Posamezna Itev. oin V—*
Uprnvništvo »Domovin«" v LJubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo »Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72
Izhaja vsak petek«
naročnina: Četrtletno Din 6>—, polletno Din 12'-* celoletno Din 24'—.
Poštarina plačana*
Binkoštno
razmišljanje
Letošnji maj se je začel z lepimi vročimi dnevi, kar je silno pospešilo rast rastlinstva in vzbudilo nade na dobro letino, ki bi nam bila po toliko slabih žetvah že potrebna. Doslej kaže še vse dobro, samo nekoliko toplega dežja bi bilo že potrebno.
O praznikih se poljedelec malo odpočije, pogleda po polju in pretuhta, koliko obeta dati žetev, koliko mu bo mogoče od-prodati žita, krompirja In drugih pridelkov, da se nekoliko zacelijo rane njegovega gospodarstva, zadane od lanske suše.
Sedaj, ko sta dva praznika, Ima kmet tudi več časa, da natančnejše prečita časopisje, da se s sosedi pogovori o tem in onem vprašanju, o domačem občinskem gospodarstvu, o političnem položaju in drugih važnih vsakdanjih vprašanjih, ki se tičejo ljudstva.
Ljudje že po naravi niso nikdar zadovoljni, ker je pač naše življenje tako, da se v polni meri nikdar ne izpolnijo naše nade. Zlasti je ljudstvo godrnjalo med ,vojno, kar je razumljivo, ker krvopreliva-nja za prazen nič ne more biti nihče vesel. iT o nezadovoljstvo je po vojni še naraščalo, ker je vse hotelo stare razmere nazaj In ni vpoštevalo dejstva, da je blazna vojna uničila nešteto dobrin, ki jih ni mogoče kar v nekaj letih nadomestiti.
To nezadovoljstvo so znali kljub bolj-šanju razmer gotovi elementi še napihniti, da bi si iz ljudskega nezadovoljstva kovali gotove koristi. Tako so bili pri nas klerikalci, ki so s pomočjo časopisja, farovžev in drugih agitatorjev podžigali v ljudstvu nezadovoljnost In jo usmerili proti nekdanji vladi saino zato, ker so bili sami Izpod-rlnjenl iz vlade. Z brezobzirnim razpihovanjem nezadovoljstva proti naprednim strankam v Sloveniji so klerikalci premamili ogromno večino slovenskega ljudstva, da je pri zadnjih volitvah vse drvelo z njimi.
Sladke so bile obljube, ki so jih dajali klerikalci pred volitvami. Obljubljali so avtonomijo, znižanje davčnih bremen, povrnitev slovenskih vojakov iz Macedonije v domovino in še nešteto drugih drobnih sladkorčkov. Mi smo že pred volitvami pripovedovali, da iz vseh teh obljub ne bo nič. Ali nismo imeli prav?
Mi nismo biii nikdar za avtonomijo, ker ne avtonomija> ne federacija fn po-
dobne stvari nas ne bodo rešile iz sedanjih težavnih razmer, temveč le pametno gospodarstvo tako s strani države kakor s strani nas vseh, ki bomo morali še dolgo časa trpeti za vojno zlo, katero so pomagali povzročiti ravno isti klerikalci, ki se danes delajo svetnike.
Naš preprosti človek se je presneto malo brigal za avtonomijo in le klerikalci so mu jo vtrobili v glavo, da jo zdaj hoče, ne da bi pomislil, kake stroške bi zahtevala avtonomija z vsem svojim ogromnim uradniškim aparatom. Davki bi se povečali in kdo bi jih plačeval v naši revni Sloveniji?
Klerikalci so svojo obljubo glede avtonomije, katere si itak ne želimo, požrli, ker so postali vladna stranka na tak način, da morajo podpreti vlado, kadar jih Pašič potrebuje. Tako klerikalci podpirajo sedaj najbolj koruptno stranko, in še celo tako, da nimajo v vladi niti svojega zastopnika, ki bi mogel početje nove vlade od blizu kontrolirati. Poprej so bili v vladi z radikalci vendarle demokrati, ki niso dopuščali, da bi se radikalske samovoljnosti razpasle.
Tako se je dr. Korošec ponižal, da je postal Pašičev politični suženj za bore malo njegovi stranki koristnih drobtinic, ki ne bodo prinesle našemu narodu nobenih koristi.
Naš narod je torej poslal v narodno skupščino večino, ki služi vladi, a ne narodu. Zato iz klerikalnih obljub ni nič. Kakor prej tako trdimo sedaj, da Koro-ščevci še niso in ne bodo napravili za nas nikdar nič dobrega, ker še nikdar niso svojih obljub izpolnili.
Gospodje iz farovžev, oznanjevalci božje besede, so istotako lagali, ko so po političnih shodih obljubljali nebesa na zemlji. Kaj naše ljudstvo še ni odprlo oči, da bi spoznalo laži onih, ki bi morali govoriti le čisto resnico?
Vemo, da se našemu ljudstvu vedno bolj široko odpirajo začudene oči, ker je sedlo na lim samo zaradi sladkih obljub. Naša stranka pri volitvah ni delala takih obljub, temveč je resno ia razumno dopovedovala ljudem, kaj je mogoče izpolniti in kaj ne. Tako tudi ostanemo, ker se nam gabi prazno farbanje nepoučenih ljudi. Ml hočemo Imeti v naši demokratski stranki razsodne ljudi, zato se mi tudi trudimo, da pokažemo delu našega manj orientiranega naroda, kje je resnica in kje laž. .-._■.
Delovanie okraineea zastopa za laiki mkml
(Dopis.)
Tudi naš okrajni zastop, odnosno gerent«; ski sosvet, kaže znake onih nezdravih političv nih razmer, ki vladajo v našem javnem živ-' ljenju in ki posegajo tudi izven političnega valovanja tja v gospodarske institucije, na čemer trpi potem vse prebivalstvo i« vea okraj.
Na podlagi starega zakona o ustroju okrajnih zastopov so smatrali Nemci do pre-' obrata naš okrajni zastop kot svojo domeno,' ker so znali s spretnim manevriranjem po-' mikati svoje volilce iz ene v drugo skupino ter si tako zagotoviti stalno večino, pri čemer so jim pomagali tudi naši uskoki, kakor, n. pr. g. A. Loger iz Hrastnika, ki pa je sedaj dober klerikalec. Tak na nepostaven način in s pomočjo naših odpadnikov vzdržujoč se zastop je morala narodna vlada razpustiti ter je imenovala za gerenta g. dr. Kolška, v sosvet pa v enakem razmerju zastopnike vseli političnih strank. Po odstopu dr. Kolška je bil za gerenta postavljen dr. Roš, ki pa je ostal na mestu le dva meseca, nakar ga je dr. Brejc že prve dni svoje vlade pognal tet:, imenoval za njegovega naslednika posestnika Babiča iz Dola — kljub temu, da se je ta' z vsemi štirimi branil sprejeti to mesto, češ, da nima prave usposobljenosti in zmožnosti.' V pomoč so mu bili dani sami klerikalci, ki niti od daleč niso poznali potreb okraja in pa dolžnosti in naloge okrajnih zastopov.
Začelo je pravo klerikalno kmečko gospodarstvo, katerega okraj dolgo vrsto let ne bo mogel preboleti, dočim sta prva dva gerenta v gospodarskem oziru vršila pametno gospodarstvo, popravljala ceste in mostove, ki so tekom vojne tako silno trpeli, iu skušala zaceliti rane, ki jih je vojna zasekala našemu okraju in kljub vsemu štedila, utrpela iz svojega žepa resnične izdaike za okrajni zastop, nadzorovala strogo uslužbence itd. Ogromne vsote so požrla restavracijska delaj,; ki niso dopuščala nikakega odlašanja. Do-klade so se morale zvišati, ker bi sicer zastal ves promet v okraju in bi komunikacijska sredstva prišla v stanje, iz katerega bi ne bilo; več izhoda.
Popolnoma drugačno gospodarstvo je pričelo pod vodstvom g. Babiča in njegovih' klerikalnih pajdašev. Zaradi popolnega ne-' razumevanja niso našit nobenega dela, niso videli nobene potrebe, zanemarjali so vse ter. prepustili vodstvo edinole prejšnjem« tajniku,
Posledice niso izostale. Zunaj se je delala škoda, v blagajni pa je ležal denar in doklade so se znižale v veselje naših najvišjih obdavčencev, to je naše industrije, a v žalost kmetov in obrtnikov ter ostalega prebivalstva. Pri kopališču v Laškem se je podrl star most, naročili so zgradbo novega beto-niraoega tajniku, ki je delo tako izvršil, da se je novi most, ki je stal nad 50.000 kron, v dveh mesecih zrušil. Babič ni odredil niti kolovdacije mosta, temveč ga brez nadaljnjega izročil prometu. Sedaj stoji tam lesen most, h kateremu je okrajni zastop moral prispevati zopet 30.000 kron.
Neodpustno je, da tudi po odstopu drja. Brejca vlada še poldrugo leto mirno gledala gospodarstvo klerikalcev, še-le po dolgem drezanju se je končno odločila razpustiti sosvet ter imenovati za gerenta notarja Dru-karja kot izvenstrankarja, v sosvet pa interesne zastopnike raznih stanov in slojev.
Preden pa se je to zgodilo, je Babič še hitro sklical zadnjo sejo, pri kateri je dal sprejeti predlog, da prevzame okraj občinsko cesto Laško-Št. Rupert. Brez vsakega komisijoniranja, ogleda, pogajanj in pretre-sovanja se je to zgodilo. Cesta je v tako slabem stanju kakor nobena vaška cesta, posuta ni bila že deset let z gramozom, manjka ji širina za okrajne ceste, je brez grundacije, izpeljana kot so zasilne občinske ceste brez vsakega načrta. In breme zgradbe te ceste je padlo zdaj na ves okraj; popravila bodo stala sto in sto tisoče dinarjev, na čemer bo krvavel ves okraj, dočim ima ta cesta pomen le za nekaj gorskih vasi.
To je bilo pravo herostratsko dejanje prejšnjega okr. zastopa. Nato pa se je še raz-koračil «Slovenec», očital prejšnjima geren-toma zapravljivost in brezumno gospodarstvo ter se hvalil: «dokler smo bili mi na krmilu, je bil denar v blagajni in doklade smo znižali». In še danes se drzne prejšnji gerent Babič javno govoriti, da je današnji sosvet nesposoben, da sosvetniki ne razumejo ničesar, da se ne dela nič — to govori oni mož, ki je prej prosil, naj ga pustijo, ker nima pojma o nalogah okrajnega zastopa. To govori, ne odkrito pri seji, temveč zahrbtno. Upamo, da se mu bo dal pri seji primeren odgovor, iz katerega bo videl, da ima današnji zastop že dela dovolj, če pospravlja samo pogreške prejšnjega zastopa, in
Canncn Sylva: YaS€9 II. nadaljevanje.
Eleonora se je bala bližnje noči in se zato ni vlegla, temveč je v temni sobici korakala sem in tja, dokler ni od zaspanosti začela omahovati proti stenam; končno je zaspala brez sanj. Naslednjega dne je narastla njena trma do vrhunca. Vsi demoni so se zbudili, kakor se to cesto zgodi pri puščavnikih in asketih. Vse slabo v njeni naravi je plesalo divji ples v njenih možganih in večkrat se je nasmehnila svojim maščevalnim mislim. Čutila je moč, kakor da bi vse nune potolkla in cel samostan zapalila in z resnično nasladnostjo ri je slikala šviganje plamenov. Tema ji je bila danes zelo dobro došla; misli so delovale svobodnejše in videla je rdeč žar pred očmi.
Enkrat je dvignila pogled; zvezda je sijala skozi lino. Ta jo je za trenutek za-okrcnila na dri^e misli. Domislila se je ne-Jbes; toda ni verjela vanje. Brez vere je
da ima denarja premalo, če stori samo tisto, kar bi prejšnji zastop moral storiti, pa ni storil!
Politiini pregled
Vse na slabše gre po volitvah, pri katerih je ljudstvo bilo tako nespametno, da je glasovalo proti svojim lastnim koristim. Sedanja radikalna vlada
niti s podporo klerikalcev
ne pride nikamor naprej, ker v njej ni ljudi, ki bi skrbeli za zboljšanje razmer. Nasprotno, njim je do tega, da te razmere še poslabšajo, ker čim slabše so splošne razmere, tem več koristi imajo posamezni magnati, ki danes vedrijo in oblačijo v državi.
Klerikalci so obljubljali pred volitvami ljudstvu nebesa na zemlji: avtonomijo in razne druge dobrote. Ljudstvo se je dalo goljufati, verjelo je največjim lažnivcem in je kar drlo h klerikalnim skrinjicam.
Sedaj pa ima to zapeljano ljudstvo nagrado za svoje slepo zaupanje:
niti ene svojih številnih obljub niso klerikalci izpolnili
in je tudi v bodoče ne bodo, ker ne delajo v narodni skupščini ničesar, temveč so tam samo zato, da za par zrn strankarskih koristi podpirajo Pašičevo vlado v njenih protiljudskih stremljenjih. Koroščevci so popolnoma
protiljudska stranka,
ki zaradi strankarskih koristi izdaja koristi ljudstva. Ali bo naše zapeljano ljudstvo odprlo oči in vprašalo klerikalne poslance, kaj je z danimi obljubami? Saj so bili na vsem Slovenskem izvoljeni skoro sami klerikalci. Danes so lahko zadovoljni oni redki zavedni ljudje, ki se niso dali zapeljati od klerikalnih obljub. Tem se danes ni treba kesati, da niso volili Koroščevcev kot toliki in toliki tisoči nezavednih. Zelo se bodo še kesali vsi nezadovoljneži, ki so se dali vloviti na gole, prazne in ne-zmiselne obljube. Naj vsaj pri prihodnjih volitvah odprejo oči!
V naši jugovzhodni soseščini.
na Bolgarskem, se vrši oster boj med vlado in onimi proti-
raorala dorasti, ker je bilo najstrože za-branjeno, poučevati jo v katoliški veri. Tako je bila prisostvovala vsem obredom brez razumevanja in jih našla prazne in puste. Svoje dvome je zaprla globoko v prsi in v usodno knjižico, ki je romala iz rok v roke in povzročila samostanskemu spovedniku resno zmigavanje z glavo. Brez spanja se je borila to noč proti veri in upanju. Temen obup se je naselil v njeno srce in zdela se je sama sebi hudobna, kakor da ni bila nikdar dobra in da ne bo nikdar. Zjutraj je bil žalobni izraz v njenih potezah, ki je nune tako pogostokrat vznemirjal in povzročal slaba prerokovanja. Brezgibno je strmela pred sebe. Službujoče sestre navidezno ni niti zapazila; ta je prispela doli vsa plašna in menila, da bo mala gospodična zblaznela. «In če je Bog, je tudi vrag,» je rekla Eleonora z bledimi ustnicami. «Bog mi noče pomagati; zapustil me je in pozabil name; hočem torej poizkusiti z vragom.« Potegnila je vlas-nico iz las, zarezala z njo roko in napisala
narodnimi elementi, ki ne odobravajo tega, da bi se uredilo mirno razmerje med Bolgarsko in našo državo. Ti izdajalci slovanske stvari so začeli žugati ministrskemu predsedniku Stambolijskemu in njegovim tovarišem v vladi, da jih pri prvi priliki ubijejo. Pa so dobili pošten odgo-. vor: zaprtih je že na stotine teh državi nevarnih ljudi in dobili bodo svoje plačilo po zaslugi. Bolgarsko ljudstvo je po svoji ogromni večini pametno in razsodno in stoji na strani vlade, ker se dobro zaveda, da je bodočnost njegove domovine naj-' bolj zasigurana v ozkem in prisrčnem prijateljstvu z bratskim jugoslovanskim narodom.
Evropa doživlja te dni prav važna
politična potovanja,
kakor bi se prinravljala nova razvrstitev sil. Angleški kralj je bil s kraljico v Rimu na obisku pri italijanskem kralju. Istočasno pa potuje zmagovalec nad Nemčijo, znameniti in slavni francoski maršal Focb, v Varšavo, Prago, Bukarešto in Beograd. Splošno se misli, da je namen potovanja angleškega kralja v Rim ta, da se še bolj utrdijo odriošaji med Anglijo in Italijo, potovanje maršala Focha se pa razlaga tako, da hoče Francija doseči pridružitev Poljske Mali antanti, ki bi potem postala resnična srednjeevropska velesila, in v zvezi s Francijo prva sila v Evropi, ki se je nihče ne bi upal nadlegovati. Za nas je zelo dobro, da se nahajamo v tako tesnih odnošajih z Rumunijo, Češkoslovaško, Poljsko in zmagovito Francijo. Vsaj pred Lahi bomo imeli mir, ker bomo premočni, da bi si upala Italija nadlegovati nas.
Medtem sc nadaljuje
gospodarski boj med Nemčijo in Francijo
in sedaj sta se vmešali v zadevo tudi Anglija in Italija, ki sta se postavili v tem primeru na stran Francije, ker dolguje Nemčija vojno odškodnino tudi tema dvema velikima silama. Zato Nemčija ne bo dosegla nič, ker v tem vprašanju vojne odškodnine bodo nekdanji zavezniki proti Nemčiji vedno složni in edini. Pogajanja niso pretrgana, ona se bodo gotovo nadaljevala in ker so Francija. Anglija in Italija zdaj odgovorile na nemško pomidbo
s krvjo v velikih potezah na steno: Eleonora.
•Vrag, ali čuješ? Tvoja hočem biti, ako mi pomagaš iz te sobe!«
Te besede je bila glasno izgovorila in potem prestrašena obmolknila; pogledala je nazaj, če mogoče vrag že ne stoji zadaj. In je skoro zakričala, ko je zaslišala rož-« ljanje ključa v ključavnici. Korakov pri-« hajaječe osebe ni bila čula. «Pridite takoj v govorilnico,« je dejala nuna. Eleonora je zastrmela brez besede vanjo. «Ali ste čuli? Pridite doli, vaša teta je tu.»
«Moja teta, moja teta Sabina?« Zastala ji je sapa, tako ji je pričelo tolči srce, ko je vstopila v govorilnico. Teta je bila čedna mlada gospa, ki ji je prihitela nasproti in je rekla: «Veš, jaz te vzamem s seboj; imam moža za tebe. V treh tednih boš njegova žena! Se nič ne veseliš?«
Eleonora je krenila pogled s tete na strica, varuha, in če bi bil ta vsaj malo psihologa, bi se bil čudil zagonetnemu iz«j razu na licu mlade deklice. Tako pa j«
iti jo odklonile kot nezadostno, je sedaj tvrsta na Nemčiji, da svojo ponudbo malo fcviša. In tako se bodo pogajanja vršila dalje, dokler se ne pride do sporazuma, ki ga bodo plačali le Nemci.
Zelo važen dogodek je šel te dni po svetovnem časopisju in o njem se bo še dolgo govorilo in pisalo. Ta dogodek je
umor v Lozanl
na Švicarskem, kjer se vrši zopet konferenca velikih sil. In pri tej priliki je neki švicarski fašist ustrelil sedemkrat na ruskega zastopnika Vorovskega in dva njegova tovariša. Vorovski Je bil na mestu mrtev, oba njegova tovariša pa nevarno ranjena, atentator je bil takoj prijet in odveden v zapor. Zgodilo se je to v nekem hotelu, kjer so sedeli vsi trije Rusi za mizo in za mizo sedeč so bili tudi zadeti od krogel. Pravijo, da je to čin osebnega maščevanja. Atentator je sicer švicarski državljan, aH rojen je bil v Petrogradu In se jje za časa svetovne vojne javil kot prostovoljec v rusko armado. Po ruski revoluciji se te še vojskoval proti boljševikom in ko so ti končno omagali, je odšel atentator v Švico, kjer je zvedel, da so boljše-viki umorili njegove starše. Streljal je torej zato, da maščuje smrt svojih staršev.
Dopisi
JEŽ1CA PRI LJUBLJANI. O katoliških visokošolcih razgrajačih, na katere je «do-stojni* gospod od «Domoljuba» celo ponosen, drugič kaj. Danes mu skvarimo mirno spanje s «400 kronami iz sokolskega žepa». Neko nedeljo ponoči se je namreč pojavila tu jata Orlov. Ti prvoboritelji krščanstva v našem kraju, in to celo med lastnimi ljudmi, nimajo prevelike veljave. Kakor povsod, kjer je ugnezdena ta farovška protinarodna armada, jih tudi na Ježici doletava psovka «čuk», neužitna zlasti, če prileti od sokolske plati. In to se je zadnjič zgodilo in seveda ovekovečilo v «Slovencu» in «Domoljubu». Praskal pa se je zlasti «gospod od ,Domo-ljuba'», ki ga je posebno srbelo. In on, ki ne ne bavi s poslom ovaduštva, je posredoval, da se žalitelji ovadijo in kaznujejo. In že poroča Ježica v «Domoljubu» vsemu katoli-
samo kimal s plešasto glavo, si mel nalahno roke, kakor da bi jih umival, in dejal: «Da, prav dobra partija».
«Toda jaz ga ne poznam!*
«0, to ni potrebno,® je vzkliknila teta. «Jaz sem mu potisnila pod nos tvojo sliko In tvoje premoženje in on je brez premisleka pristal. Ima lepo premoženje in konjarno ter se imenuje Šerban. Njegovo posestvo se imenuje Boldeni; ima zelo Čedno lego, z gozdom in vinogradom, ob Jalomici, in ti boš zelo zadovoljna!«
Eleonora je poslušala še vedno kakor odsotna; čutila je še hladno grozo v hrbtu in se je bala pogledati nazaj, kakor da bi stal za njo sam on, katerega si je prej želela. Vse bi bila dala, da bi mogla to sedaj pozabiti in nazaj poklicati objestnost, katere jc bila še pred nekaj dnevi polna. Njene tovarišice so jo prenehale zavidati, ko so jo videle tako izpremenjeno. S sa-njaškimi očini in bledimi lici se je poslovila od njih, kakor da o<fiiaja s tujega sveta •n izgine kot zvezdni utrinek v tuji daljni
škemu svetu, da so pri Orlih na Črnučah ujeli 400 sokolskih kron. Med temi vrstami pa je zopet čital ves svet, da Orli na Ježici pla-kajo, ker njim ni padel noben dinar. Temu društvu bi pa bili sami dinarji premalo, še mnogočesa rabi iz «sokolskega žepa>, da bo izgledalo, kakor se spodobi za društvo s 131etnim obstojem. Pametneje bo za naše Orle, ki so pri nas precejšnja ničla, ako opu-ste misel na sodišča in se raje približajo mlademu in pridnemu Sokolu s prošnjo, da mu posodi nekaj svojih požrtvovalnih članov, sicer ne bodo nikamor prišli. In ta nasvet bodi prvi nedenarni prispevek iz «sokolskega žepa». Vaditelji bodo gotovo več koristili Orlu kot «400 sokolskih kron*. Da pa jih radi in lepo sprejemate, je sklepati iz tega, da ste dali vaditelju m podnačelniku Sokola odlično mesto orlovskega načelnika. Res, čudna so božja pota! Še se spominjate, kako ste na eni vaših redkih prireditev oznanili svetu rojstvo našega Sokola? «Mogočnemu orlovskemu drevesu smo obrezali suhe veje, otrebili ga mahu in lišajev. Ta zavržena suh-ljad so ti novi Sokoli Ježice. Naše očiščeno drevo bo sedaj raslo tem bujnejše in pognalo še močnejši vrh!» Preroki včasih niso napačni ljudje, ampak hudo je pri vsem to, če tisto, kar drugemu pripravljate, Vas doleti. To bujno drevo je namreč postalo zelo sta-rikavo in ne kaže nobenega pravega življenja. Mogoče ga spodjedajo «ta beli črvi* ali pa je zemlja že «zmatrana». Pognojite tedaj, VTzite še enkrat za 400 sokolskih kron kajni-ta, povzdignite oči k nebu in milo vzdihniie! Bog živi! - J. K.
JEŽICA PRI LJUBLJANI. Občinski odbor se je na zadnji seji soglasno izrekel proti podpiranju meščanske šole v Št. Vidu in bo, kakor smo v tem listu priporočali, proučil domače šolske zadeve ter po potrebi na Ježici postavil tako šolo. — Avtomobili ne smejo skozi naše vasi voziti hitreje kakor 15 km na uro. Kdaj vozi avto s tako hitrostjo, seveda na tablah ni zapisano. — Strojna zadruga je imela občni zbor, ki je sklenil zgraditi shrambo za stroje. — Pevsko društvo «Zora» ie na občnem zboru prejšnjo nedeljo izvolilo nov odbor in si določilo delovni program. V svojo sredo vabi vse pridne in stalne pevske moči. — Sokol poleg že treh telovadnih oddelkov zbira še moški naraščaj. V nedeljo se jih je že dosti vpisalo,
svet. «Vragu zapisana!« Kakor da ji nekdo to šepeče. Bilo ji je, da se zakletve ne bo prej rešila, dokler se ne izbriše njeno s krvjo napisano ime. Ena deklic se je prikradla gori v mali zapor. Hotela je najti kako sled o tem, kar je Eleonoro tako iz-premenilo. Našla je ime in povedala to drugim, ki so se nato potihoma splazile gori gledat, kakor da je z imenom združen čar. S krvjo! Kaj je bila mislila? Službujočo sestro so mnogo spraševale, a ta ni vedela ničesar ali pa ni ničesar hotela povedati. Zapor je ostal dalje časa nerabljen in tako je ostalo na zidu ime, ki je postajalo bledejše in potem temnejše. Nune se za to niso brigale.
Nad vse je ostrmela prednica, ko je Eleonora, neupogljiva, pri njej vstopila, padla na kolena in jo iskreno prosila, naj ji odpusti in pozabi hudobije, ki jih je zakrivila, češ, drugače ne more postati nikoli srečna. Prosila bi jo rada za njen blagoslov, a se ni upala, ona, ki se je zapisala vragu. Ko pa ji ie prednica sama
drugi naj pridejo čimprej. — Orle strali Or-juna. V njihovih prostorih je bil strogo zaupen klerikalni shod, ki je sklenil Bog ve kaj. — Mlad športni naraščaj je priredil nogometno tekmo. Uspeh 1:1. Domači «Tabor» in ljubljanski «Krakov» sta torej enako možna. — Pred nekaj dnevi so obiskali Savo prvi kopalci. — J. K.
GORNJI LOGATEC, Domače sokolsko društvo je minulo nedeljo napravilo svoj prvi pešizlet, in sicer v Zibrše. Zleta so se udeležili: deca in članstvo obojega spola, pa tudi starši dece v prav zadovoljivem številu, Zjutraj smo se sicer bali slabega vremena, ko je odhajala Marijina družba v Rovte; čez dan se je pa izkazalo, da se nebo ni oziralo na drugega kot na Sokole, in imeli smo v resnici lep dan. Zadovoljni so bili zletniki, pa tudi Zibršani, ki po večini še niso videli sokolske telovadbe. Na prijaznem gričku a krasnim razgledom so nastopile najprvo članice (14) s prostimi vajami, za njimi ženska deca (16) z igro „Kako kmetič žito žanje", nato še moška deca (10) z igrami in skupinami. H koncu so še Članice ob spremljevanju harmonike zaplesale „kolo". Poleg logaških zletnikov so gledali telovadbo tudi številni zletniki iz Hotedršice in domačini. Zlasti na domačine je napravila telovadba dober vtis( in slišali smo staro mamo, ki je rdela, da to; zares ni nič pregrešnega. Imela je gotovo v, mislih „Domoljubovo" pisanje. Po telovadbi je bila deca skromno pogoščena z malinov-cem in mlekom ter prigrizkom. Odrasle pa je prav dobro postregla domača gostilna. Zaplesali smo še enkrat „kolo" in le neradi smo se ločili od prijaznih Žibrš. Prvi društveni pešizlet nam ostane vsem v lepem spominu.
KRANJ. Naše gasilno društvo ie prejšnji četrtek priredilo domačo veselico, čije dohodki so se namenili v korist Gasilskega doma. Prostore je dal brezplačno na razpolago g. Mayr in vsi, ki so pri veselici so« delovali, so z veliko požrtvovalnostjo pripomogli k prav lepemu uspehu. Poleg številnega domačega občinstva so nas posetili tudi mnogobrojni gostje iz sosednjih krajev, zlasti Tržičani so bili prav častno zastopani. Za duševno razvedrilo sta skrbela domača gasilska godba in pevski zbor.
JESENICE. Pretečeno nedeljo je z jutranjim vlakom dospela semkaj beograjska pev-
od sebe položila roko lia glavo, je pričela tako ihteti, da je stara žena mislila, da se je vsa leta le varala v otroku ter s preveliko strogostjo postopala z njim. Eleoi norin vzgled velikega kesa je utrdil dobre ženice v sistemu samotnega zapora, namesto da bi jih poučil o njegovi škodljivosti.
Rada bi se bila sama zaprla in se izpovedala, kaj vse je zakrivila, ter se s po-, stom in bičanjem rešila prekletstva —< prepozno. Vrata samostanska so se zaprla za njo, nedolžna otroška doba se ie z enim udarcem pogreznila in odšla je v veliko življenje.
Krmilar, ki je začasno vodil njeno ladjico, je bil malo sposoben za to, da bi razumel vihar njene duše ali ga pomiril. Dobra teta jo je vodila iz trgovine v trgovino, da ji pribavi nad vse lepo opravo, in je mislila, da postopa s tem materinsko napram siroti. Potem so šli k fotografu. V dvanajstih različnih posnetkih in oblekah naj bi njena lepota prišla do veljave*
ska 'družina «Siatj£ovi6». Tukajšnje sokolsko društvo je na kolodvoru aranžiralo prav prisrčen sprejem, člani, članice ter naraščaj so nastopili v kroju in z zastavami. Svirala je kovinarska godba s Save, nastopili so tudi združeni pevci Sokola in pevskega društva «Sava». Peron je bil poln občinstva. Ko je dospel vlak, je godba zasvirala in občinstvo je burno pozdravilo mile brate. G. dr. Kogoj je goste nagovoril s kratkimi besedami, So-kolice pa so jim izročile obilo narcis in drugih cvetic, tako da so gostje na mah bili obloženi z belim cveljem. Med tem so pevci zapeli «Pozdrav» in «Jadransko morje», tamburaški zbor javorniškega Sokola pa je zasviral kolo, ki je očividno dvignilo brate v navdušeno razpoloženje. Gostje so bili tudi pogoščeni, za kar je poskrbela Kranjska industrijska družba. Vredno je, da vse to zabeležimo, kajti prisrčni sprejem milih bratov tu na skrajni obmejni točki je bil lepa manifestacija naše zavednosti. Seveda gre vse priznanje le naprednemu občinstvu, kajti podmolklih elementov, ki svoj pogled še vedno obračajo proti Dunaju ali kamorkoli, pri sprejemu nismo opazili. — Takoj po sprejemu je jeseniški Sokol s tamburaškim zborom jeseniškega Sokola napravil prvi letošnji izlet v Mojstrano, kjer je bil javni nastop mojstranskega Sokola. Na 25 z zelenjem okrašenih vozovih so se Sokoli odpeljali v Mojstrano. To so imeli kaj občudovati tisti klerikalni zijaleži, ki vedno pridi-gujejo, da na Jesenicah Sokolov ni. Zdaj pa naenkrat 25 okrašenih vozov, ki so bili natlačeno polni sokolskih članov. Ej, gospod urednik, to vam je bilo krasno jutro v svobodni naravi v cvetju in zelenju, na pohodu pa čili in zdravi Sokoli. Zdravo!
STIČNA. Dne 11. marca 1923. ste nam volilcem gg. narodni poslanec Kremžar, namestnik Jevnikar in predsednik shoda Er-javc iz Drage na volilnem shodu v samostanski dvorani v Stični slovesno obljubili, da bomo dobili, ako volimo SLS., slovensko avtonomijo, da bodo naši fantje prišli takoj iz Albanije služit v Slovenijo svojo vojaško dolžnost. In še bogve kaj vse ste nam obljubili; davka da bo tako malo treba plačati, ker smo baje Slovenci že toliko preveč plačali za Srbe, da nam bo mogoče treba 5 let
Eleonora še ni bila Pariza skoro nič videla in tudi sedaj ni videla mnogo več kakor ceste in trgovine; bilo pa je vendar dovolj gibanja in razvedrila in otroškega veselja nad lišpom, nad svojo lastno lepoto. Tudi si ni prav nič nestrpno želela odpotovanja v domovino, odkar je tam slutila ženina, po katerem ni imela prav nikakega hrepenenja. Ko pa je bil Dunaj za njo, se je pričela vendar veseliti in je skušala predstavljati si domovino. Pri bližanju rumun-ski meji je že vriskalo njeno srce ob pogledu na vozove z bivoli, na vožnje z dvanajstimi do osemnajstimi malimi konji, vodene često od enega samega jezdečega mladeniča v beli srajci s širokim pasom in s čepico iz jagnječje kože. 2e je postalo nebo drugačno: globoka modrina vzhoda z velikim, velikim solncem, ki ima toliko več žarkov nego v hladnejših deželah. Zrak je postal vroč in kljub ogromnemu prahu se je počutila Eleonora povoljno v vročini kakor martinček. Izrecno hlepela je bila po svojem solncu in se često po-smehovala svojim šolskim tovarišicam, kadar so tc govorile o vročini fn spuščale
odšfcvati le liefcaj fiSEov. fri res," ml smo vam verjeli; posebno, ker so bili se naš častiti gospod opat in župnik za pričo, smo vsi pometali kroglice v prvo skrinjico. Ali sedaj vidimo, da ste nas nalagali. Nobena vaša obljuba se ni izpolnila. Tudi davke smo morali plačati, še več nego prošlo leto. Le častitljiva stiška opatija in njena velika podjetja ter prodajalne se še vedno dalje širijo na škodo siromašnega ljudstva. Komaj je kje kaka bajta ali kak košček zemlje naprodaj, jo kupi opatija ali pa njihovi podrepniki. Sedaj se nam odpirajo oči. Tužna nam manjka, ako človek opazuje te nemške božje namestnike, kaki prijatelji ljudstva so. Pred kratkim je pod Ivančno gorico obolelo mlado dekle. Čuje se, da so starši poslali petkrat po spovednika, a se je reklo, da se ne mudi, ker je mlada in bo počakala. Tako je uboga devojka brez svete popotnice izdihnila. Upamo, da je vseeno prišla v božje kraljestvo. Seveda za prinos svete popotnice se ne more nič računati, za pogreb, če kdo želi, pa se dobi lahko kar 10 gospodov.	Stiški volilec SLS.
GORA PRI SODRAŽICI. Ker sainolast-no postopanje tukajšnjega župnega upravitelja presega že vse meje, sem primoran po daljšem presledku priti s tem dopisom. Pred dvema tednoma je odstopil dosedanji mež-nar in zaradi tega se je zgodilo, da sedaj niti mrliču ne zvoni. Ali so šli zvonovi zopet v Rim? Vsi farani so zelo ogorčeni zaradi tega dogodka in se upravičeno vprašujejo, kdo je vendar kupil zvonove in čigavi so, da nam zabranjuje zvoniti. Pred nekaj dnevi nas ie klical na posvetovanje v šolo. Ker sta prišla pa samo ključarja, je v cerkvi naznanil, da se prej ne bo zvonilo, dokler ne nastopi službe novi cerkovnik, ter da drugi nima pravice zvoniti. Da bi prevzel cerkovniško službo kdo izmed nas Gornikov, dvomimo, ker od tistih koščkov zemlje, ki so ostali neobdelani v ta namen, ne more živeti. Kar je dobre zemlje, se je oddala za župnika, a slaba se je pustila za cerkovnika. Res pravih dušnih pastirjev pogrešamo. Imeli smo jih sicer, a to je davno, davno...
KRŠKO. (Davčni okraj.) Naše ljudstvo se mnogo pritožuje nad visokimi davki. Reče se lahko, da davki morda povsod niso toliko visoki, toda naše kmečko ljudstvo, ki je na-
pri oknih zagrinjala, dočim je ona še iskala [ bledo pariško solnce, da se ogreje.
Zapustili so vlak in stopili v široki udobni potni voz z osmimi poštnimi konji in dvema poštnima voznikoma in potem je pričela v rumunskem tempu vožnja po cvetoči pokrajini proti stričevemu posestvu Morineni. Eleonora je vriskala od veselja nad hitro vožnjo, nad pokanjem z biči in kričanjem poštnih voznikov, nad lepimi ognjenordečimi krili, belimi srajcami in koprenami žensk, ki so delale na polju. Kmetje so jahali mimo njih, sedeč čvrsto na konjih, kakor bi bili zraščeni z živalmi; njihovi beli plašči so padali raz pleč nazaj, znotraj iz krzna, zunaj je bilo usnje bogato vezeno; istotako telovnik brez rokavov, ki je čvrsto oklepal gornje telo. Ženske so jezdile mimo, ki so sedele na konjih kakor moški in jezde dojile otroke. Nešieviiue črede so se pomikale proti goram. Eleonora se je smejala ku-štravim oslom, ki so imeli na telesu pravcate kožuhe in nosili pastirska brašna, kakor tudi psom, ki so izgledali kakor šakali in kakor mladi medvedi. tfteije prih.) I
vezano samo na delo, si ne vzame toliko ča. $a in brige, da bi se prepričalo, ali morda enega in istega davka ne plača dvakrat. NekK posestnik v občini Radeče t vsem prepričanjem trdi, da je bil za davek, ki ga je že plačal, zopet znova opominjan m mu je bil poslan čekovni list za vplačilo 636 dinarjev.. To bi že bilo malo prehudo. Stvar se mora dognati, zato bi bilo povsem umestno, da davčni uradniki gredo kmetom pri informacijah posebno na roko in da jim na željo vsak podrobni slučaj raztolmačijo, kajti staraj stvar je, da je slovenski kmet ravno pri plačevanju davkov najbolj občutljiv.
RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU. L& tošnji prvi maj je bil solnčen in jasen. Pričakovali smo, kakor je bilo napovedano, da nas bo Pičolinov sprevod v naš kraj kakor pred štirimi leti tokrat še bolj razvedril, af se je obneslo drugače. Glasbeno društvo nobeno ni na njegovo povelje hotelo z njim.: Strašno smo bili presenečeni, ko smo poleg Pičolina zagledali le muzikante s harmoniko in še pet drugih oseb. Ob cesti zbrani smo gledali za njimi, ko so jo zavili po postranski poti proti «pušnšenku». Čudili smo se, da se je od leta 1919. vse tako izpremenilo. Takrat je bilo velik sprevod z godbo iz Zidanega mosta, pa marširanje po cesti gor in dol, tokrat pa taka skromnost. G. Pičolin se je svoje dni čutil že precej poklicanega, sedeti v poslanski klopi, sedaj pa mora ob prvem maju v spremstvu muzikanta hoditi po vasi. Koliko se je že govorilo o Kristanu, ki je visoko prišel. Morda tudi g. Pičolin ima še vedno kake visoke cilje. Toda kolikor mi moremo presoditi, ne bo z njegovim poslaništvom nič in bo moral še nadalje ostati Ie v kovačnici.
REČICA PRI LAŠKEM. V petek dne 11, t. m. ob 2. uri zjutraj je izbruhnil ogenj prt tukajšnjem posestniku Antonu Brečku, p. d, kovaču, in mu upepelil hlev za govedo in za svinje. Baje je začela goreti najprej streha. Živino je gospodar v smrtni nevarnosti otel precej opečeno. K sreči je bilo prihitelo še v pravem času na pomoč več sosedov in nekaj rudarjev iz Hude jame, ki so z veliko požrtvovalnostjo rešili kozolec, ki se je bil že tudi vnel. Zgoreli so trije novi poljedelski' stroji in več drugega orodja. Brajda, ki se
| Zmdbm Jurija Šišmiia
(Kruti pozabnosti otel — Anton Stražar.)
Mlhavoua defcBs
Imovca, mala vas, leži le dobre četrt ure od dunajske ceste v šentvidski soseski.' Gospodarji v imovški vasi so sami trdni kmetje. Pri njih vlada red in delo. Že odi nekdaj pazijo na hlapce in dekle, da ne bi postopali brez dela; pazili pa so istotako na to, da je družina redno hodila v cerkev in tudi med tednom opravljala vsakdanje večerne molitve.
Pri Mihavu so sleherni večer molili rožni venec. V poletnem času, ko so bili vsi utrujeni in pozno po večerji opravljali molitev, je gospodarja, ki je «naprej:> molil, večkrat premagoval dremež. V takih primerih je gospodinja krepko udarila z nogo ob. tla — v znamenje, da naj gospodar začne z novim odstavkom. Kajti zgo-. dilp se je večkra,t, da je gospodar v zaspanosti molil štirinajsto ali petnajsto Ce-IŠčeftO Marijo« namesto deseterih , ....
sspeuja ob gospodarskih i^oslopjih, je močno oopaljena. Da ni v neposredni bližini potoka, tbi bilo zgorelo vse. > Najžalostnejše pri tej uiesreči je, da bo moral veliko škodo trpeti {gospodar sam, ker ni bil zavarovan.
REČICA PRI LAŠKEM. Naša občina pospravlja nekatere mostove na občinski cesti, ©asi je v naši dolini lesa dovolj, je občinski <odbor naročil deske (mostnice) iz občine (Dol, da so jih morali voziti preko Kala. fMostnice so gnile in črvive ter malo vredne. IKaj pravite, kdo je pri tem zaslužil? (Od-Sgovor prihodnjič.)
SV. RUPERT NAD LAŠKIM. Znana kle-rrikalna kričača zopet napenjata vratove in jnapadata nas zavedne demokrate, ki prebira-imo «Domovino». Pravita, da naš list ni vre-'tden, da bi ga prijela v roke. Razumemo! List tberemo pošteni ljudje, vsi drugi pa, ki imajo (pekočo vest, se ga bojijo. Naši Koroščevci see kaj radi bahajo, kako so verni, vendar pa sso se misijona zelo izogibali. Ko bodo pri-iSle druge volitve, bo naša fara pokazala, da g«e na pristaših JDS napredovala. Ljudje spoznavajo, da so obljube klerikalcev pred vo-llitvami prazna slama in da klerikalci niso in me bodo storili nič pametnega ne za kmeta, me za delavca. — Kmet in delavec.
ŽIGMARCE. Odsek prostovoljnega ga-ssilnega drušva v Žigmarcah priredi na bin-kkoštni ponedeljek dne 21. t m. svojo vrtno vveselico na prostoru tov. Adolfa lica. Zače-t«tek ob 3. uri popoldne. Vabite se vsi prijatelji gasilstva. V slučaju slabega vremena se vvrši prireditev prihodnjo nedeljo.
pisalo, Brez dvoma pa leži veliko krivde tudi v nenaravni hlevski rejL Žival, ki nima pravega življenja, se tudi v spolnem oziru prej bolj nenaravno razvija m počuti. V resnici tudi opazujemo, da so jalovke po pašnih krajih bolj redke prikazni kakor pa po krajih, kjer je samo hlevska reja doma. Če pride krava iz pašnih krajev v izključno hlevsko rejo, potem ni nič čudnega, če prestane v gotovih slučajih tudi pojanje ali če se žival sploh ne obreji. In ravno tako se ta pojav bolj pogostoma prikazuje pri telicah, ki jih vzrejamo izključno le pri jaslih. Če manjka pogojev naravnega življenja, potem se lahko zgodi, da ostaja ves razvoj pomanjkljiv in da se kaže to navsezadnje tudi v pomanjkljivem razvoju vse spolnosti.
Imejmo po krajih s samohlevsko rejo tudi to pred očmi in skušajmo nuditi našim živalim vsaj nekaj priti':: za prosto gibanje na planem, naj si bo že na ta ali oni način. Živali morajo ven, da se gibljejo in zadostno izprehodijo, ker je to potrebno k pravilnemu razvoju in delovanju živalskega telesa. Živalim je treba gibanja, svežega zraka in solnca, ravno tako kakor vsem drugim bitjem, ki naj žive zdravo življenje. Posebno mladi živini je treba teh pogojev, da se nam ugodno in uspešno razvija. Potrebno je pa tudi za odraslo goved.
SCmutiiski glasnik
HLEVSKE JALOVKE.
Za kmetovalca je zmeraj težak udarec, če nmu ostane telica jalova. Dolgo je pričakoval, dda bo izredil dobro in lepo plemensko žival, ppa mu naenkrat splava vsa nada po vodi. VVes njegov trud je zastonj ! Ravno tako hudo jqe seveda, če postane prej dobra krava na-eenkrat jalova. V enem in drugem slučaju je šlkoda velika.
Kdo pa povzročuje to jalovost? — Njeni vvzroki so različni in se je o tem že mnogo
PREOSNOVE V KMETIJSTVU.
Skoraj vsaka večja pokrajina ima svoj poseben značaj v kmetijskem gospodarstvu. Utemeljeno je to v različnih krajnih in podnebnih razmerah, kakor tudi v različnih gospodarskih razmerah dotičnih krajev. Na podlagi bogatih izkušenj so se izcimile po teh pokrajinah razne smeri v proizvajanju kmetijskih pridelkov in tako govorimo danes o žitorodnih krajih, o živinorejskih krajih, o vinorodnih krajih itd. Razni kraji imajo tedaj svoj poseben pečat kmetijskega gospodarstva, ki se kaže tudi v raznih podrobnostih kmetijskega obrata. Težko je priti danes s preosnovami na dan, ki naj bi dosedanji način kmetijstva bistveno izpreminjale.
Opozarjam na to zaradi tega, ker so se po izvršenem državnem preobratu takoj slišali mnogi glasovi, da bo treba pri nas sedaj
skrčiti pridelovanje žita, omejiti prašičjerejo itd,, ker bo vsega dovolj in po dosti nižji ceni iz Banata in Srbije. Širile so se ti gla< sovi najbolj od strani takih, ki poznajo pre« malo pogoje našega kmetijstva. Danes vidimo, da so bila vsa ta domnevanja brc* podlage.
Take preostiove v kmetijstvu, kakor so n. pr. opuščanje žita, prašičjereja itd., se ne dajo izvajati, kakor bi kdo mislil, če površno presoja položaj naše nove države. Za take preosnove ni do sedaj še prav nobenega po* voda, ni potrebnih pogojev niti potrebe. Še najbolj je danes v naši novi državi prizadeto naše vinogradništvo, ker ne more t svojimi pridelki čez mejo. Tukaj je pač potreba, da se nadaljnje obnovljenje vinskih! nasadov omeji, oziroma ustavi, ker imamo že danes dosti več vina, kakor ga moremo spraviti v denar.
Bolj kot kakih preosnov pa potrebujemo vsestranskega izboljševanja našega kmetij^ stva. V tem pogledu nas čaka še veliko hvaležnega dela. Izboljšati moramo naše poljedelstvo, travništvo, našo živinorejo, sadjarstvo, vrtnarstvo itd. Tukaj so zakopani še bogati zakladi, ki jih moramo dvigati, da si. izboljšamo svoj gospodarski položaj. Naše rešitve ni iskati v kmetijskih preosnovah, anv pak veliko bolj v kmetijskih izboljšavah!
VAŽEN POOOJ ZA DOJEČE SVINJE.
Za doječo svinjo je važno, da ostane zdrava in da rada žre. Pujski potrebujejo dosti mleka, od dne do dne več. Zato je treba, da ima doječa svinja dosti pripravne klaje in da rada žre. Včasih se zgodi, da se ji tek ustavi in da neče jesti. Taki slučaji so zmeraj neprijetni in postanejo lahko tudi usodni za pujske.
Ako zgubi svinja tek in neče žreti, potem je najbolje, da pride svinja ven na prosto in na pašo. Pri spomladnih gnezdih jo najprej ozdravimo, če prenesemo rejo iz hleva ven na prosto. Zunaj na paši se taka žival najhitreje popravi in dobi najprej zopet svoj tek. Žival rije po tleh in poišče, kar ji najbolj ugaja za njeno zdravje. Zgubljeni tek ne pomeni namreč nič druzega, kakor pomanjkljivo, oziroma pokvarjeno prebavo. Ta se

Pri Mihavovih je služila za deklo Ur-bbanovčeva Katra. Dobro je vedela in po-zznaia vse kreposti gospodarja in gospo-ddinje. Bog varuj, da bi kdo obeh bil iz-vvedel, da je h Katri hodil vasovat Slaparjev kovač iz Lukovice; pa je vendar hodil itin še prav pogostokrat. Gospodinja je nmenda tu in tam malo posumila, kajti KKatra je bila včasih tako zaspana, da ji je ppri mizi zdrknila žlica ...
Znova je prišel neki večer h Katrci vvasovat njen ljubi Toinažek. Kaj vse sta scse pomenkovala, je težko uganiti. Pratike ziza bodoče leto menda nista sestavljala... PPetelini so že zapeli po vasi in budili ljudi, Jtiutranji hlad je vel z gora — Tomažek pa jeje še vedno bil v kamrici...
«0 mizerijaU se naenkrat spodaj za-ččuje klic gospodinje. To je pomenilo ogor-ččenje. ker Katre še ni bilo v kuhinji.
«Kar opravite se, mati l» odvrne Katra g&lasno iz kamrice na podstrešju, «takoj ppridem doli! ^
Premetena Katra pohiti po stopnicah tirna dvorišče in pograbi velik koS. <3ospo-(ttUnja jo ugledmi« upraSa:
:«Kaj boš s košem. Katra?* ■ -, ;
«1, mati, izpod strehe prineseni suhega zelišča za prašiče, da napolnim kotel!»
«Kako, ali nisi sinoči napolnila?*
«Nič hudega za to, mati, pa mi zvečer ne bo treba nositi....»
Katra zbeži po stopnicah, gospodinja pa ostane pri stopnjlcah na straži.
Katra se kmalu vrne s košem. Toda gorje! Preden stopi z zadnje stopnice v vežo, se ji utrga naramnica, Katrca omahne — iz koša na tleh pa se izvali Tomažek, ki je čepel v košu, pokrit z zeliščem.
Tedaj sklene gospodinja roki in vzdih-ne: «0 Katra, Katra! Tega zelišča pa ne bomo kuhali v kotlu. Zapomnila si boš, kdaj si v košu nosila zapeljivo hudobo!* In nesrečna Katra je morala še isti večer Iz službe.
V. Smole?:
V maju
Pristopite vsi k Jugoslovanski Matici!
Sedela sva na verandi. Čisto sama. Prijeten vonj cvetlic nama je udarjal nasproti. Vse okrog naju je molčalo, le sem in tja so zašumeli vrhovi kostanjev ter si skrivnostno šepetali o maju, o solncu in mogoče še o najini ljubezni. Ravno malo prej sem ji ukradel prvi poljub. Obmolknila je in zrla tja preko vasi po pisanih livadah, tja nekam daleč, daleč...
Okrenila se je in vzdihnila. Grudi so se ji dvignile in nehote sem jo stisnil k sebi. Nato se je nagnila, zaprla oči ter pričela vračati poljube.
Nisem se mogel odtrgati od njenih ust, dokler mi ni rekla: «Lojze, miruj, dovolj je!» In vendar je rekla to s takim glasom, kot — «poljubuj me, saj je maj!»
Šla sva tja preko polja v brezov gozd. Sama, sama sva hotela biti. Tesno drug ob drugem, da seni čul celo utripanje nje* nega srca, sva krenila proti domu. Poslo< vila sva se.
pa pri prašičih najprej popravi, če jim damo priliko, da si pomagajo s svojim naravnim nagonom zunaj na paši. Tam (robi žival, kar ji najbolj ugaja. Zelo ugodno vpliva pa tudi zadostno gibanje na prostem in na svežem zraku. Znano je, da pomaga tako gibanje že samo po sebi k boljši mlečnosti doječih živali.
Favnotako se pa tudi praseta veliko bolj počutijo, če pridejo z materjo ven na prosto in če se jim taka prilika vedno nudi. Taki «pašni» pujski se nam vse bolj razvijajo, kakor pa «hlevski» pujski, ki so navezani zgolj na življenje po svinjakih. Mlade pujske začnemo spuščati ven, ko so teden dni stari in tako poskočni, da se lahko umikajo starki. Na pašo jih je polagoma in od dne do dne bolj navajati. S tem jih najbolj utrjujemo in najbolj varujemo pred boleznimi, ki sicer rade napadajo «hlevske» pujske. Če je vreme ugodno, je tudi z jesenskimi gnezdi tako ravnati.
OBVEZNA REJA BIKOV.
Pri lanskih premovanjih so se obdarovani bikorejci kakor običajno zavezali, da bodo redili bike najmanj še eno leto. Zgodilo se je to s posebnimi pismi, kakršna se dajejo tudi takrat, kadar se delijo za nakup bikov državne podpore.
Dogajajo se pa slučaji, da oddajo taki obdarovanci in zavezanci svoje bike, ne da bi se količkaj brigali za svoje dolžnosti, oziroma obveznosti. Niti županstvu ne naznanijo tega, kaj šele, da bi naznanili tako odprodajo kmetijski družbi, oziroma oddelku za kmetijstvo, katerima bi se moralo pred odprodajo povedati vzroke, ki silijo gospodarja na odpravo bika.
Navadno se taka odprodaja izve šele pozneje, in sicer slučajno ali pa na naznanilo zasebnega interesenta. Taki slučaji bi se pa vendar ne smeli dogajati, sicer je vsa obveznost zgolj prazna beseda. To pa ne sme biti! Vsaka neutemeljena in predčasna oddaja bika je v tem slnčaja kazniva in najmanje, kar se mora v tem slučaju zahtevati, je to, da povrne bikorejec tisto premijo, ki jo je prejel in za katero se je zavezal, da bo redil bika še naprej.
Če je bik dober in se je oddal le zaradi pomanjkanja krme, potem bi se ga bilo lahko oddalo v skrajnem slučaju v drug kraj,
«Zvečer pridem na verando!» sem ji rekel ter ji stisnil drobne prstke. « Pridi, Lojze!»
Prišel sem. Bil je že mrak. Čez polje so se oglašali ubrani fantovski glasovi, ki so se bližali vasi. In midva sva uživala vso to krasoto brez besed.
Tako enolično in vendar polni lepote so nama minevali dnevi. Bližal se je konec maja. Dobila je iz inesta pismo, da mora oditi. Na predvečer njenega odhoda mi je prišla potrta nasproti, kakor bi slutila, da sva zadnjič skupaj in da bo rekla pozneje kedaj čez leta: «Ah, bilo je nekoč v maju.»
Dolgo časa sva kramljala. Naposled mi jc rekla: «Oditi morarn, jutri že zgodaj odpotujem.* S težavo je spravila te za naju tako strašne besede iz ust. Nisva se mogla kmalu ločiti. Poklicali so jo k odpočitku. Pošepetal sem ji v uho: «Silva, k tebi pridem.»	,
«Ne smeš, Loize!> *Samo k oknu?»
namesto da ga je dobil mesar. Marsikatera žival bi se bila na ta način lahko ohranila za našo živinorejo. Lahko bi se bilo pomagalo dobremu bikorejcu pa tudi s tem, da bi se mu pomagalo k nakupu potrebne krme, kakor se je to v enem in drugem slučaju tudi zgodilo.
če je pa moral bik iz hleva iz drugih vzrokov, n. pr. zaradi njegove nesposobnosti, hudobnosti in nevarnosti, potem bi se moralo tudi to naznaniti in podpreti.
Nepravilnemu in samovoljnemu postopanju je pa treba napraviti konec, ker trpi pod tem vsa okolica s svojo živinorejo. Obveznosti so zaradi tega, da se jih držimo!
TRAVNIK, POLN ZLATIC.
Če opazujemo naše travnike in jih primerjamo s travniki po drugih krajih, vidimo marsikaj, kar bi ne smelo biti. Prav sedaj, ko se razvija prvo cvetje, vidimo, da so nekateri travniki rumeni samih cvetočih zlatic. Tako cvetje ni dobro znamenje za travnik. Te rastline ne dajejo dobre krme, ampak io nasprotno kvarijo. Vse te rastline, ki jih poznamo z imenom zlatice, so za travnike malovreden plevel in bi bilo veliko bolje, ako bi jih sploh ne bilo. Nekatere vrste zlatic imajo celo strupene in škodljive snovi v sebi. Na paši se iih živina ogiblje. V senu jih pa ne more izbirati in tako prihajajo v želodec, kjer gotovo ne učinkujejo dobro.
Zlatice bi morali preganjati. Nekatere so večletne. Poglavitno se pa pomnožujejo s semenom, ki nam do košnje že odpade. Odtod si tudi razlagamo, da je ta plevel po nekaterih travnikih tako razširjen.
Pri nas nismo vajeni za travnike kaj posebnega storiti. Kvečjemu, da jih pobranamo in pognojimo. V takih primerljajih je pa potrebno, da jih tudi oplevemo, da se znebimo nadležnega plevela. Zlatice preganjajmo s tem, da jim cvetje o pravem času osmukamo. S tem zabranimo, da ne napravijo semena. Če se plazimo po njivah in plevemo pšenico in drugo žito, zakaj bi se travnikov ne lotili, če so tega potrebni.
Človeka boli, če vidi, da raste namesto dobrih trav in detelj ničvreden plevel, ki kvari rušo in znižuje pridelke.
Tudi na travnikih je treba s plevelom obračunati! Plevel, ki se prikazuje v takih trumah kakor zlatice, da je vse rumeno od cvet-
«Naj bo, pridi torej!»
Zamolklo je tolklo v vaškem zvoniku dvanajst udarcev, ko sem prišel pod njeno okno. Potrkal sem enkrat, dvakrat in odprla je. Sklonila se je. Videl sem, kako so se ji dvigale prsi pod tanko tkanino. To ni navaden sestanek. Kri mi je viharno plula po žilah. Stala je pred mano kakor vila z razpletenimi lasmi, polnimi lakti, lepim belim vratom ... Poljubljala sva se in sam ne vem, kdaj In kako sem se naenkrat znašel v sobi pri njej. Minevale so ure pod viharjem poljubov na Usta, na lase, vrat... Ni se branila...
Proti jutru sem odhajal. V srcu mi je bilo čudno, čudno... Še nekaj pisem je bilo med nama. Minul je najlepši mesec maj moje mladosti. Odpadlo je listje, prišla je starka zima in z njo tudi — konec najine ljubezni.
In sedaj v maju plakam, po duši starec, brez ljubezni, ki jo je strla usoda, da se fe vsula kot pomladno cvetje.
Ja, se mora zatirati f če ni drugače pa z obnovitvijo travnika. Travniška ruša bodi res iz trav ne pa iz plevela!
SLAB GRAH.
Ne mislim tukaj na kako slabo vrsto graha, ampak na njegovo slabo rast, ki se lahko sedaj spomladi tu in tam opazuje.
Ta slaba rast prihaja navadno odtodr ker se grahu ne gnoji in ker pride na zemljo, ki je od prej premalo ugnojena, pa naj si bo na vrtu ali pa zunaj na njivi. Pri grahu in pri stročnatih rastlinah se je raznesla misel, da jim sploh ni treba gnojne zemlje, ker izhajajo brez dušika v zemlji in so te rastline sposobne, prisvajati si toliko dušika iz zraka, kolikor ga potrebujejo za svoje življenje in za svoj razvoj. Godi se to s pomočjo tistih malih gomoljčic (gobic), ki se razvijajo na koreninah teh rastlin. In da je dosti ustreženo, če pri teh rastlinah skrbimo le za fos-forno kislino in za potrebni kalij.
V	resnici pa to ne drži, ampak je treba tudi pri grahu in njemu sorodnih rastlinah skrbeti za dušik vsaj toliko časa, dokler se grah ne vkorenini dobro in ne napravi s pomočjo zadostno razvitega listja tistih gomoljčic na svojih koreninah, ki so potrebne za prisvajanje zračnega dušika.
V	prvem času potrebuje grah in potrebujejo druge stročnate rastline zadosti dušika v zemlji, sicer se v prvi mladosti ne morejo uspešno razvijati To je pa merodajno' tudi za vso poznejšo rast! Grah je treba zaradi tega saditi na zemljo, ki ima za prvo potrebo še dosti dušičnate moči v sebi, tedaj na prostore, ki so od prej še dosti gnojeni. Če je pa zemlja preveč izpita (izsesana), mu pa moramo gnojiti in mu v tem slučaju dobro preležen gnoj ali dober kompost ne bo škodoval, ampak mu je naravnost potreben.
Svež ali sirov gnoj mu pa ne ugaja, ker nam v tem slučaju zaradi preobilega dušika prebohotno raste in premalo rodi.
Obrtni glasnik
o Izlet celjskih obrtnih vajenk in vajencev dne 10. t. m. je izpadel povoljno. Vajenci in vajenke so si ogledali v Šoštanju Vošnja-kovo tovarno za usnje. Pri odhodu iz Šoštanja je imel g. Volk lep nagovor na vaje-ništvo in učiteljstvo. Poudarjal je potrebo obrtnošolske izobrazbe za naš naraščaj ter> ugotovil, da se napredno obrtništvo zaveda tega vprašanja in podpira obrtno šolstvo z vsemi močmL
o Razstava vajeniških del v Celju je naredila v splošnem dober vtis, vendar so bili tu in tam še nedostatki, katere bo v bodoče i treba popraviti, ker le tako bo imela obrtna nadaljevalna šola popoln uspeh.
CSos&Gclarslno
KMETIJSKI POUK PO DEŽELI.
Oddelek za kmetijstvo priredi naslednja strokovna predavanja, in sicer
Na Kranjskem:
Na binkoštno nedeljo, 20. t m.: v Rib-nem na Bledu, o gnojenju z umetnim in hlevskim gnojem (Suštič), v Žireh, o splošnem kmetijstvu (A. Matjašič), na Trati in Poljanah, o živinoreji (Hladnik).
V nedeljo, 27. f. m.: v Mirni peti na Dolenjskem, o živinoreji m kmetijski organiza-
riii (Gregorc), v Žalni, o poljedelstvu, živinoreji in travništvu (Jereb), na Bohinjski Beli, o gnojenju z umetnini in hlevskim gnojem (Suštič) in o izreji molzne krave (Pevc), v Zagradcn, o reji plemenskih bikov in telic in sadjarstvu (Kafol), v Leskovcu pri Krškem, o gnojenju (Ambrož), o izreji molzne krave (Pevc), v Sp. Logu, o splošnem gospodarstvu (Zdolšek), v Semiču, o zadružništvu (Konda), na Krtini (okr. Kamnik, o živinoreji (Marinček).
Na štajerskem:
Na biakoštno nedeljo, 20. t. m.: na Ptujski gori, o gospodarstvu (J. Zupane).
Na binkoštni ponedeljek, 21. t. m.: v Št. Janžn na Vinski gori, o živinoreji (Wernig), v Zg. Hudinji, o svinjereji (Al. Zupane).
V	nedeljo, 27. t. m.: v Šmartnem pri Slo-venjgradcu, o prašičjereji in perotninarstvu (Wernig), pri Sv. Lovrencu ob Prožinu, o živinoreji (Al. Zupane), v Stoprcah, o gospodarstvu (J. Zupane), v Ižekovcih v Prek-murjn, o govejih in svinjskih hlevih (Vojsk), v Vavčji vasi-Rankovci v Prekmurju, o sadjarstvu in živinoreji (Pavlica).
V	ponedeljek, 28. t. m.: v K rogu -Sv. Bolfenk, o trtoreji (Fr. Matjašič).
GOBE PRIČENJAJO RASTI.
Kakor poročajo, se po nekaterih krajih naše slovenske domovine že pojavljajo jurčki (gobani, golbaji). Lani jih je bilo silno mnogo in so jih pri nas precej nasušili. Čim bo padel prvi topel dež, je tudi letos pričakovati dosti gob. Žal le, da poznajo pri nas komaj kakih 8 do 10 vžitnih gob, dasi jih raste v naših gozdovih v večjih množinah vsaj 50, ki so vžitne.
Med našim ljudstvom so najbolj znane kot vžitne nastopne gobe: jurčki (gobanji ali golbaji), lisičke, turki (pobi), medvedje tace, zajčji uhlji, sivke, štorovke, šampinjoni (kuk-maki), smrčki (mavrohi) in še nekatere druge. Največ je oa ljudi, ki še teh ne poznajo. Zato pri nas segnije po gozdovih ogromno gob, ki bi dajale dosti zaslužiti nabiralcem, vrh tega pa bi si jih lahko nasušili, shranili v jesih in drugače konservirali za domačo uporabo. To se zelo izplača, ker imajo gobe izredno dosti redilnih snovi.
Kdor pozna dosti užitnih gob, temu se posebno izplača nabiranje. Res strupenih gob se nahaja v naših gozdovih komaj kakih 10 vrst Mnogo jih je seveda, ki sicer niso strupme, toda zaradi svojega grenkega in neprijetnega okusa niso vžitne.
Na vsak način pa je treba pri nabiranju gob največje previdnosti. Škodljive in zdravju nevarne postanejo tudi stare, gnile in z vlago prenapojene užitne gobe.
Pri nas se za spoznavanje gob sploh premalo stori. Že v ljudskih šolah bi se morali učenci in učenke temeljito poučevati o gobah. Pri bogastvu užitnih gob v naših gozdovih in na travnikih bi bil tak pouk zelo plodono-sen, ker bi nabiranje gob prineslo Sloveniji vsako leto lahko mnogo milijonov.
H koncu moramo še opozoriti na mnoge prazne vere našega ljudstva, ki pravi, da so vse gobe strupene, ki prerezane ali pretrgane počrnijo, ki izcejajo soke ali ki med kuhanjem počrnijo srebrno žlico. To ne drži, kajti n. pr. ravno turki, ki so zelo dobre gobe, pretrgani počrnijo, dočim ravno strupeni kuktnak ali krompirjevka ostane pretrgana lepo bela in še prijeten okus ima. Ta stru-
peni kuktnak ali krompirjevka raste najrajši na njivah ali blizu njiv in je smrtonosna. Pred njo se je treba posebno paziti, ker se zlasti v mladem stanju lahko zamenja z užitnim kukmakom ali šampinjonom. Užitni kukmak spoznaš najlaže po rožno-rdečkastih, v starosti čokoladnih lističih pod klobukom, dočim so pri strupenem kukmaku lističi vedno beli.
Kdor se za nabiranje gob zanima, naj se da temeljito poučiti od kakega dobrega poznavalca gob. Pri nas bi se tudi izplačalo, če bi imeli za to posebnega potovalnega učitelja, ki bi po deželi prirejal po gozdovih poučne tečaje,
TRŽNI PREOLED.
ŽITO: Cene nekoliko nazadovale doma in v inozemstvu. Izgledi letine so pri nas in v drugih državah zelo dobri. Vreme je bilo povoljno, le nekaj dežja bi bilo potrebno. Zadnje dni so bile v Vojvodini za 100 kg postavno vojvodinska postaja nastopne cene v dinarjih: pšenica 440 do 450, rž 365 do 375, ječmen za pivovarne okrog 325, ječmen za krmo okrog 300, turščica žolta 250 do 275, bela okrog 300, oves 280 do 290, moka št. «0» 675 do 705, otrobi drobni 160 do 180, debeli 250, fižol pisani 500 do 600, beli 600 do 650.
ŽIVINA. Cene goveji živini nazadovale, ker se malo izvaža v Italijo, cene svinjam poskočile. Na mariborskem sejmu 8. t. m. so bile za kilogram žive teže nastopne cene v kronah: debeli voli 60 do 64, poldebeli voli 52 do 59, plemenski voli 47 do 51, biki za klanje 43 do 54, klavne krave debele 50 do 52, plemenske krave 42 do 49, krave za klobasarje 30 do 40, molzne in breje krave 38 do 47, mlada živina 40 do 57 kron. Mesne cene so bile za kilogram: volovsko meso prvovrstno 100, drugovrstno 96, meso bikov, telic, krav 90, telečje meso prvovrstno 100, drugovrstno 96, svinjsko sveže meso 140 do 160 kron.
VINO: Slaba prodaja, nič izvoza. Hrvatska vina se tržijo po 2 Din 50 par do 3 Din, vina iz Vršca po 1 Din 50 par, vukovarska vina 4 do 5 Din, mitroviška 6 do 9 Din, vina iz Nove Gradiške po 5 do 6 Din, štajerska povprečno po 7 do 14 Din za liter.
JAJCA: Blaga dovolj. Jajca iz Jugoslavije se izvažajo v Anglijo in Švico, dočim jih v Italijo gre malo. Zadnji teden se je prodajal komad po 1 do 1 Din 25 par.
= Vrednost našega denarja. Dne 14. t. m. se je dobilo na zagrebški borzi: 1 dolar za 95 in pol do 96 Din, 100 češkoslovaških kron za 285 do 287 Din, 100 laških lir za 470 do 472 Din 50 par, 100 francoskih frankov za 630 do 640 Din, 100 avstrijskih kron za okoli 13 par, 100 nemških mark za okoli 21 par, 100 madžarskih kron za okoli 1 Din 85 par. — Na curiški borzi se je dobilo istega dne 100 Din za 5 švicarskih frankov 80 santimov.
— Obtok bankovcev v naši državi. Dne 30. aprila je bilo v naši državi v obtoku za 5 milijard 459 milijonov 172 tisoč 760 dinarjev papirnatega denarja.
= Zadružna banka v Ljubljani je imela te dni svoj občni zbor. Ta naš najmlajši denarni zavod je pokazal že zadovoljiv uspeh. Izplačala se bo šestodstotna clividendia, to je 24 kron na delnico.
= Za III. ljubljanski vzorčni veliki sejem, ki se vrši od 1. do 10. septembra, se je letos priglasilo tudi veliko inozemcev. Razstavile
bodo češkoslovaške, poljske, avstrijske, nemške, belgijske, francoske in italijanske tvrdke. Opozarjamo pa vse domače pridobitne kroge, da je veliki sejem v prvi vrsti namenjen domači obrti in industriji in da se bo v prvi vrsti oziralo na domače firme, če bodo pravočasno poslale svoje prijavnice.
= Ameriško mast so pričele uvažati nekatere zagrebške tvrdke, ker je zelo poceni in je prav dobra.
= Izvoz lesa preko Rakeka je zopet dovoljen.
= Izvoz živine iz Rumunije bo s 1. junijem zopet dovoljen, in sicer bo rumunska vlada določila, katero število se bo smelo izvažati.
= Cene železu so se znižale v Avstriji, v Češkoslovaški in v Nemčiji.
= Italijanska tkaninska industrija se nahaja v zelo težkem položaju, ker ne more razpečati svojega blaga. Zato mnogi obrati omejujejo delo.
Beležke
-j- Na potu k združenju naprednjakov na Štajerskem. Dne 6. t. m. se je vršilo v Središču zborovanje demokratske stranke, samostojne kmetijske stranke in drugih naprednjakov iz vsega ormoškega okraja. Vsi zborovalci so soglašali v tem, da je potrebno skupno delovanje. Ormoškemu okraju naj bi sledili tudi drugi deli Slovenije. Saj se morajo končno vsem različnim naprednim strujam v Sloveniji odpreti oči, da se pred popolno klerikalno poplavo rešimo le v skupnem nastopanju. Zadnje volitve so dovolj jasen dokaz za to.
+ Večna trompeta. Tako bi lahko imenovali «Domoljuba», ki neprestano pridi-guje o avtonomiji in centralizmu. Centralističnih strank pri nas ni, temveč so samo unitaristične. Ako se država razdeli v oblasti, pač to ni centralizem. «Domoljub* se sploh ne trudi dosti, da bi podrobneje razložil, kaj je avtonomija, temveč hoče buditi, oziroma držati v narodu domnevo, kakor da je avtonomija nekaka deveta dežela, kjer letijo pečeni golobi sami v usta. Ne bi na take «Domoljubove» avtonorije niti odgovarjali, toda ljudje se preveč nalezejo klerikalne farbarije, če jim nihče ne odgovarja.1 Zato povemo, kar uvideva prav vsak količkaj razmišljajoč človek, da bi bilo treba v avtonomiji istotako delati, kakor doslej, istotako služiti vojake, istotako plačevati davke. Vrh tega pa bi morali zato, ker bi imeli državico v državi, plačevati še večje davke za več uradništva, za posebne slovenske ministre in drugo, kar bi z avtonomijo dobili. Sicer pa «Domoljub* samo še pridiguje o avtonomiji, na katero pa je dr. Korošec pred belo Pašičevo brado že pozabil.
-f- Klerikalna podpora vladi ima tudi to posledico, da je njihovo časopisje postalo še ogabnejše in drznejše. Mariborska «Straža». skoro od prve do zadnje črke ni drugo kakor smrdeča zastrupljevalnica ljudstva, ki daleko poseka po lažeh in sirovosti tudi vse druge klerikalne liste. Gorje ljudem, če nimajo druge duševne hrane, ker ne bi postali samo Balkanci, katera beseda je «Straži* tako osovražena, temveč pravi bratci afriških ljudožreev.
V šoli.
Učitelj: «Kako dolgo sta bila Adam in Eva v raju?*
Učenec: «Dokier niso dozorela jabolka.te
§*rosvettt
Petrovič Peter: Ploha. Vesela' vaška igra v treh dejanjih. Ljubljana 1923. Zbirka o Oder s 4. zvezek. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Cena s poštnino vred 11 Din 50 par. — Razni gledališki odri po deželi bodo z veselje ni sprejeli novo izišlo Petrovičevo dramo «Pio!io:>, Ki se jo letos z velikim uspehom vprizorila v ljubljanskem gledališču, pa jc pripravna tudi za odre po deželi.
iekolstvo
OTVORITEV SOKOLSKEGA DOMA ZA POLJANSKO DOLINO
se vrši v nedeljo. Nihče, ki sokolsko čuti in se zaveda pomena in nalog sokolstva, naj ne zamudi prilike, da bi v nedeljo ne pohitel v Poljansko dolino. Istotako, domačini, udeležite se slavnosti polnoštevilno.
Pri zadnjih volitvah so se nekateri ustili, meti njimi tudi posvečeni gospodje, da bodo porabili, ec. zmagajo, prostore Sokolskega doma v vse druge namene ter razpustili in razgnali sokolsko društvo. Pokažimo ta dan, da se ne damo razgnati, da smo močni neustrašni, ter da je ni sile, ki bi nam kljubovala. To sc pa pokaže le z mnogobrojno udeležbo.
V nedeljo naj se glasi sokolska koračnica in naj odmeva sokolski rog po Poljanski dolini ter kliče rojake v armado, katero je zastopal in vodil naš poljanski rojak dr. Ivan Tavčar, ki je legel s to mislijo tudi v grob. Na svidenje!
MAJSKI IZLET RIBNIŠKEGA IN SODRA-ŽIŠKEGA SOKOLSKEGA NARAŠČAJA
se je vršil 6. t. m. za celokupni naraščaj pod vodstvom prednjakov in učiteljev na razvaline Ortneškcga gradu.	____
Bila jc lepa majska nedelja, ko so se popoldne pomikale dolge vrste malčkov v pisanih odelih, Sodražanje preko Sinovice-Hudega konca, Ribničanje pa iz nasprotne stran i preko Ortneka. Daleč na okoli se je razlegalo petje «Hajdmo mi Sokoli» in vsi so bili kljub naporni poti dobro razpoloženi. Prišedši do vrha sta se oba naraščaja krepko pozdravila, nakar se je vršil mali oddih. Ndtaterc so starši dobro preskrbeli s prigrizkom, za ostale so skrbeli voditelji iz svojih nahrbtnikov. Ker se ni moglo vsem postreči z vodo, se je kmalu iztaknil čisti studenec in tako se je vse zadovoljilo.
Po oddihu se je začelo ogledovanje razvalin v posameznih oddelkih in so voditelji razkazali vse zanimivosti nekdanje trdnjave. Brata Zvaršnik in Ivane sta razložila zgodovino, ki smo jo poslušali s posebnim zanimanjem.
Grad so sezidali grofje Ortenburški. Ko je leta 1420. njihova rodbina izumrla, je prišel grad v last celjskih grofov, in ko so ti izumrli (leta 1456.), pa v last avstrijskih cesarjev. Iz cesarjevih rok so grad prejeli Lam-bergi itd. V letu 1515. se je vršil kmetski upor in so prišli uporni kmetje tudi pred Ortnek, kjer se je pa Jos. pl. Lamberg hrabro branil. Naraščaj si je ogledal tudi temnice globoko pod zemljo, kamor so spuščali upornike. V letu 1528. so prihrumeli v deželo Turki, ki so v tej pokrajini grozovito divjali ter požgali vse vasi na okoli. Zaradi tega se menda imenuje tudi najbližja vas Hudi konec. Zlasti leta 1546, je grad zaradi
napada Turkov veliko trpel. Blizu Grfo&a, za lučaj komaj od njega, je stal grad Oten-štajn, katerega si . je za stanovanje sezidal neki ortenburški grof. Gotovo pa je, da je bil enkrat Ortneški grad last dveh bratov in ker se nista mogla pogoditi, kako bi stanovala, si je grof Oton svoj grad sezidal ter ga imenoval Otenštajn. Končno smo si ogledali tudi v bližini stoječo kapelico, kjer je grobnica nekdanjih slavnih ortneških grofov.
Naraščaj se je vidno zadovoljen vračal pod vodstvom prednjakov domov. Malčki so kesneje razkladali mamicam o lepo uspelem izletu in nekateri starši so izrazili željo, naj bi se še večkrat priredili slični zleti.
Istega dne je priredilo tudi sokolsko društvo Velike Lašče in Ribnica svoj članski izlet na Grmado, člani in članice društva So-dražica ter del Ribničanov pa na razvaline gradu, nakar se je članstvo vseh treh društev sešlo v Ortneku, odkoder so se nekateri z vlakom vrnili domov. Taki zleti naj bi se vršili še večkrat!
Sokol Jcžica. Prihodnje predavanje «o solnčenju» bo izjemoma danes v petek 18. t. m. ob pol 9. zvečer v društveni sobi. Vstop prost. — Prosvetni odsek.
Farovški davki
Te dni se je vršila na Vinici obravnava med Vrhovci in njihovim bivšim župnikom Jeričem. Tri milijone tristotisoč kron in še nekaj znaša žtipnikova birska terjatev za dve leti. To biro terja župnik od 93 posestnikov.
Terjatev je pokrajinska uprava potrdila in dala nalog okrajnemu glavarstvu, da jo potom rubežni izterja. Zaslišala pa ni Vrhov-cev, da bi zvedela in se prepričala, ali je ta terjatev tudi pravilna, temveč je obsodila Vrhovce v plačilo. Že sama vsota 3,300.000 kron bi morala vzbuditi sum, da je neopravičeno pretirano sestavljena, kar tudi Vrhovci lahko dokažejo, žal, da jih nihče ne vpraša in ne posluša.
Tu se nam nudi nov dokaz brezvestnega klerikalnega hinavstva. Klerikalci neprestano vpijejor da terja država od kmetov preveč davkov, pri tem pa farovži naravnost na brezvesten način odirajo naše kmete. Ker postaja v zadnjem času to breme za naše kmete vedno težje, se morajo v tem oziru enkrat odločno storiti potrebni koraki, da se olajša kmetom ta velika krivica. Če se ne motimo, obstoja zakon, na podlagi katerega je mogoče kmetom biro odkupiti za prav malenkostno vsoto. K tej zadevi se še povrnemo! Tlake, ki jo naš ubogi kmet dela farovžem, mora biti konec!
Zgodbe o Radiiu
Radič je ciganske brvi. — Radičeva nestal-nost. — Kaj bo z njim?
Stipa Radič ima kot predsednik hrvatske republikanske stranke za seboj ogromno večino hrvatskega preprostega ljudstva. O možu, ki ima v zgodovini prav za prav malo sebi sličnih pojavov, posnemamo po uglednem beograjskem listu «Politiki» nastopne značilne črtice:
Prvo dejstvo, ki je usodno za Radičevo naravo, je to, da se v Radičevih žilah pretaka ciganska kri. To trdijo vsi njegovi rojaki. V rojstnem kraju Radičevem je naseljenih mnogo tako zvanih <belih ciga-
nov*. Davno so se tam naselili, pomešali se med domačine in počasi začeli izgubljati svojo ožgano cigansko polt. Kri pa je ostala ista. In poleg nje tHdi znani nepri« jetni vonj, ki ga izločujejo ciganski ljudje. In baš ta vonj je pri Radiču posebno močan, da komaj vzdržite v njegovi neposredni bližini. Cigani se radi potepajo po svetu. Radiču to dandanes ni potrebno, ker ima lepa posestva. Zato pa se Radič potepa s svojo politiko. Dokler je bil reven študentek, se je selil z ene gimnazije na drugo; ko je bil visokošolec, je odpotoval iz Zagreba v Prago, nato v Pariz, pa v Petrograd in vsepovsod okrog. Danes je le še politični potepuh, odvraten, sebičen in grabežljiv.
Že v dijaških letih je počenjal razne nepotrebne izpade samo zato, da je obrnil pozornost na sebe. Jezi ji v, nasajen, kričav •— to so bila vedno glavna sredstva za reklamo njegove osebe. Nekoč so ga zaradi drznih inedklicev spravili v zapor. Hoteli so ga obsoditi, toda neki pameten sodnik je takrat — pred tridesetimi leti — dejal, da je bolje, oddati ga v blaznico nego v ječo. Rešili so ga zdravniki, ker popolne blaznosti niso mogli ugotoviti. To jc razumljivo, ker se taka natrkanost, kakor jo čuti Radič, nikoli ne da jasno konstatirati. In tako je Radič namesto blaznik postal mučenec, dobil je namesto železne srajcc — sijaj političnega mučeništva.
Čira je Radič po prestanem zaporu postal neke vrste narodni «mučenec», je začel živeti na račun svojega «trpljenja::. Čisto brez sramu je pobiral in sprejema) milodare. Prejemal jih je od mnogih strani in je začel prav dobro živeti. Najbolj ga je podpiral nedavno umrli veliki hrvatski ? narodnjak dr. Grga Tuškan, ki je sam bil kot iskren Jugoslovan obsojen v ječo. Tu-, škanu so vzeli doktorat in advokaturo. Ko se je vrnil iz ječe, jc moral odpreti kavarno, da se je preživljal. Spočetka mu je šla slaba, nato pa vedno bolje in je z odprto roko začel podpirati Radiča. O počitnicah jc Radič vedno prihajal k Tuškanu, kjer se je dobro mastil in dobil tudi po par kronic, da je lahko delal izlete po okolici. In na teh izletih je Radič med kmeti agitiral proti Tuškanu, pri katerem se je istočasno gostil, in ga slikal seljakom kot «starega bedaka...».
Neko nedeljo je imel Radič v zagorski vasi političen shod. Župnik ga je dobro pogostil. Ko pa je Radič začel zborovati, je seljakom razložil, kaj vse je dobrega obedoval pri župniku in nato vprašal zboro-valce: «A!i se tudi vi tako mastite s purani in poticami?« — »Nikakor,» so odgovorili seljaki. — « Vidite,» je nadaljeval Radič, «tudi jaz ne, ker sem poštenjak in zato siromak. Vaš žuonik, ki ničesar ne dela, pa ima vsega v izobilju!®... Tako izgleda Radičeva hvaležnost.
V Slavoniji je Radič nekoč prišel v imovito kmetsko hišo. Opazil je, da so ljudje nobožni. Za večerjo so mu prinesli poseben čist krožnik, vilice in nož. Toda Radič je vse odklonil, češ, da hoče istotako zajemati iz skupne sklede kakor domači. Postlali so mu lepo visoko posteljo. Radič ni maral vanjo, temveč se je preračunano hotel odpraviti na slamo. Ko so ga končno le odpravili v spalnico, je par-krat odprl vrata in na tleh kleče glasno opravljal večerno moKtev. Ko je gospodar
! zaprl vrata, jihSe Radič zopet odprl in Se i glasneje inelit, da so ara vsi culi. In prosil i jc v-, molitvi Boga ssa. svobodo in srečo i svojega hrvatskega seljaka, da bi mu ži-I .vina ne pokrepala in toča ne pobila polja. Razumni slavonski seljak je končno močno zapahnil vrata, nakar je tudi Radič utihnil s svojo pobožnostjo. Drugo jutro je seljak prav na kratko odslovil Radiča, svojim sosedom pa je povedal: «ZagnusiI se mi je ta cigan, ker sem spoznal, da je navaden farizej.«
Pred več leti je Radič povabil k sebi prijatelje na kosilo. Otroci njegovi so bili še v zibelki. Ko so začeli jokati, je Radič vstal od mize, potegnil iz zibelke mokre plenice, ožel jih s svojimi rokami in nato zopet mirno sedel na. stol in z mokrimi rokami začel rezati kruh ... Ljudje pravijo, da se Radič nikoli nc koplje in da se sploh boji vode. Poleti, kadar se poti, je nemogoče vzdržati v njegovi neposredni bližini. Pač pa je nagnjen k alkoholu. Noben dan ni popolnoma trezen. Njegovi prijatelji so mnogokrat v zadregi, ker ga morajo vleči iz blata. Zato vedno pravijo, da se ne sme vzeti resno, kar blebeta Radič...
Med vojno je Radič pošiljal cesarju Francu Jožefu I. brzojavne pozdrave in pisal pesmi v njegovo slavo. Po prevratu pa je na mah postal največji republikanec in je s svojo neprimerno demagogijo za-telcbanil množice hrvatskih seljakov.
Kako je mogoče, da tak človek, kakor je Radič, vleče za seboj stotisoče ljudstva? Stvar je prav enostavna: Nepoučeni kmetje se dajo varati od njegovega brezvestnega hlinjenja. Nihče jih natanko ne pouči o njem; Radi.čevi znanci in zagreb ški izobraženci ga sicer mrzijo, a si ne upajo nastopiti proti njemu, temveč se mu tiho pokorijo, da jih vsaj pusti v miru Vedo pa, kar mora vedeti vsak razumnik ki enkrat spozna Radičevo bistvo, da bo Radič enkrat tako nizko padel kakor sedaj visoko leta... Njegova najbližja bodočnost je — v blaznici.
Navedli smo te podatke, da naše ljudstvo ne le spozna Radiča, temveč more preceniti tudi one, ki so se z njim začeli bratiti. Med Radičevitni pobratimi se nahaja sedaj tudi dr. Korošec. Prav nič mu ne zavidamo tega okusa, katerega bo mogoče kmalu obžaloval. i.
Novosti
BINKOŠTI.
O Binkoštih se je sveti Duh v obliki gorečih jezikov pojavil nad glavami zbranih apostolov. In s tem jim je bilo dano, da so razumeli vse jezike, podali se v prek in šir med narode in jim razlagali nauke velikega svojega Učitelja.
Da bi nam bil dan jasen razum, spo-, Znanje dobrega in sinotrenega v vsem dejanju in nehanju — to je naše priporočilo na Duhovni praznik. Da bi nam to bilo naklonjeno, vse ostalo nam bo pridano po sebi!
Tekom petih let po ujedinjenju smo Slovenci doživeli že marsikaj. Prerekati smo se začeli kmalu, onegaviti sem in tja, navadili smo se iz muh. ustvarjati slone in dali duška svoji razburkanosti pri poslednjih volitvah. Slovenci smo se navzeli v svobodi svobodnega, zabavljanja,- svobod-
nega kričaštva, svobodnega zavračevanja erivde na drugega! Sami ne maramo biti erivi ničesar, sami vemo in znamo vse najbolje, sami si bomo postlal! avtonomijo n iz nje prešali med in mleko,
Pomilovati je treba vsakogar, ki se ne mara s ponosom zavedali, da njegova domovina ni več stisnjena med ozke ograje, temveč se razprostira široko od Maribora do Ohrida. Bogata in rodna, je ta zemlja,, v sebi čuva neizmerne zaklade, do katerih vodi le en ključ: delo! Toda mi, troedini bratje, ne režemo globokih brazd v jugoslovansko njivo, temveč se raje prepiramo in politiziramo.
Da bi nam bil dan jasen razum m trezen preudarek, da vendar že enkrat za-režemo brazde! Binkoštni prazniki zelenijo v pestrem razkošju narave, široka njiva od Jadranskega morja do Timoka dehti sveže in bujno. Ne bodimo več šalo-barde, temveč delavci, razumni in resni!
<sStankovič» v Sloveniji. Najboljše srbsko pevsko društvo «Stankovič» je prošlo soboto prišlo gostovat v našo domovino. Njegova pot po Sloveniji je bila uprav veličastna manifestacija narodnega edinstva in bratstva. Koder so se vozili dragi srbski gostje, jih je naše ljudstvo burno pozdravljalo, streglo jim- in jih obsipalo s cvetjem. V Ljubljani, Celju in Mariboru, kjer je društvo priredilo koncert, je številno občinstvo prekipevalo navdušenja. Sprejem «Stanko-viča» med Slovenci je dokazal, da je vsa klerikalna gonja proti jugoslovanskemu narodnemu bratstvu le utrdila in poglobila bratsko zavest med probujenimi slovenskimi sloji. «Stankovič» je iz Slovenije gotovo odnesel najlepše vtise.	......
*	Udeležba pri pogrebu judenburških žrtev. Da se omogoči kolikor mogoče častna in mnogobrojna udeležba ljudstva pri pogrebu judenburških žrtev, bo odbor za prevoz judenburških žrtev skušal od železniških uprav izposlovati vozne olajšave. V svrho kontrole je potrebno, da ima odbor pravočasno prijavljena imena vseh onih, ki se nameravajo udeležiti pogreba v Ljubljani in ki žele uživati vozne oljašave. Zlasti pozivamo društva in korporacije, da s svojo mnogoštevilno prisotnostjo pri pogrebu povečajo veličastnost dni prevoza in pokopa in na ta način dokažejo, da se klanjajo duhu žrtev za našo svobodo. Prosimo, da ona društva in korporacije po deželi, ki se nameravajo pogreba udeležiti, to odboru (na naslov dr! Tone Jamar, Prešernova ulica 5) prijavijo in navedejo število onih svojih članov, ki žele imeti vozne olajšave. V prijavi naj bo tudi izjavljeno, ali in kakšna bo udeležba v slučaju, da vozne olajšave ne bi bile priznane. Prevoz se izvrši vsekako v mesecu maju.
*	Prevoz jttdenburških žrtev. Na odbor prihajajo dopisi za informacijo glede udeležbe pri izkopu žrtev v Judenburgu. Odbor naznanja, da se izkop v Judenburgu vrši brez vsakih posebnih svečanosti ob večerni uri in asistenci predpisanih uradnih oseb. Pri izkopu bo navzoč samo en odposlanec odbora, ki mora po predpisih potem tudi spremljati vlak, ki bo vozil rakve v domovino. Radi tega priporoča odbor, da oni, ki so nameravali oditi v Judenburg, to opuste. Ako pa hočejo prisostvovati izkopu, morejo to storiti le na lastne stroške.
Ivan Kvac +. Prejšnji torek je po krat-
nivši petdeset let. Pokojnik je 20 let služboval v Smartnem in je bil splošno priljubljen pri vseh faranih. Ker je bil vedno navdušen narodnjak, so ga avstrijske oblasti med vojno preganjale in kot prostaka poslale na fronto, kjer si je tudi nakopal kal bolezni. Bodi vzornemu vzgojevalcu in blagemu možu ohranjen trajen spomin!
*	Smrtna kosa. Na Vrhniki je umrla gdč. Marija Jesenovee, oficijantinja pri najvišjem zagrebškem sodišču. — V Mariboru je na posledicah malarije, dobljene na italijanski fronti, nenadno preminul in-ženjer Drago Švigelj, profesor srednje kmetijske in vinogradniške šole. Pokojnik je bil strokovnjak v svojem poklicu in zaveden narodnjak. — Na Vrhniki je po dolgotrajni bolezni umrl trgovec g. Ivan Keržan. Bil je delaven mož in je užival splošen ugled. — V Medvodah je Krakarjevi rodbini umrl sinček Marijan. — Blag jim spomin!
*	Milijonsko darilo za trgovsko akademijo v Ljubljani. Ljubljanska kreditna banka
je darovala en milijon kron društvu trgovska akademija*, ki se je letos osnovalo, da zgradi naši trgovski akademiji lastno poslopje.
*	Tragičen slučaj g. Gustava Pirca. Pretečem teden se je po Ljubljani razširila vest, da je predsednik Kmetijske družbe, g. Gustav Pire, odšel iz Ljubljane in da si je najbrž poiskal smrt v Bohinjskem jezeru. G. Gustav Pire je bil zadnje tedne silno pobit zaradi nedostojnih napadov klerikalnega tiska na njegovo osebo. Ker je imel že zelo razrahljane živce, se bo najbrž zla sumnja izkazala za upravičeno.
*	Krvav klerikalni čin v Mariboru. Prejšnjo sredo so klerikalci na mariborskem glavnem trgu napadli uslužbenca Simona Husa, ker je iz njihove razdiralne stranke prestopil k Orjuni. Okrog 30 klerikalnih pretepačev je siromaka tako preteplo, da se je nezavesten zgrudil v krvi. Na rešilni postaji so mu dali prvo pomoč. Sedem klerikalnih divjakov je naslednji dan policija aretirala. Zločin, ki v ostalem popolnoma odgovarja klerikalni si-rovosti in propalosti, bo prejel — upamo — zasluženo plačilo.
4 Rojstvo peterih otrok. Ta izreden dogodek se je dogodil v Loparju pri Brčkem. Žena tamošnjega trgovca je porodila dva dečka in tri deklice. Novorojenčki so prišli živi na svet, bili pa so tako majhni in slabotni, da jih ni bilo mogoče ohraniti pri življenju. Zdravnik si je dal obilo truda, da bi čudne petorčke kakorkoli vzdržal, toda ves trud je bil brezuspešen. Tekom dveh dni so vsi umrli.
*	Strašna smrt matere. V Zagaju pri Ko-strivnici je Lovrenčakova žena spravljala zvečer ob nevihti svojo petletno hčerko in osemletnega sina v postelj. Ko je za oba otročiča opravljala večerno molitev, je v hišo nenadno treščila strela in jo vžgala. Mati je od strahu omedlela, deček pa je skočil na noge in hotel nezavestno mater odpraviti na beg. V zadnjem hipu je še pograbil svojo sestrico in jo rešil, mati pa je ostala v hiši in z vsem imetjem našla smrt v plamenih. Moža ni bilo doma. Hodil je za zaslužkom. Za težko prizadeto družino so sosedje začeli zbirati prispevke, da siromakom lajšajo bedo.
*	Zakleta hiša v Sarajevu. V samoini sarajevski ulici stoji mala čedna hišica, v kateri je pred mesecem umrla posestnica. Ta-
*
kem in mučnem trpljenju umrl nadučitelj v
.Startnem pri Celju, g. Ivan Kvac, dopol- koj za njo' je umrla tudi njena hčerka. In ko,
Mo
se je v samotno hišico naselil ded, ga je doletela ista usoda. Par dni po naselitvi so ga našli mrtvega brez kakih znakov zločina. Za dedom se je v hiši nastanila uboga delavska rodbina. A nesreča! Tekom štirih dni so umrh štirje otroci... Nesrečna roditelja sta se takoj izselila, da ju ne doleti sta usoda. Zdaj navzlic pomanjkanju stanovanj nihče več ne mara stanovati v «zakleti» hiši.
*	Novorojenček v spovednici. V Trstu je bi! v spovednici cerkve sv. Antona najden omot, v katerem se je nahajalo truplo novorojenčka. Sodna komisija je ugotovila, da je bil otrok umorjen takoj po rojstvu. Brezsrčne matere še niso izsledili, pač pa se o nezakonskem očetu ubogega novorojenčka ugiba marsikaj.
*	Advokatska petelina. Pred kazenskim sodiščem v Trstu sta se pri neki razpravi stepla dva italijanska advokata. Ravsala sta se pet minut. Ruvala sta drug drugemu lase in se obdelovala s pestmi. Ko so ju končno !e razločili, so njuna lica kazala zanimive znake prestane borbe. Občinstvo, navzoče v 'dvorani, se je imenitno zabavalo in zdaj napeto pričakuje, kako se bosta pogledala pri novi obravnavi.
*	Dvojni roparski umor v Zagrebu. V Zagrebu vzbuja ogromno senzacijo dvojni umor, ki se je v okolici mesta izvršil nad dvema moškima. Policija izpočetka ni mogla najti zanesljivih sledov. Ko pa je nenadno iz Zagreba pobegnil osemnajsletni dijak Hrvoj Paskijevič, je dobila pravi sled. Paskijeviča bo že drugi dan prijeli na Reki in priznal je, da je v družbi dveh tovarišev izvršil krvavi čin ter umorjenima žrtvama ugrabil pol milijona kron. Preiskava se še nadaljuje. Velikansko začudenje vlada nad tem, ker je mladi Paskijevič sin uglednega zagrebškega bogataša. Tu je zopet podan vzgled, kako je pokvarjena velikomestna mladina, ki ji starši v opičji ljubezni puščajo popolno svobodo.
Iz raznih krajev
*	Na Savi se je prošli ponedeljek mesarju Janezu Verglesu splašil konj. V silnem diru je z vozom zadel ob cestno ograjo. Pri tem je g. Vergles padel z voza in se zelo nevarno poškodoval. Prenesli so ga v tovarniško bolnico.
*	Na Fužinah je v graščini umoril bik petnajstletnega hlapca Pavla Kaplja. Bik mu je pri privezovanju zdrobil oprsje.
*	Pri Stari Loki se je nedeljo zvečer ponesrečil Valentin Potočnik, ki se je s kolesom vračal domov v Selca pri Kranju. Na ovinku je s tako silo padel na tla, da si je prebil lobanjo. V opasnem stanju so ga prepeljali v ljubljansko bolnico.
*	V Jastrebcu pri Tuhinju je France Klemen z nožem in kolom napadel posestniko-vega sina Jožeta Hribarja iz Zgornjega Tuhinj*. Prizadejal mu je težke poškodbe na glavi in ga ranil v hrbet. Hribarja so v težkem stanju prepeljali v bolnico, Klemena pa v zapor.
*	V Spodnjih Brulcih se je osemnajst-letni Janez Žnidar vrezal z nožem v prst. Ni se dosti zmenil za rano in si je zastrupil kri. Ko so ga prepeljali v bolnico, je bilo že prepozno in mu niso mogli rešiti življenja.
*	V Zagorju je prejšnjo sredo zaradi Blabih varnostnih razmer v rudniku izbruh-■nila stavka. Bila je nevarnost, da se stavka ^razširi, toda v ponedeljek je delavstvo zopet
nastopilo delo Izgubilo pa je s stavko nad 800.000 kron zaslužka!
*	V Dolenjem pri Zidanem mostu so potegnili iz vode utopljenko Amalijo Bernik iz Poljan. Imenovana se je isti dan mudila v Celju, kamor je šla po zdravila. Videti jo je bilo v družbi treh moških, ki so najbrž nad njo izvršili zločin. Podrobnosti bo ugotovila natančna preiskava.
*	Pri Sv. Lenartu je dne 10. i m. razsajal velik požar. Uničil je Pirihovo parno žago, tovarno za usnje in hišo s pisarno. Zaradi viharja je bila vsaka pomoč izključena. Škoda znaša nad 20 milijonov kron.
*	V Kapli pri Vranskem je priredilo agilno pevsko društvo «Vranska vila* pri g. Radišku igro «Kdor se poslednji smeje*-, ki je dobro uspela. Tako naprej!
*	Pri Št. Ilju nad Mariborom je obmejna straža ustrelila hlapca Alojzija Mlakarja, ki se je hotel aretaciji odtegniti, ker ni imel potnega lista. Bil je že dlje časa zaposlen v Avstriji in je sedaj hotel na obisk v Teharje.
*	V Poljčanah je preteklo soboto zjutraj izbruhnil na železniškem skladišču požar, ki se je bliskovito razširil tudi na sosednje Zupančevo skladišče. Ker je razsajal veter, je bila v nevarnosti vsa vas. Vendar se je posrečilo ogenj omejiti. Škoda se ceni na več milijonov dinarjev.
*	V Prevaljah sta se na kolodvoru pri nakladanju lesa sprla vinjena železniška delavca Kapun in Kuster. Kapun je s kamnom udaril Kusterja po glavi in ga nato še stiskal za vrat. Kuster se je od skladišča še sam podal domov, pol ure nato pa je že umrl. Kapuna so izročili mariborskemu sodišču.
Zdravstvo
DESET ZAPOVEDI O ZDRAVJU.
I.
Spoštuj zdravjeslovje, izpolnjuj njegove zapovedi, uvažuj njegove nauke, čitaj njegove predpise in si jih zapomni, živi po njih in posnemaj one, ki žive po njih, pa «boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji».
II.
Ne trpi nečistote ne na sebi, ne okoli sebe, ne pri svojich, ne na domu, ne v delavnici, ne na dvorišču, ne drugje, kjer se mudiš le količkaj. Živi povsod v suhoti, svetiobi in v čistem, svežem zraku, kjersibocfi, isto zahtevaj tudi za svoje bližnje. Izogibaj se dima, prahu in kajenja.
III.
Ne trpi ne na sebi, ne okoli sebe, ne na svojcih mrčesa kakor: garij, uši, bolh, stenic, muh, komarjev i. dr., ker lahko zanesejo nate bolezen, prenesejo mnoge nalezljive bolezni ter prinesejo smrt tebi in svojcem.
IV.
Glej, da otroke že v detinski dobi telesno dobro razviješ in okrepiš s telesnim delom, telovadbo in igrami (športi). Bodi član telovadnih, izvidniških, športnih in planinskih društev. Tudi v starejših letih se bavi z lažjimi igrami. Ohrani si vedno dobro voljo.
V.
Ne pij opojnih pijač in ne pijančuj, zakaj to se maščuje tebi in tvojcem tudi do sedmega kolena. Ne izdeluj pijač, ki opajajo, skrbi pa za čisto, zdravo, zanesljivo vodo
zase in za svoje bližnje. Jej zadosti, toda ne: jej preveč ter se izogibaj požrešnosti, zakaj-nezmernost povzroča izvestne bolezni ter zmanjšuje odpornost zoper bolezni in vztraja nost pri delu. Izbiraj si jedi po kakovosti! svojega telesa in po moči svojih življenskihž organov (želodca, črevesa, jeter, srca ial obisti).
VL
Ne izogibaj se dela in delaj zadosti, a nel pretiravaj. Osem ur telesnega dela je po na« I vadi dovolj, lažjega dela, zlasti v mladosti, I pa je lahko še več. Počivaj od telesnega na-1 pora in spi zadosti, nikakor pa ne opuščaji dela.
VIL
Ne zanašaj na drugega bolezni in smrti, I ako si sam bolan. Vzdržuj se kašlja in ako i kašljaš, ne pljuj po tleh, ne kašljaj in ne ki-haj v drugega; ne uporabljaj prta, žlice, čaše | in drugih stvari tujih ljudi; opravljaj po- i faebo na določenih krajih in ne onečiščaj jih. Ne prenašaj spolnih bolezni na drugega, ne na svojce, ne na bližnje.
vin.
Ne zlorabljaj tujega zdravja in tuje moči, ne zahtevaj žrtev v zdravju in življenju zaradi dobička ne od svojcev, ne od bližnjih ter skrbi za zdravje svoje družine in svojih uslužbencev.
IX.
Oženi in omoži se o pravem času. Izberi si zakonskega druga po svojih letfi in po njega zdravju, moči, duševnih lastnostih in rodbini. Zahtevaj, naj se zdravniško ugotovi I njegovo zdravje, ker je dosti bolezni, ki se j ne poznajo na licu in po moči. Ne preži sa-1 mo na imetje, stališ in dohodke, ker se takšno ' grdo dejanje maščuje na tvojih potomcih tudi1 do sedmega kolena. Oddolžuj se svojim | prednikom in svojemu narodu s tem, da se v l zakonu ne izogiblješ porodov in da rodiš? telesno in duševno zdrave otroke. Ne želi i si tuje žene in tujega moža ter se ne vdajaj I razuzdanosti in blodnji.
X.
Podpiraj s svojo močjo, s svojo imovino in s svojim prostim časom državo v njenih zdravstvenih smotrih; podpiraj tudi prostovoljne družbe, ki se trudijo za zdravstveno izobražanje, vzgajanje in zdravstveno po-vzdigo naroda, ker ne trpiš samo od svojih zdravstvenih grehov, nego tudi od grehov svojih bližnjih. Bog ne plačuje vsako soboto, Ni treba, da bi prišlo povračilo takoj in vselej na tebe, ampak pogostoma utegne priti na tvojce tudi do sedmega kolena. Pomagaj, da se vzgoji in povzdigne mladina v dobrem zdravju in da se vzredi dobro zdravstveno; ne trati časa z užitki in razvedrili, ampak glej, da ti bo delo razvedrilo in da stalno koristiš tudi drugim.
Samo tako smeš pričakovati, da bodo vsi, \ ti in tvoji bližnji, živeli mirno, zdravo, srečno in zadovoljno. C. Dj. — Po «Zdravju»,
Prenizek hotel.
Ožbovt: «Koliko stanejo sobe za prenočevanje v vašem hotelu?*
Vratar: «V čim višjem nadstropju se nahaja soba, tem cenejša je: v prvem nadstropju stane 300 K, v drugem 200 K in v tretjem 100 K>
Ožbovt (s kislim obrazom): «Mi je pran žal, da nimate še četrtega nadstropja.
Zanimivosti
Ruski Kozaki
/
Njihov značaj v ruski zgodovini. — Iz njihove prostosti.
O Kozakih kakor o Rusih sploh pred svetovno vojno nismo vedeli mnogo. Največ so sedaj k temu pripomogli begunci iz Rusije in Številni naši vojaki, ki so se od tam povrnili iz ujetništva. Med vsemi izseljenci, ki sedaj prebivajo v naši državi so brezdvomno najzanimivejši Kozaki.
Zgodovina Kozakov in njihovo službeno-pravno stanje v bivši carski Rusiji sega daleč v "reteklost. Kozak je predvsem vojak. Morda je edini človek na svetu — ako ne upošte-v^ao divjih plemen — ki se tako rekoč rodi na konju in izdihne na njem z orožjem v roki. Hrabrost, silna spretnost, iskrenost in živahen značaj — to so glavne vrline vsakega Kozaka. Kot oborožena sila so Kozaki v carski Rusiji tvorili tako zvano „neregularno konjenico" ruske armade. Živeli so po stepah, vežbali se sami, od roda do roda, kadar pa jih je pozval car v obrambo domovine, so se odzvali s ponosom in bojaželjnostjo.
Kozaštvo poteka od slavnih Zaporožcev, ki jih mnog slovenski čitatelj pozna iz Sien-kijewiczevih romanov. Zaporožci so bili žilavo in bojevito malorusko pleme, ki je v dobi turških in tatarskih vpadov živelo ob bregovih in stepah kraj velike reke Dnjepra. Za česa carja Ivana Groznega se je del Zaporožcev izselil proti vzhodu in zaposedel pokrajino ob obeh bregovih reke Don. Drugi del se je odpravil proti severovzhodu, naselil se ob Volgi, na Uralu in v Sibiriji, kjer je podjarmil bogate pokrajine divjih mongolskih plemen. Carica Katarina II., ki so ji Zaporožci delali velike ovire, je iz političnih razlogov popolnoma zlomila njihov odpor in težnje za politično neodvisnostjo. Ostanek tega plemena je naselila v kubanjskem okraju. Tako je z enim udarcem zadela dve muhi, ker Kozaki so postali pokorni in obenem najzanesljivejši stražniki ob turški meji.
Kmalu nato se je začela razvijati na Kavkazu krvava borba med Rusi in Čerkezi, ki so kot divje pleme prebivali po visokem kav-kaškem pogorju. Kubanski in donski Kozaki so v tej borbi igrali odločilno vlogo in samo njim se mora Rusija zahvaliti, da je ves Kavkaz končno dospel v njeno oblast. V zahvalo za to pomoč je car Aleksander II. dovolil kubanskim in terskim Kozakom (ki so prebivali ob reki Terek), da smejo nositi čerkeško uniformo. Potomce teh slavnih Kozakov srečujemo sedaj po naših mestih, čerkeško uniformo nosijo Kozaki s posebnim ponosom.
Kozaških čet je bilo v Rusiji dvanajst Njihovo skupno število je iznašalo okrog 30 milijonov. Delili so se takole: donskih Kozakov je bilo 10 milijonov, kubanskih tri in pol, terskih dva, sibirskih (uralskih, zabajkalskih, semirečenskih, prlamurskih, ursurijskih in zamorskih) pa 15 milijonov. Vsaka četa je nosila svojo posebno uniformo in to v službi kakor doma.
Zaradi zemljepisne lege svojih obmejnih pokrajin so bili Kozaki najzvestejši branilci ruske države. V mirnem času so se bavili s kmetijstvom. Delo opravljajo točno in marljivo. Za zemljo, ki so jo Kozaki izkoriščali v svojih pokrajinah, so morali služiti državi v lastni uniformi ter z lastnim konjem in orožjem. Vojna obveznost je trajala od 15. do 40. leta. Vsak Ko»ak je naivno Ktfgo
posvečal svojemu potomstvu in svojemu konju. Čim je kozaški sinko začel odraščati, je dobil svojega konja — in postala sta ne-razdružljiva prijatelja vse življenje. Prigod-be o vojni slavi kozaških čet, junaške pesmi o njihovih bojih in pohodih, vse to je moral vedeti in znati kozaški sinko v rani mladosti.
Boljševiška revolucija je skoro popolnoma uničila kozaško moč. Carju zvesti Kozaki so bili trd oreh za rdeče garde in poteklo je mnogo junaške krvi, preden so Kozaki položili orožje. Toda boljševiška propaganda, osobito med mlajšim kozaškim rodom, je dosegla svoj cilj in strla kozaško odpornost. Mnogo Kozakov se je tudi izselilo.
Bil je v deželi bogat in mogočen mož. Živel je med ljudmi, ki so bili neizmerno dobri, blagi in silni po veri in ljubezni. In njegova mogočnost je nastala tako, da je on prvi med ljudmi bil neizmerno hudoben. On je edini znal izkoristiti moč dobrote in jo obrniti v hudobijo ter čisto vero izpremeniti v zloverje. V imenu dobrote je izrabljal, v imenu vere je zavajal sosede proti sosedom, da so se prepirali in ubijali. V imenu pravice In poštenja je osiromašil ljudi, svoja posoiila je izterjeval z oderuškimi obrestmi. In dežela je bila polna ubožcev in pohabljencev, gladujo-čih in osiromašenih.
Ko je mož vse to Izvršil, je hotel postati vladar dežele. Bal pa se je nečesa, česar se ni nadejal obvladati s svojim zlom.
Bal se je sirot in gladnih, k^r jim je od vzel vse in jim je ostalo le še obupovanje. Toda oni so v obupovanju bili močnejši od njega, ki jim ni mogel vzeti ničesar več.
Bal se je onih, ki so verovali v dobroto in nadzemeljske cilje, ker takim ni imel ničesar dati od posvetnih stvari. Tudi oni so bili močnejši od njega.
Bal se je onih, ki so mu zavidali moč in bogastvo, ker taki mu utegnejo vzeti bogastvo, on pa njim ničesar.
Toda mogočnik je pridobil za sebe duhovnika, ki mu je obetal, da bo ljudi naučil verovati tako, da ne bodo postali nevarni njegovi vladi. In duhovnik je učil ljudi moliti Očenaš, toda ne ceVga in ne vsakega poedinca enako.
Siromašno deco, ki je ostala brez ?tar-šev, je učil moliti:
«Oče naš, ki si v nebesih...» One, ki so bili siromašni ter gladni in željni posvetnih dobrin, je učil moliti: «Daj nam danes naš vsakdanji kruh . One, ki so biii pobožni in globoki v xeri v nadzemske cilje, je učil:
«Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se volja božja ...»
One, ki so mu bili zavistni zaradi bogastva, je učil:
«Ne pelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega ...»
Samega mogočnega bogataša pa je naučil, da je javno pred vsemi molil:
«Odpusti mi moje dolgove kakor tudi jaz odpuščam svojim dolžnikom ...»
In tako je bogataš zavladal nad vso deželo, postal je še silnejši in nikdo se ni upal upreti njegovi oblasti.
Vsak je molil in prosil za svoj cilj, bil je vdan v božjo voljo In je laže prenašal oblastnikoVo nasilnost.
Krcš* KoV?.čtd (Piječ ).
„Pri Patru"
V	prijazni moravški kotlini stoji idilična vasica Drtija, v kateri se nahaja kmetija, ki ji pravijo po domače pri Patru. Kako je nastalo to ime, naj razlože nastopne vrstice:
V	moravško kotimo so hodili kamniški frančiškani po tako zvano «kolekcijo», to se pravi, pobirali so nekako bero za kamniški samostan. Ljudje so jih sprejemali različno: nekateri so jim drage volje odprli svoje hrame, drugi so jim dajali neprijaznega lica in z jezo v srcu, tretji pa so se skušali na ta ali oni način odtegniti «kolekciji».
Tako je lepega dne prikorakal v Drtijo «flečkajnar» z bisago. Obral ie vse po vrsti, ki so se obrati dali, ter se je ustavil tudi pri kmetiji, o kateri bomo sedaj govorili. Vse je bilo z doma razen hišne gospodinje, ki je bila daleč po okolici znana skopulja, ter njenega najmlajšega sinčka.
Ko zagleda kmetica moža kolekcije od daleč, ji zastane skopo srce. Ne bi rada žrtvovala zemeljskih dobrin, ki si jih je morala pridelati s trudom, samostanu, pa ma-kar za ceno nebeškega kraljestva. Zvita ženska jo kmalu izvije; brž leže pod poveznjen gnojni voz in pričakuje, kaj se bo zgodilo.
Ko primaha sveti mož do hiše in vidi, da razen fantička ni nikogar doma, sklene počakati, češ, menda vendar kmalu koga prinese domov. Da si odpočije, sede na voz, pod katerim je ležala kmetica, in čaka. Fantiček pa ga je radovedno opazoval, držeč v ustih svoj nedolžni, sicer pa pošteno nečisti palček, in čakal, kaj bo z usodo njegove matere.
Ta tragični prizor je prekinil oče, ki se je vračal s polja domov. Fantiček ga zagleda že oddaleč in se mu v besnem diru požene nasproti, pri tem pa kriči na vse grlo: «Pater je sčdel na mater! Pater je sedel na mater!»
Kako se je zgodba končala in če je pater dobil «ko:ekcijo», nam ustno izročilo ne ve povedati, pač pa je od takrat ostalo kmežiji ime «pri Patra»; in takega imenitnega imena nima kmalu katera kmetska hiša.
Bajk® © §€©§icy sveta
V	zadnjih letih smo že mnogokrat čuli in čitali o raznih prerokih, ki so prerokovali konec sveta. Nekateri so hoteli vedeti do ure natančno, kdaj se bo svet podrl. Vendar smo srečno preživeli vsa ta nesrečna prerokovanja, še zazibal se ni svet.
Takih prerokovanj je bilo obilo tudi v starih časih. Tako je leta 1000. vsa Evropa pričakovala konec sveta. Ljudje so bili takrat popolnoma uverjeni, da so človeštvu in zemlji ure odmerjene, in so se pripravljali na konec z veseljačenjem in rajanjem. Končno pa je tudi divje rajanje poleglo, ker so videli, da konca le ni.
V	najnovejšem času se je pojavil zopet tak prerok, ki nas hoče uveriti, da pride konec sveta leta 1926. Piše se ta možak Raw-son in je doma v Newyorku. Rav/son sicer poudarja, da svetovna katastrofa lahko nastopi pozneje, vendar pa gotovo do leta 1935. Možak, ki se peča s čarovnijo in drugimi temnimi vedami, pravi, da bodo ljudje in živali nekaj dni strašno trpele, a ko se bo pri-' bližal konec, bodo vse izumrle. Do tega prepričanja je prišel iz proučevanja svetega pisma ter zgodovinskih dogodkov. Podrobnosti o propasti zemlje ni hotel povedati.
Mi mu seveda lahko povemo, da bo svet i stal leta 1020. 'mkor 1035. ravno t^'co ka*
ti.
kor sedaj, ker so; vsa taka prerokovanja navadne prismodarije, s katerimi radi plašijo babjevernike ljudje, ki jim dela to strašenje veselje, ali pa ljudje, ki so versko zmešani. Konca sveta še ne bomo videli ne mi ne naših potomcev potomci.
is&smlrae^Ie avstralskih
irncev
Kakor bakrenobarvni Indijanci v Ameriki tako izumirajo tudi črni avstralski domačini. Avstralija je obširna zemlja, vendar je za prebivanje malo ozemlja primernega. Po zapuščenih pokrajinah se potikajo še ostanki prvotnih avstralskih domačinov. Je to več rodov, ki pa imajo med seboj zelo malo stikov, dasi priznavajo neko skupnost.
Ker se stalno potikajo okrog, in še v malih skupinah, jih je zelo težko prešteti. Ko so prišli beli ljudje v Avstralijo, je bilo v deželi okrog 120.000 domačinov diviakov, sedaj jih je komaj 60.000 Njihovo število neprestano pada in če ne bodo oblasti izdale potrebnih odredb, ki bi varovale domačine, ne bo v nekaj desetletjih nobenega avstralskega črnca več. Odredba bi morala obstojati v glavnem v tem, da jim oblasti pomagajo ustvariti lastno civilizacijo, ki -bi bila primerna za njihovo silno zaostalo duševnost.
Avstralski črnci si še danes ne znajo staviti niti lesenih hiš, hrano si pripravljajo na zelo primitiven način. Med njimi se dobe še v pravem pomenu besede divjaki, katerim je težko kaj dopovedati ali jih naučiti. Brez potrpežljivosti s strani belih ljudi mora pleme izumreti.
Ameriška kupžiia
Business ali kakor pravijo naši Amerl-kanci: biznes, je angleška beseda in pomeni trgovanje. Za primer amerikanskega biznesa ali «kšefta» poslušajte nastopno zgodbo:	V
K trgovcu z britvami pride trgovski potnik Jenky, ga pozdravi z vso svojo vljudnostjo in pravi: «Slutim, da danes ne bova kupčevala!*
cTudi jaz računam, da ne,» pravi trgovec, «britev imam še dovolj v zalogi.*
«Zelo obžalujem.« povzame Jenkv, «ker nosim danes s seboj le prvovrstne britve. Pol tucata, glejte, bi vam jih oddal za tri dolarje.* «Ne potrebujem...»
•cStavim tri dolarje, da mi šest britev odkupite za nizko ceno,» nadaljuje Jenky.
«Dobro,» pravi trgovec, prepričan, da dobi stavo. In oba položita po tri dolarje na mizo. Jenkv zopet prične:
»Glejte, gospod trgovec, nekaj morajo biti vredne te britve. Koliko mi ponudite ?»
«Jenky, dva groša vam pa res dam za sest britev, odvrne trgovec v mnenju, da bo Jenky odbil smešno ponudbo. Toda ]enky se nasmeji in pravi: «Izvrstno! Evo britve, dajte dva groša, Jaz sem zadovoljen!*
Dobil je stavo in pobasal dolarje z mize. Šele zdaj uvidi trgovec, da se je vrezal. Jenky opazi to in reče:
«Vidim, da vam ni po volji. Pa razveljaviva posel.*
«Dragi Jenky, vi ste pa res dober dečko: evo vam britve nazaj 1»
< Gospod trgovec, in tu vaša dva groša!» pravi Jenky ter se obrne r. britvami iti dolarji k vratom.
«Hej, kaj pa moji dolarji?* vzklikne za njim trgovec. Jenky se obrne in reče:
»Gospod, stava je moja. Kupčijo sva sicer razveljavila, vi ste mi vrnili britve in jaz vam dva groša. Toda stavo ste izgubili. Da ste jo dobili, bi ml gotovo ne vrnili dolarjev. Torej, vidite, stvar Je poštena. Se priporočam!*
In Jenky izgine skozi vrata. Trgovec pa se nakremžl In ostane lažji za tri dolarje ...
Rasno
X Pravi oče nadvojvode Maksimilijana. Nadvojvoda Maksimilijan, ki so ga ustrelili v Mehiki, ni bil pravi brat cesarja Franca Jožefa. O njegovem pravem i>okoljenju je sedaj dognano sledeče: Zofija, mah Franca Jožefa, se je nekoč hudo sprlia s svojim možem, nadvojvodo Karlom Francem. Preselila se je v Schonbrunn, kjer je živel sušičavi Napoleonov sin, vojvoda Reichstadski. Med nadvojvodinjo Zofijo in jetičnim bolnikom se je razvilo strastno ljubavno razmerje. Sad te ljubezni se je jx>kazal kmalu. Štirinajst mesecev po svoji ločitvi od moža je Zofija rodila sina. To je bil nadvojvoda Maksimilijan, nezakonski brat Franca Jožefa. Ko je Zofija leta 1867. ležala na smrtni postelji, je izrazila zadnjo željo, da naj jo pokopljejo "v kapucinski cerkvi poleg vojvode Reichsstad-skega in njunega ustreljenega sina, ako bodo Mehikanci kdaj hoteli izročiti njegovo mrtvo truplo. Na francoskem dvoru so dobro vedeli, kake krvi je Maksimilijan. Zato so mu vedno šli na roko in Napoleon III. mu je podal največjo podporo, ko sc je Maksimilijan odpravil v Mehiko, kjer pa je namesto slave doživel žalosten konec.
X Kapucin, ki izganja hude duhove. Prizori iz srednjega veka, ko je bila babja vera na vrhuncu, prihajajo do nas v obliki ljudskih pripovedk in starih zapiskov. A vendar se tudi še dandanes dogajajo kakor pred pol stoletjem, in sicer največ v Italiji, v tej znameniti državi vsakovrstnih čudežev in izrednih dogodkov. Te dni so po vsej Italiji vzbudila velikansko senzacijo čudesa patra Sera-fina iz kapucinskega samostana v Pratu. Po vsej okolici je ta pater užival sloves izrednega pobožnjaka, ki je z besedo in molitvami znal iz obsedencev preganjati hudega duha. Ljudstvo je v množicah drlo in romalo v samostan, iskajoč pomoči proti vražji moči, ki jo je čutilo v sebi. Da bi preprečila kak škandal, je cerkvena oblast, ki v njegove čudeže ne verjame, hotela premestiti čudotvornega patra, ki je za današnje čase vendar malo nesodoben. Toda ljudstvo se je uprlo in odločno zahtevalo, da satane pater Sera-fin še nadalje v pratskem samostanu. Pater Serafin je postal še bolj ponosen na svoje izredne sposobnosti in odtlej je začel za vsakega izgnanega vraga zahtevati po eno liro. To je bil za cerkveno oblast zadosten povod, da je čudovitega patra končno kljub protestu nevednega ljudstva odpravila v drug samostan.
X Poroke mladoletnih. Po vsem svetu se v letih j>o vojni množijo ločitve zakonov. Poznavalci trde, da je krivo temu silno naraščanje števila porok med mladoletnimi. Posebno v Ameriki je mladoletnih zakonov vedno več. Seveda ni samo veliko število zakonov med mladoletnimi krivo množečim se ločitvam, temveč tudi po vojni zelo padla morala. Ženstvo se je med vojno zaradi od-i sotaoaH m&ž rHo pokvarilo, na drugi strani
pa je zaradi tega, ker ni bilo očetov doma, tudi ženska in moška mladina ostala brez prave vzgoje in varuhov, ki bi bili ravno v takih časih najbolj .potrebni. Zato je končno razumljivo, da se med tako slabo vzgojeno mladino sklepajo lahkomiselno zakoni, ki člo-vedejo prej ali slej do katastrofe.
X Stave ameriških milijarderjev. Kadar se ameriški milijarderji dolgočasijo, se znajdejo v svojem klubu, kjer se pomenijo o svojih poslih. Razodevajo si svoje velike načrte in pri tem stavijo, a ne po grošu, temveč za ogromne vsote. Pišejo časopisi, da je nedavno bogati William Leads izrekel svojim prijateljem v klubu namero, da se kot prost mornar brez vozne karte jx>pelje iz Amerike v Evropo. Prijatelj] mu niso verjeli, toda on jim je ponudil stavo. In zastavili so 2000 funtov, kar v naši valuti iznaša malenkost: štiri milijone kron! In glejte, milijarder Leads se je še drugi dan pogodil z lastnikom nekega pfekooceanskega parnika, da ga je sprejel v službo kot navadnega kurjača. Teden dni nato je Leads že poslal iz Hamburga obvestilo svojim prijateljem, da je srečno prispel v Evropo in da bi potreboval dobljeno stavo, ker je seboj vzel — kot siromašen mornar — le par dolarjev. Kmalu je seveda iz Amerike prišlo nakazilo na banko in Leads lahko na ia račun prebije nekaj lepih mesecev v znamenitih evropskih kopališčih.
Za smeh 9n kratek čas
Slaba izkušnja.
Svitloslav: «To se pa res maščuje, če človek mnogo pleše.».
Svetloslav: «Kaj ste si nakopali s plesom bolezen ?»
Svitloslav: «Ne, pač pa ženo...*
Otroška pamet.
«Jurček: «Povejte, teta, zakaj se pa vi niste poročili?»
Teta: «Ker se ne maram.»
Jurček: «To se boste jezili, ko boste imeli polno hišo otrok, pa brez moža.*
Listnica uredništva
Cenjenim dopisnikom. Ker se ta ali oni naših dopisnikov oglasi z vprašanjem, kako naj piše, odgovarjamo nastopno: Piše naj se vedno na eno stran papirja, razločno, po možnosti s črnilom, ne preobširno naenkrat, temveč rajši pogostokrat in manj naenkrat. List je zanimiv, ako ima naenkrat dosti dopisov z različnih strani. Ako so dopisi predolgi, se pa morajo čestokrat zaradi pomanjkanja prostora odložiti in ne morejo priti takoj v list. Kratki dopisi so nam v resnici najbolj dobrodošli. No, včasih so že stvari, ki se ne dajo v krajšem dopisu povedati. To seveda vedno upoštevamo. Poročajte nam tudi o navadnih dogodkih, katere damo j>o-tem v rubriko «Iz raznih krajev>. Radi bi imeli, da bi se nam vsi zvesti «Domovinaši»-redno oglašali in nas obveščali o vseh dnevnih in političnih dogodkih domačega kraja.
Sv. Lovrenc na Pohorju. Na Vašo prošnjo odgovarjamo, da se bomo informirali na pristojnem mestu in Vam bomo v prihodnji številki povedali, kak odgovor smo dobili.
Sodražica. Dotični članek smo morali, žal, odložiti, ker bi nam kljub resničnosti navedenega nakopal tožbo, kakor smo se informirali.
Radeče pri Zidt«eui nmiM> Oglasite w Se večkrat! ~ " r
M T^A U> JSL EIOMOITI®¥ A
■»»M*F*	*« t« iM tli tli tfS »rtt i»*l**?**»*W*l»«tS
HedleljsMo jutro
Lepa so pomladna jutra, lepi prazniki so naši! Zgodaj nas je zvon povabil -danes gremo k rani maši.,.
Pastir in vita
Hrvatska narodna pripovedka.
Živel je vdovec, ki je imel edinega sina. 'Ta vdovec se je oženil z neko vdovo, ki je i isto tako imela enega sina. Po poroki sta pre-jjnišljala, katere živali naj bi pasel vsak iz-imed njunih sinčkov.
Žena je rekia: „Moj sin bo pasel krave, t tvoj pa vole."
Tako se je tudi zgodilo.
Mati je dajala svojemu ljubljencu polne i žepe kruha in sira, moževemu sinu pa samo < suhe skorje, ki jih je rezala s kruha svojega i sina.
Pastorek je pasel vole in neprestano pla-1 kal. Kar naenkrat ga vpraša eden izmed volov: „Kaj ti je, mali pastirček, da se vedno tako solziš?"
Pastirček odgovori: „Kako ne bi jokal, ko ! sem vedno lačen, doma ne dobim drugega j nego skorje od bratovega kruha, od teh pa
se ne morem nasititi."
Vol je dejal nato: »Ako si gladen, odvij moj desni rog, v njem boš našel dovolj jedi in pijače."
Pastirček je storil tako. Čez nekaj dni je bil že bolj rejen nego njegov brat.
Mačeha se je čudila, odkod to, in je šla za njim ter videla vse. Nato se je naredila bolno in je dejala, da bo umrla, če ne bo ; jedla volovih jeter.
Tedaj je pastirček zopet plakal in vol ga j ponovno vpraša: „K,aj ti je zdaj? Zakaj si : zopet žalosten?"
Čvrsto brez omagovanja pot premerimo do fare, spotoma pa pokrainljamo, kakor so navade stare.
»»»»i.m^V1"«/	»"v/*1 *~
Brez skrbi so jiiisli naše, solnce v nas in zgoraj sije Oj pomladno jasno tutro radost v srca naša lije.
In pastir je odgovoril: „Kako bi ne bil žalosten, ko bo prišel mesar po tebe in te zaklal."
Vol je odgovoril: „Kadar pride mesar, postavi se na vrata ograje in ko pridem jaz, mi skoči na hrbet."
Deček je tako storil in en sam večer ga je vol nesel tako daleč, da bi imel sto let hoda nazaj.
Vol mu je dejal: „Boril se bom z nekim debelim volom, ta me ne bo ubil, toda potem se bom bojeval z nekim suhim volom in ta me bo ubil. Nato vzemi oba moja roga, a v levega ne smeš pogledati prej, nego prideš domov."
Deček pa se ni mogel premagovati in ko je prišel na neki most, je sedel, odprl levi rog in pogledal vanj. Iz roga pa je planilo toliko živine, da jo je bilo groza gledati. Nato je začel ubogi pastirček znova plakati.
Pod mostom pa so se nahajale vile. Ena izmed njih se je prikazala in ga vprašala, zakaj joče. Ta je povedal, vila pa ga je potolažila, da mu bo pomagala spraviti živino nazaj v rog, če ji dovoli, da bo prvo noč po njegovi poroki česala njegovo ženo.
Pastirček si je mislil, bogve, če se bom kdaj poročil in je pristal na vilino prošnjo.
Nato je vila spravila živino nazaj v rog. On pa je šel dalje in prišel domov. Tam je našel samo očeta v popolnoma razpadli hiši.
Prosil je očeta za prenočišče in ta mu je odgovoril: »Ničesar drugega nimam nego ta kot, če si s tem zadovoljen."
Deček je dejal, da je zadovoljen in se je dal spoznati očetu, ki ga je bil zelo vesel.
Drugega dne je rekel sin očetu, naj gre h kralju in naj ga vpraša, ali mu da svojo hčer za ženo.
Starec se ni upal iti h kralju, Šel je samo do veže in tam obstal.
Nato se je vrnil in rekel: „Sin moj, ne dobiš je."
Sin pa je vedel vse, ako je le v rog po-gledal, zato je dejal: „Vi niste bili pri kralju, pojdite k njemu."
Stari je šel zopet, to pot v kuhinjo, kjer je dobil jesti.
Sin je takoj zopet opazil, da oče ni bil pri kralju, zato je moral tretjič iti.
Sedaj je prišel do kralja, ki mu je dejal: »Kadar bo imel tvoj sin grad, kakor ga imam jaz, tedaj jo bo dobil."
Deček je pogledal v desni rog in našel v njem grad, ki je bil lepši nego kraljev.
Vendar mu kralj še vedno ni hotel dati hčerke in je rekel, naj pride tedaj, ko bo imel toliko živine kakor kralj.
Pastir je odprl levi rog in imel je več živine nego kralj.
Naslednje jutro je zapregel, da je peljal kraljevo hčer k poroki.
Po poroki je prišla pojedina in drugega jutra po poroki je prišla vila, da bi česala njegovo ženo, kakor ji je bil obljubil. Mladi mož je potolažil ženo, naj bo mirna.
V sobi pa je bila v nekem kotu pajčevina in na tej pajčevini so ležale tri skorjice kruha, ki mu jih je nekoč dala njegova mačeha. Te skorjice so govorile proti vili: „Če si od. Boga, pojdi k Bogu, če si od vraga, pojdi k vragu!"
Vila je počesala ženo, izginila in se ni več vrnila. Bivši pastir, sedaj bogataš, in njegova žena pa sta dolgo živela srečno življenje.
I i
Naša Nilenca
Modro oko — kakor jasno nebo. ustni sta rdeči — kot črešnji žareči, smeh razigran — kot solnčni je dan ...
Naša Milenca med cvetjem kobenca. Mamica tiha se srečna nasmiha: njena radost — oživela mladost. —N.
Medved in w#8k
Srbska narodna pripovedka.
Medved: „Dobro jutro, boter!"
Volk: „Ni mi baš dobro, Bog ti d.ij dobro!"
Medved: „Pa si siten danes, menda si lačen, ker si postal tako tanek. Tudi krvav si! Kaj ti je?"
Volk: „Bogme, prijatelj, siabo se mi je godilo. Postal sem gladen, pa sem si šel poiskat hrano v vas. Komaj sem hotel odnesti jagnje, me zasledijo psi in začnejo lajati. Pritekel je človek, pa zamahnil po meni s svojim svetlim repom, ki ga on imenuje sekiro, in komaj sem utekel."
Medved: „Mnogo sem že cul o človeku. Ko bi se enkrat sešel z njim, bi ga premika-stil, da bi imel zadosti."
Volk; „če te ravno veseli, pridi zjutraj k meni, pa ti pokažem človeka."
Drugo jutro pride medved k volku. Odideta na pot in se ustavita za nekim grmom v zasedi. Ko nekaj časa čakata, pride po poti otrok.
Medved: „Ali je to človek?"
Volk: „še ni, pa bo še."
Čakata dalje in tedaj pristopica starček, bel kot ovca.
Medved: „Ali je to človek?"
Volk: „Ne, ta je že bil človek."
Čakata dalje in tedaj prijezdi po cesti orožnik ves v rdečem suknu in z brkami kakor dve borovi veji, za pasom se mu blestita dva samokresa, a poleg dolg nož.
Medved: „Ali je to človek.'"
Volk: „Da, to je človek!"
Medved je hitro skočil izza grma na pot, volk pa je ostal za grmom in gledal, kaj bo.
Ko je zapazil orožnik medveda sredi poti, kako se napihuje, je potegnil samokres in dvakrat ustrelil. Pogodil ga je obakrat. Toda medved ni zbežal. Orožnik pa ni poznal šale, temveč je potegnil svetli nož in lopnil po medvedu. Ko je mahnil tretjič, je zbežal medved v gozd, ves oblit s krvjo.
Po nekoliko dneh, ko so se medvedu rane nekoliko zacelile, se je medved sestal z volkom.
Volk: „No, kako je bilo, prijatelj? Sedaj menda vidiš, da je človek najmočnejše živo bitje."
Medved: „Sedaj moram verovati. Nisem še videl take živali kakor je človek. Stal sem na poti, a on mi je prhnil v lice kot divja mačka, tako da se mi je naježila vsa koža. Ko sem mu prišel bliže, je izvlekel nekak svetel jezik in me je oplaknil enkrat, dvakrat, glej mojo glavo!"
Gospod nts pa gruške
(Stara narodna pesem v savinjskem narečju.)
Gospod je spustu medveda tavon, de bi medved gruško potresu. Medved ni votu gruške potrest, gruške niso votle dol kapat.
Gospod je spustu palco tavon, de bi palca medveda pretepla. Palca ni votla medveda pretepsl, medved ni votu gruške potrest, gruške niso votle dol kapat.
Gospod je spustu vogi tavon, de bi vogi palco sežgav. Vogi ni votu palce sežgat, palca ni votla medveda pretepst, medved ni votu gruške potrest, gruške niso votle dol kapat.
Gospod je spustu vodo tavon, de bi voda vogi gasila. Voda ni votla vogja gasit, vogi ni votu palce sežgat, palca ni votla medveda pretepst, medved ni votu gruške potrest, gruške niso votle dol kapat.
Francek in ufitelj
(Pogovor o zdravstvu.)
Sosedov Jožek je zbolel za davico in Francek je radoveden vprašal učitelja, ko ga je srečal, odkod pridejo bolezni.
Učitelj: „Večina bolezni se naleze in te nalezljive bolezni so najbolj nevarne. Med nalezljivimi boleznimi so n. pr. griža, davi-ca, koze, ošpice, španska influenca in druge,
Francek: „Kako se pa bolezen prime?"
Učitelj: „Ako se človek nahaja v bližini na kužni bolezni obolelega človeka in ako se ga celo dotika, je nevarnost, da se te primejo bolezenske kali in da oboliš. Včasih se človek naleze, da sam ne ve kako."
Francek: „Kako se pa potem bolezni ubranimo?"
Učitelj: „ Naj laže se skušamo ubraniti tolezni, ako ne pridemo v dotiko niti blizu takega človeka, ki je okužen. Potrebno je, da se v času, ko je kaka kužna bolezen razširjena, čim manj dotikamo predmetov, ki jih prijemlje vsakdo. Ako smo pa že prisiljeni, da moramo prijemati za take stvari, kakor n. pr. kljuke v cerkvi, si moramo potem skrbno umiti roke z milom in jih zelo izplakniti. Sploh je dobro, da si vedno, preden primes kos kruha, umiješ temeljito roke. Snago je vobče treba vedno čislati."
Gospod je spustu vola tavon, de bi vov to vodo popiv, vov ni votu vode popit, voda nr votla vogja gasit, vogi ni votu palce sežgat, palca ni votla medveda pretepst, medved ni votu gruške potrest, gruške niso votle dol kapat.
Gospod je spustu mesarja tavon, de bi mesar tiga vola zaklav. Mesar ni votu vola zaklat, vov ni votu vode popit, voda ni votla vogja gasit, vogi ni votu palce sežgat, palca ni votla medveda pretepst, medved ni votu gruške potrest, gruške niso votle dol kapat.
Gospod je spustu smrt tavon, de bi smrt mesarja pobrala. Še smrt ni votla mesarja pobrat, mesar ni votu vola zaklat, vov ni votu vode popit, voda ni votla vogja gasit, vogi ni votu palce sežgat, palca ni votla medveda pretepst, medved ni votu gruške potrest
gruške niso votle dol kapat. »
xn tako se je zgodilo, pripominja ljudstvo, da je končno gospod ostal brez sladkih hrušk, ker se mu ni ljubila, da bi šel sam in si jih natresel.	»
(Vogi = ogenj; votu, votla = hotel, hotela; tavon = venkai; gruška = hruška. Slišal sem to pesem pri Št. Juriiu Taboru, kjer jo smatrajo za zelo staro.)
Francek: „In če človek zboli, kaj moramo napraviti?"
Učitelj: „Takrat pa je treba nemudoma po zdravnika, ker le-ta more dati navodila, kako se je treba zdraviti. Nesreča je gotova, ako ljudje v takih slučajih poiščejo kakega mazača ali celo kakega ,coprnika', ki bolezni zagovarja. Taki mazači in coprniki ne vedo ničesar, ker se niso ničesar učili, dočim mora zdravnik, preden zdravi ljudi, študirati dolga leta."/
Ubogljiv hlapec
Nemški pisatelj Rosegger, ki je vedno pohajal po gornještajerskih pašnikih, je nekoč ležal na sveže pokošeni livadi, pušil cigaro | in se zamišljeno razgleda val po lepi selski pokrajini pred seboj.
Naenkrat se iz bližnje kmečke hiše pojavi star hlapec in že izdaleka mrmra proti pisatelju: „Hej, prijatelj, na naši livadi ni dovoljeno polegati!"
„Čemu ne?" ga vpraša pisatelj. „Tako lepo je tukaj, pusti me vendar, da se malo razgledani, saj ne bom ničesar pomandral."
„Kaj morem jaz zato!" odvrne hlapec. »Gospodar mi je zapovedal, da vas poženem z livade."
„čakaj malo, prisedi tu, pa zapuši!" In pisatelj mu ponudi fino cigaro.
„Oho, cigaro pa že," pravi hlapec, „vaše mestne cigare niso baš napačne."
In se mogočno postavi, zažge cigaro in parkrat puhne prav gosposko. Nato reče? „Dobra je! Toda, gospod — zdaj se pa le hitro poberite odtod. Gospodar mi je namreč naročil, naj vas nabijem..."
In Rosegger se je končno zaradi resnosti položaja le pobral, še vesel, da je ravno ob
[iravem času s cigaro ukrotil bojevitost ubog-jivega hlapca.
ZJBNTSK1 VESTNIK
Priloga asa. naše ženstvo
Heini spol is parlamentu
Moški pravijo, naj jim Bog prizanese, da i bi prišle ženske kot poslanci v narodno ikiupščino. Ali imajo prav ali ne?
Pri nas je borba za žensko enakopravnost prtecej potihnila. Klerikalci, ko so bili slabi, so se zelo vnemali za žensko volilno pravico. Seweda je bila ia njihova borba za žensko enakopravnost neodkritosrčna. Njim ni šlo za nič drugega kakor za to, da bi si svojo obllast utrdili, ker vedo, da je ženstvo po deželi! še duševno skoro popolnoma pod vpli-vcim farovža. S pomočjo politično čisto nič oriientiranega našega podeželskega ženstva bi se moč klerikalizma bohotno razpasla po naiši domovini. Toda do ženske volilne pra-vicce pri nas še ni prišlo. V drugih državah poi svetu pa kaže borba za žensko enakopravnost večje uspehe. Iz političnih ozirov se prcoti ženski enakopravnosti skoro nikjer ne bojrijo, temveč so motivi za ,.proti" drugje, daisi niso vedno popolnoma opravičeni.
Politični modrijani, ki hočejo spraviti to vprašanje na šaljiv tir, mnogo ugibajo, kako bi uredili ženske kandidature. Večinoma se strrinjajo v tem, da lahko kandidirajo samo nctlepe ženske, ki so pripravljene nositi moški Voobuk, trd ovratnik, črno suknjo in palico, kahkor se spodobi za politika, pa najsi je tudi žennskega spola. Zadnje mesece so se ženske prrvofcoriteljice odločno začele boriti proti takkim nazorom, ki bi že v naorej označil vssako žensko poslanico za — puščobo. In so dojsledno za to, da se v parlament pošljejo le lejpe žene. S tem seveda prvoboriteljice mislijo tudi sebe...
Ako bi v parlament prišle le grde ženske, bi i tudi moški poslanci ne polagali velike važ-noosti na svojo zunanjost. Poleg sitnih posla-nidc bi sploh ne prišli do besede in njihova poolitika bi šla rakom žvižgat. Ako pa se v naarcdni skupščini pojavijo elegantne dame s svvežimi obrazi, živahnimi očmi in bujnimi pcostavami, šent, vsi narodni poslanci bi se poomladili. Oblačili bi se moderno, redno bi ■ brili, mazali si brke in lase. In pozorno bi pooslušali vsako besedo iz nežnih ust, ne dre-maali bi v več v klopeh, temveč uljudno dostavljali svoje pripombe. Zmerjanja bi v skxupščini bilo konec. Zavladalo bi prijetno raizpoloženje.
Toda stvar z lepimi poslanicami bi imela tuadi svojo slabo plat. Predvsem bi imeli v skkupščini glavno besedo le postavni mladi moožje, kavalirji, ki pa navadno nimajo baš naajbistrejših glav. Med poslanicami pa bi irrr:le neodoljivo moč baš najbolj živahne in pnrivlačne dame, ki bi se sicer najmanj bri-gaale za važne parlamentarne posle. Tako bi se e rodila zavist. Po skupščinskih hodnikih bi see prerekali ljubosumni poslanci, poslanice paa bi se začele mrziti med seboj. Namesto zcskonov in važnih ukrepov bi se ustvarjali roomani in zanimive zgodbice...
Kam bi to vedlo? Težko je razmišljati o tenm. Zato ima naša država najpravilnejše statališče, da je treba počakati, kako se stvar 2 i ženskimi poslanicami obnese v drugih mo-deiernih evropskih državah. Ugotoviti je le treba ,a, da slovenske žene nikakor niso brez po-
srednega vpliva na „politiko". Naši klerikalni poslanci se morajo tudi v Beogradu ravnati po navodilih svojih skrbnih ženic in vnetih Marijinih devic, ki so se osobito v zadnji volilni borbi na shodih udejstvovale z včasih ne posebno lepim javskanjem za avtonomijo". Potem pa še nekaj! Politikujočih deklet ne marajo fantje. Niti klerikalni fant ne mara še za tako sveto Marijino devico, če ta nastopa po shodih in vrišči v množico politična gesla, priučena od farovških gospodov.
Ženska se vobče ne more nikdar tako svobodno gibati kakor moški, ker je njen po naravi dani poklic — materinstvo.
Ženska ¥ boctoii volni
Za časa svetovne vojne, ko so vojaki umirali na frontah, je evropska javnost neprestano poudarjala, da je ta vojna zadnja. Wilsonovi predlogi, osnovanje Zveze narodov in mednarodnega razsodišča, ki naj bi v bodoče izravnavalo vse spore med državami, to so bile ideje, ki so se vzbudile pod najtežjimi okolnostmi krvave vojne.
Danes, pet let po prevratu, ni nikjer videti volje za ustvaritev teh idej. Težnje o razorožitvi držav so propadle. Antantni zavezniki niso prenehali z oboroževanjem, nasprotno, z mrzlično naglico delajo naprej.
Isto se opaža tudi v Ameriki. V najnovejšem predlogu zakona o ustrojstvu vojske, ki ga je izdelalo ameriško vojno ministrstvo, posega militaristični duh celo na — nežni spoli
Osnutek novega zakona o vojski predvideva tudi za žene vojaško službo, češ, ako Američanke uživajo iste pravice kakor moški, morajo imeti tudi enake dolžnosti. Neki ameriški general opravičuje potrebo ženske vojaške službe nastopno: Za tako veliko.armado kakor jo osnavljajo Zedinjene države, je treba vse državljanstvo navdušiti za njeno potrebo. In ker so žene po prirodi nasprotnice vojni, jih je istotako treba militarizirati, da se privadijo in da ne bodo delale zgage.
Ustanovili se bodo posebni ženski polki. Ženska bo sicer zaposlena v vsaki vojaški branži, toda največ se jih bo porabilo pri sanitetnih, poštnih in prtljažnih oddelkih, kjer bodo popolnoma nadomestile moške. Z veseljem se bo seveda upoštevalo, ako se ko-rajžne Američanke prostovoljno prijavijo k artileriji, zrakoplovstvu in mornarici ali celo h kavaleriji...
Lepa reč bo to v prihodnji svetovni vojni! Morda pa baš ženske omilijo kruti militarizem tako, da se prihodnjič ne bomo več klali, temveč le — lasali...
Turi to lensfuoinplei
Znano je, da je slabotni spol med moha-medanci zelo zapostavljen, da se more le v mali meri prosto gibati in da mora zunaj nositi kopreno preko obraza. Vendar se v tem ozira že nekaj let opaža opuščanje nekaterih najnezmiselnejših običajev in tudi drugače dobiva ženska v Turčiji nekaj več pravic. Seveda se to godi še samo v večjih mestih, kjer je možnost stikov z Evropejci večja
Turške dame, posebno one, ki so mnogo potovale in videle dosti sveta, so se navzele naših navad, sprejele našo modo in se navadile celo evropskih in ameriških modernih plesov. To so začele takoj uvajati, zlasti v Carigradu, ali turškim očem postave so bile take nečuvene novotarije izobraženega moha-medanskega ženstva le še preveč. Zato je nedavno policijski šef v Carigradu izdal odredbo, po kateri je Turkinjam pod kaznijo zabranieno, udeleževati se javnih plesov. Tako zelo se turške oblasti boje pohujšanja.
Toda turške žene v mestih niso več tako krotke, kakor v nekdanjih časih, zato so si izmislile zvijačo, kako bodo to policijsko odredbo goljufale. Sklenile so, da se bodo plesov in drugih zabavnih prireditev kljub za-brani udeleževale, in sicer v modernih oblekah, da jih ne bo mogoče ločiti od Evro-pejke, katerim seveda turške oblasti ne morejo zabraniti svobodnega gibanja. Turkinjam ples silno ugaja, predvsem najmodernejši plesi. Ker ni vedno dovolj javnih zabavnih prireditev, so si mohamedanke osnovale tudi svo;e lastne klube, kjer pod pretvezo, da prirejajo v njih čajne večere, plešejo, da se vzdiga prah do neba. Na te večere vabijo Turkinje svoje prijatelje in svoje evropske sestre.
Starim Turkinjam in pristašinjam starih običajev navade novega rodu niso nič kaj všeč. A mladi ženski rod se malo briga za godrnjanje starokopitnic iu tako bo gotovo v dogltdni bodočnosti prišel čas, ko bo ženska tudi v Turčiji svobodnejša, seveda ne samo glede plesnih zabav, temveč tudi v drugih zadevah, pri katerih je ženstvo v Turčiji po krivici prikrajšano.
Zdrav! otroci so vaše veselje. Vse matere so srečne, ako imajo zdrave in živahne otroke. Ako želite, da vam otroci tudi taki ostanejo, jim morate dajati tečno, a preprosto hrano, morate jih pustiti dosti v svežem zraku, morate jih, ko so še majhni, same kopati, pozneje pa jih navadite, da se bodo otroci sami umivali in se navadili na snago. Glavnd pa je, da otroci nikdar ne uživajo kakih alkoholnih pijač. Naj vam še tako pripoveduje ta ali oni zakotni mazač ali mazačica, da vino otroka krepi, ne verjemite tega. Tudi to je bedasta vraža, da se daje vino otrokom, ki detojo zobe. Alkoholne pijače so za otroke vedno strup in one zločinske in bedaste matere, ki zastrupljajo otroke z alkoholom, imajo, če ne že bolne, pa vsaj neumne in omejene; otroke.
Krompir z gobami. Operi kakih osem krompirjev, kuhane odcedi in olupi. Nato namaži primerno kožico s sirovim mas-! lom. Posebej pa duši (tenstaj) v kožici na sirovem maslu zrezanega zelenega peter-šilja in čebule ter kake tri pesti opranih in ožetih gob. V pripravljeno prvo kožico naloži eno vrsto na listke zrezanega krompirja, ki ga moraš nekoliko posoliti, nato deni na krompir dušene (tenstane); gobe, na vrh tega pa zopet krompir, ki ga moraš zopet posoliti. Potem zmešaj četrt litra mrzlega mleka z enim jajcem in to vlij na vloženi krompir. Po vrhu potresi nekoliko parmezanskega sira in položi še
prav tanke koščke sirovega masla. Krompir postavi za četrt ure v pečico ter daj poiem pripravljeno jed v kožici na mizo. Čc parmezanskega sira nimaš, pripraviš lahko jed brez njega.
Kuhane črešnje s črnim kruhom. Liter črešenj kuhaj v pol litra vode, prideni košček cimeta, limonove lupine in 3 dkg sladkorja (to je eno žlico). Ko so kuhane, jih stresi v skledo, v katero si narezala na majhne kose starega, črnega kruha. Denl na hladno in daj za malo južlno na mizo.
Vinska juha. Pet krožnikov vinske juhe napraviš, ako vzameš tri krožnike navadnega belega vina ter tri krožnike vode. Potem deni v posebno posodo 4 rumenjake, 1% žlice moke, sladkorja po okusu, navadno toliko, kolikor ga je potrebno za 2 do 3 čaše kave, premešaj vse dobro in prideni pozneje zgoraj navedeno mešanico vina in vode. Olavno je, da neprestano inešaš. Na dobrem ognju se mora potem kuhati juha kakih pet minut, da je gotova. Tej čisti juhi se pridenejo potem praženl koščki kruha.
NAHOD? GLAVOBOL? Zobobol? Trganje? Odrečejo večkrat mišice in živci? Prijetno čuv-btvo kreposti prinese pravi Fellerjev Elzafluidl Najboljše hišno sredstvo; lajša bolečine, osvežuje in jači; čez 25 let priljubljen kosinctikum za nego kožo. las in ust! Mnogo močnejši, izdatnejši in boljši kakor francosko žganje! Z zavojnino in poštnino: 3 dvojne steklenice ali 1 specialna steklenica 24 dinarjev; 36 dvojnih ali 12 specialnih steklenic 208 dinarjev ln 5% doplačila. Razpošilja ga: lekarnar EUGEN V. FELLER, STUBICA DONJA, Elzatrg št. 860, Hrvatsko.
Maprodaj je malo posestvo
z gospodarskim poslopjem, vso v dobrem stanja. Pripravno za upokojenca aH obrtnika. Več se izve pri letnika Ford. B&hdl6a, St. Lenart na Vrhu «t. 52, p. Laško pri Celja. 27
Kupite in bepite
,Poper in poprika'
hudomušne kratkočasnice. Cena 3 Din, po poftti 3 Din SO p.
DO?iva v Tisimi zadrugi v Ljubljani.
Modni atelje za dame
v
M. Sare
Ljubljana
Kongresni trg št. 4,

Strešno opeko *?!?!
žgano, najboljfte vrste, po K 6-— komad, franko vsake železniške postaje v Sloveniji,
dobavlja	25
Frano Prijatelj, Tržišče (Dol.)
Kmetovalci!
Pokladajte živini pristne
LilllEIIE TROPINE
katar« vsebujejo trikrat toliko beljakovine ln dvakrat toliko maadobe kakor pienlčnl otrobi.	2 d
Dobe se pri
Oljarna Medvode Medic, Rakove & Zanki
dražba z o. z. v Ljubljani.
lisimf TSako soboto is nadeljo po zelt S|ulil • znižanih cenah razno manufitk« turno olago za spomlad in poletje.	st
Anton Savnlk, Škofja Loka, Glavni trg.
Cement Sadro (Gips) Strešno lepenko
karboiinej, lesni cement, water-proof, apno, izolacijsko lepenko, mavčne ploSčo, pravi Hatschek-eternit itd. nudi po tvorn. cenah.
»MATERIAL", družba z o. z.
LJUBLJANA, Miklošičeva cesta 13.
Telefon štev. 716.	«
Bremen - New York
Direktna zveza a krasnimi ameriškimi vladnimi parnlkl. Neprekoa* IJIvl po udobnosti, čistosti In po Izbornl oskrbi. Hitre In varne ladje.
„Gaorge Wasblngton"	„Amerloa"
..Presldent Roosevelt"	„PresIdent Hardlng"
Zahtevajte podrobna pojasnila In brodar. list S t. 210.
f^MT Ugodna prilika za prevažanje blaga. m^M
ONITEP STATES LINES
Generalno zastopstvo za Jugoslavijo:
Beograd, Palata Beogradske Zadruge
Ena steklenica Elzafluida nadomesti tri steklenice francoskega žganja I
Vsebina to naredil
Sestava Fellerjevega Elzafluida je izmed najmočnejših esenc zdravilnih zelišč, Gretja, korenin in listja z najfinejšim destilatom žganja.. Že čez 25 let se nebroj ljudi r vseh delih sveta zahvaljuje, ker jim kakor dober prijatelj v težkih dneh prežene bolečine. Imate li bolečina ▼ udih? V hrbtu? Zobobol? Nahod? Ste li slabi, prenapeti, izmučeni in preveč občutljivi? Želite dober kosmetikurn za zobe, zobao meso, lica, glavo? Ali želita v vseh primerih imeti zanesljivo sredstvo v hiši? Poizkusita pravi Fellerjev Elza-fluid? Kmalu bosta rekli tndi Vi:
| T*o Je najboljše, kap senat kdaj okufial! j
Je mnogo močnejši in izdatnejši kakor francosko žgan jo in najboljše sredstvo ta vrste I V vseh dotičnih poalovaloah zahtevajte samo pravi Elzafluid od lekarnarja
Fellerja. Z zavojnino in poštnino stane, če se pošlje denar naprej ali po povzetja: 8 dvoj-nate ali 1 specialna steklenica 24 Din, 12 dvojnatih ali 4 specijalna steklenica 84 Din, 24 dvojnatih ali 8 specialnih steklenic 146 Din, 96 dvojnatih ali 12 specialnih steklenic 208 Din.
sini pralek 3 Din; Elza-Dla: Glicerin 4 ta il Din; trlzlnalno Rsdikutn fr«rtco»ko žganje velik* steklenica 1? Dla; BIm-mrčeuii pralek T Din; strup' za podgane in nilM T Dla. Za primat «• zavojnina In poštnina poeebe! raCimsta.
Na te cena se računa še 5 •/» doplačila. Adresiratl natančno: EUOBff V. FELLER. lekarnar, STUBICA SONJA, Slsatrg St. 380, Hrvatsko.
Odffovorni urednik Andcei Ražem,
Izdaja konzorcij Domovine,
Tiska Delniška ttskama. d. d. v Ljubljani.