URŠA PAJK SLIKARSKI SVET FRANCA NOVINCA ALI VONJ PO ZELENI BARVI GOZDA IN VRANAH NA POLJU Slikarski svet Franca Novinca je njegova domača škofjeloška pokrajina In prav ta pokrajina je bila v preteklosti slovenski Barbizon in s tem nekakšno naravno "pri bežališče" za naše impresioniste. Od vse četverice pa se je ravno Matej Sternen naj bolj približal Novinčevemu domačemu kraju. Za svoje slikarsko preučevanje si je iz bral okolico Gorenje vasi, Trate ter Godešiča. Tu je lep razgled na Alpe in predgor je; veliko mešanih in brezovih gozdov ter borovcev. Za Sternena je bila to še neokr njena narava v soju barv, ki je še niso okužile civilizacijske pridobitve. Franc Novinc pa se na svojih slikarskih pohodih srečuje tudi z reklamnimi panoji, daljnovodi, iz pušnimi plini, letališči,.... V tem kratkem pregledu se bomo na hitro sprehodili skozi vse Novinčeve slikar ske cikluse. Ob koncu šestdesetih ter začetku sedemdesetih let je pripadal tako no- vokrajinarjem, predstavnikom nove ornamentike ter novega realizma kot tudi eks- presivnim figuralikom. V drugi polovici sedemdesetih let so se njegova platna spre menila v nekakšen nemirni barvni vzorec. Ta slog je obdržal še skoraj vso prvo po lovico osemdesetih let in se je včasih močno približal celo abstraktni umetnosti. Po polnoma drugačne pa so bile skice ter slike, ki so nastale kot odziv na himalajsko pokrajino. Na začetku osemdesetih let se je Franc Novinc pridružil skupini Barva, saj je bar va najpomembnejša sila na njegovih slikah. Od začetka devetdesetih let naprej pa bi lahko rekli, da je barva presegla vse meje, saj slike kar žarijo v svoji nepremagljivosti. Nova krajina Nova krajina je bila likovna usmeritev, ki je zaznamovala konec šestdesetih in pre plavila še skoraj vsa sedemdeseta leta. In čeprav je šlo predvsem za lokalno gibanje 251 LOŠKI RAZGLEDI 49 (Gorenjsko), se je tovrstna smer razširila tudi na druge slovenske pokrajine. Najbolj vidni predstavniki: Franc Novinc, Franc Feldin, Pavel Florjančič, Herman Gvardjan- čič, Janez Hafner, Viljem Jakopin, Boris Jesih, Alenka Kham - Pičman, Kamilo Legat, Dušan Lipovec, Henrik Marchel, Mirna Pavlovec, Mario Petrič, Albin Polajnar, Ive Šubic. Novokrajinarji so bili rojeni večinoma v štiridesetih letih in s tem zastopniki najmlajše generacije slikarjev. Odmaknili so se od starega tradicionalno realistične ga krajinarstva, ki je služilo za prepoznavanje določenih slovenskih pokrajin. Že na ziv pove, da so slikali novo, likovno preoblikovano krajino. Nagibali so se k aktual nim umetniškim smerem in pustili zadaj informelno in abstraktno likovno ustvarja nje, ki jih je zasledovalo ob študiju na Akademiji za likovno umetnost. Ta krajina ni bila več kot krajina starejših slikarjev, saj so ji dodali svoje razpoloženje ter aktual nost šestdesetih let. S svojim slikarstvom so torej odločilno prispevali k ponovnemu vstopu narave v sodobno slikarstvo in pokazali, da želijo ustvarjati v domači tradi ciji, čeprav so v svoja dela vnašali tudi elemente poparta in novega realizma'. Nova ornamentika Novo ornamentiko pri nas zasledimo v delih Franca Novinca, Jožeta Horvata -Ja- kija, Lojzeta Spacala, Andreja Jemca, Zvesta Apollonija, Henrika Marchla, Lojzeta Lo garja ter pri kipih Petra Černeta in Dragice Čadež. V delih Franca Novinca zasledi mo neko hipijevsko romantiko z začetka sedemdesetih let in oblike, ki bi jih lahko iskali v obdobju findesiecla'. Njegova krajina se kaže v organskih, ovalnih, linearnih oblikah, ki se razlikujejo po velikosti, so čitljive, bežeče ter zasukane. Lahko pa so tudi spremenjene v sestavljene geometrijske like, vzorce, ki spominjajo na figural no umetnost primitivnih plemen ter slikarstvo Kennetha Nolana ter Victorja Vasare- lija. Torej, vsa ta dela nekako sledijo dizajnu šestdesetih in sedemdesetih let, ki se je kazal v oblikovanju naslovnic, filmskih ter gledaliških plakatih, ovitkih gramofon skih plošč, stanovanjski opremi, modi oblačenja,... Ekspresivna figuralika V začetku šestdesetih let je abstraktna umetnost postala nekako preživeta in pričele so nastajati nove umetnostne smeri. V ZDA in Evropi sta se razvila narativ- na figuralika in novi realizem. Zgledovali so se po stripih, reklamah, fotoromanih, reprodukcijah slik starih mojstrov. Ukvarjali so se z obdelavo potrošniške družbe, življenja, smrti, človeka. Vse te kali so prišle tudi k nam in ob koncu šestdesetih let je iz njih vzklilo slikarstvo, ki so ga poimenovali ekspresivna figuralika. Pod ta umetnostnozgodovinski termin so bili uvrščeni naslednji slikarji: Franc Novinc, Jure Cihlaf, Kostja Gatnik, Avgust Gnamuš, Herman Gvardjančič, Zmago Jeraj, Bo ris Jesih, Metka Krašovec, Gorazd Šefran, Lojze Logar, Lado Pengov, Ratimir Pušelja, Momo Vukovič. Večina jih je v šestdesetih letih končala študij na ALU-ju ali pa nadaljevala študij na specialki. Umetniki so se poslovili od temnega kolori- ta, natančne fakture, detajlov; izpostavili so čiste plakaterske barve, široke ploskve ter šablonsko risbo. Ekspresivni figuraliki so zelo radi uporabljali sitotisk ter akril- ne barve, ki so bile najprej znane v Ameriki. Novinc je sledil poti ekspresivne fi- guralike od konca šestdesetih let do začetka sedemdesetih. Veliko skupnega je 252 SLIKARSKI SVET FRANCA NOVINCA ALI VONJ PO ZELENI BARVI GOZDA IN VRANAH NA POLJU imel s slikanjem Borisa Jesiha, Lojzeta Logarja ter Metke Krašovec. Krašovčeva ter Logar sta se posvetila industrijskim artiklom, Jesih erotiki, Novinc pa krajini. Vsi pa so se oklepali velikih platen, niso pretiravali z detajli in popreprostili so kom pozicijo*. Franc Novinc se je na začetku svojega ekspresivnega slikanja posvetil erotični tematiki, a se je od nje dokaj hitro odvrnil in se raje posvetil krajini. Iz nje govega erotičnega časa sta sliki Razgovor (1970) in Konec razgovora (1970). Osre dnji lik na sliki je ženska figura z razkrečenimi nogami, ki se ponuja gledalcu. Njen obraz je maska, ki spominja na strašljiva bitja ali duhove iz cenenih ame riških grozljivk, na zunanjem okvirju pa so vzorci, ki spominjajo na stilizirane fa- luse. Obe sliki tvorita nekakšen komplet in razrešujeta uganko o človeških odno sih moderne družbe; tudi pri odnosu moški-ženska. Na zadnji sliki pa ženska fi gura kar gori v svoji rdečini, ki je tako močna, da ustvarja pravo nelagodje in na pada gledalca ter gledalčeve oči. Slika ni prijetna, še manj lahkotna, čeprav ženski obraz še spominja na človeškega. V primerjavi z drugimi ekspresivnimi figuraliki, gre pri njem vendarle za težnjo po prostorskosti ter plastičnosti. Njegova narava je še vedno narava, čeprav je preo blikovana na popartističen način. Njegove slike niso neka pridiga, zgrožene litanije, čeprav nas vendarle opozarja na neko ekologijo. Sprašuje se, kaj vse bo še naredil ta neutrudni ter nepredvidljivi človek njegovi naravi. Vse to je prisotno na njegovih platnih v letih 1970-1973. Čeprav na teh slikah spoznamo škofjeloško pokrajino, po krajina včasih spominja na človeške izdelke -puding, prelit s smetano, torto, piško te, želatino, razliti sirup ... Večkrat pa se srečamo tudi z veliko Michelinovo figuro iz reklame za avtomobilske gume. S svojo ogromno postavo, dvignjeno levo roko ter veliko črno gumo v desni roki preglasi vso pokrajino. Na enih slikah je narava po- raženka, na drugih zmagovalka, na tretjih pa gre za nekakšno metamorfozo; ptiči se spre minjajo v reaktivna letala. Lahko bi rekli, da je v teh slikah skrit nekakšen strah pred te mino, zavedanje prostranosti ravnine, želja po svobodi, ptičjem letu, upor proti banalni družbi, neka romantika ter utrip časovnega nemira. Novi realizem Poleg narativne figuralike se je v Sloveniji (v sedemdesetih letih) pojavil tudi tako ime novani novi realizem. Zopet so postali po membni stari mojstri ter stara akademska vzgoja. Umetniki so zopet pričeli razmišljati o realnem videzu stvari in človeškega telesa. Pri nas bi omenili Franca Novinca, Rudija Špan- zla, Borisa Jesiha, Franca Mesarica, Jožeta Trobca, Janeza Hafnerja, Berka iz Loke, Kostja Gatnika, Barda lucundusa ter Metko Krašovec. Praprot kresne noči, 1973, akril na platno 253 LOŠKI RAZGLEDI 49 Franc Novinc se je močno razlikoval od drugih slikarjev - realistov. Slikar ni opi soval hladnih predmetov vsakdanjosti, ampak je ustvarjal svojo vizijo. Svojih pej- sažev oziroma tihožitij ni izbiral naključno, temveč premišljeno\ Junaki njegovih slik so popularni slovenski motivi, domača ikonografija, določen svet podeželja. Pri njem nikoli ne vemo, ali je poudarek na natančno posneti realnosti ali na svobodni umetniški domišljiji. Slikar si je pomagal tudi s fotografskim aparatom, čeprav so mu bile fotografije premalo. Na primer sliki Košara zgajbo in Gnoj na njivi (obe iz leta 1974). V njih čutimo veter, predmeti so živi, pravi, ročaji košar vabijo gledalca, da bi se jih dotaknil. Razberemo grude zemlje, nebo ter materiale, iz katerih so na rejeni predmeti. Na sliki z gnojem pa je glavni akter - gnoj tako dovršen, da bi ga lahko zavohali. Kljub temu pa vsebuje nekaj poetičnosti, da je obiskovalka na razstavi vzkliknila-. Kako čudovit gnoj!' Poleg tega gre tudi za simbole. Gnoj kot simbol rodovitnosti, njiva simbol plo dnosti - kot maternica narave ter vile kot simbol kmečkega dela. Vse pa ustvarja sklenjeni krog ... Če jo bo kmet marljivo obdeloval, mu bo njiva rodila pridelke. V tem obdobju se je slikar posvetil tudi kruhu. Kruh kot simbol človekove bistve ne hrane, duhovne hrane in življenja. Hlebec - ponos vsake kmečke hiše, kme čke gospodinje, simbol žita, žetve, pregovora Kar si sejal, to boš žel Včasih so mu pripisovali čarobno moč, bil je predmet spoštovanja, merilo blaginje, znak doma čnosti in idiličnosti. Pri Novincu srečamo kruh kot samostojni motiv na sliki ali pa kot element v pokrajini. Realistično naslikani hlebec na temnem ozadju nas spomni na Stupičeva tihožitja s sadjem in česnom. Popolnoma pa so drugačni hlebci nad njivo. Predmeti so realni, a lebdenje daje sliki metafizični oz. nadrealni moment. Na drugih pa srečamo tudi vrane (slikarjeve zveste spremljevalke) ter fazane, ki so lah ko tudi simbol kozmične skladnosti. Krajina in njen detajl Okoli leta 1977 je v slikarstvu Franca Novinca prišlo do redukcije ikonografske strukture. Realistična krajina se je spremenila v trepetajoči vzorec, ki bi ga lahko pri merjali s fazo ameriškegapattern slikarstva ali pa v njej našli spodbude impresioni zma. Novinc je skoraj povsem opustil risbo in se prepustil nizanju barvnih lis; nasta le so neke simbolne krajine. Motiv se z okvirom ne končuje oziroma ne začenja. Te krajine niso razpoznavne, tu gre bolj za neko občutje, ki je podobno sanjam. Vča sih je naravo opazoval iz ptičje perspektive, drugič pa se ji je približal v zumiranem posnetku. Nastal je organski svet, ki spominja na računalniški oziroma sinkopski za pis.'^' Med barvami prevladujejo rdeča, zelena, rjava; barva se spreminja v svetlobo oziroma barva je svetloba in obratno. Z nekaterimi deli (po letu 1980) se je približal Košara na njivi, 1974, olje na platno 254 SLIKARSKI SVET FRANCA NOVINCA ALI VONJ PO ZELENI BARVI GOZDA IN VRANAH NA POLJU celo abstraktni umetnosti. Njegove upodobitve ajde so čipkaste preproge, ki trepe tajo in valovijo (kot v vetru) v gledalčevih očeh. Krhka ajda izginja v rdečem (včasih bolj rožnatem) jezeru cvetov, ki migotajo kot drobne mravlje na travniškem mrav ljišču. Vse je živo in utripa. Tudi slike s pticami in oblaki delujejo nemirno, saj je sli kar ujel trenutek njihovega preleta. Oblike so razmazane oziroma vzvihrane, kot na fotografiji premikajočih se predmetov. Še posebej občuteni so posnetki plavajočih listov. Med njimi lahko najdemo natančno izrisani list, ki je približan gledalcu in s tem glavni akter slike, ki mirno plava na nedoločljivi reki. Poleg tega pa je veliko slik z drobnimi listki, ki so kot zlepljeni med seboj. Med slikami zasledimo tudi gozdo ve, oves, jelše ter celostne krajine. Včasih je slikarja pritegnil sončni žarek, ki je pro drl skozi krošnje dreves, drugič pa žive pege na krajinskem ozadju. V teh slikah smo spoznali Novinčevo krajino in njen detajl. Ta krajina je na oko mi gljajoči televizijski ekran, množica velemestnih luči, reka potujočih svetlobnih točk ali pa vzorčasta potiskana tkanina, ki je kot pajkova mreža, v katero so se ujele rastli ne v vrtincu neurja. Podobne težnje najdemo tudi pri nekaterih delih Podgornika, Gnamuša, Sušnika ali Gatnika; lahko pa gremo še dlje, do minimalista P. Younga. Mount Evetest Leta 1979 se je Franc Novinc pridružil ekspediciji alpinistov pri odkrivanju Hima laje. Poleg alpinistov, sirdarja, šerp, kuharjev, kuharskih pomočnikov sta se odpravi pridružila še dva novinarja ter dva radijska poročevalca in filmski snemalec. Zavze tje Mount Everesta je bilo za tisti čas največji podvig v zgodovini jugoslovanskega alpinizma. Slikar je s svojo prisotnostjo obudil staro tradicijo risarjev ter zapisoval cev. Kondicije mu ni primanjkovalo, zato mu je ostalo še veliko energije za skice in akvarele.' Ti slikarski zapisi so pričeli nastajati že v Katmanduju in so se nadaljevali z vzpenjanjem proti nevarnim nebesom. Nastale so tri vrste popotnih skic: prve predstavljajo živa hni utrip dnevnega življenja v Katmanduju, dru ge so portretne študije udeležencev odprave, tre tje pa upodobitve nevarnih gora. Umetnik je ski ciral plezalce na pohodu, ob kosilu, partiji šaha, počitku. Zanimali so ga tudi obrazi šerp, ki nam lahko povedo vse o tisti daljni pokrajini, življe nju, trpljenju. Upodobil pa je tudi opremo hribo- lazcev: ognjišče, zasilno kuhinjo, tovor, šotore, posodo, pastirske kolibe. In najvažnejše - risbe himalajskega skalnega carstva. Zdrznemo se ob mogočnih gorskih stenah, grozečem skalovju, ostrih nožih vrhov, ki režejo nebo, panoramskih pogledih višinskega sveta. Tu so skale, stene, pre visi, prepadi, razpoke, skalne špice. Ob divjih na ravnih nevarnostih pa je slikarja zamikala tudi ro mantičnost ledeniških jezerc, tibetanskih Jakov ter potovanje oblakov. Figure imajo nekoliko Ledeni vrhovi, platno 1984, akril na 255 LOŠKI RAZGLEDI 49 ostre konture, slikar je s šrafurami dosegel bogato senčenje, ki nadomesti barvo. Lahko rečemo, da so ti slikarski zapisi nekakšna reportaža, zapis resničnega doga janja in spomin na določen izziv. Nekatere skice, ki so nastale na poti, spremljajo be sedilo Toneta Škarje (vodje pohoda) v knjigi Everest Po prihodu pa je nastalo tudi nekaj slik večjega formata (akrili na platnu). To so slike ledenih vrhov, ledenikov, ostrih špic, ki se bleščijo v neskončnosti večnega snega in ledu. Včasih sončni žarek poskrbi, da nas belina zaslepi, drugače pa vse odmeva v modrozeleni prosojnosti, marmornatem drsenju, neizprosni ledeni gladkosti ter mrzlih sencah. Skupina Barva Kot pravi Herbert Read: Umetniki se družijo v skupine pogosteje iz praktičnih ra zlogov kot pa zaradi ideoloških nagibov ... Takšna skupnost namer in izvajanj pa se najbolj kaže pri mladih umetnikih, ki na začetkih svoje poti doživljajo vrsto težav. Ko postanejo člani skupine gospodarsko samostojni, se neogibno uveljavi in dividualnost nekega posameznika in skupina razpade. Povprečno življenje takšne skupine ne traja dlje kot štiri do pet let." Pri skupini, ki si je nadela preprosto ime Barva, pa je šlo za precej drugačne stvari. V njej so bili sami že uveljavljeni ter zreli umetniki, ki se niso združili iz praktičnih razlogov, ampak bolj umetniških. Tako timsko delo je vedno dobrodošlo - izmenjave izkušenj, pogovori o problemih slo venskega slikarstva, skupne razstave ter povezanost med umetniki. Predstavniki so si bili med seboj različni, ampak imeli so skupno točko - kolorit. Zanimala jih je pro blematika slovenskega srednjeveškega slikarstva, ljudsko slikarstvo, slovensko in ev ropsko baročno slikarstvo, konstruktivizem, vesnani. Skupina je nastala na začetku osemdesetih let in se ni dolgo obdržala - drugačni cilji, predstave o skupnem delu ter razstavah. Najprej je prišlo do manjših prepirov, ki so počasi pripeljali do razdo ra skupine. In akterji skupine poleg Franca Novinca: Drago Hrvacki, Ladislav Pen- gov, Vinko Tušek, Henrik Marchel in Maksim Sedej ml. MANIFEST: Naše delo in naše raziskovanje kolorita, barv in njihovih sestavov pa vendar ne pomeni historicističnega in gluhega pogleda nazaj. Tisto, kar je lepega in kar zveni še danes, smo vzeli za izhodišče, ki ga bomo razvijali. Živimo tudi v deželi nasprotij in odprtosti - zato moramo biti odprti, ohranjati pa moramo svojo identiteto in nič nas ne moti, če so tudi med nami nasprotja.'' Žarenje devetdesetih V drugi polovici osemdesetih let je v slikarstvu Franca Novinca prevladala neka umirjenost. To je bila samo pomiritev, zajem sape ali priprava pred živahnostjo devet desetih let. Na začetku devetdesetih let pa je prišla na plan barvna kričavost fovizma in neizprosnost ekspresionizma. Nekakšna akcija, nemir, eruptilnost, svoboda brez ome jitev - tako v slikah kot na risbah. Temu slikar sledi še sedaj - na začetku novega tisočle tja. Njegov barvni izbor je poseben, presenetljiv, svojski in razkošen. Uporablja najširšo barvno skalo. Veliko je optimistično odprtih živih plamenečih barv, ki sijejo in se igra jo v svoji neomiljenosti. Plameneča rdeča, sončna rumena, pomarančno oranžna. Rde ča je zelo močna barva, ki nas takoj spomni na energijo, moč, strast. V nas vzbudi ne ko ognjevitost, aktivnost, razjarjenost. Rumena je vedno barva sonca, izraz bleska, to- 256 SUKARSKI SVET FRANCA NOVINCA ALI VONJ PO ZELENI BARVI GOZDA IN VRANAH NA POLJU pla ter svetleča. Kombinacija rdeče in rumene pa je oranžna. Vsebuje moč rdeče in živahnost rumene. Pogosto na slikah nastopajo tudi modra, zelena, vijoličasta. Modra nam asociira na nebo in morje. Je jasna, sveža, mirna ter prijetna s svojo globino in ne skončnostjo. Zelena pomirja, osvežuje, je dobrodejna za oko. Predstavlja rastlinsko kra ljestvo, prebujanje pomladi, neokrnjeno naravo. V modri lahko omilimo gorečnost rdečega in dobimo vijoličasto. Barvo zmernosti, skrivnosti, ravnotežja med zemljo in nebom. S temi barvami slikar ustvarja kontraste in barvne kombinacije; vijoličasta in rdeča, oranžna in rdeča, zelena in rdeča, turkizno modra in rumenozelena, rumena in rožnata... In s slikarjevimi besedami: Na slikah poskušam izpoved doseči z barvami Te so me vedno zanimale -pri ustvarjanju skušam vedno doseči čim bolj svojo barvo, ti sto, ki bo gledalcu posredovala moja hotenja. Moje slike so tematsko posvečene krajini, ki jo interpretiram na sodoben način, na tak, kije meni lasten. Akrilna tehnika mi omogoča večjo intenzivnost barv, veliko možnost pri iskanju barvnega vtisa.'" Barva ima moč, da vpliva na celotno človeško telo. Lahko nas pritegne, zmoti, po miri ter tudi vzdraži; z njo spoznavamo svetlobo. In ta barvni učinek je najpomem bnejši cilj vsakega umetnika, ki ustvarja s pomočjo barve. Te barve so lahko prije tne, če delujejo harmonično, lahko so tople, če se nam približujejo, ali pa so hladne, če se od nas oddaljujejo. Z mislijo Johna Gagea: Barva je še vedno sorazmerno za postavljen aspekt zgodovine umetnosti, ne glede na to, da poskušajo umetnostni zgodovinarji njen problem razvozlati že dobro stoletje." Slikarja privlači prosojna sončna svetloba, ki jo večkrat lovi v pramene in ne do voli, da bi se razlila na vse strani. Najbolj skrivnostni pa so nočni ali večerni prizori in hladna svetloba lune. Slike so kot znotraj osvetljene in plamtijo ter neonsko žari jo. Pozornost nam pritegnejo nizi barv ter njihova soočanja. Lahko bi rekli, da sta barva ter žareča svetloba slikarjevo orožje, ki si podredi krajinski motiv. Z njim kro ji vsebino ter obliko slike; vsebino postavlja pred obliko. Gradnja slike je enostavna in premišljena. Ureditev barvnih lis deluje spontano in čustveno. Krajina na njego vih slikah je močno modificirana, saj njeno fiziognomijo nakaže samo v najbolj osnovnih potezah." Tu ne gre za panoramske poglede, ampak za izseke ali zvrnje ne žareče prostore iz narave ter realnega življenja, ki jim spreminja perspektivo in s tem določi nove prostorske odnose. Take pokrajine ne morejo delovati pomirjujo če, saj so preveč dinamične. Čeprav predmeti na slikah mirujejo, se nam dozdeva, da se vse premika, utripa in diha. Vozovi se bodo zdaj zdaj premaknili, pobočja bo do od silne energije zagorela, korenine bodo popokale, grmi se bodo razcveteli. Vzdušje ob slikah je nenavadno, čarobno, pravljično, pričakujoče ter napeto. Njegovi najljubši motivi Motiv vrane ali krokarja spremlja slikarja skozi vse slikarsko ustvarjanje, kot je tudi slikarja Jožeta Tisnikarja. Pri prvem so vrani del naravnega kraljestva, pri dru gem pa bolj simboli, ki v nas vzbujajo morbidnost ter občutek krivde. Novinčevi vrani se zbirajo, posedajo po drevju, preletavajo z drevesa na drevo, se skrivajo med koruzo, iščejo hrano po njivah. Srečamo jih na jutranjih planjavah, ob zlatih popol dnevih, rdečih večerih, vijoličastem somraku, zelenem siju. Tako pomladi in poleti kot tudi jeseni in pozimi. 257 LOŠKI RAZGLEDI 49 Na Novinčevih slikah so kresnice - drobne živalice prave bliskajoče puščice, ki letajo med bilkami, po dvoriščih, nad močvirji, ob vodah, v bližini gozda, med grmi či ... Delujejo neulovljivo na črnem ali zelenem ozadju noči in v nas vzbujajo obču tje pravljice. Za slikarja so to naravni procesi, saj teh skrivnostnih žuželk kar mrgo li v poletnem času. Gre za značilnost te škofjeloške pokrajine, ki še ni izgubila bitke s cestami in lučmi. Slikarjeva močvirja so misteriozna, nevarna, temna, neprehodna. Včasih so pra ve črne mlakuže, drugič zelene stoječe vode, ki jih obkrožajo vodne rastline, najve čkrat kalužnice, ki se spreminjajo v nemirne cvetli ce ali v rumene naravne preobleke. V gledalcu lah ko sprožijo občutek strahu ali nelagodja, v slikarju pa spomin na otroštvo, ko so lovili žabe. Bezgovi grmi nastopajo na slikah kot spremlje valci hiš, kmečkih poslopij, dreves, noči, večerov. Najbolj misteriozni so ponoči - mirnost, spokojnost, luna, ki osvetljuje grm, skrivnostni modri toni ter svetleča belina bezgovih cvetov, ki dišijo s slike. S svojimi belimi ali rumenkastimi (junijskimi cvetovi) sijejo na kmečkih dvoriščih in bi družini prinesli ne srečo, če bi jih posekali - podeželska vraža. Voz sena je pogost motiv na slikah in ima več sim bolnih pomenov. Npr pri Hieronimusu Boschu pri kazuje lov na dobiček oziroma sedem naglavnih gre hov. Vsi sloji ljudi se pehajo okoli voza, da bi si prila stili nekaj otepov sena. Po jungovski teoriji pa naj bi bil podoba jaza in notranjega človekovega življenja. Novinčevi vozovi nastopajo posamič ali v skupinah, lahko so med seboj povezani ali pa tudi ne. Mimo slikarjevega očesa ne gre niti gozd, ki predstavlja nekakšno slikarjevo zatočišče (kot pri Keltih), ki se ponoči spremeni v skupek ču dežnih dreves z nevarnimi čeljustmi. Med goz dnimi vejami se lahko skrivata tudi čuk in sova in njuno predirno oglašanje lahko pusti sledi v sli- karjevem spominu. Kadar pa zagospodari člo veška roka, se podirajo drevesa in nastajajo pose ke. Novinčeve poseke večkrat odmevajo v oranžnih ali zelenih tonih. Tla so prekrita z veja mi, drevesa ležijo - kot paličice pri mikadu. Dia gonalno se med seboj dotikajo ali pa osamljena samevajo. Bolj pomirjujoče so prijetne gozdne jase; otoki med drevesi, bogati s podrastjo in gr movjem. Na njegovih slikah živijo tudi gozdni štori. Žareči štori v gozdovih, ki so prave prežar- Gnoj in cvetoči grm, 1997, akril na platno Noč pred mlatvijo, 1999, akril na platno 258 SLIKARSKI SVET FRANCA NOVINCA ALI VONJ PO ZELENI BARVI GOZDA IN VRANAH NA POLJU Loške legende, 1973, akril na platno jene prika2ni ali duhovi 2a ljudsko praznoverje oziroma vraževernost. Včasih so ver jeli, da nanje sedajo hudiči, če logar ne vreze križa v štor, ko poseka drevo. S platen si- jejo v rumenih ali oranžnih tonih, se s svojimi skrivenče- nimi koreninami spreminja jo v čarovniške uroke in leze jo proti nič hudega slutečim obiskovalcem. Slikar se ustavlja pri preli vih, skritih izvirih potokov, so točjih rek, rečnih gladinah, vo dah. Privlači ga Sora ob polni luni, žarek, ki se prelomi v vodi, skrivnostno šumenje, sence, ki plešejo po prozor ni glazuri vode, vetrovi, ki puščajo sledi na vodni površini, trepetanje potokov, sve tloba, ki se sprehaja po gladini, nemirnost reke. Tukaj pa so še slikarjeva pobočja, ki so strma, spolzka, obsijana s soncem, dru gič prelita z večerno svetlobo. Največkrat so prebodena z drevesi, lahko brezami, smrekami, jelšami ali kostanji. Ob pogledu na pobočja kar čutimo nemirne slikarje- ve korake, ki so iskali zanimive drobce narave. Kmečka poslopja so podnevi vsakdanji spremljevalci človekovega življenja, a se ponoči spremenijo v začarane vegaste sobe čudnih oblik, domišljijske predme te. Na začetku se nam še zdijo nekaj znanega, potem pa nas postavijo v preteklost. Ob slikah se srečamo 2 misteriozno svetlobo in slikarjevim spominom na otroštvo, ko ga je privlačila ter plašila tema in fantastika kmečkega poslopja. Tu se srečamo s podi, drvarnicami, seniki, dvorišči, domačo hišo in v zadnjem času tudi s starim mli nom ter mlinarjevim podom. Ajda je prav gotovo ena najbolj zvestih spremljevalk Novinčevih slik. To je rastlina z nežnimi zelenimi mladimi stebelci, ki pozneje postanejo rdeča, ter sr častimi listi. Najlepša je, ko zacveti v avgustu in ne popusti do septembra. Ope vana je kot simbol za uspešno letino, delovnega kmeta, slovensko podeželje ter poljedelstvo. Prav tako velikokrat nastopa v ljudskih pregovorih, mislih in pri povedkah. Slikar nam predstavlja ajdove snope, ajdove njive v soncu ali pred večerom, ozare, ajdova polja, ki trepetajo v vetru ali ob ptičjem preletu, plapo lajoče belino s krvavimi kapljami, ki se igra z dnevom in spominja na prave pe smi o ajdi. Ne smemo pa pozabiti na zabrisane ženske postave - žanjice, ki se s srpom v ro ki sklanjajo k zemlji in so kot zlite (eno) 2 naravo. Ob njih pomislimo na Groharje ve slike in na utrujene Tratnikove (Ljubomir) kmete s koši na ramah, ki predstavlja jo nekakšno i2koriščano delovno silo. Nikoli pa jih ne bi primerjali 2 Milletovimi re alističnimi žanjicami. 259 LOŠKI RAZGLEDI 49 Nekaj misli o Novinčevem slikarstvu Kot pravi sam slikar: Slikarstvo ni dejavnost iz katere bi potegnil denar. Sli karstvo je zadoščenje.'^ In njegovo zadoščenje je škofjeloška krajina, ki jo lahko opazuje iz svojega ateljeja na robu Sorskega polja. Na eni strani je obkrožen z njivami, na drugi z močvirji. Ta dežela je njegov dom in neizčrpen vir za slika nje. Sam pravi, da nikoli ne bi mogel živeti v mestu: V mestu bi bil čustveno pra zen, bil bi odrezan od elementarne polnosti, ki jo zame pomeni narava. Moje slike so ikonični znaki razpoloženj, v katera me sprovocira narava.'^ Lahko bi rekli, da so ga zaklele čarovnice skrivnostnih temin, vile močvirskih obrežij, me glice njiv, škratje gozdov, oblaki sorskih livad. Novincev svet so rodna zemlja, polja, njive, vasi, kmečke domačije, cvetoča drevesa in grmi, gozdovi, gozdne ja se, jutranje gmajne, tople noči okoli sv. Jakoba, večeri na pobočjih, šelestenje je senskega listja, delovna orodja ... Njegovo slikarstvo je povest o gorenjski pokra jini ter lirična balada o njenih skrivnostih. Vse slike so nastale zaradi lastnih doživetij, spominov na otroštvo, izkušenj z rodno zemljo ter kmečkim delom. V njih začutimo neko mistiko, domišljijo, tradicijo, ljudsko praznoverje, stare pri povedke, pravljice, slovensko identiteto. Njegov slikarski svet je torej krajina z zarezami, ki jih je pustila človeška roka, čeprav najdemo tudi figuro človeka. Portret dečka še iz časa akademije, nekaj ekspresionističnih križanj, ki spomi njajo na kakšnega Noldeja ter v sebi skrivajo religiozno mistiko srednjega veka, eksotično umetnost in poduhovljenost s temnim ozadjem. Dalje nekaj upodo bitev očeta in konja, s katerimi pridemo do naivne umetnosti in samih bratov Kralj. Sledi nekakšen avtoportret - lovec na žabe, slika letečega hudiča iz nedo končanega ciklusa Loške legende in že omenjeni himalajski portreti ter grohar- jevske figure na polju. Novinc je določen realist, vendar je njegov realistični pogled na naravo zelo svojstven. Pri tem mu je risba manj važna od barve, saj je barva njegov simbol ni znak. To ga povezuje z domačimi podobarji, ki so slikali priljubljene sve tniške legende v živahnih barvah. Umetnik sledi svoji generaciji ter tradiciji slo venskega slikarstva (realizem, impresionizem), ampak v prvi vrsti prisluhne la stni ustvarjalnosti. Čeprav se slikar že več kot trideset let ukvarja s svojo rodno zemljo, ga še vedno navdihuje. Njegove slike še niso utrujene, zdolgočasene ali brez življenja. Lahko bi celo rekli, da je to zadnje obdobje, ki se je pričelo v za četku devetdesetih let, njegovo najbolj kreativno obdobje. Obdobje brez deko rativnih tendenc, samostojno, ustvarjalno, svojsko. Slike so močne, ostajajo ti v spominu, ob njih ne ostaneš neprizadet, ne gredo mimo tvojih misli. Barva je res dosegla zmago, premagala krajino in usmerila motive v šokantna dražeča barvna polja. • Slovenci in krajina Slovenci imamo veliko krajinskih slikarjev, ki nas opozarjajo na izginjajočo prete klost. Torej so umetniki nekakšni nostalgiki oz. zapisovalci že skoraj izgubljenega časa. Preteklo podeželsko življenje je bilo dosti bolj povezano z naravo. Danes pa na eni strani propada določena kmečka kultura, na drugi pa še vedno ne premore- 260 SLIKARSKI SVET FRANCA NOVINCA ALI VONJ PO ZELENI BARVI GOZDA IN VRANAH NA POLJU mo mesta v evropskem ali svetovnem merilu. Lahko bi se dotaknili besed Ivana Se- Ijaka - Čopiča: Tisti čustveni odnos do domače pokrajine je kajpak last predvsem ne pokvarjenih ljudi - velikih otrok.'" Slikarjev odnos do pokrajine se razjasni ob izbiri motiva, dokončana ume tnina pa je rezultat dialoga med umetnikom in okoljem. Njegov odnos do po krajine je lahko romantičen, polemičen, filozofski, estetski, provokativni ali pa preprosto nekakšen beg v mir. V sodobnem slikarstvu sta krajina in njena real nost velikokrat potisnjeni v ozadje, saj slikarji uživajo v stilizaciji krajine in do dajanju lastnih idej. Vprašanje je, koliko se ob tem ohrani tipika slovenske po krajine!? So umetniki, ki slikajo tisto pokrajino, ki živi še danes, čeprav uma knjena od križišča civilizacije. Drugi pa zasledujejo tudi mejnike današnjega časa, lastne izkušnje ter znamenja sodobnosti - med take sodi tudi slikar Franc Novinc. Kljub številnim krajinarjem (v sedanjosti in preteklosti) ostaja še veliko odprtih možnosti za prihodnost. Vsebina krajine je še vedno neizčrpana, delno neraziska na, saj je polna najrazličnejših presenečenj. Krajinarjev bo verjetno še veliko, ali pa tudi ne, kakorkoli že, pa bodo mogoče prav ti slikarji ostali edini pravi ohranjevalci določene slovenske folklore. Osnovni podatki o slikarju Franc Novinc se je rodil 24. novembra 1938 na Godešiču pri Škofji Loki. Leta 1959 je maturiral na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, leta 1964 pa diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Francetu Miheliču in Maksimu Sedeju. Zatem je pet let delal na ljubljanskem Zavodu za spomeniško varstvo. Od leta 1969 je član DSLU. Imel je okoli sedemdeset samostojnih razstav; prvič leta 1965 v Škofji Loki. Od leta 1968 je sodeloval na številnih selekcionar- nih skupinskih razstavah v Evropi, Afriki, Severni in Južni Ameriki ter Aziji. Je do bitnik številnih nagrad doma in v tujini. Med drugim tudi nagrade Prešernovega sklada (leta 1984) ter več nagrad na kolonijah ex tempore. Zaposlen je kot redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.Živi in ustvarja na Go dešiču pri Škofji Loki."' ' Damir Globočnik, Nekaj misli o krajinskem slikarstvu na Gorenjskem, Nova Atlantida, št. 11, Kranj 1996, str. 119-120. ^ Aleksander Bassin, Svet nove ornamentike, Sinteza, št. 26-27, Ljubljana 1973, str. 11-16. ^ Zdenka Badovinac, Ekspresivnafiguralika, Boris Jesih, Lojze Logar, Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Novinc, Razstavni katalog Moderne galerije, Ljubljana 1987, str, 12. * Franc Zalar, Nekateri aspektt novega realizma v slovenskem mlajšem slikarstvu, Sinteza, št. 38-40, Lju bljana 1977, str. 25. '' Vzklik obiskovalke na razstavi Franc Novinc leta 1983 v Tržiču (Paviljon NOE); iz: Šter: Ob razstavi v Tržiču, Dnevnik, 27 9. 1983, str. 5. '' Aleksander Bassin, Franc Novinc (razstavni katalog Male galerije v Ljubljani), Ljubljana 1982. " Cene Avguštin, Ob razstavi Novinčevih risb in akvarelov iz Himalaje, Razstavni katalog Mestne galeri je Kranj, Kranj 1979- " Herbert Read, Zgodovina modernega slikarstva. Od Cezanna do Picassa, Ljubljana 1969, str. 51-52. ' Ivan Sedej, Ob razstavi Barva, Razstavni katalog Galerije Riharda Jakopiča, Ljubljana 1982, str. 1. 261 LOSKI RAZGLEDI 49 " Judita Krivec - Dragan, Ob Novinčevi razstavi v ZDSLU-ju, Slovenske novice, 1995, Slikarjeve besede ob razstavi, str.8. " Irena Šterman, Barva v sodobnem slovenskem slikarstvu, diplomska naloga na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, str 1. " Damir Globočnik, Ob razstavi Franca Novinca, razstavni katalog galerije Krka v Ljubljani, Ljubljana 1994. " Cucek, Obisk pri slikarju. Dnevnik, 9. 12. 1977, str. 18 (slikarjeve besede). " Dekleva, Ob Novinčevi razstavi, katalog Male galerije v Ljubljani, Ljubljana 1978 (slikarjeve besede). " M. Tršar, A. Bassin, Pokrajina v slovenskem slikarstvu - sodobniki, pogovori s slikarji. Sinteza, št. 3, Lju bljana 1965, str. 38. " Janez Kavčič, Tradicija kot inspiracija sodobnosti. Ob razstavi Franca Novinca, zloženka Galerije Idri ja, Idrija 1998. 262