KATQLJSK CERKVEN UST.
, Danica" izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 pl. 20 kr.. za fetert ¡«'ta 1 pl. 20 kr. V tiskarnici sprejemana za celo leto H gl. 60 kr.. za pol leta 1 gl. 80kr..za 1 4 leta90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" dan popiej.
Tečaj XLV.	V Ljubljani, 30. kimovca, 1892.	List 40.
0 katoliški zavesti.
Slavnostni govor prevzvišenega gospoda knezoškofa ljubljanskega dr. Jakoba Missia v ljubljanski stoljni cerkvi o priliki I. slovenskega katoliškega shoda dné ;il avgusta 18112.
i Dalje.)
Taka je katoliška cerkev. Sedaj pa vprašani, je-li temu odgovarja naša zavest, zavest vseli tistih, ki se imenujejo katoličane? Poglejmo!
Med katoličani je dandanes prav dosti tacih, ki spoznavajo sjcer to ali ono resnico katoliške vere, in ki tudi deržijo to ali ono zapoved katoliške cerkve; a papež in škofje so njim popolnoma tuja reč. Kaj naj verujejo, kaj naj izpolnjujejo, določajo sami po svoji vednosti in po svoji volji. Oči vid no je, da tako ravnanje ni katoliško, in da ni katoliške zavesti v njem. Ker jedna izmed verskih resnic in verskih zapovedi, katero mora vsakdo spoznavati in deržati, ki po resnici in pravici hoče biti katoličan, je tudi ta, da imajo učiti vsakratni škofje, oziroma, da se ima učiti od vsakratnih škofov, kaj naj se veruje, in kaj naj sc izpolnjuje, da se doseže zveličanje. Beseda : „1'cite vse narode" — ta oblast ob jednem in ta dolžnost, od Kristusa naložena apostolom in njih naslednikom, velja, kakor ob pervili časih sv. cerkve, istotako še dandanes, in bode veljala, dokler bode imelo narodov, t. j. do konca sveta. Ni torej katoliškega verovanja, in ni katoliškega ravnanja, ki bi moglo biti neodvisno od vsakodobnih škofov in papeža, kot jedinih od Kristusa postavljenih posredovalcev v zadevi vere in verskega življenja. In čeprav bi kdo vse drugo veroval in vse drugo izpolnjeval, kakor veleva sveta cerkev, tajil pa to resnico in to zapoved, da moia namreč naša vera in versko naše življenje sloneti na Škotih zjedinjenih s papežem, in od
njih dobivati svojo smer, bi vendar tako vedenje ne bilo katoliško in ne zveličavno za večno življenje.
Ne veliko boljšega spoznanja o tem, kaj je katoliško, kažejo tisti, ki mislijo, da smejo škotje zaukazovati le to, kar je že itak zapovedano v božjih zapovedih, prepovedovati le to, kar je že tam prepovedano ali že samo v sebi greli. Ne, škofje niso postavljeni samo za to. da jedino le ponavljajo, kar jc bilo že nekdaj izrečeno: ne. da le kažejo kakor s perstoni na že obstoječe. Ne proglašajo samo nekdanjih zapovedi, ampak dajejo tudi sami novih, kakor jc. glede na vedno spreminjajoče se razmere javnega in zasebnega življenja, spoznavajo primerne in potrebne, da ostane tudi v novih slučajih in v novih položajih mišljenje in ravnanje naše v soglasju z vero in njenimi zapovedmi. Novi časi. nove potrebe, nove nevarnosti. Zato pa tudi nove postave in nove zapovedi. Te zapovedi in vodila v verskem oziru dajejo nam vsakodobno višji naši pastirji, kot od Kristusa postavljeni čuvaji in zastopniki sv. vere. Treba jih torej ubogati kot namestnike Kristusove: ubogati tudi tedaj, kadar nam dajo nove postave: ubogati tudi. kadar ne gre za reč že samo v sebi grešno, ampak sede od njih prepovedano. Ker dolžnost pokorščine ne veže samo takrat, ko je reč grešna in še verli tega prepovedana, ampak sploh, kakor hitro je djana pod postavo. Tudi takrat, ko se je dala perva zapoved na tej zemlji, se to ni godilo, kakor da bi bil strupen prepovedan sad in zato škodljiv človeškemu življenju. In bilo jc greh. prelomiti to zapoved in jesti od istega sadu. jedino le zato. ker je bilo prepovedano. Tako torej prava in pristna katoliška zavest ne išče izgovorov nepokorščine, rekoč: saj to ni greli; ampak kakor hitro vč, da je ta ali on**
reč prepovedana, oziroma zapovedana, ji to zadostuje. Ker greli je storiti ali ne storiti to. kar je prepovedano oziroma, zapovedano.
Pokorščina torej, to je prepotrebna in bistvena vez v katoliški cerkvi: pokorščina v tem, kaj naj w veruje, pokorščina tudi v tem. kako naj se ravna. V tej čednosti odlikovati se mora vsak katoličan. A jih je veliko, ki so ravno kar se tiče ravnanja po želji sv. cerkve, jako boječi, čeprav vsled tega. da je cerkev živeč med nami Kristus, ravnanje in mišljenje po cerkvenem duhu ni drugo, kakor ravnati in misliti po Kristusu liogu. torej največja modrost. A kakor rečeno, v tem oziru je mnogo katoličanov dandanes jako oltčutljivih in boječih, da bi se le ne zahtevalo preveč <wl njih — prizor nekako jednak. kakor če se «»troci boje. da bi oziraje se na očeta ali mater jih le nikakor preveč ne spoštovali. Natanko, natanko se zato preiskuje, niso li tu ali tam prekoračene meje cerkvenega delokroga. „To spada v politiko: pri tem cerkev nima nič govoriti.se kaj hitro sliši. In vendar tudi politika ni izvzeta od cerkvene razsodbe. Kato to? Gotovo je Bogu, ravno ker je Bog, vse podverženo: vse, vse, tudi politika. In gotovo velja tudi o delovanju politike: ..Kaj koristi človeku, čeprav ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?" (Mat. l<i. A Kristus je Bog: in kako naj ravnamo, da ne le ne pogubimo ampak da rešimo svojo in svojega bližnjega dušo, uči nas Kristus. Prav zato je Kristusu Bogu. in učitelju vsega človeštva, podveržena tudi politika, in se mora. ako noče keda» postati pogubonosna. vselej in v pervi versti ozirati na Kristusa. A Kristus uči nas po svoji cerkvi, in po njej nam kaže pravo in rešilno pot v večnost Zato mora politika, ako noče delati zoper Kristusa, in pri svojem poganjanju za časne naše koristi ne spraviti v nevarnost naše večnosti, ozirati se. kakor na Kristusa, tako na eerkev. njegovo namestnico.
Najmanj pa se sme politika odtegovati cerkveni razsodbi, ko se ima določiti, kako naj se ravna in kako naj se postopa, da se medsebojne razmere med cerkvijo in deržavo ne shujšajo cerkvi na škodo, da se ne kratijo cerkvene pravice, in da se zboljša in pospešuje javne versko stanje. Ali pa si li upa kdo terditi. da so poprejšnji sveti Oče prestopili svoj delokrog, ko so. glede na cerkvene razmere na Italijanskem, razsodili in napovedali tamošnjim katoličanom: .,Ne izvoljencev, ne volih ev:*4 ne eletti, ne elettori: t. j. naj se nikakor ne vdeležiijejo političnih volitev? Ali da so sedanji papež prekoračili meje svojega področja, ko so pred kratkim zaukazali katoličanom na Francoskem, naj pustijo na strani, kar jih loči, in naj se vsi postavijo na jedna in ista tla, da morejo potem tolik«» izdatneje, ker s skupnimi
močmi, braniti pravice sv. cerkve in pospeševati verske koristi svoje domovine ? Tudi politika torej spada v cerkveni delokrog, kolikorkrat se posredno ali neposredno tiče cerkvenih zadev, in nobeden zaveden katoličan ne more tajiti, da o sebi in svojih koristih ima pervo in zadnjo besedo — cerkev, in le cerkev, in da mu ta beseda mora biti sveta in vodilo za njegovo politično postopanje.
Bilo je torej popolnoma krivo, ko so n. pr. glede verske šole nekateri politiki rekli, da so sicer tudi oni za njo, vendar pa ne za tako, ka-koršno zahtevajo škofje. Bilo je krivo. Ker ka-toliško-verske šole — in za katoličane druge ne more, ne sme biti — katoliško-verske šole ni mogoče imeti brez cerkve: katoliška cerkev pa zopet ni mogoča brez škofov, katerih mesto je od Jezusa Kristusa samega postavljeno, in je torej bistveno, ne ločljivo od cerkve. Zato, kdor hoče katoliško-versko šolo, mora ali hoteti tako, ka-koršno hočejo škofje, ali pa je sploh noče.
Kakor je krivo tako ravnanje glede šole, tako je neko drugo, skoro bi rekel, smešno, če ne žalostno. Ima namreč političnih listov, ki, vsaj kader njim kaže, hočejo biti katoliški, vendar pa se ničesar ne bojijo toliko, kakor očitanja, da so jim merodajni škofje. „Oh. tega pa ne," zavpijejo na vso moč. kakor bi šlo za največjo nesrečo; in ne najdejo ne zadosti besed, kako zaterjevati, da temu ni tako: ne zadosti dokazov, da so „sa-mostalni." ( e pa vendar le rečejo kako prijazno tudi cerkvi in v soglasju s škofi — kar včasi mora biti že zaradi lepšega — sc zato malo da ne še opravičujejo; in ne, da bi njim njihovi nazori bili pravi, ker se vjemajo z višjimi pastirji; ampak nasprotno: pravi poudarek in prava znamenitost rečem zastopanim od škofov pride še le odtod, da tudi oni — samostalni — spoznajo in sodijo, njim priterjevati! Zares, čudno tako kato-ličanstvo, in prežalostno. ako se smatra za mogoče, biti s Kristusom in ne ob jed nem s Kristusovo cerkvijo: s cerkvijo in ne s škofi, na katere, kakor na svoje stebre, jc zidana. Ne. nikakor ni katoliško — mišljenje in ravnanje zoper škofe, ali le tudi brez Škotov; ampak, kakor so oni, v j edi nos t i s papežem, bistven in glaven faktor katoliške cerkve, tako se ta faktor tudi povsod mora nahajati, kjer gre za katoliško stvar, in se nikjer ne sme prezirati, kjerkoli se hoče biti in govoriti katoliški.
To je tako res, da tudi katoliški shod ni katolišk že zato, ker na njem zborujejo možje katoliške vere, ampak ker se zraven tega deržijo svojih škofov. Istotako se resolucije takih shodov, posredno ali neposredno zadevajoče cerkvene reči, morejo imeti za katoliške le toliko, kolikor njim ne oporekajo škofje, če prav so morda sklenjene
po ogromni večini ali celo soglasno. To treba poudarjati in pomniti zlasti dandanes, v parlainen-taričnib naših časih, ko le večina glasov vse odločuje, in ko se tudi v razprave rečij, tikajočih se cerkve in njenega stanja, hoče vrivati neki parlamentarizem, zahtevajoč, da ipso faeto mora veljati in postati merodajno, za kar je odločilo glasovanje. Proti takim zahtevam se moramo toliko bolj zavedati, da nikakor ni mogoče imeti „katoliških*1 shodov zoper škofe ali le tudi ne zmene se za škofe.
Sploh pa omenjam, da se more prav tako malo imenovati „dober" katoličan tisti, kdor se ne zmeni za škofe in duhovnike, ampak še celo čez nje zabavlja, kakor malo se more imenovati „dober" otrok tisti, ki se ne zmeni za svojega očeta ali mater in slabo o njih govori.
( Dalje napi.)
Petek
v življenji Krištofa Kolumba.
V	petek odjadral je Krištof Kolumb iz pristana „Palas," iskajoč nove zemlje.
V	petek opazil je važno gibanje magnetne
igle.
V	petek prikazali so se tropični ptiči: znamenje suhe zemlje.
V	petek zagledal je z rastlinami posejano morje: čudna prikazen na morji.
V	petek, 12. oktobra 1492 našel je Ameriko.
V	petek —isti dan — zasadil je križna novem ozemlji.
V	petek, 11). oktobra je pisal, da se misli poverniti v Kastilijo. To se je zgodilo ob določenem času in bil je z velikim slavljenem sprejet v Barceloni.
V	petek. l(i. novembra, našel je neki križ na zapuščenem otoku Marije Device.
V	petek. 30. novembra, določil je zasaditi križ v Port-Said-u.
V	petek, 4. januvarija, o jutranji zariji, je odpotoval nazaj proti Španiji.
Isti petek proti večeru pripeljala mu je Božja previdnost nazaj ubeglega kapitana Marina Alfonza Piron-a.
V	petek, 25. jan., preskerbelo ga je morje s svežo hrano.
V	petek, lo. febr.. rešil se je hudega viharja in zagledal Azore.
V	petek. 22. febr., dobi nazaj svoje reči, ktere so mu uzeli Portugalci.
V	petek. marca, vsprejme ga z velikim slavljenjem njegov sovražnik, kralj portugalski.
V petek, 10. marca dospe s sla vijem zopet nazaj v pristav Palas.
In koliko ljudi je, ki imajo neumne predsodke glede tega blaženega dneva, ki mora biti nam kristjanom dražji in ljubši od vseh drugih, ker nas spominja dneva našega Odrešenja.
La Kicreazione.
Modroversko kermilo zdrave omike.
(Dalje.)
X. Poglavje.
O podlagi cerkvenih verskih r a z s o d o v.
10.
Sv. pismo ne more biti sam svoj tolmač. Kdor mu to prednost svoji, si mora domišljati, da ga vsi jednako razume, da ne bo nikoli razponi zastran njegovih naukov. Ali skušenost sama sve-doči drugače. Vsi ločinarji so v vsaki dobi svoje zmote opirali na veljavo sv. pisma, ker so ga prevračali in zavijali po svoji zmoti.
Ouae indocti et instabiles depravant sicut et ce-teras scripturas. II. Petr. 3, 1(¡.
Omnes ex eisdem scripturis falsas afrjue fallaces opiniones suas conantur defendere. S. Aug.
Znan je distichon: Hic liber est, in quo qua»-rit sua dogmata quisque; Invenit et pariter dogmata quisque sua.
Ni čudo, da protestantje. ki si prilastujejo svobodo v tolmačenji sv. pisma, mnogotero verujejo, kar in kakor se jim zdi.
11.
Zastonj prestavljajo naši zmoteni bratje jasnost sv. pisma. Vse jih zavračam na sloveči stavek: „To je moje Telo:44 ter prosim, naj ga razjasnijo: Ali vsak mi ga drugače razlaga. Te besede, pravi Luter, pomene :
„Ta kruh je moje telo.44 Ne. to ni njihov pomen, pravi (Vingli. temne sledeči: „Ta kruli je znamenje mojega lela.44 Oba se motita, za verne Kal vin: te besede se po pravem tako razlagajo: „Ta kruh. kterega bote vživali. nima vse bi mojega tela: temne kadar ga vživate se moje meso z vami združi." Kako .sedaj? Ako je pismo tako jasno, zakaj si tak glaven stavek vse navskriž tolmačite? Cerkev so zavergli in zdaj po temi tavajo. „Hudobija je sama sebi lagala:" Mentita est iniquitas sibi. Ps. 2<¡. 17.
12.
Jasnost je dvoja. Perva je tako oči vestna in svitla, da je ne more omračiti noben predsodek, nobena strast, in da se kaže vsem ljudem jed-naka. Take baze je ona jasnost, ktero nam dajo naši čuti o kaki pred njimi nazoči stvari, o Ljub-
ljani. o Rimu: take baže je ona jasnost, ktera se blišči iz složnega svedoštva. na pri m., da je bil Fit Jeruzalem zmagal: take haže je jasnost iz stevilstva dokazov, n. pr.. da so trije koti triogel-nika jednaki dvema pravima, o čemur ni nikoli navskrižnosti.
I >ruga. jasnost je nižje baže. se rodi iz modre preiskave, iz ktere se podâ kakor učinek iz vzroka. Ali pri preiskavi se človek lahko moti. da derži, ako nima dovolj odlesk jasnostim za jasnost samo. Naši zabredli bratje morajo priznati, da pri sv. pismu ni jasnost perve haže. ker se ne morejo spraviti med sabo v glavnih rečeh : le druge baže jasnost, ktera izhaja iz preiskave, je mogoča. Ali ta preiskava, kakor skušenost priča, ni zmote varna. Treba je tedaj druge luči. ktera nam besede sv. pisma prav raz jas nuje.
13.
< loveški um ne more biti najvišji tolmač sv. pisma, ker prerad slepari. Vsi krivoverci so se menda deržali njegovega vodstva — pa so po tisočerekrati zašli. Saj sv. pismo ni izdelek človeškega duha. da bi bilo našemu umu podložno.")
„To govori Gospod Bog: Gorjé nespametnim prerokom, kteri za svojim Duhom hodijo in nič ne vidijo... Xeéimerno vidijo in laž prerokujejo, rekoč: Gospod govori, ko jih vendar Gospod ni poslal." **i Xe. tukaj ne obvelja svojeglavnost. Pregreha je. božji besedi podmeriti človeško.
Kako se vzgajajo morilci?
/1*«» Leonu Taxilu.»
( Dalje. »
Res je. da opravičijo prej omenjene besede, uganjajo z novimi vsakoverstne burke in zbijajo šale. Rekši. da ga hočejo peljati v neko votlino, primeta ga dva moža in ga veržeta skozi s papirjem zakrit obroč na zadcj ležečo žimnico. Vsesti se mora na stolec. ki je ves obit z zakrivljenimi žeblji, splezati mora do vrha lestvice, ki nima konca, ali pa mu pošljejo skozi život krepek električen tok s pomočjo iajdenske steklenice, z eno besedo, prostozidarji se norčujejo ž njim. kot hudomušni dijaki s kakim novincem. In to se godi pri vseh i čudnih» posvečevan jih. ki se vers«'- rugo za drugim, dokler ne dospe dotičnik na višje stopinje. Šale postajajo seveda čedalje manj vsakdanje, zato pa čedalje bolj strahovite. Brezbožne nauke zakrivajo se vsakovrstnimi brezmiselnimi obredi.
Frarnason. ki je ostal '-eli čas na nižjih stopinjah, spominja se sam-'» šal. ki so jih ž njim počenjali.
*iiimni> prophMia soripturae propna interpretatione non lit. N«»n «'nun voluntal»-humana allataesl ah-|uandoproph«?tia.sed Špiritu san<1o inspirait l<*uti >unt saiuti Dei hommes. Il P'tr 1. 20. 21.
Vac prophète insipientd>u*. -¡ui scjuuuntur spiritum su um et iti liti videni... Vidt-nt vana et divinant mendatium. direntes: ait OuimnuM < um Donunus non misent eus. Ececli. 1H. A. (>
Kedor pa je naposled dospel na višje stopinje, spomni se. kako so mu pri vstopu govorili o kazni za izdaje, o poslušnosti nasproti poglavarjem reda, o uporu proti vsaki cerkveni avtoriteti.
On premišlja besede, s katerimi ga je njihov (sciliceU „častiti" poučil: „Fanatizem je nezmisel, je prekleta zmota. Svoj izvor ima v verski eksaltaciji, ki je pameti nasproti in ki vodi k najškodljivejšim delom, v menitvi Bogu dopasti. Fanatizem je mora-lična zmotnjava. je bolezen duha, ki je — žali — nalezljiva." In dalje :
„Ako se v deželi razširi fanatizem, tedaj dobi takoj značaj in avtoriteto principa, na podlagi kte-rega so zdivjanci dali toliko in toliko milijonov obsojencev sežgati. Po analogiji zovejo fanatizem tudi goreče hrepenenje, spolniti svoje načerte. videti uresničene svoje nazore____ Vsa nevarnost je tu v zlorabi
besede, kajti brez fanatizma bi človek ne mogel stva-riti nič velicega... Toda boj mo se verskega fanatizma in borimo se proti njemu!..."
„Praznoverje je vera nevednih, boječih in celo učenih, koji — ker nikoli ne razmišljajo — se ne derznejo otresti jarma navade in predsodkov.
„Večina ver obstoja le iz praznoverja, čegar vzrok je bojazen in čegar posledica — fanatizem; le ta lahko povzdigne človeški duh, praznoverje pa ga samo poniža." Tako učijo framasoni.
Iz teh nazorov se da logično izvajati ta le sklep: Zavratni umor. zveršen iz političnega fanatizma je lahko veliko, zaslužno, hvale vredno delo. Ako pa izvirajo pravosodni čini iz vere. tedaj so sad „mora-lične zmotnjave." tedaj so „bolezen uma."
Berž ko se kedo oglasi za sprejem v ložo, tedaj je perva skerb. iztegati ga kolikor možno naglo vsake vere, kajti ravno vera zapoveduje spoštovati in ljubiti svojega bližnjega. Taki nazori seved? ne dopadajo kertovi družbi, katera zahteva članov, kojim zamore zapovedovati karkoli, bodisi si celo kako — hudodelstvo.
In da so si svesti, da novi učenec ne bode raz-trobil po celem svetu, kaj so ga v „loži" (bolje, „laži") učili, in da bi svet ne sprevidel ložinih lažij in obrekovanj. zato ga pouče o molčljivosti. da ta je njegova perva dolžnost. Novo sprejeti mora slovesno obljubiti in priseči, da ne bode nikdar nikoli izdal komu skrivnosti ki se mu zaupajo, sicer se zaveže, da je pripravljen. da se mu predere vrat.	(Dalj.- na?l. i
Kaj si nakopljejo sovražniki sv. Cerkve in
duhovnov?
Skušnja nam poterjuje resnico, da ljudje, ki so sovražni sv. Cerkvi, ki zasrainujejo njo in njeno du-hovstvo. ki zaničujejo njene obrede in zapovedi, kiji povsodi delajo pritežnosti ter ji skušajo škodovati, da postanejo taki ljudje prej ali slej nesrečni in navadno žalostno končajo. Ni potreba zgledov daleč iskati, dosti jih je blizo. kdor ima le malo spomina in oči. Zato pravi sv. Duh: „Qui diligit iniquitatem, odit animam suam." Kdor hudobijo ljubi, sovraži svojo dušo. <Ps. K» o.) To ni drugače mogoče, kakor da roka Vsegamogočnega. ki vodi svojo Cerkev in jo varuje do konca sveta, hoče pokazati, kaj da imajo bogotajci in zaničevavci njegove Cerkve že tu na zemlji v svojem življenji pričakovati. V dokaz temu
navesti hočem čast iti m čitateljem in čitateljicam dogodek. ki se je sicer že pred več leti zgodil, ki pa zasluži radi svojega prežalostnega konca vso pozornost in je radi tega ohranil svojo veljavo za vse čase.
Nekaj mladih ljudi sklenilo je v svoji prevzetnosti zasmehovati obrede sv. Cerkve, na vse možne načine odvračati druge od obiskovanja cerkve in karkoli mogoče spodkopavati vpljiv in veljavo duhovnega pastirja v dotični župniji. Njihovo pohujšljivo poče-njanje, žali. ni ostalo brez vsacega nasledka. Z obljubami časnega dobička in z drugimi sredstvi posrečilo se jim je kmalu, spraviti mlačnih, neodločnih kristi-janov na svojo stran in kal dobrega v njih prej ko mogoče popolnoma zatreti. Necega večera, ko so že precej vinjeni sedeli v gostilni, sklenili so izveršiti strašno bogokletno dejanje. Zmislili so si različne načerte. Jeden je predlagal to. drugi zopet kaj dru-zega. Nazadnje pa so se zmenili da se bode prihodnjo noč zbrala cela družba v hiši jednega sodruga. Ondi bodejo skupaj večerjali, potem pa se bo jeden delal bolnega in poklicali bodejo k njemu duhovna bližnje duhovnije.
Tako se je res zgodilo. Bila je temna, merzla jesenska noč Dež je lil in tulila burja, tako da ni bilo moči bivati izven hiše. Ob osmih zvečer prišli so dotični hudobneži skupaj, so se dalj časa gostili, potem še igrali in točno ob jednajstih lotili so se strašnega početja. Dva izmed njih šla sta kljubu ger-demu vremenu v župnijsko hišo in pozvonila. Cerkovnik jima je odperl in ju vprašal, kaj da želita. Tu mu odverne jeden njiju: „Jeden naših prijateljev je nenadoma zbolel in je izrekel serčno željo spraviti se z Bogom. Prosimo tedaj v njegovem imenu, naj bi berž ko mogoče prišel jeden duhovnov k njemu in ga previdil s svetimi Zakramenti za umirajoče."
Cerkovnik je obljubil, takoj vzbuditi jednega gg. duhovnov in takoj priti ž njim v zaznamnjano hišo in v dotično stanovanje. Nato sta se oba tovariša zopet oddalila in šla sta zopet v hišo onega, ki je bil prevzel ulogo bolnika in obljubil izveršiti strašno bogo-kletstvo. Več mladih ljudi bilo je sedaj v nekaki zadregi. Kajti večina njih je bila vendar le dobro vzgojena in zato niso bila njihova serca nikakor ne še popolnoma zakerknjena nasproti Bogu in njegovi kerščansko-katoliški Cerkvi. Mogoče, da so ravno sedaj še le sprevidili velikost te pregrehe in bogokletstva, kojega so namerjali izveršiti. Toda že je bilo prekasno se premisliti. Okno je bilo odperto in že so se slišali koraki po ulicah; že se je bližal duhoven s presveto popotnico, v tem ko je šel cerkovnik naglo prednjim, deržeč v eni roki svetilnico, v drugi pa zvonček. Tovariš. ki ju je čakal pri vežnih vratih, popeljal ju je po stopnicah, gori v drugo nadstropje. Naglo se je takrat vlegel mladi človek, ki se je bil v svoji nedoumljivi prevzetnosti odločil, delati se bolnega, na bližnjo postelj, med tem so pa njegovi tovariši — na videz žalostni in obupani radi njegovega revnega stanja, obkroževali ležišče Odpro se vrata in notri vstopi najpervo dotični tovariš, za njim cerkovnik in naposled častitljivi gospod duhoven, deržeč v svoji blagoslovljeni roki presveto Telo Gospodovo. A v istem pre-važnem trenotku, ko je stopil Gospod nebes in zemlje v hišo bogoskrunčevo, zadela je tega kakor blisk kazen in osveta božja. Ravno je služabnik Gospodov postavil presveti Zakrament v sobi na mizo, opazili so okrog postelje stoječi tovariši, da je ležeči prebledel, široko
in obupno odperl oči in padel nazaj na blazino. Zadel ga je bil serčni mertvud. Več ni mogel opraviti duhoven svojega svetega opravila. Zločestnik stal je pred svojim večnim sodnikom.
Janez Repič.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Divača. (Misij on.i Blagovoli, draga Danica, sprejeti naslednje verstice. Tudi fara Divača bila je tako srečna, daje od 10—1». septembra imela sv. misijon, ki sta ga vodila preč. gg. lazarista: Fr. J. superijor in Jan. M. od sv. Jožefa nad Celjem z mnogim vspehom. Divača je ena glavnih železniških postaj proti Terstu, kjer se steka tudi deržavna železni-a isterska. Komu bi bilo to neznano, ki se je vozil po železnici proti Terstu? Torej je jasno, da mora mnogo osebja na postaji biti, da šteje fara Divača blizo 7oo duš. akoravno je vas mala. ki se pa vedno s krasnimi novimi poslopji povekšuje in le edina podružnica sv. Trojice v Ležečah semkaj spada.
Cerkev bila je zidana 1. 16o:>. kuracija postala 1. 1785 in lansko leto pa župnija Kakor je sploh pri misijonih, je začetek malo bolj inerzel in neka t« p* le radovednost žene v cerkev: a gg. lazarista znala sta privabiti mnogo poslušavcev, jih prepričati in tako ogreti, da je bilo obhajancev v tej mali cerkvi čez (>00 in da je bil čas misijona prekratek. Gotovo še dva dneva bi bila imela zadosti dela. pa njihov čas je bil odmerjen. Ne samo domačini, ampak tudi železničarji so pridno dohajali ter opravili večinoma dolgo spoved, dokaz, da sv. misijon mnogo k-rist.i. Tako so tudi iz bližnjih krajev: Povirske. Rodiške m Vremske fare. Lokavske in Škocjanske kaplanij.- mnogi hodili poslušat pretresljive govore, ter iskat miru svoji duši, da, pri sklepu 1.*. ned. po Bink. dopoldne bilo je ljudstva za tri Divaške cerkve, in vendar vse mirno in spoštljivo. Gospoda misijonarja bila sta. kakor smo s prižnice slišali, prav zadovoljna s tem misijonoin, akoravno sta došla z neko boječnostjo. ker lju Istvo je precej merzlo, mlačno in lahkomišlieno oziroma duhovnega življenja; pa hvala Bogu. reči se mora. da so spoznali svojo nesrečo, ter sklep naredili, da hočejo zanaprej bolj skerbeti za dušo. Bog daj stanovitnost in vstrajnost v dobrih sklepih, da bi bih Di-vačani vsim drugim v lep spodbuden vzgled v k-r-ščanškem življenju. Hvala domačemu gosp. župniku Ivanu Narobe tu. da je kot skerben dušni pastir poklical Gospode misijonarje in mnogo za sv. misij«.a, za prelepi misijonski križ iz svojega žepa rado voljno daroval in sploh vse lepo vodil. Hvala gg misijonarjema za njune prepričavne nauke, za neumorni trn 1 pri spo vedo vanju, za prijaznost in ljubeznjivost do vsih. Bog ju blagoslovi povsod, kjerkoli bo de ta hodila, ter dobre vterjevala. terdovratne pa spreobračala Bog daj, da se vidimo zopet čez «Ive leti pri duhovnih vajah! —
Iz Dobrepolj. Farna cerkev sv. Križa na Vi lmu v Dobrepoljah dobi po trudu in jirizadevanji čast. gospoda pervega kapelana in administratorja Julija < uka krasen, nov. križe v pot. To bode gotovo mnogo pripomoglo k povzdignjenju prave pobožnosti. Vsaka podoba stane z okvirjem vred 100 gld. Ljubi Bog po-verni stotero vsem blagim dobrotnikom!
V nevarnosti pribežimo k Boga in Svetnikom! Strah pred kolero, grozovito šibo božjo, je
vtemljen tudi med Slovenci, ker nas uči preteklost, da je ona tudi po naših krajih že večkrat hudo razsajala. Slovenci pa niso le vsigdar slušali danih naredb v omejenje in zatiranje te neznane morivke. temveč so tudi vselej kot verni kristjani prosili Boga pomoči po priprošnji Svetnikov, ktere v ta namen že od nekdaj posebno častč. Gotovo je tudi ravno zato po Slovenskem precej cerkva pozidanih onim Svetnikom v čast. kterim se še posebno priporočamo za odver-njenje kužnih bolezni. — Brez dvoma so tudi Vipavci pred kakimi 250 leti — ali po kaki obljubi, storjeni ob času kužnih bolezni, ah pa v odvernjenje istih sploh — pozidali v Podberjih pri Št. Vidu v čast ss Kozma in Damijana, ss Roka in Sebastijana prostorno in kaj lepo zidano podružnico, v kteri so se zbirali k službi božji, in prosili Boga odvernjenja kužnih bolezni.
Dne 20. avgusta ls85 pa je grozovita nevihta, ktera je tukajšnjemu ljudstvu še vedno v prežalostnem spominu, provzročila tolik naliv, da je ona cerkev za kake 3 čevlje bila z vodo napolnjena, zunaj pa z raznim zasipom krog in krog zasuta; vsled te nezgode je cerkev toliko terpela, da je od takrat bilo nemo goče v nji im« ti službo božjo, in v tako žalostnem stanu je ta cerkev še danes. - Lastnega premoženja, s kterim bi se cerkev popravila in prenovila, ne premere; in kakor ljudstvo poprave želi. bo ono zamoglo le malo pripomoči, ker ga tarejo leto za letom slabe letine, razne tertne bolezni, kterim se je letos pridružila še nesrečna toča. ker terpi pomanjkanje in revščino.
Verni katoliški Slovenci! Sporočila od raznih strani nain zopet naznanjajo, da se nam bolj in bolj bliža kolera, strašna šiba božja. Priporočajmo se Svetnikom v njih priprošnjo za odvernjenje te šibe božje! In ker je ravno tem Svetnikom v čast pozidana cerkev v Podberjih. sVlenilo se je, to cerkev zdaj zopet popraviti in prenoviti vsaj toliko, da se bo zamogla v nji opravljati zopet služba božja. Teh poprav pa ne zmore sama domača farna občina, ker jo pomanjkanje tako občutno stiska in tare. Prosim toraj prav lepo tudi pomoči drugod! Pomagajte, verni Slovenci, po svoji znani dobrosrčnosti, vsaj gre za čast božjo, češenje Svetnikov! — Vsak. tudi majhen dar se bo s hvaležnostjo sprejel in vestno v ta namen porabil. Gotovo pa bodo tudi za vsacega posameznega darovalca pri Bogu prisili ss. Kozma in Damijan, ss. Rok in Sebistijan. da jih Bog obvaruje kolere in druzih kužnih Ijolezni. in da jim njih darove bogato poverne tu in v večnosti!
Doneske hvaležno sprejema podpisani in tudi vredništvo „Zgod. Danice/
V Št. Vidu pri Vipavi v dan ss. Kozma in Damijana 1 >02.	Janez Demšar,
župnik.
Propaguiiriiiio pismo na amerikaiiske
škofe.
Kardinal Ledochouski, predstojnik propagande, je amerikanskim škofom poslal pismo. Naslovljeno je na kardinala Gibbonsa in se glasi sledeče:
„Velečastiti gospod!"1 S pismom na vse nadškofe in škofe Združenih deržav. poslanim v imenu sv. kon-gregr>cije 3. maja t. 1. o prevažnem vprašanju farnih šol. ki so bile takrat vzrok resnih prepirov, Vam na-
znanjamo, da svetujejo udje sv. kongregacije, da naj nadškofje v bodočem shodu skerbno iščejo sredstev, s katerimi bi se zadostovalo verskim potrebam onih katoliških otrok, ki izven cerkvenih šol tako mnogo-brojno obiskujejo deržavne šole. Vsi hvalijo krepostne in velemodre prelate, ki vladajo njim izročena cerkvena okrožja. Pričakujemo od njihovih razsvitljenih duhov najobilnejega sadu glede vzgoje mladih katolikov. V tako resni zadevi, ki se tiče vsake škofije, bi pa bilo želeti, da bi se najpreje nadškofje s svojimi škofi prav natančno posvetovali. Ko so se doveršila posvetovanja škofov, se bodo pogajali nadškofje lažje, storjeni sklepi pa bodo toliko važnejši, ker so jih sklenili s sodelovanjem svojih bratov. Tako naj bi se godilo vselej, kadar imajo nadškofje ameriške lju Jovlade svoje shode. Dasi taki shodi ne delajo nobenih cerkvenih postav, če vrede predlagane nasvete, bodo sklepi vendar bolj modri, ako so se prej posvetovali z onimi, katere je v Vaši deželi določil sv. Duh, da vladajo njegovo Cerkev.
Dovolite, da se kot škof z vsemi škofi Združenih deržav veselim čudovite sloge, ki vlada med vsemi članovi in zagotavlja v Vaši prosti deržavi cerkvi obstanek in tudi olajšuje njen napredek. Prav iz serca molim k Bogu. da Vas še dolgo zdravega ohrani.
Dano v Rimu v propagandini palači 31. julija 1802.	Ledocho\vski, kardinal.
Razgled po sveiu.
Nemško. Pr*-Lestant dr. Maks Oberbreyer v Lip-siji v čverstem spisu zagovarja dopuščenje jezuitov na Nemško. Mož govori prav priljudno in v duhu resnice o tem redu, ne pa kakor marsikteri ignoranti, ki imajo polne usta „svobode,-4 pa polno serce sovraštva zoper red, čegar ime jim za psovko služi, ker so se od judov tega naučili. Sram jih bodi!
Antikrist v Parizu. Pretekle dni so se framasoni v Parizu zopet hudo repenčili. Nekemu profesorju Degnaire-Grobel-u so framasoni na Francoskem še vse premehki, vse premalo tirjajo od vlade, vse premalo se po deželi razširja zoperkerščanstvo. V framason-skem shodu (konventu) je ta srakoper modroval tako: Sola ostani nobenostranska, deržava naj ne bode nobenemu verstvu dovolila priveržkov, verska znamnja morajo zginiti iz sodnijskih soban, iz javnosti. Deržava si ne smč na svoje stroške zderževati verskih prostorov. dušnih pastirjev, služabnikov kakoršne koli vere, ne na svojih ladijah, ne na svojih licejih, ob kratkem: v šolah začeto posvetnjaštvo se mora iz-veršiti v vsih očitnih napravah Terdo policijsko postavo hoče ta frajmavrar imeti zoper verski predštev in zoper konkordat (zvezo z Rimom). Pa še ni dosti: potrebna mu je postava zoper pravice verskih združevanj, za poravnavo župnij in enacih zadev, da se zatre posost-vo „mertve roke." — Taka je svoboda, prostost, bratovstvo, ktero razširjajo framasoni, namreč popolna sužnjost! Ali se ne kaže temu podoben duh tudi že pri nas, — sedaj posebej v ropotanju zoper bivši katoliški slovenski shod po liberalnih listih in drugod!
I. Br&tovske zadev«
molitvenega apostoljstva
Nameni za mesec oktober (vinotok ) a) Glavni namen: Eksercicije (duhovne vaje.) (Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII.)
Leta 1890 so zastopniki duhovščine papeževega rojstnega mesta Karpineta prišli k sv. Očetu Leonu XIII se zahvalit za duhovne vaje. ki so jih dali tukaj obhajati, namreč v Karpinetu. O tisti priliki so Leon XIII odgovorili tako le :
Mnogo že sem storil o svojem papeže vanju za svoje rojstno mesto. Dal sem napraviti občne vodnjake, zidati šole. delati na novo cerkve. Toda nič od vsega tega me tako ne tolaži, kot da sem pre-skerbel karpinetski duhovščini tolažbo duhovnih vaj. Dolgo rasa dvomil sem o načinu svojega duhovnega življenja; rabil sem mnogo duhovenjskih knjig. Toda ostal sem nezadovoljen, dokler nisem dobil v roke eksercicijske knjižice sv. Ignacija. Tedaj sem vskliknil: „To je knjiga!" rVže podloga sama zadostuje, spre oberniti celi svet."
„Človek je vstvarjen. da hvali Boga. svojega Gospoda, ga časti in mu služi ter tako otme svojo dušo; in vse drugo na poveršji zemlje je vstvarjeno zarad človeka, zato da mu pomaga doseči njegov namen, za kterega je vstvarjen. Iz tega sledi, da se mora človek teh stvari v toliko posluževati, v kolikor so mu koristne v dosego njegovega namena, in v toliko se jih znebiti, v kolikor ga pri tem ovirajo. Zatoraj je potrebno, da postanemo popolnoma ravnodušni gledč vseh stvarjenih reči. kolikor je to namreč v močeh naše proste volje, tako da ne bodemo zdravja bolj želel nego bolezni, bogastva ne bolj nego revščino, časti ne bolj nego zasramovanja, dolgega življenja ne bolj nego kratko, in tako dalje tudi v vseh druzih stvareh, hoteči in želeči edino le ono. kar nas bolje vodi do cilja, za kterega smo stvarjenih
To je podloga, načelo in temelj duhovnih vaj. Na vsak način so te besede duh in življenje, ter zadostujejo popolnoma, ako se prav ravna po njih. spre-oberniti celi svet: poklicati one. ki so v daljini; priklicati one nazaj, ki so se zgubili; spraviti one naprej ki so na potu. in one ki korakajo naprej, provesti do konca.
Da pa se te besede spolnjujejo po besedah in po resnici — kajti nikakor ne zadostuje, vedeti voljo Božjo, temuč treba jo je tudi spolnjevati. Zakaj, ne oni, ki slišijo postavo, temuč oni. ki jo spolnujejo. bodo opravičeni. Duhovne vaje pa vspešno delajo na voljo človekovo One nam kažejo škodljivost in ger-dobo. hudobnost prestopljevanja božje postave, greha. Iz vzgledov grehov in grešnikov in kazni zanje in iz bistva greha samega objasnijo nam, da je za človeka zlo in škodljivo, zapustiti Boga. svojega Gospoda. Kedor se umakne s tal, na ktere ga je postavil Gospod, njegov Stvarnik, mora se zgubiti. In ker smo vsi zapustili svoje stanje, tedaj bode nasledek tacega premišljevanja povemitev k Bogu po kesanji, spovedi in pokori.
Duhovne vaje kažejo nam, da je mogoče hoditi po poti, ktero smo spoznali, da vodi do Jezusa Kristusa, ki pravi sam, da je on pot do resnice in do
luči. Res. pokažejo nam te duhovne vaje lahkoto in ljubeznjivost take poti v sreči in nesreči, v miru in boju. kakor tudi konec in zmagoslavje in pa izgle 1 življenja in terpljenja. smerti in vstajenja Jezusa Kristusa.
Sicer so to čisto znane reči, toda zavoljo tega niso nič manj blagonosne. In k temu mnogo pripomorejo ravno duhovne vaje. „Te pobožne vaje so sicer že same na sebi čudovito pripravne," pravi papež v slovesni buli. „duhove razsvetliti in serce ganiti * Kakor namreč telovadba oživi u^osno življenje m ga vterdi. da ložje premaga bolezni, ter zatre kali zlob nosti,tako so tudi duhovne vaje prav pripravne, človeka odtegniti poželjivosti in ga oberniti proti dušnemu življenju. One mu preskerbč nadvlado nad telesnim« počutki in ga napolnujejo s svetimi nagnjenji, razsvetlijo mu um z resnicami blagra in ga k le t» in naklonijo.
Stalno in resno premišljevanje resnic Gosj**lovih ki ostanejo večne, njegovih l»esedi. ki ne lx*lo minil»* ozir na primer in vzgled Jezusa Kristusa, ozir na n*d»* in na večno življenje, ozir v svoje lastno serce. ki j" s tem vedno v zvezi, so čisto primerne, priganjat i človeka. da se sam ravna po resnici in po besedah <;•»-spodovih in odstranujc od sel*? vse. kar j*i temu nasprotno. ter se ravna po vzgledu <Mres.*nikoveni in na tak način premaga samega sebe in se tako mvn i. da nima nikakih izvanrednih poželenj več. temne da ga vodi samo še ozir na cilj in na konec*
To je nainen duhovnih vaj. katerega so tisočkrat in tisočkrat dosegle, notranjega človeka okrepiti in ga pustiti, da {>ostane celi mož. ki se ne ziblj*» k« t otrok semtertje in se ne pusti pr* naša ti vsakemu vetriču novih naukov, in se ne pusti vjeti s vsako zvijačo in zlobo zmote Tako moč in tak vspeh dobde so duhovne vaje pred vsem o«.I usmiljenja Božjega, ki jih je v današnjih slabih časih poslalo kot posebno vspešno sredstvo ter združilo ž njimi posebne milosti, ki so posledica zaslug in priprošenj sv. Ignacija. Tega se je namreč Gospod posluževal, da je sporočil čl«»-veštvu te milosti. Duhovne vaje dobile so to moč tudi po zasluženji in priprošnjah nebrojnih onih duš ktere so eksercicije rešile in posvetile, in pa blagoslovu sv. Cerkve, s kterim le-ta priporoča vselej milost Božjo svojim vernikom.	iK»ii»- ua>l.i
Molitev.
Gospod Jezus Kristus! V e hnosti z oniin božjim namenom, s katerim si sain hvalil Boga na zemlji v svojem presv. Sercu in ga še zdaj hvališ brez konca v zakramentu sv. Rešnjega Telesa po v se in svetu, in v posnemanje presv. Sera* brezma ležie Device Marije. Tebi darujem danes vsak trenotek vse svoje namene in misli, vse čutila in želje, vsa dela in besede. (100 dni odpustka «-nkrat Iia lan Lun XIII. 1885. j
Posebno pa ti jih darujem za razširjanje sv. duhovnih vaj. kakor tudi za vse zadeve, ki so priporočene udom molitvenega apostoljstva v tem meseu in današnji dan.
0 sladko Serce mojega Jezusa, daj, da te vedno bolj ljubim. Amen. (Vsakrat 300 dni odpustka in če se vsak dan moli, enkrat v mescu popolen oipiist*k. Pij IX, 26. 1. 1876.j
Sladko serce Marijino, bodi moje rešenje. (Vsakra 300 dni odpustka. Pij IX 1852.)
Sv. Jožef, orijatelj najsvetejšega Serca. prosi za nas. 11 dni odpustka .*iiferaT na -lan. Pij IX IS 74.)
Sv. nadangelj Mihael, sv. Bonifacij, zvel. Peter Karozij. prosite za nas!
bi Posebni nameni.
1. S. Bemi&ij. Ta in .sak dan me>«a vse prošnje. ktere so že «<_'laš»n* a ne >»• objavljen»*, kakor tudi v»- nenadoma potrebne pru-m»-. I>rkev na Kran« o<kem. Priserfna zahvala Bogu za poljske pr.deike. Milostno odv**rnit» v ko'e,»*.
•J Roženkranska nedelja, Duh molitve /a nas ras, ki si n»- v- p«.!:. n"i. Vifj»duhov-ke -kerbi Sv. < »feia. Oni ki najbolj potrebujejo i! o! 11 v»*.
;; Oba Ss. Evalda. Severna N«m<i|a. Blagoslov za šolsko leto. ki te prifelo. Katolišk«- dna~k«- zvez^ in društva. Hudo l*»!ni.
» S. Frančišk Asiškl. Bedovi teua svetnika. Cesar avstrijski. Podporniki molitvene«« apostoljstva. Zaničevanje sveta in nebeško miši jen te.
r>. Zvel. Marija Frančiška od svetih 5 ran. Pobožnost k sv. ranam. Tretji red. Bridke skerbi. kako se preživiti.
♦». S. Bruno. Terden odpor proti dandanašnjemu neverstvu. Budo «>br« kovani duhovni. Mnogo odpadnikov in zapeljanih.
7. S. Julija. Vodstva ¡n urne mori višjih dekliških šol. Mir mnogim družinam. Svet v težkih razmerah in zadevah.
i Dalje nas L i
11. Bratovske zadeve N. 1). Gospe presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. Ij. G. presv. Jezusovega Serca sv Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varbov in vsih naših patronov. Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje. umore in samomore, odpad, in brezverstvo. prešest-vari m vse nečistosti. sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne f,r» _»«-he. — N«-ka sorodovina za blago edinost med seboj.
Zalivale
č.a>t m hvala Božjemu Serru Jezusovemu in naši ljubi Go* sp» | /a uslišano prošnjo in molitev.	Nežka.
Na-1 Ijuhi (»o-jjej presv. Sena. Mariji I), na BrezjájSn na I>..|.'-..vi sem >»• v hoN-zm ¡»ii|'Oio«'a!a in pomor dosegla, za kar na/nantam lío-.-n in preljubi Mariji I). preserfno zahvalo.
M. K.
Namenila »em >»•. naznaniti po Vaši cenjeni ..Z*/d. Danici." ila -e-ii bila vselej uslišana, kadar >«*ni se izločevala priprošnjam pr»-sv»-;»- l.urške Matere Božje. Mnogokrat sem št fula in molila. k<. -.tro. i /•■ >pa!i : >p!oh kadar mmm bila v najvefjih zadregah, s. :n mohia x l.urški Materi Božji, naj m»- ona varuje vseh nadlog, in : i avno priznavam, da lena njeno pnprošnjo sem bila rešena v-.kda-- i/, najhujših sti^k.	Kat. Mlakar.
Listek za raznoterosti.
Ljubljana. «Pervi slovenski katoliški in 11) •* g • ► v i n a s p r o t n i k i. i I lopisnik iz j - I sl »v»*nski katoliški sii»»i primerjal z blagim •lenim de'etMin in «»le tal mu veliko sadú. Ta
> n • B- -so 11' »v-
primera s. vedno bolj i^^rjuie K-» je bil Zveliflft pn"'? nT»v.-*\ j.- bil«. vs*'1 pu» Koneu. kar je bilo slabe v« h - v Jeruzal -mu. Her«.dež »I tistega trenutka ni
imel vesele ure več; le ko mu je Satan navdal nesrečno misel: nebeško Dete umoriti, je bil potolažen, kakor se bere v razodenjih častitljive Marije od Jezusa. („Staat Gottes," 2. Bd. str. 493j Ta Herodež dandanes ni drugi, če ne tisto prostomišljaštvo, laž-njivi „liberalizem." Tudi ta nima nič več pokoja, odkar se je slovenski katoliški shod tako lepo in častitljivo doveršil. Po vsih krajih in kotih liberalizem iztika, kako bi umoril novorjeno dete. namreč zaterl sad bivšega katoliškega shoda. Kaj vse v ta namen počno Jibreževi" hlapci! Celo v Bosni se trosijo neumne laži. n. pr., da so prevzvišeni škof vsi duhovščini poslali list. s kterim se naroča, da naj vsi nezaupnico podpišejo „Slov. Na rodu.u Ta časnik sam pa je do zadnjega z vso svojeglavnostjo tt-rdil in povdarjal iz-mišljenost, da ste razposlani dve okrožnici (ali celo štiri) v tem pomenu, da naj gg. duhovni pošiljajo za-ujanice premilostnemu gospodu knezu škofu. Kdo vender bi tako modremu in ponižnemu višjemu pastirju kaj tako brezglavnega pripisovalida bi zahtevali, naj jim zaupnice pošiljajo? Premilostni gospod knez in škof imajo brez tega pri vsem obrekovanji liberalnih sovražnikov toliko zaupnico, da jim je nespremišljeni podpihovavei pri vsem svojem hudomušnem počenjanji nikoli ne bodo spodkopali. — Ne dosto tega. so pa menda nekteri liberalni poslanci tudi še v zadnji seji deželnega zbora udrihali po knezoškofu! Ne zavidajte liberalcem spominka, ki so si ga s tem sami sebi postavili!
V	tolažilo vernim Slovencem pa modri možje napovedujejo, da ravno mnogo nasprotvanje kaže. da je stvar Bogu draga in je upati prav dobrega sadú. Koliko lagoja je bilo zarad razglašenja „brezmadežnega spočetja" in „papeževe nezmotljivosti!" Pa kaj so s tem dosegli?
Umeri je pii sv. Lorencu preblagi g. župnik A. Hočevar. Bog mu daj večni mir!
Blagi gosp. Andrej Gregorio, c. kr. sodnijski zdravnik v pok., je 27. t. m. nagloma umeri. Bog mu daj večni mir!
V	Uršulinski cerkvi bode prihodnji četertek, 6. t. m., opravilo bratovščine presv. Rešnjega Telesa, to, je zjutraj ob 5ih slovenska pridiga in sv. maša z blagoslovoma, ter skupno sv. obhajilo.
Dobrotni darovi.
Zi 11 i jašku mizo: Dobrotnik, da bi se ga dijaki v molitvi spominjali. 5 gld. — Č. g. kapi. J. Gebašek 5 gld. — Č. g. župn. M. Tavčar tO gld. — Star dobrotnik in prijatelj ñO gld. — Gosp. Oros. Dolenr lit gld. — G. Bibnifek ó gld. Dr llonžičel^K gl. Dr. Jaitóifel^l "hb -^(iosp. K. Ks. G. 10 gld. — Aeimen. 1 gld.
r J'rjutoru: Neim. 50 gld.
Za sr. Diliiixiro: Iz Bibnice po fast. g. kaplanu Zakrajšku :'»."> gld. — Neimen 00 gld. — Iz Poljan po f. g. kapi. J. Cebašku :'.! gld. — ('".. g. žup. Kropski M. Jereb ."> gld.
Zi Mu rifa n išči-: V. f. g. žup. V Majer 10 gld. — Preč. g. dek. M. Kožuh ."> gld.
Zi rarhi■ Ifožju/a ijrulm: Neim. D' gld.
Za razširjani» sr. rere: Neim. OO gld. — C. g. L. Božman I gld. \ kr.
Zi fhiorili-t r I*,/. tttuku: Neim. 1.) gld.
Za rstiiMoriti r stalile in n-rji r> ziih m < rr no. jizuitor r Ljab-i)ii ni w it 11 »i/a n j< ya „jn-orizorja•• Neimenovana ó gld.
Zi na,¡. ,tr> /miši misijam : Z Gorenjskega po ilij. Br. 2 irld.
Z, m '■-■{jonski fntri !,< : P. J. I.iensb. 1 gld. 10 kr.
Za oír. misijt,,,: Neim. ">0 gld.
Za misiji,,n- r Aziji: Neim. ."K) gld.
Za misijam r Hulifariji: Neim. ">o gld.