Poglavje o kulturi. V preudarek nje zaščitnikom in nje krvnikom. V kulturi je moč naroda, in s kulturnim napredkom narcdovim se vzporedno množi tudi njegova moč. Le kulturno izobražen narod se more zavedati v dovoljni meri svojih pravic, svojega narodnega dostojanstva, zavedati Sv. svoje lastne avtoritete, ker se vse te vrline morejo poroditi le v kulturno izobraženem duhu. Kultura je pogoj moralne moči, ki je neprestana izpodbuj e valka fizične sile, da ta ne omaga v delu in naporu. Kjer ne skrbe za moralno in se zanašajo le na fizično moč, je rezultat podoben uspehu dela kakega mogočnega stroja, ki je brez dovoljne gonilne moči. Tak stroj bi, kakor hitro bi zahtevali od njega večje produkcije, obstal vkljub svoji močni konstituciji. Da je res tako, nas uči zgodovina sedanjega in preteklega časa. Grki in Rimljani so gospodarili celim plemenom, ki so imenovana naroda po številu glav in po fizični moči daleč nadkriljevali, ki so pa za njimi istotako daleč zaostajali v kulturi — v moralni moči. Takisto priča o tem zdajšnja ruskojaponska vojna. Gotovo je, da je vzrokov ruskih neuspehov več, vendar pa se nad aktivno rusko birokracijo in nad ubogim pasivnim Jjudstvom najbolj maščuje zanemarjanje in namensko zadrževanje kulturnega stremljenja v prostem ljudstvu, in edino pravo odškodnino za vse žrtve si morejo Rusi pridobiti le na ta način, če ne zaprejo ušes tcr dovoljno upoštevajo nauk, ki se jim sam glasno ponuja: »Osvoboditi ljudstvu potom izobrazbe njegovo dušol« Ljudstvo brez kulture je sl,epa masa, in šele izobrazba mu odpre pogled. Pa ne samo v moralnem oziru nadkriljujejo kulturni narodi druge, v kulturi zaostale, ampak tudi v gmotnem. Na podlagi gmotne in strokovne izobrazbe si zna kulturno izobražen narod vsak košček zemlje obrniti v svoj prid in vsako prirodno moč plodonosno uporabiti. Razne pridelke umeje sam doma predelati v izdelke in to, kar bi se moralo naročiti drugje, dobi lahko doma, pri domačem izdelovalcu in denar ne roma v tuje roke, ampak ostane na domačih tleh. Tako se množi imetje domačinov, imetje domače zemlje. Seveda je treba dolgega in vztrajnega dela, preden se dožene pri ljudstvu ta višek kulturne izobrazbe: Ker je torej za ob s t a n ek t r e b a toliko moči, toliko energije in ker ima vsa ta potrebna moč svoj izvir in svoje življenje v kult u r n i i z o b r a zb i, m o r a vsakdo, ki je veren sin in odkritosrčen prijatelj s v o jega naroda, imetizasvetonalogo, posvetiti vse močiv to, da se narod kulturno dvigne. V dosego vsakega namena pa je treba gotovih sredstev, in kot sredstvo v dosego prej označene naloge mora biti šola, ljudsko šolstvo, ki pa se mora dvigniti s svojega sedanjega nivoja na veliko višjo stopnjo popolnosti. In zopet pravimo: K o mu r j e n a s r c u n a r o d o va bodočnost, mora delovati z vso vnemo za pozdigo šolstva. V ta namen bi bilo treba, da se šole razširijo, da se enorazrednice pomnože v večrazrednice, da se odpravijo nezdravi, vlažni, temni, majhni in zatohli šolski prostori, da se predelajo učni načrti v smislu zahtev praktičnega ž i v 1 j e n j a. Pa to Še ni vse. Pozabiti pri tem ne smejo n a s u č iteljev, šoloizvrševalnih faktorjev. Nihče ne more dognati skrajne popolnosti v izobrazbi, pa tudi mi ne, dasi bi jo rabili malone najbolj; ljudstvo namreč zahteva od učitelja, da naj je strokovnjak v vseh mogočih panogah vede. Četudi to ni mogoče, vendar pa so razmere take, da moramo zahtevati, da se nam da več splošne in strokovne izobrazbe.' Da bo torej učiteljevo delo na polju kulture uspešneje, se mora vsak, komur je mar napredek Ijudstva, potezati za to, da se učiteljstvu odpre pot v univerze. Vsak pa, ki je iz mesa in kosti kakor smo mi, h o č e imeti v svrho svojega obstanka svojemu delu primernega plačila. Če trpi pri svojem delu pomanjkanje, tako da si mora še drugod iskati zaslužka, izgubi veselje do svojega poklica, in kjer pa ni do dela veselja, tam tudi ni pravih uspehov. Takšni so vsi vidni ljudje in takšni smo tudi mi. Zato kličemo : Komur je nasrcu kulturni napredek naroda, naj skrbi za to, da bo dobilo učiteljstvo zasluženo plačilo, naj skrbi za gmotno izboljšanje učiteljskega s t a n u. Stanje Šolstva, oziroma naroda je tako odvisno od stanja učiteljstva, kot je odvisna rast rastlin od vremena ; če je vreme ugodno, je rast uspešna in nasprotno. Če torej vse rečeno nakratko jzdružimo v celoto, dobimo sledeče izvajanje: O d s t a n j a k u 1 tur e je odvisno življenje in smrt vsakega naroda. Uspešno procvitanjekulturepajemogoče le potom saniranega šolskega ustroja,kčemurjeseveda šteti tudi gmotno stanjje učiteljstva, ker le na ta način more izobrazba prodreti tudi v maso, in kdor ima srce za narod, je njegova sveta dolžnost delovati vselej in povsod v temsmislu. Vsakdo, ki tega ne stori, koplje grob svoji domovini; tisti pa,kidela šecelovnasprotnem smislu, je pa krvnik svojega naroda. Vsaka država, ki se ne ogreva dejansko za zgoraj omenjena stremljenja, je svoj lasten grobokop, in država, ki zavzema celo nasprotno stališče, je sama svoj krvnik. In vprašamo : ali je treba iti daleč, da pridemo v tako državo ? Odgovora nam ni treba zapisati, ker na to lahko odgovori vsak sam. Nihče ne more biti tako hudoben, da bi si upal trditi, da je naš narod kultiviran, nasprotno pa tudi ne more nihče biti tako optimističen, da bi rekel: Dopolnjeno je! Nasprotno mora vsak uvideti, kdor količkaj pozna naše razmere, da je pri nas na kulturnem polju še vedno mnogo neobdelanega sveta, in da čaka delavcev na kulturnem polju še ogromno mnogo dela, posebno ker smo mi zaradi svoje burne zgo- dovinske preteklosti kulturno zaostajali in ker gre kultura hitro svojo pot naprej ; kdor se je energično ne oprime, zaostane. Vkljub temu torej, da je pri nas tako potreba dobre organizacije na kulturnem polju, je vendar ravno pri nas cela jata Jjudi, ki zaslužijo ime narodnih krvnikov. Oni so smrtni sovražniki Ijudske omike, razen one enostranske, s katero izkušajo dognati svoje sebične namene. Vsak kulturni pojav hočejo zatreti že takoj v kali in zato napadajo šolo kot prvoboriteljico na kulturnem polju z namenom, jo ali zatreti ali pa jo pridobiti za svoje namene. Imenujemo jih klerikalce. Kjerkoli napravijo ti ljudje kak shod, udrihajo po šoli in ščuvajo ljudstvo proti nji. Dobro je znana žalostna resnica, da je na Kranjskem več enorazrednic kakor pa dvorazrednic in večrazrednic in da glede tega daleč zaostajamo za drugimi kronovinami (kakor n. pr. za Štajersko). Da tak nedostatek močno ovira uspešno delovanje šole, mora uvideti vsak, ki ima zmožnost le količkaj misliti in ki ni tako in toliko hudoben, da bi lagal samemu sebi. Toda stranka, ki ima namen, da se loči od drugih framasonskib in anarhistiških strank (ime ka toliška stranka) pa tega ne priznava. Glede tega je mogoče le dvoje: ali se v resnici tako malo na šolstvo razume, da ne more tega spoznati, ali pa, kar je istotako mogoče, da jo sili zavist, izvirajoča iz hinavske sebičnosti, da laže sami sebi. Če je pravo prvo, ji mi kar naj odločnej e prepovemo, vtikati se v naše zadeve, če je pa pravo drugo, ji povemo, da so kaj takega zmožne le podle in propadle duše. Pri vsaki priliki kažejo svojo mržnjo do šole in do učiteljstva. Če bi se imela kje šola višje organizovati, kdo je tisti, ki z vsemi močmi nasprotuje temu delu? Duhovnik, ki straši ljudstvo s stroški, ki bi jih to povzročilo, ki jih hoče dobiti na svojo stran s tem, da jim po svoje dokazuje nepotrebo takega podvzetja, češ, saj je že dovolj šole, ni absolutno nič prida ! Večkrat smo že čitali v »Slovencu« ali »Domoljubu«, da zidajo tukaj in tam novo šolo. Ali čitali smo tudi dostavek, da je to nepotrebno, ker napravlja stroške. Vprašamo: V kak namen se pišejo take notice? Očividno v nikak drug kakor v ta, da z njimi bude v ljudstvu zlo voljo nad šoloin otežkočijo učiteljstvu njega stališče. Ravno tako rujejo zahrbtno in očitno, če v kakem kraju ustanavljajo novo šolo ; in tako se zgodi, da je v kakem kraju ljudstvo proti šoli in učitelju tako nahujskano, da si ta vkljub svojemu plemenitemu delovanju kot učitelj ni svest svojega življenja pred farškimi zaslepljenci, da ga v svoji slepoti hočejo pobiti kot svojega največjega sovražnika. Zdaj pa vprašamo široko javnost in merodajne faktorje: Ali nisotakihujskačiljudje, ki soosebno nevarni ['n ki bijib morali zapreti? Na ta način hočejo zatreti in zamoriti vsak kulturni pojav. Da bi jim delo še uspešneje šlo izpod rok, se zaganjajo z vsemi sredstvi v učiteljstvo. Denuncirajo ga, kjer in kakor morejo, blatijo ga in obrekujejo, hoteč ga spraviti ob ugled. Zarotili so se tudi, ga gmotno uničiti in ne vztrajajo pri tem (krščanskem) delu nič manj kot cela štiri leta. In ni se čuditi njih vztrajnosti, če pomislimo, da s tem posredno zatirajo in more Ijudsko kulturo, in to je v njih principu. Skoro gotovo bi nas bili že požrli, ali kar bi se v najugodnejšem slučaju zgodilo, nas prekrstili v svoje mežnarje, če bi ne imeli v zaščitnikih kulture nekaj pravih prijateljev. Prišli pa so sedaj časi, da apelujemo na svoje prijatelje, da pokažejo svojo naklonjenost v dejanskem zastopanju našili interesov in si zato h koncu želimo dvojega : Pridno naj se množi število dejanskih prijateljev kulture; zasluženo plačilo pa naj zadene nje krvnike za njih radovoljno ubojstvo, ki z njim smrtno greše nad narodom.