66 ZGODOVINA ZA VSE NISO MAČJE ŽENSKE SOLZE Darja Šterbenc Erker, Quid lacrimis... (Rimska ženska pred obličjem smrti med 2. stol. pr. n. št. in 2. stol. n. št.), Založba/ *cf. (Oranžna zbirka), Ljubljana 2002, 271 strani. Naše predstave o rimski družbi se praviloma gibljejo znotraj meja, ki jih določa princip velike rimske patriarhalne družine, osnovne sorod- stvene in tudi gospodarske družbene skupine starega sveta. Kot njena najvažnejša značilnost se v strokovni literaturi najraje omenja izrazita notranja hierarhija in prvenstvo družinskega očeta (pater familias), čigar oblast nad vsemi družinskimi člani (ženo, otroki, klienti in sužnji) ni določala zgolj trdno ukoreninjena tradicija (mores maiorum), temveč tudi sam pravni si- stem. Moški se kot glava družine nujno ukvar- ja s politiko in vojaštvom, ženski pa ostanejo domača opravila in skrb za naraščaj. Tovrstni »državno-pravni« pogled pa omogoča le povr- šinsko analizo ustroja rimske družine, ne more pa prodreti v bistvo odnosov med njenimi člani. Tako tudi razmerje med moškim in žensko pri- kazuje preveč enosmerno, s stališča moškega, ki se ukvarja z zahtevnejšimi in pomembnejšimi opravili kakor njegova zakonska žena, zato se mu je do nedavnega v zgodovinopisju posveča- lo veliko več pozornosti kot njej. Zadeva potemtakem kar sama od sebe kliče po prevetritvi. Tu se lahko vprašamo, kakšna so sploh merila, po katerih je nekdo od ne- koga družbeno pomembnejši; ali niso morda tako imenovana moška opravila od ženskih po- membnejša le na videz, med drugim tudi zato, ker so ta bolj na očeh in se vseh dotikajo bolj neposredno, ker so v svojem bistvu tako stvarna in brez trohice nevarnih skrivnosti? Vsekakor pisano na kožo povprečnemu zgodovinopisju. Do odgovorov na ta vprašanja se lahko prebije- mo samo preko spoznanja, katere in kakšne so bile družbene naloge in vloge, ki so jih v starem Rimu opravljale in izvajale ženske. In ravno to, pogled na rimsko žensko »od znotraj« - skozi anonimno žensko množico - je predmet izvrst- ne študije klasične filologinje dr. Darje Šterbenc Erker. Kot rdeča nit se skozi celotno knjigo vleče vloga, ki je bila (ne samo) v rimski družbi ti- pično ženska - posredovanje med zunanjim, racionalnim, političnim (moškim) svetom in mejnim svetom mrtvih ter novorojenih. Vlogo posrednice med dvema svetovoma je ženskam zagotavljala naloga očiščevanja simbolnega onesnaženja, ki je po takratnih predstavah na- stopilo ob prehodih iz enega stanja v drugo - na primer ob rojstvu in smrti, na kozmični ravni pa ob menjavanju letnih časov. Vse meje in robove med različnimi kategorijami so namreč Stari ob- čutili kot nevarne in povezane z onesnaženjem. Tako je novorojeno dete še cel osemdnevni rimski teden v neke vrste ambivalentnem stanju kolebalo med obema svetovoma, vse dokler ni bilo poimenovano in očiščeno (dies lustricus). Tudi mrtvecev status je bil zaradi svoje nevarne mejnosti grožnja družbenemu redu vse do poje- dine osem dni po pogrebu (naša sedmina!), ki je žalujočo družino (familiafunesta) očistila in jo s tem vrnila v normalno vsakdanje življenje. Takšno simbolno onesnaženje je bilo ne- združljivo tako z državniškimi posli kot tudi z zelo pomembnim ritualom žrtvovanja. Ker so moške družbene vloge zahtevale čistost, so ne- posreden stik z virom onesnaženja vzpostav- ljale ženske, saj so imele nadzor nad t.i. obredi prehoda (les rites de passage), ki prevajajo bio- loške dogodke v družbene (rojstvo in smrt). Z obrednimi opravili, ki so spremljali prehode ob smrti in rojstvu, so opravljale ritualne dolžnosti v imenu svoje družine in omogočale možem ter drugim moškim sorodnikom, da so v času po- greba ohranili svoj osebni status neomadeževan in tako primeren za vsakdanja opravila. In tu pridemo do vodilne, verjetno tudi najbolj diskutabilne teze tega dela - da'ženske na druž- beni lestvici niso bile manjvredne: dopolnjevale so moške vloge in omogočale normalno delo- vanje družbe. Nedvomno sploh ni vprašanje, ali so ženske zagotavljale duhovni pendant k stvarnemu moškemu svetu, temveč, ali so to vlo- go sprejele bolj iz notranjih nagibov, ki so odraz občutljive ženske nature, ali po nekakšnem ne- pisanem dogovoru med spoloma, ki žensk ne postavlja vnaprej v podrejen položaj. Zdi se, da se avtorica bolj nagiba k drugi možnosti, ko pravi, da so ženske vztrajale zunaj družbenega in religioznega življenja s tem namenom, da bi omogočile moškim članom nemoteno opravlja- nje državljanskih obveznosti (str. 124). Takšna delitev se je najverjetneje izvršila že v arhaični družbi, ko je imel duhovni svet (in posledično tudi ženske) največjo moč v skupnosti. Šele po popolnem razkroju ritualizma, kije tradicional- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 67 no priznaval razlike med ženskim in moškim delom, so začele ženske posegati na tradicio- nalno moška področja, da bi si povrnile tisti »enakovreden« položaj na družbeni lestvici, ki naj bi ga nekoč že imele. Pojem enakovrednega moškega in ženskega dela je bržkone bolj para- fraza moderne enakopravnosti, zato ga veliko laže položimo v usta moderni kot rimski ženski - povprečni rimski matroni je bilo tovrstno raz- mišljanje tuje. Med najvplivnejše ženske družbene vloge mo- ramo vsekakor uvrstiti žalovanje in z njim pove- zano klicanje k maščevanju. Družbeni pomen in ugled žalovanja je nedvomno ženskam prinašal moč in vpliv. A pogled na rimske matere in žene, ki so ob pomoči najetih naricalk (praeficae), nekakšnih voditeljic žalnega zbora, ob grobu zamaknjeno in predirljivo kričale, je ostale dr- žavljane močno vznemirjal, saj jim je vedenjski kodeks prepovedoval, da bi ekscesivno izražali čustva. Odnos državljanov do bogov je temeljil na razumu in vzajemnem sklepanju pogodb in ne na strahu ali drugih čustvih, ki so v Rimu veljala za »pretirana« (rimska religija se namreč omejuje na pravilno izvajanje ritualnih predpi- sov in od vernika ne zahteva pristnih religioznih občutij). Ženske so s svojo zunanjo podobo (žal- na obleka brez vsakršnih vozlov in nakita, raz- puščeni in neurejeni lasje) in tudi z nenavadnim in nič kaj sramežljivim vedenjem (obredni kriki, lamentacija, praskanje po licih do krvi in bitje po golih prsih), ki je žensko postavljalo v območje mejnega in zato nevarnega, rušile ideal mirnega sožitja med državljani in bogovi v Rimu, zato je država z religioznimi predpisi prepovedala pre- tirano žensko žalovanje pri zasebnih pogrebih na javnem prostoru. Ženske so doživljale in predstavljale smrt bližnjega kot resnično izgubo za skupnost in s tem ogrožale drug vzvišen ideal rimske skupnosti - žrtvovanje posameznika za državo. Tudi klici po maščevanju so predstavljali neposredno grožnjo urejenemu družbenemu sistemu, saj so spodbujali sorodnike, da bi spore reševali mimo sodne poti po načelu krvnega maščevanja. Žalovanje je bilo torej po eni strani ženska dolžnost, ki je žalovalkam prinašala ug- led in spoštovanje, po drugi pa je država v želji, da vzpostavi obvladljivo stanje, skrajne oblike žalovanja - že samo v tem se vidi njegov izjemen vpliv - omejevala. Avtorica je obravnavani temi posvetila celih sedem let. Skozi celotno delo se neutrudno sklicuje na najvažnejše antične vire in uporablja najboljšo moderno literaturo. Površnemu bralcu bi se lahko zazdelo, da je na poti do končnega izdelka dodala le še finese, pozorni pa v poveza- ni in zaključeni celoti kmalu prepozna garaško delo. Čeprav je knjiga Quid lacrimis... v vseh ozirih plod znanstvenega dela, je avtoričin jezik tako nevsiljiv in tekoč, da bi bil koristna lektira za vso tisto množico, ki svoje puhlice skriva v na- buhli dolgoveznosti. Skratka, knjiga, ki ji kličem ad multos annos, avtorici pa ad mullos libros ! Mitja Sadek »MEDICINA JE KRONA IN CVET NARAVOSLOVNE ZNANOSTI« Dr. Fran Viljem Lipič, Topografija c-kr. dežel- nega glavnega mesta Ljubljane, Ljubljana 1834; Faksimile, prevod in spremne študije (urednica Zvonka Zupanič Slavec, prevajalka Marjeta Oblak); Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije; Ljubljana 2003- 403 strani in preglednice (faksimile), 630 strani (prevod in študije). Ljubljanski mestni zdravnik dr. Fran Viljem Lipič se je v medicinske anale zapisal predvsem kot avtor prve znanstvene razprave o alkoholiz- mu (Dipsobiostatika, 1834), s svojo Topografijo pa je postavil neminljiv spomenik predmarčni Ljubljani. Delo, ki ga sam naslov prav gotovo ne približa in ne priljubi bralcu, je v resnici biser tedanjega naravoslovja in nenazadnje literature, saj je delo večinoma pisano poljudno in tekoče, in to kljub dejstvu, da ubeseduje precej zahtevno tematiko. Lipič se v začetku Topografije posveti izčrpne- mu opisu naravnogeografskih danosti Ljubljane in okolice (geografska lega, sestava tal in voda, podnebje, temperature, rastlinstvo in živalstvo), nadaljuje pa s tematiko, ki nam je kot zgodovi- narjem zagotovo precej bližja - s poselitvijo, topografijo ulic, mestnih predelov in seveda s prebivalci tedanje Ljubljane. Lipič se je kot mestni zdravnik prav gotovo gibal v primerno visokih krogih, hkrati pa mu je njegov poklic omogočal, da se je srečeval tudi z ljudmi, ki so živeli na družbenem dnu. Njegov opis prebi- VSE ZA ZGODOVINO