OBISK NA DOMU
Stopničke 

iz Preske
Božičevim iz Preske bi prav gotovo storili krivico, če bi sedaj zapisali, da potrebujejo miloščine in sočustvovanja. Ne, darilo, ki sta jitn ga ob tednu otroka v imenu šišenske mla-dine izročila sekretar in predsednik OK ZMS, je bilo le skromen izraz pozornosti tej številni, prav zares številni družini.
•  Ko smo stopili v skromno, toda čisto in prijetno kuhinjo, smo malce pomencali, pred-no smo prišli na dan z besedo. Na kavču je spala samo dveletna punčka, presneto, pa se menda ja nismo zmotili.
•  »Ja, sedem jih imava, sedem,« se je na-smejala presenečena mamica. »Nekje za hišo so, po kostanj so šli.«
•  Torej je prav. Prišli smo k družini, kjer je vsako jutro vrsta pred kopalnico in stra-niščem, kjer je v spalnici  po večerji, dokler mama seveda ne postane preveč stroga, vrišč kot v srednje velikem otroškem vrtcu. Malo težje je morda takrat, ko so na vrsti nakupi, takole  vojsko mladeži  je  verjetno kar  težko obuti in obleči. Božičevi sicer ne kupujejo pe-lerinc in otroških plaščkov v Trstu ali Celov-cu, toda otroci so urejeni, snažni, lepo oble-čeni.
•  Vrata so se odprla, soba se je v hipu na-polnila.
•  »Ta je Marjanca, ta Karolina, Erih, Bar-bara ... ja Metod, kakšen pa si? Pujs, se boš šel umit! To je Andrej, tale dva pa sta Erih in Miro ...« je mama preštevala kuštrave gla-vice in nam jih predstavljala. Za celo četico jih je, Božičeva sta »poskrbela« za takšno za-poredje, da so kot stopničke, ko se postavijo v vrsto.
•  »Saj ne bi bilo treba,« je stalno ponavlja-la gospodinja, ko smo se vsedli za mizo in se otepali zadrege. »Saj imajo, kar rabijo.«
•  »Vemo,   vemo,«   je   brž   pohitel   Dobran. »Prinesli  smo le nekaj   sladkarij   in  še neke malenkosti za vašo mladino. Ob tednu otroka, veste . ..«
•  Ivana Božič ni zaposlena, pardon, reči bi moral: ni v službi, kajti ob sedmih otrokih je še kako zaposlena. Matere, ki tarnajo zaradi dveh »hudičkov«, ki da jih komaj obvladajo, bodo že vedele, kaj to pomeni. Lažje bi seve-da shajali z dvema plačama, toda kam naj
vendar da otroke? No, pa se vseeno ne smejo pritoževati. Poglavar družine (v tem primeru ima ta naziv resnično pravi pomen) je cestni nadzornik, zaslužek ni tako slab in, navsezad-nje, ljubezen do otrok, pogled na ljubke stop-ničke pa tudl nekaj odtehta, mar ne?
•  Ura je tri. Kmalu se nam pridruži tudi močnejša polovica Božičeve družine. 2ena brž pojasni, kdo smo, čemu smo prišli. Ni mu pre-več všeč. Kaj je vendar treba, saj nam ni tako hudo ...
•  »No, pa prinesi nekaj na mizo,« je le po-pustil, ko smo mu skupaj razložili.
•  Potem smo se pogovorili, zvedeli smo, da jima zaenkrat še uspeva vzdrževati disciplino, da le redko pade kakšna tja na zadnjo plat.. . In tudi v šoli še kar gre. Zdravje, to je naj-važnejše, je tudi pri hiši.
•  »Hm, kdo bo pa naslednji,« smo poredni. «Fantek ali punčka?«
•  Nak, sedaj bo dovolj zaenkrat, ugotovita v en glas. Naj  ostane pri sedmici, narodnem številu.
•  Potem gremo pred hišo, na sonce. Kako naj se postavijo? Kar tako, po vrsti. Najprej štirinajstletna Marjanca, potem pa naprej, vse do   dveletne  Karoline.   »Tako,  poglejte  tička. Metod, ne prerivaj se, Erih je večji od tebe. No, Karolinca, nasmehni se, kaj se vendar ta-ko kremžiš . . .«
•  Poslovimo se od ljubke četice, od mame in očeta. Mahajo nam, ko se odpeljemo. Tudi Karolinca, nič več ni nakremžena. Pa so ven-darle srečna družina . ..