Mlado /ufcž^
št. 37.	Nedelja 22. septembra	1935
Janez Rožencvet:
Kraljevska kri
Nobeden od kraljevskih staršev pa ni j doslej pomislil, da pade senca grehov davnih prednikov lahko tudi kdaj na srečo poznih vnukov.
(Konec V. poglavja.)
VI.
Srečen je oče, ki lahko sinu izpolnjuje želje, in kdo je v deželi mo-

P/C-kAl
gočnejši očka od kralja? Zato ves svet po pravici blagruje kraljevske očete in otroke, ki jim je dano marsikaj, česar drugi ljudje niso nikoli deležni.
Toda sam kralj mora marsikdaj spoznati, da je usoda močnejša od njega.
| In tedaj občuti celo kraljevski oče, kar občuti sleherni očka v trenotkih, ko nima moči, da bi za srečo otroka storil to, kar bi rad. Takrat tudi kralj ni več mogočni gospod, ampak le nesrečen očka. In nesrečen je bil kralj Ljudomil, ki je noč in dan premišljal sporočila svojih zaupnikov ter ugibal, kaj naj ukrene, da bo hiši v čast in sinu v srečo,
pa se nikakor ni mogel nič pravega do« misliti.
V takih primerih se človek poloti opravkov, ki nimajo na videz nič zveze s stvarjo, katera ga teži, ki mu pa drugače morda ne bi na um prišli. In tako
se je kralj Ljudomil neki dan odločil, da pregleda spet svojo zakladnico.
Odprli so mu jo in kralj je jemal v roke dragocenosti, ki so jih v stoletjih zbrali njegovi predniki. Skoro pri sleherni se je spomnil zgodbe, ki se je stvari držala; zdaj veličastne ali vesele, zdaj krvavo zmagoslavne ali žalostne, zdaj čudne in skrivnostne, kakor je bila čudna in skrivnostna dežela, iz katere je stvar prišla. V zakladnici so bile krone, ki si jih je njegova rodovina pridobila, krone, diademi in blesteči se na-kiti, ki so jih za doto k hiši prinesle kraljične iz bližnjih in daljnih dvorov, bogata darila raznih vladarjev, domačih in tujih velikašev, mest in dežel, v raznih vojnah uplenjeni, z dragulji posuti meči, žezla, vojvodske palice, umetno izdelane skrinjice, zlato in srebrno posodje najrazličnejšega dela ter sto in sto stvari, ki se same od sebe zbirajo tam, kjer že stoletja žari kraljevski sijaj; stvari, znamenite po umetnem delu ali častitljive po starosti in zgodovini, skoro sleherna pa dragocena po vrednosti žlahtne snovi.
In kralju Ljudomilu je v zakladnici prišla pod roke tudi drobna srebrna škatlica s čudodelnim indijskim prstanom in listkom kraljeviča Mirka.
Kakor sleherni kralj je tudi kralj Ljudomil poznal zgodovino in zlasti zgodovino lastne rodovine. Zato se je pri priči zamislil v čase, ki so ta prstan prinesli v hišo. Nataknil si ga je ter občudoval delo indijskega zlatarja. Ali to pot so ga čudno pretresle besede davno umrlega kraljeviča Mirka: »Bog se usmili nas vseh, ki nas čaka še hudo gorje!«
Da bi se iznebil težkih misli, je kralj nehal pregledovati zakladnico ter odšel na vrt. Nevede je pri tem prstan na roki obdržal, prehodil vrt ter stopil v gozd, ki se je držal vrta. Gozd je bil velik, vendar pa zagrajen in zastražen, da se je kralj v njem sprehajal varno kakor v svojih dvoranah.
Zamišljen je kralj stopal po poti, a krvava zgodovina davnih dni se je tako živo vrtela pred njegovimi očmi, da je zagledal tla okrog sebe s krvjo oškrop-ljena. Toda to niso bile krvave kaplje, temveč jagode, ki so se rdeče svetile med zelenjem.
In kralj je premišljal:
Čudno, da se je iz ene nesreče porodilo toliko brezumnega sovraštva in gorja, ki je zadelo čisto nedolžne ljudi. Naj je bil nesrečni kraljevič Zorko kaj kriv ali nič, njega je zajela smrt, ki ne
pusti nikogar več nazaj v življenje. Meč je pokončal silnega sultana Bajazida, ki je prelil potoke krvi, usoda se je maščevala nad njegovim rodom in njegovim edinim detetom, nesrečno saracen-sko kraljično Zinajido. Meč je pokončal junaškega kralja Veljka in njegovega sina Boleslava, meč je pokončal mojega slavnega prednika Črtomira, njegovega sina Mirka in moške sorodnike obeh ro-dovin. Vse grehe, ki so jih ti storili, so morali z lastno krvjo plačati. Tako je zahtevala pravična usoda.
A čemu sta se še naprej sovražila in vojskovala ter gnala v novo nesrečo prebivalce obeh dežela edina preživela bratranca, ki nista bila stare nesreče prav nič kriva? Čemu so do dni mojega očeta tako delali vsi njuni nasledniki na prestolu? In čemu še zdaj staro sovraštvo spravlja v nevarnost mojo deželo in srečo mojega edinega sina? Res, Bog se usmili nas vseh, ki nas čaka še hudo gorje, če ne bomo jeli drugače misliti!
»O, lepi, zlati kralj, Daj, da ti sirota ciganska prerokuje veliko srečo!« — se je ta hip pred kraljem Ljudomilom oglasila ciganka, ki se je bila navzlic ograjam in stražam vtihotapila v njegov gozd.
Preden se je kralj zavedel, se je ve-deževalka že po ciganski navadi polastila njegove roke. Pri tem je kralj spet zagledal indijski prstan ter še ves v prejšnjih mislih odvrnil:
»Kako mi boš prerokovala srečo, ko imam na roki prstan, ki je nekdaj mojim prednikom toliko gorja prinesel!«
Ali ciganka, ki prerokuje vsem ljudem samo srečo, je brž dejala: O, lepi moj zlati kralj, na tvoji dlani vidim zapisano vso srečo tega sveta, in prstan, ki je prinesel tvojim prednikom gorje, bo v posebno srečo tvojemu sinu!«
Kralj se je nasmehnil, podaril ciganki cekin in ji dobrovoljno velel, naj se hitro spravi proč, da je straža ne zaloti. Potem se je obrnil in krenil nazaj v gozd. Ko je stopil iz gozda na vrt, je srečal kraljeviča Boleslava, ki je bil namenjen v gozd. Kralj Ljudomil se je spomnil cigankinih besed ter dejal kraljeviču: »Sinko, tu ti dam prstan in želim, da bi ti prinesel posebno srečo!«
Več ga ni maral motiti, ker je vedel, kako mu je pri srcu.
{Ribica in neumnež
»Kaj se to pravi, neumnež! Zakaj ležiš na peči, v kuhinji pa ni nobenega polena! Pojdi vendar v les po drva!«
Neumnež vzame dve sekiri, sede na sani pa ne vpreže nič konj, temveč samo zakliče:
»Na ribičin ukaz in kar hočem jaz: Sani, peljite me v les!«
»Hvala Bogu, ščuko, ki sem jo ujel, hočem skuhati in sam pojesti, bratovima ženama pa ne dam nič, ker jih ne morem trpeti.«
Kar se oglasi ščuka in mu reče s človeškim glasom:
»Neumnež, spusti me zopet v vodo! Nikar me ne pojej, to ti bo v srečo!« Neumni ji reče: »Kakšna sreča bo to?« »Poslušaj! Kar boš rekel, to se bo zgodilo. Reci: Na ribičin ukaz in kar hočem jaz! Vedro, teci samo domov zvesto in se postavi na svoje mesto!«
Komaj neumni to izgovori, steče vedro proti domu in se postavi na svoje mesto, v kuhinjo pred pokrov.
Ko bratovi ženi to vidita, se silno začudita. Kar v zrak jih je vrglo, in rečeta:
Sani poskočijo neutegoma in tečejo urno kot bi jih kdo priganjal, po cesti naprej. Sani teko skozi vas in povozijo več ljudi, ki so prišli gledat. Bila je zmešnjava, da nikoli tega, ko je vse kričalo:
»Primite ga, primite ga!« Ali nihče ga ni mogel obdržati.
(Ruska pravljica)
Nekoč so živeli trije bratje, dva sta bila pametna, tretji pa neumen. Pametna dva sta se namenila na semenj in sta naročila neumnemu:
»Poslušaj, kaj ti praviva: Vse, kar ti bosta naročili najini ženi, moraš lepo storiti in jima biti pokoren, kakor pravi materi. Zato ti hočeva kupiti rdeče čevlje, rdečo suknjo in rdečo srajco.« Neumni jima odgovori: »Že prav, v vsem jima bom pokoren.« Nato sta brata odšla na semenj, neumni pa je šel na peč ležat. Bratovi ženi pa mu rečeta:
»Kakšna šema si ti? Ali ti nista brata ukazala, da moraš naju poslušati, in sta ti obljubila zato lepo darilo! Ti pa ležiš na peči in nič ne delaš! Pojdi vsaj po vodo!«
Tisti, ki je bil neumen, vzame vedro in gre po vodo. Zajame globoko, glej, pa ujame ščuko v vedro. In pravi:
»Kaj pa je to, ali je to napravil neumnež? O, to mora biti poseben pre-brisanec, da je vedro kar samo priteklo
domov.«
Neumnež pride domov in gre zopet na peč ležat. Bratovi ženi pa godrnjata nad njim:
4 K
Neumnež se pelje v gozd, tam stopi s sani, sede na štor in ukaže:
»Na ribičin ukaz in kar hočem jaz: Sekira, ti sekaj drevesa, in ti, druga sekira, jih razkol ji v polena!«
Pa začneta delati sekiri sami od sebe, da je bilo veselje. Prva je podirala velike hraste in mogočne bukve, druga pa jih je cepila v polena, in polena so se sama od sebe nakladala na sani. Potem ukaže neumnež: »Sekira, odsekaj mi gorjačo!«
Prva sekira mu odseka gorjačo, ki prileti sama od sebe k njemu v sani, in neumnež se odpelje domov; pelje se zopet skozi vas, kjer so se zbrali vaščani in ga pričakovali s palicami in metlami. Ko zagledajo neumneža, mu gredo nasproti in kriče in groze. Neumnež pa reče:
»Na ribičin ukaz in kar hočem jaz: Gorjača le po njih!«
Gorjača skoči s sani in začne udrihati po vaščanih, da so obležali kot ko- j pice snopja. Neumnež pa se je peljal | mimo njih in prišel lepo domov, kjer je i zložil polena pred hišo in zlezel na peč. Vaščani pa so šli k carju in mu zatožili neumnega brata ter še pristavili:
»Pa ga moraš z zvijačo zvabiti k sebi, drugače ne bo prišel. Najboljše je, da mu obljubiš rdeče čevlje, rdečo srajco in rdečo suknjo.«
Carjevi biriči so torej šli k neumnemu in so mu rekli:
»Pojdi k carju, da ti bo dal rdeče čevlje, rdečo suknjo in rdečo srajco.«
Neumni jih posluša in reče, ne da bi zlezel s peči:
»Na ribičin ukaz in kar hočem jaz: Peč, pel ji me k carju!«
In kakor je ležal, je ostal na peči, ki se je vzdignila, se odmajala skozi duri, potem pa zletela z vetrom po cesti naprej. Tako je prišel neumni k carju, ki ga je hotel ostro kaznovati, ker mu je skoraj pobil toliko podanikov.
»Zakaj si mi to storil,« je zagrmel nad njim.
»Ali ne veš, da imam samo jaz pravico kaznovati svoje ljudi?«
»Saj mi je ribica ukazala,« je dejal neumni.
Pa naj te ribica reši, kadar boš visel na visokih dvorih, ha ha!«
In car je ukazal, naj ga nemudoma peljejo na morišče, ali takrat pade carjeva hči pred očeta na kolena in prosi za njegovo življenje. Zelo ji je namreč neumni ugajal, ker je bil hraber in je ribico višje cenil od vsega na svetu.
»Izpusti ga, oče, nedolžen je! Le to je storil, kar mu je ukazala ribica.«
In car se ga v resnici usmili.
»Naj ti bo odpuščeno, ali glej, da ne boš pobijal mojih podanikov!«
Caričina pa si misli: Kakšen krasen junak je to! Gotovo mu ni v vsej državi enakega! In poprosi carja:
»Oče, daj mi ga za moža!«
Car se je silno razsrdil in ju je dal v naglici in skrivaj poročiti. Potem je pa ukazal, naj ju skupaj denejo v sod, ga s smolo zalijejo in spuste v morje.
Kot je velel, t.ako se je zgodilo. Dolgo časa je plaval sod po morju, dokler ni carična rekla neumnežu:
»Reci vendar, naj naju vrže na kopno!«
In neumni reče:
»Na ribičin ukaz in kar hočem jaz: Sezidaj se, palača iz marmorja, lepša kakor je carjeva!«
In kot bi trenil, se je zgodilo. Zjutraj zagleda car pred svojimi okni novo palačo, vso bleščečo in zlato. Hitro pošlje svoje služabnike, naj poizvedo, kdo v njej stanuje. Ko izve, da njegova hči s svo-' jim možem, sta morala neutegoma k njemu.
»Ha ha, lep ptič si mi ti! Kdo te je pa naučil po morju plavati in palače zidati,« ga je vprašal car.
»Ti si mi že mislil dobro podkuriti, pa ti ni uspelo! Jaz sem pa imel ribico na svoji strani, in na njen ukaz sem razbil sod, v katerega si naju ti dal zabiti.«
In carična se je zasmejala, da so za-zvenela okna, ter je izpregovorila:
»Pa tudi palačo je sezidal na ribičin ukaz.«
»In kakor hočem, jaz,« je pristavil neumni, ki je bil zdaj kraljev naslednik in bolj pameten od svojih bratov.
Modro je vladal, dolgo živel v miru in zvestobi s carično. Delil je dobrote in podpiral sirote.
Povedal Ivanovič.
Manica:
Koklja in piščanci
Koklja »Čopka« z ljubečim in ponosnim kokotanjem vodi armadico svojih dvajsetih piščančkov po dvorišču. Ali komaj ti »cipkarčki« nekoliko odrastejo, jih gospodinja kar petnajst odproda v mesto. Čopki to seveda ni prav, toda vajena je temu že od prejšnjih let, da že mora biti tako prav kakor uredi gospodinja. Zato se mirno vda in vso svojo skrb in ljubezen tembolj osredotoči okrog ostalih petih piščancev.
Piščančki kaj hitro prehajajo v male putke, ki postajajo vedno bolj neugnane in razposajene. Primeri se, da se nekoč ves dan potepajo po sosedovem travniku. Ko se potem na večer potuhnjeno priklatijo domov, jim vsa zaskrbljena mati Čopka napravi ostro pridigo, ki jo podkrepi s tem, da vsako posebej nekoliko šavsne s svojim ostrim kljunom.
Nespametne putke pa to pravično kazen svoji materi silno zamerijo.
»S kljunom obdelavati se pa ne pustimo! Velike smo in tudi pametne dovolj!
»Na ribičin ukaz in kar hočem jaz! Morje, vrzi sod na suho in ga razbij!«
Morje vrže sod na obalo, sod se razbije, in ona dva sta odšla po poti proti mestu. Carjeva hči pa zaprosi neumneža, naj jima postavi kočico.
Neumni pravi:
Pustimo mater kjer je, me pa pojdimo drugam!«
Ta svoj sklep mlade nepremišljenke izvedejo t"'roj naslednji dan. Le ena izmed
njih je toliko pametna, da se pravočasno premisli in se že na meji domačega vrta zaobrne ter se vrne k materi Čopki. Ostale štiri jo pa odkurijo v svet.
Toda neizkušene sirote kaj hitro strahovito nasedejo. Še tisti dan namreč dobi gospodinja žalostno poročilo, da je eno izmed njenih mladih putk povozil avtomobil, drugo je hudobni deček ranil s kamnom, tretjo je umoril pes, četrta se je pa zaletela v vodo in utonila.
Ko ostala mala putka to čuje, se krčevito stisne k materi Čopki in milo zaprosi:
»Zlata mati, ti si vedno pravična napram svojim otrokom. Zatorej kregaj in kaznuj kolikor hočeš, samo čuvaj in vodi me še vnaprej!«
JUTROVČKI PIŠEJO
Dragi stric Matic! Počitnice preživljam kar doma in sicer v Podlonku. Toda tudi tukaj se lahko zabavam z bratom, ki mu je ime Marko. Ves dan se igrava. Veš, nekaj Ti pa moram priznati: Včasi se tudi pošteno spreva, pa kmalu sva zopet prijatelja. Kadar dežuje, se največkrat skrivava, na jezo očeta in mame. Kmalu bo konec počitnic in zopet se začne šola. To bo lepo! Ker bo kmalu večerja, moram svoje pismo končati s prisrčnimi pozdravi.
Spazzapan Vida, učenka III. raz.
Podlonk, p. Železniki. *
Moj izlet na Jadran. Dragi stric Matic, oprosti mi, da se zopet oglasim v tvojem kotičku. Sedaj ti hočem povedati, kako se nam je godilo na poti v Sušak. Povedati pa moram, da smo vso pot prehodili, edino na povratku ne.
S štirimi prijatelji-dijaki, smo se zmenili, da naredimo izlet na Sušak. Lepo smo se pripravili, napolnili nahrbtnike s potrebnim in nepotrebnim, pa smo v ponedeljek startali ob pol 6h, in odšli iz bele Ljubljane proti Rakeku, ki je bil cilj prvega dne. Pot je šla hitro izpod nog, sadja je bilo dosti, samo tista dva dolga konca ceste, ki vodita proti Vrhniki, sta motila našo veselost. Kaj kmalu je nastalo poldne in mi smo obedovali v Logatcu, nato počitek, in zopet hoja. Ko pa smo hoteli piti vodo, so nam povedali, da je vodovod popoldne zaprt. Pa vseeno smo jo dobili, poleg pa smo vprašali, kje, je bližnica v Planino, — Črez Laze — se imenuje. Bili smo že bolj utrujeni, noge so nas bolele, a mi smo vseeno korajžno nadaljevali pot. Okoli štirih smo prišli do Unca, kjer smo se kopali, kar je zelo dobro vplivalo na naše telo. In tu smo zopet zvedeli za bližnjico na Rakek. Šli smo v hrib, nato po ravnem, nato dol in bili smo na Rakeku, kjer smo prenočili pri Arborju. Tam so nam skuhali kavo, in dobili smo mleko, salamo in kruh.
Zjutraj ob sedmih smo vstali in jo mahnili po bližnjici proti Cerknici. Nato pa se je pot vlekla, no, za nas je bila
pravi pekel. Znojili smo se do Starega trga in še eno ali dve uri ven. Nato smo srečno naleteli na voznika, ki nas je pripeljal do križišča Čabar-Gerovo. Mahnili smo jo v Gerovo, in tu smo prvič zašli. Zamujeni čas pa smo nadomestili z bližnicami. Nato so pa prišle vice, to se pravi oni strašni prašni klanci, ki vodijo v Gerovo. Prikazal se je še velik ovinek in pred seboj smo imeli cilj drugega dne. Tu smo našli nekega gostoljubnega Hrvata, pri katerem smo prenočili. Povedal nam je tudi pot, — prečni put — črez Platak. Tu v Gerovem smo videli polno belih šatorov, vojaško taborišče, v ozadju pa še nedograjene palače, vojašnice.
Ponoči je deževalo in še drugi dan dopoldan. Opoldne je dež ponehal in mi smo se poslovili, ter odšli v hribe, kjer tri ure daleč ni nobene hiše. Na eni strani je bil Risnjak, na drugi pa Snježnjak. Mogočna burja nas je hladila. Ko smo prišli v višino 1127 m so se valile mogočne megle preko nas. Bil sem pred tovariši. Obrnil sem se in sem videl hitečega tovariša, ki se je prikazoval in izginjal. Veter pa mi je bril okoli ušes... Potem je prišel pravi pekel! Dež se je ulil, veter, kraška burja, toča, vse to nam je padalo v obraz.. Steza je postala hudournik. Burja nas je premetavala. Videli smo samo par korakov pred seboj in dež je lil z vedno večjo silo. Tekli smo gotovo eno uro. Vdirali smo se do kolen, klecali, padali, omahovali, vpili. Voda nam je tekla po obrazu, po obleki, bili smo premočeni do kože, četudi smo imeli dežne plašče. Tekli smo celo uro, ko smo opazili Platak, dve hiši. Prišli smo tja: »Šta hočete? Zginite, nemo jte govoriti, zginite!« — To je bil njihov pozdrav, a mi smo bili premočeni do kože... Dobili smo tri Slovence, ki so nam skuhali polento in pri njihovem ognju smo se malo posušili. Še isti dan smo se napotili proti Trsatu-Sušaku. Iz sela Kamenjaka smo že videli morje,
zeleno ravnini___Nato Grobničko polje,
Cavlje, burja, Lujizina cesta, Trsat, Sušak, Rečina, pomol, ladje, galebi. Lahko
bi še mnogo videli, a nagajal nam je dež in ... blagajna. Za kosilo smo imeli grozdje, 2 Din kg. Noč smo prespali 12 km od Sušaka, na listju. Nato klanci, Lujizina cesta, Delnice, Brod, Kulpa, in bili smo v dravski banovini. Srce nam je poskakovalo od veselja, do enajstih ponoči smo hodili, in noč smo prespali pri Slovencih tri ure oddaljeni od Kočevja. Bili smo utrujeni. Hodili smo počasi, prišli smo v Kočevje. »Gospa, kje je pa kolodvor?« smo vprašali neko ženico. Odgovor: »Ich nicht verstest slowe-nisch!« — Pa smo poiskusili z našo nemščino: »Stacion« — »Tam, tam...« — In pokazala nam je postajno poslopje. Vprašali smo, koliko stane vožnja. 24 Din. In opoldne smo se odpeljali in dospeli točno ob treh na lj. gl. kolodvor. Prinesli smo dobre in slabe vtise, suho denarnico in vlažno obleko s seboj...
Koman Viktor, dijak
Ljubljana, Tyrševa c. 50. *
Dragi stric Matic! Letos nisem v počitnicah nikamor šel. Samo enkrat me je vzel stric s seboj v Ljubljano a zvečer sem bil spet doma. V Ljubljani še nisem bil nikoli poprej. Peljal me je na grad, ogledal sem si tudi nebotičnik in krasni park Tivoli. S cestno železnico sem se peljal skozi Ljubljano in stric mi je tudi pokazal gimnazijo, kamor bom začel drugo leto hoditi. Tik pred odhodom iz Ljubljane me je peljal stric v slaščičarno Petriček, kjer sem se najedel sladkih tort. Tam mi je bilo najbolj všeč. Prihdnjič, ko pridem spet v Ljubljano, bom tudi Tebe obiskal, dragi stric Matic. Dotlej Te pa lepo pozdravlja
Jože Klemene, uč. IV. razr.
v Bohinjski Bistrici ★
Dragi stric Matic! Dovoli mi, da Ti tudi jaz enkrat pišem iz naše prelepe Notranjske. Letos sta mi ata in mama obljubila, me pošljeta na Gorenjsko, če bom prinesel lepo izpričevalo domov. Pripomniti moram, da smo bili svoje-časno na Gorenjskem, kjer je bil ata v službi in smo tukaj v Cerknici šele dobro leto dni. Lahko si misliš, stric, da sem se na vso moč potrudil, da bi potem spet enkrat videl svojo ljubo Gorenjsko. Koncem šolskega leta sem prinesel odlično izpričevalo domov. Starši so obljubo izpolnili in sem jo ™«hnii lepega dne kar sam z železnico
na Gorenjsko k botru v Lesce. V Lescah se mi je imenitno godilo. Tu sem videl dosti letoviščarjev, ki so se vozili na Bled ali pa iz Bleda. Enkrat sem celo videl našega mladega kralja Petra IL, princa Tomislava in Andreja in kraljico mater. A Tebe, dragi striček, nisem nikjer na Gorenjskem videl, menda nimaš denarja ali časa, da bi šel na počitnice. Z botrakovim fantkom sem se hodil kopat v novo kopališče v Radovljico. Torej vidiš, da sem videl dosti lepih krajev naše domovine. Na žalost je čas počitnic kar prehitro minil. Mama me je prišla iskat in moral sem spet domov. Težko sem se odločil od botroka, od Gorenjske in njenih lepih gora. Drugo leto, pravi aita, če bom priden, pojdem s stražarji na morje — Sem namreč pri Pomladku Jadranske straže, če objaviš ta spis, potem vzamem tudi Tebe s seboj na morje, da mi boš tolmačil razne zanimivosti Jadrana. Torej na svidenje prihodnje leto na Jadranu!
Jožef Zakonjšek, uč. V. razr.
višje nar. šole v Cerknici ★
Žaba - regljača. Vzemi 13 cm dolgo in 2 cm široko močno lepenko, zavij jo v kolešček ter oba konca zalepi ali pritrdi z dvema šivoma tako, da dobiš mali obod. Eno odprtino tega oboda prelepi s kožico prašičjega mehurja. Nato vzemi kar moči dolgo konjsko žimo in jo prepogni, da prideta oba konca skupaj. Skozi napeto kožico iz prašičjega mehurja potegni žimo in napravi na zunanjem delu zanko. Zanko rahlo pritrdi na 20 cm dolgo tenko paličico. Preden pritrdiš zanko na paličico, moraš konec te paličice nadrgniti z voskom, da bo kolikor mogoče gladka. Gladka mora biti zato, da se bo zanka čim laže vrtela. Ce boš zdaj gibal paličico v roki, se bo začel obod na žimi vrteti okoli paličice, in tako dobiš glas, ki je prav podoben glasu žabe-regljače. (Glej sliko.)
Boris Miiller, uč. m. razr. v Bohinjski Bistrici.
REŠITEV POSETNICE L
Slikar in pleskar.
REŠITEV POSETNICE II.
Klobasičar.
REŠITEV POSETNICE m.
Geometrova žena.
Za bistre glavice
1.)	Kako se imenuje najznamenitejše zdravilišče v Dravski banovini ?
2.)	Kako se imenuje najvišja gora v okolici Rogaške Slatine in kako visoka je?
3.)	V katero reko se izteka Savinja?
4.)	V katero reko se izteka Sava ?
5.)	V katero reko se izteka Kolpa ?
6.)	Kdaj je izšla prva slovenska knjiga in kdo jo je spisal ?
7.)	V katerem mestu Jugoslavije imajo najznamenitejši živalski vrt ?
8.)	Kako se imenuje predsednik češkoslovaške republike ?
9.)	Kako se imenuje predsednik Združenih držav ?
10.)	Kdo je bil prvi slovenski pesnik?
Diamant
Vodoravno: 1. obrtnik; 2. letni čas; 3. del živalskega telesa.
Navpično: 3. del živalskega telesa; 4. letni čas; 5. obrtnik.
Mamica:
Stava
Na potu tam za vasjo se igrajo otroci in gradijo iz blata razne »umetni je«.
»Zdaj hooem napraviti prav tako ponosno poslopje kot je naša šola,« pravi Francek in zgrabi polno prgišče cestnega blata.
»Pusti no še meni nekaj »malte,« mu zakliče Danče, »boš videl, kako lepo cerkev bom sezidal jaz. Imela bo kar dva zvonika!«
Medtem, ko omenjena dva pričenjata z »zidanjem, «stoji šegavi Korle ob strani, tišči roki v žepih in reče nekam prezirljivo:
»Da se vama le ljubi paokati s tem blatom! Sva pamidva s sosedovo Evico že drugačna korenjaka, nama ni treba nikakega blata. Da se le sprimeva, pa je že tu, ne samo šola ali cerkev, nego celo naše priljubljeno letovišče Kraljeviča.«
Navzoči otroci neverjetno zmajejo z glavicami. Korle pa reče:
»Kar sem rekel, pri tem vztrajam. Hočete staviti?«
»Pa stavimo!«
»Za tri debele bunke?«
»Dobro! Velja!«
Navihani Korle je dobil stavo in seseda vse tovariše pošteno obunkal.
Kaj mislite, Jutrovčki, kako je to napravil. „ ,2«.	-------—-——^
Danilo Gorinšek:
OPOLDANSKI ZVON
Opoldanski zvon zakliče: S travnikov brž, z njiv im poij več kosila mu pritiče, kdor se trudil je najbolj! Opoldanski zvon tolaži: Lačen blodiš sired polja
—	Bog nikogar ne sovraži, tudi tebi kruha da! Opoldanski zvem je vera: kruha stradati nam ni; kdor ima ga, bodi srečen,
—	lačnemu ga Bog deli.
Danilo Gorinšek:
JESENSKA
Sad je zrel in se košati
ves kipeč in zdrav,
skoro treba bo že brati —
gre jesen z daljav.
Sad je zrel in ves se smeje
vabi k sebi v vas,
zdaj utrgaj izpod veje,
dokler ie še čas!
Sad je zrel in čaka tebe,
ki si ga želiš,
skoro žima bo pozebe —
več ga ne dobiš!
Manko G.:
To noč...
To noč so zvezde vse srebrne in mir nebeški v polju plava in mesečina kakor v sanjah tam daleč, daleč tava. Da k meni mesečina tiha prav vsa se bela bi zgrnila in z duše bi bolesti črne in misli žalostne izpila. Da vsaj bi zvezdica blesteča se toplo, sladko nasmehnila in solze bi v očeh mi trudnih do jutra s smehom posušila.
Manko G.:
Čri, čri..»
Čri, čri, grozdje zlato zori, sladko smehlja se gorica, v bisernem solncu, škrlatu, svetla blestijo ji lica. Čri, čri, vse dolge večere pesem se čričkov preliva v trsje in brajde, med listje — v grabicah sanja in sniva. čri, čri še v jutru blestečem rajajo godci neugnani, s smehom poljubljajo solnce X zlati in sinji poljani.