kkonika časopis za slovensko krajevno zgodovino NOVE PODROBNOSTI O PROCESU PROTI 36 KOROŠKIM SLOVENCEM APRILA 1943. LETA tone zorn Več nadrobnih podatkov o razvoju NOB na področju južne Koroške podaja Hermann ' Mitteracker v knjigi Kampf und Opfer fur Osterreich (Wien, 1963). Pri tem se posebej ustavlja ob zločinu nacistične justice, ki je v začetku aprila 1943 sodila 36 koroškim Sloven- cem iz okolice Sel in Železne Kaple, od kate- rih jih je 13 obsodila na smrt,' ostalih 23 pa na skupaj 103 leta in 9 mesecev ječe. Tej skupini je sledila julija 1943 skupina drugih 45 oseb, tretji skupini tridesetih oseb pa je v drugi polovici avgusta 1943 sodilo dunajsko višje deželno sodišče. H. Mitteracker seveda ne podaja celotne podobe in se ob prikazu selških žrtev omejuje le na podatke iz obtožnice Volksgerichtshofa proti prvi skupini obtoženih. Več drobcev najdemo v knjigi Karla Prušnika, Gamsi na plazu (Ljubljana, 1958), v kateri pisec objav- lja tudi odlomek iz obtožnice proti štiri koro- škim Slovencem z dne 25. junija 1943, ki skupaj z obsodbo proti 36 Selanom in Kapel- čanom lepo prikazuje začetke narodnoosvobo- dilnega boja na južnem Koroškem, posebej pa vlogo enega izmed pobudnikov protinaci- stičnega boja na Koroškem Ivana Zupanca- Johana z Obirskega. Tako pravi obtožnica proti štirim Slovencem z dne 25. junija 1943: ». . . posebno (se je) izkazal Johan Zupanec . . ., ki je razvil v starem nemškem področju okoli Sel in Obirskega zelo nevarno komunistično razkrojevalno delo. Tako je dosegel, da je znaten del nemškega obmejnega prebivalstva slovenskega pokolenja prevzel prevratniške tendence banditov...« »Konec leta 1942,« nadaljuje obtožnica (točno 11. novembra 1942) »pa je tajni policiji uspelo aretirati nad sto ljudi iz Sel, Obirskega, iz Železne Kaple in okolice, ki so pomagali partizanom ali vsaj vedeli za njihova dejanja.« Med aretiranimi, ki jih omenja obtožnica, pa je tudi tistih 36 ljudi, ki so jih nacisti naslednje leto — sko- raj na obletnico izselitve koroških Slovencev^ kot prve postavili pred Volksgerichtshof. Obsodba, ki nas tu zanima, zajema prvo skupino obtožencev, tako selške fante, ki so se bili umaknili pred vpoklicem v nemško vojsko, ter sorodnike in znance Ivana Zu- panca. Posebno zanimivi so podatki o prvih. Obsodba pravi, da se je umaknilo pred vpo- klicem v nemško vojsko dvajset Selanov, ne- kateri izmed njih že 1939. leta tudi čez mejo. 46 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika io se pa po porazu stare Jugoslavije vrnili na Koroško, kjer so se skupaj z drugimi to- variši skrivali v gozdu ali pri kmetih. Rekon- strukcijo življenja selških fantov je nacistom omogočil dnevnik enega zajetih, Tomaža Olipa. Iz dnevnika in iz izjav obtožencev so nacisti kmalu dobili zaokroženo sliko: tako so izve- deli, da so si fantje zgradili dva skrivna bun- kerja, v katerih so prebivali, bili pa so tudi oboroženi.^ Sredi 1942. leta so dobili zvezo z rvanom Zupancem in gorenjskimi partizani. S pomočjo Janeza Doujaka iz Borovelj so oskrbeli partizane tudi z municijo in drugim orožjem. Za Tomaža Olipa ve obrazložitev obsodbe, da je vodil partizane h gozdarju Urbasu, ki so ga 12. avgusta 1942 tudi justi- ficirali. Cez dva dni nato pa jih je vodil na akcijo h kmetiji Kališe na Sajdi. Tej skupini obsojencev je obtožnica prištela še njihove sorodnike in druge Selane, ki so jim nudili razno pomoč, predvsem v hrani. Za glavni zločin jim je nacistična justica štela, da so skupaj z gorenjskimi partizani »terorizirali<-i delovno in bojujoče se ljudstvo, napadali kme- tije, nemštvu in rajhu zveste može in so s tem nasprotovali novi ureditvi Evrope. Ob- sodba posebej opozarja na vlogo Ivana Zu- panca in Kapelčana Franca Weinzirla, ki sta opominjala prebivalstvo, da mu preti izselitev in da se mora združiti in boriti proti nacizmu. Obrazložitev obsodbe posebej podčrtuje, da obtoženi niso javili oblastem zvez s partizani in selškimi fanti. Volksgerichtshof je tako ob- sodil Uršulo Olip, kljub temu, da je bila, kot piše obsodba, »šibka in sestradana ženska« in je bila tik pred porodom osmega otroka, na dve leti ječe. Njena krivda je bila po ob- tožnici v tem, da je enkrat prenočila neznano dekle partizanko, drugič pa da je dala hrano nečaku Tomažu Olipu. Sodišče je obsodilo na smrt Tomaža Olipa, Jakoba Oražeta, Ivana Dovjaka, Franca Gregoriča, Franca Pristov- nika, Florjana Keliha, Jerneja Oražeta, Ja- neza Oražeta, Urha Keliha, Franca Weinzirla, Jurija Pastorka, Miho Zupanca in Marijo Olip.* Drugi obtoženci pa so prejeli kazni od 2 do 12 let, le ena obtoženka je dobila 9 me- secev zapora: Jernej Vošinc je bil obsojen na 12 let zapora, Jože Olip na 10, Sabina Ogris na 8, Olga Kelih na 5, Katarina Pristovnik na 5, Marija Linasi na 4, Justina Jug na 5, Ana Oraže na 5, Uršula Weinzirl na 3, Kata- rina Pasterk na 3, Alojz Lušin na 7, Anton Golob na 6, Ivan Smolnik na 4, Mihael Tonitz na 3, Tomaž Olip vulgo Jereb na 8, Uršula Olip na 2 in Jernej Eržen na 3 leta. Za čas trajanja kazni so izgubili tudi državljanske pravice, le Jerneju Vošincu je bila kazen zni- žana na 10 let. Od ostalih obtožencev je pre- jela Zora Jug 2 leti zapora, Janez Holzmann, Marija Ogris in Marija Pristovnik enako ka- zen. Vida Jug pa devet mesecev zapora." Zasliševanje prve skupine obtožencev se je pričelo na celovškem gestapu okoli novega leta 1943. Potekalo je po nemških pravnih predpisih, pri čemer so se žilovke po besedah Antona Jelena »uporabljale pri vseh v naj- večji meri«. Obtožnice so obtoženci prejeli tik pred sodno obravnavo. Antonu Jelenu, takrat pripravniku na celovškem sodišču, se je po-^ srečilo dobiti privoljenje komandanta zapor- niškega trakta, da je razložil ljudem obtož- nice, ki jih večina niti ni razumela. V izjavi dr. Felaherju 1945. leta se je spominjal, da večina zapornikov ni niti slutila nevarnosti, ki jim je pretila, kajti bili so prepričani, da brez dokazov ni sodbe, še manj pa brez krivde. Ko so zahtevali, da jih preiskovalni sodnik znova zasliši, jih je ta zavrnil, češ da ne utegne. To potrjuje tudi takratna obso- jenka Justina Jug." K pričevanju Antona Je- lena dodaja, da je pred razpravo zahtevala od preiskovalnega sodnika ponovni razgovor, vendar ga je ta odklonil ter ji pojasnil, da je že določeno, kako in na koliko bodo obsojeni in da nima smisla iskati olajševalnih okol- nosti. Po tej zavrnitvi je Anton Jelen pisal vloge obtožencem, ki pa so šle v koš. Bili so primeri — priča dalje Anton Jelen, da je obtoženi dobil ob pol deveti uri obtož- nico, ob devetih šel pred sodišče, ob pol dese- tih pa je že bil obsojen na smrt. Sodne ob- ravnave so bile sicer javne, vendar navadni civilisti niso imeli dostopa, pač pa so bili prostori prihranjeni pripadnikom SS in čla- nom nacistične stranke; med temi se je sod- nih obravnav udeleževal tudi znani Maier- Kaibitsch (izjava Justine Jug). Sodišče je bilo zelo močno zastraženo — po mnenju Antona Jelena iz bojazni pred partizanskim napadom. Po prečitanju obtožnice (mnogi niso dobro razumeli nemški) je predsednik Volksgerichts- hofa, zloglasni dr. Roland Freisler izvabljal iz obtoženih priznanje; v dokazavovanje ali v kako podrobnost se sodišče ni spuščalo. Ob- toženi seveda tudi niso imeli branilcev in sod-' niki so samo potrjevali kazni, ki jih je bil zahteval tožilec. Po obsodbi so na smrt ob- sojenim še naznanili, da se bo napravila ex offo pomilostitvena prošnja na firerja in naj le upajo nanj, kajti on je tako dobrega srca, da jim bo verjetno odpustil. Nato so jih vkle- nili v verige in jih 11. aprila odpeljali na Dunaj v takO' imenovane »Kopflerzellen«. Dne 29. aprila 1943 je bila nad njimi izvršena smrtna kazen z obglavljenjem. 47 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino OPOMBE 1. Življenjepise in slike trinajst na smrt ob- sojenih je objavil Slovenski vestnik, Celovec, 4. XI. 1949. — 2. 14. in 15. IV. 1942. — 3, Na ta zeleni kader se nanaša tudi aluzija E. Kardelja | vrhovnemu komandantu NOV in POJ Titu z dne i 7. X. 1942, da so se na Koroškem razvile neke j četice iz samih domačinov, ki so se povezale s štabom I. grupe odredov. (Jesen 1942, Ljubljana 1963, str. 19.) — 4. Herman Miteracker očitno napačno prišteva kot štirinajstega na smrt ob- sojenega tudi Tomaža Olipa p. d. Jereba. — 5. Sodbo in obrazložitev citiram po fotokopiji iz Inštituta za marksizem-leninizem v Berlinu, ki jo hrani IZDG. Na ta dokument me je opozoril tov. Tone Ferenc, ki se mu na tem mestu naj- lepše zahvaljujem. — 6. V nadaljnjem sledimo pričevanjem jurista Antona Jelena, kot jih je dne 30. VI. 194,'5 zabeležil dr. J. Felaher. Priče- vanja hrani arhiv Inštituta za narodnostna vpra- šanja, fasc. 166. 48