Año (Leto) XVI (11)
No. (Štev.) 47.
ES LO VENIA LIBRE”
BUENOS AIRES.
26. novembra (noviembre) 1959
Od Rožmana do Myndszentyja
Iz govora Miloša Stareta na žalni seji članov NO v Buenos Airesu
Govoriti ali pisati o škofu dr. Rožmanu že sedaj je težko. Vest o njegovi smrti je prebliskovito presekala naše pričakovanje, da ga bomo imeli zopet v svoji sredi. V žalosti in osamelosti nismo še umiri.i svojih čustev in nismo še uredili svojih misli. Zato samo nekaj pogledov na pokojnikovo življenje in delo.
Ko smo pred tridesetimi leti zvedeli, da je sveta stolica imenovala dr. Jegliču za pomožnega škofa in naslednika dr. Gregorija Rožmana, je marsikdo mislil: Težko mu bo škofovati za Jegličem, ki je velik škof in mu je bilo dano, da je bil ljubljanski škof v razburkanih č$sih pred in med prvo svetovno vojno in ob času veličastnega preloma z Majniško deklaracijo. Doba, v kateri je živel in v kateri je bil narod ob odločilni uri enoten, je že sama dala možnost oblikovanja in razvoja mogočne Jegličeve osemnosti. Nihče pa ob imenovanju dr. Rožmana ni slutil, da bo moral odločati kot ljubljanski škof in duhovni voditelj Slovencev v nič manj težki dobi in za slovenski narod odlo-čilnejši in usodnejši, kot je bila Jegličeva. Teža Rožmanove dobe je bila silna. Narod pa ob izredni uri razkosan in razklan. Toda dr. Rožman je svoje poslanstvo v polni meri izpolnil, če so bile Jegličeve odločitve navidez odločnejše, so bile Rožmanove logični zaključki močne osebnosti, ki se ne izogiba nobeni nujnosti dejanskega položaja in reševanja nastajajočih nalog.
Pred tremi leti ob času madžarske vstaje se mi je porodila misel, da bi bila potrebna razprava ali knjiga z naslovom: Od Rožmana do Mindszentyja. Zanimiva in zgodovinska je razvojna pot svetovnega javnega mnenja v tej dobi. Povedati bi bilo namreč treba, da je Rožman bil tisti škof, ki se je leta 1941 s svojim malim, od okupatorja na smrt obsojenim, slovenskim narodom znašel pred navalom brezbožnega, ne-narodnega in mednarodnega komunizma. Ta je trpljenje slovenskega naroda skušal izrabiti za svoje uničevalne in osvajalne načrte. Dr. Rožman je bil pivi škof v Evropi, ki je tedaj stal v prvih bojnih vrstah, ko je Slovenija leta 1941 postala prvo odprto bojišče med Vzhodom in Zahodom, med komunizmom in svobodnim svetom. Borba je bila neenaka: Komunisti so bili vzgojeni za umor, požig in rop, narod slovenski pa je bil vzgojen, da so umor, požig in rop greh in zločin.
Propagandni stroj Vzhoda je z vso silo podpiral komunistično revolucijo. Za-pad pa je širil komunistične laži kot resnico. škof Rožman z zvestim narodom ni obupal. Najprej je dvignil kot škof križ vere proti srpu in kladivu nevere. Dvignil je svoj svečeniški glas in branil resnico pred navalom laži. V okolnostih, v katerih je bil tedaj slovenski narod — zapuščen in trpeč — je bilo to silno delo. Kljub revoluciji je dr. Rožman ostal škof vsem svojim vernikom, vsem Slovencem. če je ikdo potreboval pomoči, ni vprašal kateremu taboru pripada, če je bilo treba reševati svobodo ali življenje, ni delal razlike med prijateljem in sovražnikom. Ni ga zaustavila nobena ovira, kadar je bilo treba pomagati in reševati. Sprejel je sleherno žrtev za obrambo križa in za obrambo ter rešitev svojega naroda.
Komunisti so škofa dr. Rožmana sovražili. Zahod pa tedaj ni razumel niti njega niti slovenskega naroda. Še manj pa je doumel boj, ki ga je bil slovenski narod. Za tak boj v takih okolnostih ni ne učbenika, ne priročnikov. Zato se je slovenski narod boril kakor je vedel in znal.
Pozneje so postala v svetu znana imena raznih odličnih škofov in kardinalov: Msgr. Beran, kardinali Stepinac, Wy-szynski, v času madžarske ustaje Mynd-szenty in drugi. In kaj so ti odličniki storili in govorili, ko je prišel naval komunizma do njih? Isto so delali in prav tako so govorili kakor dr. Rožman v do-
DR. MIHA KREK
ODIEl JE PO PLAČILO KRHA
“Molite žalostni del rožnega venca — jaz zelo trpim — za komuniste — za tiste, ki so me preganjali”. To so bile, kolikor vemo, zadnje ali skoro zadnje besede, ki jih je izgovoril, že med hropenjem in izdihljaji, ko se je za nekaj trenutkov prebudil, kak dan in pol pred smrtjo, veliki škof ljubljanski dr. Gregorij Rožman.
Ko je pred leti prišel dr. Gregorij Rožman v Združene Države, je pri prvem pozdravu ameriškim Slovencem v dvorani Sv. Lovrenca dejal tudi tole: “Kakor vi vsi, tako bi tudi jaz rad doživel osvobojenje Slovencev izpod komunistične diktature in se vrnil v svojo škofijo, toda če moja žrtev more količkaj prispevati k večji slavi božji in k večji sreči mojih vernikov in vseh Slovencev, z veseljem in vsega srca kličem: Gospod, sprejmi moje življenje, naj umrjem v begunstvu."
Zgodilo se je, Gospod je sprejel žrtev svojega zvestega služabnika, cerkvenega kneza in duhovnega voditelja Slovencev v mučeniški dobi njihovega življenja. Slovenska narodna družina je pretrpela najhujšo izgubo, v njegovi žrtvi in duhovni oporoki pa imamo najpopolnejšo tolažbo.
Dr. Gregorij Rožman je bil ena tistih izredno velikih osebnosti, ki se jim lik vse bolj sveti, izpopolnjuje, dviga in veča, postaja vse veličastnejši, čim bolj njihovo zemsko življenje in delo odhaja v zgodovino. Bil je velikan, ki je zapustil ogromne uspehe trajne vrednosti.
Svoji ljubljeni domovini Koroški je daroval mladost kot dušni pastir in učitelj novih duhovniških rodov. Na klic dolžnosti, da izpolni voljo svojih predstojnikov in voljo božjo, je postal profesor bogoslovne fakultete ljubljanske univerze in duhovni voditelj slovenske katoliške mladine. S svojim neprekos-ljivim govorniškim in pisateljskim talentom v dvajsetih in tridesetih letih stoletja organiziral Kristusovo fronto v tedaj mladem slovenskem rodu in ga tako pripravil na najhujšo preizkušnjo, ki jo je samo on sam najjasneje slutil, čutil in predvideval.
Povedal nam je svoje razumevanje dobe in razmer, ko ga je Sveti Oče na predlog knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča imenoval za škofa in si je izbral za škofovsko geslo: “Križa breme in plačilo’’.
Da bi bili Slovenci v prelomu dob in viharju dogodkov, ki so nastopali s Križem ob Križu in pod Križem, je sklical v ¡Ljubljani Kongres Kristusa Kralja in po njegovi želji in navodilu je vsaka župnija, da skoro vsaka vas in naselbina, postavila na najvidnejšem
mestu znamenje sv. Križa, kot zunanje znamenje, da križani Bog vlada v srcih njegovih Slovencev. Pripravil in vodil je eno najpomembnejših škofijskih sinod, ki je dala vsemu cerkvenemu in verskemu življenju najmodernejšo in po človeških močeh dovršeno organizacijsko o-snovo. Združil je vse narodne moči katoliškega tabora v izvedbi dveh. najmogočnejših Katoliških shodov , ki sta dala smernice za versko, kulturno, socialno in vse drugo javno življenje narodnih množic.
Tako pripravljen je vodil svoj narod v dobo .Kalvarije. Sredi najhujšega razdejanja, ki ga je v škofiji povzročila vojna okupacija in komunistična revolucija, je neskončno narodovo trpljenje in svojo lastno bolečino položil pod spokorni Križ, ki ga je na čelu svojih župnij nesel v veličastno turobni procesiji k Materi Božji na Rakovniku in posvetil je Slovence Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, potem, ko je že bilo izvedeno posvečenje slovenskih družin Najsvetejšemu Srcu Jezusovemu.
Izpil je kelih trpljenja, ki je bil namenjen njegovemu narodu, do dna. Po zmagi komunistične revolucijo na Slovenskem je postal slovenski begunski škof misijonar. Najhujše zasramovan in najzlobneje klevetan in opljuvan, je pridigal o ljubezni in odpuščanju sovražnikom in preganjalcem, zraven pa vzdrževal in gradil Kraljestvo božje med izseljenimi Slovenci, da bi jih o-hranil v fronti Kristusovi v vseh razmerah do konca. Največje njegovo delo v begunstvu je nedvomno slovensko semenišče, Baragovo seminišče v Buenos Airesa. Daši je tej ustanovi, ki mu je bila kot punčica v očesu, posvetil vso svojo pozornost, mu je še ostalo moči in ljubezni za vse druge raztresene brate, da je deloval med nami plodo-nosno in učinkovito, da nima primere ne le med nami, ampak med vsemi izgnanskimi skupinami. Kako velika a-postolska, združevalna in vladajoča’ o-sebnost je bil pokojni škof, bomo bridko čutili sedaj šele, ko ga ne bo več, ko ne bo njegovih tedenskih duhovnih misli, njegovih prijemljivih navodil v tisku, ko ga ne bo več na prižnicah in odrih, odkoder smo dobivali njegovo mojstrsko pripravljano duhovno hra-hrano.
škof, največji govornik svoje dobe, organizator in reformator, apostolski budnik in narodni mučenik je nujno bil tudi narodni voditelj. Z neusmiljeno točnostjo in ostrovidnostjo je napovedal komunizem in njegovo zlo. Z vladarsko avtoritativnostjo je določil nalogo posamezniku in naro-
bi komunistične revolucije v Sloveniji.
če danes bereš ali poslušaš glasove svobodnega sveta o komunizmu, spoznaš, da je Rožman — že pred 19 leti — v času popolne duhovne zmede v svetu, v času zmagoslavja laži in nejasnosti pojmov znal poiskati pravo pot.
Šel je v begunstvo in izseljenstvo. Ni pričakoval v tujini priznanja za svoje delo. Ni pa pričakoval tolikega ponižanja, kakor ga je doletelo v prvem času begunstva. Pa tudi to ga ni strlo. Nasprotno! V tisti dobi in v tistem trpljenju je veličina njegove osebnosti še zrastla, in to do čudovitih širin in globin.
Slovenci smo imeli v svoji preteklosti večkrat hude medsebojne politične boje. Ob zgodovinskih odločilnih trenutkih pa smo se skoro vedno zedinili in poiskali skupne točke medsebojnega sodelovanja. Tako je bilo tudi med II. svetovno vojno. Demokratične politične stranke so se zedinile na skupni program in medsebojna borba je prenehala. Složno so si prizadevale, da storijo vse za slovenski narod, kar je bilo v dobi okupacije in revolucije mogoče. Pri tem moremo u-gotoviti to: Daši dr. Rožman nikdar ni posegal v področje političnih strank ali medstrankarskih forumov, je večkrat že sama njegova osebnost uplivala, da v
kritičnih trenutkih sloga ni popustila in enotnost nastopa ni trpela.
In v izseljenstvu? Sodim, da ne pretiravam, če trdim, da ga ni bilo Slovenca, ki dr. Rožmana ne bi spoštoval. Še več! Vsi smo ga imeli tudi radi, brez razlike strank, svetovnih nazorov in poklicev.
Ali mi ne bo vsakdo priznal, da smo se v izseljenstvu čutili nekako varnejše, dokler je živel dr. Rožman? Naj je bil kjerkoli. Zavedali smo se: Imamo škofa Rožmana. Kadar pa je prišel k nam v Argentino, smo bili srečni in njegova navzočnost je tako blagodejno vplivala na nas vse in na naše medsebojne odnose, da tega ne bomo mogli pozabiti. In če si govoril z njim, ali nisi bil mirnejši in srečnejši, ko si odhajal od njega? Ali nisi bil potolažen, četudi nisi iskal tolažbe? Ali ni njegova beseda, polna dobrote, olajšala težo vsakdanjosti?
Osebnost dr. Rožmana in njegovo veličino bi mogel popisati le najboljši govornik ali pisatelj. Zaključujem svoje skromne besede z ugotovitvijo: Neizmerna je naša žalost ob tej težki izgubi. Mi vsi in ves slovenski narod z nami smo pa lahko ponosni, da smo imeli škofa dr. Rožmana: Bil je velik človek, velik škof, velik Slovenec.
du za čas najhujse preizkušnje. Bojevito je branil narodne pravice proti vsem nasilnikom in zatiralcem. V kritičnih odločitvah, ko je bila usoda naroda na tehtnici, je zato podprl vsako reševalno akcijo in so se kar po naravi stvari ob njem zbirali zastopniki vseh demokratičnih narodnih gibanj. Užival je neomejeno priljubljenost in zaupanje, kot
škof in kot najmočnejši narodni delavec.
Duhovni velikan, do izničenja ponižni duhovnik Gospodov, apostoj ljubezni, narodni vodnik, je odšel po neskončno plačilo k svojemu Gospodu.
On je z nami, ostanimo z njim, slava bodi njegovemu spominu in imenu med nami!
Slovenske Brezje v Lemontu — zadnji škofov dom
V zadnji številki smo poročali, da je novico o smrti škofa dr. Rožmana sporočil v Argentino v škofovo bogoslovje v Adrogue bivši gojenec tega zavoda sedanji kaplan pri fari sv. Vida v Clevelandu Jošt Martelanc. V naslednjih dneh je prišlo v Buenos Aires malo sporočil. Te dni so pa prišla prva pisma z dne 17. novembra s še nekaterimi podatki o škofovi bolezni.
Tako nam pravi pismo dr. M. Kreka z dne 17. novembra, da je škof dr. Gregorij Rožman umrl zadet od možganske kapi, ki je nastopila vsled močnega poapnjenja žil. Njegovo telo je pa tudi močno oslabelo vsled težke operacije dne 11. novembra t. 1.
Načrt za pogrebne obrede je bil tega dne napravljen takole:
Truplo pokojnega škofa dr. Rožmana
leži od srede 18. nov, do sobote 21. nov. v cerkvi sv. Lovrenca, ta dan ga prepeljejo v clevelandsko katedralo sv. Janeza, kjer ima pomožni škof dr. Krol slovesno pontifikalno zadušnico in mrtvaško opravilo, nato je prevoz škofovega trupla na Slovenske Brezje v Le-mont, kjer bo pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v ponedeljek dne 26. novembra.
To so podatki, ki so bili znani v torek 17. nov. zvečer. Pismo navaja, da se kaka podrobnost “morda še spremeni, gotovo je le, da bo škof pokopan v Lemontu, kjer so slovenske ameriške Brezje, kjer bo počival med slovenskimi redovniki in duhovniki in kjer je gotovo, da ga bo obiskovalo največ ameriških Slovencev in bo grob tudi v bodočnosti najsigumeje oskrbovan”.
Slovesna zadušnica za škofa dr. Rožmana v Buenos Airesu
Argentinska prestolnica Buenos Aires je med drugim znana tudi po svojih številnih, lepih velikih ter mogočnih cerkvah. Zlasti so znane poleg katedrale bazilike sv. Jožefa, sv. Frančiška, sv. Dominika, Mercedes, Piedad in druge. Med največje bazilike spada bazilika sv. Jožefa ob glavni buenosaireški a-venidi Rivadavia približno na sredi, med prejšnjim slovenskim središčem v Bs. Airesu Victor Martinez in sedanjo Slovensko hišo v ul. Ramon Falcon.
V tej baziliki so imeli Slovenci s področja Vel. Buenos Airesa v nedeljo 22. novembra ob pol petih pop. slovesno zadušnico za umrlega škofa dr. Rožmana. Pok. škof dr. Rožman je to baziliko dobro poznal, ker je bil v njej 9. decembra 1956 govornik novomašniku Jožetu Rantu. ,	v-
Nekateri so se ob napovedi zadušni-ce v tej mogočni in veliki ter prelepi-baziliki zbali, da bo na javnost napravilo slab vtis dejstvo, da bo cerkev o-stala bolj prazna. Kdor pa pozna dušo slovenskih ljudi, se tega ni bal in je že vnaprej vedel, da bo prišlo na slovesno zadušnico izredno veliko ljudi. In res se je zgodilo tako. Ni bilo treba delati nobene propagande, ni bilo treba nikogar nagovarjati: ljudje so sami v sebi čutili dolžnost, da pridejo pomolit za pokoj duše svojega velikega zagovornika in zaščitnika. Od vseh strani so prihajali. Prav nobenega slovenskega naselja na področju Vel. Buenos Airesa ni, ki bi ne bilo zastopano. S postaje Flores so se od vsakega vlaka pomikale dolge procesije proti baziliki. Prihajale so družine in posamezniki, možje, fantje, dekleta, otroci iz slovenskih šolskih tečajev in še manjši v varstvu svojih mater. Zastopane so bile vse organizacije in ustanove slovenskih demokratičnih Slovencev, vse demokratične slovenske stranke z v Argentini živečim člani Narodnega odbora na čelu. Zlasti številni so bili protikomunistični borci s svojimi poveljniki. Dalje so bi’i zastopani vsi listi in revije demokra-tčnih Slovencev in navzoči so bili vsi slovenski duhovniki, ki delujejo na področju Vel. Buenos Airesa. Iz Adrogue-ja so prišli na slovesno zadušnico slovenski bogoslovci z rektorjem ter profesorji na čelu, kakor tudi dijaki škofovega zavoda. Z eno besedo: Izseljena Slovenija je bila polnoštevilno zbrana, da skupno počasti spomin pokojnega škofa dr. Rožmana in moli za pokoj njegove duše. Zbrana in združena ob škofovi smrti, kakor je bila vedno v času njegovega življenja in kakor ga je vedno sprejemala in pozdravljala v svoji sredini, kadar je prihajal k njej na obisk. Splošna sodba je, da je bilo na
slovesni zadušnici okoli 1.500 Slovencev.
Ob pol peti uri pop. je stopil na prižnico g. duh. svetnik Alojzij Košmerlj. Zbranim slovenskim vernikom, “sirotam, ki so izgubile svojega ljubečega in skrbnega očeta”, kakor je dejal, je govoril tako lepo o življenju, delu in Skrbi pok. škofa za slovenski narod in njegove raztresene sinove in hčere po svetu ter o njegovih žrtvah in ponižanjih, ki jih je doprinašal za dobro slovenske domovine in za večjo čast božjo, da v baziliki ni bilo človeka, ki mu ne bi solze zalivale očesa. Tudi govorniku samemu je mnogokrat beseda zamirala v žalosti in boli za umrlim nadpa-stirjem.
G. Košmerlj je povedal, da je škof umrl v 77 letu starosti, v 53 letu duhovništva in v 30 letu škofovske službe. Svoja nadalnja izvajanja je zatem navezal na žalostinko sv. Efrema, ki tudi opisuje in objokuje smrt enega škofa ter oznanja poveličanje in plačilo, ki prihaja za pravičnega ob ločitvi iz tega sveta. Naglašal je, da smo Slovenci s škofom Rožmanom izgubili velikega škofa in moža, ki je bil glava izseljeni Sloveniji, skrben in ljubeč oče vsem, škof, ki je družil vse brez razlike na svetovne nazore. Sedaj smo postali sirote. Ne bo ga več k nam, nič več ne bomo culi njegove ljubeče nadpastir-ske besede, njegovih naukov in navodil za pravo krščansko življenje in za delo med ljudstvom, nič več brali njegovih prelepih pisem, poslanic in člankov. Najhujše v tej veliki izgubi je pa dejstvo, da Slovenci v izseljenstvu nič več svojega škofa imeli ne bomo. Ne bomo imeli škofa, ki bi nas zunaj predstavljal, nas zagovarjal in branil, skrbel za nas, trpel za nas, molil za nas, nam kazal pravo pot in nas blagos’av-Ijal. Toda božjo odločitev sprejemamo z vdanostjo. Kajti pokojni škof dr. Rožman nas ni zapustil. Odšel je od nas samo telesno, duhovno je pa z nami in bo vedno z nami ostal.
Sedaj je že pri Bogu in na vse Zemeljsko dogajanje in tudi naše gleda z nadnaravnega vidika.
V nadalnjih izvajanjih je govornik prikazal življenje in delo pok škofa. Povedal je, da so vsi ljubljanski škofje imeli težave, toda gotovo je, da skozi tako strašne čase, polne organizirane zlobe, laži, klevet, nasilja med komunistično revolucijo, ni hodil noben ljubljanski škof. Tedaj se je v obrambo čistosti Kristusovega nauka dvignil med slovenskim narodom kot Mojžes med Izraelci in je prvi od škofov obsodil komunistični nauk. Pri tem pa je z Iju-(Nadaljevanje na 2. strani)
Buenos Aires, 26. XI. 1959
SLOVENCI V ARGENTINI ŽALUJEJO ZA ŠKOFOM DR. ROŽMANOM
Že v zadnji številki smo poročali kako silno je zadela Slovence v Argentini novica o škofovi smrti dne 16. novembra t. 1. v Clevelandu. Ljudje enostavno niso mogli verjeti, da škofa ne bo več k njim na obisk, da ne bodo culi več njegove tople nadpastirske in očetovske besede,; da ne bo več delil prvega sv. obhajila njihovim otrokom, ne več birmal slovenskih otrok. In na ti dve slavnosti, največji v krščanskem družinskem življenju, so se slovenski ljudje pripravljali s tako vnemo, starši doma, slovenski katehetje pa po s.ovenskih tečajih; sedaj pa žalostna novica, da škofa dr. Rožmana nič več v Argentino ne bo.
V vse slovenske domove po širni Argentini, vzdolž in počez, se je naselila žalost, kajti umrl je največji njihov prijatelj, njihov veliki zagovornik, kjerkoli je bilo potrebno, njihov skrbni duhovni oče, njihov sotrpin v hudih begunskih letih, mož, ki je s slovenskimi • izseljenci v svetu de-il veselje in žalost, se veselil uspehov tako posameznikov, še bolj pa slovenske skupnosti, Z' njimi pa tudi sočustvoval, če jih je zadela kaka nesreča.
Vsi slovenski ljudje so bridko, občutili, da je ta smrt zanje strašen udarec, ki jih je zelo potrl, toda ne strl, kajti, če bi se to zgodilo, bi ne bilo to po željah in naukih pokojnega škofa dr. Rožmana, saj nam je vedno govoril, da je treba kljubovati vsem naporom in se za vsako ceno ohraniti, kajti, “da se Vzdržimo, je najslavnejše”,
1 Tako šo se pa ljudje zaprli vase in v svojo bolečino, doma pa izmolili očenaš za pokoj njegove plemenite duše.
Vsled smrti škofa dr. Rožmana so bile takoj tudi odpovedane vse za prejšnji teden napovedane javne družabne prireditve. Tako žegnanje v Slovenski hiši kot spomin na tretjo obletnico, odkar je pokojni škof blagoslovil kapelo na Ramón Folconu in vse prostore v Slovenski hiši, kakor tudi martinovanje z Našem domu v San Justu.
ŽALNI SPOMINSKI SESTANKI IN PRIREDITVE
! Razne slovenske organizacije in u-štanove v Argentini so imele prejšnji teden za umrlim škofom žalne sestanke, na katerih so se govorniki v toplih besedah spominjali velikega slovenskega škofa, neustrašnega borca za ohranitev božjega kraljestva v slovenskem narodu.
Slov. pevski zbor Gallus je imel komemoracijo za škofom Rožmanom, ki je bil prvi častni član tega zbora, pred občnim zborom v torek 17. novembra t. d. Na pregrajenem klavirju v pevski sobi v ul. Necochea v mestu Ramos Meja je stala škofova podoba, ovita v žalni trak. žalno komemoracijo je začel predsednik zbora Janez Bitenc. V kratkih besedah je
poudaril žalost vseh članov za umrlim škofom ter v počastitev njegovega spomina odredil enominutni molk. Nato sta se pa umrlega škofa spominjala v daljših govorih dr. Julij Savelli in Joža Vombergar. Dr. Savelli je omenjal zlasti dva datuma, ki bosta zboru ostala v trajnem spominu: 16. april 1957, ko je Gallus v pevski sobi izročil diplomo o častnem članstvu; 17. november pa, ko se ga člani spominjajo z žalosjo ob njegovi smrti. Naglašal je dalje, da se je z njegovo smrtjo slovenski “narodni zgradbi, tisti doma in tej v tujini, podrl močan steber opornik“, toda ta velika izguba slovenskih ljudi ne sme potreti, kajti škofov “veliki duh bo Vse še naprej vodil, njegov nauk in vzgled bo pa vsem kažipot”. Po njegovem govoru so vsi člani Gallusa zmolili za pokoj škofove duše očenaš.
Joža Vombergar je pa orisal škofovo življensko pot ter njegovo delo kot ljubljanskega škofa pred vojno, med komunistično revolucijo, zatem pa najprej v begunstvu in nato v izse jen-stvu. To njegovo delo je tako veliko in pomembno, da ga bo zgodovina brez dvoma uvrstila mel največje slovenske škofe.
Svobodna Slovenija
je imela v pokojnem škofu dr. Rožmanu iskrenega prijatelja, ki je razumel naša prizadevanja in napore, da bi slovenskim izseljencem V svetu o-hranili slovenski neodvisni tednik. Ni bilo enkrat, da nam je sam s svojih potovanj pošiljal poročila o raznih prireditvah. Pa ne zato, da bi list pisal o njem in ga poveličeval, ampak zato, da bi list čimprej imel poročila o teh prireditvah. Dogajalo se je tudi, da je sam izrezoval važnejše članke in novice iz drugih časopisov in nam jih pošiljal. Na Svobodno Slovenijo je mislil tudi, ko je odhajal v bolnišnico na operacijo in po Svobodni Sloveniji je Slovencem v Argentini poslal svoj zadnji pozdrav in blagos’ov.
Svojemu velikemu prijatelju in dobrotniku je uredniški odbor posvetil tudi zadnjo sejo uredniškega odbora prejšnji četrtek dne 19. t. m. Vsi člani uredniškega odbora z Milošem Staretom "na čelu so še toplo spominjali vseh ur, ki so jih preživeli skupno s pokojnim škofom ob njegovih obiskih v Argentini najprej v uredniških prostorih na Victor Martinezu in sedaj v Slovenski hiši na Ramón Falconu, kakor tudi pri njem pred tremi leti v njegovem bogoslovju v Adrogueju. Kakor doslej bo Svobodna Slovenija tudi v bodoče hodila po poti, ki jo je s svojimi nauki in navodili slovenski skupnosti kazal veliki škof. Tako bo pa tudi nailepše ohranjala spomin na škofa Rožmana med Slovenci.
Slovensko Katoliško Akcijo je škofova smrt tudi hudo zadela, saj jo je prav on poklcal v življenje v svoji škofiji. Zato je Osrednji odbor
Slovenske Katoliške Akcije posvetil svojo redno sejo! prejšnji četrtek dne 20. t. m. spominu svojega ustanovitelja. Ostale spominske prireditve za škofom Rožmanom bo pa odbor K A še sporočil slovenski javnosti.
Slovensko planinsko društvo je imelo v pokojnem slovenskem škofu planincu dr. Rožmanu tudi velikega prijatelja, ki je razumel prizadevanja slovenskih gornikov v izseljenstvu ter vedno pohvalno omenjal njihove uspehe. Slovensko planinsko društvo v Buenos Airesu se ga je zato spomnilo na svoji zadnji planinski prireditvi v netek dne 21. nov. v Slovenski hiši. Komemoracijo, na kateri je S'ovensko planinsko društvo y Bariločah zastopal njegov predsednik Dinko Bertoncelj., je za’el predsednik buenosaireškeera Slov. nlaninskega društva Robert Petriček. Naglašal je, da smo “vselej, kadar smo zadnje čase govorili ali razmišljali o naši zameiski skunnosti, o nie-nem nadalnjem obstoju kot enovita in složna celota, z negotovostjo, morda celo s strahom pričakoval dobe, ko bo izseljenska veja Slovencev osirotela zaradi izgube najvišjega vodje v duhovnem, pa tudi v širšem človenčan-skem sm;slu.”
V nadalniih besedah je naglašal, “da je v premnogih- življenskih borbah varjen, ta sin našega Korotana znal združiti mehkobo rodne Podjune s silo življenskih spoznanj v kleno modrost. Pravičen, uvideven in razumevajoč, je znal odpuščati —s a prežet s hotenjem po dobrem in v globokem spoznanju ničevosti človeških slabosti, je skušal dejavnost le — teh vselej preprečevati. Kljub visokim letom je dojel duha sodobne mladine ¡in se mujal jo pod tem vidikom razumeti in voditi. Ni čudno, če smo takega moža priznali vsi brez razlike, saj je že zgolj s svojo bitnostjo dajal vzpodbudo in oporo vsemu našemu sožitju.1”
“Slovenske planince je s škofom Rožmanom posebej še vezala skupna ljubezen do narave in gora in so ga zato s ponosom imenova’i škofa-pla-ninca. V počastitev- njegovega spomina bodo slovenski gorniki s pomočjo osta-(Nadaljevanje na 3. strani)
IZ TEDNA V TEDEN
Čilski predsednik dr. Alessandri je v izjavi newyorskemu listu “New York Times” ostro obsodil tiste južnoameriške države, ki se čezmerno oborožuje-jo, doma. pa imajo neurejeno in zaostalo gospodarsko ter ljudje žive v slabih življenskih razmerah.
V	Peruju so v mestu Lauricocha odkrili okostje človeka, ki je živel pred kakimi 10.000 leti.
Poveljnik venezuelskega letalstva, gen. Brieeno Linares je izdal povelje za pripravno stanje venezuelskega letalstva. Do tega ukrepa je priš o, ker sta dva kubanska letalca prejšnji teden nad mestom Curacao metala letake proti predsedniku Venezuele dr. Be-tancourtu z grožnjo, da bodo čez 30 dni padale nad Caracas bombe. — Razburjanje v venezuelski politični javnosti je povzročilo tudi odprto pismo gen. Castro Leona, ki je bil v revolucionarni vladi minister za narodno obrambo, Sedaj pa živi v Londonu. Pravi, da je tam konfiniran s “posebno misijo v inozemstvu”, domov se pa vrniti ne sme. V pismu ta general obtožuje Be-tancourta, da je sedaj v Venezueli so-sialna, gospodarska in politična zmeda, kar da je pravo nasprotje namenom in ci1 jem, ki jih je imela januarska revolucija leta 1958. Gen. Leon zaključuje nismo z natrdilom, da bo venezuelsko ljudstvo s pomočjo vojske tudi iz tega položaja našlo lot. Proti tej izjavi so odločno nastopile demokratske venezuelske stranke, ki sestavljajo sedanjo vlado, ter jo označujejo za provokacijo in odkrito pozivanje na upor.
V	Mehiki so odprli sovjetsko znanstveno, kulturno in gospodarsko razstavo. Na otvoritev razstave je prišel .podpredsednik sovjetske vlade, Anastaš Mikojan, za Hruščevom najvplivnejša osebnost v sovjetski komunistični hierarhiji. -
V	Vatikanu so objavili, da je kardinal Evgen Tisserant dal ostavko na položaj tajnika Svete kongregacije za vzhodno cerkev. Papež jo je sprejel, na njegovo mesto pa imenoval biv. nuncija v USA, Amleta Cicognanija.
Winston Churchill, ki bo 30 novembra 85 let star, je prejšnji teden zbolel. Zaradi tega tudi ni prišlo do sestanka med njim in dr. Adenauerjem, j
Kdaj bo vrhovna Uonferenca?
Slovesna zadušnica za škofa dr. Rožmana
(Nadaljevanje s 1. strani) beznijo objemal vse vernike — prav vse, tudi tiste, ki so ga sramotili, klevetali in mu grozi.i s smrtjo. Omenjal je komunistični proces, na katerem so ga obsodili na 18 let ječe ter da sedanji komunistični oblastniki doma uče slovensko mladino, da je bil “zloč.nec, izdajalec”. Govornik je prepričan, da bo objektivna zgodovina dala priznanje škofu Rožmanu za pravilnost njegovega ravnanja in nastopanja in ga postavila v vrsto največjih ljubljanskih škofov.
Novica o njegovi smrti je gotovo prišla tudi domov in je ljudi prav tako zadela, kakor Slovence po svetu, ža ost in bol za izgubljenim nadpastirjem je domovino in izseljeno Slovenijo še bolj združila in povezala, žalost ljudi doma je gotovo še večja, ker bodo morda imeli celo težave zaradi molitev za svojega umrlega škofa.
Končno je v imenu vseh Slovencev izpovedal obljubo umr emu škofu dr. Rožmanu, da bodo vsi Slovenci ostali zvesti njegovim naukom, da bodo hodili po poti, ki jo je vsem kazal, da bodo živeli tako, kakor jih je učil in delali za svoje ljuds.vo tako, kakor jih je prosil in kakor jim je vedno naročal, da bodo Slovenci ostali še naprej zvesti Bogu m domovini.
Slovesna maša in molitve za umrlega škofa
Po govoru duh. svetnika Košmerja je stopil k oltarju direktor slov. dušnih pastirjev v Argentini ter je ob asistenci slovenskih bogoslovcev imel mašo za
pokoj duše umrlega škofa dr. Rožmana. Na koru je pel pevski zbor Gallus Tom-čevo slovensko mašo. Pevci so jo odpeli z vsem občutjem.
Ko je bila maša končana, so se s kora razlile po mogočni in prostrani baziliki turobne melodije prelepe Ga luso-ve Ecce qomodo moritur iustus — Glej, kako umira pravični. Vsi slovenski verniki so v globokem molku in s spominom na umrlega nadpas irja sledili izvedbi te mogočne Gallusove sladbe, nato pa pretresljivi molitvi “Reši me”.
Z molitvijo, za pokoj duše škofa dr. Rožmana je bila ža na cerkvena pobožnosti zaključena.
Žalne maše v Adrogueju in Lanusu
Za umrlega škofa dr. Rcžmana so bile žalne maše tudi , že v škofovem bogoslovju v Adrogueju in v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu. V kapeli bogoslovja v Adrogueju je bila slovesna zadušnica za umrlega škofa že v torek 17. nov. Imel jo je rektor bogoslovja dr. Franc Gnidovec ob asistenci špirituala dr. Fi ipa Žaklja in dr. Branka Rozmana, ob sedmini škofove smrti v ponedeljek 23. nov. je pa bila v bogoslovski kapeli prav tako peta črna maša.
V slovenski cerkvi Marije Kraljice sveta v Slovenski vasi v Lanusu je bila slovesna zadušnica v sredo 18. nov. Imel jo je lazarist g. Ivan Jan, prisostvovalo ji je pa kljub delovnemu dnevu veliko rojakov iz Slovenske vasi. Zadušnica za škofa je bi a prva zadušnica, ki je bila v tej dne 15. t. m. blagoslovljeni Marijini cerkvi.
Kljub temu, da je bilo že toliko priprav in govorjenja o bodoči vrhovni konferenci med Vzhodom in Zapadom, pa diplomatskim opazovalcem v Londonu in Washingtonu postaja jasno, da se ta konferenca vedno bolj oddaljuje v bodočnost in prihajajo do zaključka, da se bo morda zgodilo celo to, da je ne bo mogoče sk-icati niti v prihodnjem letu.
Do teh zaključkov so prišli skoro vsi zunanjepolitični uvodničarji takih dnevnikov kakor sta londonska Times in Observer in severoameriški New York Times.
Edini, ki je ostal v sedanjem razvoju optimist, je Macmillan. Pripravljen je iti na vrhovno konferenco tudi v sedanjem trenutku, ko še niso rešeni vsi problemi, }ri razdvajajo zahodne zaveznike. Macmillan sam sicer ne ve, kaj bi moglo priti iz take konference, ker Zahod še nima pripravljenega točnega načrta zanjo. Toda boji se, da bo neprestano odlaganje tako konferenco zav eklo daleč v bodočnost, da potem sploh več ne bo mogoča.
Bodo la vrhovna konferenca se nahaja pred dvema problemoma: najti primeren datum in ugotoviti, kaj se dogaja znotraj komunističnega tabora.
Zahodni predsedniki, z Eisenhower-jem na čelu, so za prihodnje mesece tako zasedeni z raznimi potovanji in obiski od zunaj, da do pozne spomladi prihodnjega leta vrhovne konference ne more biti. Do takrat pa se more zgod ti, da bo Hrušč e v, ki se je najbolj potegoval za vrhovno konferenco, že izgubil željo po njej.
Proti koncu prihodnje pomladi se bo tudi zmanjšala Eisenhowerjeva avtoriteta, ker bodo blizu severnoameriške
splošne volitve in se bo Hruščev raje pripravil za vrhovne razgovore za naslednjega severnoameriškega predsednika, kar pomeni, da bi bila vrhovna konferencja še e v letu 1961.
Drugo vprašanje pa je, kaj se dogaja znotraj komunističnega tabora. Hruščev morda ni več tako navdušen za vrhovno konferenco, kakor je bil pred nekaj meseci. Kaže namreč, da kitajski Maocetung močno pritiska nanj in skuša na vse načine preprečili vrhovno konferenco, da ne bi na njej ZSSR in USA prišli do sporazuma, kajti Kitajska bi bila iz takega sporazuma izključena, ker na konferenci ne bi sodelovala.
Da ga vrhovna konferenca zanima manj, kakor ga je še pred nedavnim, je potrdil tudi Hruščev sam pred kratkim, ko je brez protesta sprejel čas med 15. in 27. marcem prihodnjega leta za svoj obisk v Franciji, namesto v februarju, kakor je sam prvotno predlagal. Že samo to dejstvo je potisnilo datum vrhovne konference v pozno pomlad 1960.
V isti rog z Maocetungom pa je zatrobil v nedeljo tudi Tito, ko je v govoru ob priliki zgraditve neke nove ceste v Srbiji pozval tkzv. nevtralne države, naj “budno pazijo na sporazume med USA in ZSSR, ker kaže, da se nameravata ta dva velikana sama sporazumeti na račun manjših držav, ne da bi kakor koli jemala v poštev njihove želje.”
Težko pa je Zahodu ugotoviti, v koliko so vse te razlike v gledanju na vrhovno konferenco v komunističnem, taboru resnične in v koliko navidezne in če niso le umetno povzročene, da bi bili zaveznikom načrti čim bolj zamotani in pogled v bodočnost zameglen.
Ron in ¡London
Na tridnevnih razgovorih, ki sta jih imela Macmillan in Adenauer v Londonu, kjer je dobil Adenauer hladen sprejem, pa zato toliko bolj prijate’j-sko slovo, sta oba državnika skušala premostiti nekatere prepade, ki so ločili Anglijo in Zahodno Nemčijo v splošno svetovnih in posebej evropskih problem h z' oziram na novo sovjetsko politiko ponujanja roke Zahodu.
spet prijatelja
Na konferencah sta Adenauei Macmillan prišla do sporazuma, di eden od problemov, o katerih bodo pravljali na prihodnji vrhovni kc renči z ZSSR, vprašanje samood Vzhodne Nemčije. Adenauer je t odstopil od svojega odklonilnega lišča do zavezniškega reševanja linskega vprašanja in pristal na da bodo zavezniki s Hruščevom
ARGENTINA
Predsednik dr. Frondizi bo 13. decembra obiskal argentinsko petrolejsko središče Comodoro Rivadavia ter bo navzoč pri slavnostih, ki bodo tedaj ob 52. letnici odkritja petroleja v tem kraju.
Biv. predsednik revolucionarne vlade gen. Aramburu je bil na povabilo severnoameriške ustanove Tinker Foundation več kot en mesec na obisku v Severni Ameriki. Po vrnitvi v Bs. Aires je časnikarjem povedal, da je njegov obisk v Severni Ameriki imel namen utrditi vero pri Amerikancih v velik napredek Argentine v bodočnosti ter v dokončno vključitev argentinskega naroda v demokratski sistem. Amerikancem je povedal, da niso vsi Južnoamerikanci a-narhisti, Argentincem pa zatrjeval, naj nikar v vsakem Amerikancu ne gledajo človeka, ki v svetu išče samo dobiček.
V	nadaljnjih izvajanjih je naglašal, da Argentina prav sedaj preživlja važno razdobje, od katerega bo odvisna bodočnost Argentine kot velike in močne dr-žave. Teh trenutkov Argentinci ne smejo zamuditi, kajti uspeh je odvisen samo od njih. Vsi se morajo držati ustavnih določil in pokoravati zakonom. Samo tako se bo utrdil notranji mir, v zunanji politiki pa mora vlada voditi realno politiko. Gen. Aramburu je dalje povedal, da so ga v Ameriki opozorili, da je
V	inozemstvu še vedno veliko argentinskega kapitala. Gen. Aramburu je mnenja, da je sedaj nujno, da se ta kapital takoj vrne v domovino ter odigra svojo vlogo v ureditvi in ustalitvi gospodarskega življenja, kajti nobene nevarnosti zanj ni več v Argentini in nobenega razloga, da bi še nadalje ostajal v inozemstvu.
Glede političnega položaja je mhenja, da je idealno, če obstojata v državi dve veliki in močni stranki, ki se menjujeta na vladi. V Argentini je ta idealni načrt neizvedljiv zaradi politične nezrelosti ljudstva, zato je nujna uvedba proporcionalnega volilnega sistema, da lahko pridejo do izraza vsa politična stremljenja v državi. Za konsolidacijo demokratskih ustanov je samo ena pot, da se v politično življenje vključijo številne vplivne osebnosti z visokimi moralnimi in duhovnimi lastnostmi, ne smejo se pa ustrašiti žalitev in klevet, s katerimi jih bodo napadali razni negativni elementi. Gen. Aramburu je dalje naglašal potrebe, da morata iz političnega življenja izginiti sleparija ter demagogija. Glede biv. peronistov je dejal, da je proti temu, da jim vlada eno-mogoča udeležbo pri volitvah z iastni-mi kandidati. Takšni ukrepi jih samo ojačujejo, na drugi strani pa predstavljajo tako peronisti element korupcije, ker demokratske stranke skoro več ne napadajo zlorab Peronove vlade, samo, da bi si pridobile peronistične volilce. Ne sme pa biti peronistom dovoljeno, na bi se posluževali totalitarističnih gesel in ničesar, kar bi kazalo na njihovo željo po -obnovitvi takega režima.
Svojo izjavo je gen. Aramburu zaključil s pozivom naj bo sedaj geslo Argentincev: Vložiti vse delo ali pa kapital v argentinsko bodočnost ter nehati govoriti o peronizmu in raje gledati v bodočnost. Kajti, kar je minilo, je minilo.”
Argentinske oblasti so ugotovile, da so nekatere peronistične skupine pripravljale načrte za povzročanje večjih neredov, ponekod naj bi prišlo celo do uporov. Zaradi tega so vojaške oblasti proglasile pripravno stanje vojske v Buenos Airesu, na področju Vel. Bs. Airesa, ter v nekaterih mestih v no-tranjisti republike. Do nemirov pa ni prišlo nikjer ter so prostrene varnostne ukrepe razveljavili.
Brazilski zunanji minister dr. Horacij Lafer je prišel za 5 dni na prijatelj-ki obisk v Argentino.
pravljali o Berlinu kot posebni enoti ter skušali priti z njim do začasne rešitve tega problema.
Glede problema razorožitve sta se Adenauer in Macmillan sporazumela, da ga je treba reševati svetovno. Macmillan je na Adenauerjevo zahtevo tudi opustil misel na delno razorožitev srednje Evrope, ki jo je zlasti Zagovarjala Poljska po nalogu Moskve. Adenauer in Macmillan sta tudi razpravljala o namenih Hruščeva v njegovi zunanji politiki do Zahoda, sta pa ostala vsak pri svojem gledanju nanj: Adenauer ne zaupa toliko Hruš-čevu, kakor mu zaupa. Macmillan.
Med zahodnimi zavezniki je bila po teh razgovorih odpravljena ena najresnejših ovir, ko sta Zahodna Nemčija in Anglija vsaj deloma odpravili razliki, ki so razjedale dobre odnose med obema.
V	Nišu je bil I. jugoslovanski festival amaterskih pevskih zborov. Od slovenskih zborov se je posebno izkazal pevski zbor Slavo Klavora iz Maribora, ki je izvajal Simonittijevo skladbo “Križ”, Liparjevo “Snubaško” in Ar-ničevo “Himno delu”. Delili so tudi nagrade skladateljem za najboljša dela. Drugo nagrado v višini 70.000 din je dobil Ubald Vrabec za pesem “Sužnji”.
V	poslanskem klubu ljubljanskega parlamenta so zborovali člani duhovniškega Cirilmetodijskega društva za ljubljanski okraj. O dosedanjem delu je poročal predsednik pokrajinskega odbora Franc Mate.
Republiški svet Zavoda sindikatov Jugoslavije gradi ob Dalmatinovi ul. v Ljubljani palačo sindikalnega doma.
Umrli so v Ljubljani: Dr. Egon Stare, biv. odvetnik, Anica Maretič, roj. Pust, Anton Brajda, žel. v p., Angela Mohorč, roj. Bortcon, Jože Privšek,
Maks Košir, Ivan Lukane; strojevodja v roj. Pelc, Karel Kranjc, strojevodja v p., Gabrijel Ambrož, kmet, referent v p., Matija Strle, Franja Kumer, roj. Pišek, Nevad Toihetinovič, Ivanka Češ-novar, roj. Pleško in Feliks Lenče, pos. in gost. pri Unku v Klečah, Leopold Lipovšek, obratovodja v p. v Sevnici, Franc Letnar, čevljar na Pšati, Amalija Cvirn, vdova po šolskem Upravitelji! v Mariboru, Rudolf Hribar v Naklem, Ivan Kregar v Kamniku, Jakob Jeras, gradbeni delovodja v p., v Pikrčah, Franc Potokar, mojster mizarske delavnice v Grosupljem, Dušanka Rus v Cerkljah pi-i Kranju, Jože Kuralt-Pod-lipnik v Žabniei, Frančiška Dolničar, roj. Hočevar v Sp. Hrušici, France Pavlič, kovinostrugar v Domžalah, Matija Berger, veletrgovec iz Trsta v Trbovljah, Franja Žagar, pos. v Šentjurju pri Litiji, Milutin Roš, obč. uradnik v Žalcu in Frančiška šterberic iz Doblič.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
četrti svetovni kongres katoliške mladine
, V Buenos Airesu bo od 6. do 13. decembra četrti svetovni kongres katoliške mladine. Kongresnih sej se bodo u-deležili tudi zastopniki slovenskih mladinskih organizacij.
Na praznik Brezmadežne pa bo na Plaza de Mayo slavnostno zborovanje. Zbrani množici katoliške mladine bo govoril papež Janez XXIII. K zborovanju vabljeni vsi, zlasti mladina prav pose-, bej pa še dekleta in fantje v narodnih nošah.	SKAD, SDO, SFZ
Petnajsti kulturni večer Slovenske kulturne akcije je bil v soboto 21. novembra v dvorani Bullrich. Bil je zaključni večer letošnje sezone in je bil v okviru filozofskega odseka. Na sporedu je bilo predavanje univ. prof. dr. Ign Lenčka: Sv. Tomaž Akvinski in naša doba.
Dvorana je bila polna, ko se je začel prvi del večera, ki je bil posvečen komemoraciji za pokojnim škofom drjem Gregorijem Ražmanom. (O tem poročamo na drugem mestu). Govoril je predsednik Slov. kult. akcije Ruda Jurčec.
Večer sam pa je vodil v imenu odseka prof. dr. Vinko Brumen, ki je opozoril na aktualnost teme, ki jo bo podajal prof. dr. Lenček. Uvodoma je predavatelj najprej podal sliko dobe, v kateri je živel sv. Tomaž Akvinski in vzporedno s tem podal njegovo živ-Ijensko pot. Slika tedanje dobe in njegovega življenja je bila podana s tolikšno jasnostjo, da je takoj pritegnila pos’usalce, kakor more pritegniti samo predavanje res pravega strokovnjaka. Pri razlagi glavnih potez Tomaže-
ARGENTINI
vega nauka pa je predavatelj spet položil poudarek zlasti v to, kar naslanja Tomaževe teze na sedanji čas, ozi-roma, kako bi moral delati v Tomaževem duhu filozof današnjega časa, ki bi hotel razložiti silnice sodobnih duhovnih tokov.
Po odmoru je bila debata, ki je bila želo razsežna, zanimiva in polna priložnosti še za nove dodatne misli o podani snovi. Obilno ploskanje ob koncu je bilo pač najlepši dokaz, kako potrebno je bilo predavanje in kako globok je bil odmev med poslušalci.
Ob zaključku večera še je prof. dr. Brumen zahvalil vsem za udeležbo ne samo na tem večeru, ampak na vseh večerih sezone in že izrekel iskrene besede vabila za večere prihodnje sezone.
Antarktika v slikah
je bil naslov večeru, ki ga je rojakom pripravilo v petek dne 20. t. m. Slovensko planinsko društvo v Buenos Airesu. Povabilu odbora se je odzvalo res lepo število rojakov, ki so prišli v Slovensko hišo.
Planinski večer je začel predsednik SPD v Bs. Airesu Robert Petriček z govorom v spomin umrlemu škofu-pla-nincu dr. Gregoriju Rožmanu. O kome-morativnem delu večera poročamo na drugen mestu.
Po komemoraciji za pokojnim škofom je ga Petričkova v zgoščenih podatkih podala zgodovinsko ter zemlje-, pismo podobo Antarktike ter priza-, zadevanj ljudi za odkritje njenih tajn do najnovejših dni.
Za go Petrlčkovo je povzel besedo : Dinko Bertoncelj, ki je kot prvi Slovenec v sestavi argentinske znanstvene misije prebil na Antarktiki 2 leti
SLOVENCI V ARGENTINI ŽALUJEJO ZA ŠKOFOM DR. ROŽMANOM
(Nadaljevanje z 2. strani) lih rojakov postavili na Slovenski stezi, ki vodi po Katedralskem masivu mimo Skalce k Tončkovemu jezeru, slovensko znamenje s križem. Če ne bo boljšega predloga, naj bi stalo znamenje v gaju zorečega cvetja, na jasi amankaja. Vsak gornik bo rad tu obstal, se trudem oddahnil v varstvu znamenja in posvetil sredi narave bujnih lepot spomin rajnemu velikemu sinu slovenskega rodu.”
Narodni odbor za Slovenijo oziroma v Argentini živeči njegovi č'a-ni, so se oddolžili spominu škofa dr. Rožmana na izredni žalni seji v soboto dne 21. novembra ob pol petih popoldne. Žalna seja je bila v uredniških prostorih Svobodne Slovenije. Navzoči so bili vsi v Argentini živeči člani- Narodnega odbora in sicer: dr. Celestin Jelenc, Miloš Stare, Rudolf Smersu, dr. Franc Bajlec in Rudolf žitnik.
Žalni seji je predsedoval dr. Celestin Jelenc, ki se je v otvoritvenih besedah spomnil smrti dr. Gregorija Rožmana s toplimi besedami. Nato pa je dal besedo tajniku Staretu, ki je imel daljši spominski govor. Po govoru je dr. Jelenc prosil g. Stareta, naj glavne misli govora zapiše in objavi. Navzoči člani Narodnega odbora so se nato v razgovoru spominjali velikega pokojnika, ki je s svojo osebnostjo in širo-kogrudnostjo , družil tako doma med revolucijo, kakor v begunstvu in izseljenstvu S’ovence vseh nazoi-ov in demokratičnih strank.
Društvo Slovencev v Buenos Airesu je imelo žalno sejo prav tako v soboto
21.	nov. 1959. Nanjo so bili poleg od-
bornikov povabljeni člani nadzornega odbora in razsodišča ter predsedniki krajevnih odborov. V društvenih prostorih je bila v ospredju velika škofova slika. Žalno sejo je začel predsednik DS prof. Lojze Horvat. Naglašal je, da smrt škofa dr. Rožmana predstavlja za Slovence nenadomestljivo izgubo. V času komunistične revolucije je bil Slovencem svetilnik, ki jim je kazal pravo pot. Silno odgovornost je tedaj prevzel nase, storil je pa to vdan v božjo voljo. V nadanjih izvajanjih je omenjal škofovo delo v begunstvu in izseljenstvu, kjer je nenehno cznajal slogo in edinstvo med Slovenci. Društvo Slovencev je bilo škofu zelo pri srcu. Pri vsakem obisku se je Sestajal z odborniki društva in jim vedno priporočal slogo in vztrajno delo. Zlasti je bil vesel dela na šoiskem, kulturnem in prosvetnem področju.
Za predsednikom DS Horvatom je spregovoril direktor Anton Orehar. Omenjal je Rožmanovo imenovanje za 'škofa pred 30 leti ter poudarjal, da se je tega imenovanja branil, ko je pa postal škof, je prijel za delo z vso Odločnostjo. Z vsemi je bil očetovsko dober. Omenjal je dalje svoje vtise s škofovih misijonskih potovanj med rojaki po Argentini. Na teh potovanjih je še bolj spoznal njegovo očetovsko skrb za slehernega slovenskega človeka. Pa tudi mladina je imela vanj veliko zaupanje. Letos je na vso moč želel priti v Argentino, kjer bi bil posvetil v novomošnike gojence svojega bogoslovnega semenišča, toda Gospod ga je poklical k sebi, da mu da “križa plačilo“.
ter znova odhaja tja; za eno leto na novo argentinsko poštbjanko Ellsworth, ki so jo Severni Amepikanci prepustili Argentini. Ob prelepih slikah v naravnih barvah, je prikazal potovanje ekspedicije od mesta Ushuaia na Ognjeni zemlji do argentinske baze Belgrano na Antarktiku ter delo in življenje na njej.
Na%zoči planinci in ljubitelji planin so bili Dinku Bertonclju iskreno hvaležni ža povsem nov svet in njegovo lepoto, ki ga je vsem odkril s številnimi slikami. To je pričalo navdušeno priznanje, ki so mu ga vši izrazili ob koncu njegovih izvajanj. Dekleta SPD so mu pa za slovo izročila še lep šopek nageljnov.
Uspeli večer je zaključil predsednik SDP Robert Petriček z zahvalo Dinku Bertonclju za njegova zanimiva izvajanja ter z željo, da bi se po enem letu srečno vrnil iz Antarktike med svoje rojake ter jim znovo poročal o svojih zanimivih doživetjih.
Občni zbor SDO
V zelo lepem številu so se zbrale članice Slovenske dekliške organizacije v nedeljo 22. novembra v dvorani Slovenske hiše na R. Falconu na enajstem občnem zboru. Prvo misel sestanka so posvetile spominu pok. škofa dr. Rožmana. Naslednja točka dnevnega reda so bila poročila odbornic o delu v preteklem letu, M je bilo lepo in -uspešno za organizacijo. Predsednica se je vsem zahvalia za sodelovanje. Po razrešnici dosedanjemu odboru so sledile volitve novega odbora, ki ga sestavljajo: predsednica: Marjetka Železnikar, tajnica: Milica Hribar, blagajničarka: Barbka Maček, kulturni referentki: Tinka Vombergar in Alenka Jesenko, referentka za petje: Anka Sa-velli, za šport: Anica Mehle in Marija Babnik, gospodarica: Marija Tomazin; v nadzornem odboru sta: Olga Prijatelj in Majda Pahor. Po besedah g. direktorja Oreharja, duhovnega vodje organizacije, še je novoizvoljena predsednica zahvalila za zaupanje in obljubila s svojim delom- slediti poti, ki vodi k cilju in namenu organizacije.
Občni zbor Slov. pevskega zbora Gallus
je bil v torek 17. novembra ob polnoštevilni udeležbi članstva. Pred občnim zborom je bila počastitev spomina u-mrlega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je bil prvi častni član pevskega zbora Gallus. O tej proslavi poročamo na drugem mestu.
Zapisnik zadnjega občnega zbora je prebral Jože Markež, nato so pa poročali odborniki o delu pevskega zbora v pretekli poslovni dobi. Njihova poročila so navzoči člani soglasno sprejeli-
Pri volitvah novega odbora je bila predložena samo ena lista s predsednikom dr. Julijem Savellijem na čelu. V odbor so bili še izvoljeni: podpredsed-
■ ’	—~'i	------------—..."
Direktor Orehar je zatem izmolil za pokoj njegove duše tri očenaše nakar je društveni predsednik zaključil žalno sejo.
Isti večer je imela žalno komemoracijo tudi
Slovenska kulturna akcija.
Dvorana je bila polna, ko je predsednik Solv. kult. akcije, Ruda Jurčec spregovoril v spomin škofu drju Gregoriju Rožmanu. Uvodoma je podčrtal, kakšno vlogo so v slovenski zgodovini igrali ljubljanski škofje, ki niso bili samo ordinarji svoje škofije, ampak pogosto tudi narodni, voditelji in usmerjevalci. Opozoril je na čase, v katerih sta morala opravljati svojo vlogo nadškof Jeglič in za njim škof Rožman. Doba obeh je bila1 enako viharna, toda kakšna razlika v Usodi, ki je bila obema prisojena. Lahko se reče, da je bila doba škofa Rožmana predvsem doba velikega trpljenja, ne samo vsega naroda, pač pa tudi njegova, saj je moral skozi vse oblike trpljenja in ponižanja.
Toda ravno iz ‘tega; trpljenja vodi samo ena pot in to je pot v odrešenje. Bil je med nami vedno poln optimizma in .-.glasnik ljubezni ter dobrote, zlasti pa popolne edinosti in povezanosti. Zato je podpiral vse; kar je služilo temu cilju.
Slovenska kulturna akcija ga je štela med svoje mecene in bil je med prvimi, ki so njen nastop pred petimi leti pozdravili. Poznejp po je vse pozorno spremljal in bodril k vztrajnosti in pogumu. Sam je bil med najbolj plodovitimi javnimi ih kulturnimi delavci in kdor se je nanj obrnil za pomoč ali sodelovanje pri listih, revijah in zbor-
nik Jože Markež, tajnik Bogdan Golma-jer, blagajničarka gdč. Lenča Zupan, gospodar Matjaž Maček, arhivarja gdč. Vida Bedenčič in Silvo Lipušček. Po društvenih pravilih je članica odbora; tudi voditeljica mladinskega zbora gdč. Nuša Kristan.
Novi predsednik Gallusa dr. Savelli se je zahvalil za izkazano zaupanje in pozval članstvo k vztrajnemu delu, da bo mogel zbor s priznano požrtvovalnostjo dosegati še lepše uspehe v dobro slovenski skupnosti in časti slovenskega imena.
“Gallusov” otroški zbor
je v soboto 21. nov. zvečer na povabilo šolske zadruge v Ciudadeli nastopil na festivalu te zadruge. Pred občinstvom, ki je do zadnjega kotička napolnilo dvorano kluba “Claridad”, je otroški zbor zapel tri slovenske pesmi: Marko skače, Nagajivko in Kekčevo pesem ter argentinsko Dos palomitas. Občinstvo je zbor nagradilo z bučnim odobravanjem, vodja festivala pa- se je izrazil: “Vaš nastop je bil gol, zabit iz' srede igrišča!” — kar v tukajšnjem žargonu pomeni, nekaj izrednega! —f Ob tem poročilu z nanimanjem pričakujemo nedeljski koncert mladega “Gallusa”.
j Smrtna nesreča rojaka
Jože Jesih, doma iz Dobrunj prt Ljubljani, se je y sredo 18. t. m. vozil v mestu Avellaneda z motornim kolesom proti domu. Med potjo je iz neke garaže privozil z naglico na ulico avtomobil, prav pred motorno kolo Jože-ka Jesiha. Sunek je bil tako silen, da je padel Jesih tri metre vstran in zadel z glavo oh cestni i-ob. Ostal je na mestu mrtev.
Truplo ponesrečenega rojaka so po policijskem ogledu položili na mrtvaški oder v mrtvaškem zavodu v mestneni delu Alsina, odkoder je bil pogreb v petek 20. t. m. na pokopališče Avellaneda. Pogrebno mašo je imel domači župnik, pogrebni sprevod je pa vodil g. dr. Alojzij Stare, ki se je od pokojnika pred odprtim grobom tudi poslovil. Tragično umr’emu rojaku, bivšemu protikomunističnemu borcu, je govoril ginljive besede v slovo tudi pisatelj Ivo Korošec v imenu Zveze protikomunističnih borcev.
Rajni Jože Jesih zapušča v Argentini vdovo Filomeno, roj. Štancer in hčerko Renko ter še več drugih sorodnikov. Naj počiva v miru, preostalim naše sožalje.
Osebne novice
Poroka. V cerkvi Ntra. Señora de Lujan v Buenos Aires sta stopila 14. novembra t. 1. pred oltar Lojze Rezelj in gdč. Marinka • Mežnarjeva. Poročil ju je g. Janez Langus, priči sta pa bila ženinova sestra ga. Milka Pezdirc in nevestin brat Janez Mežnar.
Družinska s.eča. V družini Sebastijana Kocmurja in njegove žene ge Polonce, roj. Maček se. je rodil sinček. Srečni družini naše čestitke.
nikih, je v njem takoj naletel na najiskrenejšega prijatelja ter svetovalca. Bil je ustanovitelj najvišjega znanstvenega zavoda med nami. Slovenska kultura je z njim izgubila velikega graditelja in podpornika.
Ob koncu je pozval predsednik vse navzoče, da vstanejo in posvete pobožen spomin: pokojnemu vladiki.
K ie: Slava njegovemu spominu je zaključil žalno slovesnost.
V nedeljo dne 2£. nov. t. 1. je imel žalno sejo za umrlim škofom tudi konzorcij
Vestnika' protikom. borcev.
Predsednik konzorcija Edi Škulj je v kratkih in. miselno zgoščenih besedah prikazal življenje, žrtve in pomembnost dela pokojnega škofa dr. Rožmana. Omenjal je njegovo odločno borbo za krščanske in slovenske ideale, zlasti med komunistično revolucijo na Slovenskem. Njegova smrt je vrste protikomunističnih borcev močno zadela, toda vse tolaži veta, da Vsemogočni ne bo mogel nikdar odreči svojega blagoslova vrstam slovenskih protikomunističnih borcev na priprošnjo velikega pokojnika škofa dr. Rožmana.
Stalni odbor slovenskih socialnih dni
je tudi imel žalno sejo za umrlim Škofom dr. Rožmanom. Bila je v nedeljo
22.	t. m. Predsednik Janez Majeršič je imel kratek nagovor, v katerem je orisal lik pok. škofa dr. Rožmana. Omenil je tudi njegovo stalno zanimanje za socialna vprašanja doma in v izseljenstvu. Socialne dneve v Argentini je smatral za dobro in koristno ustanovo. Za pozdrave, ki jih je prejel z vsakega socialnega dne, se je vedno
Vsak teden ena
DA TE LJUBIM, TI JE ZNANO...
Da te ljubim, ti je znano, da me ljubiš, davno vem; kaj ogibaš se pred mano, odgovarjaš le očem?
Pusti strah in moja bodi, v dar srce ti podelim;
Bog nebeški sam naj sodi, kaj poklonil sem ti ž njim.
DR. PAVEL ROBIČ —
SREBRNOMAŠNIK
Dne 1. novembra je v cerkvi sv. Pavla izven obzidja v Rimu imel srebrno mašo dr. Pavel Robič. Imel jo je v isti cerkvi, v kateri je bil pred 25 leti posvečen v duhovnika, študiral je namreč tedaj filozofijo in teologijo na rimski univerzi Gregoriani kot študent Ger-manika, kamor ga je poslal škof dr. Jeglič po maturi v njegovih zavodih.
L. 1935 se je dr. Robič vrnil v domovino po končanem 4. letniku teologije/ Nekaj časa je deloval na škofiji, v Ljubljani, zatem bil kaplan v Srednji vasi v Bohiniju, nato se pa vrnil v Rim, kjer je napravil doktorat iz teologije, filozofski doktorat je pa že imel od poprej.
Po zopetni vrnitvi v Slovenijo je kaplanoval v šmartem pri Kranju. Ob zlomu Jugoslavije so ga nacisti zaprli v Škofove zavode, nato pa pregnali na Hrvatsko, odkoder se mu je posrečilo priti v Ljubljano. Tu je bil najprej nekaj časa profesor na I. realni gimnaziji, nato je pa s pristojnim dovoljenjem odšel za vojaškega kurata k četnikom. Na tem položaju je ostal vse do leta 1945. Na Koroškem je bil najprej v Selah, pozneje pa župni u-pravitelj v Glinjah v Rožu, dokler ga nista pok. škof dr. Rožman in narodni delegat Msgr. dr. Jagodic poslala v Rim, kjer še danes skrbi za dušni in te’esni blagor slovenskih beguncev.
Ob izidu papeške enciklike o dušnem skrbstvu med izseljenci Exul fa-milia je bil dr. Javel Robič imenovan za misijonarja slovenskih izseljencev v Italiji ter bil sprejet v generalni svet za izseljenske zadeve pri konzistorialni kongregaciji kot zastopanik Jugoslovanov.
Na svojem položaju v Rimu vsa leta skrbi v duhovnem in telesnem pogledu za s’ovenske begunce. Neprestano si prizadeva, da bi slovenske ljudi rešil težkega begunskega .življenja ter jim pripomogel do obnovitve rednega življenja v raznih evropskih ali prekomorskih državah. V tem pogledu je v stalnih zvezah z italijanskimi oblastmi ter izseljeniškimi komisijami raznih prekomorskih držav.
K srebrnomašniškemu jubileju mu čestita tudi Svobodna Slovenija z iskreno prošnjo Bogu, da bi mu dal zdravja in moči, da bi lahko dočakal še vse o-stale življenske in mašniške jubileje.
prisrčno zahvalil in vedno priporočal, da je treba s tem delom nadaljevati. Osebno se je udeležil V. socialnega dne. Tudi letošnjega Se je nameraval udeležiti in darovati ob tej priložnosti sv. mašo. Toda Vsemogočni je imel drugačne načrte in ga je poklical k sebi.
Janez Majeršič je svoja izvajanja zaključil z zatrdilom, da bo Stalni odbor slovenskih socialnih dni nodaije-val svoje delo ter tako tudi izpolnjeval željo pok. škofa dr. Rožmana.
Slovenska dekliška organizacija
se je umrlega škofa dr. Rožmana spominjala tudi v nedeljo, 22. t, m. pred enajstim rednim občnim zborom. Pokojni škof dr. Rožman je vseskozi z ljubečo in dobrohotno očetovsko skrbjo spremljal razvoj in življenje organizacije. članice SDO so za pokoj njegove duše izmolile očenaš, v srcu pa umrlemu nadpastirju obljubile, da bodo sledile njegovim naukom ter ostale zveste idealom, zaradi katerih so slovenski izseljenci morali zapustiti domovino ob navalu brezbožnega in proti-Ijudskega komunizma. ,
Slovensko katoliško akademsko starešinstvo
je sklenilo proslaviti spomin na svojega pokojnega pokrovitelja na svojem bližnjem občnem zboru.
Škof dr. Gregorij Rožman je bil član Slov. kat. akad. starešinstva, po pravilih SKAS — a pa je bil tudi njega pokrovitelj. Zato bo poseben del občnega zboru posvečen spominu na vse njegove delo in skrb, ki ga je izkazoval ves čas osrednji organizaciji slovenskih katoliških intelektualcev.
Kaho se reče
Ko sem razmišljal, kaj bi za danes napisal, sem se spomnil razprave pok. dr. Bogumila Vošnjaka Ustavni pogledi Krfske deklaracije, ki je izš-a v Zgodovinskem zborniku SKA. Delo je zelo dobro, zanimivo, le škoda, da ga kazijo jezikovne napake. Nerazmljivo in neopravičljivo je, da pomot niso popravili. Mi jih bomo obrnili v dobro: ob njih bomo obnovili svoje jezikovno znanje.
Nisem čul nobenega očitka glede mojega sodelovanja... Kaj je v tem stavku narobe? Namesto mojega je prav svojega. Pravilo pravi, da moramo rabiti povratno-svojilni zaimek (svoj) kadar se nanaša na osebek (istega stavka, čisto jasno je, za čigavo sodelovanje gre (ne: se gre).
Ni še dolgo, ko sem na kratko razložil določno in nedoločno obliko pridevnika (n. pr. veliki, velik). V omenjeni razpravi sem opazil “državen ustroj”. Po mojem bi bilo treba reči državni u-stroj, ker pridevnik določa vrsto samostalnika, kot n. pr. v izrazih pralni stroj, stavčni člen, cestni prah.
Oni, ki. Prav: tisti ,ki. Oni namesto tisti pred oziralnimi zaimki je neslovensko izražanje, ugotavlja Slovenska slovnica. Večkrat je oni popolnoma odveč. V SP je tale zgled napačne rabe: Prebivalstvo v deže.i se je zelo pomnožilo, posebno ono ob vodi. Kazalni zaimek ono moramo tu izpustiti.
V tolikih drugih vprašanjih. Ločiti je treba toliko od tolik. Piva beseda je količinski prislov, zato se ne sklanja, tolik pa je pridevnik in pomeri tolikšen. V toliko drugih vprašanjih je torej pravilno. Po toliko letih, ne po tolikih kakor se večkrat napačno sliši.
Namesto ves svet smemo reči tudi cel svet, ne pa celi svet.
Dalje prihodnjič.
SAN FERNANDO
V bolnici v San Fernando je umrl
16.	novembra 1959 za rakom petdesetletni Drejc Mavrič iz Zapotoka pri Marijinem Celju nad Kanalom na Goriškem. Naj počiva v miru.
MAR DEL PLATA
Prva slovenska služba božja
Na povabilo g. župnika Borisa Komana se je v nedeljo, dne 15. t. m. ob
10.30	zbralo v kapeli zavoda “Divino Rostro”, Sarmiento in Almafuerte, nad 70 Slovencev iz Mar del Plata in njene okolice k prvi slovenski službi božji. Med sv. mašo, katero je opravil g. Žagar iz bližnjega Miramara, je imel kratek nagovor g. župnik Koman, ki je u-vodoma omenil, da se je z današnjim dnem izpolnila njegova želja, katero je gojil že od svojega prihoda v Mar del Plato, namreč mesečna sv. maša za vse
Če potrebujete dobro zapestno uro, budilko ali zlatnino Vam svetuje
LOJZE NOVAK
izključno zastopstvo za Slovence ZLATARNA CALOS Avda. de Mayo 338» Ramos Mejia
Če omenite tale oglas 20% popusta
Praznik naše mladine v Ramos Mejia za
desetletnico šolskega tečaja
v nedeljo, 6. decembra
SPORED: ob 11. uri maša na vrtu Ilirije, po maši kratek nastop otrok in dobro kosilo.
Popoldne proslava šolskega tečaja z raznimi otroškimi nastopi.
Proti večeru miklavževanje.
Srečke, ki se prodajajo, veljajo ali za srečolov, ali za božično rifo “Slomškovega doma”
ZBORMIK-KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1960
ima letos več posebnosti: Posvečen je škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Vsebuje pa tudi prelepo škofovo "Pismo v leto 1960“. kjer daje nauke in navodila vsem Slovencem v izseljenstvu. Verjetno je to zadnji spis, ki ga je veliki pokojnik napisal pred svojo smrtjo.
Ostala vsebina Zbomika-Koledarja je izredno pestra. V njem bodo dobili branje naši vzgojitelji in otroci, naši planinci in športniki, ljubitelji povesti in črtic in vsi, ki se zanmajo za tehnični napredek sedanje dobe. In še mnogo drugega zanimivega je v tej 296 strani obsegajoči knjigi.
Izredno lepa je tudi zunanja oprema, ki je delo arhitekta Marijana Eiletza.
Po 150 pesov dobite to knjigo samo še do konca novembra.
SLOVENCI PO SVETU
SEVERNA AMERIKA
V Kulturnem vrtu v Clevelandu so ob koncu septembra odkrili spomenik pok. slovenskemu ameriškemu pesniku in g’asbeniku Ivanu Zormanu. Odkritje spomenika je spremljalo več prireditev. Tako je slovenski oder 26. septembra uprizoril Miklovo Zalo, spomenik Zormanu so pa odkrili dne 27. septembra. Na slavnosti je govoril clevelandski župan Celebrezza, za njim občinski svetovalec John Kovačič, glavni govornik pa je bil senator Laushe. Govoril je najprej angleško, nato pa s knjigo Zormanovih Poezij v roki slovensko v dolenjskem narečju. Po recitaciji Zormanove pesmi je pokojnikova hči Carmen Zorman odkrila spomenik, delo akad. kiparja Goršeta. Zatem so naši opili združeni pevski zbori. Pevci Glasbene matice, Ilirije, Korotana, Planine, Lire, Slovana, Triglava in pevci iz Newburga ter odpeli 14 Zormanovih kompozicij. Momočni zbor je vodil Anton Šubelj.
Novo priznanje slovenskemu rojaku. Pred leti je prišel v Severno Ameriko Lado Lempe), ki je begunska lata z ostalimi rojaki preživel v italijanskih taboriščih ter z njimi tudi odšel v Argentino, kjer je služboval v petrolejskem središču Comodoro Rivadavia.
v Mar del Plati in njeni bližnji okolici živeče Slovence. Izrazil je željo in upanje, da se bo s pomočjo mesečnih skupnih sv. maš medsebojno zližala slovenska skupnost. Ljubiti Boga in hoditi po božjih potih naj bi bil naš današnji sklep, da bomo tako po besedah, sv. a-postola Pavla v današnjem berilu postali zgled vsem drugim. Z našo delavnostjo, požrtvovalnostjo, medsebojno ljubeznijo in spolnjevanjem krščanskih dolžnosti bomo na najlepši način širili dobro ime slovenskega naroda y naši okolici.
Med sv. mašo je prepeval splošno znane mašne in Marijine pesmi tik pred službo božjo zbrani pevski zbor pod vodstvom ing. Leona Pitterla, ki je tudi spremljal petje s harmonijem.
Po sv. maši so se rojaki zbrali pred vhodom v kapelo ter se medsebojno pozdravljali, spoznavali in razgovarjali. Mnogi izmed staronaseljenih rojakov so izražali veselje nad tem, da so po dolgih letih zopet mogli prisostvovati slovenski službi božji in poslušati lepo slovensko petje.
Prihodnja služba božja za Slovence bo v nedeljo, dne 6. decembra ob istem času in v isti kapeli. — T.
OMNIBUSI	KOLEKTIVI
119, 124, 166, 172	76, 404
TRAMVAJI 84, 89, 99
Vsa ta prometna sredstva vas pripeljejo na Plaza Irlanda kjer bo v nedeljo 29. t. ra. ob 17. uri
KONCERT
"GALLUSOVEGA" OTROŠKEGA ZBORA
Vstopnice po 20.—, 15.— in 10.— so v predprodaji (do sobote) v Dušnopastirski pisarni in eno uro pred koncertom ob vhodu v dvorano
za obletnico svojega poslovanja nudim izredno znižane cene
$ 17.000.— „ 6.900 — „ 4.900 —
Hladilnike najfinejših znamk avtomatične in druge šivalne stroje avtomatične in druge perilnike
ter vse druge električne stroje. - Oglej si jih in se ti bo laže odložiti.
VAŽNO: Vsi predmeti imajo dvojno garancijo tovarniško in lastno s svojimi tehniki. Posluži se mesečnega oplačevanja, ki Ti ga nudi in se priporoča Novak Pavle.
C E R R I T O 2245, poleg Avenide Villegas, LOMAS DEL MIRADOR
Po prihodu v Severno Ameriko je služboval kot organist in glasbenik na raznih mestih. V zadnjem času je pa prevzel mesto organista pri veliki fari sv. Frančiška v mestu Parma, v državi Ohio. O Lemp'-u se je pok. dr. Dolinar kot biv. profesor na konservatoriju in orglarski šoli v Ljubljani zelo laskavo izjavil, ko je zatrjeval, da je Lempl “najsposobnejši naš človek, kar jih je po vojski odšlo v tujino“. Glasbenik Lempl je bil znan že doma, saj je pred vojno zbor brežiške meščanske šole pod njegovim vodstvom dobil prvo nagrado za Trboveljskimi slavčki. K njegovi premestitvi v bližino Clevelanda mu rojaki iskreno čestitajo ter so prepričani, da bo tudi glasbeno udejstvovanje med clevelandskimi Slovenci od tega imelo koristi.
Vodstvo slovenskih frančiškanov se je nedavno dogovorilo z vodstvom hrvaške in slovaške province OFM v Severni Ameriki za ustanovitev skupnega malega semenišča in bogoslovja. Med tem, ko bodo za malo semenišče skrbeli Hrvatje in Slovaki, bodo slovenski frančiškani organizirali in vodili bogoslovje. Za profesorja na bogoslovju je določen že tudi p. Kalist Langerholc, dosedanji župnik slovenske fare sv. Cirila w New Yorku, ki bo v kratkem odšel dokončat bogoslovne študije na frančiškansko univerzo v Rim.
čikago so v zadnjem času zapustili rojaki dr. Joža Velikonja, Rado Lenček in Marijan Merala. Dr. Jože Velikonja je odšel v mesto Carbondale, kjer poučuje na zemljepisnem oddelku Južne ilinoiške univerze, prof. Rado Lenček se je presedlil v Cambridge na Harvardsko univerzo, kjer je v priznanje za dobro dovršen študij na čikaški univerzi dobil štipendijo za študij slovenske filologije. Čikago je zapustil tudi veterinar Marijan Merala, ki ima tudi diplomo iz knjižničarstva. S prvim novembrom je nastopil mesto glavnega knjižničarja na veterinarski fakulteti Kalifornijske univerze v mestu Davis.
ROJAKE OBVEŠČAM,
da sem preselil svojo ordinacijo v ulico Granaderos 61, Capital T. E. 66 - 0818
(3 kvadre od Plaza Flores)
Ordiniram vsak torek, četrtek in soboto od 15.30 ure do 19. ure.
DR. LOJZE BERCE
J A V N I NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 -1605	Buenos Aíres
DARILNE PAKETE ” C I T R U S "
' in
DENAR IZ TRSTA najhitreje pošilja
Oton Vresi
Maipu 735/L
T. E. 31-5142	Capital
so žalostni nekateri primeri, ko celo učitelji na slovenskih šolah pošiljajo svoje otroke v drugo šolo, zgodilo pa se je tudi, da je učiteljica odsvetovala 'staršem vpis na slovensko šolo, kjer sama poučuje.
So pa tudi primeri zavednosti staršev. V Gorici sta bila pred leti dva otroška slovenska vrtca. Kasneje so enega v ulici Randaccio zaprli, češ da je bilo premalo otrok vpisanih. Letos pa je več slovenskih družin v tem delu mesta izrazilo željo, naj se ponovno odpre slovenski otroški vrtec. Slovenski občinski svetovalci v Gorici so ukrenili vse potrebne korake in pred kratkim je občinski svet ugodno rešil zahtevo staršev. Vpisalo se je že 8 otrok, pouk pa se bo pričel čim bodo dobili primerno učno moč.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Ob pričetku šolskega leta. Letos se je na slovenske srednje šole v Gorici in v Trstu vpisalo več dijakov kot lani. Nazadovalo je število dijakov samo na Tržaškem učiteljišču. V Gorici se je letos vpisalo vsega 340 dijakov: na gimnazijo 128, v licej 34, na učiteljišče 22 in v strokovne srednje šole 156.
Slabši pa je položaj na osnovnih šolah. število učencev pada in na deželi celo bolj kot v mestih. Krivdo za to nosijo v glavnem starši sami. še bolj pa
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Krosel} Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
PO ŠPORTNEM SVETU
Jugoslovanska ženska košarkarska e-kipa je na svetovnem prvenstvu v Moskvi zasedla 4. mesto za ZSSR, Bolgarijo, ČSR. To mesto je kar dobro, posebno, ker so v prvih tekmah igrale precej slabo.
Argentinsko nogometno prvenstvo je tretjič osvojil klub San Lorenzo de Al-magro iz Buenos Airesa s 45 točkami, drugi je lanski prvak Racing iz Avella-nede z 38 točkami. San Lorenzo je v tridesetih tekmah zmagal 21 krat, 6 tekem je izgubil, 3 pa je igral neodločeno. Prvič je San Lorenzo postal prvak Arg. nog. lige 1933, nato pa vsakih 15 let: 1946 in 1959.
V	Santiagu v Čilu je čilska nogometna reprezentanca prvič v 43 letih premagala 18. novembra argentinsko s 4:2. Argentinci so vodili z 2:0, pa so potem Čilenci sredi drugega polčasa izenačili in nato zabili še dva gola.
V	Libanonu so bile v oktobru III. sredozemske športne igre, ki se jih je udeležila tudi Jugoslavija. Jugoslovansko zastopstvo je štelo 42 tekmovalcev, ki so nastopili v plavanju, vaterpolu, atletiki, streljanju, rokoborbi in košarki. V prvem dnevu tekmovanja so nastopili plavalci, med katerimi je bil najuspešnejši Brinovec, ki si je osvojil z’ato medaljo na 400 m prosto v 4:44,5. Kocmur je bil na 100 m prosto drugi v 58,2. V vaterpolu so si osvojili tudi prvo mesto s 6 točkami pred Italijo, ZAR in Libanonk Strelci so zmagali v malokalibrski puški stoje, leže in kleče.
Za prihodnje olimpijske igre v Rimu se je prijavilo 76 držav. Največ držav je prijavljenih za tekmovanja v lahki atletiki, t. j. 67 držav.
Na slovenskem keg’jaškem prvenstvu za članke stare nad 55 let je zmagal Drašler (Lj. — Transport). Tekmoval je tudi 80 letni Anton Starc iz Kranja, ki je med 19 tekmovalci zasedel 13. mesto.
OBVESTILO:
Sprejem v Baragovo misijonišče v Slovenski vasi v Lanusu
Baragovo ,,misijonišče v Lanusu sprejema slovenske učence za 4.., 5. in 6. razred ljudske šole, ki kažejo veselje do duhovniškega in misijonskega poklica.
Oni iz Slovenske vasi so čez noč doma, oddaljenejši gredo domov le ob počitnicah.
Učencem se nudi verska in narodna vzgoja in redni šolski pouk v misijo-nišču samem po javnem učnem načrtu v kasteljanščini, a s slovenskimi učni-
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1959 za Argentino $ 270.—. * V
mi močmi. Zavod je priključen družbenemu kolegiju v Escobarju, ki ma pravico javnosti s pred državo veljavnimi izpiti.
Vzdrževalnina po dogovoru.
Starši ki bi radi zaupali katerega svojih fantov Baragovemu misijonišču, naj se do konca decembra osebno zgla-se v misijonišču, če le mogoče skupno s fantom, a;i pa naj se pismeno obrnejo na naslov: Rev. Janez Petek C. M., Cochabamba 1467, Capital Federal.
Od tej priliki vabimo tudi že odrasle mladeniče, bodiši študente bodisi kateregakoli poklica, ki so morda kdaj mislili na misijonski poklic ali jih morda zdaj Bog kliče: Baragovo misijonišče Vam bo na vse načine skušalo po-mgati na pot misijonskega poklica. Vapite se!
Vodstvo Baragovega misijonišča. . v Lanusu.
“Vse je vihar razdjal”
Če bi morali nakoč to zares ugotoviti na naši mladini — kdo bo nosil krivdo ?
90 naših slovenskih otrok v okolišu Ramos Mejia nujno rabi svoje šolske prostore, če jih hočemo ohraniti, jim moramo to poskrbeti.
Da so tega vredni in potrebni bodo pokazali s proslavo 10. letnice svojega šolskega tečaja v nedeljo 6. decembra. Ob 11 bo sv. maša na vrtu Ilirije, potem kratek nastop otrok, zatem kosilo. Po kosilu bo pa zabava na vrtu. Lep spored ima šolski tečaj. Proti večeru bo prišel obdarovat otroke tudi sv. Miklavž. Na sporedu je tudi srečolov, med lenimi dob’tki je tudi prenosni bar. Srečke, če kdo ne bi maral dvigniti dobitka — veljajo tudi za božično rifo “Slomškovega doma“.
Pokažite svojo zavednost, svojo skrb za našo mladino in pridite. S tem boršte dali tudi priznanje in hvaležnost našim tečajem.
Mladinska šolska akademija bo y
Munro v nedeljo 6. decembra oh 4. uri popoldne v farni dvorani poleg cek-kve. Takoj nato bo prihod sv. Miklavža. Slovenski starši z otroci od _ Floride do Boulogne vljudno vabljeni. Zastopnik sv. Miklavža bo sprejemal darila v nedeljo 6. decembra od 9. do 12. ure dop. in od 2. ure dalje v dvorani.
V nedeljo, 29. novembra, bo ob 10.
uri v cerkvi Marije Kra’jice v Slovenski vasi v Lanusu nova maša salezijanca Ivana Luživca, sina uglednega lanuškega rojaka.
Sv. Miklavž bo prišel v Slovenski dom v Lanusu v soboto, 5. decembra 1959 ob 18. uri in bo obdaroval mlade in stare.
Pred Miklavževim prihodom bo kratka igrica. Vabljeni! — Društvo “Slovenska vas”.
Odbor Slov. kat. akad. starešinstva
vabi vse svoje člane, da se priglase k duhovnim vajam, ki bodo za izobražence v dneh 12. in 13. decembra v domu duhovinh vaj v San Miguelu. Prosimo, da se prijavijo v pisarni Dušnega pastirstva, Ramón Falcón 4158. — (Tel. 69 -9503).
DRUŽABNA PRAVDA
IZRAŽA SVOJO GLOBOKO ŽALOST OB IZGUBI NAM VSEM DRAGEGA
ŠKOFA OR. GREGORIJA ROZMAN A
BIL JE VELIK SOCIALNI DELAVEC,
PODPORNIK IN PRIJATELJ NAŠEGA GIBANJA.
SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU!
Vsem sorodnikom, prijateljem in znancem sporočamo žalostno novico, da se je smrtno ponesrečil dragi mož, oče, zet in svak
JBŽE JESIH
doma iz Dobrunja pri Ljubljani, v starosti 37 let. Pokopali smo ga 20. novembra 1959 na pokopališču na Avellanedi.
Zahvaljujemo se g. dr. Alojziju Starcu, ki je vodil pogreb in na grobu! spregovoril poslovilne besede. Istotako se zahvaljujemo vsem prijateljem in znancem, ki so se udeležili pogreba, posebej še g. Korošcu za njegov poslovilni govor. Prav posebna zahvala še ge. Edi Kline za vso njeno pomoč ob nesreči in smrti.
Žalujoči:
žena Filomena, roj. Štancer in hčerka Renka ter ostali sorodniki
Avellaneda, dne 22. XI. 1959.