l o v e n s k a B D E T Slovenska riksforbundet i Sverige S Slovensko GLASILO / Slovenska BLADET Št. / Nr 34 Letnik / Ârgâng 10 Izdajatelj/ Utgivare: Slovenska zveza na Švedskem / Slovenska riksförbundet i Sverige, PG:72 18 77-9 Finančna podpora: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu; Članarina SZ Slovensko GLASILO izhaja 4x letno v 580 izvodih Naslovne fotografije / Uppslagsfoton: Olofström: Na zdravje! Kristianstad: prvenstvo juda - Jure Piškur; Ljubljana, pogled z gradu. Fotografije na zadnji strani / Sista sida: Mala Nedelja 51 ; Piran. Foto: Ciril M. Stopar, Piškur, Budja, Vesna Jakše. Izbor / Urval: A. Budja _Za vsebino objavljenih člankov so odgovorni avtorji._ VSEBINA_1_INNEHÂLL Uredniška beseda 2 Inledningsord Slovenska zveza 3 Slovenska riksförbundet Društva 5 Föreningar Slovenski DOM, Göteborg 5 Simon Gregorčič, Köping 9 Slovenija, Olofström 11 Planika, Malmö 17 Orfeum, Landskrona 19 Slovensko Švedsko društvo Helsingborg 23 Slovenci v Stockholmu 56 Svensk-Slovensk vänskapsförening, Stockholm 27 Kultura 29 Kultur Naša Cerkev 39 Vâr Kyrka Pisma/Reportaže 40 Brev/Reportage Aktualno 52 Aktuellt Šport 58 Sport Slovensk historia 59 Slovenska zgodovina Naslovi 66 Adresser Glavni in odgovorni urednik/izdajatelj — Huvudredaktör/ansvarig utgivare: Avguština Budja (Gusti) Člana redakcije - Redaktionsmedlemmar Jožef Ficko / Ciril M. Stopar Tehnični urednik/Teknisk redaktör: Zvonimir Bencek Naslov uredništva/Redaktionsadressen: Augustina Budja Hantverkargatan 50 261 52 LANDSKRONA, Tel. 0418- 269 26 Elektronska pošta: budja@bredband.net Svoje prispevke pošljite na zgornji naslov do 15. maja 2011 Skicka era bidrag till Slovenska BLADET senast den 15 maj 2011, anvand adressen ovan UREDNIŠKA BESEDA INLEDNIINGSORD Ko po svetu sem hodila Tujijezlk govorila Tuje srečala ljudi V tuje gledala oči Tu e roko so mi dali Tuje so se mi sm^ali Tuji bilje njihov glas Tuji bilje njih obraz Ko pa pride temna noč In zajame sanj me moč Takrat spet sem jaz doma V objemu cvetja Alpskega Anica Štefanič Avtorica pesmi, Anica Štefanič s Stockholma nam sporoča, da je to pesem in mnoge druge napisala za sprostitev njene slovenske duše. Zahvaljujemo se za poslano pesem in vabimo še več slovenskih duš, da se nam oglasijo in tudi sami pošljejo svoje literarne stvaritve za objavo v Slovenskem GLASILU. ^^redništvo Slovenska zveza na švedskem slovenska.riksforbundet@telia.com PREDSEDNIK IMA BESEDO... V februarju, ko pišem te vrstice, je okoli nas snežna odeja in vabi mladino na smučanje in sankanje v zimskih počitnicah. Tisti pa ki smo starejši si želimo konec mrzlih dni in začetek lepih, sončnih pomladanskih dni, da bi se končno odpravili na sprehode. No pa so med nami tudi takšni, ki si mrzle ali pa lepe popoldneve ogledujejo le skozi okna, saj jim starost in bolezen ne dovoli sprehoda, dokler ne bo prava pomlad oziroma, ko bodo za silo ozdraveli. Bolezen te ovije v svoj pajčolan in takrat pozabiš na ves svet, ne zanima te ne denar, ne bogastvo, želiš si samo malenkost zdravja. To govorim iz svojih izkušenj, kajti tudi mene je minulo jesen in to zimo zagrabila tista bolezen, ki se je vsi tako bojimo. Ko sem prestal nekaj operacij agresivnega kožnega raka, sem dobil najlepše sporočilo, da se ta ni razširil, da bom hvala bogu še živel. To je pravzaprav prav tako, kot da si se še enkrat rodil, toda v zrelih letih. No zaradi tega pa delo v Slovenski zvezi in društvih ni zaostalo, saj so vse povsod praznovali Vinske trgatve, martinovanja, Miklavža. Organizirane so bile tudi kulturne prireditve in koncerti kulturnih društev in zborov iz Slovenije. Gostujoče kulturne skupine so gostile Slovence v Stockholmu, Olofstromu in Goteborgu. Pa tudi pevski zbor iz Planike, Malmo je nastopil v Goteborgu. Torej če se ozremo nazaj je bilo minulo leto zelo uspešno in upamo, da bomo s tem delom tudi nadaljevali. Od januarja do sredine marca so občni zbori v slovenskih društvih, takrat se pogovarjamo koga bomo klicali v goste. Morda kakšno kulturno skupino iz domovine, morda pevski zbor iz okolice Trsta ali zamejske Koroške, kajti takšna gostovanja moramo pripraviti najmanj eno leto v naprej. Prav zato pa pišemo 3 prošnje za projekte na Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki nam te projekte odobrijo, če so dobro in temeljito pripravljeni in če smo se v minulih letih pri tem delu dobro odrezali. Letos bomo čez vse leto praznovali 20 letnico obstoja slovenske države, kajti prav vsi ne moremo organizirati teh prireditev v juniju, naj bo to razporejeno čez vso jubilejno leto 2011, tako da se bomo med seboj obiskali in popestrili te kulturne prireditve in koncerte. Upamo tudi, da bo SD Simon Gregorčič letos organiziralo Slovensko kulturno srečanje v Köpingu, pravkar se o tem dogovarjajo. Slovenska zveza pa bo o temu in planu letošnjega dela sprejela sklepe na občnem zboru v aprilu mesece v Malmöju. Vsi tisti, ki boste okoli 1. julija v domovini, pa ste vabljeni na skupno srečanje Slovencev »DOBRODOŠLI DOMA«, ki bo potekalo 1. julija 2011 v Ljubljani, o tem boste še obveščeni. OBVESTILO O ČLANSTVU Z vsakim dnevom zgubimo kakšnega rojaka ali rojakinjo, kajti visoka leta in v bolezen ni prizanesla niti nam Slovencem na Švedskem. Društva izgubljajo z vsakim letom svoje članstvo, obenem pa tudi nekatere vodilne ljudi, katere bomo morali nadomestiti. Zato prosimo prav vse, da nas podprete s plačilom članarine pri vašem lokalnem slovenskem društvu, pa tudi vaše znance nagovorite, da se vam pridružijo. S plačilom članarine boste dobivali zastonj Slovensko glasilo. Nam pa boste s svojim članstvom omogočili izdajanje glasila in obstoj Slovensko zveze na Švedskem, če bomo prekoračili mejo 1000 članov, kar nam je do sedaj vedno uspelo. Dobrodošli med nas prijatelji, potrebujemo vas! Mi pa se bomo potrudili da uresničimo plan dela in obstoj slovenske besede na severu Evrope. Na kraju vam iz srca želim veliko zdravja, sreče in veselih dni Program dela Slovenske zveze =4- 9. aprila, občni zbor Slov. zveze v SKD Planika, Malmö. marec-julij: jubilejne prireditve v slovenskih društvih. =i- 11. junija, romanje v Vadsteno, (organizator SKM Göteborg). http://www.slovenci.si http://www.slovenia.info/homecoming http://www.dvajset.si/ http://www.uszs.gov.si/ Ciril Marjan Stopar DRUŠTVA FORENINGA R SLOVENSKI DOM GÖTEBORG Novice iz Göteborga Ob obilici snega, minus stopinje, svetlo le nekaj ur podnevi, da smo odšli v zimsko spanje in samo čakamo da nas prebudi pomlad in sonce. Sneg počasi topi in na dan pridejo smeti in živalski iztrebki, ki so jih lastniki pozabili pobrati za svojimi ljubljenčki. Nobenih znakov pomladi le ptičke se včasih sliši, pojejo v zahvalo, če smo jih hranili pozimi. Prostih dni ob praznikih je bilo bolj malo saj so bili ob koncu tedna in takrat smo tako prosti. V društvu se od zadnjih novic ni veliko zgodilo, zato upam, da bo drugače v naslednjih mesecih. Občni zbor bomo imeli v soboto 26. februarja och 16. uri v Göteborgsrummet. Upam, da bo članov veliko, da so zainteresirani kaj delamo in, da bodo prišli z novimi predlogi kaj in kako si želijo, da delamo. Kulturni praznik bomo imeli kar po Občnem zboru. Navadno imamo kar po maši v Astridsalen naše programe ob pomembnih dogodkih. Načrtujemo, da bi šli kam na izlet, poskušamo pripraviti in to urediti, avtobus mora biti naročen že vnaprej a da nebi izneverili vsaj tiste, ki želijo iti, je včasih avtobus napolnjen polovico in kasneje so graje, da nas je bilo tako malo in smo vseeno šli. Nikogar ne moremo prisiliti, da gre, vidimo da ljudje se kar držijo doma, kadar se pa potrudijo in smo skupaj, si pa znamo veliko povedati in poklepetati. Vem, da smo starejši in ni toliko energije več, a samo biti doma, tudi če je lepo in udobno ni dobro. Zato pogum in pridite. V marcu mesecu bo dan starševstva in mamic, kratek program in cvetje za mamice. V juniju mesecu Vadstena in Dan državnosti. Socialna skupina je obiskala v bolnišnici in doma Karla Kolarja. Želimo mu skorajšnjega okrevanja in dobrega počutja. Babice smo obiskale slavljenko Rožo Tomažič, ki je praznovala 65. rojstni dan. Prisrčen sprejem pri Vinku in Roži nas je dočakal ob obisku. Pogovor ob lepo obloženi mizi je potekal sproščeno in z smehom na ustnicah. Pogovor je potekal kako in zakaj smo prišli sem na Švedsko in kako hitro so minila ta leta. Rojeni v 40-ih letih počasi odhajajo v zasluženo pokojnino, kar pa je sedaj čas za tisto kar prej ni bilo časa. Vnukec Erik krajša urice prostega časa, veselje, njegove radovednosti in ljubezni. Tako sta Roža in Vinko ponosna nanj. Naj Vama pozlati vajino življenje in hvala za gostoljubnost in pomoč pri društvenem delu. Tudi nekaj slavljencev imamo: Januar Roža Tomažič 65 let Februar Jože Zupančič 40 let Katarina Zupančič 40 let April Zvone Podvinski 55 let Milan Geld 45 let Maj Anders Dahlborg 50 let Kod hodite, pojdite zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetlice, poleti do zrele pšenice. Jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do nove resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič, do krova in pravega kova poskusi: vnovič in vnovič. Čestitke z lepimi željami, zdravja, sreče in zadovoljstva, Vam želimo. Ni veliko kaj pripisati, želimo si samo delati v miru, ker imamo do tega še veselje in nam je v interesu, da ohranimo naše običaje, slovensko govorico, pomagamo naslednji generaciji in, da ne pozabimo naših korenin. Vsi tisti, ki pa niste pripravljeni pomagati, nas ne ogovarjate in obrekujte, ker s tem ne delate nič dobrega. Mi smo bolj trmasti in bomo nadaljevali. Želimo, da bi spoznali bleščeče dni, ki bodo razsvetlile vse tiste temačne, ki se znajdejo vmes. Za Upravni odbor Slovenski Dom Marija Kolar Pozdravljena, Gustika! Posiljam tri slike, ko smo" babice"obiskale eno od babic, staro 65 let. Zraven je še njen vnuček z atijem. Izberi katere bodo za uporabo. Glede dopisa pa mislim, da že Marjanca in Marija delata na tem - ali pa je dopis že pri tebi? Oprosti, če ti kaj preveč pošljem, mislim da so lepe stvari, katere hočem deliti s prijatelji. (o babici v domu, mogoče pa je kaj za v GLASILO). Samo na žalost se dogajajo stvari, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih se svojci spomnijo, ko je že prepozno. Lepo pričakovanje POMLADI in lepe pozdrave, Marija Tri generacije Babice v Goteborgu Babice - Roža Tomažič slavi 65 let Štiri generacije SIMON GREGORČIČ KÖPING Načrt dela v letu 2011 Januar: Družabni večeri ob sobotah Februar: Valentinovo.(Alla hjartas dag) Marec: Dan Žena April: Kres v naravi Maj: Pečenje na žaru po sv. maši Juni: Binkošti (romanje v Vadsteno) Praznovanje Kresne noči ( Midsommar ) Od meseca Julija in pa vse do konec septembra delo v društvu po dogovoru Oktober: Praznovanje 40-sete obletnice društva Simon Gregorčič November: Spominjamo se naših rajnih svojcev in prijateljev. Praznovanje očetovega dne in Martinovanje December: Miklavževanje družabni večeri in Silvestrovanje Vabljeni tudi k aktivnosti ki jih imamo med tednom v prostorih društva. V Septembru in Oktobru je tudi čas nabiranja gob, tudi takrat se dobivamo in skupaj preživimo lepe in sveže trenutke v gozdovih. Ob četrtkih imamo skupno druženje, ženski krožk in moški klepet od 16.00 ure naprej vabljene vse k sodelovanju. Želim dosti veselja in uspeha pri delu! Alojz Macuh Novo leto v Köpingu Večkrat smo že omenili, da ostaja minulo leto nepozabljeno, saj nam je zapustilo množico nepozabnih in težkih trenutkov, s temp a so med nas prišle spremembe. The sprememb nam v društvu ni bilo lahko sprejeti. Vedno so v naših mislih naši člani in prijatelji, s katerimi smo dolga leta delili slabe in dobre reči, se skupaj veselili in pomagali drug drugemu. Čas pa teče in nič ne reče. Trudimo se še naprej, da ostanemo povezani, v pomoč in podporo drug drugemu, da ohranimo to, kar imamo. V mislih imam vse tiste navade, ki smo jih navajeni, da se srečujemo v čim večjem številu v društvenih prostorih. Želimo si, da bi pridobili še mlajše rodove, da bi radi prihajali, med nas v središče življenja in srečanj nas tukaj v društvenih prostorih v Köpingu. Prav prijetno in veselo nam je bilo ob prihodu novega leta, prešerno vzušje in razpoloženje, ki je trajalo vse do jutranjih ur, je težko opisati. Ko vidiš zadovoljstvo in veselje na obrazih, dobiš kar večjo moč in nov zagon ter upanje, da bomo ohranili naša druženja tudi v bodoče. Veselje, ki je trajalo pozno v noč, smo zaključili s kozarcem šampanjca in si zaželeli vse najlepše v novem letu, z velikim upanjem, da bi bilo lepše in boljše, predvsem pa, da bi nam vsem služilo zdravje. Še enkrat želim vsem res uspešno, zadovoljno leto, ki je pred nami, naj prevladuje zdravje, sreča in zadovoljstvo med nami vsemi. Predsednik društva Alojz Macuh Miklavževanje v zasneženem Olofströmu Praznovanje sv. Miklavža je bilo v Olofströmu šele 18. oktobra, to pa zaradi tega ker nekateri delajo tudi v sobotah in nedeljah, tako pripravimo družabno srečanje takrat, ko lahko večini ustrežemo. Tiste dneve v decembru je padlo veliko snega v pokrajini Blekinge, tako da smo vedeli, da se člani iz oddaljenih krajev ne bodo mogli udeležiti tega praznika, ko obdarimo otroke in razveselimo odrasle. Prav tako pa se je zgodilo, da nisem bil prisoten niti jaz, niti moja družina. V zadnjih 16 letih nismo še nikdar manjkali na nobeni društveni prireditvi in to se je zdaj prvič zgodilo. Vzrok pa je bil da sva se oba z ženo operirala, vsak od naju za svoje tegobe in probleme. Zaradi tega pa ni bilo ničmanj veselo, pa tudi dobro je bilo organizirano. Dušanka je pripravila hrano, Ida pa je kupila darila za otroke, ostali odborniki pa so pripravili društvene prostore. Še posebej so se razveselili, da sta prišla Viktor in Greta, čeprav je bilo zunaj veliko snega in sta imela velike probleme z vožnjo nazaj domov. Pa ne zaradi tega, ker sta se napila ampak zato, ker so ponoči cestarji zelo slabo čistili stranske ceste, tako da so ju rešile samo dobre zimske gume na avtomobilu. Čeprav so vsi zatrjevali da smo jim manjkali na družabni prireditvi pa so obenem povedali, da so se veselili do polnoči in čez, kajti Viktor je z veseljem raztezal svojo frajtonarico. Po večerji so prepevali, obujali stare čase in nazdravljali prihajajočemu letu. Midva z ženo pa sva le zamišljala, kako je biti lepo med prijatelji in znanci, tolažila sva se, da se bova do naslednje veselice za silo pozdravila. USPEŠNO LETO 2010 V minulem letu smo imeli precej zelo uspešnih prireditev, v oktobru smo tudi organizirali 2 koncerta mešanega pevskega zbora MePZ Lipa iz Šempasa. Zahvaljujemo se tudi Viktorju Semprimožniku, ki se je udeležil prav vsake prireditve s svojo frajtonarico, prav tako je pozlatil otvoritev slovenske slikarske razstave . Z veliko slovensko slikarsko razstavo v hiši kulture v Längan pa so smo dokazali, da bo društvo še naprej živelo, kajti razstavo so pripravile naše likovne umetnice treh generacij in razstava je bila odprta cele tri tedne. Izdali smo 4 številke glasila, božična številka ni izšla zaradi bolezni urednika, v maju 2011 pa bomo praznovali 15 obletnico izhajanja glasila. V letu 2011 pripravljamo podobno slikarsko razstavo v septembru, v oktobru pa smo povabili na obisk veliki moški pevski zbor iz okolice Trsta. Zahvaljujemo se vsem, ki so nas podprli in obiskali na prireditvah, tudi sosednjim društvom in švedskim organizacijam, ki nas podpirajo, oblastem v domovini in tukaj ter Slovenski zvezi na Švedskem. Vesele novice - 27. januarja 11, je praznovala Ida Rampre iz Olofströma 60 rojstni dan, Ida opravlja okoli 18 let delo blagajnika društva, obenem pa dela v tovarni Volvo kot voznica viličarja. - 29. Januarja 11, je praznovala Ema Benčič iz Kallinge svoj 70 rojstni dan, Ema večkrat speče kruhove hlebčke za prireditve. Žalostna novica V Landskroni je v sredo 26. januarja 11, umrla večletna članica društva Magdalena (Majda) Ivič v 78 letu starosti. Zapustila je moža Štefana, kateremu izrekamo globoko sožalje. Pogrebni fond KD Slovenija Olofströmsko slovensko društvo ima že 10 let ustanovljen pogrebni fond, na katerega polagamo 10% članarine vsako leto. Po pravilniku izplačujemo družini pokojnega člana, za rože ali v fond za rakove bolezni od 200 - 500 kr, odvisno koliko let je bil pokojni član društva. V fondu imamo danes okoli 20.000 kr kapitala. P L A N D R U Š T V E N E G A D E L A 2011 12. marec: občni zbor in Dan žena 9. aprila, občni zbor SZ in 20. obletnica Slovenske zveze v Malmö. v aprilu, bo imel Karlo Pesjak fotografsko razstavo v rojstnem kraju na Gorenjskem. v maju: balinarski turnir v Olofströmu in 15. obletnica Društvenega glasila 11. junija, romanje v Vadsteno. Konec junija, balinarsko srečanje v Olofströmu ob 20. obletnici slovenske države. 27. julija - 7. avgusta, srečanje tabornikov v Kristianstadu: World Scout Jamboree na Rinkaby fältet, pride okoli 200 tabornikov iz Slovenije, iz celega sveta pa nekaj več kot 38.000 tabornikov. 27. avgusta: Barnakälla, srečanje vseh generacij in tradicionalni. slov. piknik. september, Slovenska likovna razstava v Längan, v Olofströmu. 15. ali 29. oktobra, Vinska trgatev in koncert MPZ Vesna iz Sv. Križa pri Trstu v Olofströmu. oktober, Slovensko kulturno srečanje v Köpingu. 17. decembra, miklavževanje. med letom bodo tudi slovenske maše v Olofströmu in Nybru. Likovna sekcija: od januarja - junija, krožek likovne sekcije 3 nedelje v mesecu. Vabimo zainteresirane. Od 14-18.30 ure. Društveni prostori bodo odprti, ko ima likovna sekcija krožek, to je v nedeljah od 15.00 ure naprej, (trikrat mesečno) Ciril M. Stopar KD Slovenija, Olofström Pozdravljeni, hvala za članek v Slovenskem Glasilu. Predavanje v biblioteki v Landskroni je zelo uspelo, bilo je okoli 45 udeležencev. Na fotografiji je Sixten, naš prvi vnuk. Avtor fotografije je moja žena, Inga. Lep pozdrav, Karlo Pesjak Na naslednjih straneh objavljamo nekaj fotografij Cirila Stoparja. Dobra druzba v druzbi pravega muzikanta Janko in Dusanka sta pravi Ida in Tina Belec, darila za sv. Miklavža Dusanka in Janez sta plesala Vecerja pri drugi mizi par za ples in ostalo Na zdravje, prijatelji Po vecerji pa je govor stekel o izletih v Slovenijo Viktor, Dusanka in Lucijan so praznovali in se veselili PLANIKA MALMÖ - novice! Upravni odbor 2001 - 2009 Upravni odbor 2010 - 2011 Leva fotografija, z leve na desno: Jože Bergoč - član, Ivanka Franseus - predsednik Jožef Ficko - tajnik, Marjeta Pagon - podpredsednik Jože Kenič -blagajnik, so bili izbrani prvič na Občnem zboru januarja, 2001. Takrat so bili hudi časi, občina Malmö in država sta z radikalnim zmanjšanjem subvencij močno zamajali Planiko. Drastično zmanjšanje stroškov, najetje cenejšega lokala in trdo delo je bil recept za ozdravitev. Naj dodam še, da nam ne bi nikoli uspelo brez pomoči vsega članstva. Hvala vsem, ki ste nam stali ob strani in pomagali! Desna fotografija: 2010, Upravni odbor se poveča za dva člana; Zlata Silič in Angela Stanič sta pridno pomagali že prej, zato je bila njuna izvolitev le še formalnost. Ustanovni član društva Jože Bergoč se je na Občnem zboru 2011 odpovedal članstvu v UO. Kolikor mi je znano, je v preteklosti opravljal vse društvene funkcije. Bil je tudi predsednik Ima velike zasluge, da je Planika postala to, kar danes je. Hvala mu! Letos praznuje okrogle obletnice cela vrsta naših članov. Prva je IVANKA FRANSEUS, ki je februarja postala upokojenka, A M A L I J A KRiŽinGUERINO MEDICA, pa bosta v aprilu skupaj dopolnila 140 let -vsak po 70 seveda. Vsi so vedno veseli in dobre volje, videti so čili in zdravi. Naj takšni ostanejo še mnogo let! Iskrene čestitke!! Letošnji važnejši dogodki. Ob vsakoletnih lokalnih prireditvah namenjenih našemu članstvu pripravljamo letos tudi nekaj za vse bralce Slovenskega glasila. Berite! 04. junij - planikin tradicionalni piknik. 11. junij - romanje v Vadsteno. Avtobus: za člane brezplačno, za nečlane 150 Sek. Vstopite lahko še v Landskroni, Helsingborgu in Jönköpingu. Prijave za vse našteto na telefon 040 49 43 85, Ivanka Franseus. 15. oktober: velika proslava 35. obletnice Pevskega zbora Planika. Muzikanti in pevci pridejo iz Slovenije. Vse bomo pravočasno obvestili. JoF PABERKI Letos 20 let samostojne Slovenije; Le kdo se ne spominja napetih časov pred dvajsetimi leti, ko smo bili priča razpadu bivše skupne države in s tesnobo čakali na naslednjo potezo vse bolj zmedenih oblasti, ki so izgubljala tla pod nogami. Na slovenski politični sceni so se pojavile nove osebnosti, ki so v mnogočem zaznamovale današnjico prebivalcev nove države. Le komu ni ostala v spominu napoved kasnejšega predsednika Milana Kučana, ko je v nekem govoru dejal: »Odslej bo vse drugače.« Ni se zmotil - danes je vse drugače. Imamo samostojno državo, v neki meri sami odločamo kaj in kako. V neki meri zato, ker je Slovenija medtem postala polnopravni član nove velike povezave, Evropske Unije, katere pravila je treba v lastni zakonodaji upoštevati. Tista leta nam bodo morebiti ostala v spominu kot čas, ko so bili Slovenci prvič (in kot je videti zadnjič) zares enotni. Evforijo je zamenjala sedanjost, ki se močno razlikuje od upanja in pričakovanj. Kaj je narobe? Mnogim od nas, ki že desetletja živimo v državi z dolgoletno demokratično tradicijo, ne gre v račun na videz popolna razklanost slovenske politične elite, katere posamezni člani podrejajo skupno dobro osebnim interesom. Ne gredo nam v račun vsesplošna navzkrižna obtoževanja med politiki, ki se v mnogih primerih končajo šele po dolgoletnem pravdanju, na katerem, s trivialnimi primeri zasutih slovenskih sodišč. Osebno mi ne gredo v račun dolgoletni poskusi vodje v slovenskem prostoru sicer pomembne politične stranke, izničiti ugled in politično onemogočiti predsednika države samo zato, ker se ne ravna po njegovih navodilih. Pri tem ne izbira sredstev - na voljo so nam številni »dokazi« v obliki dokumentov, objavljenih v dnevnem časopisju. Gre celo tako daleč, da ga obtožuje sodelovanja z UDB - o in ga ima za lažnivca. Vse to seveda vpliva na razpoloženje državljanov, ki ne vedo, komu verjeti. Zgovoren dokaz za to je volilna udeležba, ki nezadržno upada. Dokaz je tudi med volivci razširjeno, zmotno prepričanje, da si vsi hočejo le »napolniti žepe.« Kaj je dobro? Laž ima kratke noge, pravi star slovenski pregovor. Prej ali slej bodo, vse prej kot neumni, slovenski volivci ugotovili, kdo jim maže oči in odrešenike te vrste pometli na smetišče zgodovine. Dobro je tudi, da bodo razmere prisilile slovensko zakonodajno telo, natanko opredeliti pristojnosti in s tem tudi odgovornosti posameznikov in državnih organov. Danes se čuti vse preveč ljudi poklicanih odločati o vsem mogočem, kar ustvarja zmedo. Zaradi tega, pa tudi zaradi samovolje in slabe obveščenosti posameznih uradnikov, se največkrat znajdejo v precepu nič hudega sluteči državljani, ki iščejo pravico na sodiščih in upravnih enotah. Že vedenje župana še tako zakotnega kraja ustvari vtis, da je vsemogočen in praviloma ne trpi ugovora. To seveda ne velja za vse, vendar jih je vse preveč, ki ne vedo do kam seže njihova oblast. Tudi tukaj bodo imeli volivci zadnjo besedo. Prišel bo namreč čas, ko ne bo več zadostovala še tako pretanjena zvijača. JoF ORFEUM LANDSKRONA Landskrona: Tatjana Kragelj praznuje 2. rojstni dan, leto je 1976 Slovenci po svetu in druga vprašanja Ko gre danes za Slovence na Švedskem in tudi marsikje drugje po svetu, lahko rečem, da smo se pridno vključevali in se tudi dobro vključili v nova okolja v tuji deželi, kamor nas je življenje popeljalo. Gradili in zgradili smo si domove, s prostovoljnimi deli in finančnimi prispevki vzdrževali društva, pomagali Cerkvi in prirejali zabave. Vmes smo učili otroke slovenščine, in šele pozneje smo ugotovili, da je tudi nam potrebno znanje jezika dežele, v kateri smo se naselili. V mojem primeru je to bila Švedska. Domovino Slovenijo smo otrokom prikazovali v svetli podobi in jim zasejali živo seme ljubezni do Slovenije. Za otroke smo se trudili poskrbeti, da bi se izšolali, sami si kaj podobnega nekoč nismo mogli privoščiti. V Sloveniji smo poleg finančnih naleteli na ideološke ovire. Na tujem smo delali v tujih podjetjih, v tujih ladjedelnicah, na tujih ladjah. Da bi si lahko privoščili dopust v Sloveniji, smo prva leta delali tudi honorarno - na poljih, ob večerih smo čistili industrijske lokale in podobne reči. Spominjam se, da se je »dobro zaslužilo« s sezonskim okopavanjem sladkorne pese pri kmetih. Tako vsaj sem jaz okrepila svojo blagajno za dopust in pozneje kot samohranilka. Skratka, nobeno delo nam ni bilo odveč. Danes se Slovenci lahko ponosimo z našimi potomci, ki so uspešni podjetniki, znanstveniki, tudi politiki, predvsem pa pridni delavci, skratka - v veliki meri izobraženci. Nadvse koristni so za svoje okolje povsod, kjer živijo, lahko bi bili močan potencial tudi za Slovenijo. Mi, stari Slovenci prve generacije, smo zdaj že povečini upokojeni, utrujeni, betežni in mnogi so tudi že odšli pred nami v večnost. V društva že dolgo več ne zahajamo kot nekoč. Ko gre za Landskrono, je tu še vedno čutiti vpliv ideoloških zdrah, ki so bile še za časa SFRJ zasejane s strani naše bivše, skupne domovine. Vendar občasno se še srečujemo med seboj, če ne tu, pa tam. Zdaj nas je začel preganjati strah, da nam zaradi zdravstvenih razlogov oblasti preprečijo vožnjo z avtomobilom. Kako se bomo potem lahko srečevali, kako potovali in se izognili izolaciji v udobnih domovih?! Mladino je vzela družba, pri nas švedska družba, za svojo. Sami smo mlade vzgajali v svetovljane. Zdaj so tudi v letih, ko je skrb za njihove družine in skrb za kariero na prvem mestu. Za slovensko društvo in starše ostaja malo časa. Mnogi ne govorijo dobro ali sploh ne slovensko, govorijo pa druge jezike. Podzavestno pa vendarle gojijo ljubezen do Slovenije, ki jim je bila nekoč položena v zibko. Všeč jim je slovenska kulinariki, radi imajo določene slovenske navade in jih ohranjajo. S pomočjo sodobne tehnologije in komunikacijskih možnosti so na zvezi s sorodniki in prijatelji po svetu, tudi v Sloveniji. Mladi Slovenci po svetu ne najdejo svojega prostora v Sloveniji. Kako tudi, ko pa nas Slovence po svetu ali v sosednjih državah, miselnost Slovencev v Sloveniji neprestano meče v koš političnih zdrah v Sloveniji. Za tako neprijazno mnenje o slovenskih izseljencih ni kriva le politika, še večjo krivdo nosijo uredniki medijev, ki z dosti gneva in zavisti poročajo le negativne zadeve, ko gre za Slovence po svetu. Zavračajo ves naš potencial: le kaj se boste izseljenci vtikali v naše domače zadeve in nas učili, mi v Sloveniji smo vsevedni! Kadar se kje po svetu pri slovenskih izseljencih dogaja kaj pozitivnega, slovenski novinarji ne čutijo potrebe, da bi o tem poročali in tratili črnilo. Ko pa gre za katerega od povratnikov v Sloveniji, pa najsi bo to minister ali kovač, se mu mečejo polena pod noge in se mu očita, da ni »ta pravi Slovenec«. Najprej bi bilo torej potrebno, da se Slovenci v Sloveniji izobražujejo tudi o nas, Slovencih po svetu! Dokler se v glavah Slovencev doma ne premakne in odmakne predsodkov o slovenskih izseljencih, bodo naši potomci po svetu s svojo pridnostjo mogli koristiti le tujim državam. Tu ne gre v izgubo za Slovenijo le intelektualni potencial, temveč tudi ekonomski in moralni. In kaj je Slovenija kot država storila za svoje izseljene Ambasadorje po svetu, kar Slovenci po svetu v veliki meri prav gotovo smo? Promoviramo našo lepo deželo tujim predstavništvom, prikazujemo našo domovino kot prijazno in prekrasno deželo z razgledanim ljudstvom in vabimo prijatelje in znance, da jo obiščejo kot turisti. Prepričana sem, da je promoviranje Slovenije s strani slovenskih izseljencev v svojih novih deželah najuspešnejše sredstvo za prepoznavnost Slovenije v Svetu, najsi bo to na političnem ali turističnem polju. Slovenija sama se slabo trudi za lastno promocijo in to me čudi. Pozablja, da je poleg visoke komunikacijske tehnologije dobra tiskovina, brošura ali plakat še vedno ena najpomembnejših promocij, ki služi vsakomur, ne glede na izobrazbo in socialni status. Tudi revija za Slovence je pomembna, vendar to ni dovolj za tiste, ki slovenskega jezika dobro ne obvladajo. Ideja o nastanku revije, ki bi združila vse Slovenije - doma, v zamejstvu in po svetu, da bi jo mogli brati vsi Slovenci doma in po svetu je čudovita! Slovenija pa je v preteklih letih, kljub vsem naporom, storila premalo, da bi ohranili stike z mladimi. Težko jih bo vrniti ali ohraniti. Za uspešno združevanje skupnega slovenskega prostora - od kulture do gospodarstva in znanosti - bi bilo potrebno, da bi se vsi akterji v Sloveniji združili in nastopili skupno, v eni strategiji in z realno vizijo; ne pa, da vsak deluje zase. Skupaj z mnogomi Slovenci po svetu me tare bojazen, da je časa zelo malo, saj bo v naslednjih letih med Slovenci po svetu neizprosen zakon življenja in smrti odigral glavno vlogo. Mnogi pomembni akterji, ki so na tujem gojili slovenstvo, bodo za vedno odšli. Slovenskega dopolnilnega pouka v večini držav ni več. Zlata doba slovenstva v državah po svetu je mimo. Preostaja nam asimilacija v družbi, kjer so nas sprejeli. Sloveniji nismo dosti mar. Predvsem verska središča se sicer še trudijo ohranjati Slovencem slovensko zavest skozi verske obrede, šege in navade, vendar se tudi v tem pogledu naše število osipa. Tudi drugod po svetu ugotavljajo rojaki, da opravljajo zadnje čase slovenski izseljenski duhovniki več pogrebov kot krstov. Kje je torej Slovenija, ko govori o ohranjanju slovenskega jezika? Slovensko zgodovino pišemo vsi Slovenci, ne le tisti, ki so ostali v Sloveniji, ampak tudi mi, Slovenci po svetu. Naše zgodbe niso nič manj zanimive in pestre kot zgodbe vas, Slovencev v Sloveniji, problem je v tem, da jih vi ne poznate! Slovenska politika in mediji so naše zgodbe izkrivili in jih še izkrivljajo, s pridihom omalovaževanja so videti nepomembne. Tudi za arhive slovenskih izseljencev je videti, da so nezanimivi za Slovenijo, čeprav jih bodo prihodnje generacije nekoč potrebovale in želele najti. Ne bi smelo biti škoda sredstev za ohranjanje arhiva, v katerem je ohranjen pomembni del slovenske izseljenske zgodovine. Prepričana sem, da bi bilo nekje v Sloveniji najprimernejše mesto, ki bi mu Slovenci po svetu lahko zaupali svoje zgodovinske zapise. Slovencev po svetu nas je kar okrog pol milijona, torej bi morala vprašanje ohranitve arhivov rešiti Slovenija na državnem nivoju. Upam, da se bo to kmalu uresničilo, kajti tudi sama sem odgovorna za zajeten arhiv slovenskega društva v Landskroni (Triglav, Lipa, Orfeum). Da bi živeli bogatejše življenje, moramo velikokrat opustiti stare navade in prevzeti nove. Slovenci smo v svetovnem pogledu majhen narod, čeprav obstaja še veliko manjših. Od leta 2004 je Slovenija polnovredna članica EU in ima s tem vse pravice soodločanja ter uporabe slovenskega jezika. Mnogi narodi nimajo takšne sreče! Vendar me zelo moti diskriminiranje dialektov v Sloveniji. Slovenci žive v državi, kjer se posamezni dialekti vrednotijo kot nekaj spačenega, nenaravnega, skratka, diskriminacija slovenskih dialektov je povsem legitimna v Sloveniji! Edini dialekt, ki je sprejet kot sredstvo javnih komunikacij, predvsem na televiziji in radiu, je neke vrste ljubljanski, ki pa je tudi umetno prikrojen za potrebe govorcev. Menim, da so dialekti pravo bogastvo jezika, pričajo o častitljivi starosti jezika, ki se je prilagajal in razvijal skozi čas. Z uporabo samo knjižnega jezika v javni uporabi skrunimo bogastvo slovenščine. Letos praznujemo 20 let od osamosvojitve Republike Slovenije. Človeški spomin je dokaj kratek, pozabljamo, kako je bilo v prejšnji državni tvorbi, v komunističnem režimu pod taktirko totalitarne vlade. Takrat ljudstvo ni smelo kazati svojih občutkov, se strinjati ali protestirati proti nepravilnostim. Danes je to mogoče, vendar, ali tudi zares uporabljamo svoje človekove pravice, ki nam jih je prinesla demokracija?! Včasih se zdi, da ne. Še vedno se obnašamo, kot ljudje z opranimi možgani, kine znajo misliti po svoje. Vendar, spremembe ne pridejo čez noč. Želim in upam, da se bodo pokazale v bližnji prihodnosti! Vsem slovenskim rojakom doma in po svetu iskrene čestitke ob 20-letnici SAMOSTOJNE SLOVENIJE! Slika: Pred katoliško cerkvijo v Landskroni, junij 2007. Od leve: Gabrijela Krlin, sledi neznana gospa, slovenski duhovnik Zvone Podvinski, Alenka Černec, Magdalena Ivič (letos v jan. umrla), v ozadju Milena Černec, Terezija Dolničar, Justin Hvala (umrl decembra 2009) ter Štefan Ivič Umrli: Dne 26. 1. 2011, je umrla gospa Magdalena (Majda) Ivič, rojena Bračič, iz Landskrone. Bila je dolgoletna prevajalka, tolmačka in članica slovenskega društva v Landskroni, zadnja leta pa društva v Olofströmu. Slovo od pokojnice je bilo 15. februarja. Na švedskem je zapustila moža Štefana in sestro Jožico Bračič, nečaka Mirkota ter njegovega sina Markusa. Vsem bližnjim izrekamo sožalje, Magdalena pa naj počiva v miru!. Dne 26. 2. je v Slovenski Bistrici umrla mati rojakinje Milene Černec iz Landskrone. Pokojnici želimo miren počitek v domači zemlji, svojcem pa izrekamo iskreno sožalje! Pomlad prihaja, čeprav se še mraz in zima nista povsem poslovila. Vendar ju čas preganja, tako kot vse drugo. V aprilu polni naša mama 95 let. Želimo ji vse lepo v življenju in ji sporočamo, da jo imamo radi! Naša mama je še vedno polna idej. Tudi tokrat je sprožila edejo o tem, da bi priredili družabni večer ali fest, kar bomo v okviru društva najbrž res izvedli v velikonočnem času. Podrobnosti o tem še niso znane, zato o tem kaj več pozneje. Čestitke tudi vsem ostalim rojakom, mladim in starim v Landskroni in okolici, članom na Švedskem in povratnikom v Sloveniji. Naj vam služi zdravje in medsebojno razumevanje! Obenem voščimo vesele VELIKONOČNE PRAZNIKE! Augustina Budja SLOVENSKO-SVEDSKO DRUSTVO HELSINGBORG Čestitke naši rojakinji, umetnici-risarki, Darinki Berginc v Helsingborgu, za njen minuli 60. rojstni dan. Svoj rojstni dan je proslavila v krogu domačih in prijateljev. v Želimo ji zdravja in osebnega zadovoljstva v družini ter uspehov pri nadaljnjem umetniškem ustvarjanju. To ji želimo vsi, ki jo imamo radi! Foto: Olga Budja Družina BERGINC, Helsingborg slovenci v stockholmu Jani in Lucija na obisku v Stockholmu ter nova člana slovenske skupnosti, Avrelio in Milojka; Jubilantka Dragica Toter s svojima sestrama Foto: Zvone Podvinski 1^'fv Lucija in Jani na obisku pri Gregorčevih v Stockholmu Foto: Zvone Podvinski ČESTITKA: Gospod Zvone Podvinski, dragi naš slovenski izseljenski duhovnik na Švedskem! Za vaš 55. rojstni dan vam želimo še veliko lepega, zdravja in zadovoljstva, dobre volje pri opravljanju vašega plemenitega dela med Slovenci na Švedskem! To vam voščimo vsi, iz srca hvaležni za vašo potrpežljivost in dobro voljo, slovenski župljani na v Švedskem! Hvala vam tudi za vaše sodelovanje pri Slovenskem Glasilu, marsikdaj rešite uredništvo pred raznimi zadregami. Predvsem bralci so vam hvaležni. Bog povrni!!!! Uredništvo SLOVENSKEGA GLASILA NA ŠVEDSKEM stockholm, 2011-02-05 Till Slovenska riksförbundet och slovenska föreningar i Sverige, Slovenska katolska missionen och Slovenska Ambassaden i Sverige samt enskilda personer. I samband med 20-arsjubileet av Sloveniens självständighet och 20-ärsjubileet av föreningens verksamhet kommer Svensk-Slovenska Vänskapsföreningen att ge ut Tone Jakšes bok "Poti iz sanj" eller "En sloven i Sverige" som den heter i svensk översättning. Arbetet med översättningen pägär och boken beräknas komma ut under sommaren 2011. Vi kan varmt rekommendera boken i översättning till andra och tredje generationens slovener i Sverige som inte kan slovenska. Den är ocksä en mycket lämplig present till vänner och bekanta. Boken är pä 200 sidor och kommer att kosta 150 kronor. Sponsorer och de som beställt boken i förväg fär naturligtvis rabatt och betalar endast 100 kronor. Priserna är angivna exklusive fraktavgift. Bifogat hittar ni en bilaga som berättar om bokens innehäll och om författaren. För att planera hur mänga exemplar vi i SSVF ska trycka i egenskap av förläggare, vill vi gärna veta hur mänga exemplar av boken ni är intresserade av att beställa. Det finns ocksä möjlighet att vara med och sponsra utgivningen. Namn pä personer och organisationer som sponsrat bokens utgivning, kommer att fä sina namn publicerade i boken pä en särskild sponsorsida. Vi skulle vara mycket tacksamma om ni förmedlade denna information vidare Era medlemmar, vänner och bekanta. Beställningen kan skickas till SSVF eller till projektansvarig Lojze Hribar tel.08-712 11 62 och e-postadress:hribar.lojze@telia.com. Betalning respektive sponsring sätts in pä Svensk-Slovenska Vänskapsföreningen postgiro 6293883-2. Med vänliga hälsningar Stanislava Gillgren, ordf. Lojze Hribar, projektansvarig EN SLOVEN I SVERIGE - Saga om verkligheten Boken kom ut första gängen pä slovenska i Novo mesto 2003 under titeln "Poti iz sanj". Författaren Tone Jakše berättar: Den här boken ger en kort, delvis självbiografisk bild av hur jag som inflyttad student i Sverige mötte en för mig fullständigt okänd nordisk kultur. Det hände under första halvan av 70-talet. Jag fick vara med bäde pä midsommarfest i juni och pä kräftskiva i augusti. I ett gammalt torp nägonstans vid östersjökusten firade jag högtiderna tillsammans med mina kollegor fran biblioteket i Stockholmsförorten Tensta. Här fick jag stifta bekantskap med lokala traditioner, men ocksa, ganska oväntat, med ett mystiskt slovenskt förflutet. Detta skildrar jag i boken i flera parallella berättelser. Det handlar bland annat om slovenska familjer som drabbades svart i första världskriget för att sedan splittras helt under andra världskriget, da familjemedlemmar hamnade i tre olika armeer som stred mot varandra. När jag nagra ar senare atervände till Slovenien fick jag som journalist träffa manga äldre människor som bekräftade dessa autentiska historier. Jag insag att det i Sverige finns manga anhöriga och vänner till slovenska invandrare som nog gärna skulle vilja ha den här boken i sin hylla. Det fick mig att börja fundera pa att översätta den och ge ut den pa svenska. Boken innehaller bland annat nostalgiska tillbakablickar pa ett 70-talssverige som inte finns längre. Här finns ocksa utflykter i de mystiska och tragiska öden som drabbat manga slovenska familjer. För en svensk läsare kan det vara förvanande hur förra arhundradets krig formade Slovenien. Krig är nagonting som människor i Sverige har mycket svart att föreställa sig. För att hjälpa läsaren pa traven har jag därför lagt till nagra rader som introduktion. Slovener i Sverige Det moderna Sverige blev efter andra världskriget ett andra hem för runt 6 000 slovener. De flesta av dem kom i början av 60-talet. Barnen till dessa slovenska invandrare, de flesta födda i blandäktenskap, är flersprakiga och har rötterna i flera kulturer. Men trots det kommer det även idag ut texter pa slovenska i Sverige. En slovensk tidning ges ut i Landskrona av paraplyorganisationen för alla slovenska föreningar i Sverige - "Zveza slovenskih društev na Švedskem". I Stockholm grundades "Slovenska föreningen" 1972 och när Slovenien blev självständigt 1991 startades i samma stad "Svensk-slovenska vänskapsföreningen" med syfte att bredda och fördjupa den ömsesidiga förstaelsen och samarbetet mellan länderna. När Slovenien gick med i EU 2004 fick landet möjlighet att tillsammans med andra sma länder behalla och utveckla sitt sprak, sin kultur och sin ekonomi. Under första halvan av 2008, stod Slovenien för ordförandeskapet i EU. Aret därefter var det Sveriges tur. Författaren Tone Jakše berättar följande om sig själv: Jag kom till Sverige första gangen hösten 1966. Jag var student fran pedagogiska akademin i Ljubljana, institutionen för slovenska spraket och biblioteksvetenskap. Därför fick jag jobb pa Stockholms Stadsbibliotek - först i Tensta och sedan i Kista. Jag var ocksa redaktör för "Naš glas" och producent för de slovensksprakiga sändningarna i P2. Sommaren 1980 började jag arbeta som journalist för den lokala tidningen "Dolenjski list" i Novo mesto, Slovenien. Snart blev jag specialiserad pa artiklar om äldre människor. Sedan jag blev sjukpensionär 1997, har jag publicerat fyra böcker med tidigare reportage under namnen "Ansikten fran Dolenjska", "Vara rötter", "Fran sadana rötter" och "Det var var tid". Totalt handlar det om mer än 600 journalistiska texter med personporträtt och berättelser om människor. Ocksâ i den här boken finns bitar av berättelser jag fick höra under mitt arbete. Den litterärt inspirerade början växlar snabbt till sakligt, journalistiskt sprâk som passar historien bättre. Boken är därför ingen självbiografi, och trots vissa litterära element, inte heller nâgon litterär roman. Och det är ingen historisk roman^ trots vissa fragment ur den slovenska historien. Boken är snarast nâgot mitt emellan som innehâller delar av allt detta. Alltsâ nâgot man bör läsa och fundera över. Tone Jakše Översatt frân slovenska och bearbetad av Birgitta Bernvall Rönn KULTURA KULTUR Knjige SLOVEN I SVERIGE - Sagan om verkligheten Letos poleti bo Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva v Stockholmu izdalo knjigo z naslovom En sloven i Sverige in podnaslovom Saga om verkligheten. To je prevod knjige "Poti iz sanj" avtorja Toneta Jakšeta, ki je v slovenščini izšla leta 2003.V njej pisec skozi avtobiografske prebliske iz svojega bivanja na Švedskem razgalja slovensko polpreteklo zgodovino. Marsikomu, ki se je srečal s Švedsko še v prejšnjem stoletju, se bodo zdeli opisi znani, in marsikateri naš švedski prijatelj bo skozi njo spoznal Slovenijo bolje in drugače, kot pa bi mu jo lahko predstavili mi. Zato se potrudite, da jo dobite! Za vas, za vaše najbližje in za vaše prijatelje. Kdaj, kje in po koliko jo boste lahko dobili, vas bomo še obvestili. Pa poglejmo, kako se avtor spominja prvih časov v Stockholmu:.Jag minns de första gängerna jag akte med tunnelbanan, hur jag alldeles nervös stod vid dörren och stirrade mot taket. Där fanns ett schema över alla tunnelbanelinjer och namnen pä alla stationer. Med tiden hade jag lärt mig att knyta ihop förarens röst med namnen och kunde lugnt sitta ner. Senare kunde ja halvsovandes gissa mig till vart täget befann sig, men jag öppnade alltid ögonen just i det ögonblicket dä täget rusade ut ur tunneln och körde genom järnkonstruktionerna under St.Eriksbron för att sedan slinka 29 in i hálet pá andra sidan vattnet. Jag ville aldrig missa denna syn. Himmelen och vattnet for förbi och det glittrade av ett guldblandat blátt sken. Bara för ett ögonblick. Innan jag hunnit lista ut om skenet annonserade en ny gryning eller om det betydde farväl till gárdagen var det redan uppslukat av mörkret. Denna linje ledde mot nordvästra Stockholm och var dá ganska ny. Varje station pá den här linjen skulle ha en alldeles egen prägel. Nágonstans mot slutet av den här tunneln fanns en underjordisk station med namnet Tensta, var själ skapades av den nederländska konstnärinnan Helga Henschen. Den nordvästra delen av huvudstaden var pá den tiden ganska rik pá invandrare frán hela världen, sá när Helga fick reda pá att jag arbetar pá biblioteket alldeles i närheten av ingángen till Tensta station kom hon och frágade om jag kunde ge henne ett förslag pá en slovensk text. Hon ville att stationen skulle bära pá en bred internationell anda. Jag skrev ner nágra dikter av Sloveniens störste poet France Prešeren, som jag tyckte var det mest lämpliga valet. Sá när stationen väl öppnade för allmänheten kunde jag frán perrongen läsa en stor skri^ pá slovenska: Ett leve for nationer som längtar efter fredens dag, att krigen under solen upphör och fred blir världens sak. (Översatt av Avguština Budja, Landskrona) Jag var väldigt stolt. Jag tyckte synd om alla de som dagligen gott förbi men inte förstár diktens mening. Jag kunde inte ens föreställa mig att just dessa ord senare skulle bli texten till den slovenska nationalsángen Det sägs att slovener är sá fá och att de är dömda att dö ut. Men när jag dá, i andra halvan av sextiotalet, vandrade pá gatorna i denna vackra svenska huvudstad, hände det flera gánger att jag hörde slovenska. Jag var där en vacker lördagsförmiddag och tittade i skyltfönstren och räknade ut hur mycket en viss vara som var utställd kostade i vár valuta, dá jag blev medveten om orden, som kom frán trängseln pá trottoaren bakom ryggen, lät bekanta, jag kunde till och med känna igen dialekten. "Va glor du pá? Vi ska inte köpa nágot ännu!" sa en mansröst pá slovenska, och en kvinnoröst svarade: "Jag kan väll se vad som finns o hur mycket de vill ha för det!" Jag vände mig snabbt om för att se varifrán rösterna kom, men det var redan försent. Folkmängden drog förbi och med den försvann även rösterna. En annan gáng gick jag uppför trappan till en bostadsförmedling som lág tvá trappor upp i en äldre byggnad mitt i stan vid en av de mest trafikerade gatorna i Stockholm. Jag släppte förbi tvá tjejer som tydligen hade väldigt bráttom, de máste redan ha varit nära utgángen när den ena ropade andfádd: "Vad bráttom du har! Den där gamla hálan gár nog ingenstans!" Jag stannade tvärt. Orden hon sa var ju slovenska! Jag vände mig om och sprang snabbt ner och ut pá gatan, där jag förgäves försökte lista ut vilken väg de hade tagit... Tone Jakše AVTOBIOGRAFIJA DilUŽINSKii: POiK)Bi!: Avtor knjige: Augustma Budja Foto: Jože Myndel, 2009 V svojem življenjepisu, oz. v knjigi z naslovom DRUŽINSKE PODOBE (2010/2011) katere izdajo je podprl Urad Vlade RS za Slovence po svetu, predstavlja avtorica Augustina Budja nekaj podob s svojega življenja. Na svojih poteh je naletela na številna razpotja v tej ali oni obliki. V svoji zgodbi posega avtorica po raznih spominih zdaj in prej, najsi bodo to objave, fotografije in drugi zapisi ter jih povezuje v obširnejše knjižno delo na 316 straneh. Avtorica je svoje spomine utrdila s pomočjo konkretnih zgodovinskih zbivanj svojega časa in svojega okolja, to je iz zgodovinskih dogodkov v Sloveniji in pozneje na Švedskem. Predvsem želi prikazati dokaj objektivno podobo svojega časa, časa v kakršnem je živela in kot ga je videvala - čas kot spremljevalec in usmerjevalec njene knjige DRUŽINSKE PODOBE. AVTOBIOGRAFUA Prej ali slej se vsak posameznik vpraSa: »Kdo sem, od kod izviram?« Iskanje korenin je posebej očitno ph ljudeh, ki so iz takšnega ali drugačnega razloga zapustili domačo zemljo. Do sedaj sem zavzeto iskanje korenin zaznaval pri ameriških Slovencih, zdaj pa meje s svojo zgodbo in samozavedanjem presenetila švedska Slovenka Avguština Budja. Avguština Budja (rojena 1945) v knjigi DRUŽD^SKE PODOBE opisuje svojo življenjsko zgodbo, ki je povezana z njenimi bližnjimi pa tudi širšo družbeno skupnos^o. Opisi so natančni in temeljiti, zato se bodo podobe nadvse jasno zač^vale pred očmi bralcev, tako njenih sodobnikov kotmlajših generacij. Knjiga DRUŽINSKE PODOBE Avg|utiiie Budja je pomemben prispevek pri razumevanju časa in odnosov v nekdanji Jugoslaviji in kasneje samostojni Sloveniji ter na Švcd^cm. Ma^až Koncilja Ciflbr^iU HJtnL KAHIM. kdrim Abjz Joitfa Wjfl vil %ud\a rg Riiteflr »i Avgust AAqeU %MdJ« "KMitia m. %oi\a>^¿t. Buflla Augustina DRUŽINSKE PODOBE m »¿««►viMi- I® TuerAOi Mottj I^tr Marto a scLvt v^MOi KwtflAÍevtc SC^ August kUtrUn. Foto: Boris Zmazek. Prikazuje ovojnico knjige Avtobiografija, DRUŽINSKE PODOBE A. Budja je doslej izdala že več knjig, lahko bi rekli, da so namenjene predvsem Slovencem na Švedskem, vendar tudi ostalim slovensko govorečim bralcem, ki jih zanima življenje Slovencev na Švedskem. Pesmi in članke objavlja tudi v raznih monografijah, revijah, koledarjih in časopisih, med drugim v reviji on-line LOCUTIO. Na Švedskem od leta 2002 deluje kot glavna in odgovorna urednica slovenske trimesečne revije SLOVENSKO GLASILO, ki izhaja v ca 580 izvodih 4 x letno. Konstitucioniranje identitete neke priseljenke v tuji deželi je nekaj, kar zaznamuje slehernega izseljenca (oziroma priseljenca): nekaj skupnih točk bi lahko našli pri vseh izseljencih/priseljencih - njihove narodne korenine se razlikujejo od večine prebivalcev njihovega okolja, poskušajo se prebiti skozi nešteto ovir v novem okolju, obenem pa ohraniti trdne vezi s svojo preteklostjo. To je dvojni napor, ki priseljenca najčešče krepi, marsikoga pa tudi stre. Predvsem pa se posameznik trudi, da ga v novem okolju vidijo kot nekoga, ki pomaga graditi skupne dobrine. Večkrat je postavljen pred dejstvo, da ga okolica želi opehariti za izvirno identiteto, ga potopiti in nasilo asimilirati, da bi bil sprejet v novem okolju. To seveda nikoli ni zdrav proces prilagajanja, nasilo ne gre. Razlike v jeziku, v izgledu, v kulturi in načinu življenja nas delajo "drugačne". Ustanavljanje lokalnih nacionanih društev in s tem vzpodbujanje h kulturnemu življenju, ki ga priseljenec prinese s seboj ter druženje s sebi enakimi, so nekateri pogoji za ohranjanje lastne identitete. Z življenjepisom najdemo način kontrastivno razmišljati o lastni življenski usodi prej in sedaj. Skozi proces pisanja morda uspemo priti do vzorca in razlag, čemu se nekatere stvari ponavljajo. Življenjepis v vseh oblikah pa je tesno povezan z našimi spomini in ima ključno vlogo v naših zgodbah. Tudi avtorica knjige DRUŽINSKE PODOBE je zbrala in v svoji zgodbi objavila predvsem svoje spomine. S pomočjo sorodnika, Borisa Zmazka v svoji knjigi objavlja tudi genealoško deblo ali družinsko drevo njunih prednikov in njih potomcev. Att skriva sin autobiografi är ett effektivt sätt att reflektera över sitt liv och att genom skrivprocessen finna ett livsmönster som har en tendens att upprepa sig. Autobiografin i alla former är intimt förknippad med minnet, sä även Augustina Budjas FAMILJEGESTALTNING (DRUŽINSKE PODOBE). Minnets funktioner har en nyckelroll i berättandet. Doslej je izdala naslednje knjige: • (2002) - ŠVEDSKA SLOVNICA ZA SLOVENCE, ZA KONTRASTIVNI ŠTUDIJ ŠVEDSKEGA JEZIKA • (2003/04) ŠVEDSKO-SLOVENSKI BESEDNI VODNIK ali SVENSK-SLOVENSK ORDGUIDE pä resor och vid samtal med slovener • (2005) SLOVENCI NA ŠVEDSKEM okvirno zgodovinski pregled, monografija (slovenska) • (2005) LETNI ČASI ali ARSTIDER, pesmi v švedskem in slovenskem jeziku, mešano • (2006) SLOVENER I SVERIGE och Integrationspolitiken / SLOVENCI NA ŠVEDSKEM IN INTEGRACIJSKA POLITIKA (švedsko) • (2006) SLOVENSKE JEDI / RECEPTBOKEN Slovenska maträtter, švedsko • (2008) Zbornik SLOVENSKO GLASILO, I. in II. del. Zbirka revije Slovensko (Informativno) GLASILO, št. 1-22. Augustina Budja PREDSTAVITEV ŠVEDSKE KULTURNE DEDIŠČINE Praznik svete Lucije v Knjižnici Domžale: Sveta Lucija, ki goduje 13. decembra, ko je po starem julijanskem koledarju najdaljša noč v letu, je posebej priljubljena med skandinavskimi narodi. Tudi na Švedskem, s katero so povezana dekleta, ki so 10. decembra 2010 v domžalski knjižnici številnim obiskovalcem prinesla delček izročila iz življenja te svetnice, ki pomeni tudi svetlobo in luč, približevanje svetlejšim dnem, saj naj bi se po 13. decembru dnevi daljšali, kar je za Švedsko, kjer je precej več noči, kot pri nas, še posebej pomembno. »Za marsikaterega prebivalca te skandinavske dežele je dan sv. Lucije skoraj tako priljubljen kot božično praznovanje,« mi je v pogovoru, v katerem je sodelovala tudi Danni Stražar, zaupala Viktoria Šega, članica zborčka, ki se je predstavil v domžalski knjižnici. Dekleta iz skupine ob tem prazniku skupaj nastopajo že četrto leto. Ob tem je še povedala, da je sicer sama rojena v Sloveniji, saj jo je njena mama želela roditi tukaj, sicer pa oče predstavlja drugo generacijo Slovencev na Švedskem, danes pa študira v Ljubljani ter študentom švedščine rada predstavlja svojo drugo domovino. O prazniku svete Lucije je še povedala, da ob prazniku, ki pravzaprav to ni, ga pa vsi praznujejo, prireditve pripravljajo tudi v šolah, vrtcih in drugih ustanovah, kjer med dekleti izberejo tudi Lucijo, za katero je najbolj značilno belo dolgo oblačilo, navadno rdeči pas ter krona, na kateri so goreče sveče. Druga moja sogovornica Danni Stražar, katere rod izhaja iz družine znanih kulturnikov iz Škocjana, je na Švedskem preživela vrsto let kot otrok, pred leti pa je tudi študirala švedščino na Univerzi v Lundu, saj je na Švedskem živel in še živi del njene družine, pa tudi stric Jože, akademski kipar. »Njegova razstava pred štirimi leti v Narodnem muzeju v Ljubljani je bila pravzaprav kriva, da smo praznik sv. Lucije ob pomoči deklet spoznali tudi pri nas,« pove Danni, ki v Sloveniji dela kot prevajalka, veliko sodeluje z Založbo Miš z Gorjuše, Cankarjevo založbo in Prešernovo družbo, ponosna pa je tudi na številne druge prireditve, povezane s Švedsko, ki jih je pomagala organizirati ali pa je pri njih samo sodelovala. Organizatorji tedanje razstave so namreč želeli, da bi ob slovesnem odprtju pripravili kulturni dogodek iz švedske dediščine in tako je nastal prvi koncert sv. Lucije, ki počasi postaja tradicionalna oblika sodelovanje Slovenije in Švedske. H krepitvi stikov prispeva tudi Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva iz Stockholma, ki ga dekleta (nekatere od njih so članice tega društva) tokrat zastopajo pri tem praznovanju sv. Lucije. Moja sogovornica Viktoria Šega je tudi povedala, da ji je Slovenija, ki jo sicer zelo dobro pozna že od majhnega, saj so vsako poletje s starši preživeli v Portorožu, od koder izhaja njena mama, s starši pa vsa leta govori tudi slovensko, zelo všeč, Švedsko pa - odkar se je preselila v Slovenijo - velikokrat obišče prav zaradi staršev, ki živita tam. »Slovenija se mi je vedno zdela čudovita, predvsem mi je všeč dejstvo, da je tako raznolika, moji najljubši kraji pa so Bohinj, Bovec, Bled, Portorož in Piran,« pove in doda, da so to tudi kraji, ki jih najraje fotografira in »predstavlja« na Švedskem. Kot govorimo o koncertu, se dekleti razživita. Povesta, da bodo prepevale švedske narodne pesmi, pesmi o sv. Luciji, pa tudi kakšna božična bo vmes, sta obljubili in pripovedovali, kako zelo zadovoljni so bili obiskovalci dosedanjih petih koncertov. »Nečesa tako lepega že dolgo nisem doživela,« je na enem od koncertov povedala poslušalka. Vsi, ki so dekletom že prisluhnili, pa vse leto težko čakajo, da pridejo na njihov praznični koncert. In je bilo res tudi v domžalski knjižnici lepo, mistično, nenavadno in toplo Dekleta, oblečena v bele obleke z rdečimi pasovi in s svečkami v rokah, glavna »Lucija« pa s krono na glavi, so nas spomnila na švedsko kulturno dediščino, iz katere so bile tudi pesmi, ki so jih prepevale, tudi božične so bile vmes, tako, da lahko koncert sv. Lucije v Knjižnici Domžale uvrstimo kar v program decembrskih prazničnih koncertov. Pevske so v večnamenski prostor Knjižnice Domžale prišle s svečkami v rokah in se predstavile s pesmimi, ki so bile zelo prijazno sprejete. Svetlobo in luč predvsem pa prelepe pesmi so obiskovalcem prinesle sestri Viktoria in Alexandra Šega, Danni Stražar, Suzana Macuh, Simona Jug Arih, Eva Škvor, Marija Blatnik in Barbara Fakin, zaploskali pa smo tudi Danni Stražar, ki je ob spremljavi glasbenika Matica Smolnikarja zapela tudi kot solistka. Mlade pevke, večina rojena na Švedskem, druge rojene v Sloveniji in so na Švedskem preživele kar precej let svojih mladih življenj, danes pa so v Sloveniji, kjer so našle svoj dom ali pa pri nas le študirajo, so dokazale, da jezik niti slučajno ni prepreka in da so pesmi, zapete v katerem koli jeziku sveta, vedno lepe. Prijetno presenečenje in popestritev večera je ob začetku koncerta pomenila tudi fotografska razstava zimskih motivov iz Švedske, ki jo je pripravila Viktoria Šega, tudi ljubiteljska fotografinja. Dekleta pa niso pozabila še na eno od šeg, povezanih s sveto Lucijo. Obiskovalce je namreč knjižnica Domžale na njihov predlog pogostila s čajem in švedskimi ingverjevimi piškoti, ki so pomemben del praznovanja 13. decembra - praznika sv. Lucije. Hvala za prijeten spomin na praznik sv. Lucije, dekleta, in srečno. Pa to ni prvo sodelovanje Švedske in Slovenije v naši občini. Uspešno sodelujeta Vrtec Domžale ter vrtec iz Stockholma, ki sta povezavo vzpostavili prav po zaslugi Danni Stražar, ki je članica društva Švedsko-slovenskega prijateljstva iz Stockholma. Članek iz občinskega časopisa Slamnik, avtorica Vera Vojska, objavljeno 19.12. 2010. Slovensko-švedsko društvo je pogostilo Lucijo v Ljubljani, 13.12. 2010. IPRESERNOVI NAGRAJENCI v i J Anton Nanut: Kdor čaka, dočaka; Miroslav Košuta: Lepo je dobiti nagrado Letošnja glavna Prešernova nagrajenca sta pesnik Miroslav Košuta in dirigent Anton Nanut. Prešernova nagrada Nanutu je utemeljena kot dodobra zaslužen poklon "poslancu slovenske poustvarjalnosti". V utemeljitvi nagrad so zapisali, da Prešernova nagrada potrjuje vrednost Košutovih verzov in opozarja na zasluge, ki jih ima pesnik pri ohranitvi slovenske besede v tržaškem urbanem svetu. Prešernova nagrada Antonu Nanutu pa je utemeljena kot zaslužen poklon "poslancu slovenske poustvarjalnosti". Košutova obramba jezika Miroslav Košuta se je rodil 11. marca 1936 v Križu pri Trstu. Maturiral je na tržaški višji gimnaziji s slovenskim učnim jezikom. Študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je študiral svetovno književnost in literarno teorijo in leta 1962 diplomiral. Po diplomi se je zaposlil kot novinar in urednik na ljubljanskem radiu. Po skorajda petnajstih letih bivanja v Ljubljani se je leta 1969 vrnil v Trst, kjer je bil najprej tri sezone dramaturg Slovenskega stalnega gledališča, nato do leta 1978 urednik mesečnika Dan. Vse do upokojitve je bil ravnatelj Stalnega slovenskega gledališča v Trstu. Letošnja Prešernova nagrada pesniku Miroslavu Košuti potrjuje vrednost Košutovih verzov, hkrati pa opozarja na zasluge, ki jih ustvarjalec ima pri ohranitvi slovenske besede v tržaškem urbanem svetu. Foto: RTV SLO Verzno snovanje tržaškega pesnika Miroslava Košute se vključuje v splošno slovensko literarno dogajanje vse od leta 1963, ko je izšel njegov prvenec Morje brez obale. Napisal je mnogo pesniških zbirk tako za odrasle kot za otroke. Razmišljanje o bivanju človeka, občutje skrajne osamljenosti in iskanje življenjskega smisla so motivi, ki vključujejo Košutov pesniški opus znotraj modernizma. Ob opisanih literarnih težnjah so v njegovih verzih opazni še samosvoji postopki, zaznavni predvsem v nekaterih tematskih vozliščih, ki se vseskozi razvijajo in spreminjajo. Sunki upanja so vezani na mladostniška ljubezenska občutja, ki jih dopolnijo pomirjujoči prizori družinske intime, trenutki neutolažljive žalosti ob izgubi družinskega člana in zrela ljubezenska dinamika dveh življenjskih sopotnikov. Podobnemu razvoju sledi narodna motivika. Košutova jezikovna zavest je dozorela v povezavi z biografskimi elementi, saj je pesnik v zgodnjem otroštvu doživel utišanje materinščine. Prepoved je zahtevala zatajitev slovenščine, kar je v njem sprožilo uporno kljubovanje in oblikovalo potrebo po obrambi jezika. Kljub temu se pesnikova vera v nastavitve prednikov postopoma ruši; zaupanje v obstoj jezika pa krušijo strahovi pred izginotjem. Pogled na Trst postaja čedalje bolj obremenjen s puhtenjem slovenskega dela, potop v lastno notranjost pa vznemirja pesnika zaradi razcepitve narodnega jaza, je v utemeljitvi nagrade zapisala Vilma Purič. Pesnik Miroslav Košuta je o prejetju Prešernove nagrade dober mesec pred 75. rojstnim dnem za STA povedal: "Zadovoljen sem, ker je to priznanje vsemu mojemu delu na področju kulture, slovenske poezije in v okviru zamejstva. Lepo je dobiti to nagrado. Posebej, če veš, da imaš za seboj izjemno trdo življenje, da si žrtvoval tudi družino svojemu kulturnemu poslanstvu in da si navsezadnje zaradi tega poslanstva tudi zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. V Ljubljani sem se počutil imenitno in sem ji zmeraj priznal, da je center slovenskega naroda v vseh dejavnostih." 7. februar 2011 Ljubljana - MMC RTV SLO/STA STIEG LARSSON Kdo je bil avtor največje literarno-filmske uspešnice ta hip? 23. januar 2011 Ljubljana - MMC RTV SLO Stieg Larsson nikoli ni dočal uspeha svoje t. i. "milenijske trilogije", ki ga je s takšno gotovostjo napovedoval. Se je pa zato, kot se to rado primeri tudi v najboljših družinah, vnel prepir okrog tega, kdo je njegov zakoniti dedič. Brat pokojnega švedskega pisatelja, ki je nenadoma (in še pred izidom romana Dekle z zmajskim tatujem) umrl leta 2004, prek medijev razčiščuje spor z bratovo dolgoletno partnerico, ki Larssonov klan obtožuje, da hoče postumno Stiegovo slavo ožeti do zadnje krone. V pogovorni oddaji, ki jo je švedska televizija predvajala v petek, je Joakim Larsson razkril, da nameravata z očetom (ki je pisateljev zakoniti dedič) večji del dosedanjega dohodka milenijske trilogije, ki znaša okrog 250 milijonov švedskih kron (slabih 28 milijonov evrov), podariti v dobrodelne namene. "Koliko bomo obdržali zase? O tem še nismo razmišljali,'" si je morda priprta vrata kljub vsemu pustil Joakim. Bistvo je v tem, da se do pravice za upravljanje pisateljeve literarne zapuščine počuti upravičena tudi Eva Gabrielsson, ki je bila njegova življenjska sopotnica več kot trideset let - a ker nista svoje zveze nikoli potrdila pred matičarjem (menda zato, da se ne bi izpostavljala neonacističnim skrajnežem, ki so Larssona imeli na muhi), je po Stiegovi smrti ostala brez pravic do njegove zapuščine. To je verjetno obžalovala šele pozneje, ko je "fenomen Larsson" zares izbruhnil. Do danes so po vsem svetu prodali že približno 50 milijonov izvodov njegovih treh kriminalnih romanov; poleg Dekleta z zmajskim tatujem sta to še Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Napisanih je že 200 strani četrtega romana Gabrielssonova ima v rokavu kljub vsemu še en adut: četrti, nikoli izdani roman iz serije, do katerega pa nima avtorskih pravic. Pisateljevi družini ga noče izročiti, je pa potrdila, da ima na pokojnikovem računalniku shranjenih več kot 200 strani njegovega "rokopisa". Prepričana je, da ga je sama sposobna dokončati, saj sta s Stiegom po njenih besedah velikokrat pisala skupaj. Gabrielssonova sicer noče izdati zapleta nedokončanega trilerja, pove pa, da se v njem glavna (anti)junakinja, uporniška in samotarska hekerka Lisbeth Salander, "počasi otrese svojih duhov in sovražnikov". "Tako ali tako že imajo goro denarja. Mislim, da nekje mora biti meja," je teden dni prej partnerjevo družino oplazila v isti oddaji. ""Koliko bodo še spraskali z dna soda?" Sicer je "vdova" tudi sama napisala knjigo Millennium, Stieg in jaz, v kateri popisuje svoje življenje s pisateljem; v švedske knjigarne je prišla pred nekaj dnevi. Oboževalce trilogije Millenium bo verjetno zanimalo predvsem poglavje, v katerem razkriva, kateri del sage o Lisbeth Salander, finančnem novinarju Mikaelu Blomkvistu in časopisu Millenium, ki ga vodi, temeljijo na resničnih dogodkih in osebah iz Larssonovega življenja. Razprodaja dobrega imena? Junija lani, kmalu po ameriški premieri filma Dekle z zmajskim tatujem, je Gabrielssonova zavrnila 2,1 milijona evrov, kolikor ji je (poleg sedeža v odboru, ki upravlja s pisateljevo dediščino) ponudil klan Larssonovih. V svoji knjigi je piše, da "noče biti del znamke in industrije Stiega Larssona ... nočem videti lončkov za kavo z napisom 'Millenium', rada bi videla, da se spoštuje 'pravega' Larssona." Joakim Larsson seveda kategorično zanika insinuacijo, da poskuša družina služiti na pokojnikov račun. "Nihče ne potiskuje majic in lončkov za kavo. Naši odvetniki so temu naredili konec. Dobili smo celo ponudbo za produkcijo tajvanske operete, pa smo jo zavrnili." Prihodki od prodaje romanov in filmskih adaptacij (švedsko filmsko trilogijo z letnico 2009 lahko v naših kinematografih ujamete prav v teh dneh, ameriško različico Dekleta z zmajskim tatujem pa režira David Fincher in na velika platna prihaja še letos) bodo namenili organizacijam, ki jih je podpiral Larsson, med drugim časopisu Expo, ki ga je ustanovil leta 1995. Larsson je se namreč večji del svoje novinarske kariere - podobno kot njegov literarni junak, novinar in urednik Mikael Blomkvist - aktivno boril proti rasizmu, ekstremizmom in korupciji. zaradi svojih levičarskih nazorov sta si tako Larsson kot Expo nakopala cel kup nevarnih sovražnikov. Pisatelj je redno dobival grožnje s smrtjo, tiskarna revije pa je redno doživlja nočne obiske vandalov. Iz varnostnih razlogov se Larsson zato ni pustil fotografirati, v javnosti pa se z Gabrielssonovo nista pojavljala skupaj. Zlobci so neonacisti Larsson, ki je od nekdaj požiral kriminalne romane, jih je leta 2001, brez kakega vidnega povoda začel tudi pisati. Pozneje je govoril, da se je pisanja lotil za zabavo bodisi za denar, češ da so knjige njegov "upokojitveni sklad". Leta 2003 je bilo Dekle z zmajskim tatujem - precej konvencionalna, čeprav napeta kriminalka, v kateri sta "zlobca" še posebej sadistična incestuozna izprijenca in neonacista, njuni zločini pa precej nazorno opisani - končano. Programska kampanja proti nasilju nad ženskami Večina zločinov, ki smo jim priča v Larssonovih romanih, je spolne narave in uperjena proti ženskam (največkrat gre za motiv posilstva), skoraj v vsakem poglavju pa je skoraj programsko obravnavan tudi kaka feministična tema. Zanimivo, da je bil Larssonov naslov trilogije Moški, ki sovražijo ženske (Man som hatar kvinnor) - v švedščini ga je prvi del serije na avtorjevo vztrajanje tudi ohranil, v prevodih pa praviloma ne. Seveda ima ves ta feminizem tudi drugo plat: nekateri Larssona obtožujejo, da s svojo obsodbo nasilja nad ženskami bralcu postreže prav s tem: zelo nasilnimi prizori izživljanja nad nežnejšim spolom. Rokopis je pisatelj poslal založbi Piratforlag, ki izdaja predvsem kriminalke. Njegovega paketa niso niti odprli, saj si praviloma ne jemljejo časa za še neobjavljene avtorje. (Zgodovina jih bo, kot založbo, ki je zavrnila Beatle, verjetno pomilovala). Usodnih je bilo sedem nadstropij stopnic Več sreče je imel Larsson z založbo Norstedts Forlag - ti so mu sicer ponudili pogodbo, a je šlo vnašanje popravkov neznansko počasi, ker pisatelj v svojem natrpanem urniku za to preprosto ni našel časa. (Na vse bolj živčno e -poštosvoje urednice je lakonično odgovarjal, da "bo že".) Nekega dne, sedem mesecev po podpisu pogodbe, je prišel na uredništvo Expa in ugotovil, da je dvigalo pokvarjeno. Sedem nadstropij je premagal peš, nato pa ga je zadel infarkt in ga na mestu pokončal. Star je bil petdeset let. Koliko peres je pisalo Milenium? Najbrž predvsem zato, ker pisatelj ni živel dovolj dolgo, da bi videl sadove svojega dela, je trilogija Millenium zelo plodno gojišče novih in novih škandalov. Pod vprašaj se namreč postavlja celo njeno avtorstvo. Larssonov sodelavec pri Expu Kurdo Baksi je v nedavni avtobiografiji kar naravnost izjavil, da pokojnik preprosto ni imel pisateljskega daru, tudi nek drug njegov kolega je že komentiral, da mu je pri knjigah verjetno zelo konkretno nekdo pomagal. Najbolj očitna "kandidatka" se zdi Gabrielssonova, ki pa na vprašanja o deležu svojega avtorstva odgovarja zelo nedosledno; včasih se iz enačbe popolnoma izvzame, drugič o avtorstvu knjig govori v dvojini. Ana Jurc BORIS PAHOR, LITERARNI TALENT IN PRIJATELJ FRANCIJE dinska k dobrih zgoditVjT^^ V .•■MUm Francija želi z odlikovanjem počastiti izjemni literarni talent Boris Pahorja, čigar dela so razširjena v francoskih literarnih in intelektualnih krogih. Odlikovanje Francoske republike 25. januar 2011 Ljubljana - MMC RTV SLO Večkrat nagrajeni pisatelj Boris Pahor bo danes prejel še eno odlikovanje - imenovan bo za komanderja reda umetnosti in leposlovja Francoske republike. Čast bo tržaškemu literatu, ki s svojimi pronicljivimi in iskrenimi deli prodira do bralcev različnih držav, v svoji rezidenci podelila francoska veleposlanica v Sloveniji Nicole Michelangeli. S tem želi Francija počastiti izjemni literarni talent Boris Pahorja, čigar dela so zelo razširjena v francoskih literarnih in intelektualnih krogih. A odlikovanje je tudi poklon nevsakdanji osebnosti, prijatelju Francije, s katero je stalno v tesnem stiku, ter ognjevitemu zagovorniku evropske kulturne in jezikovne raznolikosti, so še zapisali na veleposlaništvu. J ezik, ki je pisatelju večkrat rešil življenje Pisatelj se v svojem delu dotika tudi bolečih izkušenj, ki jih je doživel, ko je bil med drugo svetovno vojno izgnan v Francijo, kjer je v prijateljevanju s francoskim izgnancem izpopolnil svoje znanje francoščine, kar mu je, kot sam pogosto poudari, večkrat rešilo življenje. Boris Pahor velja za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja v Franciji, tudi sicer pa imata v njegovem življenju Francija in francoščina posebno mesto. Priznanje za priznanjem To ni prvi poklon Francije priznanemu pisatelju. Leta 2007 so mu podelili red viteza legije časti, sicer pa sta ga lani nagradili tudi domača pokrajina Trst za obravnavanje dramatičnih dogodkov 20. stoletja v literaturi in Avstrija s častnim križcem za znanost in umetnost za poduk o fašizmu v nemščini. M. K. Foto: Ana Jurc NASA CERKEV VAR KYRKA zimski pozdrav in vesti s svedske Martinovanje v Göteborgu: Slovenski Dom je lansko martinovanje praznoval na poseben način, saj so ob tej priložnosti prišli iz Nove Gorice in iz Tolmina dve folklorni skupini, ki sta še kako zaznamovali praznovanje. Na martinovo soboto sta folklorna skupina Gartrož iz Nove Gorice in folklorna skupina Razor iz Tolmina že v popoldanskih urah prikazali primorske plese množici ljudi v Nordstanu. Ljudje so bili tako navdušeni, da so na koncu še sami zaplesali s plesalci in plesalkami iz obeh skupin. Zvečer se je njihovo poslanstvo nadaljevalo v Gamlestadenu, kjer se je v dvorani zbralo zares veliko število rojakov od blizu in daleč, celo MPZ iz SD Planika iz Malmö, ki so zapeli par pesmi na tem slavju ter se z ostalimi poveselili in praznovali Sv. Martina. Folklorni skupini pa sta še enkrat izvedli zelo dober program, ki je prikazal, kakšne značilne plese plešejo na Primorskem, tam v prelepi soški dolini, v deželi Simona Gregorčiča, goriškega slavčka. Rojakom Slovenskega Doma iz Göteborga gre zasluga za vso organizacijo, da je praznovanje še enkrat povezalo ostale rojake, predvsem z zahodnega pa tudi južnega dela Švedske. v Pogreb: Pokojni Alojz Cernec se je rodil 14. junija 1932. V globoki žalosti je zapustil 10. oktobra 2010 na južnem Švedskem svojo ženo ter dva otroka. Življenjska pot ga je pripeljala na Švedsko, v Landskrono, sedaj pa se je za vedno vrnil domov v svoj Maribor, kjer so se od njega poslovili domači in številni prijatelji ter sodelavci na pobreškem pokopališču. Slovenski duhovnik se zahvaljuje pokojnemu in vsem njegovim za vso gostoljubje ter za vso pozornost. Dragi brat v Kristusu, počivajte v miru. Želimo vam, da bi tudi vi zagledali obličje usmiljenega nebeškega Očeta ter se pri njem veselili sreče večnega življenja. Jubilanti: V Landskroni je Štefanija Berg že pred nekaj časa praznovala častitljivi življenjski jubilej in potrdila 70 letnico svojega življenja zvesta Slovenka, kristjana in pridna sodelavka v UO Slovenske zveze. Štefka, kakor jo kličejo, se rada udeležuje nedeljskega bogoslužja, ki ga rojaki v Landskroni obhajajo prvo nedeljo v mesecu. S svojim glasom vselej olepša tudi petje. Veliko časa in moči je darovala tudi delu v UO Slovenske zveze, za kar ji gre velika zahvala. Isti življenjski jubilej je obhajal tudi Stanislav Ratajc iz Göteborga. Poln energije, vedno s košem dobre volje, vselej pripravljen pomagati v SKD Slovenski Dom, kakor tudi v Vadsteni, kjer že mnoga leta pomaga kelnariti. Sicer pa tudi z ženo Ančko rada prihajata v slovensko občestvo, ki se tretjo nedeljo v mesecu zbira pri sv. maši v materinem jeziku ter se veselita srečanja tudi s hčerko Marjano, kakor tudi s sinovo družino. S svojim glasom je obogatil petje v pevskem zboru v Göteborgu, kakor tudi pri slovenskem bogoslužju. Rad je sodeloval tudi v folklorni skupini, ko je bilo kulturno udejstvovanje na višku v Göteborgu. Draga Štefka in Stanislav, s svojimi darovi in talenti sta med drugim služila tudi ohranjanju slovenstva in slovenske kulture na Švedskem. Iskrena zahvala tudi s strani slovenskega dušnega pastirja. Draga jubilanta, kakor tudi vsi neimenovani jubilanti v letu 2010, naj vas vse dobri Bog živi na mnoga, blaga leta ter hvala za vso pomoč in podporo slovenskim duhovnikom vsa leta, kar obstaja Slovenska katoliška misija na Švedskem. Umrli: V Landskroni je v sredo 26. januarja 2011, umrla gospa Magdalena (Majda) Ivič v 78 letu starosti. Bila je dolgoletna prevajalka in članica slovenskega društva, zadnja leta članica slovenskega društva v Olofstromu. Od pokojnice so se poslovili 15. februarja. Na Švedskem je zapustila moža Štefana in sestro Jožico Bračič. Obema izrekamo naše sožalje. Pokojna Magdalena Ivič Vaš Zvone PISMA. REPORTAŽE BREV, REPORTAGE IZ HÄSLEHOLMA SE NAM OGLAŠA KARLO PESJAK Lep pozdrav iz Hassleholma, zdaj je vse v pripravah za mojo razstavo in predavanje "Švedska pokrajina, ljudje, živali in rastline"! Vse to pa bo v Tržiču, jaz sem namreč rojen v Kovorju, majhni vasici par kilometrov iz Tržiča. Otvoritev razstave bo v Atriju pod pokroviteljtvom Tržiskega muzeja, 19 aprila. Predavanje pa bo v Tržiski knjižnici ob 19.00, na dan 20 aprila. Glede Švedske pa imam pripravljeno novo predavanje - "VASTERBOTTENS FJALLVARLD - SODRA LAPPLAND". Mvh Karlo Pesjak. Västerbottens fjällvärld - SÖDRA LAPPLAND FÖRELÄSNING av Karlo Pesjak Följ med pá enäktur via fjällvägen tili Västerbottens fiäll\ärld i södra Lapp-lanl. Pä \ä§en dit stanror vi pà mgra platser som Hällingsäfallet. Gäddede, Bläsjön Jetnem salven och Stekergokks nedlagda koppargruva. Vid Saxâns delta är det \ärt att stanna tili, lilasä vid Norgefarar garden med sina gam-maldags höhäss jor. Vi fortsätter tili Fatmomaklœ — samemas mötesplats sedan äihundiaden faiden §ái vidare via Saxnäs l