296
 Šolske stvari.
Nektere misli o naših šolskih zadevah.
Spisal Janez Bile.
O šolskih rečeh ne sme* nihče pisati in svetovati, kdor ni ,,Schulmann". Tako me utegne „nekdo" zavrniti in zaničljivo moj spis na stran pahniti, da bi vedel, da ga sem jez, ki nimam zdaj s šolo prav nič opraviti, spisal.
Al, da se nekoliko utolaži, naj mu omenim, da sem tri leta otroke v farni šoli podučeval in da sem bil dve leti v hiši knežji učenik knezevih otrok, da toraj nekoliko poznam kmetiske in gosposke otroke. Zraven tega imam pa vsaki dan priliko slišati, kako naši ljudje o šolskih zadevah govorijo in sodijo.
Naj mi toraj „der praktisehe Schulmann" dovoli, da tukaj svoje misli Častitim bralcem razodenem; naj oni sodijo, če so prave ali krive, in ako je kaj dobrega v njih, naj bi se porabilo. „Omnia probate, quod bonum, tenete!"
L
v
Šolsko petje in telovadba.
Znano je sploh, da k razveseljevanju in požlah-nenju človeškega srca petje zel6 pripomore. Zato je bilo dobro in pametno, da se je pred nekaj leti po normalnih šolah — o takih le jaz tukaj govorim — petje vpeljalo. Z manjšim ali večim veseljem so se gospodje učitelji tega poduka poprijeli in otroci so se sem ter tje prav radi peti učili ter so v nekterih šolah prav prijetno in ginljivo ložeje pesmice prepevali. Da je v drugih krajih petje veliko slabše bilo, temu je bilo krivo to, da imajo v nekterih farah otroci sploh veliko slabša grla, in glasove, pa krivi so bili pogostoma tudi učitelji sami; sami niso do petja veselja imeli, in ga tudi v otroška srca vcepiti niso mogli. Otrokom in cel6 starišem se je petje v šoli nekako smešno dozdevalo in še dandanašnji se dobijo taki, ki trdijo: „čemu je šolsko petje"? — Al zgodaj je treba človeku veselje do petja  vcepiti.    Ono  razveseljuje   človeka;   ono  po-
žlahnuje srce; divji, neotesani in hudobni ljudje* ne prepevajo. — Očita se našemu ljudstvu v nekterih pokrajinah surovost in neotesanost in pogostoma ne prav brez vzroka. Očita se našim mladenčem, da po noči ko divje zveri tulijo in razsajajo in včasi najgrše, naj-ostudniše kvante rjujejo. Nočem trditi, da se bo to po podučevanji petja v šoli popolnoma odstranilo , al gotovo se bode zmanjšalo, ako se šolarji v šoli pridno vadijo, lepih pesmic, kterih se nam, hvala Bogu, ne manjka. Saj nas skušnja uči, da mladenči rajši poštene slovenske prepevajo, kakor grde — da jih le znajo. S kakim veseljem so otroci pri izpraševanjih zapeli „cesarsko pesem", „Popotnik", „Kosec", „Lahko noč" itd.; veselje jim je na licih igralo.
Tega nauka naj bi se učitelji še bolj marljivo poprijeli. To je lepo, to je potrebno. „Wo man singt, da lass dich nieder — bose Menschen haben keine Lieder!"
Kako je pa s telovadbo? Telovadba sploh je gotovo koristna, in prav je, da se vpelje v šole, da se otrokom udje krepčajo in gibčnost zadobijo. Pa potrebna je telovadba le mestnim otrokom in le v mestnih glavnih šolah je praktično podučevanje v telovadbi. *) Na kmetiških učilnicah po deželi je popolnoma nepotrebna, nepraktična in še cel6 povzdigi šolstva škodljiva.
Marsikdo bo prebravši te vrstice se posmejal in me znabiti zaničljivo mračnjaka imenoval, da telovadbo, ktero ves svet hvali in zdravniki ljudem priporočajo, iz ljudskih šol zavračam. Počasi, dragi bralec! pre-vdari stvar malo bolje, znabiti boš tudi ti mojih misli! Povdarjam še enkrat, da ne tajim koristi telovadbe sploh. Ponavljam tudi, daje mestnim otrokom, šolarjem v mestih in večih trgih, kteri večidel dom& tičijo, gimnastika potrebna in jako koristna, da pa je pri otrocih na kmetih popolnoma nepotrebna, nepraktična in razvitku in povzdigi šol škodljiva. Kmečki deček ima po dolgi poti v šolo, na paši in na polji dovelj in še preveč telovadbe, če tudi ne po pravilih, po sekiricah vravnane. Kaj ni tudi to za 9—11. letnega fantiča dovelj telovadbe, če mora vsaki dan, včasih v snegu, da ves trd mraza domii pride, včasih v solnčnem peku, da je skozi premočen, eno, cel6 dve uri hoda dolgo pot dvakrat premeriti. Prašam, gospoda! ali ni to dovelj telovadbe, ali bo takega otroka, ki pride s paše domii in potem tako daleč v šolo priroma pogostoma brez zajutrka ali pa s kosčekom turšičenega kruha v žepu, ali bo takega otroka volja stezati se, po konopu plezati itd.? Ali ni ta nauk v tacih ljudskih šolah nepotreben in popolnoma nepraktičen ?!
Pa poglejmo še, kako ga bo naš kmet sprejel. Ce že petje nekako s posmehom posluša in noče koristi njegove spoznati, kako bo pač še le telovadbo gledal? Utegnil me bo kdo zavrniti: „na to ne smemo gledati; prosti človek koristi marsiktere koristne naprave noče spoznati". Res je, pa ako se vidi, da bi po tej nevažni in nepraktični vaji šola škodo trpeti morala, če se vidi, da bi pri prostih ljudeh brez vse potrebe v posmeh in zaničevanje prišla, če se spozna, da bo ljudstvo še nerajše otroke v šolo pošiljalo — češ, saj se tamkaj skakati in plezati učijo: zakaj bi se ta nauk v šole silil? Ali nimamo nič bolj potrebnega, ali ni sadjereja, sviloreja itd. bolj koristna kmetu kakor telovadba. Vsa telovadba na kmečkih učilnicah naj obstoji v tem, da se otroci ravno statijn lepo čvrsto hoditi navadijo. To pa je potreba. Šolski možje premislite in prevdarite!
*) Popolnoma Vaših misli je                       vredništvo.
304
Šolske stvari.
Nektere misli o naših šolskih zadevah.
Spisal Janez Bile. (Dalje.) II.
Šolski izleti in Šolske preskusnje.
Citalničarji in pevske družbe hodijo včasih o praznikih iz mest in trgov na kmete, da se tam otresejo mestnega prahii, da se navžijejo čistega zdravega zraka. Sokolci izfrčijo pogostoma iz svojih gnjezd na hribe in v doline, da se tukaj med prijetnim zelenjem gozdov in travnikov, med nepopačenim čvrstim ljudstvom razveseljujejo in še celo „turnarji" radi pozabijo neprijetnih dogodeb in pribobnajo — čeravno redkokrat in oboroženi — iz mesta na deželo. Da, še ,,gasilci" prihajajo si žeje gasit v vasi, ker jim tukaj pod milim nebom bolj diši pijača, kakor v mestu, če se je ravno tudi tamkej ne branijo. Ker že vse izhode ali „izlete" dela, kaj čuda, da je tudi nekterim šolnikom na misel prišlo, s svojo mladino iz tesne šolske izbe, na prosti čisti zrak izfrčati. Tukaj pod milim nebom se šolarji razveseljujejo,  skačejo in se igrajo in potem tudi za pri-
305
grizniti in žejo pogasiti kaj dobijo. Ako je učitelj še iz stare šole, in ako je katehet ž njimi, imajo šolarčeki zjutraj tudi sv. mašo v kaki bližnji podružnici. Ne zavidamo ubogi mladini veselega dneva; naj se ljubi otročiči pošteno razveselijo. Marsikaj koristnega in lepega jim dober učenik na sprehodu lahko pokaže; mnogo jih more podučiti, in vse^ si bojo otroci tukaj bolj zapamtili, kakor v šolski sobi; in učenika si bodo bolj priljubili, ako prijazno in ljubeznjivo o tej in drugi stvari ž njimi kramlja. Tak dan je mladini ne pozab-ljiv, ako se veselica pametno in zmerno vravna. Božja služba, sprehod ne predolg, šolarji vedno pod nadzorstvom učenikovim, da drug drugemu pri igrah ne nagaja, da drug druzega ne pohujša in razbrzda in zmerno kosilice — to naj bi bilo pri vsakem takem izhodu glavno vodilo; ne pa, kakor nam je nedavno — če se ne motim — „Slov. Narod" poročal, da so v nekem mestu na Stajarskem otroci po takej veselici pijani po ulicah razgrajali. Pustimo to nemčurskim liberaluhom; naši otroci naj se takih veselic, kakoršnih bi se stari ajdje sramovali, ne udeležujejo.
Poglejmo še sedaj, kako je s šolskimi izpraševanji ali preskušnjami. Ali morejo taki izhodi otrokom nekdanji „eksamen" nadomestiti?
Mislim, da nikakor! Zakaj ne? Zopet sem v nevarnosti, da me kdo imenuje mračnjaka, ki hoče „sitne" in ^nepotrebne" preskušnje zagovarjati. Pa ne bojim se! — Nova era je najpoprej šolska darila pri otrocih zavrgla, potem odpravlja še preskušnje. Zakaj je darila odpravila, še dandanes mi ni prav znano. Pri otrocih so revna darila poseben spodbadek k pridnosti in lepo sredstvo koristnih bukev med narod razširiti, zraven tega pa državo prav nič veljale niso, ker bukve za darila so večidel duhovni pastirji kupovali, ali so se pa omislile iz farne ali šolske blagajnice. Manj namena so imela in manj koristi prinašala šolska darila pri o dr as tli mladini v viših šolah, in v vsem cesarstvu se je na tisuče zanje potrošilo, in vendar so se darila v gimnazijah in v realkah še dolgo ohranila in so menda še s&m ter tje v navadi, med tem ko se je prepovedalo malim paglavčekom med izpitom bukvice deliti, tako da se so žalostni na mizo ozirali in da je go«p. dekanu težko bilo izgovor najti, zakaj pridni šolarčki darov ne dobijo. Ali ni to narobe svet! Ko so „premijume" iz šol izbacnili, so še preskušnje pisano gledati začeli, češ, to je prazno, teatralno razkazovanje. Al to je popolnoma kriva po liberaluštvu dišeča misel. Namen poglavitni izpraševanja je bil pokazati, ktere predmete in kako je učitelj otroke podučeval. In ta namen se je pri vsaki preskušnji dosegel; vsakdo, ki je bil pričujoč, je lahko videl, koliko je vreden nauk učenikov, — kaka je šola.
Drugi namen je bil pokazati, koliko so se otroci naučili. In to se je iz pisanj in odgovorov lahko spoznalo. Naj mi nihče ne ugovarja, da so le eni učenci, in to boljši vedno vprašani bili. Gospod oglednik je imel pravico tiste poklicati, ktere je hotel. In če je tudi le 15—20 učencev prašanih bilo, iz njihovih odgovorov se je lahko sklepalo, koliko tudi ostali znajo; ker, ako se so ti naučili, se so tudi drugi navaditi mogli, če so le hoteli.
Tretji namen je bil, pridne in marljive učence obdarovati in pohvaliti in nemarne in lene pograjati in k pridnosti spodbuditi. Da je to dober namen, noben pedagog tajiti ne more. In zadnjič so se po izpraševanjih ljudstvu sploh in posebno starišem do šol vrata odprla. Kteri učitelj bi dovolil, da med letom stariši poslušat hodijo, kaj se njih otroci učijo? Ali ne bi taka obiskovanja njega in otroke motila in otroke k smehu spodbadala?   Tako so se vsaj vsi,  ki so hoteli,
prepričali, zakaj so njih sinovi 10 mesecev črevlje in hlače trgali, med tem, ko so morebiti doma za živino pastirje najemati morali. In ko so videli v šoli toliko gospodov zbranih, ki so zavoljo njih otrok v šolo prišli, in ko so toliko lepega in spodbudnega slišali — ali so mogli mrzli iz sobe stopiti? Priča sem bil, da je očeta solza v očeh igrala, ko je videl in slišal, kako se mu sin vpričo toliko gospode moško obnaša. Ravno izpraševanja so pri priprostem kmetu mnogo zopervanja in dokaj predsodkov do šole uničila in ljubezen do nje med ljudstvom obudila.                               (Dal. prih.)
312
Šolske stvari.
Nektere misli o naših šolskih zadevah.
Spisal Janez Bile. II.
v
Šolski izleti in Šolske preskusnje.
(Dalje.)
Bilo je leta 1863. Veličastno in mogočno se je razlegal veliki zvon farne cerkve po vsej dolini, ker je bil za mladino tisti lepi in častitljivi dan, kterega so v nedeljo gospod župnik iz leče napovedali. Stal sem, po dovršenih šolah z mesta prišedši, na griču pod lipo ter čakal ljube šolske mladine, ki je imela k sv. maši priti. Največi šolar z belo svilno zastavo s podobo sv. Alojzija in brezmadežne kraljice stopa ponosno pred tovarši in tovaršicami; za njim dolga vrsta otrok — gotovo jih je bilo 200 — stopa za njim; spremljajo jo dva vrla učitelja. Sv. daritev se začne, orgije zadonijo in otroci, kakor iz enega grla, zapojejo masno pesem. Po maši zapojejo še „Hvala gospod Bogu", in se vrnejo v najlepšem redu zopet v šolo. — Nehotž sem se spomnil preteklih dni, dni, okterih sem tudi jaz ravno po teh stopnicah kot učenec te šole v lepo božjo hišo korakal o dnevih šolskih preskušinj. Srečna mladina! In zdaj stojim kot novo posvečen mašnik po dovršenih šolah tukaj. Spomnil sem se preteklih časov in solza mi je v očeh zaigrala. — Lepo je bila šola okinčana in opletena. Krog podobe cesarjeve se je vil venec iz zimzelena spleten; podobe križanega in sv. Alojzija so obdajali venci najlepših cvetlic. Miza je bila pregrnjena z zalim pregrinjalom, na mizi zvezki polni koristnih spisnih vaj in računov in vezki lepopisja; smem reči, da tudi v mestnih šolah takih rokopisov nisem videl. Kako ne bi otroci lepo pisali, sej je bil učenik izvrsten in marljiv, ki jih je podučeval; on, ki je pred svojim odhodom v zlato Prago zadnjikrat z otroci preskušnjo imel. Narodno gledišče ga je pridobilo, narodna šola ga je izgubila. Zguba je bila velika! Otroci snažno oblečeni čakajo, težko Čakajo začetka. Zdaj preplašeni zašumijo, pa kmalu se pomirijo in pozdravijo s krščanskim pozdravom gosp. dekana, moža sivega, pa prijaznega in ljubljenega, ki so ravno zdaj v šolo stopili. Po molitvi se začne izpraševanje; najpopred iz krščanskega nauka in potem iz druzih predmetov. Od 9. do 11. ure 1. razred odgovarja, ko so mali šolarčki pokazali, kaj so se učili, česa naučili, pridejo veči 2. in 3. razreda v izpraševalno sobo. Kmalu se napolne soba očetov in mater, ki bi radi slišali, kaj njih otroci znajo. Oče župan so med poslušalci, pri njem sedi krajni šolski oglednik; mnogo duhovnov je prišlo k preskušnji; tudi gosp. okrajni predstojnik stopi krog 11. ure v šolsko izbo. In glej čuda! oblekel je danes suknjo z zlatim zavratikom in svitlimi gumbi, kar se je le še dvakrat v letu zgodilo, in to je mož, uradnik iz stare šole, vsakikrat storil, kadarkoli je prišel k preskušnji. — Po drugih naukih je prišla na vrsto tudi sadjerejna preakušnja: štirji dečki so bili vprašani in so morali tudi praktično pokazati, kako znajo cepiti. Zapeli so potem šolarji cesarsko in par druzih lepih pesem, ter se vrnili krog 1. ure popoldne, pridni z lepimi bukvi-cami in svetinjicami na prsih, leni s praznimi rokami na svoj dom. Gosp. dekan so vse veljavniše poslušalce prijazno pogostili: pri obedu se je posebno radostno napivalo gosp. katehetu in vrlima učenikoma, posebno prvemu, kteri se je imel čez nekaj dni v Prago preseliti in šoli slov6 dati.
Prebiraje te vrstice se bo on, ki je vesel, da se je otresel sitnega jarma,  nasmejal ter mislil:   kaj   mi  to
izpraševanje na široko popisuje? Preskušnja je bila podobna preskušnji, kakor jajce jajcu, vse skupaj so pa bila prazna razkazovanja, zgolj komedija. Da to ni res, sem prej dokazal. Prašam tu le, ali more dobro preskušnjo, ki sem jo nalašč na drobno popisal, veljavno nadomestiti sprehod ali „izletu z otroci. Vsakdo, kdor le oči ima, vidi, da nikakor!
Resnica je, da so postale preskusnje mrtve in so ob vso veljavo prišle, ko so duhovni iz šol izbacnjeni bili in vpliv do njih zgubili (na Kranjskem manj). Tam, kjer se je duhovnom vpliv do šol vzel, ali kjer se duhovni iz tega ali druzega vzroka nočejo šol vde-leževati, se na kmetih ne more več ^slovesno izpraševanje obhajati; sej imamo dokaze! Če pa učitelji „ex principio", iz sebičnega namena, zoper voljo duhovnov izpraševanjem kljubujejo, jim veljavo odrekajo, se po-smehujejo, s tem sebi in veljavi šol zel6 škodujejo!
(Dalje prihodnjič.)
320
Šolske stvari.
Nektere misli o naših šolskih zadevah.
Spisal Janez Bile.
(Dalje.)
III.
Učitelj} organist in cerkovnik.
Kako so se pač te tri službe v eni osebi zedinile? Pa ne le pri nas, ampak tudi po drugih deželah; in ne le par let, ampak zmerom so bile združene. Komu niso znane besede nemškega pesnika, ki se nikakor ž njimi ni hotel posmehovati ljudskim učiteljem: „Orga-nist, Scbullehrer zugleich, und ehrsamer Kuster". Vsa-
kdo lahko sprevidi, da je bilo to trojno opravilo iz ekonomičnega obzira v osebi učiteljevi združeno. Soseska je potrebovala organista, cerkovnika in učitelja, pa vse tri dobro plačevati, da bi vsak zase dobro živeti mogel, temu manjše soseske nikakor niso bile kos. Učiteljem je bil pa s tem prihodek mnogo zboljšan. Poznam učitelja, ki ima komaj toliko plače, da kot učitelj še tri mesece životariti ne more; s plačo orglarja in cerkovnika pa prav dobro izhaja.
Da je za učitelja cerkveno petje ali orglanje sramotno, to si upa le kdo iz giasovitega Dittes-a šole trditi. Da je pa služba organista veljavi in dohodkom učenika koristna, tega bi te mogel, dragi bralec, gosp. Jereb, učitelj v Knežaku na Pivki, prepričati. Farna cerkev ni imela orgelj, in učitelj je bil pri trdih in surovih gozdarskih kmetih zaničevan, skoraj bi rekel, sovražen. Novi fajmošter napravi nove orgle. Ko prvikrat zadonijo, vse začudeno orglarja pogleduje, češ, kdo je vedel, da v našem učeniku tak mojster tiči! In potem je bil le en glas po soseski: to je možak naš učenik; pokazali bomo pri beri, da ga spoštujemo. Tako misli priprost kmet, pa ravno pri njem je treba ljubezen in spoštovanje do učenika povzdigniti, če hočemo, da se med ljudstvom ljubezen do šol in omike vedno bolj razširja.
Vse drugače mislijo in govorijo učitelji nove dobe o službi cerkovnika. „To je sramotno, cerkovniki nočemo več biti!" — so kričali nekteri pri nekem učiteljskem zboru. „Dobro! pa prihodke cerkovnikove bi vendar radi še ohranili", — jih je zavrnil predsednik. Taki gospodje „učitelji-cerkovniki" pogostoma ne premislijo, da z „mežnarijo" oni druzega opravila nimajo, kakor to, da jeseni bero pobirajo. Oni ne zvonijo, oni ne pometajo cerkve, oni sveč ne prižigajo, da, še masnih oblačil, dasiravno v žagradu stojijo, se ne dotaknejo ne; to vse opravlja njihov hlapec ali najemnik, kterega pogostoma pičlo plačajo, sami pa bero in štolo pobirajo. Ni tedaj čuda, da se duhovni mnogokrat pritožujejo, da tako slabo plačani sluga tudi slabo svojo službo opravlja, vendar vse to pregledajo in potrpijo, da je le stan učiteljev boljši in se stroški soseskini zmanjšajo.
Omenil sem to le zato, da pokažem, ali je vpitje: „preč s cerkovništvom!" res tako opravičeno. Pri vsem tem pa, da je učitelj „Organist, Schullehrer zugleich und ehrsamer Kuster", je njegova plača pičla, in nikakor ni primerna težavni in imenitni službi njegovi. Veliko se je že o tem govorilo in pisalo — pa učitelji so zmirom pri starem. V notranjski Bistrici ima hlapec na žagi hrano in pa 130 do 150 gold. na leto in takih hlapcev je več ko 20. Revni podučitelj pa ima 156 gld. letne plače, in s tem se mora hraniti. Prašam tedaj, ali ni to v nebo vpijoča krivica? Ali ne bi bilo boljše, da bi odgojitelj otrok pustil šolo in pa šel Bistričanom „tavolette" žagat. Ako pa učitelj oboli, da ne more več podučevati, kaj mu je početi? In kedar mu starost ude potare, glavo obeli, kje bo penzije iskal; kje bo prosil dostojne pokojnine za svoj 30—401etnitrud? Čaka ga osoda starega poštnega konja, tega reši sekira, njega smrt britke osode. In ako je učitelj zapustil vdovo z otroci, kako se jim bo godilo po smrti očetovi? Beračiti morajo, ali pa životariti o milošnji, ktero jim soseska ali pa „društvo podporno" podeli. Skrajni čas je tedaj, da se stan učenikov zboljša, da se manj govori in toži po zbornicah in časnikih, ter več stori, da se v laž postavi starodavni pregovor „quem dii odere, paeda-gogum fecere".                                            (Kon. prih.)
328
Šolske stvari.
Nektere misli o naših šolskih zadevah.
Spisal Janez Bile. (Konec.)
IV.
Materni jezik — učni jezik.
„Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš" — ta je stara prislovica, ki ima vedno svojo veljavo. Vendar pa namen ljudskih šol ni, otr6ke v mnozih jezikih podučevati; namen ljudskih šol je veliko obširniši. Poglavitni namen teh učilnic je, um z vedami, ki so praktičnemu (vsakdanjemu) življenju potrebne, bogatiti in pa srce žlahniti. To, in nič druzega nimajo vzlasti šole na kmetih doseči; vse drugo ni potrebno jn je velikokrat temu glavnemu namenu nasprotno. Ce se čas preveč rabi v poduk tujih jezikov, se drugim za življenje potrebnim vedam krade, in doseže se le to, da učenec, ki je 4 ali 5 let v šolo hodil, le nekoliko tujih stavkov govoriti in pisati zna, v potrebnih stvar6h je pa pravi nevednež, pravi siromak. Take so bile pred 1848. letom pri nas vse ljudske šole in so žalibog! v nekterih krajih še danes. Dokazov navajati za to bilo bi v morje vodo nositi, vsaj jih imamo pred očmi, vsaj so nam „Novice" in drugi časniki veliko masla take kulture prinesle v podobi ljubeznjivih pismic itd., ki so bila v taki nemščini pisana, da človek, ako jih bere, ne ve", ali se bi smejal ali pa jezil.
Namen ljudskih šol ni otroke nemščine učiti, temuč jih v krščanskem nauku, v branji, v pisanji, v raču-njenji, v domačih spisih izuriti, jih nekoliko seznaniti a rastlinstvom, živalstvom in rudninstvom, z deželami po svetu, jih v sadjereji, v sviloreji, v vinatvu, v čbeloreji, v primeru kraja in različnih okoliščin, podučiti in sploh poštene in razumne državljane in dobre kristijane izre-diti. Glejte! za to so ljudske šole. Tudi papagaj ali škorec se navadi tuje besede, da cele stavke izgovarjati, pa zato je vendar-le zmiraj — papagaj ali škorec. Pustimo toraj nemščino v šolah na kmetih, in le v trgih in mestih v čveterorazrednih šolah naj se je šolarji učijo, kot tujega jezika. Naučili se je popolnoma ne bodo, pa imeli bodo podlago, da seje, ako jim je bo treba, pozneje v višin šolah ali pa po svojem prizadevanji do kraja navadijo. Kaj pa misli človek, ki trdi, da je učenju primerno in ugodno, ako se v tujem —¦ pri nas v nemškem — jeziku podučujejo predpisane šolske tvarine? Kam je tak človek zabredel?! To, to je, da se Giskrovega izraza poslužimo „ein pa dago-giseher Unsinn". Takemu pedagogu, ki ga le po-nemčevanjska politika vodi, je nemški jezik več, kakor prava omika, pravo izobraženje. Takemu možu je tuji jezik več ko materni, — on je renegat, to je, izneverjenec svojega naroda. Pa kaj bom v tej zadevi več pisal, vsaj so nedavno „Novice" to stvar dobro pojasnile tistemu gospodu, ki je v naših šolah kaj tacega tirjal; in kdor te stvari še dozdaj ne sprevidi, on ali nima oči, ali jih pa pred resnico zapira, da je ne vidi.
Sklenem pa svoj spis, ki mi je veči narastel, kakor sem izprva mislil, s temi kratkimi opazkami.
Šola ljudska ^mora biti verska: brez krščanske vere ni omike. Ce duhovni na kmetih v šoli ne pomagajo in je ljudem ne priporočajo, ne more šola nikdar napredovati.
Šola   bodi   narodna;    v   tujščini   podučevati se pravi j grešiti zoper narod, prazno slamo mlatiti.
Ce hočemo, da se učitelji z večo ljubeznijo šole oklenejo,  zboljšajte jim stan,  skrbite  posebno za njih
starost in za zapuščene družine,   da jih zraven druzih skrbi tudi skrb za prihodnost ne tare.
Narodna šola bodi kmetovo vseučilišče, v njej naj se kmetovalec ne vadi samo brati in pisati — temuč vsega, kar bode potreboval. Slišal sem o nekem izvrstnem duhovnem učitelji na Gorenskem, da je odrasle šolarje o prostih urah cel6 slamnike plesti učil, in jim razlagal, kako bodo župane volili, kar so tudi z lističi storili in si med seboj župana zbrali, da jim je pokazal, kako se vršijo volitve.
Kakor tirjajo okolščine kraja in časa, naj se tukaj sadjereja, tam o svilnih gosenicah, v tretjem kraji zopet nauk o vinstvu, povsod pa o živinoreji, ker živina je večidel največi kmetov kapital, otrokom predava.
Nobena šola pa naj ne bi bila brez v rtiča, kjer se vse djansko poskuša in otrokom globoko v srce zapiše. Kar otroci v šoli slišijo, to žalibog, večkrat pozabijo, kar so na vrtu videli, tega nikdar ne zabijo. — Lepemu petju naj se v šolah več prostora dd, kajti ono požlahnuje srce.
V kmečkih šolah je dovelj telovadbe, ako učitelj učence ravno stati in lepo hoditi navadi; več s tem ukom vkvarjati se je nepotrebno, nepraktično.
Pri šolskih izhodih, ki naj bi se med letom včasih napravili, naj učenik pazi, da se šolarji lepo obnašajo, da so med seboj priljudni in omikani.
Šolske preskus nje niso nepotrebne, temuč koristne; one so pridnim plačilo, lenuhom spodbuda, sta-rišem tolažba, vrlim učiteljem veselje.
Darila šolska (premije) naj se zopet vpeljejo. Ce se že gospodarju, ki je lepo kobilo, lepega vola iz-redil, darila daj6, njemu, ki ima že v lepi živinici dovolj plačila, zakaj se ne bi pridnemu šolarčku darilo privoščilo ?
Učitelj naj bo ljubeznjiv oče svojim šolarjem; vendar naj bi tudi šiba iz šole ne zginila. Strah mora tudi v šoli biti, in ako se šolarji ne bojč učenika, bodo kmalu oni njega strašili.
Poslednja moja beseda o ljudskem šolstvu pa je: dobre šole, srečna dežela!
329