List izhaja vsak petek
in velja a poštnino vred in v Gorici domu poslan: za celo leto 13 gold., za pol leta 1 gold. 50 a., za četrt leta HO sold. — Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude nar. - pol. društva ..Gorica * je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po G sold. pri knjigarju Sobarju na Travniku.
Naročnina in dopici
naj se blagovoljno pošiljajo opravniku in sovredniku Antonu Lakner-ju. v rnagi>tratni ulici (Contrada del Municipio), h. št. ."H. Vse pošiljatve naj se frankujejo Rokopisi se ne vračajo. Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, H sold., če dvakrat. 12 s. če trikrat, 15 ra kolek vsakrat .'30 s.
Beseda o omiki in napredku.
{Dalja in konec).
Uže (lavno je neovrgljivo dokazano, da se imamo edino cerkvi zahvaliti za ohranitev našega narodnega jezika: le cerkev nas je varovala, da nas sovražni sosedje narodno nijso pogoltnili. Kakor je bilo o turških vojskah cerkveno ozidje skoro edina trdnjava proti krvavim napadom besnih Tnrčinov, kakor je bilo cerkveno ozidje skoro edini bran, tabor naše svete zemlje, tabor naših junaških očetov, kjer so se borili za dragi dom, »za krst častni in svoboda zlatim * — tako je bila cerkev tudi edina obramba, edino zavetje milega nam maternega jezika.
V uradnii je vladal Nemec in Italijan, dà! celo pred stoletji in stoletji umrli Rimljan, — le ubogi domačin ni j imel še toliko pravice kot mrtev tujec. Izmed javnih prostorov je samo v cerkvi gospodaril slovenski jezik : ona mu je bila edino pribežališče. Ab bi ga bila še ona zaničljivo od sebe pahnila, — kot so ga pahnili pov-sodi drugod, — kedaj bi vže bil naš jezik iztrebljen izmed živili, mrtev in pokopan! Tako nam je cerkev, ta mračnjaška cerkev, obranila narodnost, naroden jezik, ki je sredstvo naše narodne omike.
Prvi pisatelji naši (gladé časa, ne gle-dé cene) kedó so? Ali nijso cerkveni pisatelji? Vsi naši starejši književni spominki pisani so duhovniškim peresom ! Da se je ohranil staroslovenski jezik, čegava zasluga je? Ali ne cerkvena? Ona je zapu-
stila v jezikoslovkem oziru neprecenljive zaklade, ki še zdaj bogate, čistijo, lepšajo naš jezik. Tako je cerkev obranila podlago in sredstvo sedanje narodne omike.
V starejših časih -— kedó je edini lomil duševni kruh našemu ljudstvu? Ali mladoslovenska stranka? Saj ona je še le od včera, — takrat nij bil še lan vsejan, iz katerega so se imeli njeni povojci set-kati ! Bili so zopet skoro edini duhovniki, ki so učili, — če drugje ne, v — cerkvi. Svetna intelligenoa je v davni dobi’ vsa spančkala. V poznejšem časi je- tudi ona začela delati na narodnem polji — to priznavam z iskreno polivalo, — vendar pa moram tukaj izreči* kar je sedaj omike med prostim ljudstvom, prihaja skoro vsa od staroslovenske .ali po vaše od »mračnjaške* stranke, kajti tudi svetna intelli-genca j bila do narnovejše dobe vsa poštene stare korenine, ki se čvrsto drži verskih tal. Kar je dosedaj omike pri nas Slovencih, to je sad našega znoja — a nij vaš plod ! Vi ste še le začeli sejati, — .vaše seme bo še le rodilo čez kakih 10 ali 20 let, — takrat boste lahko pokazali sad vaše setve. Kaka bo ? Mene je vže zdaj groza, — in zgrozil se bo tudi med vami mnogokedó, če je v resnici poštenjak, če iskreno želi narodov blagor, njegovo pravo srečo.
Ali so pa morda duhovniki v naših dueli postali sovražniki omike in napredka ? Le poglejte v samotno gorsko vasico, kamor še nikedar nij stopila liberalna noga, tje pojdite in naše ljudstvo dobro opazujte. Zagotovim vam, da se bo-
ste čudili izobraženosti tamošiijega kme-tovskega ljudstva. Kakó lepo se tudi tam prepevajo domače pesmi, kako pridno se beró poštene, podučim knjige! Ciurlili se boste videči, da vsa mladina zna lično brati, skoro vsa pisati. Dandanašnji je nij skoro nobene slovenske hiše, kjer bi vsaj eden tega ne uniel. Kedó jih je učil ! Prijatelj moj od stranke omike in napredka, glej to so storili »mračnjaki**. In zakaj ! Ne za slavo in čast, vsaj te dandanašnji duhovnik ne najde, in ko bi bil vreden za celo kopo najboljših »liberalcev* ; ne za denar, — ker, čujte ! celoletni krvavi šolski trud se je plačeval duhovnikom s 15 —20-30 gobi.! In temu so retali honorar. Oporueniti pa moram tukaj, da so ti tako »honorirani* duhovniki več za učila in darila v šoli izdali, kot je znašal njihov »honorar*. In tudi sedaj je na ljudski šoli menda se vedno več učiteljev duhovnih, kot svetnih. Meni so znane najbolje razmere po Tominškom: tamo uči kakih 40 duhovnikov (po 2—5 in včasi celo po O ur na dan) in samo 10 ned uho v ni kov. Sedaj so duhovniki res nekoliko bolje plačani za trud, pa to sedaj lahko zahtevajo, vsaj kmet mora vendarle plačevati šolsko doklado, naj pa duhovnik potegne kaj ali ne. Poznam jih pa možake med nami, ki so rekli: oprostite naše ljudstvo šolske doklade in mi bomo podučevali brezplačno. Iz katerega vzroka so tedaj učili in še uče duhovniki. ki so primeroma z učitelji še vedno slabo plačani za podučevanje ! Iz ljubezni do mladine, do ljudstva, iz ljubezni do omike in napredka milega nam naroda. Glejte,
Kdo ne pozna besede mišnico ? Strup je to močan, ki se tudi zavoljo tega arsen, ali arsenik imenuje, (od greške besede aQG£vr/.6g t. j. možki, močan). In vendar močan človek zamore tudi mišnico jesti, da mu nič ne škodi, samo da je prav po malem vžije.
Na Sajerskem *), Solnogradskem in Tiroljskein je taka razvada na več krajih vpeljana, da vživajo mišnico. Ti, ki jo jedo, jemljejo navadno belo mišnico (Hidri, lieti vi ali Huttenrauch), in je vsaki teden **) nekaj kratov zjutrej na tešče prav malo vžijejo, in ko pa strup v njih uže nič več
*) Ne med Slovenci, oni te napačne navade nimajo, ampak med Nemci, to je, na severnem in severno-zapadnem Štajerskimi. V okraji llartberg je okoli štir-deset oseb, ki jedo mišnico.
**) Eni jedo vsaki dan mišnico, eni vsak drugi ‘Lin, eni pa le po enkrat ali dvakrat na teden. V llart-boržlceni okraji se mišnica ne vživa o mlaji, ampak le kedar je stara lun ..
ne dela, začenjajo ga po več jemati. Po tem takem pridejo nekteri tako daleč, da ga po štiri grane na enkrat vživajo *). Namen teh ljudi pri vživanji mišnice je ta, da ohranijo svojo lepoto, da so bolj čvrsti, in dobro rejeni, ter da imajo večo moč za težavna dela, posebno pa da lo že j in z manjšo težavo po goratih krajih popotujejo. In v resnici se zdi, da oni ta svoj namen vsaj deloma dosegnejo.
Kdor se je enkrat na ta strup navadil, oboli in se slabo počuti, ako ga popusti; on mora zopet strupa vzeti, da o-kreva. Močni in krepki možaki, kakor se mnogokrat nahajajo med gorjani, in še celo ženske, zamorejo pri vsem tem, da mišnico vživajo, visoko starost doseči, ako je samo
*) Z osemnajstim letom začenjajo vživati mišnico, pa je sprvega vžijejo komaj za eno proseno zenice, potem vsaki krat več, tako da je vzamejo za en gnili Kedar mišnico vživajo. ne pijejo, in ne jedo ne mesa, ne nobene tolšče. Starejše osebe občutijo po zavžiti mišnici neko prijetno gorkoto v želodcu. Vsi, kteri ta strup vživajo, so večidel močni zdravi, in skoraj samo iz nizih stanov, drevarji. konjarji, tihotapci ali kontra-bandirji, in tem enaki. Ženske se le red kok rat nahajajo, da bi mišnico vživale.
zmerno jedo *); drugi pa postanejo na stare dni boleliasti. Tudi konjem in goveji živini dajajo večkrat mišnice, da se, vsaj na videz, bolj odebelijo, in ta živina zamore več mišnice, kakor človek, prenesti. Pravim, da se na videz odebelijo, ker več mesa in tolšče po mišnici ne dobivajo, pa tudi obolijo, kedar se jim mišnica več ne daja.
Mislim, da ne bo odveč, ako tu sem postavim še to, kar sloveči zdravnik na Nemškem Hermann Klencke (Hauslexicon der Gesundheitslehre v. Arsenik) o tej stvari piše :
»Kteri mišnico vživajo, pravi on, so vsi cvetoči, brhki in čvrsti ljudje, pa navadno le iz nizih stanov, namreč osebe, ki pot kažejo potujočim, tovorniki, gojzdni čuvaji, tihotapci, drevarji, konjarji itd. in oni jedo mišnico, da ložej dihajo (um sicli einen Jeichten Atheur zu versebatlen),. kakor oni pravijo. Tudi ženske, posebno, ktere težko obložene po goratih krajih po-
*) Nahajajo se tudi 7C> let stari ljudje, ki od ISga leta /mirom mišnico vživajo.
to so mračnjaki. Liberalci, pojdite in storite tudi vi tako!
Toda vi nosite omiko in napredek na zastavi, mi pa v srci in v glavi, vi zanjo vpijete, nii zanjo delamo. Ta mala razlika je med nami ! Se en razloček : Vi bi radi imeli omiko brez vere, mi na verski podlagi. — mi bi radi raztvitlili ljudstvo se solncem večne resnice, vi pa sè slabo brlečimi veščami zmotljivega uma. ki pelje v pogubo in propad. Take lučice, s kakorsni-mi vi želite narod razsvitliti, le slepe popotnika in ga vabijo na krivo pot, — take lučice so nestalne, kmalu vgasnejo, — take luči padejo konečno v sod petroleja in namesti osrečiti, vničijo človeško družtvo. Iz-gledov imamo. Kedor ima oči, naj gleda in se uči. Držimo se tedaj solnca večne resnice, ki $icer daleč v nedosegljivi daljavi gori. pa vendar vse obseva in ogreva, ki je nevgasljivo, neminljivo. Držimo se krasnih besedij češkega pesnika:
»Jen ria niella, sirici min,
Jež v bludnà vedou scesti;
Jen vice klubu* jednotg,
A samo prijde stesti. "
Dopisi.
♦
Iz slovenskega Primorja, 9. septembra.
(Mladoslovensko gospodarstvo v Ljubljani pri »narodni tiskarni"). Ne vem so li vsi delničarji »narodne tiskarne" prejeli neko sporočilo, o tužnem gospodarstvu omenene tiskarne, ki ima ali bi vsaj imela svoje bla-gonosne plodove po mili Sloveniji razlijati. Proti koncu tega sporočila stoje te le za dotične delničarje malo tolaži ji ve besede : »Zlasti je neobliodno potrebno, da se račun za »Slov. Narod" posebej dela in pri-mankljej nikakor ne plačuje iz delniškega kapitala. Gospod, ki je imel priliko, o »Narodovem" stanju iz glavnih knjig se prepričati, je preračunih da bo. »Narodu" v enem letu 4 do 5000 gold. primanjkovalo. Ker mora družtvo že zdaj na posodo jemati in s ptujim denarjem delati, se bo
—————a—i
tujejo, kakor tudi bledična dekleta, vživajo mišnico, pa vendar je več možkih, kakor ženskih da imajo to razvado. Vživati mišnico začenjajo v 18tem letu svoje starosti in ostanejo skoraj vedno zdravi, čvrsti in močni do precej visoke starosti. Nahajajo se ženske, ki jedo mišnico, v starosti od 75 do . 78 let ... . Mišnico vselej le samo na sebi, kakor je, vživajo, to je, denejo majhen košček mišnice v usta, da se po malem v ustih raztopi in jo požrejo, posebno kadar se imajo na težavno pot podati, ali pa mišnico denejo na kruh ali Špeh, vselej pa se varujejo, krmilo potem piti....
Mišnica je tudi poznana kot lepotilo, in ženske, in gospodične, Parižanske posebno imajo pri svoji toaleti navadno tudi ta strup, da svojo lepoto ohranijo. Neki dr. Knappe piše, da je sam videl moža, ki je 4j/2 grane mišnice na enkrat vžil, in drugi dan potem % granov ; bil je pri tem dober jedež, pa močnih pijač ni vži-val; ta mož mu je pravil, da tri do štirikrat na teden toliko mišnice vžije. Drugi,
dolg čedalje bolj naraščal, in društvo bo gotovo propalo. Sedanji odbor pa »Naroda" nikakor noče posebej zdrževati, in se bo le vdal, ako večina delničarjev pri prihodnjem občnem zboru, ki bo mesca septembra, to zahteva. Co Vas je volja, zapravljivosti odborovi se vstaviti in rešiti, kar se še rešiti dà, Vas uljudno prosimo, da prid jan o pooblastilo za prihodnji občni zbor lastnoročno podpišete, prostor za imé poo-
blastenca..........in ga z Vašimi delniča-
mi vred nemudoma ali g. D. Ž. ali pa F. R...........pošljete."
Pri tem družtvu je tudi okoli 30 delničarjev duhovnikov. Mar so ti, vprašam, ne ravno lehko prihranjeni denar, »narodni tiskarni" zato poslali, da »Slov. Narod" po njih in narodovi veri brezozirno blato meta? Mar smo zato delnice plačali, da so si Narodova z dnarjem kupili brezversko batino, s ktero hočejo nas in največo dragocenost našega naroda vbiti? Mar hočete na tu način slovenski narod h omiki dovesti ? Smo li Vam za to svoje novce izročili in ali je to cilj »narodne tiskarne" ? Dajte nani rajše naše novce nazaj, ktere bi bilo boljše v vodo vreči, nego da bi z njimi naš narod moralno vbijali! Seli pravi tako si kredit pri vernemu narodu pridobivati? Baklja nesloge, klero ste vi med pred edini narod vrgli, s to se boste poslednjič le sami opekli. Kakor je v slogi moč, tako je v neslogi slabost, a kdo je te naše nesloge in zlabosti kriv, ako ne vi, ki ste staroslavno slovensko zastavo z izbrisan jem naj vece dragocenosti iz nje, oskrunili in tako narod v dva sovražna si' tabora razdvojili? Dnevnik »Slov. Nar." bi prav lehko na lastnih nogah stal, ako bi le hotel vstrezati poleg narodnosti tudi verskemu značaju našega naroda ; a ker se teinu ne le vpira, marveč vero in njene zastopnike, duhovnike, napada, mar je tedaj čudo, da ga mnogo naročnikov popušča, ker jih sam h temu moralno sili. Ne davno sem z nekim prijateljem govoril ter ga ob enem vprašal, jeli še na »Sl. Nar." naročen; rekel mi je, da ga bode še in sicer le za to držal, da ne zgubi niti slov.
Tschudi se imenuje, pripoveduje, da je poznal človeka, ki je v 30 letih 20 unč (600 granov) mišnice vžil; s 20 unčami mišnice je mogoče 2000 ljudi umoriti. Navado mišnico vživati človek ravno tako težko opusti, kakor vsaktero drugo navado.
Dobro je znano, da se mišnica konjem daja, zato da postanejo bolj krepki in čvrsti, inda dobijo bolj okroglo in bolj gladko kožo. Konji prenesejo več mišnice kakor človek. Smrtno bolan konj, namenjen, da so na njem skušnje delali, je dobil prvi dan 5 granov mišnice, potem vsaki dan več, v treh poslednjih dneh je dobil 50, 60, 100 granov to je, v 23 dneh 555 granov mišnice, ali 2 l/2 lota, skoraj 35 granov, in ves tačas je bil živečen, čvrst, bolezen ga je popustila in je popolnoma ozdravel.
♦4-
dnevne zgodovine in njenega od liberalcev pritiranega razpora. A ravno kar sem prejel list od tega prijatelja, v kterem mi naznanja, da se mu gabi to »neumno šlevo" več Citati, in da ga pusti konec septembra, ker njegovi patroni nahajajo največe veselje v tem, da veri in duhovščini zaušnice dajejo. Prav je rekel ne davno Vaš tomin-ski dopisnik, da »Slov. Nar." ni narod slovenski, in ako bi hotel kdaj tak, kot je po njemu krivo se imenujoči dnevnik, postati, hi nehal biti slovenski narod.
Tako hočete Vi »Narodovci" zasužnjeni narod mesto v zjediujeno Slovenijo le iz Scylle v Karibdo t. j. iz sedanjega njegovega tužnega stanja, v še večo in hujšo sužnost verskega propada, vnemarno-sti in liberalizma vpreči, če bi šele dalo! Pa nad našim v turških vojskah zarad vere toliko trpečim narodom čuva še Bog. Vas pa liberalni »Maloslovenci", bo zadelo zarad vašega neizgovorljivega vedènja in zlobnega postopanja z največo narodovo dragocenostjo tudi njegovo prekletstvo in leto 1873 bo imelo prvi, če ne ravno še černi, pa vender černikast list v zgodovini slovenskega naroda. Na robu brezdna stoječim ni drugega pomočka, kakor da poslušate klic: Nazaj h staremu častnemu geslu : Vse za vero in domovino, ktera naj mili Bog živi ter je reši liberalnega raz-djanja !
En delničar »Nar. tiskarne**.
Ogled.
Avstrija. Nič ni! »Wiener-Zeitung" ni prinesla preteklo nedeljo ces. patenta razpuščajočega stari državni zbor. Tudi volitve za novi zbor niso še napovedane ; prerokuje se pa, da med 10. in 15. t. m. bode že patent razglašen. *)
Na Pujske m ni pol ožje glede na volitve nič kaj jasno. Nemški živelj umetno goječi zidovi (judje) so tudi ali vsaj hočejo biti steber centralistične ustavovernosti. Njihovo društvo »Šomer Israel" se jaka živahno in po judovsko predrzno giblje v zmislu dunajskih ustavovercev. »N. fr. P." se čudi, da se Poljaki kar naravnost z j udi ne zedinijo. Zdi se joj, kakor da ne bi bili Poljaci več to, za kar je je ona imela, usta-vaki, namreč, s figovim peresom, ampak da se vstopajo čedalje bolj proti vladajočim dunajskim krogom in da še celò rojak , -minister (Ziemialkovski) hodi raji sè svojimi rojaki, nego s tovariši v ministerstvu, ter da hoče biti kandidat proti nekemu židovskemu ponudniku. Uboga »Pr.“ !
»Pemskega vprašanja nar novejša doba" (»Die bobni. Frage in ihrer jungsten Phase") je naslov spisu, ki je ravno kar na svetlo prišel (Tempsky, Prag). Spisal je to knjigo Jus. Aleksander baron Helfert. Kaj lepo se v njej dokazuj* in pojasnuje pemsko državno pravo.
Od 26—28. avgusta je bil na Dunaji shod slovanskih pedagogov. Povdarjala se je vzajemnost slovanskih narodov tudi na polji šolstva in pèdagógike.
*) »VVien.-Zeit.« od 10. t. ra. je že prinesla patent. Volitve se morajo brž razpisati, državni zbor se snide 4. novembra. Ur.
Prihod kralja italijanskega je časnikom še zmerom naj bolj priljubljeni predmet. Sicer je pa zdaj menda gotovo, da pojde Vikt. Em. popred v Berlin in potle v Beč.
—	Kakor da bi bil hotel prav pomen tega potovanja pojasniti, izdal je ital. general in bivši minister Lamarmora jako zanimiv spis, v kterem razodeva vse skrivnosti, kako se je ital i j a n sko-a v s t r i j sk a in prusko-av-strijska vojska 1. 1866 pričela. V tej knjigi je z živimi barvami opisana vsa ostudna pruska perfidnost v iskanji vzroka in prilike za vojsko in nepripuščenih sredstev za uničenje nasprotnika — Avstrije. Vstajo na Ogerskem napraviti — to je bila ena poglavitnih toček, krog ktere »se je sukalo pogajanje med Prusijo in Italijo. Prusija je svetovala Italiji, naj bi ona to nalogo prevzela in v ta namen obrnila se njena vojska proti našemu jadranskemu Primorju in drla skoz Hrvaško proti Ogerskem n, v tem, ko bi Prusi od gorenje strani Ogre k vstaji spodbujali (kar se je, pa brez vspelia, tudi res poskusilo). Lamarmora (ki je bil tistikat minister) je bil dosti pošten, da se ni hotel vdati zlobnim pruskim nasvetom.— In po takih, razodetjih hočeta priti kralj poštenovič in cesar Vilhem našemu cesarju pred oči ! In njunega prihoda se naši liberalci veseló ! Oh, domoljubje avstrijsko, oj, kje si doma ? Pač resnico govori francoski list »Univers", ko piše: „Prihod Vikt. Emanuela na Dunaj bi bil naj veča sramota, ki jo je Avstrija v tem stoletji doživela". Pa kaj marajo državniki dandanes za sramoto ! V Berlinu hitijo trditi, da se je Vikt. Em. prav sam, iz lastnega nagiba tje napravil, sicer pa da se ima njegovo potovanje na Nemško za nekaj, kar merodajne nemške kroge prav veseli.
Prve dni t. m. je bil nadvojv. Albreht v Postojni, kjer so zdaj vojaki k vajam zbrani. 3. sept. je bil z 155 oficirji v jami ; 8. t. m. pa je dal napraviti vsem vojakom veliko jamsko slavnost (Grottenfest).
—	V Ptuju na Stajarskem, kjer je tudi vo-
jašk tabor, je pa cesar sam vojake ogledoval. —	«
Nadvojv. Karol Ludo vi k je bil te dni z novo soprugo v Trstu.
V Trstu je nek Aleks. Dom nekako zaslovel, dasiravno je le — izdavatelj of-ficiozne „ Trie s ter-Zei tun g " -e. Ta gosp. Doni ni prav meščan, ampak le tržaški občini pripadajoč človek. Po tržaškem mestnem statutu nima pravice, za mestni zastop voliti ali va-nj izvoljen biti, po novi decemb. državni ustavi o cislajtanski pa se kaže, da ima ono pravico. Ko je lani videl, da je v imenikih volilcev izpuščen, prosil je, mestno gosposko, da bi ga sprejela v i-menik; ona pa tega ni storila. Doni se pritoži in prišlo je letos do tega, da je državna sodnija to stvar razsodila, in sicer Domu po-voljno. Pri vsem tem se magistrat in starešinstvo branita, Doma med volilce sprejeti, češ, da drž. ustava ni domače mestne ustave ovrgla, tor bi se moralo to storiti po postavodajni Poti, t. j., sè sklepom tržašk. deželn. zbora (kteri zbor je isti, kakor starešinstvo). Naš statut je več, ko vaša ustava" — pravijo tržaški očetje. — Vse to diši po federalizmu; pa disi le; sicer pa že vemo, kaj so Tržačani. Vsa njihova politika je lahon-s^a sebična politika. Ker se ne morejo za
zdaj še združiti z Italijo, skušajo si poste! jati doma, .bolje ko morejo; sami svoji ‘hočejo biti, kakor kako svobodno mesto ali San Marinška republika. — Tako tedaj je postal g. Dorn imeniten! Vsi centralistični časniki so na Domovi strani in vlada —-se ve da — tudi, federalistovski listi pa so na strani m. starešinstva, ker njega nameravanja ne poznajo. V formalnem oziru bi imelo z nabiti starešinstvo prav, da ne bi bilo že v drugi priliki priznalo oblasti te iste državne sodnije, ktere razsodbe noče zdaj izvršiti. — Mučenec Dorn je postavljen zdaj za ustavovernega kandidata v Belaku (za kmečke občine).
Hrvaški dez. zbor je z vsemi proti 10 glasom sprejel pogodbo hrv. in ogerske re-gnikolarne deputaci je. Proti pogodbi je bil Makanec sè svojimi privrženci. Vončina je Makanec-u očital, da on (M.) ve, česa noče, ali kaj bi hotel, tega da (M.) ne ve. In skor, da je taka. — Okoliščine so včasih res take, da »najbolje" zavira to, kar je »dobro". Mislimo, da nobeden Hrvat ne veruje, da bi bila ogersko-hrv. popravna ppgodba naj bolj a za Hervate, ali za zdaj ni bilo mogoče več doseči. Memo Rauchove od 1. 1868 kaže sedanja poprava pa vendar znamenit zboljšek. — To je bila naj važniša zadeva^ zarad ktere je sklican sedanji zbor.
Vnanje države, Španjsko. v Madridu imajo že spet novo ministerstvo. Kastellar mu je predsednik, tedaj voditelj vlade. Dvoje reči namerava nova repudi, vlada: Zatreti Karl iste (in v to se ima sklicati 150 tisuč mož reserve in oborožiti 500 ti-suč brambovcev, da se obleže in posede vse karlistovsko bojišče;) — in prizadevati si, da vnauje vlade republiko priznajo.
Nemčija. Nemški cesarjevič, ki ogleduje zdaj zvezno armado po Bavariji, ni hotel imeti dvornih kočij, ki mu jih je kralj ponujal. (To pomeni, da v Berlinu vedó, da bavarski kralj za prusaštvo ne mara).
Na Francoskem ne bo te dni nobenega nemškega vojaka več.
Razne crosti.
— Letina na Ruskem. — Na severni strani kerzonskega gubernija (ob črnem morji) je vročina letos tako pripekala, da so studenci vsahnili. Polje je tako revno, da nekteri še semena ne dobijo. Sena nimajo skoro nič, zato je pa živina nenavadno dober kup. Za 140-— 150 rubljev (à 1 gl. 62 kr. avstr, velj.) si poprej par volov komaj dobil, zdaj jih imaš po 40—50 na izbiro.
— Bdlunskega potresa nasledki. — Povedali smo že, da je potres v laškem mestu Belluno (ki je znamenito po svojej krasni, v klasičnem slogu sezidani cerkvi in po živahni kupčiji sè svilo (žido), voskom, živino, lesom) naredil veliko strahu, še več pa škode, o kteri danes lahko nekaj več povemo. — Mesto ima 16,477 prebivalcev in 2010 hiš. 23 je popolnoma razdjanih. Takih, ki so deloma že podrte, deloma pa tako poškodovane, da jih bodo morali podreti, je 178. Stauovanj, ki se dado še
toliko popraviti, da bo mogoče v njih stano-vati, štejejo 403. Pet cerkva je posutih, 28 pa več ali manj poškodovanih. 177 ljudi nima strehe. Umrlo jih je 8, ranjenih je bilo 28. — Ker sc je potres 5. t. m. sope* oglasil, gre verovati, da bo •omeneno mesto še kaj trpelo.
— Mesarsko klanje. — V volčanske fare pricestni vasi, na Ciginji, je 31. avgusta ponočnjak, ki je bojda vojak, nekega vdovca, o-četa več otrok, v krčmi na obrazu in na rokah tako razmesaril, da je strah. Pravijo, da mu je mož, kteremu je »šeškanje44 očital, pokazal mošnjico denarjev. To je osramotenega srbori-tega fan talinskega smrkovca tako razdražilo, da se je na omeneni način nad njim maščeval. Komisija je ranjenca že ogledala. Radovedni smo, kako se bo s krčmarjem postopalo, ker to se je godilo po polnoči, toraj ob uri, ob kteri bi bili morali beznico že zapreti. — Žalostno je in za nas Slovence kaj sramotno, da moramo skoro dan na dan o tacili surovostih poročati. Na mesti, da bi se vaški fantje ob nedeljah pošteno razveseljevali in krvavo zaslužene denarje prav obračali, si močijo nekteri grlo sè smradljivim žganjem, ter do-prinašajo v poznih, počitku odločenih urah hudobije, selli v škodo, občini in narodu pa v nečast.
— Velika nesreča. — Iz Podbrda nam pišejo: Danes smo imeli hudo nevihto. Že ob 3 zjutro je tako lilo, bliskalo in gromelo, da se je vse treslo. Ob štirih se privleče od juga grd oblak, tema nastane in kmalu potem trešči dvakrat zaporedoma v hlev Elizabete vdove Torkarjeve. UI1ÌÌ9 je kravo s teletom, enega prešiča in 17 ovac. Zgorelo je vse seno, žito, orodje in marsikaj druzega. Škodo cenijo na 2000 gold. Nesrečna vdova ima šestero nepreskrbljenih otrok.
i
— Mladoslovenci napredujejo. — Kedor noče tega verovati, naj bere dopis ,,iz Doline44 v št. 207 »Sl.N.*4 Tako neumno, tako surovo, tako pobalinsko nij menda pisal še noben list na svetu. KeUó pa je oča tega neslišanega dopisa? Po stylu soditi človek, ki je osem dolgih let po gimnazijskih klopeh hlače trgal, človek. ki se omikanim prišteva, človek, ki seje estetike učil. O čem pa piše? O dr. Tonkli-jevi mladosti! Da hi ga pred svetom očrnil, mu očita (cujte!). da je v prvi šoli v zadnji klopi sedel, da je kot študent na Dunaji okorno govoril i. t. d. Pričakujemo, da bo ta dopisnik še kaj iz dr. T. privatnega življenja na dan spravil. Takrat bomo brali, da se mu je v povoji nekaj človeškega pripetilo, da je kot deček po vasi tekal, da je časih celo padel in vse štiri od sebe pomolil. To bo veselje brati, to bo jux!
O uredništvu »Sl.N.44 molčimo, le to opom-nemo, da danes uže pozabi, kaj je včeraj reklo. Naj pogleda v »Sl. Nar.44 liste, meseca junija, če se motimo, pa naj pomisli, kaj je tačas pisalo o že tolikrat pogretem „mcsuu.
P o s 1 a 11 o.
Iz: Renč. (Konec) To petrebo sem pov-darjal med drugim, izrečno v nekem -poslanem" (41. 1. »S.“) z podpisom: »en duhovnik", kjer sem obžaloval, da se kat
zuačaj našega naroda kar nifi nikoli ne pov-Jarja, marvefi skorej popolnoma prezira, ter da si želimo lista, ki bi z modro politiko vsem kat. Slovencem vgajal, zraven pa neprestrašeno naše narodne pravice branil itd, in da naše geslo (je ali bi moralo biti): «Vse za vero, domovino in (njeno) omiko*. To stališče smo vsi mlajši narodni duhovniki pa noia brnel brez najmanjšega vpljiva ali kaeega pritiska od zgorej pov-darjali 1). Naš verni narod začenja sleherno delo zaupaje v božjo pomoč, in zakaj ne bi v zaupanju te pomoči na verski podlagi toliko važni pa tudi težavni posel :1 hrambo in dosego narodnih pravic ne opravljali? Kdor je kristjan ne le v besedi ampak tudi v dejanju se tega ne bode bal, kakor se tudi dejanski narodnjak ne sramuje kedar je treba narodne pravice branite in mu jih # doseči pomagati. —
Ker niste hoteli mojega in toliko drugih enakomislečih sveta ob novem letu poslušati, da bi na tej podlagi vsi združeni za mili narod delali in ker Vam je bila ena oseba nad vsemi, in ker se niste mogli ali hoteli nad osebnosti povzdigniti, češ, da bi z versko podlago onega moža toliko kot iz pol. druživa isključili, prišlo je ter je moralo priti do pred le odloženega razpona, kteri imate zarad Vaše breztaktno-sti in preziranja vere le Vi na svoji vesti. To je v kratkem razvitje mojega leliko umljivega prelaza iz tedanjega na moje sedanje stališče, kterega se hočem držati, dokler mi bode le krvca v žilah bila. Kar pa čenčate, češ, da šem jaz zdaj «Soči n naj-veči nasprotnik iu menda eden najizdatnej-ših T. priveržencev", vedite, da Vaših oseb jaz kar nič v srcu ne sovražim, 2) marveč Vas le pomilujem ; sovražnik pa sem le o-nega Vašega za narodovo vero in nravnost pogub ljivega razpor delajočega liberalnega načela, ki vero v javnosti po vsem odstranuje in prezira, in jo le še mi-lostivo pušče med zidovi v cerkvah, samostanih *) in farovžih ; in, če sen) res eden naj izdatnejših T. privržencev, sem ravno le zarad tega, (v njegovo notranje ne vidim in ga ne morem soditi, kakor vidite in sodite Vi !) ker se je postavil odločno na stališče, ki še vedno neprimerno veliki večini slov. naroda ugaja ; ravno tako bi bil tudi g. Caheja in Tropinarja (Dolenca) privrženec, ko bi se le na to nam priljubljeno in zelò koristno stališče postavila. Ravno tako je tudi bosa ona, da sem jaz kdaj v «S."
„mlado kurijo" naravnost napadal, (pokažite kje!) L. 1871 sem «Soči" in sicer meseca aprila (v 2.1.) o svojem slovovzetju iz P. le „eno samo poslano" poslal, (junija ali julija nobenega). V tem sem omenil, da mi nekteri gospodje, kakor sem slišal, na višem mestu (t. j. na višem mestu nego sem jaz) postavljeni — pa ne «mlada ku rija" — zamerijo, ker se preveč z narodno politiko pečam, misleči, da pri tej svoje duhovske dolžnosti zanemarjam, česar pa nisem nikdar, kakor mi lehko oba čč. gg.
1)	To sem še v dveh člankih posebno povdaijal; enega mi je vredništvo tako spakedralo, da mu je ravno nasprotno misel podtaknilo, drugega pa ni hotelo sprejeti. Glej 2. list ..Gl.* «Bodimo složni v geslu".
2)	Ker mi se borimo le proti in za načela, a ne kot vi za in proti osebnostim. Dop.
sedanji in prejšnji župnik spričujefca. H koncu še enkrat ponavljam, da sem bil, odkar se je sprožilo vprašanje, bodemo li stali tudi nadalje na versko indiferentnem ali ne rajše na verskem stališču, vedno za poslednje, ker se nisem bil nikoli zavezal, da bom vedno z vami v vseh in posebno v tako važnem načelnem vprašanji hodil. H čemu so potem zbori iu debate, ako se nima človek po svojem in drugih boljšem prepričanju ravnati? V tem vprašanju se nisem hotel ravnati po znanem svetnem pregovoru: «Video meliora, proboque, deteriora sequor", (t. j. vidim boljše, pa vender za hujšem hodim) marveč: «video meliora, il-laque sequor". (t. j. vidim boljše in zatem hodim). To je tedaj kratko pojasnilo, gospa «sneha," ktero si želela v svojem posled-njeiik (35.) listu od mene dobiti.
Za naprej pa te vljudno prosim, da me odkar se je naše in Sočanov stališče od mnogih strani pojasnilo, pri miru pustiš, kakor tudi jaz tebe. Ostani mi pri vsem tem zdrava, ter le pridno bobnaj naprej, ker tako si napravljaš marsiktero veselo uro, nam pa, kakor skušnja uči mnogo koristiš ! Zdravstvuj !
M. Valcs.
Iz Gabrije pri Vipavi/31. avgusta.— Ne morem si kaj, da bi na oni dopis, v 34. 1. «Soče" iz ajdovskega okraja (prav za prav iz grad iškega okraja ob desnem bregu Soče !) nekaj ne odgovoril, češ da sem jaz ravnal ob onem pokopu otroka A., P. proti svojim duhovskim dolžnostim. Jaz se nisem nikdar branil, — kar mi lehko vsi ostali verni moje duhovnije pričajo — otroka zakopati, niti mi je starašinstvo kakor si bodi cerkveni pokop prepovedalo, ker kaj tàcega mi ne more in ne sme prepovedati. Jaz sem le rekel, da otrok se mora (kam bi ga pa nek drugam shranili?) po našem katoliškem obredu če tudi z krajšim zvenenjem pokopati. Le kar se tiče občinskih zadev, t. j. kar zadeva plačo za zvonjenje in gomilo otroka, kterega oče nima še domovinske pravice v Gabriji, naj se ta pogodi, če je mogoče še pred pokopom, sè starašinstvom, ker občina, nò cerkev, vzdržuje zvonove iu nosi stroške mirodvora (pokopališča), pri kojega sedanjem popravljanji in razširjenji ima 250 f. stroškov. Zarad tega ima starašinstvo tudi oblast po svoji starodavni navadi tirjati plačilo za zvenenje in gomilo posebno od domovinske pravice neimajočih, dokler ti po neovrženi starodavni navadi prijemščine ne plačajo ali dokler se ne zavežejo, da hočejo plačati. Niste li Vi narekovalec onega dopisa g. M. B., kot bivši župan po vsi oj-strosti tirjal od slehernega ne le zvunaj-nega ampak celo domačega zakonskega para prejemščine, kterp zdaj prav za prav le Vi svojemu zetu A. P. branite plačati ; Pa ta zadeva ne spada v moj cerkveni delokrog, kar bodi le memogredò omenjeno; a da bi se bil jaz branil otroka pokat, obredu pokopati, je gola laž.- Iu če je občinsko sta-rašinstvo tirjalo za zvenenje in gomilo 10 for. kakor je bilo v redni seji od njega sklenjeno, to mene ne briga. Slo je prav za prav, (kar je tu tudi občinska ne cerkvena zadeva), bode se li zvonilo otroku
‘J) Po veselju, kterega sta «S.*
«Nar/,
nad
izgoanjem Jezuitov v Repnjah razodela, soditi tudi redovnim možem svojo liberalno ljubezen kaže. Ris.
A. P. tako dolge „cuge“ kakor drugim mrličem, ako bi se oče umrlega otroka oni znesek plačati branil. Pri nas je namreč navada, da se Škrat na dan, zjutro, opoldne in zvečer domačemu mrliču zvoni ; ker se pa jo oni oče res slehernega plačila branil, se je zato njegovemu otroku manj zvonilo, zvonilo se je pa vendar. Vse vaše obnašanje gg. zet in tast nasproti pravičnemu zahtevanju starešinstva, ktero se pa ni v cerkvene obrede in moje dolžnosti nifi vtikalo, (česar bi tudi ne pripustil,) diši jako po 2. glavnem grehu, v kterega slut-ju vas že davno vsa občina ima.
Drugi pot pa prosim zeta in očeta, ali ker ta znata le narekovati ne pa pisati čast. g. sina, J. B. v Gr., ne nosite več tako debelili laži v «Sočo", ali celo v Škofjo, kei vaše skopo obnašanje je vso občino razdražilo, nič manj je pa tudi mene žalilo, ker ste me hotli z zavijanjem «fakt" z našim za občinske pravice vnetim starašinstvom vred pred javnostjo osramotiti. Kar se pa onega zabavljanja tiče, da «jaz jem ,občinski kruh, in vince pijem", vedite da je tudi služim in zaslužim, kakor sleherni drugi v službi se nahajajoči duhoven. Vas gospodine, ki ste oni dopis po narekovanji vašega sicer bogatega pa ma-loradodarnega očeta, ne v ajd. okraji, ampak, ko že pred omeneno, zvunej tistega, skovali, pa opozorujem na stari narodni pregovor: Nehvaležnost je plačilo svetit", kako in zakaj, že sami veste! Toliko v pojasnilo, da ne bodo čitatelji onih, po «Soči" podanih debelili laži verovali.
S poštovanjem
ANDREJ MIHELJ l./iv vikar.
V	št. 207. «Slovenskega Naroda" se
nahaja dopis:	L Doline *) (o gonškem
kandidatu dr. Tonkliju), kterega surovost in perfidnost presega vse meje dostojnosti in ki ne najde para v časništvu celega sveta. Ker bi se preveč vmazal, ko bi se hotel v odgovarjanje takim nesramnim dopisnikom spuščati, izrekam tukaj le toliko,nia se ne vsilujem in ne «narivam" narodu, da me pošlje v državni zbor na Dunaj, ampak da prepuščam vse prosti volji goriških volilcev, naj si izberejo takega poslanca, kakor sneg a si želijo. Ob enem izrekam za lažujive in perfidile vse meni v tem dopisu podtaknene, mojo čast in moje poštenje kaleče čine in besede.
V	Gorici, 10. septembra 1873.
Dr. Tonkli.
*) Ktera «Dolina" mora to biti, kaže marsikak passus v dopisu. Izmišljeni kraj znaéi že tudi ves dopis.
O znanilu ik.
Naznanja se slavnemu občinstvu, da vsled odloka c. k. namestništva v Trstu 12. avgusta 1873 št. 8607/ITI je semenj v Nabrežini na dan 18. septembra t. L (levatemi četrtek) preložen. —
Županstvo Nabrežini, 1. sept 1873.