tMilka Rajšp-Stadlerjeva. Dne 7. t. m. nas je presunila pretresljiva vest o nenadni smrti naše ljube tovarišice ge. Milke RajšpsStadlerjeve, učiteljice v Koz« jem. V ponedeljek je še poučevala, v četr= tek pa so jo položili na mrtvaški oder kot žrtev neusmiljene davice. Iz vzgledne rodbine Stadlerjeve se je ro« dila 1. 1902. v Sv. Petru pod Sv. Gorami, ma* turirala je 1. 1922., služila eno leto doma in 6 let v Kozjem. Pred dvema letoma jo je združil idealno srečni zakon z g. Zoranom Rajšpom, sinom našega uglednega tovariša, upok. ormoškega upravitelja g. Jos. Rajšpa. Zapustiti je morala edinega sinčka v nežni starosti osmih mesecev. Ogromna množica tržanov, znancev in stanovskih tovarišev, ki se je zbrala k maši zadušnici je pricala o njeni priljubljenosti. Preden so jo dvignili na mrtvaški voz, da jo prepeljejo v rojstni kraj k večnemu počitku v rodbinski grobnici, ji je zapela šolska mla* dina z rosnimi očmi do globine srca segajočo, ganljivo pesemco v slovo. V imenu učiteljstva pa se je poslovil od nje tov. I. Hernaus s sle= decimi besedami: Tvoji tovariši se hočejo posloviti od Te« be, draga Milka. Pač nihče ni mislil, da se bodemo na tak način poslavljali od Tebe. Nepojmljivo za nas je zopet posegla usoda s kruto roko v našo sredino in izruvala mlado bitje, ki se je pravega življenja začelo pravkar šele zavedati. Mirno in srečno se je razvijala njena živ= ljenska pot. Skromna, marljiva in ^adovoljna v svojem poklicu si je izbrala moža, kateremu se je nagnilo njeno srce in pred nekaj meseci je doživela največjo srečo žene, srečo mate* rinstva. Zapustiti je morala vse: poklic, mo* ža, otročička. Najvišja sreča nosi v kali naj= hujšo bolest. Zapustiti ljubljenega otroka v trenotku, ko mu je mamica še ves svet. Mi ne moremo pojmovati vso grozoto telesnih in duševnih muk in trpljenj, ki jih je morala prestati uboga Milka, preden je zatisnila svo= je Ijubeče oči. Bila je učiteljica; pičlih 7 let ji je bilo odmerjenih. Vsi, ki smo poznali njeno delo, vemo, kako pridno in vestno je opravljala svojo službo. Poklic ji je bil sveta dolžnost. Imeli smo veckrat priliko opazovati, da se je kljub hudi bolezni premagovala, samo da ne bi trpela šola. S svojo priprosto prijaznostjo si je pridobila na mah srca otrok in staršev, ki bi si ne mogli želeti vzornejše vzgojiteljice svojih otrok. Bila pa je tudi vneta in zvesta članica učiteljskega društva. Kot dolgoletna tajnica je imela mnogo skrbi in posla z društvenimi zadevami. Težko nam bo pri srcu, kadar se bodemo zopet sestali, a naše Milke ne bo več med nami. In vi, otroci, kadar boste vstali v šoli k molitvi, spomnite se vaše blage učiteljice in njenih naukov. Sklenite pri sebi, živeti in se ravnati tako, da bi tega lahko bila vesela ona, ki ne more biti vec med vami. In vi, starši, ki ste ž njo izgubili najskrb* nejšo sovzgojiteljico, sklenite jo tudi vi iskre« no v svoje molitve in jo postavite kot vzgled svojim otrokom. Tako naj živi med vami njen spomin. Solzne oči se bodo ozirala in Te iskale, a skrbne žene, ljube mamice, drage hčerke in sestre ne bo več nazaj. Gleda na vas in vas čaka tam, kjer ni več zemeljskih bridko« sti. Spavaj v miru, draga Milka, nepozabljena od vseh, ki so Te poznali!« Mrtvaški voz, ves obložen z venci in cvetjem je krenil proti Sv. Petru. Vsi, vsi smo ga spremljali še en kilometer daleč, po* tem pa smo se razšli tiho s potrtim srcem. H. A.