LETO 1939 8, FEBRUARJA ŠTEV. 6 Naredba battshe uprave o negi sadnega drevfa ■' Pred par tedni je stopila v veljavo na-redba banske uprave, ki nalaga sadjarjem obvezno nekatera spomladanska dela v sadovnjaku, ki bi jih moral ne samo vsak zaveden sadjar, ampak tudi vsak posestnik sadnega drevja opraviti že sam od sebe. Da bodo tudi bralci »Gig.« poučeni o tej zadevi, naj navedemo v glavnih potezah na-redbo in dodamo k posameznim točkam nekoliko pojasnil. Člen 1. »Vsak imetnik (lastnik, uživalec, zakupnik) privatnega ali javnega zemljišča, na katerem se nahaja kakršen-koli nasad sadnega drevja (na vrtovih, njivah, travnikih, nasipih, ozarah, ob cestah itd.) mora izvrševati tele zatiralne ukrepe: 1. »Odstraniti mora iz svojega nasada vsa sadna drevesa, ki so suha ali pol suha, nadalje drevesa, ki so močno rakava ali napadena od zalubnikov, vrtnih zavrtafev, kaparjev ali krvavih uši v takem obsegu, da ni mogoče drug način uspešnega zatiranja teli bolezni in škodljivcev. Prav tako mora odstraniti iz nasada vse Suhe, na pol suhe in odmirajoče ter po za-lubnikih in vražjem grmiču (metlastem izrastku) napadene veje in štrclje. Vse odstranjeno vejevje se mora sežgati.« Ta zahteva je umljiva že sama ob sebi brez vsakršnega pojasnila. Zal, da vidimo marsikje še dandanes stare, že davno do-služene sadne veterane, ki razpadajo na mestu, kjer so rastli. Saj nam že pamet veleva, da odstranimo, kar več ne služi svojemu namenu, ampak je le v škodo, ker daje zavetje raznim sadnim zajedavcem. Prav isto velja za drevje, ki je od kake bo-lenzi ali živalskega škodljivca tako zdelano, da ni nobenega upanja, da bi se moglo pozdraviti. Suhe ali le na pol suhe od snega polomljene ali kako drugače pokvarjene veje so istotako drevesu v kvar in je le znamenje velike zanikrnosti, ako jih trpimo na drevju. Važna je zahteva, da se mora suho vejevje (trebež^ sežgati. Kajti malo je pomagano, ako suhe veje odstranimo 8 drevja, pa jih pustimo dlje časa v sadovnjaku po tleh, ali pa jih zmečemo kam na kup, kjer leže včasih po celo leto, preden jih polagoma pokurimo. V vsakem trebežu je nekaj zajedavcev, ki se razvijajo naprej, ne glede na to ali je veja na drevesu ali na tleh. To velja posebno za drevje, ki ga je uničil lubadar; ta škodljivec prezimuje v obliki ličinke ali hroščev pod lubjem in čaka toplejšega letnega časa, da izroji in zaleže zopet drugo zdravo drevje. 2. »Očistiti mora vse sadno drevje mahu, lišajev, stare skorje, drevesnih gob in. suhih gnilih plodov (mumij), ter vse odpadke takoj sežgati.« Stara skorja, gobe in gnili plodovi — vse to se da odstraniti z drevja brez posebnega truda. Večje težave nam delajo pa mah in lišaji. Tu skoraj ni druge pomoči, nego da drevje temeljito obrizgamo s primernim zimskim škropivom kakor je 6 do 8% razstopina kakega drevesnega karbo-lineja, ali pa 15—20% razstopino žveplene apnene brozge. O zimskem škropljenju na-redba sicer nič ne govori, toda to naj nikogar ne moti, češ da je zimsko škropljenje nepotrebno. Naredba omenja samo tisto, kar je vsakdo pod kaznijo dolžan storiti, če hočemo pa pridelati obilo lepega, zdravega sadja, pa to še ne zadostuje. Tudi pri tej točki je važno, da trebež prestrežemo iia rjuhe in ga sproti sežgemo 3. »Odstraniti mora s sadnega drevja vse grmiče bele omele (lima). Manjši grmiči omele na vejah se globoko izrežejo, rane pa zamažejo s cepilno smolo ali gorkim katranom. Veje, na katerih se je naselilo več omelinih grmičev, se morajo cele odžagati. Drevje, ki je močno napadeno po beli omeli, se mora pomladiti. Površno odrezo-vanje ali odlamljanje omelinih grmičev je brezuspešno in zato nedopustno.^ Belo omelo ali tičji lim pozna vsakdo. Ni pa vsakomur znano kako kodljiv je ta zajedalec na sadnem drevjuj iz katerega jemlje hrano in ga na ta način slabi in ngonablja. Pa mislijo ljudje, da je dovolj, ako grmiče po vejah površno porežemo ali polomimo. Ne pomislijo pa, da segajo korenine tega zajedavca globoko v les in da se grm zopet košato obraste, ako ga samo površno odstranimo. Globoko v les ga je treba izrezati ali izžagati in rano zamazati najbolje s katranom. Če je pa veja na več krajih obraščena, je najbolje, da celo odžagamo. Pozimi zelene jablane in hruške so istotako znak največje brezbrižnosti, kakor poleti gole veje. 4. Porezati mora in takoj sežgati gose-ničja gnezda zlatnice in glogovega belina, ki se nahajajo pozimi na mejah sadnega drevja, grmovja "in živih mej.« O tem predmetu je bilo že večkrat pisano. Nič lažjega nego ogledati vse drevje in s primernimi škarjami porezati mešičke z gosenicami. To opravijo lahko odrasli dečki, ker imajo še dobre oči. 5. »Odstraniti mora iz nasada starikavo sadno drevje s prekomerno visokimi vrhovi, pri katerih se v točkah 1—4 odrejeni ukrepi ne morejo več izvršiti ali pa njih izvedba spravlja delavca v življensko nevarnost.« Te točke ni vzeti popolnoma dobesedno. Imamo namreč še povsod mnogo starega drevja, zlasti moštnic (stare tepke), ki se je razrastlo tekom skoro stoletja v ogromna drevesa s tako višavo, da jim niti z lestvami ni moči blizu. Pa so ta drevesa še zdrava in ob dobri letini dajejo obilen pridelek moštnega sadja, ki ga večkrat niti tresti ni treba, ker sam odpade, ko dozori. Težko bi bilo zahtevati, da bi tako drevje, ako je sicer še zdravo in rodno, zaradi njegove višave morali odstranjevati. Peta točka te naredbe ima bržčas v mislih le do kraja preživete rogovile raznih plemen, ki so se jim spodnje veje visoko gor do vrha posušile in je živ samo še skrajni vrh, ki kakor metla moli v zrak. Takih dreves je največ v starih, pregostih sadovnjakih. Teh pač ni škoda, ako jih odstranimo, ker imamo od njih več škode nego dobička. Mnogo je pa še drevja, zlasti jablan in hrušk, ki sicer še ni prestaro in je docela zdravo, ki pa ima preveč v višavo razvite vrhove. Tako drevje se da prav ugodno pomladiti (popraviti) in s tem primerno znižati. Člen II. pravi da je treba odrejene ukrepe izvršiti najkasneje do 15. aprila vsakega leta. To je pa že res najskrajneši rok, ker v toplejših krajih in ob ugodnem vremenu ob tem času drevje že skoro zeleni. Člen III. navaja izjeme od predpisov, ki jih more dovoliti za posameznika ali za cele občine sreski načelnik. Člen IV. ureja nadzorstvo,, ki ga imajo vršiti občinska oblastva, te pa nadzira sreski načelnik s svojimi uradnimi organi. Člen V. določa kazni za tiste, ki bi ne izvršili predpisanih ukrepov. Člen VI. Stroški za izvršene zatiralne ukrepe od strani občinskega oblastva se izterjavajo po določbah zakona o občem upravnem postopku. Člen VII. V mestnih občinah vrši pravice srezkega načelnika kraljevska banska uprava. H. Gospodarska navodila za iebruar Polje. Dosedanja topla zima za posevke ni bila ugodna; vendar je bilo prav, da je ledena skorja, ki je bila pred Božičem pokrila ozimino, sredi januarja skopnela, ker je bilo nevarno, da se žita in detelje pod ledom zaduše. V zadnjih dneh je prejšnjega toplega vremena konec in upamo, da toplota ne bo več grozila našim posevkom. Verjetno je, da bomo še dobili sneg. V slučaju, da bi se ponovno napravila nad setvami ledena skorja, nujno svetujemo, da jo nad posevki pregazite in tako zlomite ali pa jo vsaj potresete s pepelom ali sajami, da prej skopni. Meseca februarja bo že treba začeti s pripravami za prvo pomladansko setev. Treba bo pripraviti oves za seme, da ga dovolj zgodaj spravimo v zemljo (že v začetku marca, če bo le količkaj ugodno vreme ker rana setev ovsa mnogo bolj plenja in da zanesljivejše pridelke kakor pozna. Paziti je treba, da ne bo nihče sejal semena, ki je okuženo s prašno snetjo. Takšno seme se mora razkužiti z uspalunom ali S tilantinom. Prvo je mokro, druga pa suho. Tudi za semensko koruzo se kaže že sedaj brigati. Za seme se olušoijo samo oni stroki, ki nimajo manj ko 12 in ne nad 16 vrst in nekaterih je zrnje lepo vzporedno in ne razvito. Da bo seme enako ka-ljivo, naj se uporablja le zrnje s srede storža, dva prsta na obeh koncih pa ne. Važno je pravilno ravnanje s krompirjem, ki je za mnogo predelov naše slovenske zemlje glavni pridelek. Semensko blago je treba skrbno odbrati in ves krompir več- krat prebirati in gnjile plodove odstranjevati. Skrbimo, da bo klet primerno topla (4 do 6» C). Sedaj je vprežna živina — v kolikor je ne izrabljamo za vožnje iz gozda — malo izrabljena. Zaposlimo jo z vožnjo gnojnice in gnoja na njive. Gnoj zlagajmo v velike 1 in pol do 2 metra visoke kupe, ga dobro stlačimo (z živinčetom) in pokrijemo z zemljo, da nam ne uidejo iz njega najdragocenejše snovi. Pravilno ravnanje z gnojem je izrednega pomena za gospodarski uspeh. Kjer nameravamo sejati deteljo, njive poapnimo z apnenim prahom, da si tako zagotovimo dobre pridelke. Travnik. Pri naših kmetovalcih je še vedno travnik tisti del gospodarstva, za katerega je — po mislih našega kmeta — treba najmanj skrbeti. Zato ga zanemarja: pusti, da so travišča zaraščena z grmovjem, da je travnik poln kamenja in da se na njem bahato razrašča mah. In vendar je od obilne in dobre krme odvisen uspeh pri živinoreji, ki je glavna gospodarska panoga naših kmetij! Sedaj je čas, da se travniki uredijo. Grmovje in kamenje ven, mah treba raztrgati in izruvati, mahovite travnike pa dobro poapniti, da apno še preostali mah uniči. Kdor ima mešanec (kompost), naj ga raztrosi, je še čas; tudi Tomaževa žlindra bo še zalegla, za hlevnl gnoj je pa že prepozno. Če so gnojnične jame polne, je seve treba gnojnico razpeljati. Kdor pa le more, naj s polivanjem gnojnice počaka do marca, preden trava požene. Takrat bo za gnojnico pravi čas! Skrbite vsi za svoje travnike, trud in žrtve bodo dobro poplačane. Živina. Marsikje se pričenja ali se bo pričela nekoliko pozneje doba stradanja živine. Kdor ni znal ali ni hotel računati, se je najbrž uračunal in bo pričelo krme primanjkovati. Na tem mestu smo v vseh zimskih mesecih opozarjali, naj si vsak posestnik preceni zaloge krmil in nekaj živali pravočasno odproda, da spomladi ne bo v zadregi. Rekli smo, da je zelo negospodarsko imeti čez zimo več živine, kakor jo je mogoče dobro prehraniti. Zlasti za mlado živino smo svarili in svarimo spet: ne stradajte mlade plemenske živine, ker se ji bo to ves čas poznalo. Glede svinjske hrane lahko priporočimo, da odrasle živine krmite s čistim deteljnim pa tudi senenim drobižem ali z mlado, suho, zrezano domačo ali nemško deteljo, ki ji prinašate nekaj pese, repe, korenja ali krompirja. Pitance, ki jih bo sedaj treba hitro dopitati, je dobro zadnjih par tednov pitati jih z ječmenom namesto s koruzo. Cas valjenj a najvažnejša doba za gospodinjo Spomladni meseci marc, april, maj so najvanžejši čas za gospodinje, ki imajo ali bi rade imele zanaprej dobre kokoši. To je čas, ko je treba misliti na prerajanje kurjo družine. Že jeseni bi morale odstraniti iz dvorišča vse tiste kokoši, ki so nesle že dve leti, le prav dobrim nosnicam primaknite še eno leto. Proč tudi z vsemi kurami, ki vam niso znesle zadnje leto vsaj liO do 120 jajec, šele pri tem številu jajec vam kokoš nekoliko poplača vaš trud, z izleženimi 10 jajci komaj plača hrano, če pa vam nanese povprečno samo po 70 do 75 jajec imate pa v resnici izgubo pri njih. O številu jajc vas točno obvesti le pridno opazovanje s pomočjo zaklopnih gnezd; zato vam to napravo, ki vam jo napravi najpreprostejši mizar za majhen denar, nujno priporočam. V mesecih porajanja novega zaroda (od marca do srede maja) bodi vaša glavna Skrb, da dobite piščancev vd kolikor naj- bolj mogoče rodovitnih mater, pa tudi rodovitnih petelinov, to je takih, ki so imeli za matere izvrstne jajčarice; nesnost, dobra pa tudi slaba, se namreč podeduje! Ne puščajte svojim putam, kakor ste po večini delale doslej, da bi po mili volji nanesle 15 ali še več jajec pod kakim podom ali na svislih, tri tedne pozneje pa pripeljale novo družinico izpod skednja. Tako ravnanje je vse preveč loterija. Prav lahko je bila mati slaba nesnica, — morebiti tudi oplojena od prav zanikrnega petelina —, kako morete pričakovati od nje bodočih dobrih kur-jajčaric, ki naj vam delajo veselje in prinašajo korist?! Velika večina naših gospodinj postopa popolnoma brez-miselno, brez vsakega programa, tja v en dan pri kokošjereji sploh, tako pa — žal — tudi pri valjenju. In to je naš veliki gospodarski greh, cenjene gospodinje, ki pa nosi kazen že v sebi in se leto za letom bridko maščuje nad vami samimi. ('8flBCl) V KRALJESTVU GOSPODINJE Naši mati Mihec. Mihec vsako jutro silno težko vstane. Vsakikrat ga mora mati klicati in tresti, preden se zbudi. Zvečer pa nikoli ne more saspati. Dolge ure še bdi v postelji in tudi ko zaspi, je njegovo spanje zelo rahlo in nemirno. Najmanjši šum ga prebudi. Pa tudi brez vsakega vzroka se večkrat ponoči zbudi. Veliko se mu sanja, večkrat tudi zdi-huje in stoče ali sam s seboj govori v spanju. Zato je pač razumljivo, da zjutraj težko vstane in da je še ves zaspan, ko mora v šolo. V šoli prve ure ni za nobeno delo fn učitelj se večkrat pritožuje, da je len in nepazljiv. Opoldne se mu navadno ne ljubi dosti jesti, popoldne pa je že po polurnem delu ves truden in potrt. Tudi pri igri se hitro utrudi in se je naveliča. Za mraz in vročino je silno občutljiv. Vsako delo prične z veliko vnemo, z vso ihto se vrže nanj, pa kmalu popusti. Je nadarjen fant,, pa vendar prinaša domov slaba spričevala. To pa ža to, ker ga vsak napor prehitro utrudi in ne more dalj časa ostati pozoren na eno in isto delo. Ko je bil še majhen, se ni mogel v nobeno igro vživeti. Vsako igračo je vzel v roko, jo malo premetaval sem in tja, pa jo hitro zopet zavrgel. Kdor fanta prvič vidi, je ves navdušen zanj. Lep dečko je, nežnega obraza kot kaka deklica, lepo se zna vesti in je z vsakomur prijazen, vsaj prve trenotke. Pozneje pa ga dobra »olja navadno hitro mine, postane čemeren, v nobeni družbi ne zdrži dolgo. Zadnje čase se je navadil, da čudno kremži usta; če ga pa kdo opomni, se jezi in rad izbruhne v jok. O takih otrocih, kakor je naš Mihec, bi rekli na kmetih, da so sitni, v mestu pa pravijo, da so nervozni. Nervoznost je resnična bolezen, na kateri dandanes zlasti odrasli veliko trpijo, pa tudi otroci so se je že nalezli. Naš čas je tak, ves nestalen, ves vihrav, poln čudnih skrbi in razburjenj, da človeku ne da mirnega življenja in zato so vsi ljudje tako čudno nemirni, nestalni ali kakor pravimo nervozni. Najbolj očitna znamenja nervoznosti pri »trocih so tale: Nervozen otrok je preobčutljiv, nemiren, slabo spi, hitro se utrudi, vsak hip hoče nekaj novega, manjka mu vztrajnosti, vsaka reč ga raztrese, slabo prebavlja, rada ga glava boli in ima čudne razvade. V današnjih časih srečavamo vse polno takih otrok zlasti po mestih. Starši, ki opazijo, da je tudi njihov otrok nervozen, morajo paziti zlasti na eno: da nikoli ne govore o otroku, da je nervozen. Otrok se ne sme zavedati, da sme zaradi svoje nervoznosti vse storiti in da je zaradi tega opravičljiv, če ne izpolnjuje svojih dolžnosti. Sicer se bo kmalu vživel v to, da se bo otresal vseh težkih nalog in se ob vsaki resnični utrujenosti ali tudi samo ob lenobi izgovarjal s svojo boleznijo. Pri nervoznem otroku morajo starši skrbeti predvsem za to, da se otrok telesno okrepi. Otrok mora imeti tečno hrano, varovati pa se je vsakih začimb in težkih mesnih jedi. Tudi je treba takemu otroku ve-* liko gibanja na prostem in veliko igr^ Pri učenju pa se morajo ozirati na to, da se otrok hitro ne utrudi. Zato ne smejo od njega preveč zahtevati. Prvo vnemo in prvi naval pri delu naj nekoliko duše, da ne bo otrok takoj vseh svojih sil izrabil, pozneje bo pa odpovedal. Vedno naj mu priporočata mir in počasno delo. Med učenjem naj večkrat počiva in gre na svež zrak ali naj se sicer v sobi igra, če na prosto zaradi slabega vremena ni mogoče. Pre-povej takemu otroku branje razburljivih povesti, pa tudi ti sam mu takih ne pripoveduj. Posebno ne pusti, da bi mu tdo pripovedoval o strahovih in pošastih. Kino ni za takega otroka. Ves navdušen svet, v katerem tak otrok odrašča, mora biti preprost, miren, ne sme vzbujati otrokove do^ mišljije. Največ je pa seveda odvisno oi vzgojitelja. Če je vzgojitelj miren, bo ta mirnost prešla polagoma tudi na otroka. Če pa se oče in mati sama ne znata premagovati in sta vsak hip drugačne volje, zdaj prekomerno vesela in dobra, zdaj preveč čemerna in jeznorita, se bo ta nemir gotovo polastil tudi otroka in mu zrušil in vznemiril duševno ravnovesje. Navadno je tako, da pride otrok zdrav na svet. Le v nervozni okolici postane še sam nervozen. Ha. Oči so krmižljave. Stolei pest širokega tropotca, polij z janeževo in rožno vodo, pusti dva dni, precedi in izbriši si vsak večer oči s krpico, namočeno v to vodo. Po* maga tudi izpiranje z rožmarinovim odced-kom. Prepih, in ogenj sta takim očem zelo škodljiva, * ~ Ravnanje z žensko obleko DoTSa uporabnosti je pri obleki veliko odvisna od tega, kako z njo ravnamo. Še obleko slabše kakovosti precej časa ohranimo dobro in v redu, če smo skrbni pri nošnji in spravljanju. Koliko bolj velja to za izdelke iz močne, lepe in dražje tkanine to je za blago, ki naj bi nam služilo leta in leta. Pri nobenem kosu naših boljših oblek ni treba, da se kdo ve kaj pozna, koliko časa in kako pogosto ga oblečemo. Se-yeda moramo paziti vedno na več stvari, sicer napravimo iz najbolj šega oblačila kmalu malovredno cunjo, ki ji ni prav nič ;videti, da je bila nova. Najprej se moramo odločno in za vedno odvaditi, da polnimo žepe pri plaščih, površnih jopicah ali oblekah, posebno kjer so prišiti na vrh blaga (ne všiti). S tem, Ida stlačimo v žepe, kolikor spravimo vanje, se blago grdo nategne, pa ne samo žep, ampak tudi ostalo. Lepe oblike, ki jo obleka mora imeti, jo kmalu konec, plašč pa je videti razvlečen, obnošen ter hitro ni več za boljšo rabo. Žep je bil za okras; le kadar smo v zadregi, smemo vtakniti vanj kako malenkostno plosko etvarico, a samo za malo časa. Grda in obleki škodljiva navada je tudi,