—    186    —
Proti  domu!
Črtica. Spisal Ivo Česnik.
tjutraj so ji pokopali mater. V globoko zemljo so spustili krsto in nasuli nanjo tcžke, vlažne prsti. Zvonovi niso peli kot pri pogrebu bogatina, saj je zamrlo življenje, ki ni itnclo pomena in važnosti za svet. Morda so bili pri pogrebu trije, štirje očetovi znanci, ki so počasi in umerjenih korakov stopali za krsto. Tudi molili so za dušo pokojnice. ln to je bilo vse.
Marici so se uliie goste solze po bledem licu ob spominu na Ijubo matcr. Živeli sta druga za drugo; tolažili sta se, jokali in mislili na prejšnjih časov vesele dni, ki su minili kot sanje.
Deževne kaplje so tolkle ob okno, ki je bilo zamazano in staro. Sve-tilke so gorele po ulicah in pršile medlo svetlobo skozi okno.
Marici je bilo težko, ker je bila^e tako majhna. Strah jo je bilo noči, ki skriva toliko tajnih sil. Pogleda po podzemski sobici, kjer je bilo vse razmetano, kjer je gospodarila že toliko časa beda.
Spomnila se je Marica očeta. Zamislila se je v njegov žalostni, zelen-kasti obraz, v njegove sive, kuštrave lase, v dolgo, z belimi nitmi preple-teno brado, in bilo ji je tužno. Šel je opoldne, pustil jo je samo; kdo ve, kdaj pride. Domov prikolovrati vinjen in se vleže kar oblečen nacunje v kot.
Ljudje so hodili po ulici in se glasno pogovarjali. Veselo so se smejali in so bili dobre volje. Morda je stopal med njimi tudi truden, iz-mučen zemljan in je nosil v prsih ranjeno srce in v glavi oto?ne misli. Dež je pršil izpod oblačnega neba, drevje je po vrtovih izgubljalo svojo odejo, rjavo listje je ležalo po tleh in pokrivalo usehle cvetke, pogaženo travo ali vlažno prst. Neprijetne misli so lazile s pristriženimi krili prav po zemlji. Pusto je bilo in neprijazno. Bila je pozna jesen. Po cele dneve so se vlačile nad mestom goste meglc, včasih so se sklonile prav na zemljo in silile pri odprtih vratih v hiše.
Marica je sedela na nizki kiopici in je zrla proti oknu. Po sobi si skoro ni upala pogledati; bilo jo je strah. Da bi vsaj imela petroleja, da bi nalila svetilko! Luč bi vsaj imela; ne bilo bi ji tako tesno.
Mislila, je na vse mogoče, da bi pregnala misli na strah. Neizmerno hrepenenje ji je zažarelo v srcu ; zaželela si je nazaj, kjer je sreča in radost, v rojstno vas. Spomnila se je zelenih trat in senčnatih logov, skakljajočega potoka in domače koče. Zahrepenela je z mogočno silo po sreči, ki jo je uživala šc pred letom dni. Prodal je oče hišo in travnike, ker je bil za-dolžen, in šli so v mesto, Sanjala je nekdaj o zlatih palačah, polnih velikih kipov, okrašenih z zelenjem divje trte, razsvetljenih po noči s tisoči leskečih luči, sanjala je o vitkih stolpih, o kraljevih dvorih. V palači bo stanovala, piškote bo iedla, medeno potico in masten kruh. — ln zapustila je trate, kjer   skače   pomladi   vesela  deca,  trga  cvetice in poje pesmi, nedolžne in
—    187    —
zadovoljive. Zapustila je loge, kjer se oglaša kukavica med cvetjem in ze-lenjem. Pohitela bi tja in si ogledala v šumljajočem potočku nedolžni, bledi obrazek, poslušala bi šumenje orchov ob bregu, zrla bi v valčke, ki se igrajo ob kamenčkih in zaganjajo ob prst in travo ter jo pulijo in v veselem teku oddirjajo z njo daleč, daleč. Neprestan je njih tek, kakor je večno naše hrepenenje, dokler nas ne pokrije zelena ruša. V gaj bi šla in bi natrgala cvetk, spletla bi venček in bi ga položila kraj poti v kapelico, kjer stoji Marijina soha z Jezusčkom. Oozd bi pel svojo staro veselo pesem, v vrhovih bi šumelo, zgibale bi se veje, radost bi šla skozi gaj.
Tako bi bilo. V mestu je pa doživela prevaro. Ni stanovala v palači s svetlimi okni, mogočnim pročeljem, znotraj napolnjeni s kipi. Ni gledala lepote, ki si jo je umišljala. Stanovala je v podzemski čumnati.
Še se je izhajalo, dokler je živela mati, dokler je bila zdrava, čeprav je oče pil. A kaj zdaj ?
Grenkost ji je legla na dušo. Solz ni bilo vcč iz oči, jokaia je že ves dan ; le globoka žalost in otrplost se ji je pojavila na obrazu. Legla je na vse ude, in lotila se je je utrujenost. Zaspala bi na večno in spet tam našla srečo, kakršne ni tu.
Spomnila se je tedaj, da že od davi ni ničesar použila. Glad jo je mučil. Vedcla je, da ni drobtinice kruha pri hiši. lskala je že popoldne, da si utolaži glad. Toda ves trud je bil zaman.
,,Kako sem lačna!" je vzdihnila in se stisnila v gube.
Bili so nekdaj drugi časi. Vsega je bilo dovolj. Še na izprehode so hodili, ko je bila mamica še zdrava. ln vino so pili, jedli sir in uživali kavo. — —
Proti večeru je bilo. Rumeni solnčni žarki so padali pošev Čez polja in travnike, obsevali so v menjajočih barvah zelene gozde in cvetoče livade. Soglasje je vladalo v naravi: v valoviti črti so se vrstili hribčki in dolinice, kolikor daleč je neslo oko. V sredi je bila pa velika dolina; po nji je tekla zelena reka v redkih ovinkih; na njenih bregovih se je pa raztezalo mesto z zelenim gričkom, na katerem je stal grad.
Tako so šli med zelenim poljem po beli ccsti, ki se je vila v vijugasti črti proti mestu. Radost jim je sijala iz oči. In vse je bilo veselo, kar jc živelo. Lepo oblečeni gospodje s slamniki ali črnimi, trdimi pokrivali, smehljajoče dame v pisanih krilih; razposajene gospodične v belih obla-čilih, velikih slamnikih; nagajiva deca, skakljajoča po travnikih za metulji — vse je bilo dobre volje, ker je sevalo jasno nebo na božji svet. Tudi po-starani penzijonisti z zlatimi naočniki so počasi stopali med ljudstvom in se pogovarjaii kdovc kaj — morda o starih časih, morda o šahu, morda o vinu.
Samo zadovoljstvo, veselje in nebeško čista lepota narave! Pozdravlja te ob poti travnik, posejan s kimajočimi zlaticami, rdečimi, bujno cvetočimi deteijami, belimi, nedolžnimi marjeticami, vmes pa ob lahnem vetru valovita visoka trava. Samo en pogled tja do gozda: bela, rdeča, rumena, zclena barva prevladuje v lepem soglasju in daje užitek. ln sog-lasje v vsi naravi.
•_    188    —
Ptički drobe popevke po drevju kraj pota. Ščinkovec se nemirno ziblje na jablani in čivka; kosi se oglašajo v korih po gajih.
Sramežljivo in nekako boječe so prislonjene bele hiše po bregovih med drevje. Krasni vrtovi jih obdajajo. Za njimi se širi gozd.
Oglasi se lajna poleg ceste. Žalostna, otožna popevka gre med ljudi. Za trenotek jih morda vznemiri, pa so zopel veseli. Berač brez noge sedi poleg nje, klobuk drži v rokah in nekaj brblja. In Ijudje hodijo mimo in mečejo vanj krajcarje.
Začuje se tedaj pesem onkraj dolinice v gozdu. Hrepeneče kipi pod jasno nebo: BKje dom je moj?" In ljudje se zganejo in poslušajo. Tuja jim   je   pesem  in je ne umevajo.  Le tuintam se zgane srce v hrepenenju.
Marica se spomni ob tej uri one otožne, hrepenenjapolne pesmi in zaželi tja daleč do rodnega doma. Že stoji hiša ob potoku in vrt za njo in jo pozdravljata. Zdaj je žc odcvetel in rože so uvele, listje pada z drevja po vlažni prsti; megla se vlači po tleh in mrači duha. A neprijetnih misli ni tam, ker v rojstni hiši ne more birt neprijetnih misli. Ange!ček varih hodi semintja po hiši in jih odganja.
Zahrepenela je Marica z vročim srcem po domačih livadah.
nPojdem!"
Vstala je in šla proti durim. Bile so zaprte. Razjokala se je. Spomnila se je, da je lačna in trudna. Strah jo je bilo. Zdelo se ji je, da je švignila senca po steni, po nizki steni, ki se je po nji cedila vlaga na tla.
Stopila je k ležišču, se slekla, prekrižala in pomolila. Med jokom in molitvijo se ji je zdelo, da sliši iz dalje glasove, tako znane, domače, pri-jetne. Usta so ji šepetala v polsnu: MKje dom je moj?"
In prišel je angel miru in lahen sen ji je zatisnil oči. ln sanjalo se ji je o domovini. Zahrepenela je po nji še z gorkejžo ljubeznijo.
II.
Zamigljalo je iz daljine. Marica je odprla oči in vzdihnila. Vabilo jo je nekaj, naj gre daleč od tod, srce ji je zahrepenelo, vstala je in se oblekla.
Jelo se je daniti. Še nerazločna svetloba se je borila s temo, da je videla predmete po sobi le napol. Tam v kotu je nekaj smrčalo med cunjami. Bil je njen oče. Težko je dihal, ustnice je imel nabuhle, čelo in lica nagu-bančena in zelcnkasta, da te je dirnila neprijctno tista skoraj smrtna bledota. Oči so bile zafisnjene, udrtc in kroginkrog obdane od rdečih kolobarčkov. Brada vsa mršava in •anemarjena
Marici je bilo neprijetno. Obrnila se je vstran, ko ji je dihnil na lica tisti strupeni duh po žganju.
,,Pojdem, pojdem! Tu je mrtvašnica." ZaČutila je lakoto. Noge so ji bile tako trudnc, da se je komaj držala pokonci. Preiskala je vso sobo. Nikjer ni našla drobtine kruha. V napol trhleni omari je stala steklenica žganja. Včeraj jo je prinesel oče in jo silil, naj pije Branila se je in živo so ji bile v spominu materine besede:
—    189   —
,Ne jemlji žganja od očeta!" A danes je tako lačna. Morda ji žg-anje prežene lakoto. Že je nagibaia steklenico, kar se ji je zazdelo, da sliši milo prošnjo rajne matere. Premagala se je. In zopet ji je bilo neizmerno hudo.
V leseni lodrici je bilo malo vode. Izpila jo je v hlastnih požirkih. Čutila se je krepkejšo.
»Pojdem, drugače umrjem. Prosila bom po poti."
Pristopila je k očetu in pokleknila k njegovemu zglavju. Pogladila ga je po čelu in obrisala okrog ust, iz katcrih so mu silile slinc.
BOČe, jaz pojdem."
Tihe, skoro boječe so bile te besede. Zamrmral je nekaj tn se pre-vrnil na drugo stran.
Marica je vstala in odšla. Hodila je dolgo po ulicah. Prišla je v kraje, kjer še ni bila nikoli. Tesno ji je bilo, a mislila si je: ,,Naprej pojdcm; dobre Ijudi dobim, ki mi pokažejo pot." Tuje glasove je čula okrog scbe, a ničesar ni razumela.
Prišla je \z mesta. Srečavala je vedno manj Ijudi. Tuintam je videJa gospo, ki je vodila po dva psa na izprehod. Klicala ju je in Ijubkovala. Otožne misli so se porajale Marici ob takem prizoru. Bolje se godi psu kot siromaku, ki zanj nihče ne skrbi. Začutila je, kako krivičen je svet. Psa jesta pri gosposki mizi s krožnikov, ona pa nima grižljaja. Morda pridc berač in naprosi gospo, naj mu da krajcar, pa se zjezi gospa nad nadlež-nežem, preden mu kaj podari. ln psi oblajajo berača, in gospej se zdi, da imajo prav ; saj berač je le berač: od njega nima nikake koristi, psi ji pa delajo čast, krasc ji sobo in zabavajo jo ob sitnih urah.
Pristopila je Marica k gospej in jo naprosila daru. Psa sta jo oblajala.
,Ne razumem! KakŠen jezik govoriš?" jo vpraša gospa v tujcm jeziku.
Marica gre dalje in toči solze. Pride do reke in stopa ob njenem bregu počasi naprej.
Mebo je bilo oblačno.   Sive   mrene  so  se   vlačile  po njem in dajale
. naravi neprijetno lice. Po gozdovih je vel neprijeten veter.   Otožna pesem
je šla preko   vrhov,  stresale  so  se veje, in listje se je sipalo  raz  nje.   V
daljavi je lajal pes,   tam na polju pa je nekdo  netil ogenj: visok, vrtinčast
steber sivega dima se je dvigal proti nebu.
Tako je hadila Marica in je dospela do vasi. Poprosila je živeža, a tudi tu je ni nihče razumel. Šla je dalje in mislila na svoj dom: na vrt z ograjo, na šumljajoči potok, na šusteče vrhove smrek v gozdu, na tiho, skromno domačo vas, na belo cerkvico in na pokopališče kraj nje. Tudi košata lipa stoji tam in stresa svojo bogato, toplo odejo raz se. In otožna postaja kot bi plakala po lepoti in veselju in sreči. Saj je sreča tako redka, večinoma izteza svojo trdo roko po trudnih zemljanih kruta nesreča. A kadar se prismehlja skozi temne oblake prijazno solnce z vedritn čelom, pogra-bimo po njegovih žarkih in se grejemo na njih. A solnce se skoro skrije na oblačnem nebu, in potem je še večja tema, neprijetnejša praznofa v duši.
Za enim ciljem je hrepenela Marica. In ta se ji je zdel zdaj tako daleč. Burno hrepenenje je šlo z njo, gnalo jo je proti domu.
—    190    —
Zunaj vasi je srečala berača.
Ta me bo razumel. Oba sva siromaka, si je mislila.
„Ali grem prav proti domu?" ga vpraša. Začudil se je berač domači besedi.
nOdkje si doma?"
Zdaj se spomni Marica, da ne ve imena rodni vasi. Sedem let je bila stara, in leto dni je bilo, odkar je zapustila dom, pa je pozabila ime. Zajokala je tedaj. Berač jo je izpraševal (o in ono, in ona mu je vse zaupala. ln dal ji je kruha, da se je najedla.
,,Kam pa pojdeš?"                              ¦                       .         ¦        ;.,
nDomov, očka."                                .
BSaj ne veš, kje je tvoj dom."                                                                    ,
,,Dobim ga, moram ga dobiti. Tako me vleče tja."
Jzgubiš se, pojdi z mano v mesto! Tam poiščeva očeta, da boš zopet pri njem."
BUmrem ondi, očka."
BNe iimreš. Oče pojde s teboj na dom. Prosiš ga, pa pojde."
„Ali mislite, da res, očka^"
,,Seveda, jaz ga pregovorim, vsi trije pojdemo."
Gledala ga je in mu skoro ni mogla verjeti. Pa bi bilo lepo, če bi šel tudi oče ž njo — domov.
Ubogala je berača. Napotila sta se nazaj. Polagoma je jelo pršeti iz koprenastih oblakov.
III.
OČe jo je iskal celo dopoldne po mestu. Ko je le ni našel, je šel v žganjarno in se napii za zadnje krajcarje, ki jih je imel v žepu. Zaslužil je pred tremi dnevi; zdaj je pošlo vse. Treba bo zopet opravljati službo postrežčka, če ne, umrje lakotc in žeje.
Zvečer jo je dobil doma z beračem.
MKod si se klatila?" je zagrmel nanjo v pijanosti.
MOče, pojdiva domov! Tu umrjemo, jaz in vi umrjete."
Zaklicalo jo je zopet od daleč in videla je v duhu domače trate in loge. Zaželela  si  je   skoro   pomladi,  da bi se glasila iz polnih grl lahka, vesela
pesem:                                                                                „
,Qozdič je že zelen, Travnik je razcveten' — —
Raztogotil se je oče, ko se je spomnil doma.
*„ Kaj boš doma ? Nič ne greva domov. Tu ostaneš. — Da se mi ne ganeš izpod strehe!"
Udaril jo je po hrbtu z močno pestjo, da je omahnila v kot. To se je zgodilo tako hitro, da ni utegnil berač braniti.
nŽivina, kaj pa delate?"
,,Kaj pa ti tukaj ?:' zakriči žganjar.
,,Otroka sem ti pripeljal nazaj. Revica bi bila umrla med potjo, ker ni vedela, ne kod ne kam. Domov jo spravi, da ti žalosti ne umrje v tujini."
-    191    —
Zavpil je oče tedaj in hotel tujca udariti po glavi. A berač se mu je zagnal med nog-e in ga prekucnil. Hotel se je pobrati; a bil je toliko pijan, da mu ni bilo mogoče.
Berač je pristopil k Marici in jo začel drgniti po obrazu. Zavedela se je, a bila je tako slabotna, da jo je moral spraviti na postelj.
,,Ali pojdemo domov, očka?" ga je vprašala. Trcsla se je po vsem životu. Vročina jo je jela kuhati, in blesti je začela. Lakota, trud, strah, udarci, vse je vplivalo na njeno slabotno zdravje. Govorila je o domu in hrepenela po njem z gorečo dušo. Berač je čul vso noč pri nji in ji polagal mrzle obkladke na Čelo.
Štiri dni je tako ležala — med življenjem in stnrtjo. Nato je sledil lahen oddihljaj pred smrtjo. Potem je zaspala za večno. Še poslednji trenotek ji je bila prcd očmi domača koča. Z nasmehom na ustnih je umrla, kot bi bila čula z domačih trat veselo pesem.-------—
Oče se je kesal svojega čina in je tudi kmalu za njo zapustil svet. Bcrač je pa šel dalje po svetu, kakor mu je bilo usojeno.
Tako umirajo tisoči zapuščenih, satni, daleč od domovine, ki plaka za sinovi. Zapuščajo jo in gredo za srečo, ki se jim nastavlja. Hrepeneče srce je pa srečno samo v domovini, ki je mati dobrotljiva, lepa, rodovitna.