DEKLH ANČKA.
Napisal F. S. F inž g ar,
rU^LtjfiB^'nčka se je vsa tresla, ko je smuknila (i^^^sSml? lz kuhinje v kamro. V temi se je na-Sl|l*>-f\Jg^ pol slekla in sedla na skrinjo. Nič ^^^^S^J ni mogla misliti, s prsti je svalkala trak dolge kite, ki ji je visela v naročje, ga zavijala in odvijala. Ko je zažvenketala oprema, ki jo je Janez obesil na kljuko pred hlev, ko je zaropotal koleselj, ki ga je potegnil pod streho, je vztrepetala in vzdihniia. Nato je nastal mir. Skoz strop se je culo smrčanje Mokarjevo, visoko v hribih je lajal pes pred samotno hišo,
Ančka se je naslonila na končnico postelje, položila roke pod glavo in začela moliti.
»Ni ga dobil,« se je naenkrat raztresla med molitvijo in je bila vesela. Ali pregnala je misel in domolila do konca. Nato se je spet vzravnala na skrinji, posedela trenotek, vstala ter šla spat,
Takoj so se ji strnile trepalnice in v polsnu so se vrstile pred njo zmedene slike: bela hišica na hribu, Janez, prazniška pridiga in govor pri shodu. Naenkrat pa so jo pogledale in zbodle, kakor dva trna, Mihove oči. Celo v snu je skrila pred njimi roko pod odejo in se tesno zavila. Nato je nenadoma odprla oči, zaspanec je izginil in
Dom in Svet, XXVI.                                                                   —    \
A. ŠTEFIC:
MATERINA LJUBEZEN. (ŠTUDIJA.)
(Dalje.)
spet je je bilo strah. Vse besede, ki jih je govoril Miha pod kuhinjskim oknom, so oživele, kakor bi se bile prijele sten, in vse so tiščale skoz vrata v kamrico. In na vsaki besedi so gorele tiste oči, ki so predrzno zrle nanjo in prebadale odejo, da se je stiskala in se tesno zavijala, V vroči omotici je ležala glava na blazini, oči je zatiskala in skoz dvojno temo so gledale nanjo Mihove pregrešne oči in se ji rogale. In kamorkoli se je zadel ta pogled, povsod jo je oskrunil, se ji je zdelo,
»Jezus, Marija,« je vzdihniia, se vzravnala in se oprla na komolec. Z levico je dotipala žeg-nančekna steni, pomočila vanj prst in se pokropila.
»Zakaj sem se bala, da bi ga ne zalotil Janez? Naj bi ga bil! Morda ga je, ko je pustil konja in stekel čez vrt. Prav mu je,«
Hipoma pa se ji je vsilila nova misel,
»Bog ve, kaj si je mislil Janez? Če me kaj sumniči? Če misli: ,Tako, seveda, ko me ni doma, tedaj drugi, ta-le Miha,'«
Ančki je zdrsnila roka, s katero si je podpirala glavo, in je omahnila na blazino.
»Oj ne, saj Janez ve, saj me pozna. Ne, nič ne misli takega, — Če pa vendar — Ne, povem mu;   porečem:   stran moram,   moram,   ker mi ne
1     -                                                                                              36