558                                 Naš jezik in naša književnost.
mekinski gozd, ki je preprežen sem-tertje z vabljivimi stezicami.
Glede na tolike prijetnosti in vablji-vosti kamniškega mesla z okolico vred ni se nam čuditi, da prihaja leto za letom o poletni dobi več in več g o -sto v v ta divni kraj. Kamnik v zadnjih letih kar tekoma napreduje v svojem razvoju, zlasti od leta 1883. sem, ko ga je svetli cesar sam počastil s svojim obiskom. Leta 1888. so otvorili nov vodovod, ki preskrbljuje mesto z zdravo pitno vodo.
Prebivalcev šteje mesto okoli pol-tretji tisoč, ki so do malega vsi Slovenci. Bavijo se večinoma s poljedelstvom; mnogo je rokodelcev in obrtnikov. Svoje dni so sloveli kamniški žrebljarji, krzna rji in usnjarji, katerih blago so poznali Lahi in Nemci, a ta slava je že davno odcvetla.
Za večno blaginjo Kamničanov skrbi dekan z duhovnimi pomočniki, vlado zastopa okrajni  glavar, mir in red pa
Milili^ ^ redno  nadaljujem  in   dovr-JJIlIlSl   š'm sP*Sl katere8"a začetek je V^šflllfJ   skoro pred jednim letom za-^POha   gledal beli dan, lahko bi na-ffi$$pj~^   pisal dolg uvod. Morda pora-^|^p>i|    bim ob drugi priliki to, kar bi  se  dalo napisati na tem mestu za uvod: sedaj, ob koncu letnika. treba vsekako   končati,   le prehitro   in prekratko končati, kar se je obdelovalo, snovalo ali vsaj namerjalo med letom. Prav v tem vidim,   da je  naš list potreben, in da zvršuje določeno nalogo,
varuje okrožni sodnik. Za naobražbo mladine se trudita »otroški vrt« in ljudska šola, štirirazredna deška in troraz-redna dekliška. S prvo je zvezana obrtno-nadaljevalna šola.
Narodno zavest budi čitalnica, ustanovljena leta 1869. Bili so časi, ko je godel meščanom nekov »Leseverein«; sedaj o tem ni več duha ne sluha, tem mileje pa done glasovi »Lire«, pevskega društva. O probujeni narodni zavesti pričata podružnici sv. Cirila in Metoda, moška in ženska, ki vrlo delujeta v prid slovenskemu šolstvu.
Kamniška železnica, ki je že davno drdrala po papirju, prižvižgala je 28. ja-nuvarja 1891. leta res v celi svoji podobi po pristni železni cesti v Kamnik. Sedaj smejo gojiti Kamničani veselo nado, da nastopi mestu nova doba, doba napredka in cvetu. In ta nada jih iz-vestno ne bode varala, ako se bodo zavedali vselej svoje naloge ter delovali zložno za večno in časno srečo.
ker ni v zadregi za tvarino. Med letom je spis izpodrival spis, in marsikaj je bilo treba odložiti, a konec leta nas je prehitel sredi dela. Zlasti jezikoslovje se je umaknilo potopisom in krajepisom, naravoslovje pa še na vrsto ni prišlo. Naročnike prosimo, naj nam tega ne zamerijo, saj vidijo ozke naše meje.
A ne morem zamolčati, da mi zaradi jezikoslovja ni posebno žal, in da sem se skoro z namenom ogibal jezikoslovnih vprašanj v tem letniku. Nazore svoje o jezikoslovju sem povedal na platnicah,
Nas jezik in naša književnost.
(Dalje in konec.)            —  -
(Spisal dr. Fr. L.)
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 12.                                559
in samoljubje mi pravi, da mi je — če ne od drugega, vsaj od petletnega urejevanja — ostalo nekaj jezikovnega znanja, nekaj izkušnje. Dasi pa jako cenim jezikoslovje, mislim vendar, da moramo biti zlasti v tej stroki zmerni. Jezikoslovec, ki se je spravil na jezik naroda, ali slovstva, ali tudi knjige, zdi se mi kakor zdravnik. Ce pa le hodijo in hodijo okrog človeka zdravniki, tedaj je nevarnost že huda. In če se ne vjemajo? Bodo li ozdravili bolnika?
Pri nas je nekoliko preveč prišlo v navado, da tožimo o svojem jeziku. Vsakdo najde novih napak, pa daje novih nasvetov. Kaj poreko tujci, ako či-tajo naše tožbe? Vrh tega trdim naravnost, da vse tožbe o nerazvitem in ne-jednotnem našem jeziku niso opravičene. Naš jezik je lep in gibčen, misli se dado povedati ž njim natanko in lahko; za pesništvo je jako ugoden, ni premehak in ni pretrd. Nikar, da bi ga torej zaničevali, le dobro ga je treba poznati, da ga prav cenimo! Da pa nimamo popolnoma jednotne pisave, to ni pogubna škoda, ker so razlike le majhne in se bodo dale polagoma odpraviti. V vsakem živem jeziku je neprestano razvijanje; tudi naš jezik bode sam po sebi pojasnil in sam določil marsikaj, s čimer si dandanes učenjaki ubijajo glave. Prav zato je dobro in koristno, da damo vsaj nekaterikrat jeziku — rekel bi — duška in odloga, da pustimo pisatelje, naj pišejo, kakor znajo, med tem pa jih skrbno opazujemo.
Kajpada, naši slovničarji in jezičarji bodo imeli vedno dela, dokler bodemo imeli kaj književnosti in rodoljubja. Saj se tako pogostoma vriva vprašanje za vprašanjem, katero je treba pojasniti. Glede na sedanjo našo pisavo omenjam tudi jaz nekaj takih vprašanj, ki se mi ne zde še dognana, katera bi kak jezikoslovec lahko obdeloval v korist bodisi pisateljem bodisi književnosti. Vsa ta in druga vprašanja so me nadlegovala in me nadlegujejo pri pisateljevanju.
Že v pravopisju ima vesten pisatelj tu in tam precej muke, ne, ker ne zna pravil te in one slovnice, ampak ker ne ve, kaj bi samo na sebi, kaj bi
za jezik bilo bolje. Tako n. pr. pišejo nekateri vse polno znamenj za naglase, drugi ne, in v znamenjih samih je razlika. Ta piše: »Oče ima veliko otrok«, drugi pa: «... otrok«. Ali ne bi kazalo, da se kolikor moremo ogibljemo takih znamenj, in jih rabimo le tedaj, kadar se pisatelj boji dvoumja, ali pa v pesništvu, da se lože in hitreje čita? Koliko - pridobi naš jezik s tem, ako se sitnežem posreči, naglasna znamenja vsiliti vsem pisateljem?
Druga težava v našem pravopisu je raba velikih pismen k. Slovnice imajo za to dokaj določna pravila. V obče tišče na to, naj se kolikor mogoče piše le z malimi pismenkami; samo začetne besede novega stavka, lastna imena itd. naj bi se pisala z veliko črko. Odkritosrčno povem, da nisem mogel po onih pravilih priti do doslednosti, če tudi sem se pošteno trudil in mučil: prav tako povem tudi, da mi nikakor ne ugajajo vsa ona pravila, in da mnogokrat zapišem malo pismenko proti svoji želji. N. pr.: »Na ljubljanskem polju« — kako naj se piše? »Ljubljansko polje« si mislim lahko kot lastno ime, pišem torej lahko ali z jedno ali celo z dvema velikima začetnicama: »Na Ljubljanskem Polju«, kakor: »V Novem Mestu«. Kdo drugi si utegne misliti drugače in piše vse z malo začetnico. Dalje: če pišemo lastna imena v samostalniški obliki z veliko (Ljubljana, Goriško), zakaj bi ne pisali: Ljubljanski meščani, Goriška pokrajina? Zakaj, obakrat hočemo taka imena odlikovati, da jih bralec loči. Zato mi ugaja n. pr. pisava v »Junakih«, v katerih so vsaj manj navadni pridevniki lastnih imen pisani z veliko začetnico.
V oblikoslovju smo si priborili v nekaterih rečeh nekoliko strpljivosti; končnica u v mestniku moških in srednjih samostalnikov se je udomačila, tudi za mehkimi soglasniki c, č, š, ž, j, zlasti odkar imajo Mohorjeve knjige to pisavo. Seveda bi bilo prav, da bi pisali vsi jednako, pa če tudi ne, ne dene nič, saj m in i si nista zavidna, če si le ljudje privoščimo ljubi mir. Popolnoma ne kaže dati i-u slovesa, zlasti ne zaradi pesniških ugodnostij. In pesniki
560
Naš jezik in naša književnost.
naj le rabijo slobodno obliko »pri delu«, kakor »pri deli«, ker je oboje pravo.
Pri glagolih imejmo največjo skrb, da jih pravilno in obilno rabimo. Kdor bere pazljivo današnje spise, vidi, da smo prav v glagolu napredovali. Mnogo manjkrat rabimo samostalnike, kakor so jih rabili nekdaj, in prav s tem pišemo v slovenskem in ne v nemškem duhu. Marsikaj nam dela še vedno preglavico, pa tudi zmedo. Včasih smo pisali »nagnjen«, potem je bilo pravo samo »nagnen«, naposled zopet »nagnjen«. Radoveden sem, kaj bode pravo za nekaj let. Nekdaj so pisali: »Začuden je pogledal«, danes sem pa čital »začu-jen«, katere oblike ne umeva noben preprost bralec. Ako hočete imeti to besedo, rabite rajši prvo obliko, v kateri se jasno vidi korenina. Sicer pa ni dobra niti ta, niti ona, zakaj pravcata nemka je, po vzgledu »vervvundert«. Recimo in pišimo rajši: »Čudeč se«, ki je sicer našim ušesom malo nenavadna, pa je vsaj pravilna in lepa. Narod je ne rabi, ker sploh ne rabi pogostokrat takih deležnikov. — Hvalevredno je, da pisatelji radi stopnjujejo glagole in tako razširjajo jezik. Tako rabimo dobro: porajati, dogajati se itd., a ne kaže, da bi šli predaleč in deli vse glagole na jedno kopito. Res je, »prosim« se je pretvoril v »vprašati«, »nosim« v »prenašati«, a »oprostim« v »opraščati«, »pokosim« v »pokašati« ne gre lahko in ni v navadi, kolikor vem. Potemtakem bi morali kovati: »polotiti — polačati se«, »potrositi — potrašati«, »pomoliti — pomaljati«, »za-bloditi — zablajati« itd., kar je pač prisiljeno.
Zal, da nahajamo med besedami še vedno take tujke, ki so prav za lase privlečene v slovenščino. Čemu neki zopet pišejo brez premisleka »vest« namesto »novica — novost, govorica« ? Vest naj se rabi samo za nemški »Ge-wissen«, kakor govori naš narod in kakor smo doslej vedno pisali, ne pa tje v en dan brez premisleka za vsako stvar, ki se ve ali zve. — Koliko drugih besedij rabijo še nekateri pisatelji, katerih ni prav nič treba in so v pravem   pomenu   tujke.    Čemu  bi   pisali
»obala«, ko imamo tako lepe domače »breg, obrežje, pobrežje, brežina, pri-rnorje« ? Zares, kar je pisal gosp. L. v prejšnjih letnikih našega lista, treba bi bilo natisniti še jedenkrat, pisatelji so menda marsikaj že pozabili. Nasproti pa se branijo nekaterih besedij, ki so sicer nekoliko tuje, toda so potrebne in čisto udomačene. Oni, vsakomu neljubi »manjkati« je res laška ali latinska beseda, a občno je sprejeta in je za rabo jako dobra. Občeslovanski »ne-dostati, nedostatek« sta preprostemu bralcu neumevni. Pomislite, pisatelji in slovničarji slovenski, ali bi ne bilo prav, da bi dali latinski besedi domovinsko pravico? Vprašajmo Nemce, ali jim je vest težka zato, ker imajo besedo iste korenine: »Mangel«? Mislim, da ne bi hoteli nikakor popustiti te besede, če tudi bi vedeli, da je celo slovanska, zato ne, ker ima tako krepak, določen, vsakomu znan in umeven pomen. In zdi se mi — ne trdim za gotovo —, da se je »manjkati« zato razširil med Slovenci, ker je slučajno podoben po korenini našemu »manj«. Da, pri nas rabijo pogostoma besedo »majnik«, to je: »manjik«, v pomenu »Mangel — pomanjkanje«. Tudi kot lastno ime »Majnik« je v navadi. V obeh rabah se zavedamo slov. končnice in jo izgovarjamo krepko: »majnik«.
V stavkih slov. pisateljev gospodari še vedno ona razvada, da se stavi vez za dopovedkom: »Oče prišel je domov«. Zakaj neki tako ? Ali ne govori narod: »Oče je prišel domov« in nič drugače? Ne pačite vendar jezika! Na drugi strani pa stavijo naslonice ali enklitike kar na prvo mesto v stavku, n. pr.: »Se vidi, da si učen«. V obče je skladnja križ naših pisateljev, in ž njo se jezik bolj kvari in pači, kakor z vsemi tujimi besedami.
Le nekatere stvari sem opomnil, da jih ne pozabijo naši pisalci in bralci. Ako ravnamo v vseh jezikoslovnih vprašanjih zmerno, umno in počasno, bližamo se jedinosti čim dalje bolj.
Ako vprašamo, na katero stran se razvija dandanes naš jezik: ali se bliža hrvaščini, ali se na lastni podlagi razširja za znanstvene namene, ali se potujčuje,
„DOM IN SVET!« 1892, štev. 12.
56i
ali se čisti —, ne moremo odgovoriti popolnoma določno. A kolikor se da soditi, poslednji čas nismo napredovali mnogo. Notranji in zunanji boji, kakor tudi druge neugodnosti so odvračale mnoge pisatelje od treznega in vstraj-nega slovstvenega dela. Zavladali so politični listi in tudi pridobili zase veliko bralcev. Zato je pa v obče zaostalo leposlovje — ono slovstvo, ki najbolj goji in razvija jezik. Naročnik hoče zvedeti veliko novic, dobiti hoče veliko tvarine za majhno ceno in ne gleda na obliko. Tudi uredništvo takih listov večinoma ne more gledati mnogo na obliko spisov. Tako se zanemarja oblika, zanemarja jezik in zavira njega razvoj. Koliko dobrih in spretnih pisateljev odteguje politika leposlovju in znan-stvu! Pa ,kaj čemo1! Potreba je potreba. Da bi vsaj to prišlo bolj v veljavo, kar je pisano: Jedno storiti in drugega ne opustiti!
Naj pa  gre  dandanes glavni tok našega razvoja na katero koli stran, to je izvestno, da bi se morali vsi truditi za res poljudno, narodno,   lahko umevno pisavo.   Ce je resnično,   da se borimo za  obstanek,  tedaj  treba,   da  prodira slovstvo v narod do zadnjih hribovcev. A  slovstvo   ne  bode  segalo  v  narod, ako pišemo mešanico iz slovenščine in hrvaščine  in ruščine  in  češčine,   oso-ljeno še s staroslovenščino, ampak naš jezik bodi čisto domač, kajpada ne rov-tarski in robat. Ni resnično, da bi naše ljudstvo ne umevalo slovenskih knjig in našega književnega jezika, kar nam oponašajo nemški nasprotniki, a resnično
je, da je nekaterih pisateljev pisava narodu neprebavljiva in zoprna. Ljudje tožijo, da ne umevajo besedij, da je govorjenje zapleteno, težko, neumevno; da ni pisana knjiga v njih domačem jeziku, ampak preveč po tuje. Zato, pisatelji, bogatite in širite domači jezik, a ne ga pretvarjati sedaj na to, sedaj na ono stran! Jezik ni igrača, jezik ni lesen možic, da bi delal ž njim vsakdo, kakor bi hotel. Pa jezik nam tudi ne sme biti pasterka, zapuščena sirota, za katero se nihče ne zmeni, za katero je vse dobro. Tudi v slovenskem slovstvu
,,Vrata" v kamniških planinah.
(Po fotografiji.)
moramo naposled dospeti do tega stališča, do tega načela, da ne bode treba biti vsakemu pisatelju najprej jezikoslovcu, predno sme kaj dati na svetlo; a tudi ne bode smel šušmariti na slovstvenem polju tisti, ki tava v slovenski slovnici kakor v gosti temi.
V obče — da sklenemo to premišljevanje — naj kaže naša književnost, kako nam je na srcu lepota in bogastvo našega jezika. Lep in bogat jezik, cvetoč v obširni in raznovrstni književnosti, bode našemu narodu nerazruš-ljiva podlaga za njegov obstanek.
„DOM IN SVET'! 1892, šter. 12.
36