370 Nekoliko zastavic, kdor bi (ako moder bil, da bi jih uganil. Presvitli cesar so oklicali dva dni po sv. Lukežu lanskega leta ravnopravnost, to je, enake pravice vsem narodom svojega cesarstva. In če to od cesarja dano ravnopravnost na jezik v kancelijah oberuemo, se to pravi: Kakoršno pravico ima nemški jezik v kancelijah na Nemškem, ogerski na Ogcrskem, laški na Laškem, takošno pravico v kancelijah ima slovenski na Slovenskem. To je pač asno kot beli dan. Komur bi bila ta resnica še dvomljiva, jo popolnoma lahko razvidi iz načina postopanja c. k. ministerstva pravosodja od 22. malega serpana letošnjega leta do deželne nadsodnije v Bemi, ki pravi, da c. k. sodnije in gosposke potem, ko je ravnopravnost vsem narodom z cesarskega prestola bila slovesno oklicana, nimajo po starem kopitu več čakati, da jim ministerstvo pošlje še poseben ukaz, po kterem naj začnejo ljudem odpisavati v domačem jeziku. To smo očitno brali. Se zapopadamo tedaj, zakaj je to pri nas na Slovenskem drugač? in kako je to, da se pri nas c. k. gosposke zato poprašujejo, kar se na Moravskem že po ministrovih besedah samo po sebi razume vsled ravnopravnosti. To nam je zastavica, ktere si nikakor rešiti ne moremo. Saj je ta potreba že sama po sebi tako očitna, da je škoda za vsako besedo. Ce pa se poprašuje o obveljavi slovenskega jezika v kancelijah, kako je to, da se poprašujejo gospodje 55in sua cau-aM, to je, v zadevi, ki se njih samih tiče? Slovensko ljudstvo je razodelo v svoji prošnji (j)eticii) z blizo 20.000 podpisi, kaj potrebuje in kaj želi — to je bilo pač dosti dokaza, ako pravična reč še dokaza potrebuje. Velikrat je bilo v „Novicah" že z djanskimi izgledi po-terjeno, kar je nekdanji minister Gofuhovski sam deželnemu poglavarstvu rekel, da mnogo zmešnjav, pravd in kregov, kakor tudi nezaupnost ljudstva do uradnij izvira iz tega, ako one z besedo in pismom ne ravnajo z ljudstvom v njegovem jeziku. Morebiti ne bo odveč, ako to reč še enkrat pojasnimo z enim zgledom iz časa še veliko pred letom 1848, ko so se pisma za kmeta večidel še pri okrajni gosposki narejale. Kalar je Vertniku eno senožet prodal in zato gresta k okrajni gosposki ter gospod uradniku dopovesta, da je Vertnik senožet kupil, pa da jo bo mogel graditi, ker Kalar noče senožeti prodati, pa zavolj nje, če je Vertnik ne bo gradil, pastirja imeti. Gospod uradnik ju mirno posluša, nazadnje pa reče: „Diesem bindisch-kauder-vvelsch rnuss man eine form geben", in res jo da v tej obliki: „Dcr landmann Kalar J. verkauft seiue sub urbars —- parzel «fc Nr. in der gemeinde K. am bache I. geiegeuen wiese im flachenmasse von — Joh — Klafter seincm nachbar Vertnik cum onere et commodo um den preiss pr. — fl. C. M., und eo zwart dass er, der kaufer Vertnik, alle ferneren, aufs neue za legenden wehrbauten am bache, als auch alle zu seinem nutzen nothvvendigen verzaunungen, so wie auch alle zar verbesserung seiner vviese nothigen anstalten aus seinem eigenen vermogen selbst bestreite". Ko je gospod uradnik „bindisch-kauder-welschua nemško formo dajal in ga z ur-barskimi, parceljskirni številkami in drugimi določili ograjal, je pozabil omeniti, da Vertnik bo senožet gradil zato, da Kalarju pastirja v ozir senožeti imeti ne bo treba. Ko je bilo kupno pismo zgotovljeno, jima ga uradnik iz nemške forme spet v wbindisch-kauder-welsch" med dragimi tako-le prevaja: 9Toda , da Vertnik ta kupec tega travnika vso nove vere na pahu — ali da prav rečem — na vodo sam položi. — (Pri besedi wnove vere" se kmeta in druge priče z uradnikom ruknejo, ker ?)nove verea nočejo. Eden mu še reče, da stara petica pa stara vera je dobra, novo vero naj pa le povodenj vzame, ker je malo prida) — in da vse plote, ki so v njegov nuc potrebne iz njegovega pajteljna vzame — (spet se ruknejo) — in da bo Vertnik svojo senožet mogel graditi, da meni zavolj njegove senožeti pri živini pastirja ne bo treba, mu seže Kalar v besedo — freilich, freilich — čemu bi bil pa drugač plot, beseduje uradnik — iu da bo ta kupec tega travnika vse potrebne anstalte, da bo travnik dober iz njegovega pajkeljca — da prav rečem — mošnje vzel ali kupil, to je, da bo travnik dober, kar bo nucal, to bo kupilu. — Iu na ta „tajč-kauder-bindisch^ se je Kalar podkrižal. Al zviti Vertnik je nekako zvedil, da je zavezan vse sebi v korist potrebno grajo za plot kupiti, ne pa zastonj na Kalarjevem svetu okoli svojega travnika sekati; zvedil je tudi, da gosposka povsod pravi: vsaka živina mora svojega pastirja imeti, to si misli, senožet graditi mi ni v korist, še le v škodo mi je, ker moram grajo kupiti; jaz za naprej ne bom več senožeti gradil. Ce mi Kalar kaj spase, saj mi bo mogel škodo plačati, ker gosposka hoče imeti, da vsaka živina svojega pastirja ima. Cez več let sta bila Kalar iu Vertnik spet pri gosposki; Kalar je mogel za svojo živino Vertniku škodo plačati, ki jo je na kupljeni senožeti naredila, ker je Vertnik več ni gradil. Kalar bi bil desetkrat prisegel, da je ta pogodba narejena, da mora Vertnik graditi, če se hoče škode varovati, da on pastirja zavolj njegove senožeti pri živini imel ne bo; gospod zdajni uradnik mu je pa le križ kazal, kterega je na kupno pismo storil, drugač pa svoje pravice tudi skazati ni mogel, ker so priče že pornerle. Domu pridšega Kalarja sosed vpraša in pravi: „Kako si opravil z Vertnikom? — Ta mu beseduje: Pač sem si navlekel hudiča s križem na vrat — zgubil sem pravico.tt Taka je bila nekdaj, taka bo zauaprej, če ne bodo gosposke z ljudstvom vsega v domačem jezika ravnale. Tacih reči več iz lastne skušnje vem. drugi jih še morebiti veliko več v svojem kraju vejo, skoraj vsak pa nekaj ta-cega ve, kjer je nemški jezik prepire uzrokoval in krivici široke vrata odperal. Se ve, da tudi slovenski jezik v tem oziru ne bo popolnoma vsem zmešnjavam prestregel in krivici vrata zaperl; tudi potlej bo še kaj tacega, toda v veliko mauji meri, ko zdaj. Uradniki in gosposke so druga cesarjeva roka. Kar ena cesarjeva roka slovenskemu narodu da, druga cesarjeva roka kratiti in jemati ne sme; drugač se podkopuje zaupnost do vlade, ki je najmočnejša vez med vladarjem in ljudstvom. *&"'*