PLANINSKI VESTNIKi
NESREČA NIA TRIGLAVU
PETERICA POGUMNIH 12 MOJSTRANE
ANKICA MATOŠIN
Večini naših planincev se zdi kar samo po sebi razumljivo, da je njihova varnost v gorah zagotovljena: Če bi se jim kaj zgodilo, bi jim takoj prišli na pomoč gorski reševalci, ki bi jih odnesli ali s helikopterjem odpeljali v najbližjo bolnišnico ali v ljubljanski Klinični center, če bi bilo treba. Malokdo natančneje ve, kakšno je delo gorskih reševalcev; preprosto si ga ne zna predstavljati. Toda ko se planinec znajde v težavah in ko $e neposredno seznani z delom gorskih reševalcev, je njegovo občudovanje teh pogumnih lan tov brezmejno: kaj vse so pripravljeni storiti za človeka, ki se je v gorskem svetu znašel v stiski. Občutja v takšni situaciji je izredno lepo popisala v Naših planinah planinka, katere prispevek v celoti objavljamo v prevodu — cía bi tudi slovenski planinci zvedeli, kako delo naših gorskih reševalcev cenijo planinci od drugod.
(Op. ur.)
Petega avgusta 1988 se ¡e skupina članov PD Kamenar iz Šibenika odpravila na Triglav. Vremenska napoved: dež. Nositi je bilo treba veliko opreme: za dež in sonce, pa hrano za šest do osem dni, saj nameravamo prehoditi več vrhov. V skupini smo Ivica Jerkovlč in Vinko, Vladimir, Zdenko in Anklca Matošin. Vsi srno dobro razpoloženi, veseli. Iz Šibenika na Jesenice smo se pripeljali z nočnim v'akom, z Jesenic do Mojstrane smo pot nadaljevali z avtobusom. Mojstrana je prekrasna v soncu, cvetju in zelenju, čista kot devica. Šestega avgusta smo prispeli po dolini Vrat do Aljaževega doma (1015 m). Osebje je bilo prijazno, dali so nam vse, za kar smo jih prosili. Tam bomo prenočili, Sobe so čiste, ni hrupa, čeprav nas je veliko in smo iz vrste evropskih držav. Nobenih težav ni, ni treba plačevati vnaprej, saj smo tukaj sami planinci: poštenje in zaupanje je na prvem mestu. Naslednji dan ob sedmih smo se odpravili naprej. Naš cilj je bila Kredarica (2515 m) — torej bomo morali 1500 metrov premagati v eni sapi s težkim tovorom, saj imamo po 20 kilogramov težke nahrbtnike. Sklenili smo iti po prvi markirani poti, na katero bomo naleteli. Na našo nesrečo je bila to najbolj strma, brez življenja in brez vode. Na začetku poti je obvestilo: 6,5 ure do Kredarice. Ker smo imeli težka bremena, bomo potrebovali devet ur. Izčrpani in preutrujeni smo prišli v dom. Dekleta v recepciji so nas sprejela z nasmehom, natakar prav tako; veselilo ga je,
da smo z morja, iz Šibenika, sredi poletja prišli na Triglav. Koča je bila polna planincev; vse je vrvelo kot v čebelnjaku. Tam so bili celo triletni otroci. Skupina slepih planincev je tisti dan odšla na vrh in se vrnila. Prelepo je bilo videti cele družine tujcev z množico otrok, kako so navezani na vrvi šli drug za drugim. Simpatični natakar je prinesel vse, kar smo želeli. Dom na Kredarici je kot hotel: velik, urejen, osebje skrbno, hišni red vsi upoštevajo. Po topli večerji smo odšli spat. To je bilo pravo spanje! Naslednji dan smo nadaljevali pot proti koči Planiki. Mišice so bolele, nahrbtniki, ki so bili vseskozi enako težki, pa se zdijo ta dan še težji. Jutro je prekrasno sončno. V eni uri smo v Planiki, kjer nas sprejme prijazna oskrbnica In nam ponudi čaj, kavo —- vse da, kar ima. Ni še gneče, ker so planinci še na poteh. Pustimo svojo opremo v koči In ob osmih odidemo na vrh Triglava.
NESREČA
Sonce že žge, majice postajajo mokre od potu, kolena škrlpljejo, vendar počasi in varno lezemo navkreber: nekaj časa klini, nekaj časa jeklenica — in v dveh urah smo na vrhu. Vsi srečni smo: pogled je do Italije in Avstrije in na prekrasno Slovenijo. Dolina Vrat in Mojstrana sta kot na dnu kotla in čudimo se, kako smo se lahko povzpeli po takšni strmini. Ko sem se nagledala te lepote, sem vzela dnevnik in stopila proti skrinjici, da bi vanj pritisnila žig. Samo korak pred skrinjico mi je spodrsnilo in zgodila se je huda nesreča: potrgale so se mi kolenske vezi in noga mi je skočila iz sklepa. Ni bilo niti padca niti udarca, ampak navaden zdrs po gladki skali, visoki komaj za ped.
Tisto jutro je bilo na Triglavu kakšnih 150 do 200 planincev — in vsi so hoteli pomagati. Najprej so mi pomagali naši planinci iz Šibenika, nato pa mi je nogo ¡mobiliziral neki planinec, za katerega ne vem, od kod je bil, na Triglavu pa je bil z ženo. Isti zakonski par je odšel v Planiko in od tam po planincih posla! dva litra cedevite. Želela bi, da bi se mi javila ali da bi me obiskala v šibeniku. Sporočiti je bilo treba na Kredarico, da sem se poškodovala, kar je storil moj sin Vladimir: pri meteorologih je dal podatke, ki so jih poslali na Jesenice, Vladimiru pa so dali odejo, naj jo odnese meni na vrh, saj je bila skala, na kateri sem ležala, mrzla in mi je mraz že prodrl do kosti. Vladimir je v dveh urah sestopil na Kre- 489
darico in se spet vrni! na vrh z novico, da bo poma prišel čez tri ure helikopter. Medtem ko smo ga čakali, so se planinci zbirati okoli mene in vsi hoteli pomagati. Zakonski par iz Poljske se je vračal na Kredarico, vendar mi je pred odhodom pustil svoji vetrovki, da me ne bi zeblo. Ni bito važno, alt ju bom lahko vrnila, pomembno je bilo, da sta mi pomagata. Planinci iz Nemčije, Francije, Nizozemske so mi dajali tablete proti bolečinam, Italijani čokolado, Cehi in Avstrijci piškote. Neki Nizozemec je potegnil iz žepa astro-folijo, ki jo uporabljajo astronavti, in me pokril z njo, da bi me zavaroval pred soncem. Vsi so fotografirali drug druge In čakali, da bi videti, kako mi bo nudena pomoč. Spremljati so dirko oblakov. Do dveh popoldne je bilo nebo jasno, potem pa je zapihalo in od nekod so se pojavili oblaki. Na obrazih planincev je bilo videti zaskrbljenost; vedeli so, da se bo vreme spremenilo in da ne smejo ostati na vrhu.
REŠEVALCI
Okoli 15. ure je bilo slišati helikopter, vendar so bili oblaki tako gosti, da ga nismo videli. Nismo vedeli, kaj se dogaja nad nami in kaj pod nami. Nemir se je naselil v planincih, vendar ni nihče odšel z vrha Triglava. Okrog 16. ure so prišli na vrh reševalci z reševalno opremo — peterica fantov. Nisem verjela lastnim očem; prišli so po mene! Jokala sem od sreče, od bolečine, od vročine in od mraza. Spraševala sem se, kako me nameravajo spustiti do Planike, oni pa so se nasmihali in me tolažili. Eden je dejal, da ne bo lahko glede na mojo težo 70 kilogramov, vendar me bodo kljub temu spustili. Spustili oziroma prinesli so me po megli, dežju, ledu, grmenju, nad prepadi z jekle-nicami, klini in podori grušča, kjer bi se lahko vsak trenutek komu kaj zgodilo — pa ne le enemu, ampak vsem. Toda miadl fantje iz tiste prelepe Mojstrane so me prinesli v Planiko, mokro od dežja, potu, prestrašeno tudi za njihova življenja, prinesli so me do helikopterja. Vs-i so bili srečni, sama pa sem bila brez besed. Čudila sem se tem pogumnim fantom, da se ukvarjajo s tako napornim in nevarnim delom. Nimam dovolj besed zahvale, kajti tisto, s čimer se oni ukvarjajo, meji na nemogoče. Ali sploh kdo ve, s čim se ukvarjajo in kako to delajo? Sama zdaj to vem in jim tega ne bom nikoli pozabila. Ali njihove matere in žene trepetajo, kadar gredo njihovi fantje v hribe? Prinesli so me do helikopterja (milični-škega iz Kranja), me položili vanj in se odstranili. Eden od njih mi je poslal poljub, kot da bi me hoief ohrabritt. V heJikopterju sta biia mlad piiot in zdravnik za bolnikovo spremstvo. Do Jesenic je bilo eno s£mo vprašanje: »Ati se bo-
jite?« Ne, ne bojim se, ves strah je ostal na Triglavu s fanti iz Mojstrane! Čeprav me je v želodcu stiskalo od bolečin, nisem mislila na nič drugega kot na fante iz Gorske reševalne službe iz Mojstrane. Ali v resnici obstajajo ali pa so to samo sanje? Kje živijo, kaj delajo, kakšne so njihove matere, žene, otroci? Nič mi ni jasno. — Ko je na Malem Triglavu začelo grmeti, sem jih prosila in jim predlagata, naj me pustijo, ker je vendarle bolje, da se kaj zgodi samo meni kot vsem skupaj. Začeli so se smejati in me hrabriti, da bo vse v redu. Bilo je tako, kot je rekla peterica pogumnih iz Mojstrane (saj ne vem niti njihovih imen).
OPERACIJA
Helikopter je pristal na strehi bolnišnice na Jesenicah. Zdravniki, sestre, vsi so bili na nogah; že nekaj ur so čakali, da me prevzamejo. V treh urah so me pregledali, slikali in operirali. Vse to se je dogajalo ponoči, ker so me pozno pripeljali. Zjutraj sem se zbudila v majhni, čisti sobi s tremi posteljami.
Operacija je bila končana, všili so m! ploščice, žice, vijake in kaj vem kaj še vse. Noga je povita, vendar boli — ote-čena je. Pri viziti sestra Marija sname obvezo, da lahko kirurg vidi rano. Zame je to šok: noga je razrezana in zašita z zunanje in notranje strani. Obiščejo me doktor Fabijan, Lah iti še nekdo in pravijo, da so mi naredili lepe, majhne šive in da bo noga spet lepa. Nič jih ne moti, da ne govorim slovensko, vse razumejo — tako oni kot jaz. Dvajset dni sem bita na kirurgiji. Vse, za kar sem prosila, sem dobila, nekatere stvari pa so mi celo sami ponudili.
Mesto Jesenice in njegova bolnišnica sta lahko ponosna, da imata take strokovnjake, kirurgi pa so lahko srečni, da imajo take sestre in drugo osebje v svojem oddelku.
Hvala jim za ves trud in pomoč, ki so mi jo nudili; naj s ponosom pripovedujejo, da delajo v Splošni bolnišnici Jesenice.
[Naje planine)
Wandin peti osemlisočak_
Poljakinja Wanda Rutklewiez (4«) se je tudi lelos zadovoljna vrnila [z Karakoruma. Kol članica britanska ženske odprave se Je 12. julija z njeno voditeljico Rono Lampard (30) povzpela na 5035 metrov visoki GaSerbrum I). Wanda lorej v ienakl konkurenci Se naprej vodi po Številu osvojenih osemHsoCakov: to Je bil že njen peti za E vere slom (1978), Nango Parbatom (1965), K-Z (1986) In S¡30 Pangmo (1967). Bila je prva Ev rope j ka na Everestu, na drugem naivJš/em vrhu na svetu, na K-Z, pa celo prva ženska.