tesnejo zvezo, uvstvo in narava prehajata skoro v eno. Tako pie Henri de Regnier:
J'ai cru voir ma tristesse . . .
Elle etait nue
Assise dans la grotte la plus silentieuse
De mes plus enterieures pensees;
Elle y etait le songe morne des eaux glacees,
L' anxiete des stalactites anxieuses,
Les poids des rocs lourds comme le temps,
La douleur des porphvres rouges comme le sang;
Elle y etait silentieuse,
Assise an fond de mon silence
Et nue ainsi que s'apparait ce qui se pense,1
Ta pokrajina ni resnina, etudi ne nemogoa. Votlina, mrtve vode, v tesnobi molei kapniki, krvavi porfirji vse to je tu le za to, da se krep-keje oznai alost. Pokrajina, ki jo je opisal Regnier, tudi ni le stvarna slika njegove alosti, kajti pesnik pravi: v najbolj molei votlini mojih najnotranjejih misli". Tako prehaja simbol v resninost in resninost v simbol, da je e teko loiti drugo od drugega.
Pri istokrvnem simbolistu dobi skoro vsaka beseda simbolien pomen, tako zlasti pri Maeter-lincku. V njegovi drami L'Intruse" (Vsiljenka) se skriva za vsakim stavkom ve daljnih pomenov
1 Zdelo se mi je, da vidim svojo alost . . . Gola je sedela v najbolj molei votlini mojih najnotranjejih misli; bila je tam mrana sanja zledenelih voda, bojenost bojeih stalaktitov, tea pein, tekih kot as, bolest porfirov, rdeih kot kri; sedela je tam molea v globini mojega molka in naga tako kot se mi zdi moja misel.
razen vsakdanjega in prvotnega znaenja, za vsakim tonom zveni e cela harmonija tihih glasov, ki jih pa slii le fino uho. Vsi dogodki so realno utemeljeni, a prehajajo obenem nalahko v simbolizem, tako da se bralec ali gledalec skoro ne zave meje. Vrtnar kosi ponoi krog hie travo, ker je jutri nedelja, toda tistim, ki akajo pred sobo bolnice, je zvok kose kakor slutnja smrti; listje opada, ker je jesen, toda njega mrtvo umenje je trepetajoim obsodba; sestra bolnice je obljubila, da pride, vsi akajo njenega prihoda, toda kdo ve, kaj pride z njo ali mesto nje ? Ta nain izraanja je modernemu loveku posebno pogodi. Veliko preve je razjeden od problemov in morda razvajen od realistine literature, da bi mogel naivno sprejeti simbol abstraktnega pojma za resninost, in tudi veliko preve umsko razvit in morda bolno razuvstvovan, da bi se tem pojmom odrekel in ne menil, da so z njegovim ivljenjem v zvezi.
Tako je simbolistu vse simbol. Vzrok in posledica te estetske teorije je subtilna psihologija, iskanje in brskanje po podzavesti, ne toliko umsko ali utno kot intuitivno gledanje stvari. Simbolist se pea zlasti z nespoznalnim", gleda svet s preprianjem, da je tvorba njegove due, in ga torej urejuje, mu dolouje red in zmisel po svoje; umetnost mu je ponovno stvarjanje, rekreacija realnosti. Tako postane lovek simbol vesoljstva in vesoljstvo simbol loveka. Ker pa ivi vse, kar je, v lovekovi dui, stopa tudi med seboj v tesno zvezo, se medsebojno sklada in dopolnjuje, Stem je bila etablirana teorija simbolistov o odnosih, tajnih zvezah (correspondences) vsega bivajoega, (Konec.)
ROMARJEVA VEERNA MOLITEV.
Zloil I. M oh o rov.
Razboljene so noge, od solnca razvnete oi, Prvi mrak v pustinjo gre in oaze ni . . .
Dvignil se iz veernega ognja je dim v nebo, In k Jehovi potnik sem zaupno dvignil oko.
V svetlem psalmu bi Ti pel slavo veno nocoj! Ali hrapav, slab in ibak glas je moj!
K Tebi dvignil bom roke
in oi. Sredi pustinje plaho srce
otmi, otmi!
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si