Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gold. — polletno 1 gold. List 2. V Celovcu 10. februarja 1874. Leto VI. Bled. Na jezeru bleškem kak6 je lepo, Ko zjutraj zvonovi slovesno poj«5. Čolničev nebrojno k otoku veslja, Valovi so solnčnega polni zlata. Pobožne se v cerkvici pesni glase", Kadilo se trosi in orgije done. Na cvetnih bregovih je pomlad doma, Al vidiš, kako se povsodi smehlja? In grad tam o časih nam pravi glasn6, Ko so še zidali na skalo terdn6; Pazljivo posluša ga sivi Triglav In resno gibanje on gleda nižav. — Da, lepo je tukaj, ne grem več odtod, Saj lepše, milejše nikjer nij drugod. Kraljestvo krasote je tu na ogled In torej veselje domovja je Bled; Domovja, za koje do zadnjega dne Ljubezen hranilo mi bode serce! Lujiza Pesjakova. Hudičev zaklad. (Vlamska pravljica.) I. V starih časih je bila ob cesti iz Valenciennes-a v Condč *) samo ena vas, namreč Escaupont; vse drugo so bili neizmerni gozdi; lastnina graščakov, in če tudi je bilo dovelj derv, revni ljudje so vendar morali večkrat hudo zimo terpeti. Takrat je živel v Escaupon-tu mož, katerega so sploh zvali Lovcev Janez, pervič zat<5, ker je rad hodil na lov, drugič pa tudi zato, ker je imel navado se povsod loviti in zijala prodajati. Ko se je Janez neko zimsko noč po gori Anzin klatil, zagleda med drevjem rudečo luč. Napoti se proti oni strani, kajti bilo je tisto noč zelo mraz in Janezu *) Mesti na Francoskem. so kar zobje škleftali. Pride do majhine koče, pogleda skozi okno ter vidi na ognjišči velik ogenj, čemur se se je najbolj čudil, bilo je to, da na ognjišči nijso gorela niti derva, niti šota, ampak veliki černi kameni. Trije pritlikovi možički, černi od nog do glave, greli so se pri ognji. Marsikdo drugi bi bil takoj bežal, pa Janez je bil pogumen dečko, ki se nij ničesar bal. Samo čudil se je. „He, prijatelji," pravi pogledavši skozi duri, „ali bi ne mogel pri vas pipe prižgati?" Eden pritlikovcev mu pomigne, naj vstopi, in med tem, ko je Janez pipo tlačil, imel je dovelj časa opazovati svoje tovariše. Bili so popolnoma nagi, kosmati kakor medvedje in na glavi so imeli usnjene čepice se svetilnico na ver mi. Poleg ognjišča je ležalo mnogo čer-nega kamenja, katerega so v ogenj metali in tako kurili. Pritlikovci nič ne odgovore, temveč se reže in gerdo pačijo. Konečno pravi eden svojima tovarišema kazajoč na tla: „Da, ko bi ljudje vedeli, kakovi zakladi so tu shranjeni, drajši nego zlato in diamanti." Potem pristavi: „če mačke nij doma, so miši dobre volje." „Ko bi ljudje vedeli," pravi drugi, „da bode nekdaj podzemeljska tvarina gorela, da se bodo vozovi vozili brez konj, ladje jadrale brez jader in svetilnice gorele brez olja!" Potem tudi ta pristavi: „Ce mačke nij doma, so miši dobre volje." „Da, ko bi nekdo vedel," pristavi tretji ter nastavi perste na čelo kakor rožičke, „da, kedar bodo ljudje njegove zaklade iztrebili, ne bode ničesar imel, da bi pod svojim kotlem kuril, in njegovega vladanja na zemlji bode konec!" „Kedo ? . . . o komu govorite ?" praša Janez. Zdajci se začuje žvižganje, ki je prihajalo iz zemlje. Pritlikovci poskačejo urno, kakor veverice, prižgd svetilnice ter se zgubč skozi veliko luknjo, katere Janez poprej nij videl. „Raca na vodi! Jaz moram vedeti, kaj imajo ti!" pravi ter jo ubere za njimi. II. Janez je plezal po precej slabi lestvi v globočino. Plezal je celo uro; svetilnice na glavah pritlikovcev so mu svetile, kakor migljajoče vešče. Konečno pride na veliko plan, kjer je bilo naloženega cele kupe černega kamenja. Zraven je tekla reka z rumeno in zeleno vodo, kjer so nakladali na velike ladije černo kamenje. Janez spleza na kup kamenja, da bi bolje videl. Na drugej strani reke zapazi med gostim dimom velikanske kotle in ponve, v katerih so — o groza! — ljudi pekli. — 14 — „Le glej, da tudi tebe spečej,o!" pravijo pritlikovci in plezajo k njemu, da bi ga doli spravili. Menda so se bali, da bi ga kedo ne zapazil. Zopet se čuje čversto žvižganje, ki se je po vseh hodih ponavljalo. Takoj pomečejo pritlikovci orodje na stran, posedejo se v krog, iz vlečejo svoje pipe, ter začno pušiti. Janez je vedel, da je sedaj počitek. Potem pri-nes<5 velike konve, polne izverstnega piva. Cerni delavci ponudijo Janezu piti. Janez si nij dal prositi, če bi mu bil tudi sam peklenšček piti ponudil. „Na zdravje!" pravi Janez ter izprazni konev. Dobro mu je dišalo! Janez se ga je precej navlekel ter konečno zaspal. Ali je učinilo pivo ali kaj druzega? Janez je imel čudne sanje. Sanjal je, da je na zemlji, pa zemlja je bila vsa drugačna. Tam, kjer so bili prej gozdi, stale so sedaj lepe vasi, obdane z verti in njivami, in ceste so se potezale na vse kraje. Na drugih cestah, kjer so bile položene železne šine, derdrali so dolgi vlaki vozov hitro kakor blisek, pa brez konj. Po morji so se vozile ladje pa brez jader. Noči nij bilo več; tisoče in tisoče svetilnic je gorelo povsod. Ti čudeži so še druge privabili in ljudje so tako daleč dospeli, da so blisek iz neba zvabili ter so z njegovo pomočjo govorili od enega konca sveta do druzega. In vse to so učinili večidel tisti černi kameni, ki so sedaj mesto hudičevega kotla, čudne parne stroje greli, ki so nadoraeščevali jadre in konje. In ljudje so blagoslovljali černo kamenje, ki je prineslo ljudem gorkoto, luč in živež. Janez je kar stermel nad tem krasnim prizorom, pa nakrat se mu prikaže čudna pošast. Bil je velikansk človek se sovinimi očmi, kozjo brado in velikimi netopirjevimi perutnicami. Ta zakriči: „Ne še! ne še! mojega kraljestva še nij konec!" In Janez je čutil, da vedno bolj slabi in konečno pade čisto v nezavednost. III. Ko se Janez zbudi, bil je zopet v gozdu. Začuden je gledal okrog, mel si je oči ter skušal svoje misli zbrati. Ker nij bilo več koče tam, mislil je, da so bile vse to le sanje. „To so bile čudne sanje!" pravi sam pri sebi ter razteguje ude. „Pa kam sem tudi mislil, da sem v tako merzli noči zunaj spal. Brrr! Uboga Ivanka bo v skerbeh, ker me nij bilo domov." Vstane ter išče puško. Pa te nij bilo nikjer.*_Cudno! nič več nij vedel, kje je. Vedel je za vsak kot v gozdu, pa kjer je bila včeraj goščava, bile so danes njive. Nikakor nij mogel zapopasti, kako je to mogoče. Potem se odpravi domii. Komaj je hodil pol ure, pride do neke vasi. To se mu je še bolj čudno zdelo. Ovčar s čredo mu pride nasproti. Poznal je vse ovčarje po okolici, tega pa nij poznal. — „Kako pa se imenuje ta kraj ?" vpraša ovčarja. — „Bruai, ljubi starček," odverne ovčar. Janez nij mogel zapopasti, zakaj ga zove ovčar ljubi starček, ko še trideset let nij imel. — „To tedaj nij Escaupont?" praša Janez začuden. — »Escaupont je le-una vas doli, pol ure od tod." Janez gre dalje ter pride v Escaupont. Le ene hiše nij več poznal razven cerkve , ki pa je bila vže na pol poderta. Zraven nje so zidali novo, večo. Pride k svoji koči, prav za prav na kraj, kjer je stala. Mesto nje je stala lepa hiša, katero je obsenčeval velik hrast. Domisli se, da je pred pol leta v vertu posadil majhen ihrastič na rojstni dan svoje hčerke, sedaj pa je bilo vže tako velikansko drevo. Stopi v hišo ter najde žensko, ki je otroka pestovala. Pa to nij bila niti njegova žena, niti njegova hčerka. „Kaj pa bi radi?" praša gospodinja, „mi nijmamo kaj dati ubogaime." — „Ne potrebujem daru," odverne Janez, »iščem le svojo Ivanko." — »Katero Ivanko?" — »Ivanko, lovčevo ženo." — »Teh imen še nijsem nikdar slišala v vasi." — „Saj je to Escaupont ?" — »Se ve da je." — Janez se zgruzi na stol ter zakliče: »Moj Bog, jaz bom znorel!" Tega se žena prestraši. »A16! proč od tod!" pravi, „vi z vašo dolgo brado ste vže tako strašni. Človek bi kmalo mislil, da ste večni žid." Janez se prime za brado in vidi, da je res precej dolga. Na steni je viselo zercalo; pogleda se va-nj in žalosten vsklikne. Videl je, da se je v enej noči postaral za sto let. Prestrašena žena pokliče sosede. »Od kod ste ?" prašajo ti. — „Iz Escauponta." — »Ali je vže dolgo, kar vas nij bilo tukaj ?" — „Še le od včeraj, pa jaz in vas sva se postarala ta čas za sto let." — »Kje pa ste bili preteklo noč ?" — „Pod zemljo." — „Kaj pa ste videli tam?" — »Hudičeve zaklade." — „To je čarovnik!" pravi nekdo. Vsi zbeže\ »Čarovnik! . . . Čarovnik!" donelo je po vsej vasi, in ko bi trenil, bili so vsi prebivalci skupaj. Le z velikim trudom je rešil župan moža pred razjarjeno množico, ki ga je hotela kamnjati, ter ga pošlje v Conde. IV. Janeza so zaperli v ječo. Drugi dan je imel iti pred sodnijo; pa sodnik je umeri nagle smerti in sodba je bila odložena za osem dnij. Ko pride Janez pred sodnijo, bil je ves potert. »Ali ste res videli hudičeve zaklade?" praša novi sodnik. — „Da." — „Kakošni pa so?" — „Drajši kot zlato in diamanti." — »Pa iz česa obstoji?" — »Iz černih kamenov, ki bodo učinili nekdaj, da se bodo vozovi vozili brez konj , ladje jadrale brez jader in luči gorele brez olja." — »Take čudeže napravi le čarovnik. Ta človek je čarovnik." Sodnik je te besede tako grozovito izrekel, da ga Janez ves prestrašen pogleda. Sodnik je bil čisto podoben onej pošasti, ki jo je Janez videl pod zemljo, samo da je imel netopirjeve perute skrite pod suknjo, kozjo brado pod zavratnico, sovine oči pa za očali. Janez je vedel, da je izgubljen. Nič več nij slišal, kaj se je govorilo. Samo toliko je razumel, da je sodnik konečno rekel: »Ta človek se mora kot čarovnik kaznovati se smertjo." »Drugo jutro ga peljejo k germadi, ki je bila pripravljena na velikem tergu. Bila je sobota, ravno teržni i dan, in veliko kmetov je prišlo v mesto. Janeza prižen6 z vervjo okoli vratu; bil je ves pobit. Ženske so pomi-lovale starčka. Janez sam se nij dosti menil, kajti kar je od včeraj doživel, ko se je zgubil na gori Anzin, mu smert nij bila več britka. Nakrat zagleda poleg poti, kjer se je ljudstvo zbralo, mlado kmetico z otrokom v naročji. »Ivanka! ljuba moja Ivanka!" zakliče, in preden so mu mogli ubraniti, deržal je že kmetico v naročji ter poljuboval njo in otroka. »Ali še poznaš svojega Janeza, Janeza Lovca?" pravi jokaje. — »Lovčevega Janeza ?" pravi kmetica, ki je bila vsa osupnjena. »Da, večkrat sem cula to ime iz ust stare matere. Njen praded se je tako imenoval." — »To sem jaz, jaz sem Lovcev Janez!" Stara mamka, ki je imela vže nad osemdeset let, se približa. »Ce ste vi Lovcev Janez," pravi, potem sem jaz vaša unukinja, in ta je hči vaše praunukinje!" — »Čudo!" kliče množica, kajti še nikdar niso videli, da bi si bila dva človeka tako podobna, kot ta starček in starka. Vsi so bili ginjeni ter jokali. — 15 — „Zakaj pa ne stanujete več v Escaupontu ?" praša Janez. — »Moja stara mati so mi večkrat pravili, da so zapustili vas, ko se je ded zgubil na gori Anzin ter se preselili v Thirencelles." — »A16, na germado!" zakliče nekdo. Bil je sodnik. Pa ženske niso pustile obsojenca izmed sebe. — „To nij čarovnik!" so kričale, „to je Lovcev Janez, Anin praded, poprej morajo nas vse pomoriti, preden se ga dotaknejo." — „Stari vč, kje so zakladi skriti!" kriče možje ter ga otm6 iz ra-beljnovih rok. »Poslušajte, dobri ljudje," pravi Janez. „Nič več ne boste po zimi mraza in gladu merli. Pod goro Anzin je veliko černega kamenja, ki gori kakor baklja, in prišel bo čas, ko se bodo vozovi vozili brez konj, ladje jadrale brez jader in svetilnice gorele brez olja." — „In ti si nam hotel vse te dobrote odvzeti, prokleti sodnik!" kriče" možje nad sodnikom. „Na germado ž njim!" In ko bi trenil, bil je sodnik zvezan na germadi, katero so zažgali. Pa nakrat se nebo stemni, gost oblak zakrije germado in iz dima priferfra velik netopir. V. Nekaj dni pozneje gre več mož z Janezom na goro Anzin. Tukaj nij bilo niti koče, niti jame, niti lestve; pa na Janezovo povelje jamejo kopati ter najdejo pervi premog. Naredili so jamo, kakor jo je Janez pod zemljo videl in jeli so spravljati zaklade na dan. Dandanes se res vozijo vozovi brez konj , ladje jadrajo brez jader, svetilnice gore brez olja. Hudič pa, da bi se maščeval, zaneti včasih pod zemljo ogenj, katerega imenujejo rudarji „hudo vreme," in ki včasih mnogo ljudi pokonča; pa naj peklenšček počenja, kar hoče, ljudje se ne dado prestrašiti, ter mu kradejo zalogo. In kmalo bo prišel čas, ko tudi hudič ne bo mogel več greti, ker mu bo zmanjkalo kurjave. J. P. Napoleon Bonaparte, cesar francoski. (Spisal Pr. Jaroslav.) Proti koncu preteklega in v začetku našega stoletja so se v Evropi dogodile tako znamenite dogodbe, da se ta čas more meriti z najimenitnejšimi dobami svetovne , zgodovine. Te znamenite, vzlasti vojskine dogodbe so pretresle vso Evropo, zrušile so mnogo prestoljev, raz-tergale so v mnozih deržavah zveze dosedanje podlož-nosti, v katerej so bili narodi, razderle so deržave, drugim deržavam so dale novo življenje, izbudile so silne in močne ideje v narodih in bile so povod mnogim novostim, katere so učinile, da je Evropa dobila novo lice, da se je pomladila. Zrbel teh uogodeb je bila Francoska; Francozi so bili pervi, ki so osvojili v svojem krogu porodivše se nove ideje; vojna sila pa je bilo sredstvo, da so se te nove ideje vpeljale v življenje, da so se uterdile, ojačile in razprostranile. Med onimi ljudmi, ki so te znamenite dogodbe s svojim duhom in voljo vodili, in ki so se odlikovali v vojniških delih, pervo in najznamenitejše mesto zavzema Napoleon Bonaparte, enak najslavnejšim vojvodom vseh narodov in stoletij. Napoleon je bil brez sumnje največa imenitnost svoje dobe, ne samo da je vodil pojavljajoče se dogodbe, on je tudi te dogodbe stvarjal s svojo delavnostjo. Videti je, kakor da je bil namenjen zato, da za nekoliko časa igra z osodo evropskih narodov. Napoleon Bonaparte se je narodil na otoku Korziki 1769. 1. Oča mu je bil advokat, človek siromašen, ali plemič udan francoskemu dvoru. Ko je Napoleon malo odrastel, poslal ga je oča v neko vojniško šolo na Francosko. Napoleon se je odlikoval že kot dete od svojih tovarišev, posebno rad je iskal samote, ni se mešal v detinske igre, temveč dokler so njegovi tovarši igrali, čital je on v samoti knjige, in sploh se je na toliko odlikoval od ostalih odgojencev v vojniškej šoli, da je neki učitelj njegov rekel: „To je pravi Korzikanec, po rojstvu in po značaju. Pri povoljnih okolnostih hoče dalječ dognati." Napoleon je bil komaj 17 let star, ko je, izveršivši vojniške šole, postal lajtenant v nekem artilerijskem regimentu. Takrat še nobeden ni mislil, da bo mladi lajtenant kedaj zapovedoval celej vojski in milijonom Ijudij. Ko je francoska vojska osvojevala Tulon od Angležev 1793. 1., odlikoval se je Napoleon toliko, da je postal general 1794. L, in takrat še ni bil star več ko 25 let. Kmalo potem je izgubil službo, in prišel je v tako neprijetne okolnosti, da je sklenil ponuditi sultanu svojo službo. Toda Napoleon ni ostal dolgo ne-delaven. V Parizu spunta se narod proti deržavnej vladi, katera Napoleonu vodstvo pariške vojske izroči. Mladi general razdraži vojsko proti narodu, nameri na uporne Parižane topove, in berzo jih ukroti, in tako naredi mir in red v Parizu. Deržavna vlada, priznavši Napoleonove zasluge, zaupala mu je poveljstvo vojske, katera se je nahajala na Francoskem. Svet se je Čudil mlademu generalu, komaj 26 let staremu, ki je pa že tako znamenitih del doveršil. V tem času pride neki 12—13 let stari deček, in stopivši pred Napoleona ja ne britko plakati. General ga je tolažil, dete pa reče po dolgem plakanju, da je sin rajnega generala Boharnea (Beauharnais), in da je prišel prosit Napoleona, da bi mu dal očetovo sabljo, katero so mu vzeli takrat, ko so Parižanom odjemali orožje. Napoleonu dopade dete, in da mu očetovo sabljo. Drugi dan dojde k Napoleonu mlada udova umorjenega Boharnea zahvalit se Napoleonu za dar, s kterim je obdaril njenega sina. Nježnost, krasota in ljubeznjivost te ženske je na toliko prevzela Napoleona, da jej ponudi zakon. Jožefina, udova Boharneova, postane žena Napoleonova, katera je s svojo blagostjo gasila Napoleonovo ognjenost, in zato so rekli Francozi, da je „dobra zvezda Napoleonova," katerej pa ni bilo dano svetiti mu do konca njegovega življenja. Napoleonu se je odperlo novo in prostrano polje k delovanju, ko je angleški minister Pit podbodel neke evropske deržave, da Francoze z vojsko obiščejo. Avstrija, Rusija, Napolitanska in Sardinska sklenejo, da z zedinjenimi silami vdarijo na Francosko. Francoska vlada sklene spustiti se v vojsko z vsemi onimi der-žavami. Največi in najmočnejši neprijatelj Francoske so bili takrat Avstrijci, ker Ruska je samo nekaj tisoč svojih vojakov poslala na vojsko, katere se zbog velike oddaljenosti svojih zemlja od francoske ni mogla udeležiti z vsemi silami. .Francoska vlada gleda, da pred ko pred premaga Avstrijsko, ker je dobro znala, da bodo vse ostale deržave z Avstrijo pritegnile na mir. Napoleonu zaupajo glavno vojsko, katera je bila v Italiji, in katere naloga je bila, da iz Italije iztira Avstrijce, in da od tod predere v sredino Avstrijskega. To je bila verlo velika naloga za tadanjo na Italijanskem postavljeno francosko vojsko. Avstrija je imela na Italijanskem 80.000 redovne, jako dobro Orožane in z vsemi potrebami obilo preskerbljene vojske; Francoska pa nasproti imela je na Italijanskem komaj 30.000 mož, ki že davnej več niso dobivali svoje plače, ki so bili zanemarjeni in — 16 — razslabljeni zbog množin prestalih težav, ki niso imeli obleke in pripravnega orožja. Toda Napoleon je znal tej četi vliti prave hrabrosti. Ko dojde na Italijansko, pozdravi tako-le svoje vojake: „ Vojaki! vi ste goli in gladni. Deržavna vlada ima se vam mnogo zahvaliti; ali ni v stanu ničesar vam dati. Sterpljivost in hrabrost, katero ste pokazali v sredi teh sten, izverstna je. Toda vi nimate od tega nikake koristi; ž njima ne pridobite slave. Jaz vas hočem odpeljati v najplodnejše ravnine celega sveta, bogate dežele in velika mesta se vam bodo podvergla, vi si bodete pridobili spoštovanje, slavo in bogastvo. Vojaki! kaj ne, da bodete tudi vprihodnje hrabri in stanovitni, da se doseže to, kar je treba?" Ta govor je razpalil celo vojsko, katera se je zaklela iti na vse kraje, kamorkoli jo Napoleon popelje. Napoleon je bil mož beseda in pridobil je vojski vsega, kar je potrebovala. Pri Montenotti in Arcoli je premagal neprijatelje, ki so se čudili ^hrabrosti in izurjenosti mladega francoskega generala. Pri Arcoli je malo manjkalo, da ni Napoleon z življenjem plačal svoje prederzne hrabrosti. Treba je bilo, da francoska vojska osvoji en most, katerega so neprijatelji s topovi in vojaki močno branili. Mnogo generalov je bilo ranjenih pri naskoku na ta most, in francoska vojska je že začela odstopati. Kar skoči Napoleon s konja, vzame v svojo roko zastavo in zakliče: »Hajdite za svojim generalom!" Francozi se zalete na most, toda morilni neprijateljski ogenj prisili jih umekniti se. V tem skoči Napoleon z mošta v blato. Neprijatelji odbijejo Francoze in malo da niso ugrabili Napoleona živega. Francoski generali videči, da je Napoleon v nevarnosti, zakličejo naglas: »Rešite generala!" in planejo na avstrijsko vojsko, katera se ni mogla ustavljati silnemu napadu in se pomakne nazaj. Bona-parte ni bil več v nevarnosti. Nazadnje je bila Avstrija prisiljena iskati miru pri Francozih, katerega so sklenili v Campo-Formiji 1797. 1. V tem miru je Avstrija morala odstopiti Francozom bogato Belgijo in tako je Napoleon izveršil svoje vojno delo na Avstrijskem in rešil je Francosko velike nevarnosti, in zato je francoska vlada odlično sprejela ga v Parizu kot rešitelja svojega. Najhujši neprijatelji Francozom so bili Angleži, ki so Francozom največe sitnosti delali, otevši od njih vse zemlje, katere so imeli zunaj Evrope. Napoleon naredi čertež, da Angleško poniža. Znano je bilo, da ima Angleška nevsahljivi vir svojih prihodkov v iztočnej Indiji, in zato sklene Napoleon, da v tej daljnej" zemlji napade Angleško. Po dovoljenju francoske vlade izbere Napoleon do 40.000 mož, pelje jih na morje in postavi jih na suho na afriškej obali pri mestu Aleksandriji, katero je bil dal pozidati silni Aleksander, cesar Makedonski. Napoleon je osvojil to mesto in se napotil proti Kairi, prestoljnemu mestu Egipta. Ko je vojska prišla do piramid, začudila se je neizmernim sgradam, katere so se bile pred nekoliko tisoč leti tu povzdignile. Napoleon je opazil, komu se vojska čudi, in jo zato vstavi in reče jej navdušljen: »Francozi! danes se bodemo udarili z neprijatelji. Ne pozabite, da b<*do te neizmerne sgrade priče vaših del." Francozi napadejo Mameluke, t. j. egipško vojsko, pobijejo jo in kmalo potem stopajo zmagoslavno v Kairo. Toda pri vsem vojnem vspehu Napoleon ni mogel doseči svoje namere. Angleži pod svojim hrabrim generalom Nelzon-om razbijejo pri Abukiru francosko brodovje in nagovore" sultana, da napove vojsko Francozom. V francoskej samej so vladali neprestani nemiri, vlada ni imela v narodu spoštovanja, in zbog tega je bila zelo slaba. Francoski nasprotnici Avstrijska in Ruska pobijete v nekolikih bojih francosko vojsko, in odvzamete zemlje, katero je bil popred Napoleon od Avstrije odtergal. Napoleon pusti egipško vojsko poveljstvu svojih hrabrih generalov, gre na morje in srečno dojde na Francosko oktobra 1799. 1. in koj hiti v Pariz. Francoski narod se je od izurjenosti in hrabrosti Napoleonove nadjal novih zmag nad neprijatelji, ki so zopet začeli groziti Francozom. Napoleon postane verhovni velitelj vse francoske vojske, in ko se hoče narodna skupščina temu zoperstavljati, raztira jo Napoleon s svojimi vojaki, in sam v društvu z drugo dvojico vzame deržavno vlado v svoje roke imenovaje se: pervi konzul. Napoleon je koj pokazal, da je dostojen opravljati deržavna dela, ker se je po vsej deržavi začela razvijati nova delavnost, vse je pod Napoleonovo opravo oživelo. General Moro stopi z vojsko na Nemško, Napoleon pa prepelje vojsko preko visoke gore sv. Bernharda, in potuje .5. maja 1800. 1. v kervavej bitvi pri Marengi strašno avstrijsko vojsko. Ko je pa tudi Moro, dobivši pri Hohen-linden-u zmago, dospel s svojo vojsko do Linca, hitela je Avstrija iskat miru, ki se je sklenil 1801. 1. v Luneville-u. Francozi so zadobili od Nemcev vse zemlje na levej obali reke Rene; Avstrija je izgubila gorenjo Italijo, ruski car Pavel je poklical svojo vojsko iz Italije in Švicarskega nazaj na Rusko, in tako je potlačila Francoska vse svoje neprijatelje. Napoleon je sedaj dobil časa in prilike, da je mogel svoj pozor oberniti na notranje ustrojenje deržave, in da je poskerbel, da se zacelijo rane, katere so bili zadali francoskej deržavi tolikoletni notranji in zunajni nemiri. Prekucija francoska tudi cerkvenih reči ni pustila na miru, zakon je bil odpravljen, vera pohojena, cerkve zaperte, duhovenstvo razgnano, s kratka, v cerkvenih stvareh je na Francoskem vladal največi nered. Napoleon zato v dogovoru s papežem Pijem VII. vpelje red v cerkvene stvari, zapove*, da se odpr6 cerkve, da se vpelje služba Božja, in da deca hodi v šolo; izda uredbe, da se naredi vodotoki, delajo pota, povzdignejo razne tovarne in razni koristni zavodi. Napoleon je vpeljal nov red v svojem deržavnem vladanju in izdelal je čertež za nov francoski meščanski zakonik, in je v vseh teh poslih pokazal toliko bistroumnost, da se po pravici o njem more reči, da je bil on svojega časa največi vojvod in največi deržavnik. Francoski narod izbere Napoleona za konzula za vse žive dni 1802. 1. Niste pretekli več kot dve leti in francoski narod je izbral svojega ljubljenca za svojega cesarja. Napoleon je tako v nekoliko letih od priprostega lajtenanta z ber-zimi koraki neprenehoma napredovaje dospel do najviše* stopinje človeške slave, in sin siromašnega advokata postal je v svojem 35. 1. vladavec velikega slavnega in hrabrega naroda. (Konec prihodnjič.) Tičici. (Iz podjunske doline.) „0j tiho, tiho tičica!" „Na steni visi flinčica." „ Al te mi fanti vjamemo," „Ti pa vse perje vzamemo." „„Da mi lih vse perje vzamete."" „„Da mi le moj leben šenkate!"" — 17 — „„Jaz pa v zelen ob6d zletim,"" „„Pa druje perjiče zredim."'' ^Vojaška. (Iz podjunske doline.) 'Na tica je perleteva, Lep cedelc je pernjasva, Da bo morav pobič bandrat S tega kraja v druji kraj. Še an cedelc bom zašribav, Ga bom ateji pošilav: Atej bojo cedelc brali, Mati bojo zravno stali Noj se mivo jokali: „Avbe, avbe serce moje," „Kje si še ti dete moje!" „Pod mojim sercem si rojeno," „Sam Bog ve, kje boš vmorjeno," „A1 na polji, bolj na cesti," „Sam Bog ve, v katirem mesti." Zapisal J. Huter. Kervavljenje in kako se ustavlja. (Spisal Dr. —ž—.) (Konec.) Kaj j e ker v a vi j en je ? Kervavljenje je izguba kervi, ki se samo takrat pričeti more, kedar je bila kaka žila, žilica ali serce samo pretergano ali kakorkoli ranjeno. Kervavljenje se godi ali s kake zunajne rane ali navrede, ali pa znotraj v životu samem, kakor v možganih, v pljučih, v jetrih, v ledvenicah, v mehurji ali kakem drugem znotraj nem delu telesa. Pervo kervavljenje se imenuje zunajno; drugo pa vznotrajno. Dalej razločimo kervavljenje iz bijočih žil in kervavljenje iz kervnih žil; pervo je veliko bolj nevarno, ker človek v kratkem času pri jednakej velikosti ranjene žile več kervi izgubi kakor pa pri drugej versti kervavljenja. Kervavljenje iz bijočih žil se na tem lehko spozna, da svitlo rudeča kri iz žile brizga. To se godi tako, da kervava vlaga ne teče iz rane nepretergoma, ampak šterkne, na trenutek prestane, zopet šterkne, kakor žila bije. To je važno vedeti, ker po teh znamenjih se hitro razpozna arterielno kervavljenje od venoznega ali od kervavljenja iz kervnih žil, iz kterih temno rudeča kri nepretergoma teče ali kaplja, dokler da se ne ustavi. Navadno so navrede in rane take, da kervave" obojne žile na enkrat. Izgled venoznega kervavljenja samega je puščanje žile v nekterih vročinskih boleznih, česar je gotovo že mnogo bralcev videlo. Pušča se samo iz kervnih žil, in le po velikej nesreči se zraven včasih tudi bijoča žila odpre. Kervavljenje iz nosa se godi ve-čidelj iz vlasnih žilic, iz večih kervnih žil malokedaj, iz bijočih žil brez močne navrede nikdar, ipak zamore človeku veliko kervi iz nosa izteči, če se dolgo časa ustaviti ne dL. Ce niso ranjene prevelike kervne žile, se kervavljenje navadno samo od sebe ustavi, posebno če serčno bitje prav oslabi in človek v omedlevico pade. Zel6 nevarno je venozno kervavljenje le iz velikih kervnic blizo serca, na primer: na vratu, pod pazduho itd.; tu je nevarnost dvojna, ker skoz odperto žilo včasih zrak posebno žvižgaj e v serce potegne in človeka migoma umori. Poskušnje uče, da ima odraščen človek blizo deset do dvanajst funtov kervi, deca in starci razmerno menj, toraj jim kervna izguba veliko popred in bolj škoduje, kakor ljudem srednje starosti: pri teh iznaša kri trinajsti del njih teže, pri deci samo devetnajsti. Nekteri skušeni zdravniki terdijo, da je že izguba polovice vse kervi smertonosna, pa samo tedaj, kedar je človeku nepretergoma toliko kervi izteklo. Ali lahko prenese človek največo izgubo kervi, če je kri tekla v kratkih ali dolgih prestavkih, na več dni ali tednov razdeljeno. Tako pri-poveda sloveč zdravnik doktor Krause, da se je ozdravil in okreval neki mladeneč, kteri je v desetih dneh črez sedemdeset funtov kervi iz nosa izgubil. Znamenite v tem obziru so tudi skušnje pri puščanju v krajih, kjer se odpiranje žilic za nekterih bolezni še visoko čisla. Po Laškem se pretaka kri še v celih potokih, bi rekel pri vsakej slabosti, ravno taka navada je pri angleških mornarjih. Zdravnik "VVardrop nam pripoveda, da marsikteri mornar za vročinske bolezni po sto do dvesto angleških unec (blizo dva lota ena) kervi pustiti da in vendar ozdravi. Tudi ženske srednje starosti včasih neverjetno mnogo kervi v kratkem času izgubijo brez posebne škode. Po kervavljenji iz debelih bijočih žil navstane smert že v malih minutah. Komaj bode izteklo nekaj črez funt arterielne kervi, prihaja na človeka že omedlevica. Popred mu oblede ustnice, nohti, lice postane kakor stena belo, životni konci, kakor persti na nogah in rokah nenadoma ohladne, bitje žil in serca vedno bolj slabi, da ga komaj otiplješ. Po životu jame človeka tergati in pretegovati, silovito zevanje ga nadleguje. Na zadnje jame slabeti pogled, moči minejo, hladen pot oblije polt in glej, naenkrat se mu stamni in zavest je proč. Ljudje, ki so prišli po kervavljenji do zadnjih trenutkov svojega življenja, do popolne omedljevice, pripovedajo, da je smert po kervavljenju blaga, in ne tako* grozovitna, kakor se kaže nazočim, ktere straši kerčdvito terganje in zvijanje takih umirajočih. Na kervavih bojiščih sedanje omikane dobe se nahaja dovelj takih žalostnih prizorov delj pomanjkanja pravočasne pomoči. Pri debelih, tolstih ljudeh se prikaže omedljevica po kervavljenju popred, kakor pri medlih, bolj suhih; stoje sploh popred kakor leže\ Na to je treba pri takih nesrečah dobro paziti. Vsak nemir, gibanje, kihanje, kašelj itd. množi nevarnost, opojilne pijače in obilna jed so za kervavljenje zelo" škodljive, ker množe" nabijanje serca. Pri kervavljenju iz kervnic so nevarne tudi vse tesne podveze in tesna oblačila bližej proti sercu, kakor je rana sama, ker zaderžujejo kervotok proti sercu, kamor bi gotovo j mimo rane nekaj kervi teklo, ko bi imenovanih zaderž-: kov in ovir ne bilo. Naj bode na tem mestu omenjena še neka versta ljudi, kteri imajo nesrečno lastnost, da po najmanjšej navredi, po najmanjšej rani, cel6 po kervavljenji iz nosa, kakor je bilo povedano, lahko v nevarnost pridejo: take ljudi zovejo zdravniki haemophili, in čudovito naklonost h kervavljenju haemophilia. Tak nesrečnik po izrutji enega zoba včasih več tednov kervavi. K sreči se šteje takih ljudi malo. Omenjena lastnost prestopa v nekterih rodovinah iz rodii v rod: pri takih ljudeh je treba pri ustavljanju kervi posebno skerbno postopati. Občna vodila pri ustavljanju kervi: Najpopred se dobro pogleda, kje človek kervavi, obleka se mora odstraniti če je kervaveča rana pokrita; lase okoli rane je treba kratko pristriči, če kri iz glave teče. Dalej je treba ločiti kervavljenje zunajno, iz vidljivih ran od vznotrajnega, iz kake telesne votline, katere z našimi smisli in rokami doseči ne moremo n. p. iz pljuč po kašlju, iz želodca po bljuvanju, iz zadnjice, iz mehurja in tako dalje. Tudi vznotrajno kervavljenje zamore tako močno biti, da človek v malih trenutkih po kervnej zgubi čisto obledi in v omedljevico pade. Kervaveči naj bode miren, naj leže v postelj ali na klop, pije le malo in sicer hladne pijače, vodi naj se pridi malo očeta, ali kuhinjske soli, še bolje nekaj mineralne kisline, posebno tako imenovane Hallerove kisline , ktera se lahko v vsakej lekarnici za malo krajcarjev dobi (nekoliko kapljic na čašo hladne vode). Taka pijača se vspešno osladi z malinovim sokom in je prijetna za pitje. Kervaveči mora dalje biti pri jedi zmeren ; mleko, kuhano sadje v takej nesreči mu dobro prilega; tesna oblačila in vse vezi, ki ovirajo kervotok, morajo se nemudoma odpreti; kervaveči životni del naj se, če je mogoče, bolj visoko položi. Neprestano pjepa-danje, vsakoverstni nemir, kričanje, celd glasni govori so škodljivi. Dalej naj se gleda pomiriti in potažiti he-banje serca najbolj ko mogoče, tega se doseže s tem, da se pokladajo na serce neprenehoma hladni okladi, to se pravi: večkrat zloženi laneni pertiči, na ledu ali snegu ohlajeni in dobro ožeti. Taki okladi se morajo vsaj vsakih pet minut premeniti, da se ne ugrejejo. K temu naj se tudi požira led v malih koscih. V posebnih slučajih bodeš ustavil močno kervavljenje s tem, da položiš perst ali celo dlan na kervavečo rano, ga pritisneš kakor čep brez vsake obave ali strahu proti kosti, ki se spodaj nahaja in ga deržiš pritisnjenega tako dolgo, da poklican zdravnik ne pride ali da ti roka ne oslabi. Tedaj je treba, da zameni tvojo roko kak drugi. Pri globokih prebodenih ranah, kedar močno kervave, se perst noter zagati, ali kak drugi priličen predmet, po zdravniški tampon, zamašek imenovan. Scifrovina ali šarpija iz lanenega platna je najbolj priležna za tak tampon, ki se kroglji ali podolglatemu čepu podobno zloži in uravna. Tak zamašek se potem navadno s povojem ter d o preveže. Namesto scifrovine pokladajo nekteri na rano zamašek iz čiste pajčevine, iz kresilne gobe, iz navadne suhe morske gobe. Zadnja je kaj dobra pri ustavljanju kervi, se v takej nesreči vroče priporoča in visoko hvali. Napaka pri morskej gobi je samo ta, da rana v malih dneh smerdeti začne, kar ravno ni škodljivo. Tudi kre-silna goba, ki se nahaja v vsakej hiši, se hvali. Vsaki zamašek, naj bode, kateri hoče, se mora pa na rano s povojem dobro pripeti, ali pa z roko pripet deržati. Pri kervavljenji iz malih žilic in obširnih ran se priporočajo tudi nektere mineralne tvarine, v prah stol-čene ali v vodi raztopljene. Med njimi se pečen ali sirov galun z vspehom na rano trosi, ali v galunovej vodi namočen zamašek gor privezuje. Za podobno rabo je tudi bakren in cinkov vitriol; potem hudičev kamen (lapis infernalis), s kterim se rana samo pobersne; najhitreje se pa v takem slučaju kri ustavi z gorečim železom , ki se na kmetih pri posebnih živinskih operacijah obilno rabi. Konečno je pri ustavljanju kervi posebne hvale vredna neka rijasta raztoplina klorastega železa, ki je po lekarnicah pod imenom ferrum sesqui chloratum solutum dober kup na prodaj. V tej vlagi se zamašek ali cifrovina namoči, na rano priveze ali zagati. Kervavljenje iz pljuč, človek, kteri kri kašlja, mora nemudoma leči, odpeti tesno obleko, pod persi in glavo djati toliko zglavnikov, da gornji deli života precej visi leže. Izba bolnikova bodi prostorna, ne preveč topla in zaduhla. Na persi pokladaj hladne oklade, vsakih pet minut druge, da se ne ugrejejo. Dalej naj se požira led ali sneg v malih drobcih pogostoma in dolgo časa. Po letu na kmetih, če ni mogoče dobiti nikjer ledii, naj se jemlje za hladilo okladov čversta voda, kterej se nekaj očeta primeša. Bolnik pije, če ni hitro kaj boljega pri roci, za zdravilo še slano vodo. Vzeme se namreč polna žlica kuhinjske soli na čašo ali glažek vode in izpije na den po dva, tri, tudi več takih čaš. Bolj prijetna, morebiti tudi bolj vspešna pijača v tej nesreči je Hallerova kislina, ki se po lekarnicah dober kup dobiva; mala žličica kisline na polič čverste, z malinovim sokom oslajene vode, vsako uro večkrat dober požirek. Še bolj taži pa kervavljenje gor omenjeno klorasto, raztopljeno železo, kterega se jemlje po po dve kapljici, tudi nekaj več naenkrat, najbolje na žlici vode s cukrom oslajene, vsakih deset do dvajset minut po enkrat, čez tri dni zaporedoma se ne daje bolniku ta rijasta raztopljina, za njo naj sledi potem več dni omenjena Hallerova kislina, ali pa voda, v kterej se je dobova ali verbova nastergana in suha skorja kuhala. Bolnikov živež naj bode z začetka pičel, nekaj sirotke ali mleka, ne prevroča župa, zraven kaj kuhanega sadja n. pr. češpljev, črešenj, nakerhljanih jabelk itd. Kave in opojnih pijač se mora delj časa ogibati, tudi ne sme sploh preveč piti, tudi vode ne, ker s pijačo žile polni, da so preveč napete in s tem kervavljenje množi. Poznej, da se popred okreva, naj pije bolnik več tednov ribji olej. Kervavljenje iz želodca in črev se podobno zdravi, hladni okladi, veliki in obširai, naj se devajo črez želodec ali črez celi trebuh, vse drugo kakor je bilo rečeno pri kervavljenju iz pljuč. Seveda se pošlje pri vsakem bolj obilnem vznotrajnem kervavljenju po zdravnika. Kervavljenje iz ran na glavi in v obrazu. Tu so žile bolj drobne, kervavljenje toraj manj nevarno, se večidel že samo od sebe ustavi. Tukaj bodo na ledu hlajeni okladi v kratkem času kervotok uto-lažili. Okoli rane na glavi se postrižejo lasje. Z ledeno vodo, ali z vodo, kterej si očeta ali nekaj kapljic imenovane železne vlage prilil, bodeš večidel svoj namen dosegel. Če se pa kri tako" ne ustavi, pritisni na rano priličen kos kresilne ali pa suhe morske gobe in jo derži pritisnjeno, da se ob krajih prisuši. Namesto persta se vzame prilepljiv plaster (emplastrum adhaesivum), na ozke trake izrezan , pritisne črez gobo in ob krajih dobro prilepi. Omeniti je treba, da se plaster na mokrem poltu ne prijema, koža se mora tedaj pred osušiti, črez vse to naj se priveze robec, primerno zložen in dobro zapet, črez zavezo se delajo, Če je treba, še nekaj časa merzli okladi. Malokedaj si prisiljen zamašek iz cifrovine ali šarpije v imenovani železni raztopljini napojiti in na rano pritisniti. Kervavljenje iznosa. Po letu za vročih dni velika nadlega odraščenih ljudi, je včasih gotovo koristno, posebno če je glava malo zavzeta, težka. Nevarnosti to kervavljenje ne nanaša nikomur, razun malim decam in ljudem, ki pri vsakej najmanjšej navredi ker-vavijo. Kervaveči iz nosa naj sede ali legne po strani s povišano glavo, otme vse, kar ga tesni in jame hladno, posebno ledeno vodo v nos potegovati. S tem kri kmalo ustavi, pa usekniti se delj časa potem ne sme, sicer mu zopet priteče, če to ne pomaga, primeša se vodi nekoliko očeta, posebno pa nekaj kapljic imenovane rijaste raztopljine in se kakor popred v nos poteguje. Včasih bode treba nosnice s cifranjem v železnej raztopljini — 19 — namočenim zagati ti, pa to naj se samo rabi, kedar ni mogoče kervavljenje drugače ustaviti. Tudi ustaviš lehko kri iz nosa, če nakloniš pred sebo glavo in stisneš nosnice med palec in kazalec, in nekaj časa stisnjene deržiš; ali pa glavo črez podložen škaf nagneš in si več ver-čev hladne vode v zatilnik vliti daš. Simpatetično pravijo, da kervavljenje prestane, če kervaveči rokd iste strani vzdigne, na katerej iz nosnice kri teče. Kervavljenje iz ran na vratu. Na vratu po obeh straneh blizo dušnika vedejo velike mogočne žile proii glavi. Kane teh žil so silno nevarne in kervavljenje iz njih ustaviti je celo za zdravnika težko, ter mu ne ostane drugega, kakor ranjeno žilo podvezati. Kervavljenje iz malih žilic bodeš lahko ustavil, posebno na vratu zadej, kjer se nahajajo samo drobne, če se ravnaš po splošnem navodu; iz presekane vratne velike žile pa gledaj ustaviti ga vsaj toliko, da pride nemudoma poklicani zdravnik na pomoč, s tem, da pritisneš serčno, brez vsega strahu palec na rano, odkoder kri najbolj ven burlja in ga tlačiš v enomer proti herbtancu, toraj proti koščenej podlagi. Opustiš li to, ti izdahne nesrečnik v malih minutah po kervavljenju. Kervavljenje iz ran na persih, herbtu in trebuhu. Ker ni tukaj nikjer velikih žil, tudi kervavljenje ne bode nikdar veliko. Nevarnost je samo tedaj, če so persi ali trebuh prebiti in kri teče iz globine imenovanih votlin. V tem žalostnem slučaji pokliči popred ko moreš zdravnika. Kervavljenje iz poveršnih ran pa bodeš ustavil sam prav lahko, če bodeš postopal, kakor je bilo pri ranah na glavi povedano, posebno vspešno bode tvoje delo, če položiš na rano košček gobe ali zamašek cifrovine in ga pripneš s prilepljivim pla-strom, na trake razrezanim. Kervavljenje iz ran na rokah in nogah. Po vznotrajnej strani roke od pazduhe do per-stov se nahajajo debele žile, ravno tako po vznotrajnej strani stegna, v jamici pod kolenom, in v mečih, ktere odperte bodo kaj močno kervavljenje naredile. Po drugih straneh imenovanih udov so žile drobne, toraj kervna izguba ne velika. Dogodilo se je, da je mladeneč viterce obrezoval, derže jih pri svojem delu na vzno-trajnem poveršju desnega stegna. Nevede' zatepe nož v stegno, prereže tam obe glavni žili in izkervavi v malih minutah. Pritisk s palcem na rano proti kosti stegnovej, dokler zdravniške pomoči ni bilo, bi ga bil gotovo otel hladnej smerti. Kdor tedaj kervavi iz velikih žil na stegnu ali na roci, posebno blizo pazduhe, treba je nemudoma poklicati zdravnika. Dotle pa z enim ali obema palcema brez vsega strahu serčno na rano proti kosti tlačiti. Jeli odtergana cela roka ali noga, ne ostane druzega pomočka, kakor prijeti med perste one dele rane, odkoder svitlo rudeča kri brizga, to je, v kratkih pre-stankih teče, in jih deržati stisnjene dokler zdravnik ne pride. Kervavljenje iz drobnih žilic na gor-njih in dolnjih udih je lahko ustaviti, če ravnaš kakor je bilo že gori povedano. Za pripelje zamaška ti bode najbolj koristil povoj, ki se mora dovolj terdo oviti, ali pa dolgi traki razrezanega plaštra, posebno pri kervavljenju na perstih. Na primer: nekdo si je odsekal kos palca, kervavi obilno, čeravno ne nevarno. Brizganje iz bijočih žilic bode hitro prestalo, če stisneš bijočo žilo pod pazduho proti ramenoj kosti in jo stisnjeno deržiš; pa kervavelo bode še iz kervnih žil. Na rano med tem dene se scifrovina namočena v omenjenej železnej raz-toplini, in se močno pripne s plaštrovinai traki. Kjerkoli bi še kri skoz zavezo silila, tam gor se kapne nekaj imenovane vlage, ktera ima lastnost, da se kri hitro se-sede, kjer pride s tako kapljo v dotiko in skoz to kervavljenje ustavi. Tako zavezan ud se mora potem malo vzvišeno položiti, roka se lahko nosi v ruti, ktero okoli vrata na vanek zavežeš, bi rekel v pestovalnici. Včasih je treba delj časa hladne oklade črez zavezo in bližnje dele ranjenega uda pokladati. Pri kervavljenju na nogah od kolen in na rokah od lakta dol, bodeš kri popred ustavil, če roko ali nogo v kolenu, dotično v laktu prav tverdo sklučiš ali skerčiš in delj časa tako skerčeno deržiš. S9 ve da se mora vmes tudi kervaveča rana z zamaškom zavezati. Družba sv. Moliora. Dne 31. meseca januarja se je veršila perva letošnja seja družbinega odbora. Glavni razgovori in sklepi so bili ti-le: 1. Presojevalci odsek je poročal o rokopisih, ki so tek-mecovali za razpisana darila. Izmed povesti je najbolje do-padla: „Verna mati" — povest za mlade in stare, po F. Hoffmanu poslovenil marljivi pisatelj Lavoslav Gorenjec, kaplan v Slavini. Prevodu je bilo prisojeno darilo 35 gld. Vsi drugi "rokopisi te verste po svojem zapopadku niso dosti mikavni, povesti so večjidel prazne, vsakdanje pravljice brez vzvišenih misli in brez vsega podučljivega jedra. Od poslanih pesem se je presojevalcem pred drugimi prikupila zbirka, katero je izročil J. Radoljški. *) Spisi pod-učnega zapopadka so bili tudi letos pripravnejši in vrednejši memo poslanih povesti. Obdarovani so bili sledeči: 1. „Ljuljana," zgodovinsko-mestopisen obraz, spisal Anton Z logar, bogoslovec v Ljubljani. 2. „Kako se dela toča," sestavil Franjo Krakovec. 3. „Pšenični sovražniki," spisal in s podobami pojasnil Anton D e r g a u c, profesor realne gimnazije v Ptuji. 4. »Dve novi postavi," t. j. postava o sodnem opominu in o ustni pravdi, ki ste dne 1. oktobra lanskega leta dobili veljavo; razložil dr. Janez Sernec v Maribora. Hvaležni smo zlasti poslednjima pisateljema za izverstna in času primerna sestavka, ki ju bode razglasil prihodnji družbini Koledar. Zanimivej zgodovinskej razpravi: »Križarske vojsk e se takoj pozna, da jo je spisal strokovnjak; vendar je odbor ni sprejel, ker se bo ta predmet itak obširneje obdeloval v „Občni zgodovini," ki jo družba letos izdavati prične. Spisi n. p.: ,0 otročji i zre j i," »Nekoliko besed zoper pijančevanje," »Društva proti nezmernosti," niso slabi; a govorilo in pisalo se je o vseh teh rečeh že toliko, da pri najboljši volji in moči skoro ni mogoče, še kaj novega in tehtuega povedati. Potopis: »Severna goriška stran" večini družbinih udov ni prikladen. Eokopisi, katerim ni bilo prisojeno darilo, so bili zopet pošiljalcem izročeni. 2. Tajnik poroča, da se letošnje družbine bukve poredno in marljivo tiskajo. V natisu ravno kar končan je deveti zvezek: »Življenja svetnikov" in obsega 15 pol. Tako je tedaj srečno doveršeno delo, o katerem je pri-prost kmet to-le razsodbo izrekel: „Gospod! djal je odborniku, kateri mu je lanske družbine knjige izročil, čujte, kar vam povžm: Ako ne bi mi „n a š a" družba nič druzega , nego en sam snopič »Življenja svetnikov" podelila, bil bi popolnoma zadovoljen; da imam to knjigo v hiši, to *) Blagovolite natančno adreso odboru naznaniti, da Vam pošlje določeno darilo. — 20 — me više veseli, kakor da bi mi kdo petdeset goldinarjev podaril." — Enako bodo pa družbeniki gotovo sodili tudi o drugi novi knjigi, ki jo jim letos družba podeli pod naslovom : „Občna zgodovina." Pervi snopič obsega na IP/2 tiskanih polah po vvodu zemljepisni pregled starega sveta in zgodovino starega veka do junaške dobe Gorskega naroda. Knjiga je pisana tako mikavno in podučljivo, da jo bodo vsi učeni in neučeni radi prebirali. Sedaj se pridno tiska: rŽivlj. Kristusovo" in „Domači zdravnik". Razun imenovanih bukev in razun "Koledarja je bil odbor volje, že letos pričeti s knjigo, katera bi v kacih 6 zvezkih po domače razložila raznoverstne iznajdbe; kako so se one začele, kateri vpljiv, katere nasledke so imele, kako so se razvijale in napredovale od starih časov do sedanjih. Neprevidene in nepovoljne zapreke pa so krive, da mora odbor izdavo napovedane knjige človeških iznajdb vsaj za letos ustaviti. Ker je namreč rokopis, kateri je bil odboru o novem letu izročen, po vsem le skrajšan prevod sloveče nemške knjige: „Buch der Erfindungen," pri katerej si je založnik Oto Spamer vse pravice strogo prideržal, štel si je odbor v svojo dolžnost, založnika prositi, naj dovoli, da se njegova knjiga semtertje porabi in da družbi nekoliko potrebnih podob v odtis prepusti. Založnik pa je obojno odrekel. Treba bode tedaj rokopis popolnoma predrugačiti in potrebnih podob od drugod si preskerbeti. Dokler to ne pride v red, odloži se omenjena knjiga in namesto nje dobe družbeniki: „Zlate bukve slovenskega Vedeža," o katerih odbor ne dvomi, da bodo družbenim udom všeč. 3. Ker se je g. odbornik Gregor S o m e r zaradi nove službe preselil iz Celovca, bil je na njegovo mesto za odbornika enoglasno izvoljen g. Šimen Janežič, urednik „Besednika," ki je že več let neutrujeno pomagal tajniku in blagajniku uredovati družbine zadeve. Izstopivšemu odborniku g. So mer ju pa je g. predsednik v imenu družbe izrekel priserčno zahvalo za marljivo njegovo delovanje in podporo v odboru. Konečno opomnimo vse preč. gospode poverjenike in predstojnike, da se letos nabira družbinih udov konča z zadnjim dnevom meseca februarja. Vpisovalne pole z denarjem vred naj se blagovoljno pošljejo vsaj do 1. marca. Družbine knjige se tiskajo v 25.000 iztisih. Na noge tedaj premili rojaki in rodoljubi! delajmo vsi skupaj od pervega do zadnjega složno, pogumno in neutrujeno, da število n 0-vih udov prirašča tudi letos. . liazne novice. Dnhovske spremembe t K e r š k i škofiji. Pare so dobili: Č. g. Prane Šneider v Brezah, faro Št. Kupert blizo Belaka; č. g. Jožef Škerbinc, faro Št. Danijel in č. g. Jožef S ter nad faro Javorje. Prestavljeni so čč. gg.: J. Štiberc iz Št. Ruperta za provizorja v Eise ; Guido B i t n e r iz Sovodja za začasnega kanonika v Breze in Janez W i n k 1 e r iz Lisereka za mestnega kaplana v Sovodje. Beseda, katero so napravili celovški čitalničarji 8. t. m. Preširnu na čast, bila je od strani veseličnega odseka prav lepo vredjena, in od strani pevcev in godbe izverstno izpeljana; posebno živo navdušenje je zbudil samospev gospoda P., spremljan z glasovirom. Po besedi se je vnel živ ples, ki je trajal do ranega jutra druzega dne. Zbralo se je bilo toliko čitalničinih udov in povabljenih gostov raznih stanov, da že dolgo let celovška čitalnica ni imela tako obiskane veselice. Videli smo lep venec nježnega spola, celo rožna dolina je poslala nekaj zalih cvetlic. Vsak, ki se je bil vdeležil veselice, je zagotovil, da je bil malokedaj tako zidane volje kakor na ta večer. Občinske volitve na Koroškem. K temu, kar smo o naših občinskih volitvah zadnjič veselega omenili, imamo še dostaviti, da je v obširnej doberlavaškej občini za župana izvoljen g. Juri Hobelj, posestnik Št. Vid-ske fare, ki slovi kot marljiv kmetovalec in veri narodnjak. Občina na Ziljski Bistrici pa je znanega iskrenega rodoljuba Perdo Vigeleta za župana dobila. Dalje imajo tudi srenje: Grabštanj, Verba, Št. Janž, Sveče itd. precej ugodne zastope. Novim zastopom bi samo to svetovali, naj bi se pri vsakej priložnosti pokazali pravični in vneti za blagor srenje, katera jih je izvolila; naj bi nikar ne zabili, da Slovence zastopajo, ki želijo, da se njih jezik nikar ne postavlja v kot, ampak naj se enako spoštuje, kakor Nemci svoj jezik spoštujejo. Čas je, da župani slovenskih občin polagoma začenjajo slovensko uradovati. Zato pa jim je treba skerbeti za take tajnike, ki umejo slovenski in nemški popolnoma govoriti in pisati. Dalje je za slovensko uradovanje neobhodno potrebno: da si naročijo deržavni zakonik v slovenskem jeziku, katerega bodejo gotovo ložej umeli, kakor v nemški izdavi; dalje da vpeljejo tiskovnine, ki so pri občinah v rabi, v obeh deželnik jezikih. Tudi za šolo morejo občinski zastopi v narodnem obziru marsikaj storiti, naj zategadelj tu pripomagajo, kolikor mogoče. „N©va svetnica," pod tem naslovom so prinesli židovski in liberalni časopisi dolge članke, s katerimi so du-hovenstvo in ubogo dekle Julijano Oberdorfer iz kerške doline na Koroškem sirovo obirali in z blatom ometavali. Vso stvar so zasukali tako, kakor da bi se bili bližnji duhovni in uboga družina dekleta zavezali, da' ljudstvo sleparijo in za denar opeharijo. Dve komisiji ste bili od vlade odposlani, da stvar na tanjko pregledate. Zadnja komisija je trajala cel teden in je našla, da ima ubogo dekle čudno bolezen in res že več tednov ne jemlje nobene jedi in pijače k sebi. O kakej slepariji ni nobenega sledu. Dohodki družbe sv. Mohora I. 1874. Novi dosmertnl udje: 473. C. g. Velikanje Josip, kurat v Gavrani Letnino so poslali: C. g. Stupica France, kaplan v Polhovem gradcu „ O. Magnus Bosek, gvardijan v Samoboru Čast. kapucinski samostan v Lipnici C. g. Gorišek Pr., župnik v Javorjah „ Herg Lovro, župnik v Lembahu „ Poglšek B., župnik v Zavodnjah „ Pavalec J., kaplan v Cmureku Cc. gg. o. Tito Trop 2 gld., Johana Bosja 5 gld. 60 kr., Gr. Bovet 5 gld., Gr. Gorifinik 1 gld., Al. Car 1 gld., o. Vek. Zabavnik 1 gld., K. Podobnik 1 gld., A. Žele 1 gld., Pr. Rosic 1 gld. 15 kr., P. Blek 1 gld., M. Pridnik 1 gld., o. Ang. Neubauer 1 gld., o. Jul. Bruner 1 gld., Pr. Namar 1 gld., Lopič 1 gld., Valjavec J. 1 gld., Vidovič A. 1 gld......vkup . gld. 15 . - 33 . — 7 . — 4 . — 18 . — 49 . — 10 . 20 4 . 20 26 . 75 vkup gld. 167 . 15 Iz zadnjega lista „ 46 . 30 Vsega vkup gld. 213 . 45 V Celovcu 10. februarja 1874. Listnica. Be&e&nikova. Cč. gg. A. M. v ? V tej obliki se ne da porabiti. — A. B. v C. Primerno in bomo s časom ponatisnili. — R. S. v V. Nas veseli, da ste se nas spomnili. Prihodnjič nekaj. — L. G. in Pr. St. Preserčha hvala! Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.