zmanjša, marveč še poveča, V svoji kritiki Ach- uspeh in vsak bo imel srečo. Braniti jim ne mo- leitnerjeve povesti iz Pohorja »Der Waldkonig« remo, saj zemlja je božja in vsakega izmed nas je izrekel Majcen med drugim, da je imel ob in lepota se ne skriva pred nikomer, A to se mi čitanju te povesti občutek, »da spi v nas toliko zdi vredno povedati na tem mestu, da nismo oblikovite snovi, toliko življenja, da bi ga ne popolnoma varni pred tistim, ki bo prišel in zmogli slovenski umetniki, če bi jih bilo trikrat očital, da je slovenska zemlja zadihala prej iz toliko, kot jih je. In pri nas se toži, da nimamo nemške knjige kot iz slovenske,« (Zora 1912/13, domačih povesti, da ljudstvo gine ob tuje-slo- št, 1, na platnicah,) — Kmalu potem je prinesel venski in inozemski literaturi. Fantje, Bartsch Dom in Svet (1913, št, 1) njegove »Nove ljudi«, ni bil prvi in Achleitner ne zadnji, ki nam je z — Ali so bile tiste besede nekaka tiha napoved neveščo roko odkril bogastvo slovenske zemlje. Majcnovega literarnega programa, bo pokazala Prišla jih še bo nedogledna vrsta in vsak bo imel bodočnost, (Konec.) METEŽ. Megla megli mi obzorje, megla kot morje; sneg sneži in zapada obrvi in celo telo , , . Mraz do kosti, kot bi glodali črvi . , . In sklenke visijo od ruš nad potjo in od hiš, kot obrazov strmečih . , . V drevesih ječi bolno . . , Splašene ptice beg . . . Sneg . , . sneg , . . sneg . . . France Bevk. IZ POLNOČNE URE. Na okno trka dež kakor prezebla ptička in ž njim dvanajst težkih, težkih udarcev. V mojo temno samoto zablešči plamen krvi, oči se razprejo in poslušajo epopejo: — Sto poti grem nocoj, prijatelj moj, da izročim zadnji pozdrav iz okrvavljenih daljav — Rodna zemlja kliče mrliče —------- Dvanajst težkih udarcev je odzvenelo, V srcu je zapelo: Domovina, nad teboj je blagoslov tvojih sinov Joža Lovrenčič. 44