Tole razmišljanje je napisal Miha Tomšič iz 5. a razreda:
Dve majhni čudežni besedi •
¦" Komaj sem kot drobcen otrok pričel izgovarjatl prve besede, že me je mama posku-šala naučiti dve besedi: »Pro-sim, hvala.« Ce sem kdaj na to pozabil, me je vedno opomnila. Seveda pa je tudi ona vselej, rekla: »Prosim, Mihec, pojej juho!« in »Hvala, Mihec, ker si pospravil igrače.« Tako sta ti dve besedi postali del mojega besednega zaklada.
Velikokrat pa slišim, kako nevljudno se ljudje izražajo: »Slišite vi, kolk je pa ura? Mo-jo sem pozabla navit.« Ko dobi odgovor, odide, ne da bi se spomnila reči: hvala. No, to je pravzaprav čisto nedolžno. Že drugače pa se sliši, ko" pride soseda k sosedi in že na pragu vpije: »Vv vaša baraba je na-šemu pobu vrgel šolsko torbo na tla in ga prebunkal.« Odgo-vor: »Pazite vi raje na vašega zanikrnega mulca, da mu ne bom ušes potrgala. Prav tak je kot vi.« Lahko pa bi šlo tako: »Gospa, opozorite prosim va-šega fanta, zadnjič je našega kar preveč udaril.« Odgovor: »Prav, da ste mi povedali, bom že posvarila našega razgrajača in brez zamere.«
In tako gre dalje. Kregajo se sosedje, priokajo segospodinje in branjevke, v laseh ,so si uslužbenci, skratka, v laseh so si povsod. Ves svet je ena sa-ma velika skregana družina. Majhni besedici, prosim in hva-la, pa bi lahko naredili čudež in razgovor ne bi nikdar prešel na ostrino. Ljudje bi bili bolj srečni in ' prisrčno navezani drug na drugega.
Prosim, hvala, dve majhni čudežni besedil