Pavel Keller: 11. nadaljevanje. *9 Hubert €€hRoman iz gozdov. > Posloven.il dr. Ivan Dornik. Boltežai- se je obrnil proti meni. »Kaj pravite vi na vse to?« Zmignil sem z ramami: »To so uganke, ki jih moramo še rešiti.« »Da! Rešila jih bova na graščini. V t-opli sobi. Tukaj morava zmrzniti. Sluga, vi ostanete tukaj na straži! Takoj vam pošJjem kočijaža z zaprtim vozom. Posadili boste vanj Grčarja, ga dobro stražili in pripeljali v graš.ino.« »Bpna, gospod predstojnik!« »Yas ,pa, gospod Hubert, vabim, da me po.premite!« '¦• .-¦;.Šprejel sein to povabilo in šla sva v tcj viharni n.či gori proti graščini. Spodaj na žagi pa je potlel ogenj. Osmo poglavje. Huda noč. Srecal me je Tim. Naročil sem mu, naj mi prinese suho obleko v graščino. To je bila blagodat, ki sem je bil zelo potreben. Gospod Boltežar se je poskušal pokrep.ati. »Najprej bova vsak po tri groge, nato pa vsak steklenico portskega vina, pa nama bo zopet toplo!« Zadovoljen sem bil samo z enim delom te piče. Starega Grčarja so pripeljali in ga zaprli y toplo sobo. Sedaj sem sedel z Boltežarjem v njegovi delovni sobi, ki je bila, čeprav opremljena nerodno okusno, vendar po všeči. »Sedaj pa mi, prosim, povejte svoje misli,« je rckel moj gostitelj. »Mnogo bolj učen človek' ste ko jaz. Štirji prihajajo v poštev kot požigalci: stari Grčar, njegova žena, Bianka in Tonče.« »Lahko bi bila tudi strela, ali pa kdo drugi,« sem dopolnil jaz. »imenujva tega nepoznanega s črko X.« »Meni ne boste črke X napravili iz U! Nikar no krenite na stransko pot! Od katere teh štirih oseb, ki sem jih imenoval, se najbolj nadejate, da je zažgala?« »Starega Grčarja, mislini, kar lahko izpustiva, prav tako tudi Bel.arjevega Tončeta.« >.Nič se nc inore vedeti, dokler ni dokazano,« Jc modro opomnil Boltežar. »Sicer pa, predno se nada.je potopim v portsko vino, bom zaslišal Sg sfaro Grčarico, ki jo imam tudi zaprto tukaj v grasčini. ,Te sicer noč, toda v takih naključjih ko maio brigam, kdaj je primerna ura za obisk. rrfidnr) pvi^akamo pravo sodno preiskavo, lahko miiipio dnevi. Me:l!čm pa si takole posneto babro. i?mi--i! tiso.ero.-lopa.stev. Na samem dejanju zgrariti človeka in ga izprašovati sem in tja, da svojaf.:. ?»>..-> zmedenosti in zatlroge povc resnicj ' aro vse pravne vede. Ali nimam i;rav'. : :;r'-l_V')':( ::Seve;>a, toila nc bi botei, da s(e tudi lokrat r.avacci. Kiinnlc uradiiega pooblaslila.« ..-n i'n !.'¦,;.-» i -.v. (']^'-i - <^.-ia j domov.« Pogledal me jc odkritosrčno. »Toga mi ne boste naredili. Jaz sem uradni predstojnik, ne vi. Jaz moram storiti to. In če je navzoč človek, pred katerim me je sram, tcdaj — tedaj ne morem tako zaropotati; tedaj se no morem tako razviti. In kako mora človek z Ijudmi tukaj ravnati in govoriti, to vem jaz.« »Dobro, gospod Boltežar, le razvite se. Zaslišite Grčarico sarni! Med tem pa bom jaz z vašim dovoljenjeni tukaj čakal in izpil čašo vina.« Udaril me je po rami. »Vi ste izboren človek, ker ničesav ne vzamete za zlo. Ne bom se po nepotrebnem mudil pri tej stari dami in vam bom potem vse povedal. Mislim, da s tem ne bom kršil nradne tajnosti; kajti v tem naključju mi je treba dobrcga sveta, ki pa ga mi daste labko samo vi.« Odšel je/Sedel sem sam pri čaši vina. Polagoma se je poleglo razburjenje v meni in mogel sem mirno presoditi dogodke tega večera. Kje bi bil doživel v velikem mestu tako nenavadne in vznemirljive reči? V kinu? Sicer prav nikjer. Kakor čudno se tudi sliši — ljudje v velikem mestu žive predaleč vsaksebi. V velikem mestu je večja daljina od enih vrat do drugih, kakor od moje hiše v gozdu pa čez širno dolino tja do fcoče n?> barju. Ko bi me bil v velikem mestu vprašal po ljudeh v sosedni hiši, bi mu ne vedel povedati. Tu pa sem poznal vsakega človeka, usoda vsakega posameznega mi je bila neposredno nekoliko mar. Neznansko čudno bi bilo, če bi se ne udeležil katerihkoli dogodkov. Gozd! Oče vseh, ki prebivajo pri njem! In poleg tega ta preprostost in prvotna sila, s ikatero butajo človeške strasti na dan, strasti, ¦ki ne poznajo prav nobene zapreke, iki se skoraj po otročje igrajo z življenjem in pogubo, s smrtjo in peklom. Stopil sem k. oknu. Deževalo ni več; mescc je medlo osvetljeval nebo, veter je podil obličaste oblake proti severu, proti temačiii steni, kakor da bi naskakoval mračno trdnjavo. Tcdaj sta mi prišla na misel Belčarjev Tonče in Bianka. Kje sta le bila? Nihče ju ni videl. Stari žagar je zastonj klical svojega sina, ko je bilo poslopje doma v plamenih, in o dekletu tudi nihče nicesar vedel ni. Kje sta le bila? In v kakšni zvezi sta bila _ to nesrečo? Preteklo je nekako pol ure, ko se je Boltežar vrnil. »Ali veste, kaj mi je rekla stara? Da jf* Grčar zažgal!« »Žena torej dolži moža?« »Da! Mož dolži ženo, žena moža. Grdo je —pa je res. Pravi, da je bil mož jezen na žagarja, ker mu je odpovedal stanovanje; da je hotel imeti še žganja, čeprav je bil že pijan. Da je pri-> šel Tonče na obisk in dal možu deset dinarjev. Z denarjem je mož odšel v gostilno. Nazadnje pa je ona šla za njim, da bi ne obležal kje na potu; ravno tedaj je začelo goreti na žagi. Nato je naletela na Grčarja, _i ji je rekel: ,Temu sera jo zagodel!'« »To je strašno. Toda zdi se mi čisto neverjetno. Kako pa ste spravili vse to iz nje?« »Povedal sem ji vse 'kar naravnost.« »Kaj?« »No, vse, kar nama je bil povedal GrCar.« »Oh, vi ste torej povedali stari vse o zasliše- vanju njenega moža?« »Seveda. Ali morebiti ne bi bil smel?« »Gotovo ne. Dali ste stari priliko, da je po- gledala v najine karte; tako bi bili lahko zasli- |ali Grčarja kar vpričo nje.« Boltežar je na dušek izpil čašo portskega vina. »Hudič naj vzame ta zasliševanja. Ali sem zato tukaj, da sredi noči igram preiskovalnega sodnika in detektiva? Spoštovanje sem hotel vzbuditi v stari s tem, da vse vem. Kako pa sem mogel misliti, da bo ta čarovnica zaobrnila ost? Sicer pa še prav nič ni dokazano, kdo slepari, mož ali žena. Prav čedna zakonska dvojica to, ki drug drugega hočeta spraviti v ječo.« »Da, ne bi bil mislil, da se nahaja v tako mirni dolini tako globoko močvirjc. Sicer pa, med tero, ko vas ni bilo tukaj, mi je prišlo na misel prav zelo važno vprašanje: kje sta namreč Tonče in Bianka?« Boltežar me je strmo pogledal. »Tonče in Bianka? Saj res: kje sta le ta dva?« »Midva sva pod vtisom dogodkov pri požaru tam doli najprej planila samo po stariK-dveh, ne da bi se količkaj brigala tudi za mlada dva. In ta dva sta ravno tako tehtna. Le če bi nju zaslišala, bi mogla izvedeti, kateri starih dveh govori resnico: mož ali žena.« »Kje sta? Kje sta?« je vpraševal Boltežar in si pulil brad-o. »Če je povedal Grčar .esnico, potem je šla Bianka proti »Grozdu«, Tonče pa je po besedah stare začel sumiti, da je odšla k Golobovemu in jc hitel za njo.« »Jo že imara!« je vzkliknil Boltežar. »Povprašati morava najprej pri »Grozdu«, če se jc Bianka oglasila taro, nato pa morava zaslišati Golobovega — in sicer kmalu.« Odšla sva iz hiše in brodila po lužah. Dolina je bila prepolna šumenja gozdov, ki jih je tepla pomladahska nevihta. Pri »Grozdu« je vse spalo. Čakati sva morala dolgo časa, da so nama odprli. Milčka \n Malčka sta se prcj skrbno na- pravili, morebiti se celo najprej nanovo počesali, predno sta nama odprli. Povedali sta naima, da Bianke ni bilo v gostilno. »Potcm pa ni bilo treba, da sva tako dolgo stala tu v tem grdem vremenu; to bi nama lahko povedali kar pri oknu doli!« se je jezil Boltežar. Napravili sta obe enako ogorčen obraz, istočasno rekli: »Kako pa sva vendar mogli?« ter sta zapahnili vrata. »Z nobeno teh pretiranih sramež.jivk se ne oženim!« je godrnjal Boltežar zelo zlovoljen. Sedaj sva šla proti Golobovim. Tam so nama odprli že po desetih minutah. Prišli so stari Golob, njegova žena, sin in šestero ali sedmero njegovih bratcev in sester, polcg tega še dva hlapca in dekla. Pošepetal sem Boltežarju: »Zapodite vse, ki so odveč; zaslišite fanta samega!« Ubogal je in zapovedal: »Vsi iz sobe! Gorje tistemu, ki mi ne zleze takoj zopet v svoje gnezdo! Samo France Golob naj ostane tukaj.« Ostala sva z mladim fantom sama. »France,« je začel Boltežar; »po vsem kraju, da, po vsem svetu jc znano, da z Bianko nekaj onegavita. Odgovorite mi torej na vprašanje, ki je uradno: ali ste bili nocoj z Bianko?« »Ne!« »Fant, nc sleparite me! Jaz dobro vem. Kdaj je prišlo dekle k vam?« »Saj ni prišla!« »Odprite vrata! Pridite vsi zopet v sobo! Stopite s s-opnic! Ali ste vsi tukaj? Pazite torej na moje besede! Opozarjam vas, da na vsak način lahko mislite na ječo, da se v resnih stvareti ne bo nič sleparilo in da mora torej vsak povedati golo resnico. Kdo izmed vas je sino.i Bianko iz kočc na barju videl, slišal ali tudi samo vohal?« Nobeden. Boltežar je zmerjal, grozil, »zaslišaval« še nekaj časa, toda ničesar ni mogel izvedcti. Ko sva bila zopet na cesti, je rekel: »Kaj napraviva sedaj? Mislim, da edino modro, kar v tej skrivnostni zadevi sedaj laliko storiva, je: da greva spat.« »Ali pa,« sem pripomhil, »da še onkrat greva proti žagi in pogledava, če je med tem čascm morebiti le prišel Tonče domov.« »Prav, pa storiva to! Nato pa še gori na barje, če je Bianka doma. Ali vam je morebiti pot pretežavna?« »Bog varuj! Preveč razburjen sem, da bi mogel sedaj spati.« »Torej na pot. Prav za prav bi moral vzeti s seboj uradnega slugo, pa ta človek je prevcč aboten; nadomcstujcte ga lahko vi.« Na žagi so pri pogorišču, ki je potlevalo, stali gasilci. Šla sva v veliko sobo v hiši. Od stropa je visela petrolejka; pri mizi pa je sedel žagav in pred njim je lcžala inajhna lesena skrinji.a. Stari se ni gcnil, ko sva vstopila; niti ozrl se ni. »Belcar,« je rekel Boltezar, >;če scm stopil sedaj v vašo hišo, nisem prišel kot oskrbniik, ampak kot uradna oseba. Vprašati vas moram, če se je vaš sin Tonče med tom časom že vrnil.« »Tonče! — Tonče.!« j_, blebetal Belčar nezavedno. »Ali j« doma? Ali se je vrnil?« Tedaj je žagai* okrenii glavo. »Kaj pa pravzaprav hoeete?« »Vpraša,va vas, čo je vaš sin Tonče že prišel domov?« »Tonče?« je zakrakal. »Ta ne i-ride več.« »Kako da ne?« Žagar ni odgovoril. Govoril je sam s seboj. »Petdeset tisoč dinarjev — petdeset tisoč dinarjev —« Te besede je pač ponovil desetkrat. Pokimal sem Boltežarju in on me je razumel. Sedla sva na leseno klop. ki je stala ob stcnah, in sva opazovala starega moža. »Petdeset tisoč dinarjev — vso knjižice — vse! Vse izginilo! Vse izginilo!« Vihar jc piskal skozi zaprta okna. Iz luči so je iztegoval čadast plamcn. »Ničesar mi ni pustil! Ničesar ni pustil svojemu staremu očetu.« Dalje sledi.