječ pred ljubljanskimi »Sokoli«, da hiša, ki je rodila Slomšeka, je bila krščanska hiša. Dokler so slov. kmet. hiše take, krščanske in slovenske, ostali bomo Slovenci nepremagljivi. Vse druge zidave na druge podlage so zidane le na pesek. Sedaj, ko se je že tolikokrat prisegalo, da hočemo posnemati Slomšeka, kličimo: »Živela krščanska Slom-šekova hiša«. Kmetiško ljudstvo, ki je stalo okolu slavne hiše, spoštljivo, odkrito, razvnele so te besede. Navdušeno smo z ljudstvom klicali: »Živela kršč a nskaSlom-šekova hiša!«
Dr. Medved je nazdravil sedanjemu posestniku Slomšekove hiše Antonu Slomšeku, katerega je ljudstvo dvignilo na ramena
Domači župnik g. K r e f t je pozdravil slavitelje Slomšeka.
Imenom krščanskosocijalnega slovenskega delavstva je pozdravil Slomšekovo hišo g. S t e f e. Slomšek je začrtal pot slovenskemu delavstvu z besedami: »Duša urejenega socijalnega življenja je verstvo, bv. katoliška vera je jedina pomoč za bolno Evropo. Le krščanstvo samo določuje pravo enakost«. Vpraševal je Slomšek, odkod naj pride pomoč socijalnim nadlogam, in zapisal je jasen odgovor: »Priti mote le od zgoraj, od očeta luči. Povrnitev zmotenih nazaj k Bogu, Kristuau, to je edini pot do zboljšanja vseh teh žalostnih razmer našega časa«. S temi načeli je danes organi-zovanih okoli 15.000 slovenskih delavcev, ki se vedno pripravljeni žrtvovati se za — Slomšekov program. Pozdravljena hiša, ki si rodila učenika slovenskih delavcev, pozdravljeni VBi tisti, ki so danes oblju-bovali slediti Slomšekovemu programu!
Množice ljudstva so mej tem še vedno prihajale. Ob bližnji skali jim je deklamoval nato vrl deček iz Jarenine Slomšekove pesmi.
Zvečer je bila pri Podgoršku prijetna zabava. Došlo je veliko število brzojavnih pozdravov.
Počastili smo včeraj torej stoletni spomin Antona Martina Slomšeka. Vsi smo se
voljen, če se tak l izreka kakor v. Kedor bere iz njegovih besed to, kar trdi gospod K., ta pač ne more tega dobiti drugači kakor z zavijanjem. —
Gospod JC. hoče tudi iz Gutsmannove slovnice posneti, da je končni in predsoglasniški l izrekati kakor srednji /. Ker Gutsmann ni o izreki U povedal v prvem poglavju („Von dem Lesen und Schreiben") nič, ampak je pristavil samo „I)ie andern Buchstaben klingen wie bey den Deutschen", je gospod K. hitro pograbil ta stavek ter ga citira tako: „Die anderen Buchstaben, so auch das ,/' klinge rein, wie bei den Deutschen." Pri tem je K. pozabil, da piše Gutsmann za l na koncu in pred soglasniki vselej le w, v in da torej velja pravilo, da je / izrekati kakor čist /, seveda le za tiste primere njegove knjige, kjer on sam res piše l. Storil pa tega ni ravno v primerih, kjer zahteva Leveč izgovor u. V predgovoru se opravičuje, zakaj ga v takih primerih ni pisal, dasi je to terjala „Sprachahnlichkeit", t. j., zakaj ni pisal bil, gledal, ampak biu, gledau:
,Ich mus.ste mich schon in der Verdriingung dieses Buchstaben nach der uberhandgcnommenen Gewohnheit des Landes fiigen, vvcil solcher auch die Gclehrtcn (t. j. Megiser, celovški jezuitje) bisher beygeptiichtet und das u in biu, gledau beybehalten, damit ich nicht gleich Anfangs dic Sprache als unkennbar vorstellte und fUr einen Ketzer ausgerufen wiirde, da ich doch in der That ein Verbesserer gcnennet zu \vcrden verdiente."
Iz teh besed je vendar sklepati, da ravno izreka končnega / je toliko vplivala nanj, da je zanj vedno pisal m, v in ne, kakor je terjala etimologija, /. On je to delal zategadelj, ker je bil mnenja, da je tako pisati, kakor se ptar govori; torej je bil zastopnik fonetičnega pravopisa,
kar jasno vidimo iz desetega poglavja, kjer piše (str. 145. ns. v četrti izdaji):
„Einige (t. j. p. Hipolit, p. Marko) vvollen bchauptcn, man miisse im Windischen anders schreiben, anders aber aussprechen. Dieser Satz ist insgemein falseh und vcrderblich, weil er nur dahin verleitet, dass man zwar regelmassig schreiben, im Aussprechen aber sich nach der verderbten Gevvohnheit des Pobels richten soli.. \Ver also nett windisch sprechen soli, kann seine Aussprache sicher nach der Rechtschreibung — (seveda moje knjižice) — richten, wenn er nur den iichten Gebrauch und Laut der Buchstaben beobachtet. \Veil man aber in der windischen Sprache, wie in andern, bey gemeiner Rede von der Rechtschreibung — (kobiva) — oft abweicht, oder selbe nicht ausdriickt, so ist es klar, dass man sich im Schreiben nicht nach der gemeinen Aussprache, sondern nach den Griinden der — (moje) — Sprachlehre zu richten habe."
Gutsmann torej pravi dalje, da se on drži načela „govori, kakor je prav pisano." Ker pa je za končni in predsoglasniški l pisal u, v, je pač tudi to izreko štel za pravilno, sicer bi je ne bil obdržal; v tem on ne vidi nič dijalektičnega, enostranskega, tako so pisali tudi njegovi prednjiki; videti ni mogel v tem nič dijalektičnega, ker je vedel, da tako govori večina Slovencev in drugih Slovanov, pišoč na str. 134.:
„Was die Verkehrung des / in u bcy dem miinnlichen Ge-schlechte betrift, kann man, wie in der Vorrede ist gemeldet worden, der iiberhand genommenen Ge wohnheit darum desto lcichter nachgeben, weil auch die Illyrier ein gleiches thun, und anstatt l ein o setzen, z. B. vidio je, er hat gesehen, und nicht v idil, was doch unstreitig das grundregelmUssigste ist. \Vobey man zu bemerken hat, dass dic Illyrier am Ende der "NVortcr mcistcns ein o setzen, wo die Win-disehen ein u haben, vvic es eben im beriihrten Beispicle geschieht, welchcs wir also schreiben: vidlu je cr hat gesehen."
Zanimivo je, da je Gutsmann v hrv. vidio spoznal isti pojav, kakor v našem vidiu; kako lepo se loči od
današnjih „elavcev", ki ravno v /-u vidijo približevanje (!) hrvaščini. S svojimi prednjiki pa se ni strinjal Gutsmann v neki drugi točki in to zato ne, ker se mu je dotično izrekanje zdelo premalo cenjeno, prenizko, neslano. Videl je, da večina Slovencev ne govori tako, in da je taka izreka za literaturni jezik neprimerna; saj je že tudi v Megiserjev slovar iz 1.1744. prešel iz Hipolitove slovnice poduk, kako je slovenske črke izgovarjati, in tam je, kakor smo že videli, naravnost povedano, da je 'ultra modum absone1 govoriti c za / pred vokali. To svarilo je tudi Korošcu Gutsmannu prešlo v kri, in on je zato svetoval, naj se opusti tak govor, n. p. str. 135—137:
„Bey der namlichen vergangenen Zeit fehlen die gemeinen Leute noch in dem, dass sie auch in dem weiblichen und ungewissen Geschlechte einfacher Zahl und in z\veyf. Zahl bey dem miinnlichen Geschlechte ein v anstatt l brauchen und sagen z. B. Ona je sele sasverva sie hat das Kraut eingebrennt, anstatt sasverla von sa-svrem. Bey einigen W6rtern kommt es gar abgeschmackt heraus, wie hierinnen: BeUeda je v' nami prebivava anstatt prebivala das Wort hat in unsgewohnet. Letu moihtvuje shuvu, diefs Mannsbild hat gehort...
Nach dem b, d, g, h, k, m, p, f, fh, 5, sh, t, sh soli man kein u setzen, wofern dieses mit einem darauf folgenden Selbstlauter
einen falsehen Doppellauter machen solite, \vie ua, ue, .......
Fehlerhaft ware es aber, wenn man schriebe buatu, megue, iuova, shuovek etc."
Nedosleden je Gutsmann v tem, da piše za končni / samo pri participih m, v, ne pa tudi pri samostavnikih in pridevnikih, dasi tudi tukaj izgovarja m (136: koteu, sibeu, medeu), zoper katerega pisavo sicer ni, pač pa mu ni prav, da se polglasnik pred njim izpreminja v o: kotou, sibou. Do tega nauka je prišel, ker je iz kosih padežev in daljših oblik prenesel l tudi v imenovalnik ali v moški spol.
mu uklanjali kot šolniku in vzgojevatelju naroda. Slomšekov program je bil včeraj na Podgorškovem vrtu program vBeh. Sto let je bilo treba, da mej Slovenci od danes naprej ni več mož, ki bi po Slomšekovih besedah »težko čakali in si vse prizadevali, vzeti naši materi, sveti katoliški cerkvi staro pravico, lepoto in čast, naj bi onemagala, oni pa lahko brez vsake škode z judi, kakor luterani, novimi pagani in neverniki se pobratili.« Vse, kar je bilo, je pozabljeno. Upamo, da »SI. Narod« od danes naprej prične pisati v Slomšekovem duhu in da bode sedaj dr. Tavčar namesto »Izgubljenega Boga« prodajal Slomšekove spise !
Politični pregled.
V Ljubljani, 6. avgusta.
Vladni akcijski program. Te dni je zagledal beli dan zopet nov akcijski program Koerberjeve vlade, o katerem je pa dosedaj poučen jedino le „Pester Lloyd", ki je menda sedaj jedini oficijozni list avstro-ogerske monarhije. Ta list pravi najprej, da se v prihodnjih tednih nič ne zgodi, v jeseni bo pa sklican državni zbor, a le za poskus. V vladnih krogih upajo, da se poskus posreči, ker se bo Koerberju posrečilo pridobiti zase češki klub in ga odvrniti od obstrukcije, in sicer brez vsakih koncesij v narodnostnem oziru. Državnemu zboru bo predložila vlada nov jezikovni načrt, ki se bo oziral na želje, izražene v obeh spomenicah. Načrt se izroči takoj jezikovnemu odseku, kjer se bo doseglo vsaj delno sporazumljenje, ker na vsprejem načrta v zbornici še ni misliti. Ako se v odseku pomire duhovi, mogoče bo mimo delo tudi v drugih odsekih, kjer se bo rešilo vsaj nujno delo, proračun, investicije in gospodarske predloge. Ob jednem bo pa vlada delala tudi na to, da se ne obnovi dosedanja večina, da ne odbije levičarjev, vendar pa hoče obdržati na svoji strani tudi Cehe. Obdržati si hoče popolno svobodno roko in biti prijazna na vse strani. Bo-li taka vsestranska politika v kvar vladi in parlamentu, je seveda drugo vprašanje. Konečno dostavlja „P. LI.", da za slučaj, ako se poskus ponesreči, še ni ni-kakih sklepov.
Nasveti glede izpremernbe zborničnega poslovnika. Vedno pogosteje se iujejo glasovi o potrebi izpremernbe poslovnika za avstrijsko poslansko zbornico, ob jednem pa razni poslanci podajajo tudi več ali manj primerne nasvete, kako naj se izvrši ta izprememba, da bo zavarovan ugled zbornice in nje predsednika ter zagotovljeno mirno delo. S takimi nasveti se je oglasil neki drugi izkušeni parlamentarec, katerega pa list »Pester Lloyd«, ki objavlja njegova izvajanja, ne imenuje. Ta mož najprej zahteva, da se mora najti sredstvo, ki bo dvignilo ugled in veljavo predsednik a. V to svrho treba v toliko izpreme-niti imunitetni zakon, da osebna žaljenja in napadi na predsednika ne bodo uživali varstva imunitete, marveč jih mora državni pravdnik ex offo zasledovati. Zborničnemu predsedniku treba preskrbeti večjo zunanjo čast. — Dolgi govori po mnenju avtorja niso pravo obstrukcijsko sredstvo in ne mo-Tejo ustaviti parlamentarnega stroja, ako se uporabijo pozivi »k stvari« in predlogi »na konec debate«. Bolj strog pa je glecle na imenska glasovanja. Ta naj bi bila na mestu le tedaj, ako to zahteva predsednik, da izve, kje je večina, bicer naj bi se vršilo tako glasovanje le pri tretjem branju in le
tedaj, ako to zahteva 60 poslancev. O zlorabah pri branju došlih vlog pravi pisec teh nasvetov, da bi se dale odpraviti na ta način, da se predlogi natisnejo in razdele, pri peticijah naj se prebere samo kratka vsebina, interpelacije pa naj bi se ne brale pred pričetkom dnevnega reda, marveč koncem seje, kar bi bilo potem brez vsake nevarnosti. — Toda vsa ta sredstva obstrukciji ne iztrgajo iz rok popolno vsega orožja. Preostaja torej jedino sredstvo — kompromis. Ako predsednik sluti vihar in ako vsaj petina poslancev zahteva, naj odredi predsednik kompromisno konferenco, pri kateri bodita zastopani obe stranki. Ako se pri tej konferenci doseže sporazumljenje, potreba v zbornici le še glasovanja brez debate in-zakon je rešen. Ako se pa stranki
nista sporazumeli, volita večina in manjšina po jednega poročevalca, ki v zbornici zastopata svoje mnenje. Zbornica dopolni ali izpremeni nju poročili ter se pri tem ozira na želji obeh strank. Tako izpremenjeni poročili prideta kot dva zakonska načrta v gospodsko zbornico, ki na nju podlagi izgotovi tretji načrt, ki ga odo brenega izroči poslanski zbornici, da ga z glasovanjem brez debate potrdi ali zavrže. Tako vsprejeti načrt potrebuje le še odo-brenja krone in je veljaven k večjemu pet let. Po preteku te dobe ga predloži vlada kot svojo predlogo. Zakon o vojaških novincih in državni proračun naj bi bila iz kompromisa izvzeta. — Navedena izprememba poslovnika bi pa, kakor avtor sam dostavlja, bila le tedaj vspešna, ako parlament res boleha samo radi pomanjkljivega poslovnika. Olobokeje bolestne kali se pa tudi tem načinom ne dado odstraniti.
Profesor Masaryk kandidat. Profesor Masaryk je prešel popolno v soc. de-mokraški tabor. Vdeležil se je nedavno sestanka soc. dem. deželne zveze za Moravsko ter ondi izjavil, da sprejme kandidaturo za državni zbor v peti kuriji v Brnu. Njemu na ljubo odloži državnozborski mandat soc. dem. poslanec Hybeš.
O vspehih katoliških misijonarjev v Kini daje najboljše spričevalo strogo liberalna in protestantovska »Koln. Zeitung«. Pred nekaj dnevi je namreč »Westd. Zeitg.« objavila velikanske slavospeve na delovanje protestantskih misijonarjev v vzhodni Aziji. Ko je nekdo njenim trditvam ugovarjal, čutil je pastor Kriele potrebo poslati »Koln. Zeit.« daljši protest proti tem »vseskozi neosno-vanim« govoricam. Toda liberalni protestan-tovski list je bil toliko previden, da se ni hotel blamirati. Uredništvo je protest kratko-malo vrnilo s pismom, v katerem se nahaja mej drugimi tudi ta-le odstavek: »O tem, da imajo v eksotičnih deželah katoliški misijonarji v splošnem mnogo več uspehov, kot protestantski, so popolno jedini vsi veščaki. Tudi naši sotrudniki, ki so stvar proučevali na licu mesta in o katerih se ne more reči, da so vneti za katoliško cerkev, popolno pritrjujejo tej sodbi«. — Seveda je vsled tega raznim pastorjem takoj zastala sapa.
Vojska v Južni Afriki. Pred nekaj dnevi smo priobčili brzojavko, v kateri se je poročalo iz Pretorije, da je burski poveljnik Delarey v Bustenburgu obkolil an gleškega generala Baden-Po\vela, da se ta niti ganiti ni mogel. Take obkoljene čete so dosedaj, seveda kadar je bilo mogoče, tehnično izraženo »osvobojevali«. Pri Angležih pa sedaj ta izraz ni več v rabi. V sobotni brzojavki se namreč glasi, da se je general Ilamilton podal v Rustenburg, da »odvede« od tam Baden-Po\velove čete. Malo lepše izraženo ! — Burski general Dewet se nahaja sedaj v Oranje državi, kjer provzroča Angležem velike preglavice. Angleške čete ga sicer pogosto obkoljujejo, toda vselej se jim previdoma izmuzne iz nastavljene pasti. Sedaj se nahaja ob reki Vaal- Angleži bi mu radi prišli do živega, predno pride do Rustenburga, kjer oblega oddelek Burov obleganca v Mafekingu. Kajpada je sedaj Devvetova akcija precej otež-kočena, ker je vodja Prinsloo izgubil lepo število mož. Kljub temu pa Kruger in glavni poveljnik Botha še ne obupata. Kriiger sedaj v posebni proklamaciji zagotavlja larmovce, da jim bo povrnil vso škodo, ki jim jo pro-vzroče Angleži, ako vztrajajo v boju.
I>opisi.
Z Roba, 4. avgusta. Tukajšnja »hranilnica in posojilnica« se je obrnila do deželnega odbora s prošnjo za podporo. Prošnji je priložen računski sklep za I. upravno leto. To priliko je porabil dež. odbornik dr. Tavčar, da je v »SI. Narodu« zlobno napadel našo posojilnico. Vprašamo: Ali dr. Tavčar ne ve, da je posojilnica zadruga, sloneča na neomejeni zavezi svojih članov, ki jamčijo s celim svojim imetjem za vložene kapitalije? Ali ne ve, da takim zavodom vsak večji denarni zavod rad postreže s posojilom, če ga potrebuje ? Ali še ni nikdar bral kakov tak inserat »Kranjske hranilnice«, v katerem se ponuja denar posojilnim zadrugam proti primernim obrestim?
Povemo mu na uho, da se je nam denar ponujal tudi od »neklerikalnih« za-
vodov, a mi smo se odločili za »Ljudsko posojilnico«. Pribijemo še to, da tudi »liberalni zavodi« (če že hoče dr. Tavčar povsod ločitev!) si veliko denarja izposojujejo za svoje člane, kedar ga nimajo, samo če ga morejo! V tolažbo mu povemo, da *mo od izposojila pri »Ljudski posojilnici« per 8500 gld. že isti vrnili 4000 gld. Pa tudi tega izposojila ne bi potrebovali, ko ne bi se nam smililo naše ljudstvo, ki je tudi pri nas (kar vsak čas dokažemo) moralo plačevati po 8%, 12% in tudi 20% obresti lačnim »oderuhom«, zoper katere je dr. Tavčar nekdaj posebno rohnel. Prosili smo za podporo jedino zategadelj, da bi Iožje vršili dolžnost do siromašnega ljudstva, kisi največkrat ne zna pomagati iz oderuških krempljev. Ako podporo dosežemo, dobro; če ne, pa tudi ne bomo omagali, ker že I. upravno leto smo pokrili vse upravne stroške blizo 200 gld. (in to je dr. Tavčar lepo zamolčal) in še deli v rezervni zaklad 17 gld. 17 kr. To je bilo mogoče samo na ta način, da so vsi udje načelstva delali popolno brezplačno. Dr. Tavčarja naj torej ne skrbi, »za katerim plotom bo svoj čas poginila naša posojilnica«, katere vodstvo je v najboljših rokah in je pri njej vzoren red, kar dokazujejo redna mesečna poročila v »Narodnem Gospodarju« ter mora to priznati pred 4 tedni tukaj se mudivši revizor gosp. Josip Perhauc
Dnevne novice.
V Ljubljani, 6. avgusta.
Javne shode je včeraj »katol. polit, društvo« priredilo v Dobrepoljah, Kostanjevici inŠkocijanu. V Dobrepoljah seje vršil shod ob zelo mnogobrojni vdeležbi domačinov in okoličanov. Predsedoval je dr. Viljem Schvvei-tzer, ki je zborovalcem razkladal pomen in korist gospodarske organizacije. Drugi govornik dr. Josip Gruden je navduševal za mnogobrojno vdeležbo pri slov. kat. shodu. Poslanec dr. Krek pa je z znano duhovitostjo in s perečim sarkazmom ožigosal naše politične razmere in počenjanje slovenskih liberalcev. Slomšekovim slavilcem na Ponikvi se je odposlala brzojavka. Shod se je zaključil s »slava« klici na papeža in cesarja. — Vsi udeleženci so z vidnim zanimanjem sledili besedam gg. govornikov. Zato smo prepričani, da bode shod obrodd veliko dobrega sadu. — Na shodu v Kostanjevici sta govorila dr. Šusteršič in dr. E. Lampe o političnih in gospodarskih razmerah. Natančnejšega poročila še nimamo. — V Sko-cijanu je bil shod jako dobro obiskan. Državni poslanec Vencajz je govoril o razmerah v državnem zboru, o gospodarski organizaciji in o liberalnem slovenskem časopisju, ki blati slovenske svetinje ter razdru-žuje slovenski narod, ki je bil mnogo let združen pod zastavo: vse za vero, dom in cesarja. — Deželni poslanec dr. Žitnik je poročal o deželnem zboru ter odgovarjal nekemu zabavljaču, ki bode gotovo zopet po »Narodu« prodajal svojo modrost. — Iz Novega mesta so nam poroča, da je v soboto zvečer ondi v »Narodnem domu« državni poslanec dvorni svetnik S u ki je poročal o državnem zboru. Ob enem pa se je pečal tudi z domačimi razmerami ter skušal ubrati neko srednjo pot. Okrcal je pisavo »Slov. Naroda«, a se znašal tudi nad kršč. socijalci. Slaba udeležba pa je pokazala, da se volivci ravno ne navdušujejo za njegovo »di-plomaško« taktiko.
Slomšekov duh. Tudi dr. Tavčar, Hribar in drugi so včeraj na Ponikvi slavili Slomšekov duh. Morda je umestno, da čita-teljem pokličemo nekaj Slomšekovih izrekov v spomin. Leta 1848 je pisal: »So možje visoko učeni, ki so pa Boga pozabili. Imajo glavo prebrisano, pa srce grdo. Bog jim je na potu, da ne morejo po svoji volji živeti. Zato se napihujejo, kakor mehurji pod ka-pom, kadar močno dež gre; se povzdigujejo, kakor prevzetni angelji, ki so hoteli Bogu enaki biti. Tako štimane glavo se jezijo nad sveto vero in pa nad božjo službo, kakor kavrači nad rudečo suknjo. Kaj božjega slišati, naj bo beseda božja, ali pa molitev, ali kaka sveta pesem, jih hujše boli, kakor da bi jim hrena pod nos potisnil. Zato sovražijo, karkoli je božjega, in si pri-
zadevajo z besedo in z dejanjem krščansko vero in čedno zaderžanje po vsem svetu zatreti. Kar s svojim jezikom ne dosežejo, mislijo s peresom povaljati. Pišejo grda zapeljiva pisma za novice, knjižice, katere po grošu, po krajcarju prodajajo in jih po svetu trosijo, naj bi se jih ljudje prijeli in kakor oni obnoreli, prišli ob zdravo krščansko pamet . . . Sveto krščansko cerkev in duhovnike črtijo, ker se bojijo posvarjenja. Hitro pero poostrijo, za par groše v po dve, po tri knjižice napišejo in svoje goljufno blago na prodaj dajo, lepo nališpano, pa dober kup. ... Se nevarniše, ko judovsko blago, so goljufne knjige ali bukve. Za tako nevarno robo krajcarja ne obljubi, in če se ti zastonj obljubi, ne vzemi.«
Celjani in Slomšekova slavnost. Nemškim"CeTjan o m je včeraj ves dan šumela po glavi Slomšekova slavnost. Prežali so celo na kolesarje, ki so se vozili skozi Celje. Vjeli so delavca Mentonija iz Ljubljane ter mu uplenili trobojnico, dasi se je vrlo branil. Ko je nastopila noč, so pričeli nemški Celjani uprav brenčati. Da nočne vešče odpode, morala sta pred dohodom večernega vlaka s Ponikve v Celje dva bataljona vojakov. Na peron so smeli le tisti, ki so imeli vozne listke, vstopnic na peron pa niso prodajali nikomur.
Na potovanje. Magistratni svetnik na Dunaju g. Alojzij Kremžar in rateški župnik g. Jos. Lavtižar sta nastopila 5. t m. svoje potovanje skozi Italijo, Španijo, Francijo in Švico. Na potu obiščeta slavni Marijini svetišči Monserat in Lourdes. Obljubljena so nam kratka dnevna poročila.
Dež, posl. ^. Lenarčič je, kakor se ^ nam poroča, v Parizu nevarno oEoTeTw' "v
kve v Mariboru. Presvetli knezoškof dr. Mihael Napotnik bode 11. t. m. slovesno posvetil prostorno, v romanskem slogu prekrasno dozidano frančiškansko župno cerkev Marije Device, Matere Milosti, in nje veliki oltar. V nedeljo 12. avgusta zjutraj pa se vrši posvečevanje stranskih oltarjev sv. Antona Padovanskega in svete Filomere; istega dne popoldne pa se bo slovesno prenesla čudodelna podoba Matere Milosti v novo svetišče.
Treščilo je v soboto zvečer ob polu
11.
uri v grajski veliki kozolec v Fužinah, ki je bil poln žita in je do tal pogorel. Treščilo je tudi večkrat v električno žico, katero ima napeljano vevška papirnica s Fužin v Vevče. Naprava je poškodovana. Ob istem času je treščilo tudi pri Šmartnem ob Savi v kozolec posestnika Kačarja, kateremu je z žitom napolnjen kozolec čisto pogorel. Ognja sta bila tako močna, da sta vso ravnino okrog Mar. Dev. v Polji razsvitljevala, kakor bi bilo ob dnevnem solncu. Sreča je bila, da se je ravno takrat ulil dež prav močno in je ogenj omejil.
Strela. Z Dobrove se nam poroča: V soboto ob '/>12- uri po noči je v Brezji hiš. št 3 po domače pri Krošlju udarila strela v hišo s tako silo, da je medstrešni zid na obeh koncih zelo razdrapan. Ker je hiša s skalcami krita, je strela ni užgala, pač pa je v stranski izbici, kjer so otroci spali, razdrobila eno podobo in užgala umetne cvetlice. Otrokom se drugega ni zgodilo, nego le prestrašili so se močno. Očitno varstvo angelja varuha 1 Ko bi bila strela udarila v poleg hiše stoječi hlev, ki je krit s slamo, bila bi cela obsežna vas Brezje v največji nevarnosti. — Onostran utiskega hriba je morala strela huje gospodariti, ker smo opazovali tukaj od požara obžarjeni nebes. Bog in sv. Florijan, varujta nas časnega in večnega ognja!
Ljubljanske novice. Za zgradbo novega mesarskega mostu so že pripravljena ob mostu potrebna orodja. Nasproti hiše g. Strcelbe se gradi brv za i ešče. Lična ograja je dovršena ob vrtu „Kat. tiskov, društva". — Tlakovanje Šelenburgovih ulic je končano. Prihodnje dni se prične s tlakovanjem Wolfovih ulic. Prav bi bilo, da bi kdo izračunil, kako ogromno svoto bi veljalo Ljubljano tlakovanje vseh ulic. — Telefona se je ustrašil v soboto nek neznan človek v Stakulovi prodajalnici. Neznanec prišel je k Stakulu s ponarejenim podpisom kranjske stavbinske družbe in je rekel, da ga je poslal polir iz Kosez od družbene opekarne, naj prinese od Stakula 25
kg. dobrega sira in 7 kg. okajenega špeha. Trgovcu Stakulu se je neznani človek zdel sumljiv, če so neznančeve izpovedi resnične. Ko je videl neznanec, da je Stakul pri telefonu, ni hotel čakati odgovora in je hitro zginil. — Ukraden i ste dve hranilnični knjižici kranjske hranilnice Margareti Dimnik, posestnici v Tupaličah z vlogo 460 K, Mar. Pengov istotam pa knjižica z vlogo 1060 K.
—	Zlatnina i n p e t a k i na ulicah. Jakob Meunik, vratar v Kozlerjevi pivarni, našel je pri trnovski cerkvi srebrno žepno žensko uro s srebrno verižico Fr. Kumar je našla v ruti zavezan petak. — Po glavi je češnji z železnim merilom Matija Valen-tinčič pri kranjski stavbinski družbi Josipa Mencingerja in ga telesno poškodoval.
Drugi blejski otok. Sredi blejskega jezera so nekateri opazili skalo, ki je samo dober meter pod površino vode. Dotično mesto se menda najde, če se vesla od Grada proti Petranu tako dolgo, da je veslač v isti črti kakor Mallnerjev hotel in cerkvica na otoku. Seveda je treba mnogo sreče, da se najde skala brez daljšega iskanja. Morda sezida kdo na tej pečini vilo?
Barbarstvo na Bledu Na »Slov. Naroda« napad St. 175 nastopno pojasnilo: Adolf Haas se je ponesrečil v blejskem je-jezeru okoli 3. popoludne. Podpisanec je bil od 3. do 5. ure doma v družbi č. g. župnika Frtina Točno ob 5. uri je šel k seji kraj-nega šol. sveta, ki bi bila brez njega nesklepčna. Od 3. do 5. ure ni prišel v župnišče nobeden po ključ od mrtvašnice, zakaj ne, vedo oni, ki so imeli opraviti s ponesrečencem, tedaj brezdvomno tudi slavno županstvo. Se le p o 6. uri je prišel občinski sluga po ključ k cerkveniku; ta ga mu ni izročil z opazko: Ni župnika doma. V tem ni postopal cerkovnik pravilno, ker mu podpisanec nikdar ni rekel, da ne sme ključa od mrtvašnice izročiti, ako kdo od županstva ponj pride, pač pa mu je večkrat spomnil, da sme ključ od mrtvašnice izročiti le zanesljivim osebam. Nesramna laž je, kar trdi »Narodov« dopisnik, da je kdo podpisanca za ključ prosil, ali da je ta zahteval, naj se taksa od mrtvašnice poprej plača, potem izroči ključ. Dopisnik je nesramen obrekovalec in lažnik, ter ga pozovem, naj me radi tega kliče pred sodišče, kjer bo imel priliko, da svoje nesramno obrekovanje dokaže. Laž in obrekovanje je, da je podpisanec tudi orožnikom ključ odrekel. Res je, da je vračajoč se domu, slučajno se srečal z orožnikoma, ki nista niti zahtevala od njega ključa, še manj grozila, da bosta mrtvašnico šiloma odprla. Boj za ključ tedaj nikakor ni trajal 4 ure. Ko je prišel podpisanec domu, ga je takoj cerkovnik izročil onemu, ki ga je prišel iskat, ne da bi župnika o tem obvestil. Zakaj se ie mrtvec paril 4 ure pred »Curhausom«, naj odgovarja sl. županstvo, katero bi bilo pač lahko odredilo, naj se mrtvec odnese na njegovo stanovanje v Gradu št. 76, ki je prav blizo »Curhausa«, vsaj utopljenec sam sebi vendar ni nalezljiv ali kali. Blejsko pokopališče je cerkvena last,
—	nikdar ni občinska. Taksa za porabo mrtva;nice je odločena za premožne, občina do sedaj še od nobenega reveža ni plačala vinarja. 'Zverinstvo« pa mirnim srcem odstopim »Narodovemu« lažnjivemu in obre-kovalnemu dopisniku.
Janez Oblak, župnik.
Gg. katehetom naznanjamo, da je knezoškofijstvo ljubljansko naročilo za veliki katekizem lične platnice v celo platno, katere je elegantno izvršil knjigovez g. Fr. Breskvar. Cena tako vezanega katekizma
je le 10 h višje, nego velja navadna vezava. Priporoč?mo, da bi si gg. kateheti naročili na ogled nekaj katekizmov v novi vezavi in to kolikor hitro mogoče, da se lahko do pričetka šolskega leta zveže zadostno število knjig. Delo g. Breskvarja je izredno lepo in ceno. Skoro izide tudi istotaka vezava srednjega katekizma.
Nesreča. V četrtek je 80 letni pastir Anton Erste iz Št. Petra pri Novem mestu, v službi pri g. Dereaniju v Žužemberku, ponoči je padel z ltžišča na skednju ter mrtev obležal.
V	Komen je v soboto prišel 27. pešpolk k vojaškim vajam.
V	zatiškem sodnem okraju je bilo letos radi boleznij, slabega vremena itd. mnogo šolskih počitnic, vsled česar je pouk jako trpel. Da se ta nedostatek odpravi, kon čalo se bo šolsko leto 17 dnij kasneje, t. j. 15. avgusta
Na Reko so v soboto iz Ogerske pripeljali zopet 850 konj za angleško armado v Afriki.
Telefonska in brzojavna poročila.
Praga, 6. avg. Dr. Klouček naznanja, da sproži v prihodnjem zasedanju dež. zbora državtiopravno razpravo o poroki nadvojvode Ferdinanda.
Belgrad. 6. avg. Včeraj dopoldne ob pol 11. uri seje vršila slovesna poroka kralja Aleksandra z gospo Drago Mašin.
Pariz, 5. avgusta. Na povabilo vlade ostane perzijski šah v Parizu še do sobote. Na Dunaju se menda ne oglasi. — Listi zatrjujejo, da napado-valec ni Salson, marveč njegovo ime je Charles Hoby iz Ajaecio. V parku v Versaillesu so našli neko bombi podobno stvar.
Madrid, (5. avgusta. Španska policija ima sliko Brescija, ki je bil v Barceloni, ko je bil minister Dato izpiskan. Bresci je hotel tedaj ministra umoriti, a tovariši so ga pregovorili, da je Dato preinalenkostna oseba.
Bukarešt, 6. avgusta. Minulo noč je 181etni Bolgar Stojan Dimitrov ustrelil profesorja Mihaileano iz političnih nagibov.
Laurenoo-Marquez. 5. avgusta. Reut. urad javlja: Železniški in carinski uslužbenci so ustavili delo. Nadomestili so jih s častniki.
Pariz, 6. avgusta. V Meurthe et Moselle so zaprli štiri soc.-dem. prvake Varngeville. Duval, Vemois, Louis Delle, ker so v delavski hranilnici delavcem defravdirali 42.000 frankov in zagrešili nenravna dejanja proti svojim 15—20 letnim hčeram.
Cetinje, 6. avgusta. Knez Nikolaj je v soboto odpotoval k pogrebu v Rim.
Rim, 6. avgusta. Truplo kralja Um-berta prepeljejo 8. t. m. ob 3. uri popoldne iz Monze v Rim, kamor duspe 9. avg. ob 6. uri zjutraj.
Rim, 6. avgusta. Sv. oče je odredil, da naj se po vseh cerkvah v Italiji bero sv. maše za umorjenega kralja. Ti dokazi sožalja sv. očeta laški kraljevi ro-dovini vzbujajo v vseh krogih neomejeno hvalo.
Milan, 6. avg. Sv. oče je zahteval od kardinala Ferrarija, da mu poroča o zaroti anarhistov in o teku preiskave. Sv. oče je dejal: „To so nasledki b r e z v e r s t v a."
Rim, 6. avg. Vladarji in njihovi zastopniki, ki bodo prisostvovali pogrebu kralja Umberta, pridejo sem 8. avg. Istega dne se prepelje kraljevo truplo iz Monze v Rim.
Rim, 6. avgusta. Kraljica Margareta jo sostavila ganljivo molitev v spomin kralja Umberta ter dobila dovoljenje od škofa v Cremoni, da sme molitev razširiti mej verniki.
Dunaj, 6. avgusta. N. W. Tagbl." opozarja, da je Luccheni ob svojem zaslišanju po umoru avstrijske cesarice izrekel: „Ko bi se mi posrečilo uiti, šel bi v Italijo umorit laškega kralja, a ker jaz tega ne morem storiti, storil bode drugi. V kratkem bode padel Umberto".
Rim, 6. avgusta. V Benetkah je neki delavec svaril svojega tovariša, ki je odobraval kraljev umor. Tovariš ga je hotel zaklati, a bil je aretovan. V zaporu se je sam usmrtil.
Rim, 6. avgusta. V uredništvu so-cijalnodemokraškega lista „Avanti" se je vršila včeraj hišna preiskava. Dobili so mnogo sumljivih rokopisov.
Vojs!w 11» Kitajskem.
Petrograd, 6. avgusta. General Mazievvski brzojavlja generalnemu štabu iz Ci-Fu 1. avgusta: Oddelek generala Orlowa je napadel 30. julija regularne kitajske čete treh vrst in jih pregnal. Rusi so si prisvojili top, osem zastav in več pušk. Kitajski poveljnik in 200 mož je ubitih. Rusi so izgubili 7 mož, 20 ranjenih.
Pariz, 6. avgusta. „Temps" poroča iz Shanghaja: Taotai Šeng prinaša v javnost cesarski dekret z dne 2. avg., ki poslanikom dovoljuje občevati s svojimi vladami, a le v odprtih poročilih. Dekret ob jednem določa, da poslaniki z varnim spremstvom odpotujejo v Tientsin.
Bruselj, 6. avgusta. Belgijski pod-konzul v Tientsinu, Ketels, poroča iz Cifu 4. t. mes., da so živi še vsi člani belgijskega poslaništva v Pekinu in da Kitajci utrjujejo svoje pozicije okolu Pekina.
London, 6. avg. Reuterjev urad poroča iz Tientsina 1. t. m. da so Kitajci prodrli nasip ob reki Peiho in da je dežela mej Tientsinom in Pekinom pod vodo.30.000 bokserjev se nahaja osem milj severno od Tientsina. Bitka se prične v najkrajšem času.
London, G. avgusta. Iz Shanghaja jioroča Reut. urad 5. t. m.: L i - H u n g -C a n g se je usmrtil.
London, 5. avg. „Times" poročajo iz Shanghaja, da so umorili bivšega poslanika v Petrogradu Hsu-Cing-Cenga in sicer na nasvet Li-Ping-Henga. Poročilo dostavlja, da sta somišljenika miru na strani princa činga le še Yun-glu in Wang-Wenšau.
Meteorologično porodilo.
ViSina nad morjem 306 2m. srednji zračni tlak 736-Omm.
« ! Cr.8 opa-— : zoranja i		Stanje j Tempe-buro- | ratura metra 1 po T wm. 1 Olzijn	Vetrori	Nebo	o t ■ •ECO s B -a a « »
4| 9. 7.v»<5. | ''27-8 | 19 11 brezv. ,dei. jasno					37-8
5 5	7. zjuti. 2. popol.	731-5 1 15 2 731-9 ! 17 4	sr. jvzh »	oblač. »	
	9 zveč. | 732 0 | 14 3 | s), svzh.			dež	15-5
6	7. zjutr. 1 731 8 1 12 3 2. popol. 732-7 | 18.4		sl. jvik. sr. jvzh.	^dež del. oblač.	
Srednja temperatura sobote 20-2°, normale: 19-6°. Ves dan daljno grmenje, zvečer močno bliskanje, potem nevihta.
Srednja temperatura nedelje 15'6°, normale : 19'5"
Tužnega srca naznanjam vsem sorodnikom, prijateljem in zaancem, da so moja predobra mati
Marija Pavlic roj. denčič
danes, 5. t m., ob '/,2. uri popoldne, večkrat prevideni s svetimi zakramenti, mirno v Gospodu zaspali.
Pogreb predrage matere bo v torek, t. j. 7. t m., zjutraj na domačem pokopališču.
Vse prijatelje in posebno duhovne so-b ate pa prosim: Spominjajte se moje pokojne matere pri sv. maši.
V Podgorju pri Kamniku, 5. avg. 1900.
Frančišek Pavlič,
kapelan šentpeterski v Ljubljani.

Zahvala.
701 1—1
Za vse dokaze srčnega sočutja o bridki izgubi nepozabnega nam soproga, očeta, tasta, deda in strica gospoda
Valentin Sadnikar
izrekamo vsem prijateljem in znancem najsrčnejšo zahvalo.
V Ljubljani 6. avgusta 1900.
Žalujoči.
VABILO
na
izredni občni zbor
„Slov. delavskega stavbnega društva"
ki bode
v četrtek dne 23. avgusta 1900
ob V28. uri zvečer v gostilniških prostorih rokodelskega doma,
KomensUoga ulice štev. 10.
Dnevni red: Volitev dveli članov ravnateljstva. 703 1-1	Odbor.
X	\	J i	Ji	v S
m vec
a
g	K""*".. «< <«» X
napraviti si vsakdo doma sam brez vsake priprave in težave najiineje li-kerje po irancoskem zistemu s po- w močjo ekstraktov,ki stanejo za napravo t/ po 5 litrov likerjev: tropinovec, absinc, vermut, ruski pelinovoc, češni liker, kimel po 80 kr.; slivovec, rum, češ-njevec, alaš, alpski liker po 85 kr. ^ in konjak, benediktinec, chartreuse, plzriski liker po 95 kr Razpošiljam O proti predplačilu v znamkah ali poštni nakaznici, po poštnem povzetju 10 kr. več. Vsaki pošiljatvi pridenem navodilo, kako sa napravi liker. Prepro-w dajalcem, če naročijo več blaga, mnogo ceneje.
S Anton Ilukavina,
50-13 Via Belvadere št. 23. ££
S.Vj
1> m ii a j ^ k a borza.
Dn6 6. avgusta.
Skupai državni dolg v notah ... . .	97-75
Skupni državni dolg v srebru......97-40
Avstrijska zlata renta 4°/0.......11590
Avstrijska kronska renta 4°/0, 200 kron . .	97-55
Ogerska zlata renta 4°/0........115 45
Ogerska kronska renta 4°/0, 200 ..........90 80
Avstro-ogerske bančne delnice, 600 gld. . ,	1712- —
Kreditne delnice, 160 gld................663-75
London vista ........ .	242-95
Nemftki drž. bankovci za 100 m. nem.drt.velj	118-52
20 mark.............23-67
20 frankov (napoleondor).......19 33
Italijanski bankovci.........90-50
C. kr. cekini........................1139
Dno 4. avgusta.
3-2°/0 državne srečke 1. 185-i. 250 gld.. . .	170 —
5°/0 državne srečke 1. 1860, 100 gld. . . .	161-—
Državne srečke 1. 1864, 100 gld.....193'-
4°/0 zadolžnice Rudolfove želez, po 200 kron .	94 90
Tišine srečke 4°/0, 100 gld.......139-—
Dunavske vravnavne srečke 6°/„ ....	251'—
Dunavsko vravnavno posojilo 1. 1878 . .	106-— Zastavna pisma av. osr.zem.-kred.banke 4°/0 . 94-20
Prijoritetne obveznice državue železnice . .	405 50
»	» južne železnice 3°/0 .	318'—
»	» južne železnice 5"/„ .	119 50
»	> dolenjskih železnic 4°/0 .	99-50
Kreditne srečke, 100 gld..............384—
4°/o srečke dunav. parobr. družbe, 100 gld. .	34'J-—
Avstrijskega rudečega križa srečke, 10 gld. .	42 50
Ogerskega » „ > 5 »	20"—
Budimpežt. bazilika-srečke, 5 gld.....12 60
Rudolfove srečke, 10 gld. ......62- —
Salmove srečke, 40 gld........170-—
St. Genois srečke, 40 gld........18-V—
Waldsteinove srečke, 20 gld..............——
Ljubljanske srečke...........47 :"0
Akcije anglo-avsirijske banke, 200 gid. . .	276 50 Akcije Ferdinandove sev. želoz., 1000 gl. st. v. . 6130--
Akcije tržaškega Lloyda. 500 gld..........760 •—
Akcije južne železnice, 200 gld. sr.....111 50
Splošna avstrijska stavbinska družba ... 151 50
Montanska družba avstr. plan............457-50
Trboveljska premogarska družba. 70 gld. .	428- —
Papirnih rubljev 100 ..................255-—
MdT Nakup ln prodaja vsakovrstnih državnih papirjev, srečk, denarjev itd. Zavarovanja za zgube pn žrebanjih, pn izžrebanju najmanjšega dobitka. — Promese za vsako žrebanje. Kulanlna izvršitev naročil na borzi.
Menjarnicna ddniška družba
„ai e
I., Wollz6ilB 10 in 13, Dunaj, i.,
C U M"
2.
Pojasnila ~£.2> v vseh gospodarskih in tlnMičnih Mvar»l\,
potem o kursnih vrednostih vseh jpekulacljskih vrednostHlii papirjev in vestni sviti za dosego kolikor je mogoče visocega obrestovanja pri popolni varnosti af naloženih g 1 a v u 1 c.