Franci Imperl 
Zakon o dolgotrajni oskrbi – kriticen pregled 
POVZETEK 
Zakon o dolgotrajni oskrbi smo v zadnjih 20-tih letih videli že v treh osnut­kih oz. predlogih za javno razpravo, ki so vsakic neslavno koncali v predalih. Leta 2021 je bil v casu prejšnje vlade Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet prvic, nato ga je sedanja vlada razveljavila in na njegovo mesto postavila zakon, ki je predmet pricujocega kriticnega pregleda. Avtor najprej analizira okvir, možnosti oz. pravice, ki jih prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi za bodocega uporabnika dolgotrajne oskrbe. Predstavi nekatere primerjalne podatke med rešitvami našega in avstrijskega ter nemškega zakona. Prav tako analizira nabor storitev dolgotrajne oskrbe in ugotavlja, da je zakon spregledal psihosocialno pomoc oz. podporo, ki bi predvsem za osebe z demenco pomenila okvir njim potreb­nih storitev. Prav tako ugotavlja, da zakon ne nudi kriterijev in usmeritev za razvoj razlicnih alternativnih programov dolgotrajne oskrbe. Zakonodajalec je zanemaril idealno priložnost, da postavi okvir sodobnega koncepta bivanja v institucionalni oskrbi, kar je velika pomanjkljivost trenutno veljavnih predpi­sov. Zakon, kot je sprejet, ne nudi podpore lokalnemu konceptu delovanja in povezovanja na podrocju dolgotrajne oskrbe, kamor sodi tudi delovanje lokal­nega koordinatorstva. Zakon opredeljuje, da je nosilec/izvajalec vstopne tocke Center za socialno delo, kar pa je zelo dobra in dalec najustreznejša odlocitev. Avtor pri tem navaja dolocene pomisleke in predlaga prerazporeditev nalog oz. pristojnosti. Avtor se prav tako ustavi pri uporabi termina »osebni nacrt« in predlaga ustreznejšo poimenovanje. Ob koncu izpostavlja pomen podrocja podpore neformalnega sektorja oz. družinskih oskrbovalcev in v kolikšni meri je zakonodajalec to upošteval. 
Kljucne besede: uporabnik, pomoc na domu, institucionalno varstvo, oskr­bovalec družinskega clana, denarni prejemek, alternativni programi DO, vstopna tocka, center za socialno delo, lokalna skupnost, koordinator DO, osebni nacrt. 
AVTOR 
Franci Imperl je psiholog, ki je med drugim opravljal službo direktorja centra za socialno delo ter bil namestnik ministra za družino in socialno varstvo. Leta 1993 je ustanovil izobraževalno in razvojno družbo na podrocju socialnega varstva FIRIS IMPERL d.o.o., leta 2003 še projektno družbo SENIORPROJEKT d.o.o. V sklopu evropskega projekta je skupaj s predstavniki šestih evropskih držav soobli­koval model upravljanja kakovosti v socialno varstvenih organizacijah E-Qalin. V vsem tem obdobju se je posebej posvecal razvoju konceptov na podrocju dolgotrajne oskrbe in humanizaciji bivalnih razmer v domovih za starejše. 
ABSTRACT 
Long-term care law – a critical review 
We have seen three drafts or proposals for public debate of the Long-Term Care Act in the last 20 years, each time ending up in a drawer. In 2021, under the previous government, the Long-Term Care Act was finally adopted, but was later withdrawn by the current government and replaced by the modified version that is the subject of this critical review. The author first analyses the framework, the possibilities and the rights that the Long-Term Care Act brings for the future users of long-term care. He presents some comparative data be­tween the solutions of Slovenian law and those of the Austrian and German laws. It also analyses the range of LTC services and notes that the law has overlooked psychosocial assistance or support, which, especially for people with dementia, would provide a framework for the services they need. One of the observations is that the law does not provide criteria and guidelines for the development of various alternative long term care programmes. The legislator has missed an ideal opportunity to set the framework for a modern concept of institutional care, which is a major drawback of the current legislation. The adopted law does not provide support for a local concept of action and networking in the field of LTC, including the local coordination of long-term care activities. The law defines the Centre for Social Work as the operator or implementer, which is a very good solution and by far the most appropriate decision. The author raises certain concerns and suggests a redistribution of tasks or responsibilities and expresses doubts about using the term ‘personal plan’ and suggests a more appropriate name. Finally, he highlights the importance of the area of support for the informal sector or family carers and the extent to which this has been considered by the legislator. 
Key words: end-user, home care, institutional care, carer of a family member, cash benefit, alternative LTC programmes, entry point, social work centre, local community, LTC coordinator, personal plan. 
AUTHOR 
Franci Imperl is a psychologist who worked as Director of the Centre for Social Work and Deputy Minister for Family and Social Affairs. In 1993, he founded FIRIS IMPERL Ltd., an educational and development company in the field of social welfare, and in 2003 the project company SENIORPROJEKT Ltd. Within a European project, he co-developed the E-Qalin model of quality management in social care organisations together with representatives of six European countries. The focus of his work is on the development of concepts in the field of long-term care and the humanisation of living conditions in nurs­ing homes. 

1 UVOD 
Zakon o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju ZDO) ni produkt zadnjega obdobja, ustvarjalo se ga je vec kot 20 let. Doživel je tri osnutke oz. predloge za javno razpravo, ki so vsakic neslavno koncali v predalih. 
V tem obdobju je bilo veliko taktiziranja med Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom, pristojnim za socialne zadeve. Prvotno je bilo nosilec ZDO Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, nato Ministrstvo za zdravje, na koncu je prešel pod ingerenco novo ustanovljenega Ministrstva za solidar-no prihodnost. Vzporedno sta bili v pogledih na normativne rešitve zakona v rivaliteti dve stroki: zdravstvena in socialna. Kot ministrstva, tudi stroki v vsem tem casu nista našli skupnega jezika. Pravzaprav do izrazitejše izmenjave pogledov in konceptov dolgotrajne oskrbe med strokama sploh ni prišlo. 
V zakulisju scenarija je bilo vec ali manj vsakic Ministrstvo za finance, ki razen nacelne »zahteve« EU po ureditvi dolgotrajne oskrbe (v nadaljevanju DO), ni bilo deležno opaznega pritiska za prižig zelene luci zakonu. Zaradi neangažirane stroke so tudi sestavljavci zakona imeli prosto pot do zakonskih norm. Le-te so zagovarjala predvsem ministrstva in ZZZS, ki so tako uveljavljali interese podrocja, ki ga zastopajo oz. so njegovi nosilci temu ustrezno obli­kovali norme zakona. Seveda so rešitve »oblekli« oz. zagovarjali z dobrobitjo uporabnika, vendar kot so to dobrobit videli sami in ne kot jo vidimo sedanji ali prihodnji uporabniki. Tudi stroka je odpovedala, saj ce kdo, bi morala ona pripeljati dobrobit uporabnika v razmišljanje o rešitvah zakona. Uporabnik bi moral biti v dolocenem smislu neposredno prisoten pri nastajanju zakona (raziskave, ankete). 
Sicer pa vsebino posameznega zakona pomembno opredeljujejo cilji, pogle­di, nameni »upravljalcev« oz. odlocevalcev in izvajalcev storitev ter programov, opredeljenih v  zakonu. Vsiljuje se vprašanje: Katere so bile vodilne vrednote pri snovanju ZDO? 
Zakonodajalec nacelno deklarira, da so pri zakonu upoštevali nacela (1) uni-verzalnosti, (2) solidarnosti, (3) enakosti, (4) razpoložljivosti, (5) dostopnosti, (6) dosegljivosti, (7) kakovosti in (8) nacela neodvisnega ter samostojnega življenja. Pri branju zakona pa se težko znajdeš, ko išceš rešitve, skladne s temi naceli. 
2 OCENA ZDO Z VIDIKA UPORABNIKA DO 
Kljucno je vprašanje kakšen okvir, možnosti oz. pravice opredeljuje ZDO za bodocega uporabnika DO? Ali drugace povedano, kako pomemben je bil za zakonodajalca, pri opredeljevanju pravic, uporabnik. Konkretno, kakšno težo je imel uporabnik, ko je zakonodajalec dolocal npr. % BDP za namene DO? Je zakonodajalec videl uporabnika kot fizicno, duševno, duhovno, odnosno bitje in sorazmerno temu opredelil storitve DO? Kako je zakonodajalec upošteval potrebe 
starejših pri izboru ustreznega fizicnega okolja bivanja oz. življenja v starosti s posebnim poudarkom na povezanosti z lokalnim okoljem? Kako zagotavlja, da bodo življenjske razmere bivalnega okolja in pogoji socialnega mreženja ustrezali osnovnim potrebam starejših, ki potrebujejo DO? Ali je opredelil skupine stori­tev tako, da je možna ponudba alternativnega programa sedanjim programom? Za osvetlitev navedenih vprašanj poglejmo rešitve, ki nam jih ponuja ZDO. 
Po ZDO bo Slovenija leta 2026 iz javnih sredstev za DO namenila 1,27 % BDP, dodatno še po Zakonu o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV) za prejemnike, ki po oceni ne bodo prestopili praga za vstop v nov sistem DO in bodo še naprej prejemali socialno varstveno pomoc družini na domu s so-financiranjem obcin: 0,11 % BDP, skupaj torej po ZDO in ZSV 1,38 % BDP. Že danes namenja npr. Nemcija za namen DO 1,6 %, Avstrija 1,9 %, Švedska 2,7 %, Nizozemska 3,5 %, Evropsko povprecje 1,7 %. To je relativna vrednost sredstev, namenjenih DO, ki govori o tem, kakšno težo daje posamezna država podrocju DO in koliko sredstev v primerjavi z drugimi izdatki mu namenja. Obenem je to merilo uresnicevanja socialne države. 
Še zgovornejši je podatek, ki upošteva višino BDP na prebivalca teh držav. Glede na to, da je BDP na prebivalca na Nizozemskem 51.372 EUR, Švedskem 
58.491 EUR, Avstriji 51.306 EUR, Nemciji 47.589 EUR in Sloveniji 24.019 EUR, namenjajo te države za namen DO na prebivalca na leto: Nizozemska 1.798 EUR, Švedska 1.479 EUR, Avstrija 975 EUR, Nemcija 761 EUR in Slovenija (po letu 2026) 331 EUR. Prebivalec Nizozemske in Švedske je tako deležen približno 5-kratne vrednosti, Avstrijec približno 3-kratne in Nemec približno 2-kratne vrednost, ki jo bo dobil prebivalec Slovenije. 
Podatki so zgovorni. Preizkusa razumevanja teže problemov in pripravlje­nosti za vzpostavljanje evropsko primerljivega sistema DO nismo opravili zadovoljivo in skladno z nacelnimi stališci slovenske družbe in politike. 
Pomenljivi so tudi podatki o oceni, kolikšen procent prebivalstva uvršcamo med tiste, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe. V Avstriji in Nemciji je upravicencev za dolgotrajno oskrbo evidentiranih okoli 9 % (Avstrija 8,9 %, Nemcija 9,1 %), naš zakon predvideva samo 3,8 % celotne populacije. To pomeni, da je slabih 60 % potencialnih uporabnikov DO enostavno crtal, oziroma jih preusmeril na pravice po ZSV, kjer so pravice in spremljajoci podporni meha­nizmi neprimerljivo skromnejši oz. okrnjeni. Za CSD z njihovo vstopno tocko to pomeni, da bo na njihova vrata trkalo ne 80.000 potencialnih upravicencev po ZDO, temvec še dodatnih 100.000, saj ne vedo, po katerem zakonu so upra­viceni do DO oz. socialne oskrbe. Pri naboru potrebnih kadrov vstopnih tock na CSD zakonodajalec ni predvidel temu sorazmerno vecjega števila zaposlenih. 
Koliko je ZDO upošteval »interes« uporabnikov se vidi tudi po opredelje­nih urah storitev glede na kategorije DO. Pri 1. kategoriji po ZDO je npr. za DO v instituciji opredeljeno za uporabnika 20 ur mesecno, vzporedno pa npr. avstrijska zakonodaja nameni 1. kategoriji 65 ur, povrhu vsega zajema 1. kategorija po avstrijski zakonodaji uporabnike s stopnjo potreb po DO, ki jo je slovenski zakonodajalec postavil pod prag upravicenja za DO. Glede na vse kategorije avstrijska zakonodaja namenja za primerljive kategorije potreb po DO malo vec kot dva krat toliko kakor slovenska. 
Zanimiva je tudi primerjava višine denarnega prejemka in vrednost sto­ritve v institucionalni DO. ZDO opredeljuje 4 skupine storitev: oskrba v in-stituciji, oskrba na domu, oskrbovalec družinskega clana in denarni prejemek. Denarni prejemek je namenjen uporabnikom DO, ki le-to organizirajo sami izven formalnih, predhodnih treh oblik oz. skupin storitev. To je edina možnost financiranja neformalnih oblik storitev DO. Od zakonodajalca bi pricakoval, da bo okrepil neformalno obliko izvajanja DO, saj je le-ta za družbo cenejša, predvsem pa rešuje izredno perec problem nabora kadrov pri formalnih oblikah izvajanja storitev DO. Primerjalno z Nemcijo in Avstrijo je denarni prejemek za DO v Sloveniji dalec najnižji in znaša 26 % vrednosti storitev DO v instituciji, v Nemciji 47 %, v Avstriji celo 89 %, saj dajo uporabnikom sredstva, da si lahko sami placajo tako formalno kot neformalno pomoc na domu. 
Namen dodatka za DO oz. denarnega prejemka je zagotoviti potrebno oskrbo in omogociti ljudem cim bolj samostojno in na potrebe usmerjeno življenje. V tem smislu mora biti odlocitev o uporabi denarnega prejemka in izbiri vrste oskrbe prepušcena zlasti osebi, ki potrebuje oskrbo. Hkrati denarni prejemek spodbuja neformalno družinsko oskrbo, v avstrijskem primeru pa tudi formalno oskrbo na domu, saj le-to placuje uporabnik iz sredstev denarnega prejemka. 
Pri denarnem prejemku za DO gre še posebej za uresnicevanje nacela raz­položljivosti, dostopnosti in predvsem nacela neodvisnega ter samostojnega življenja, kot ga sicer ZDO deklarira. 
Zelo problematicen je nabor storitev DO. Le-ta pokrije predvsem telesne potrebe, povsem pa zanemarja duševne, duhovne, odnosne potrebe. V zakonu pogrešamo opredelitev psihosocialne pomoci oz. podpore, ki bi predvsem ose­bam z demenco pomenil okvir njim potrebnih storitev. Tu mislimo na pomoc na podrocju komunikacije, pomoc pri orientaciji, pomoc pri obvladovanju in preprecevanju tveganih situacij, pomoc na podrocju osebnega aktiviranja, pri­mernega potrebam, pomoc pri obvladovanju custev, kognitivno spodbujajoci ukrepi, prisotnost. Ta dopolnila spektra psihosocialne podpore je v nemškem Zakoniku o socialni varnosti (SGB XI) opredelil leta 2009 Strokovni odbor k uvedbi novega pojmovanja odvisnosti od pomoci in postrežbe. 
Ugotavljamo, da zakon ne nudi kriterijev in usmeritev za razvoj razlicnih al­ternativnih programov DO in ne omogoca financiranje DO znotraj teh programov, kot so npr. samopomocne skupnosti vec generacij, preventivno skupno bivanje v sklopu samoorganizirajocih skupnosti, najemne oblike gospodinjske skupine, ki ohranja stanovalcem status najemnika. Vse te oblike temeljijo na samoaktivaciji posameznika in skupine, ki se jo skladno s potrebami dopolnjuje s profesionalno--formalnim izvajanjem dolgotrajne oskrbe. Ciljna skupina so starostniki ali osebe z invalidnostjo, ki so pripravljene na solidarno medsebojno pomoc in želijo živeti v življenjskem okolju, primerljivim z njihovim dosedanjim življenjem. 
Pomembno podrocje pri zagotavljanju kakovosti življenja starejših in invali­dnih oseb v institucionalni oskrbi so bivalne razmere in strukture, ki omogo-cajo normalizacijo življenja. ZDO s podzakonskimi akti je idealna priložnost, da postavi okvir sodobnega koncepta bivanja v institucionalni oskrbi, kar je velika pomanjkljivost trenutno veljavnih predpisov. ZDO naj bi predpisal krite­rije za vzpostavitev takih bivalnih razmer v institucionalni oskrbi, ki ustrezajo sodobnim konceptom in potrebam bivanja starejših ter invalidnih oseb. V ta sklop sodijo kriteriji o velikosti domov za starejše, ki naj pokrivajo potrebo po institucionalni oskrbi posamezne lokalne skupnosti. Arhitektura tovrstnih objektov naj odraža nacela sodobnih konceptov institucionalne oskrbe, kjer gre za sobivanje v skupinah od 8 do najvec 20 stanovalcev z avtonomnimi delovnimi timi. Z vidika zagotavljanja dostojanstva in osebne integritete potencialnih sta­novalcev v institucionalni oskrbi mora biti zagotovljen izbor eno- ter v manjšem obsegu dvoposteljnih sob. Da bi to omogocili, morajo imeti na novo grajeni ali adaptirani objekti institucionalne DO za najmanj 80 % vseh stanovalcev na voljo enoposteljne sobe. Takšno je približno želeno razmerje eno- oz. dvoposteljnih sob pri novo sprejetih v slovenske domove, v velikem delu zahodno evropskih držav je procent želenih enoposteljnih sob pomembno vecji. 
Da bi omogocili prosti izbor eno- oz. dvoposteljne sobe uporabniku institu­cionalne oskrbe, mora biti cena za eno- oz. dvoposteljno sobo enaka. Pravica do zasebnosti in intimnosti ne sme biti okrnjena s ceno namestitve. Eno- ali dvoposteljna soba je izbor uporabnika. 

3 KONCEPT LOKALNE KOORDINACIJE 
Zakon, kakršen je sprejet, ne nudi podpore lokalnemu konceptu delo­vanja in povezovanja na podrocju DO. To je pomembno predvsem z vidika uporabnikov DO. Živeti v poznih letih v kraju svojega siceršnjega bivanja je praviloma velika boniteta. Vecji del biografije je pri starejših osebah vezan na domaci kraj, na lokalno skupnost. Tudi vkljucenost svojcev in prijateljev pri skupni skrbi za starejše in invalidne osebe se pomembno poveca, ce se programi DO izvajajo v lokalni skupnosti. Enako je za optimalizacijo življenja starejših potreben razvoj integrirane dolgotrajne oskrbe v lokalni skupnosti, ki temelji na celovitem krajevnem reševanju dolgotrajne oskrbe. Ta model intenzivno povezuje podsisteme z lokalnim okoljem ter integrira obcane v skupno skrb za kakovostno in dostojanstveno staranje. Celovita povezava vkljucuje krajevno politiko in stroko, nevladne organizacije in podjetja, povezava vec programskih podsistemov pa omogoca strokovni razvoj v naslednjih letih, ko se bo zaradi staranja prebivalstva vec kot podvojil delež ljudi, ki bodo potrebovali DO. 
Globalno gledano je za opredelitev osnovnih strateških ciljev DO odgovor­na država. Država in njeni zakonodajni ter izvršni organi morajo vzpostaviti potrebne zakonske okvirje delovanja DO, nacin in vire njenega financiranja, izvajati kontrolo zakonitosti delovanja in opredeliti elemente upravljanja ka­kovosti pri izvajalcih DO. 
Vsaka obcina oz. lokalna skupnost pa mora imeti za potrebe starejših ob­canov oz. obcanov s potrebo po DO svoje lokalne skupnosti ustrezno število oz. obseg programskih podsistemov DO. 
Da bi sistem skrbi za starejše in invalidne osebe na nivoju lokalne skupnosti deloval, mora biti vzpostavljen sistem delovanja lokalnega koordinatorstva, kot tocke prijave in umestitve potrebe potencialnega uporabnika v ponudbe mreže integrirane DO v lokalni skupnosti. Lokalno koordinatorstvo pomeni tudi organi­zacijo in koordinacijo aktivnosti v okviru obcinske akcijske skupine za integrirano DO, lokalna skupnost pa skupaj z njim in pristojnimi strokovnimi osebami in institucijami (Dom starejših, Center za socialno delo, Zdravstveni dom, Obmocne enote zavoda za zaposlovanje idr.) planira potrebne aktivnosti in ukrepe. 


4 VSTOPNA TOCKA IN KOORDINACIJA DO V LOKALNI SKUPNOSTI 
V prejšnjih osnutkih ZDO so bile za vstopno tocko (v nadaljevanju VT) in oceno upravicenosti opredeljene Obmocne enote zavoda za zdravstveno zava­rovanje. Takrat smo mnogi pripominjali, da je nesprejemljivo odlocanje Zavoda 
o pravicah iz obveznega zavarovanja za DO. To bi pomenilo veliko nevarnost pristranskega pristopa k dodeljevanju pravic, mimo interesov uporabnika. Se-daj je veljavni ZDO to normo spremenil in opredeljuje, da je nosilec oziroma izvajalec vstopne tocke Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD). CSD je gotovo strokovno najbolj kompetenten subjekt sistema socialnega varstva z izredno bogatimi izkušnjami in prakso na podrocju svetovanja, nudenja pod-pore, sooblikovanja socialnih mrež in vzpostavljanja komunikacijskih kanalov znotraj referencnih oseb v družinskem krogu in drugih primarnih oblikah so-bivanja. Zato je bila ta odlocitev zelo dobra in dalec najustreznejša. Drugo pa je vprašanje, ali naj CSD kot VT izdeluje tudi oceno upravicenosti, ki skladno z 
36. clenom ZDO obsega oceno preostalih sposobnosti za izvajanje osnovnih in podpornih dnevnih opravil zavarovane osebe. Svetovalec za DO na vstopni tocki naj bi preveril, ali oseba zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti potrebuje pomoc drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. 
Pri prejšnjih osnutkih ZDO smo ugotavljali, da so Obmocne enote zavoda za zdravstveno zavarovanje neustrezen subjekt za ocenjevanje upravicenosti, ker bi to pomenilo, da isti subjekt, ki financira (ZZZS), izdeluje tudi oceno upravicenosti (Obmocne enote ZZZS), kar je nedvoumno velika nevarnost za pristranskost. Ce pa CSD na VT izdeluje tudi oceno upravicenosti, pa imamo drug problem. Centrom za socialno delo kot VT se namrec nalagajo naloge, ki jih kot socialno varstvena strokovna ustanova ne obvladuje. Mislim na zgoraj omenjeno preverjanje, ki zahteva medicinsko znanje, ki ga pa nimajo. 
Po drugi strani, ce želimo, da je VT v podporo osebam z razlicno stopnjo omejitev samostojnosti ali sposobnosti samooskrbe, da nudi podporo dostojne-mu iskanju rešitev osebnih stisk in težav, da prispeva k vzpostavljanju pozitivne komunikacijske in oblikovanju ustrezne odnosne mreže med upravicencem DO in referencnim okoljem, da nastopa kot svetovalec in tisti, ki nudi podporo pri iskanju najustreznejših rešitev, potem te naloge ne sodijo v isti »koš« kot je izde-lava ocene upravicenosti s tockovanjem in umešcanjem v kategorije financiranja. 
Zanimivo je videti, kako so problem ocenjevanja in razvršcanja v kategorije DO rešili v Nemciji in Avstriji, nam najbolj primerljivima državama. 
V Nemciji je bilo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo uvedeno 1. januarja 1995 kot samostojno podrocje socialne varnosti. Da bi bilo financiranje DO in odlocanje o individualnih upravicenjih loceno, so v Nemciji ustanovili samostojni javno pravni subjekt, tako imenovano Zdravstveno službo (Me-dizinischer Dienst). Zdravstvena služba (v nadaljevanju ZS) je neodvisna ustanova, ki zagotavlja preglednost svetovalnih in ocenjevalnih nalog, da je za zavarovance poskrbljeno v skladu z njihovimi potrebami ter da se sredstva uporabljajo za storitve, katerih uporabnost in kakovost sta bili dokazani. ZS je torej neodvisen javni pravni subjekt, ki deluje neodvisno od morebitnih interesov zavarovalnice za dolgotrajno oskrbo. S tem se zagotovi, da je zava­rovanec ocenjen pravicno ter da prejme vso pomoc in dajatve, do katerih je glede na svoj položaj upravicen. 
V Nemciji je 15 ZS, ki so clani Skupnosti ZS. Skupnost ZS usklajuje in spodbuja sodelovanje po vsej državi ter izdaja smernice za dejavnosti ZS. To vkljucuje na primer enotna merila za ocenjevanje na nacionalni ravni. Prav tako skupne delovne skupine Skupnosti ZS spremljajo novosti v medicini in zdravstveni negi. Zato so ocenjevalci vedno na tekocem. 
Na nivoju zveznih dežel obstajajo Centri za pomoc pri oskrbi, kjer se lah­ko zavarovanec prijavi, ce potrebuje pomoc. Osebe na Centrih za pomoc pri oskrbi nato pomagajo pri urejanju uradnih zadev in vzpostavijo kontakt z Zavarovalnico za dolgotrajno oskrbo, posredujejo v domovih za starejše itd. 
Se pa osebe v stiski praviloma obrnejo neposredno na Zavarovalnico za dolgotrajno oskrbo, ki tudi svetuje. Tudi bolnišnice imajo socialne službe, ki prav tako svetujejo in posredujejo informacije naprej Zavarovalnici za dolgo­trajno oskrbo. Domovi za starejše ne svetujejo zunanjim ljudem, razen ce se želijo preseliti v dom. 
Ko prejme Zavarovalnica za dolgotrajno oskrbo vlogo, obvesti ZS, da opravi oceno upravicenosti in da jo posreduje zavarovalnici. Ocenjevalci pri ZS so izkušeni strokovnjaki medicinske in drugih strok. 
Po vložitvi vloge pri Zavarovalnici za dolgotrajno oskrbo mora ZS osebo oceniti v 3 tednih, tako da ni dolgih cakalnih dob. 
ZS ima osrednjo vlogo pri dolocanju stopnje oskrbe za osebe, ki potrebuje­jo oskrbo. Kljub temu je Zavarovalnica za dolgotrajno oskrbo tista, ki pri ZS naroci oceno, in na koncu zavarovalnica odloci o stopnji oskrbe. 
Najpozneje v petih tednih po vložitvi vloge prejme oseba pisno odlocbo od Zavarovalnice za dolgotrajno oskrbo. 
Ce analiziramo rešitev, ki jo opredeljuje naš ZDO, ugotavljamo, da smo sicer proces ocenjevanja in odlocanja o pravicah do DO še bolj oddaljili od vpliva fi­nancerja (Zavarovalnice za dolgotrajno oskrbo), kot je v nemškem primeru. Pri tem smo napravili usodno napako, da smo v VT na CSD združili tako oddajo vloge, ki jo na vstopno tocko vloži zavarovana oseba (35. clen), kot oceno upravi-cenosti (37. clen), nacrt priporocenih storitev (39. clen) in izrek odlocbe, s katero se zavarovani osebi priznajo pravice do DO (38. clen). Kot sem že prej ugotavljal, obstajata vsaj dva razloga, zakaj ocena upravicenosti ne sodi na VT na CSD. 
Rešitev je seveda v tem, da se ocena upravicenosti izloci iz nalog VT na CSD in se opredeli nov samostojen pravni subjekt (javni ali zasebni s kon­cesijo) za izvedbo ocene upravicenosti. Izdelovanje ocene upravicenosti je strokovno, tudi z medicinskega vidika zahtevno delo in zahteva široko znanje specializiranih ocenjevalcev. Zaradi poenotenja postopka in upoštevanja kri­terijev za ocenjevanje pravic iz DO ter strokovnega izpopolnjevanja izvajalca ocene upravicenosti, bi moral te naloge prevzeti en subjekt za celotno državo, izvajanje pa razpršiti po regijah. V nasprotnem primeru se lahko zgodi to, kar se je pred leti na podrocju osebne asistence, ko je prišlo do razlicnih ocen ocenjevalcev po regijah, zaradi cesar je bil pozneje ustanovljen centralni organ za ocenjevanje pri IRSSV. 
Financiranje samostojnega in neodvisnega pravnega subjekta za izvajanje ocene upravicenosti ne pomeni dodatna financna sredstva. Te naloge so sedaj vkljucene v delovanje VT na CSD. Del kadra, ki je predviden za izvajanje VT na CSD se tako izloci in preusmeri v delovanje novega pravnega subjekta. 
Vse drugo v ZDO, kar zadeva postopek za uveljavljanje pravic do DO, bi ohranili. To pomeni, da VT na CSD sprejema najave bodocih uporabnikov DO, opravi prve pogovore, pregleda vloge in izpolni predpisano dokumentacijo, ki jo posreduje ustanovi za izvedbo ocene upravicenosti. Ta ustanova ali organ opravi oceno upravicenosti skladno s 36. clenom ZDO. 
Na osnovi te ocene naredi VT na CSD nacrt priporocenih storitev in zakljuci postopek z izdajo odlocbe (38. clen ZDO). 
V ZDO pa bi lahko naredili tudi korak naprej pri razvoju lokalno umešcene skrbi in koordinacije DO. S tem je povezan tudi koordinator DO kot nov profil pri izvajalcih DO (65. clen). 
Opredelitev koordinatorja DO je po ZDO zelo problematicna. Tak profil prinaša sicer pri DO na domu in oskrbovalcu družinskega clana (v nadalje­vanju: ODC) nove možnosti in pomeni dodano vrednost sedanjemu sistemu npr. izvajanja pomoci na domu. Naloge koordinatorja DO, kot jih opredeljuje ZDO pri celodnevni ali dnevni DO v sklopu institucionalne oskrbe, so v glav­nem podvajanje že sedanjih nalog, ki jih izvajajo praviloma trije profili, vsak v dolocenem delu: vodja zdravstvene nege in oskrbe (v nadaljevanju VZNO), socialni delavec (v nadaljevanju SD) in direktor. Ce bi zakon opredeljeval zgolj naloge in ne nov profil zaposlenega, bi to pomenilo osvežitev strokovnega dela že obstojecih profilov, tako pa profil koordinator DO prinaša precej nemira in negativnih ucinkov. Ce bo ta profil nadomestil sedanjega VZNO, se bo po­membno spremenilo že ustaljeno delo SD; enako, ce bo ta profil nadomestil sedanji profil SD, se bodo pomembno spremenile že ustaljene naloge VZNO. Ne morem si predstavljati, da bi ob hudem pomanjkanju kadrov na trgu delovne sile in ob skopih financnih sredstvih domov za starejše pomenil koordinator DO nov oz. dodaten profil, ki bi ga morale zaposliti institucije za DO. 
Ideja o koordinatorju DO je dobra in bi lahko pomenila ne samo pridobitev v strokovnem, temvec tudi v organizacijskem ter sistemskem smislu. Spremeniti bi se moralo obmocje in v dolocenem smislu tudi vsebina delovanja. Koordinator DO bi lahko bil z rahlo spremembo delovanja ne samo svetovalec, spremljevalec, spodbujevalec in usklajevalec znotraj izvajalske organizacije na podrocju DO, temvec tudi povezovalec vseh izvajalcev DO (formalnih in neformalnih) na nivoju posamezne lokalne skupnosti oz. obcine. Gre za podporo lokalnemu konceptu delovanja in povezovanja na podrocju DO, kot sem že omenil. 
S tem bi sistemsko podprli razvoj integrirane dolgotrajne oskrbe, kar je perspek­tiva oz. smer razvoja sodobne DO. Koordinator DO bi postal lokalni koordinator DO in ne bi bil zaposlen pri izvajalcu, temvec bi deloval v sklopu VT na CSD. 
Delo in naloge koordinatorja DO, kot jih opredeljuje ZDO bi skladno s tem konceptom razdelili v tri dele: 
• 
naloge, opredeljene v 65. clenu, 3. odstavek, tocka 1 in 13 (priprava in sklenitev osebnega nacrta – v smislu opredelitev pravic in storitev DO, pojasnjujem v 5. poglavju – o sklenitvi osebnega nacrta obvestiti ZZZS) bi opravljala VT na CSD; 

• 
delo in naloge, opredeljene v 65. clenu, 3. odstavek, tocke 2., 3., 10. in 11. (vodenje in organiziranje timskega dela; skrb za usklajenost in strokovnost opravljanja DO za uporabnika v skladu z osebnim nacrtom; vodenje doku­mentacije v zvezi z opravljanjem storitev DO; nacrtovanje in organiziranje supervizije za zaposlene) bi opravljal izvajalec DO; 

• 
vsa ostala dela in naloge, navedene v 3. odstavku 65. clena (spremljanje ustre­znosti izvajanja DO; dajanje mnenja glede doseganja pricakovanega namena storitev e-oskrbe; svetovanje oskrbovalcu družinskega clana in zagotavljanje razbremenilnih pogovorov; sodelovanje z oskrbovalcem družinskega clana pri pripravi osebnega nacrta in mesecnih porocil; sodelovanje in povezovanje s socialno mrežo uporabnika, družino uporabnika in drugimi izvajalci na podrocju DO, zdravstvenega in socialnega varstva; sodelovanje z zaposlenimi na vstopni tocki in CSD; spremljanje, da uporabnik DO ves cas upravicenosti do DO izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 11. clena tega zakona) pa opravlja lokalni koordinator DO. CSD z VT kot koordinatorjem dolgotrajne oskrbe na nivoju lokalne skupno­


sti bi moral prevzeti tudi odgovornost za nabor in izobraževanje prostovoljcev oz. za razvoj prostovoljske mreže za zdravo staranje in pomoc pri dolgotrajni oskrbi v obcini. Seveda bi lahko namesto CSD z VT to nalogo na nivoju lokalne skupnosti prevzel kateri koli drugi subjekt oz. organizacija, društvo, ce se tako dogovorijo na lokalnem nivoju. 
Sicer je v tem trenutku, ko imamo zakon, ne pa tudi podzakonskih aktov, težko kompetentno ocenjevati celoten zakonski okvir, saj je veliko pomembnih »kamenckov v mozaiku« prestavljenih na podzakonske akte, za katere pa ne vemo, kakšni bodo. 

5 OSEBNI NACRT ALI OPREDELITEV PRAVIC IN STORITEV DO 
ZDO uporablja v razlicnih clenih, predvsem v 42., termin »osebni nacrt«, kar je s strokovnega kot tudi prakticnega vidika zelo vprašljivo. V Sloveniji namrec uporabljamo izraz »osebni nacrt« in »osebno nacrtovanje« že od sre­de devetdesetih let 20. stoletja in pomeni uvod v paradigmatske spremembe socialnega dela, ki se kažejo v uveljavljanju uporabniške perspektive v procesu pomoci. Termin »osebni nacrt«, »osebno nacrtovanje« je pri delu z razlicnimi skupinami hendikepiranih oseb in prav tako pri oskrbi starejših danes ustaljena metoda dela. Sicer se v praksi pojavljajo razlicne oblike zapisov, ki jih strokovni delavci štejejo za osebne nacrte, vendar gre npr. le za rehabilitacijske nacrte, individualizirane nacrte o opredelitvi storitev oskrbe ipd. 
Pri osebnem nacrtu, namenjenemu npr. uporabniku institucionalne oskrbe, gre za raziskovanje biografije uporabnika in poustvarjanje elementov njegove življenjske situacije in njegovih življenjskih zgodb v okviru institucionalnega bivanja, na novo vzpostavljenih odnosov, oblikovanja  komunikacije, da bi na ta nacin odkrili in aktivirali vire, ki mu bodo omogocili bolj kakovostno življe­nje. Vsak osebni nacrt je unikat in je torej tesno povezan z življenjsko zgodbo posameznika. Poudarjena so posameznikova mocna podrocja in podrocja, na katerih je posebej obcutljiv. Ta dokument zaposlene usmerja k upoštevanju individualnosti posameznika in k enotnemu ravnanju v razlicnih situacijah. 
Termin »osebni nacrt« kot ga uporablja ZDO pomeni nekaj povsem druge­ga. V njem se doloci le katero od pravic DO bo upravicenec koristil. Le-te so naštete predvsem v 10. clenu, ki opredeljuje nedenarne pravice (celodnevna DO v instituciji, dnevna DO pri izvajalcu DO, DO na domu, oskrbovalec družin­skega clana) ali denarne pravice v obliki denarnega prejemka. Poleg teh pravic ima uporabnik še možnost korišcenja dodatnih pravic in sicer do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter sofinanciranja storitev e-oskrbe. Kot zadnjo pravico navaja alternativno izvajanje pravic do DO. 
Po ZDO se v »osebnem nacrtu« opredelijo tudi storitve DO, ki jih navaja 14. clen. Storitve DO so: pomoc pri osnovnih dnevnih opravilih, pomoc pri podpor­nih dnevnih opravilih in zdravstvena nega, vezana na osnovna dnevna opravila. 
To je povsem drugo kot razumemo pod pojmom »osebni nacrt« že nekaj desetletij tako v teoriji kot praksi. Kar opredeljuje ZDO kot »osebni nacrt« ni nic drugega kot »opredelitev pravic in storitev DO«. 
Ta dikcija ZDO pa pomeni veliko nevarnost za nadaljnji razvoj »filozofije« dolgotrajne oskrbe, saj bodo lahko (ali morali) tako pojmovanje prevzeli iz­vajalci DO, kar bi strokovno pomenilo korak nazaj vsaj za 30 let. 

6 NEFORMALNI/DRUŽINSKI OSKRBOVALCI 
Ena od velikih slepih peg ZDO je tudi podrocje podpore neformalnega sektorja oz. družinskih oskrbovalcev. V ZDO je dobro opredeljena podpora družinskim oz. neformalnim oskrbovalcem, ce pravico po DO uporabnika izberemo v obliki oskrbovalca družinskega clana. Vendar je možen izbor oskrbovalca družinskega clana samo v primeru oskrbe uporabnika 4. in 5. kategorije. Družinski oskrbovalci uporabnikov iz 1., 2. in 3. kategorije DO pa nimajo nobene sistemske podpore. 
Družinski oz. neformalni oskrbovalci, ne glede na uporabnike katere koli kategorije DO, se pogosto pocutijo psihicno obremenjene, pri cemer so od­govornost za družinskega clana, ki potrebuje oskrbo, odrekanje in omejitve ter pretirane zahteve oskrbe še posebej utesnjujoci. Zato pogrešam podporne ukrepe tudi za družinske oskrbovalce, ki oskrbujejo svojce, uvršcene v 1., 2. ali 3. kategorijo DO. Avstrijska zakonodaja npr. opredeljuje »pogovore z dru­žinskimi oskrbovalci«, ki jih vodijo psihologi in so namenjeni družinskim oz. neformalnim oskrbovalcem uporabnikov vseh kategorij DO. V ospredju takega pogovora so prakticni nasveti za oskrbo (npr. pravilne spremembe položaja, osebna higiena itd.), tudi specificne informacije, na primer o zagotavljanju pripomockov ali ponudbi socialnih storitev in kratkotrajne oskrbe. Po potrebi se lahko družinski oskrbovalec v Avstriji dogovori za do deset srecanj na leto. 
Družinski oskrbovalci bi morali imeti, ne glede na kategorijo DO uporabni­ka, pravico do nadomestila za dopust, ki ga vzame zaradi nege svojca. V Avstriji je možen tak dopust v obsegu dveh tednov, v primeru zahtevnejše oskrbe do štirih tednov. Placilo dopusta namesto delodajalca prevzema država. Izplacan je v višini 55 % siceršnjega neto prihodka (place). 
V ZDO je za oskrbovalca družinskega clana opredeljeno kritje stroškov osnovnega usposabljanja za opravljanje DO v obsegu 30 ur in obnovitveno usposabljanje za opravljanje DO v obsegu 20 ur. Oskrbovalec družinskega clana se obnovitvenega usposabljanja udeleži najmanj na tri leta. Zakon pa ne opredeljuje usposabljanja ali izvedbe tecajev za oskrbovalce družinskih clanov, ki so uvršceni v 1., 2. ali 3. kategorijo DO. 
Za upravicence do DO, ki bivajo doma, so pomembne tudi financne spod­bude iz sredstev zavarovanja za dolgotrajno oskrbo za prilagoditev bivalnih prostorov pogojem njihove mobilnosti. Najveckrat gre za adaptacijo kopalnice ali dostopa do stanovanja. Nemški zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo predvideva npr. za prilagoditev stanovanja upravicenca ukrep v višini 4.000 EUR, ce pa prebiva v stanovanju vec oseb, upravicenih do DO, pa najvec šti­rikratnik tega zneska, to je do 16.000 EUR. Naš ZDO teh financnih spodbud za prilagoditev prostorov bivalno oviranih starejših oseb ne pozna. 
Brez ustrezne podpore neformalnega sektorja se nam bo skozi naslednja leta, ko bo vse vec prosilcev po DO in po drugi strani na voljo vse manj zaposlenih v formalnem sektorju, zacel sistem DO podirati oz. bo »invaliden«. 

7 SISTEM VODENJA KAKOVOSTI 
Za vzdrževanje strokovne kondicije izvajalca DO, njegove obcutljivosti na spremembe potreb in pocutja uporabnikov DO ter naravnanosti na razvoj, je izrednega pomena vzpostavitev sistema vodenja kakovosti. ZDO je temu namenil 8. clen, v katerem pa ne opredeljuje toliko procesa vodenja kakovosti, navaja le dolocene elemente managementa kakovosti (nacrtovanje ukrepov, opravljanje nalog, povezanih s strokovnim razvojem, oblikovanje kataloga izobraževanj in usposabljanj). 
Kaj je bistvo modela upravljanja kakovosti? Najprej je to pot in ne cilj. Do-seganje ciljev je posledica izvajanja v modelu predvidenih poti (procesov), ki nam pomagajo, da sistematicno, z opredeljenimi instrumenti, vnaprej izbra­nimi resursi (kadrovskimi, casovnimi, prostorskimi) spremljamo dogovorjene poteke (procese) in strukture dela, jih v danih casovnih intervalih analiziramo ter na tej osnovi korigiramo oz. izboljšujemo. Pri tem moramo vkljuciti prak-ticno vse zaposlene in v kljucnih primerih za uporabnike, tudi njih. Zaradi vkljucenosti vseh zaposlenih v razmišljanja o tem, kako bi lahko bilo še boljše in v tem sklopu doseganja kongruence tako med negovalci/oskrbovalci kot tudi negovalci/oskrbovalci ter uporabniki, govorimo o uceci se organizaciji. Tako model upravljanja kakovosti posledicno prispeva k pozitivnejši in ustvarjalnejši kulturi socialno varstvenih organizacije. 

8 ZAKLJUCEK 
Ob koncu želim poudariti, da ne glede na številne pomanjkljivosti oz. vpra­šljive rešitve, je ZDO sam po sebi velik korak naprej v koncipiranju in organi­zaciji DO v Sloveniji. Kot vsak zakon, je tudi ZDO odprta karta, ki omogoca nove možnosti. Pricujoci kriticni prikaz zakona s predstavitvijo novih rešitev je lahko eden od napotkov in usmeritev njenega nadaljnjega razvoja. 
LITERATURA Https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_držav_po_BDP_na_prebivalca Https://www.bundesgesundheitsministerium.de/.../die-pflegeversicherung Https://www.md-rlp.de/aktuelles-presse/meldungen/artikel/mdk-rheinland-pfalz-heisst-jetzt-medizinischer-
-dienst-rheinland-pfalz) Https://www.promedica24.de/häusliche/betreuung Imperl F. (2012). Kakovost oskrbe starejših – izziv za prihodnost. Logatec. Imperl F., Ramovš J. (2017). Projektna skupina, Grozd majhnih domov – središc za kakovostno sožitje. Logatec. Osnutek predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi, 16. 5. 2021 Videmšek in Mali (2018). Od nacrta skrbi in programa oskrbe do osebnega nacrtovanja in izvajanja storitev. Zakon o dolgotrajni oskrbi. Uradni list RS, Št. 84/23. 
Avtor: Franci Imperl: franc@firis-imperl.si