Kar se Anžek ni učil, tudi Anže ne zna. Poleg verske oilgoje je privaja k pokorščini poglavitni nalog družinski odgoji. Tukaj v družini je oče, je mati perva oblast, in če je družina dobro vrejenn, gre ta versta od naj starejšega do naj mlajšega otroka. Pokorščina izvira iz veljave in spoštovanja. Spoštovanje otrok ima v naravi svoj vzrok, otrokom je prirojeno, čutijo namreč telesno ia duševno prcdnost staršev mimo svoje, k njim pribeže, kedar strah napada njih serce, le k njim gredo, kedar potrebujejo nauka in sveta, in beseda starišev je otrokom božja beseda. Otroci tnorajo ubogati. S tem se odvadijo slabib navad in vsajajo se jim dobre, ne da bi se otroci zavedali, nzakaj". 0 privaji k pokorščini strinjajo se skoro vsi pedagogi. Kant govori o tem tako-le: nOd začetka mora otrok slepo ubogati. Nenaravno je, da otrok gospoduje s svojim vpitjem, in da močneji uboga slabejega. — Otroke razvadijo, ako jim po volji store. To se godi tako dolgo, dokler so starišemza igračo, posebno pa ta čas, ko začnejo govoriti. Iz te razreje pa izvira velika kvar za vse življenje". Nepogojna pokorščina je nezrelemu, nespametnemu otroku neogibljivo potrebna. Bila bi naj večja nespamet in neodpustna slabost, ko bi stariši skušali male otroke nagibati v pokorščino s tem, da bi jim razkladali vzroke, ali celo prosili ali pregovarjali jih, da bi to ali uno storili, to ali uno opustili. Stariši, ki otroke tako odgajajo, da jim vse na široko razlagajo, kedar od njib zahtevajo pokorščino, dobe sirove in hčere, ki si dovoljujejo vse niogoče napačnosti do starišev, ki jim jezikajo, in neskromno od vsakega povelja hote vediti vzrok in izgovor, n. p. ntega ne vem, zakaj bi to storil?" Ti so odgojeni a la Rousseau. Vendar pa sam (Ruso) na drugem kraji piše o tem tako le: ,,Kaj je vendar bolj zopernega, bolj proti vsakemu redu, kakor uporen otrok, kateri vsem okoli sebe hoče ukazovati in si priderzne zapovedovati tem, brez katerih pogine, ako ga le zapuste. Kaj je bolj nespametnega, kakor če slepi stariši to termoglavnost odobrujejo, otroka še celo vadijo, da je trinog naj pred strežnicam, po+eni pa tudi njitn samim. Niemejer daje o tem ta-le pravila: Otroci morajo od pervih let spoznavati, dajevolja njih gojiteljev močneja od njih, in da ga ni sredstva, da bi se ji odtegnili. Ko otiok rase na letih in pameti, naj bode tudi zapoved gojiteljeva podobna svarjenju dobrohotečemu. Otroku zapovedujemo, dečku dajemo vodila, mladenču svetujemo in njegova pokorščina naj prihaja bolj in bolj iz lastnega prepričanja in svobode. Natanjčna naj bode tedaj pokorščina! Beseda, pogled in otrok mora ubogati brez obotavljanja: ,,Oče so zapovedali, mati so takorekli", več ni treba. Da se pa otroci privadijo take pokorščine, treba je: a) Pri odgoji naj bode v družini naj večja edinost. Stariši morajo medsebojno spoštovati povelja, katcra dajejo otrokom in delati na to, da se spolnujejo. Kar oče zapove, to mora niati spoštovati, kar je rnati zapovedala, to mora oče varovati. Otrok, katerega je mati kaznovala, naj ne najde pri očetu zavetja, ravno tako naj niati pokaže v svojein obnašanji, da jo žali, ko je bil oče razžaljen. Ako vidijo otioci razpor v poveljih; ako slišijo, da stariši drug drugega grajajo, da oče prepoveduje, kar mati zapoveduje, ali kedar celo vidijo, da namesto otroka mati dela, kar je oče zapovedal, potem od točne pokorščine ni duha niti sluha. b) Stariši naj zapovedujejo, manj ko morejo; a kedar je potreba, naj se izreče povelje mirno, krotko in resnobno. Resnoba združena z rnirom in ljubeznijo spreminja gojitelja v prijatelja; stariši, ki malo zapovedujejo, pa združujejo resnobo z Ijubeznijo, vživajo pri svojih otrocih večjo ljubezen in spoštovanje od tistih, ki zmirom pridigujejo, pa pri tera kažejo veliko in škodljivo prijenjljivost c) Zapovedi naj si bodo zmirom enake, in s stanovitnostjoje treba delati na to, da se spolnujejo. Kar je bilo danes prepovedano, ostane tudi jutri tako. Le doslednosti se podverže narava mladega človeka. Že otrok čuti, da se več more staviti na to, kar je terdno, močno in si ostaja zmirom enako, kakor na omahljivost, ki se vda vsakemu vtisu, in vlada le po samovoljnosti in termi. Bolj ko se prijenjuje, večkrat ko se zapovedi preklicujejo, toliko bolj težka je pokorščina. d) Za neubogljivostjo naj pride kazen. Kdor svojega otroka resnično ljubi, in za njegovo dušo resnično skerbi, ga modro in resnobno strahuje; kajti gotovo je boljši, da otrok sedaj joka, ko ga stariši svare, kakor da bi stariši pozneje nad svojo in svojih otrok nesrečo jokali. nKdor ljubi svojega sina ga kaznuje". Nepokorščina mora se kaznovati 7. vso ojstrostjo; kajti to ni zmota uma, ki je odpustljiva, niti pogrešek človeškega serca, ki se pregleda, marveč sklep spačene volje. Volja pa se mora odgojiti od perve mladosti, da otrok ne odraste, in ko bi hoteli pokorščino odlagati do tega časa, da bo otrok hodil v šolo, bi bilo prepozno; slabe navade bi se že toliko vkoreninile, da bi prevagala svojeglavnost. To si dobro skušamo učitelji inladine že perva leta njih šolanja. Koliko more šola opraviti, ko otroci pridejo v šolo že doveršeni svojeglavci i. dr.? e) Opominovanje, svarjenje in kazen naj se združuje z ljubeznijo. Ubogati mora otrok, pa ne le zarad kazni, ampak iz Ijubezni. Ljubezen in strah naj oživlja seice otrokovo. Sama Ijubezen ga spridi, strah ga naredi bojcčnega ali pa rodi v njenm notranji upor z videzno vdanostjo. Otrok naj se sicer le boji kazni; a dela naj iz ljubezni in dolžnosti, in kazen naj bo zadnji pripomoček odgoji, in naj se ne rabi poprej, dokler jo še kaj sredstev do smotra. Redkeje ko je kazen, toliko več zda. Ker je očetovo in materno strahovanje naj težja iz med dolžnosti, je pa tudi treba naj večje zmernosti, poterpežljivosti in prizanesljivosti, ogibati se je treba vsake strasti, da se človek ne prenagli in prehudo ali preterdo ne kaznuje. — Otrok v zgodnji miadosti še ne pozna vzrokov, in samo opominovanje se ga malo prime; treba je, da se bojf kazni in pričakuje plačila. Ko nekoliko bolj dozori, premišljuje in sodi, častiželnost se v njem. zbudi. Le varovati je trtba čutilo do časti, ako je hudo oškodovano, redkokrat se potem zaceli. Ker smo nekaj govorili o izobraževanji verskega čuta in navade do pokorščine, bodemo skušali še odgovarjati na vprašanje, kako morejo stariši pri odgoji na to delati, da otroci spoštujejo predpostavljene, sobvate in sploh da spoštujejo postave?