Osebe Klemen Kralj, železničarski upokojenec Pavle Jeršin Justa, žena, gospodinja Marija Goršičeva Danijel, sin, študent Stanko Potisk Matej, sin, včasih Janez Bermež študent, zdaj bančni uslužbenec Alja, hči Mija Mencejeva Nona, sedemdesetletna domača stvar pri Kraljevih Nada Božičeva Marcel, hišni prijatelj obeh bratov Bogomir Veras Barbara, Danijelova prijateljica Ljerka Belakova Scena Avgust Lavrenčič Kostumi Irena Felicijanova Lektor Majda Križajeva Vodja predstave: Stanko Jošt — Sepetalka: Anica Kumrova — Tehnični vodja: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo Les — Odrski mojster: Franc Klobučar — Frizerska dela: Vera Srakar — Krojaška dela: Amalija Paiir, Jože Gobec in Oto Cer-ček — Slikarska dela: Ivan Dečman Dramatik Ignac Kamenik vodi danes Mestno knjižnico v Mariboru, pred tem pa je dve leti dramaturgoval v mariborski Drami, kamor je prišel 1967. leta iz Studijske knjižnice. Se prej pa je bil profesor v gimnazijah na Ravnah in v Mariboru, vmes ravnatelj osemletke v Slovenski Bistrici. Po študiju slavist, po pisateljskem nagnjenju in značaju izrazito usmerjen v dramsko ustvarjanje, se zaradi službovanja v prosveti ni mogel docela posvetiti gledališču. Profesionalno srečanje z gledališko hišo je vsekakor pripomoglo k obogatenju izkustev, k trajnejši povezavi z gledališkim medijem. Mariborska Drama mu je krstila tri tekste, četrtega je namenil nam v Celju. Po uspehu, ki ga je z gostujočim ansamblom že doživel na tretjem Tednu slovenske sodobne drame v Celju z Marionetami (1968), so naša pričakovanja tem večja. To tembolj, ker se je po Marionetah, ki pomenijo odmik od realističnih pozicij (Postaje ob veliki cesti in Dvajset let pozneje), ponovno vrnil k realizmu. Galebi so zdaj obogateni z izkušnjami prejšnjih del, pomenijo pa tudi pomemben delež v naši družbeno analitični in kritični dramatiki. Po angažmaju sodijo zaradi svoje iskrenosti, prizadetosti in totalnega odpiranja problema, ki ni postavljen na manipulativna, špekulacijska izhodišča, nedvomno med naše najbolj ostre in družbeni situaciji adekvatne tekste. Ne bomo rekli, da je pogumen, ker bi zvenelo nekoliko poenostavljeno; lahko pa rečemo, da je dovolj provokativen v najboljšem namenu te besede. POGOVOR Z AVTORJEM V katero moralno kategorijo bi uvrstil Galebe, če si postavil za izhodišče problemskega obravnavanja prav družino, ki determinirana s svojo biološko substanco (razrahljano v sodobni družbi), predstavlja določeno varianto eksistence, smisla bivanja? Težko bi sam razvrščal, to bodo bolje storili drugi. Rajši bi dodal nekaj misli in spoznanj, ki so me vodile, ko sem delo snoval. O ontoloških in antropoloških gibalih, ki vodijo sodobno samo v sebi prav nič enovito družbo, smo se navadili govoriti z veliko začetnico in z velikimi besedami, ko da ti problemi vznikajo samo v takih kategorijah, kot so politika, znanost, filozofija, in se morajo zato odraziti le v velikih premikih in odločitvah. Od tod »velike« teme, kadar gre za ta vprašanja. Prepričan sem o nasprotnem: vsa naša drobna ravnanja, naše drobne vsakdanje odločitve, pred katere smo nenehno postavljeni, so odvisne od teh gibal in prav nič manj pomembne, saj odločajo o poti vsakega posameznika. Zato sem postavil dogajanje v krog družine, kjer ostajajo posamezniki, kljub temu, da jih druži družinski okvir, v resnici vendarle posamična bitja s svojskimi usodami. Intimna vsebina teh usod pa je odvisna od njihovih odločitev, se pravi, od tega, za katero od možnih »variant« so se odločili. Galebi so angažirana drama o angažmaju posameznika v sodobnem svetu, pa naj gre za probleme, ki sodijo v kategorijo družbenosti ali tako imenovane zasebnosti. Z drugimi besedami: ne vidim nobenega razločka med na primer Matejevim razočaranjem nad njegovim družbenim angažmajem in med Justinim razočaranjem nad usodo njene ljubezni do Klemena. Oboje pomeni konkretno izkušnjo, ki pogojuje njuno nadaljnjo pot. Je potemtakem odločilna izkušnja? V besedilu se dostikrat pojavi ta beseda. Kaj ti pomeni »izkušnja« in katero izpovedno resnico želi poudariti? Izkušnja je lastna vsem živim bitjem. Samo od stopnje njihove zavesti pa je odvisno, kako jo izrabijo v svojem nadaljnjem ravnanju. Izkušnja žabe je, da jo kača žre, zato ji bo šla s poti. Zavestna uporaba ali izraba izkušnje je drugačna in se pridružuje Župančičevi presnovi ljudskega izreka iz »Osel gre samo enkrat na led« v »Samo osel gre enkrat na led«. Vendar je razpon med prvo in drugo varianto razsežen. V Galebih gre za izrabo te izkušnje pri vseh v drami sodelujočih osebah, čeprav je ostrina luči najjačja pri osnovnem konfliktu Matej — Daniel. Vendar — in tu smo pri jedru problema — mora biti izkušnja last vsakega posameznika, se pravi, mora iti skozenj. Zato pravi Marcel Mateju: »Ni igre, ki bi jo lahko igral za drugega.« Prav iz tega vidika so vsa Matejeva prizadevanja, da bi s svojo izkušnjo prepričal Danijela, jalova in obsojena na neuspeh, pa čeprav so še tako utemeljena: »Briga me, kaj sta imela z Barbaro, ampak Angela ni šla zato, ker jaz ne bi bil imel prav, temveč ker je bil njen prav bolj res kot moj. Bolj res, Danijel, hudič, kako naj ti to razložim.« Matej pri vsem tem dokazovanju pozablja, da Angelina izkušnja tudi njega ni prepričala, da je pristal na pravilnost njene izkušnje šele post festum, ko je že šel skoz. Z Danijelom in drugimi osebami bo enako. Izraba Izkušnje pogojuje pot vsakega individua, vsiliti svojo izkušnjo drugemu pa pomeni, polastiti se ga in ga omejevati v svobodnosti njegovih odločitev. Razumljivo je, da najbolj nasprotuješ polaščanju človeka po človeku. Kaj meniš o tem simptonu današnjosti? Vsi smo priče temu procesu, eni se ga zavedajo manj, drugi bolj. V sodobnem svetu, ki je ideologijo — hote ali nehote — postavil v prvi plan, preostaja individualnemu ravnanju in razsojanju zmeraj manj življenjskega prostora. Videti je, ko da smo se navadili misliti, razsojati in ravnati v skladu z nekimi apriorističnimi aksiomi, ki imajo svoje spoznavno središče zunaj naše konkretne prakse. V njihovem imenu sodimo in presojamo ne le lastno ravnanje, temveč tudi ravnanje drugih. In brž ko le-to zavije mimo ustaljenega kodeksa, postane našemu pragmatističnemu konceptu nenaklonjen, da. sovražen tujek, ki ga je treba uskladiti z običajnimi miselnimi in moralnimi normami. Od tod Matejevo ihtavo spraševanje: »Kam vse to vodi? To naše zaletavanje, zagnanost, puritansko čiščenje v imenu nečesa — kaj jaz vem — svetega, velikega, svetniško sijočega, bleščečega, smiselnega... to hlastanje no smiselnosti vsega, kar smo počeli in kar nai bi počeli drugi... to ocenjevanje, vrednotenje. Postavili smo se v vlogo sodnikov, toda v čigavem imenu, te vprašam?« Tudi jaz se sprašujem, v čigavem, čeprav vem, da je temu tako. Kaže, da se ie vendarle treba upreti, o smiselnosti in uspešnosti takega upora pa se ne sprašujem. Želijo biti Galebi resnica mladih, četudi se javlja ta resnica iz širšega spektra, podoba celotne naše družbe? Težko je reči resnica mladih, rajši resnica o mladosti, se pravi tistega, kar je v vsakem človeku nezapolnjeno, nezadovoljeno, kar je ostalo odprto. Ne glede na usta- Ijeno prakso bo tisto ravnalo po zgledu gabelov — osa-mevcev. In to je aspekt, ki odpira pota našega vsakdana, saj mu ni važna pot, temveč cilj. In navsezadnje gre za cilje. Mar ne? Kaj meniš o svoji kritiki konformizma, kakor se nam kaže v Galebih? V določenem smislu gre za kritiko konformizma, vendar samo kot ena od variant odzivnosti na vsakdanji svet. Sem daleč od tega, da bi očital npr. gobarju njegovo nabiranje gob ali ribiču dober popoldanski ulov. Kaj bi svet s samimi revolucionarji (galebi) in kaj bi s samimi gobarji ali ribiči? Poskusi dati svet v roke pesnikov in umetnikov — v nekaj dneh ga bo pobralo; vendar ne bi rad, da bi se navsezadnje vsi prelevili v nedeljske izletnike. To bi bilo ne le prehudo, temveč tudi neizvedljivo, saj je nekonformist v vsakem od nas še kolikor toliko živ, čeprav se dostikrat udobneje počuti v copatah. Prizadevanja po simbiozi obeh pa nam povzročajo težave. In to po pravici. In vendar Danijelu ni mesta na tem svetu. Kaj je vzrok? Mu manjka izkušnja? Je polaščen? Cernu si mu namenil tako usodo? Ker ne zna drugače. Ker veruje v svet čistih resnic brez obremenjenosti vsakdana. Ker je bog nove in prastare ideologije, ki dualistično opredeljuje stvari in ravnanja na dobre in slabe; ki kalkulira le s svetniško bleščečimi aksiomi, ne da bi pri tem pomislil, da se postavlja v vlogo nekega imaginarnega novega boga, ki ne pozna nobenega razumevanja za to, da pač nekdo tudi nabira gobe. Noben Danijel, pa naj bo polaščen po ideologiji ali obremenjen z odsotnostjo lastne izkušnje, ne bo v svetu, ki pristaja na status quo, uspel s svojimi prizadevanji. Samo od uporabe njegove izkušnje je odvisno, kaj bo storil. In Danijel se izniči. Zaradi odsotnosti izkušnje? Zaradi pristajanja na ideologijo? Morda. Sodobna slovenska zgodovina pozna take ljudi in sam sem med zadnjimi, ki bi podvomil o upravičenosti njihovega ravnanja. Poleg Danijelove je v drami še kopica drugih usod, ki sodelujejo v izpovednem sporočilu drame. Kaj meniš o njih? Da so podrejene dramskemu sporočilu, čeprav učinkujejo somostojno. Njihovo mesto v delu najbolje označi Matej: »Vsakemu se enkrat podre... in zaradi tega ni treba, da greš med božje angelce!« Alja pravi temu: »Se pač strezniš, ne?« Ali Klemen: »Kaj pa vi veste, kako je, ko si ti nenadoma usuje skozi prste!« Vsaka’ od teh usod ima svoje vozlišče, ko se ji odpre, ko »spregleda«, se strezni — skratka, ko se zave alienacije. Kako pozneje ravna, pa je odvisno od individualne izrabe te konkretne »izkušnje«. Alja gre z razbite barke v Nemčijo; Klemen ostane pri družini, čeprav je hotel od nje; Matej se sprijazni s svojim delom v banki; Danijel se izniči; Justa ostaja na svoji dosedanji poti »in če je na njej še toliko laži — zame je edina ...« itn. Prav v teh usodah vidim prisotnost tistih ontoloških in antropoloških gibal, o katerih je bila prej beseda, da ne sodijo samo k »velikim temam-«. Ce se ozrem na tvojo dosedanjo dramsko pot in se neobvezno ustaviva na relaciji Dvajset let pozneje — Marionete — Galebi, kaj bi dejal o Galebih? Dramske oblike ne izbiram, ta se mi rodi hkrati s temo. V Marionetah na primer sem postavil pod vprašaj tako kategorijo, kot je svet sam na sebi, zato je bil temu adekvaten tudi gledališki izraz. Galebi so disput (Nemci imajo dober izraz Auseinandersetzung) o gibalih našega vsakdana, ki prizadevajo vsakogar od nas in tudi želim, da jih gledavec sprejme kot svoje. Svojo izkušnjo naj sooči s tisto, ki mu jo ponujajo osebe iz Galebov, pa bova — se mi zdi — zadovoljna oba, saj sva se zato srečala, da bi se pogovorila o tem našem svetu. Zato so Galebi pisani stvarno, z željo, da bo sporočilo čim jasnejše. J. Z. ZA VAŠ DOM ... zahtevajte pri vašem trgovcu naš proizvodni program: — samske spalnice — otroške sobe BOŠTJAN — program predsobnih omaric — omarica za čevlje in razne druge funkcionalne omarice — sklopna ležišča — kuhinjske mize in stole — lamelni parket — furnirana notranja vrata — ladijski pod Lesno industrijski kombinat QE3 Savinja Mariborska c. 116 Celje Egon Friedell in Alfred Polgar: Goethe, Premiera: 23. oktobra 1970. Režija: Mire Kragelj. — Jadranka Tomažičeva, Borut Alujevič, Pavle Jeršin. Borut Alujevič, Pavle Jeršin, Marjan Dolinar, Jože Pristov in Janez Bermež. B. Alujevič, J. Bermež, M. Dolinar, J. Pristov in Branko Grubar A. T. Linhart: Županova Micka. Premiera: 23. oktobra 1970. Režija: Mirč Kragelj. — Jadranka Tomažičeva in Jože Pristov Borut Alujevič, Janez Bermež, Jadranka Tomažičeva in Mija Mencejeva Miro Podjed, Jadranka Tomažičeva, Jože Pristov, Janez Bermež, Branko Grubar in Borut Alujevič August Strindberg: Gospodična Julija. Premiera: 26. novembra 1970. Režija: Dušan Jovanovič. — Sandi Krosi, Jana Šmidova in Metoda Zorčičeva. Metoda Zorčičeva in Sandi Krošl. Bogomir Veras, Borut Alujevič, Stefan Volf, Jadranka Tomažičeva in Miro Podjed Pesem o muhi Tako se pač obnaša nič ne praša veselje nam prinaša nič ne praša povsod je njena paša nič ne praša nad njo se sitnež znaša nič ne praša zdaj zdaj bo kisla kaša nič ne praša C>L n P Hvalnica vojski Vojska je najlepša stvar, kar srce ti poželi, vzemi, naj te ne skrbi, vojska plača, kaj nam mar, vojska je najlepša stvar. Danes tukaj, jutri tam, pade kdo, nazaj ne glej, drzno vedno le naprej, kaj bi tarnal, nisi sam, vsem je dom vojaški stan. Vojska je najlepša stvar, mlado, staro poživi, hrabrim pušča leno kri, drug je drugemu komar, vojska je najlepša stvar. Jadranka Tomažičeva in Branko Grubar na skušnji za Sekiro. Zimska pesem Snežinke padajo, naj padajo snežinke, prav kma.u sneg prekril bo nas in bel bo, snežno bel obraz. Snežinke padajo, naj padajo snežinke, zametle bodo slednjo gaz, samo še mraz k nam pride, mraz. Snežinke padajo, naj padajo snežinke, za rože bodo nam, okras, nikogar več ne bo do nas. ZoRlClNA PESEM Vsa sreča je moja in tvoja in moja, zdaj morem do nje. Ko zjutraj se zbujam, se v soncu okopljem, zdaj morem do nje. Vsa pota obhodim do daljnjih obzorij, zdaj morem do nje. Nihče me ne ustavlja, ne praša za pot, do sreče poti ni, če je, je povsod. Žična Tovarna žičnih izdelkov ŽIČNA Celje nudi svoje kvalitetne proizvode z najugodnejšimi pogoji. Kolektiv se priporoča! F? OCK bila bi sonce bila bi dan bila bi mesec bila bi noč bila bi veter bila bi dlan bila bi vrana bila bi hrošč bila bi koža bila bi klošč bila bi roža bila bi vrt bila bi zemlja bila bi krt bila bi bila bila bila bila bila bi luč bila bi ključ bila bi mrak bila bi znak bila bi ne bila bi ja bila bi vse bila bi nič bila bi ti bila bi jaz bila bi U bila bi A bila bi vsi bila bi mi bila bi krik bila bi vik bila bi vrišč bila bi svišč bila bi bila bila bila bila bila Pesem o sekiri Prd — človek prd — človek nd — človek nd — človek nad — človek nad — človek krepelo in kamen Zdaj — človek zdaj — človek si — človek si — človek nad — človek nad — človek kresilo in plamen V začetku je bila sekira nakar hudo za mamuta krvava nič več ne izbira vse križem seka in ravna Nato prišle so vojske hude sekira stara trepeta namesto nje prišla je nova sekira joj železna vsa Sekiram konca ni ne kraja edino rja jih pa sne na srečo vse ima dva konca in eden takšen je se ve O človek o človek daj vendar že mir poglej časih venkaj kak lep je večer Drva so pod streho imamo krompir že v šoli se učimo sekira ni zver Le takšen je konec vseh dobrih sekir tu z nami želijo vam srečo in mir VSEM GLEDALIŠKIM OBISKOVALCEM ŽELIMO zdca&G 6tečno in u&pefroa polno nooo Leto 1971 KOLEKTIV VAŠEGA GLEDALIŠČA tflD KERAMIČNA INDUSTRIJA LIBOJE priporoča nakup svojih izdelkov — gospodinjske keramike — dekorativne keramike — grafitnega livarskega pribora — opečnih izdelkov tekstilna tovarna in konfekcija, Celje, Ipavčeva 22 Telefon: 29-73/75 Brzojav: Metka Celje proizvaja najkakovostne tkanine za posteljnino: in-lete, damaste v vseh širinah in desenih; modne pope-line za ženske letne obleke in bluze ter moške srajce. Iz priznanih najboljših tkanin konfekcionira posteljno perilo, flanel rjuhe, moške in ženske robce v najsodobnejših vzorcih. Zaščitni znak »METKA« je jamstvo za kvaliteto n »i: • NAJKVALITETNEJŠE MOŠKE SRAJCE ZLATI GRB ŽENSKO PERILO VELEBLAGOVNICA t ■£ n n ■ n n CELJE aero CELJE Ob potovanju v Ljubljano obiščite največjo trgovsko hišo na Slovenskem VELEBLAGOVNICA NA-MA LJUBLJANA Vam nudi v svojih poslovalnicah najrazličnejše blago HIŠNE VESTI Franci Križaj je na nedavnem srečanju slovenskih gledališč v Mariboru — odslej imenovanem po velikem slovenskem igralcu Borštnikovo srečanje — prejel najvišjo nagrado za najboljšo režijo na tem srečanju (za Veroniko Deseniško). Njegov uspeh je hkrati tudi uspeh naše hiše. — Nagrado je prejela tudi Mija Jarčeva za kostume v tej uprizoritvi. Obema nagrajencema prisrčno čestitamo! Premiera Kamenikovih Galebov bo po delovnem načrtu prve dni v mesecu februarju. Za naše najmlajše smo pripravili za novoletno praznovanje pravljico Rdeča kapica in dedek Mraz. Zrežiral jo je Pavle Jeršin. cetis @c©Ilj]@ KVALITETNO TISKA: • knjige, revije, časopise; • kataloge in prospekte komercialno propagandnega značaja v eni ali večbarvni izvedbi; • neskončne obrazce za elektronske računalnike; • zloženke (snap-out) za racionalizirano poslovanje v različnih izvedbah in barvah. OPRAVLJA: • kartonažerske, knjigoveške, galanterijske in klišar-ske storitve. NUDI: • brezplačne strokovne nasvete pri oblikovanju tiskovin in obrazcev. moda CELJE se priporoča s prvovrstno izbiro tekstilnega blaga, konfekcije, otroške obleike, galanterije, kozmetike itd. v svojih poslovalnicah: VOLNA, Prešernova 7 VESNA, Cankarjeva 2 MANUFAKTURA, Cankarjeva 1 BABY, Trg V. kongresa 11 DROGERIJA, Prešernova 4 TORBICA, Prešernova 7 STARI TRG, Tomšičev trg 9 Gledališki list SL G Celje. Jubilejna sezona 1970-71, št. 4—5. Predstavnik: upravnik Bojan Stih. Urednik: Janez Žmavc. Fotografije: Viktor Berk. Naklada 1.500 izvodov. Cena 2 din. Tisk CETIS grafično podjetje Celje. Carjevič Bogomir Veras Simon Branko Grubar Zorislava Jadranka Tomažičeva Minister Bruno Vodopivec Ministrica Mija Mencejeva Poveljnik Borut Alujevič Zdravnik Janez Bermež Poveljnik straže Marjan Dolinar Stražar vodja Stanko Potisk Glasnik, stražnik Miro Podjed Pevec Stefan Volf Stražar, rabelj Jože Pristov Mizar Sandi Krosi Grobar Cveto Vernik Dekle Anica Kumrova Stražarji, vojaki Vili Korošec Rudi Posinek Miran Vitez Anton Zupanc Vodja predstave: Stanko Jošt — Sepetalka: Anica Kumrova Tehnični vodja: Franjo Cesar — Razsvetljava Bogo Les — Odrski mojster: Franc Klobučar - Slikarska dela: Ivan Dečman — Krojaška dela: Amalija Palirjeva, Jože Gobec in Oto Cerček — Frizerska dela: Vera Srakar — Garderoba: Fanika Pantner Janez Žmavc SEKIRA Musical za vojaški boben in doraščajočo mladino Po pripovedkah Frana Roša Režija Franci Križaj Scena Melita Vovk-Stihova Kostumi Anja Dolenčeva Glasba Marjan Vodopivec Lektor Majda Križajeva Koreografija Jaka Hafner Borilni prizori Andrej Zajc Korepetitor Edo Goršič Krstna uprizoritev