51. štev. V Ljubljani, v lorek 11. maja 1880. Letnik VIII. Inseritl le «prejemajo in veljk tristnona vrsta : S tir., če se tiska lkrat. Lm ll n "I n • II ll -i n j -i Pri -'ečirratnem '.inkauji »e «ena primerno «manjša. Rokopis ie ne vračajo, nefrnnhovan» pmma na ne sprejemajo. N »ročnino prejema opravni&tvo (administracija) ia ekspedicija na Dnnajski cnsti St. 16 v Medija-tovi liiši, II. nadstropji. Političen list za slovenski n a r o ö. Po pošti prejemar veljs : Za ceio leto . . 10 gi. — kr. ia poileta . . 5 ,, _ M ra četrt ieta . . 2 ,, 50 „ V administraciji velja: Za eelo leto . . ii gl. <0 kr za pol leta. . . j ., 20 „ za četrt leta . . 2 ,, 10 „ V Ljubljani na onm pošiiian veli» 60 kr. več na leto. Vrednišlvo je v Modijatovi hiši štev 15. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in sonnto V &>• Volilci trebanjskega, žarkega, žnžera-berSkega , inokronoškega in ra-deškega okraja! Po smrti nepozabljivega in do konca svojih dni narodni stvari zvestega Vašega poslanca grofa B a r b o - Waxensteinskega je treba, da si volite druzega poslanca za deželni zbor kranj ski. K tej volitvi ste z vladnim razpisom poklicani prihodnji petek 14. t. ns Podpisani narodni centralni volilni odbor je po vsestranskem preudarku in v soglasiji z mnogimi pismi in poročili, ki so mu došla iz Vašega volilnega okraja, enoglasno sklenil, priporočati Vam kot kandidata narodne stranke gospoda Petra Grassclli-ja, hišnega posestnika v Ljubljani, o kterem je odbor po vsem prepričan, da bode Vaš okraj vredno zastopal z znanim svojim odličnim talentom, po najboljši vesti in zmožnosti in v družbi z drugimi narodnimi poslanci. Njega toraj volite! Volilci! Bodite uverjeni, da volilni odbor ni prezrl nasvetov, ki so mu došli iz dveh vaših okrajev, — ali dostavek velike večine naših zaupnih mož iz vseh volilnih okrajev, da v tako silno razširjenem volilnem okrožji, kakor je Vaše, se je — iz posebne blagovolj-nosti nekterih volilccv do enega ali druzega sicer vsega spoštovanja vrednega domačina — bati neugodnega razcepljenja glasov, bil je centralnemu odboru zopet kažipot, da se je vstopil nad stranke in Vam za poslanca priporoča moža, po kterem brez pomisleka sežete lahko vsi! Ravno vi ste pri vseh zadnjih volitvah pokazali tako lepo složnost in tako trdno disciplino, daje bila vsa slovenska narodna stranka ponosna na take vrle volilne može. Mi zato trdno upamo, da se boste te rodoljubne discipiline držali tudi pri zdanji volitvi! V Ljubljani 10. maja 1880. Za centralni narodni volilni odbor: Dr. Janez Bleiweis, predsednik. Zgodovinsko pravo in narodnost. Grsški katoliški organ „Grazer Volksblatt", ki je v primeri s „Tagespošto" v naših krajih malo razširjen, zato pa tudi desetkrat bolje pisan in uredovan, prinaša izvrsten članek o zgodovinskem pravu in narodnosti, s kterim se lahko tudi mi skladamo. Glavna misel, ki jo razvije, je ta: zgodovinsko pravo se je naredilo po volji ljudi in je sveto vsled svoje starosti in faktičoih razmer; pa to pravo se da spremeniti ; narodno pravo pa je natorno in se ne da nikdar ovreči. To so pač resnične besede, in tolažilne za nas Slovence, kajti če se bodo naši nemški sosedje takih načel držali, potem se bomo z njimi lahko porazumeli. Obupno bi bilo stanje za nas, ko bi se zgodovinska pravica ne dala spremeniti, da bi se Slovenci nikdar ne mogli zediniti v eno celoto. Pa meje dežela niso nespremenljive, naj Čehi še toliko upijejo, da se od češkega kraljestva ne sme ped zemlje odtrgati ; njim je to v korist, da se poganjajo za celokupnost svoje dežele ; nam Slovencem pa bi bilo to načelo pogubno. Da bi morali na veke priklenjeni biti na nemške Štajarce in nemške Korošce, to bi bilo obupno stanje za nas, — ako nam bodo ti Nemci tudi vprihodnje tako malo pravični, kakor do zdaj, ako na3 bodo tudi vprihodnje tako zaničevali. Mi nimamo nič zoper združenje Kranjske in Goriške s Štajarsko in Koroško, kajti da smo vsi Slovenci pod Gradcem združeni, močni smo dovolj, da svojo narodnost ohranimo; da bi pa vsaka deželica posebej ostala, da bi nas Nemci počasi požirali in da bi mi Korošce in Štajarce brez pomoči pustiti morali, samo zavolj zgodovinske krivice, to bi bilo obupno. Pa temu ni tako, Btokrat smo videli že „zgodovinske" dežele preminjati in meje prestavljati; nekdanji zgodovinski „Schwaben'* se je razdelil med Bavarsko, Badensko in Virtem-beržko; za kraljestvo „Würtemberg"|ni poprej nihče nič vedel, vendar so se prebivalci kmalo navadili tega imena. Ravno tako je saksonsko kraljestvo imelo prej vse drugačne meje. Ko so Prusi Elsass-Lothringen anektirali, raztrgali so Lotaringijo, polovico pustivši Francozom, polovico vzemši za-se. Šlezija se je raztrgala in en kos je ostal pri Avstriji, veči kos je pripadel Prusom. Štajarska dežela sama je imela prej drugo lice; ona ima ime od meste Steyer, in to mesto je zdaj v gorenji Avstriji, nekdaj je pripadalo k Štajarski. Razun tega je bil velik del slovenske Štajarske podložen celjskim grofom, in kakor je goriška grofija posebna dežela, tako bi bila lahko tudi celjska grofija. Kdor bi tedaj trdil, da se zgodovinske meje prestaviti ne Bmejo, smel bi z isto pravico trditi, da se stara hiša prezidati ali pa Petelinov Janez. Povesti*» iz ne še preteklih časov. Sad zori. (Dalje.) Razprava se prične in prebere tožba, ki dolži gospoda župnika ščuvanja zoper postave in vlado na očitnem in celo svetem kraji. Gospod župnik pravi, da kar jc govoril, je moral govoriti po svoji pastirski dolžnosti. Njegovim besedam pritrdijo priče Petelin, stari učitelj in Matiček. To pa spravi državni pravduik z vprašanji sem ter tje tako v zadrego, (la so njih odgovori ne vjemajo popolnoma med seboj, zato jih tudi ne puste do prisege. So ve, ti ljudje niso bili navajeni še takega izpraševanja, kjer so love in cenijo besede. Vse drugače odločno pa so govorili Miha, Rokec in Juri, posebno prvi. Ti so potrdili vse, kar jc bilo zoper „farja" v zatožbi, in prisegli so na to. Čo bi bil imel gospod župnik izurjenega in bistroumega zagovornika, bi jih bil ta tudi spravil z vprašanji v zadrege in morda bi so bili potem tički sami vjeli; gospod župnik pa jo na vse to sklenil roke in zdihnil: „No poslušaj jih Bog in no povračaj jim tega!" Konec obravnave jo bil ta, da jo bil gospod župnik obsojen na dva meseca v zapor. Juri, Miha, Rokec in dr. Zvitovič, ki je bil med poslušalci, so so zakrohotali skoro preglasno. Petelin, učitelj in Matiček pa so šli molče ven in peljali so domu. čeravno je bil gospod župnik ukazal svojim spremljevalcem, naj nič no povedo o izidu sodbe, je bil vendar Matiček preveč jezen in vedela je žo vsa vas, predno so Miha, Rokec in Juri domu prišli, da je gospod župnik obsojen zavoljo njih. Zdaj se pa spravi vsa vas kvišku; žene in otroci plakajo, Mihova kar obupuje, možje in fantje pa lete po vile, sekire in kole in gredo čakat one tri, ki so v teiu še na dr. Zvitoviča račun v mestu pili. „Prej ne gre nobeden spat, da bodo ti trije tolovaji mrhovina" — se grozi mladi Požar in vsi mu prikimajo ter zastavijo cesto, po kteri so imeli priti oni trije z mesta domu. To zve gospod župnik in so urno podil k zbrani množici. Ravno zapoje večerni zvon, ko stopi nicd-njc, vsi so odkrijejo, on jim moli „očenaš" in „češčena", vsi molijo za njim, potem pa jih ogovori: „Možje in fantje! Molili smo zdaj „kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Jaz sem onim trem že odpustil, odpustite jim tudi vi, saj niso hudega storili vam, in pojte mirni domu. Prepustite jih božji roki, ktera, ker jo pravična, jih bo že zadela, če so res grešili." Nevoljno mrmranje nastane. Le dva, trije gredo, drugi pa se no ganejo z mesta, mladi Požar se celo oglasi! „Gospod župnik, takih ljudi mi ne trpimo več med seboj. O vsaki drugi reči bi vas ubogali, tukaj pa. nc moremo, to jc sramota za vso vas." „Da, da, tako je" — jih pritrdi več — „naj sc zgodi kar koli z nami! Potolkli jih bomo, če smo prav potem vsi zaprti in obešeni." „Dobro I" — odgovori gospod župnik; — „ali so pa ti trije vredni, da vi spravite zavoljo njih vso vas, svojo ženo iu otroke v nesrečo? Le to pomislite! Menite pa mar tudi, da bo s tem meni kaj pomagano? Ravno nasprotno ! Reklo se bo, da sem vas jaz nahuj-skal, in jaz bom prvi med hudobniki. Čc vam podreti ne sme, če m več pripravna ali če ni več za rabo. Graški nemški i:st sam priznava, da zgodovinske meje niso nespremenjive, toliko manj bomo te meje rešpektirali mi, ki nam pretijo z narodnim poginom. Akoprav zedinjene Slovenije ne dosežemo, delali bomo vendar na to, da se združijo vse dežele, kjer Slovenci prebivajo, to bo Štajarska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, ker potem nas je toliko Slovencev vkupaj. da se ponem-čenja lahko ubranimo; stalo nam bo nasproti 900.000 Nemcev in 200.000 Lahov, vsega vkup 1,100.000 tujcev, nas Slovencev in hrvaških Istranov pa bo 1,400.000; če se ne obdržimo, ako smo v večini, potem sploh nismo vredni, da živimo. Kar se pa narodne pravice tiče, namreč pravice do narodnega jezika, o tej pravici pa graški list sam priznava, da je neovrgljiva in nespremenljiva, naj bodo potem geografične meje kakoršne koli. Omenjeni list je pošten zadosti, da ne govori o kakem državnem je ziku (staatssprache), tudi ne čenča o kulturi in ustavi, kakor Brno od judovsko-liberalnih listov navajeni, da nam s tem izgovorom hočejo narodnost vkrasti. Božja volja in naredba je, da so različni narodi in jeziki na svetu , kakor so različna drevesa in rastline, živali in rude. Pouemčeva-nje je tedaj protinaravno in bogokletno poče tje in ne bo imelo dobrega sadu. Kdor pogleda nemške Štajarce in Korošce, bo z milo vanjem spoznal, da neka kletev na tem ubogem rodu leži, kajti ljudstva tako revnega na duhu ni kmalo najti; izobraženi iz njih se du ševno hranijo iz nemške literature, pa iz Bebe, iz svojih izvirnih moči niso skor ničesa pro ducirali, manjka jim pesnikov in genijev, kakor sta jih čisto germanska plemena Švabov in Saksoncev v obilnosti rodila. Vsi veliki možje in pisatelji nemški so ali Švabi, kakor Scbiller Gothe, Uhland, Riickert itd., ali pa Saksonci, kakor Herder, LesBing (morda Lešnik?) itd. Zakon narave je namreč tak, da bastardi niso rodovitni in ta nerodovitnost se razteza tudi na duševne plode. Kdor je tedaj tako neumen, da nam srečo obeta, če bi Be mi ponemčili, on govori le za našo nesrečo, kajti da ubogi gornji Štajarec ni srečen, če ima prav jesti in piti, o tem ni nobene dvombe. Zanimivo je v tem naslednje: upam Bi trditi, da ima ponemčeni gorenji Štajarec komaj kakih 1—2000 besedi za občenje v svoji oblasti, slovenski kmet pá ima svojih 20 000 reci dvajset tisoč besedi na razpolaganje; kdor mi tega ne verjame, naj študira oba kmeta, iu potem naj preBodi, kak sad je germaniza-cija rodila, in rekel bi jaz še, da gorenji Šta-jarci nikoli niso prav zapopadli bistva nemškega jezika. Branimo tedaj svojo narodnost, da ne jostauemo duševni kretini, ker nekaj sto nemških besedi nas ne stori za Nemce, a če alovenščino pozabimo, smo ubogi na duhu, kakor Indijani in človekojedci , ki nimajo več to kakih 500 besedi za občenje in razgovor. Pojdite se toraj solit vi germanizatorji, vi ste naši največi sovražniki, in nam pripravljate pogin, kedar nam dobro hočete! Politični pregled. Avstrijske dežele V Ljubljani 7. maja. Državni stroški znašajo 423 miljonov, dohodki pa le 398 miljonov, manjka tedaj 25 miljonov; grozna številka za mirne čase! Kaj še le bo, če bo vojska 1 Budget se je ves dovolil razun tistih 50.000 za disposi-tiosfond. V državnem zboru je baron Žve-gelj zagovarjal kupčijsko pogodbo b Srbijo. Pravijo, da bo državni zbor še pred bin košti sklenjen. Konec maja pa se imajo pričeti deželni zbori. Prej ko se poslanci razidejo, bodo zavrgli še volitve iz velikega poseBtva gorenje Avstrije. Cetralisti vse strune nape njajo, da bi to zabranili. Cesarjevič Rudolf je odpotoval v Pešto iu bil tam od ljudstva Blovesno sprejet. Naš novi kriiiijMflti deželni predseduik g. Winkler je poslal županom slovensko okrožnico, ter tako priznava opravičenost slovenskega uradovauja, ki je pri nas edino naravno, Mi upamo, da bo naš spoštovani predsednik tako nadaljeval, ter slovenskemu jeziku pripomogel do njegovih natornih pravic. V okrožnici do okrajnih glavarjev opominja te uradnike naj bodo z ljudstvom prijazni in naj mu bodo prijatelji. Tako lepih besedi še noben pred sednik ui do uradnikov govoril, ko g. Winkler Tudi uradnikom priporoča, naj se nikar v Btran-karske boje ne spuščajo; in tudi to je edino pravo vodilo za uradnike. Gospod predsednik naj bo prepričan, da vsa dežela z ljubeznijo in zaupanjem v njega gleda. Vnanje riadve. Razpor med Črnogoro in Albanci se bolj in bolj poostruje. 8000 oboroženih Črnogorcev stoji že na meji; nasprotno pa albanska liga zbira vse svoje moči. Žalostno je pri tem, da evropske vlade ne mislijo na to, kako bi berolinsko pogodbo branile proti Turčiji in upornim Albancem; Turčija pa neče ali ne more krotiti svojih podložnikov; tedaj pač ni vredna, da bi ostala še nadalje neodvisna država. Vsadka vlada je razpustila državni zbor n razpisala nove volitve. Med ministra Cairo-lija in med zbor postavljen, izvolil je kralj prvega, ter se rajši zameril Krispiju in drugim voditeljem opoz cije, ter razpustil parlament. Angleška vlada hoče podpirati grške težnje nasproti Turčiji. Anglija hoče vzajemno jostopati z Italijo in Francijo, pa nasprotovati Rusiji in Avstriji, ako bi se ti dve hoteli razširiti na balkanskem poluotoku. Ilisinark se je izjavil, da želi sprave z Rimom, pa da se popolnem ne bo udal. Izvirni dopisi. ■ z Tirolskega, 1. maja. Bilo je dne 28. avgusta 1876. Solnce je že visoko na nebu plavalo in goreče žarke Zemljanom pošiljalo ; na kolodvoru neke tirolske železniške postaje so se začeli ljudje zbirati, kolodvorski služabniki bo jeli bolj pogosto tje in sem švigati, poštni voz pridrdra : znamenja toraj, da kmalo vlak doide. Poglejmo tudi nekoliko v restavracijo. Tu zagledamo pri mizi sedečega gimnazijalnega profesorja, sicer rodom Švaba, a v Ljubljani služečega. Čela je nekoliko na-grbančenega, iz oči mu je brati neka nevolja in molče in zamišljeno pričakuje brž ko ne vlaka; po vsem je videti, da je imel ali slabe sauje, ali bodisi, da mu je hišna slabo posteljo napravila , ali je pa to morebiti znamenje, da se mu kaj nepričakovanega pripetiti ima, kratko g. profesor je bil čmeren , kakor bi mu bila kokoš zajuterk snedla. Natakar ga vljudno vpraša, ali zahtevate kavo, beefsteak, gulaš itd. Kaj je zaukazal, ne vem. Natakar mu prinese na lepem krožniku kranjsko klobaso s hrenom in ker je tu prenočil, tudi knjigo, v kojo se tujci zapisujejo. Na vprašanje g. profesorja, od kod bo klobase, odgovori muhasti natakar, kakor so večidel vsi njegovi tovariši, šaljivo ali iz nevednosti, da so iz Brezja na je toraj kaj mar za svojo rodovino iu za-me, idite mirni domu, drugače se peljem jaz ta hip v mesto in bom naznanil onim trem, kaj jih čaka, da jih nocoj ne bo domu." Po teh besedah se možje nevoljni razidejo in za zadnjim gre tudi gospod župnik. „No, če pa to ni prava vera v Boga" — je rekel Petelin — „je pa sploh vere ni. In tacega gospoda preganjajo ljudje in ga celo hočejo zapreti! Pa saj Bog no bo trpel tega." Drugi dan še le so prišli Itokec, Miha in Juri domu. Kako se je Barba jokala! Va-ščanov jih ni nobeden pogledal, le pljuvali so pred njimi, dotaknil se jih pa nihče ni; ogibali so se jih kakor garjevih. Edini novi učitelj se je shajal ž njimi pri Jurji, kjer so se lotili vsi štirje kart in jih metali skoro vsak večer. Čas in prostor so imeli, ker so drugi jeli popuščati Jurjevo krčmo, lo kak popotnik je še včasih tje zašel. Karto so bile do zdaj v Brežki vasi čisto nežna progrešna reč, nobeden bi jih ne bil še v roko vzel. Mladi uči te^ in Juri pa sta jih poznala in naučila tudi Miho in Rokca, ae vo da le „marijaž" in ,cvik," ki sta bila zdaj vsak pot na vrsti, t Do umnejše igre sc duh zadnjih dveh šo ni J mogel speti, akoravno sta bila dobra učenca. Zdaj lahko preskočimo par mesccev s prav kratkimi črtami. Gospod župnik je bil zoper obsodbo svojo pritožil se pismeno pri viši sodniji, pritožbo mu jo sestavil in izdelal narodui advokat, ki je bil tudi zastopnik Petelinov v pravdi zoper dr. Zvitoviča. Taka pritožba pa ima navadno dolgo pot, naj žc pomaga kaj ali nič; odloka je pričakoval gospod župnik mirno vesti človeka pripravljenega, za dobro reč tudi krivico trpeti. O Janezu ni bilo več duha ne sluha; čeravno so ga vse sodnije zalezovale, ni bilo no najmanjšega sledu. Ljudje so govorili, da je šel najbrže na Turško ali čez morje kam, če ni že kjo poginil. Dr. Zvitovič je pa tožbo za-nj, ali mar več za-se, gonil z vso silo in pri viši sodniji jo tudi res dobil. Toda Petelinov zastopnik, narodni advokat, se je na to pritožil do najviše sodnijo in U jo zavrgla obsodbo tako, da jo dr. Zvitovič zgubil vse in moral še precej visoke stroške plačati. Ko jc oče Petelin to zvedel, je sklenil roki iu rekel: „No, je vendar še nekaj pravice na svetu!" Dr. Zvitovič pa je škripal z zobmi in preklel vso Petelinovo rodovino skup, pa šo vsacega posebej, narodnega advokata pa je črtil še hujo ko prej. Kaj bi pravil o Kleparjevih ? Zadela jih jc v tem nesreča, da je gospod Klepar nekega dne kar tako na tihem umrl; na kmetih pravijo o taki smrti, da človeku sape zmanjka, zdravnikom pa je to mrtud. Rodovina, vzlasti ženskega spola, se je tega silno vstrašila, gospoda Kleparja smrt je bila za vso velika zguba, ker so bili postavljeni na tretjino dosedanjo plače, in to je bil hud vdarec vsem štirim , ker ni znala ne ena si zaslužiti krajcarja z delom, pa so bile vso dobro živeti navajene. Da tega ui bilo, kako kmalu bi bil pozabljen soprog in oče! Še prej' ko Janez, od kterega je le šo Milka imela Bpomiqj. Svet je svet. Čez leto in dan bo bile Klo- Gorenjskem. G. profesor BliSavši ta izraz, kar jeze obledi, obrvi se mu še bolj nagrbančijo, ustni ste trepetali, kakor bi hoteli kaj povedati, ali moževitost njegova je zadušila glas. Isti toraj brzo poravna račun, še hitrejše prime za potno palico in mrmraje smukne v koupe ravno prišlega vlaka. Hišna iu hudomušni natakar pa sta si nekaj med sabo šepetala, kaj, ne vem, ali toliko je gotovo, da sta enoglasno rekla, ko sta v knjigo pogledavša v nji zapisano zagledala: „In den Kampf fttr deutsche Bildung nach Laibach. — Anton Ileinrich k. k. Professor." Uboga Ljubljana ! Iiicnz dne 4. maja. Tu smo napravili Slovenci in čohi združeni 2. maja veselico, koncert in plesno zabavo, ktere se je vdele-žila mnogobrojna množ ca meščanov in uradnikov. Godbo dobili smo iz Celovca pešpolka Belgier. Koncert izpal je, kakor smo pričakovali, izvrstno in prav tako tudi plesna veselica. Rekel sem, da je zabavo napravila družba Slovanov. To je istiua, kajti oba naroda, slovenski in češki, imata enake želje in isti na men, namreč znebiti se tujčeve pete, ki nas je toliko stoletij na kvar duševnega razvoja trpinčila, otresti se tujega gospodstva, kterega bo si Nemci kakor Italijani v polni meri čez nas prisvojili. Navdaja nas toraj isti čut, si prisvojiti državljanske pravice, ktere uam po naravni in zgodovinski pravici pripadajo , kakor gospodovauja željnim sosedom, in ktere pravice so tudi naši miroljubni in odjenljivi predniki vživali in le po nam sovražnim in po tujem gospodarstvu hrepenečem značaji sosednih narodov zgubili. Ni mi toraj popisati ra dosti tu bivajoč h Slovanov o novici Bprejetve resolucije za slovenski učni jezik v Brednjih šolah in na učiteljskih pripravniščih v Ljub ljani in Mariboru. Ni dvomiti, da bo tej resoluciji sledila kmalo enakopravnost v c. kr. uradih. V tej priboritvi strinjajo se simpatično z nami tudi Tirolci z izrekom: „vsakemu narodu svoje in potem bo rešeno veliko narodno vpra' šanje." Ker dobiva zapuš čena majka Slovenca ko rak za korakom stare naravne pravice, pač razumljivo je, da so nemčurji poparjeni, saj je tudi lesica v pasti. Da organ istih, takozvani „Tagblatt", koji menda čez mejo kranjsko ni došel, izvanredno zdaj cvili, to je kaj naravnege, kajti on bori obupni boj obstanka, ker čuti, da ga bodo začeli bivši mameluki njegovi opu- ščati, kakor opuščajo podgane pogrezajočo se ladijo, da porabi toraj vsa sredstva, koja mu še na razlaganje Btoje, — on bori obupni boj, ker vidi, kako Be pred njegovimi očmi podira steber liberalizma, sezidan iz golih fraz, iaži, obrekovanj, hinavščin, zvijač, predrznosti, t ho-tapskih intrigij in v rajh škilječih nazorov, — on bori smrtni boj, ker sprevidi, da je bolezen njegova vkljub umetnim receptom različnih ljubljanskih moraličnih zdravnikov neozdravljiva in ker že čuje, da mu je državni zbor mrtvaška škrinja in da mu bo kot takemu tudi kmalo mrtvaški zvon zapel. Slavni Gothe je pisal: „Nur die Lumpe sind beseheiden" „Tagblatt" toraj neče isti biti. Po tebi, dragi butelj, pa gotovo nobena poštenaniti nemška, niti slovenska duša ne bo plakala. Na grobu ti bodo pa venčale zlomljene grablje slovo. Rad. VidovBki. Iz Hoscdiie dežele. (Stomšekovi životopisi.) — Verno prečitavši neumrljivega Slomšeka „životopise", po zasluženem trudu vč. g. Lendovšeka izdane, moramo izreči, da knjiga ta je pravi zaklad, v pravem pomenu besede „zlata šola." Ko bi Slomšek, slovenski velikan nič druzega nam ne bil zapustil, razun teh bogodušnih, v skromnih „životopisih" shra-nenih del, postavil bi si bil „monumentum, aere perennius". Semtertje preziranega, pogosto malo čislanega Slomšeka spoznavamo iz njegovih del največega rodoljuba, prvaka med slovenskimi pisatelji. — Ali brati je Slomšeka znati: polagoma, ne hlastno. Po prvem „živo-topisu" bi Be marsikdo bal, da bi v sledečih jenoličnost ne zavladala, naprej grede pa se bode uveril, da bojazen je bila prazna. „Životopisi", bi djal, sami na Bebi niso znatni; dobe pa veliko ceno po Slomšeku, po njem so shodna ter ugodna prilika, da na izrastke ali veje zadevnega „životopisa" deva, skoraj sipljeglobo-koumne svoje nauke — kakor obeša blaga mati o božiču na drevesce radostila svoji deci; nauke za vsaki spol, za vsaki stan. Kdor bi se ravnal po tej knjigi, biti bi moral skoz in skoz poštenjak. Kujiga obsega veleve in nakaze ravnanja gospodarjem in poBlom, staršem in otrokom, učiteljem in učencem, profesorjem in študentom, gospodu in kmetu, zdravniku in bolniku, kaplanom in župnikom, primicijantom, seminaristom in bogato dobilišče pastoralistom. Hvala Bogu, to je saj knjiga, ki more vsakemu hasniti, in ki se more vsakemu brez pomiselka v roke dati. — Slomšek nam ne nudi plev gostih pa ničnih besedi, nas ne muči z ljuben-kami in golobinkami, ne uzrokuje gobnoBti z opisi človeško živalske ljubezni , niti nas nadlega z neslanostmi nerazbornega svetobolja. Med njim in pa med drugačnimi pisatelji biva tolika različnost, kakti med borno stajo pa med kr&Bnim poslopjem. Kar on pravi, to je res, ne samo danes, ampak zmeraj. Iz „živo-topisov" razbiramo Slomšeka plemenito mišljenje, vsestransko izkušenost, občudujemo na-vdihneno razumnost, strmimo nad visokim vzletom njegovega duha. Že iz njegovih „životo-pisov" Bklepamo — kaj porečemo še le o na-daljnih njegovih delih, ki se imajo še izdati! da je pogosto zahajal v častitljive hrame cerkvenih očetov, sedal k njihovim nogam, ter pazno poslušal izreke stare učenosti očakov. Kar je Nemcem Blavni Alban Stolz, to in še veliko več je Slomšek nam. Tacega sina Slovenija še ni rodila, in ga še dolgo ne bo. Slomšek je dika, s kojo smo za stoletja postavljeni. Ravno zato, in pa ker so „životopisi" tako podučua, vabljiva, primerna knjiga, smo želeli, da jo vidimo pod streho seljaka in pod hramom meščana, in družba Mohorjeva nebi bila napčno storila, ko bi jo bila svojim udom podarila. — Kar osupnila nas je pa okoljnost, da Slomšekova beseda najde le malo odziva. Ako njega ne vemo ceuiti, izdavanje njegovih del olahkovaje, si borno svedočimo, da ga nismo vredni, dasi tudi smo ga od sile potrebni. — Slovenščina v knjigi je izborna, kakor je žlahtna Bama tvarina. Slomšekov jezik nas Bpominja na uglajeno, milodevno zgovornost in govorsko tekočnost sv. Avguština, in pa ono, kar C ceronov „orator" imenuje „nume-rus orationia"; Bicer pa tudi jedrovitOBti in ognjenosti zlatouatovi nalikuje. Če Be tu pa tam ne skrije kaka pega, je ni zakrivil Slomšekov veleum. Po Štajarskem navadnim, a po drugod manj znanim besedam bi kazalo pripeti kako pojasnilo; tujih besed ne gre negovati, ampak z domačimi namestiti; tisti „se", pron. rtflex po sili zavzema v stavku prvo mesto. Sploh se more ta slovenščina meriti ponosno z lepo „Zvonovo", pa tudi še lepšo „Jezičnikovo". Razen tega se nam kaže Slomšekova pisava s tolikimi znaki naprednosti okrašena, da se ji ni bati ostarenja. — Gosp. Lendovšeku in M. družbi bodimo pa srčno hvaležni, da se znanih nevgodnosti ne strašita, temuč po svoji veliki varnosti Slovence osre- parjeve vso tri lopo oblečene, kakor tiče , ki ne sejejo iu 110 žanjejo. Nekoliko časa so se lesketale še po mestu, potem pa so letele v druge, še nc pozuauo kraje; ali vso skup ali vsaka za-se, tega mestne klepetulje niso mogle natanko zvedeti. Z njimi je zginila tudi mati, sina sta šla iskat kruha drugam, ker sta imela za vsako reč uma več ko za delo, česar samo-pridui svet nič kaj no obrajta in celo prav slabo plačuje. Tako jo zginil kmalu ves spomin na blago rodovino Kleparjevo. Na Brežki vasi je ležala neka neprijetna soparica, nikjer ui bilo pravega veselja več. Nekaj so bih ljudje nevoljni zavoljo mladega učitelja Dolenca, ki jc otroke „slabo učil" in bil zmiraj v najslabši družbi, še huje pa jih jo skrkelo, kaj bo s tako dragim in blagim jim gospodom, čo bo res moral iti v ječo. To so bili britki dnevi Brožanom, še celo obilne letino niso bili nič prav veseli. Nekega dno vidijo iti briča v farovž; ko gre nazaj, ga povabi oče Petelin na kozarec vina, da bi zvedel od njega, kaj je gospodu prinesel. Brič se skonca brani, ko pa oče prinese drugo merico, vendar razpne usta in reče: „Vaš fajmošter bo zaprt, čez štirnajst dni mora iti za dva meseca sedet." Nič ne rečo Petelin, ker tega, kar mu je na jeziku, vpričo briča ne mara izustiti. Kmalu vd to vsa Brežka vas in bližnje vasi iu v nedeljo jo cerkev do zadnjega kota natlačena. Gospod župnik prido na prižnico in govori kakor navadno, prav nič so mu ne pozna ne na obrazu ne po besedah, kaj ga čaka, govori celo o pokorščini, ktero jo vsak človek dolžan duhovni in posvetui gosposki. Po cerkvi je smrtna tihota, šo zakašljati si nihče no upa. Svoj govor sklene rekši, da mora vsak svojim sovražnikom odpustiti in moliti za-nje. Ko pa med oznanili omeni, da ga zdaj nekoliko tednov ne bo doma, a ga bo namestoval gospod kaplan s pomočjo patra z mesta, so solze, ki so že [prej tu in tam kapale, vdero v celih curkih, to je jok in stok' I'in plakauje, da gospod župnik ne pride ve^ do besede, marveč sam ginjen do solz stopi pred altar. Ko po maši gro s cerkve, je vsa množica zbrana zunaj na kolenih proseč še blagoslova, kterega dati jim je gospod župnik komaj komaj še v stanu, tako se mu šibe kolona in zapira grlo giujenosti. Iu ko je med tednom peljal so v mesto, nastopit kazen, je hotela vsa vas spremiti ga in zvoniti mu k žalostnemu odhodu, a gospod župnik jih je za božjo voljo prosil, naj bodo kar mirni, da so jim to šo za pregreho ue bo štelo. Tega ia jim ni mogel vbraniti, da so šli za njim do konca vasi, do velikega križa, kjer jim je moral dati še enkrat svoj blagoslov. Ko je z vozom zginil jim spred oči, so rekli: „Zdaj bomo pa žalovali kakor o postu, dokler bomo brez svojega dušnega pastirja." In res, ni ga bilo slišati veselega petja no vriskanja, kdor jo prišel v vaB, jo moral misliti, da vsaka hiša žaluje za kakim mrtvim. Lo z Jurjeve hiše so je slišal zvečer še smeli, prepir ali krohot, pa ljudje so rokli: „Suj ne bo dolgo , da bo v to prokleta hišo treščilo!" (Dalje prih.) čujeta z veličastnimi stvaritvami Slomšekovimi. Za trdno se nadjamo, da Slovenci bodo uvažali, dasi ne mahoma, dragocenost Slomšekovih del in da pride ne daljna doba, ko jih bodo iskali, pa ne dobili. O tej priliki se oslobojam, sprožiti neko misel, menim da|koristno in ne težko izpeljivo, na kojo želim obrniti pozornost naše slavno delavne M. družbe. Na umu mi je, kaj, ko bi družba v zvezo stopila z Benzingerji v Švajci — zaradi slik ? Gotovo bi se jih prav mnogo spečalo, družba pa bi si s tem lepim in blagoslovljenim podjetjem veliko hvalo zaslužila pri Slovencih. P. H. M. Domače novice. V Ljubljani, 11. maja. (Volitev na Dolenjskem.) Centralni narodni volilni odbor v Ljubljani je pri svojem bhodu v soboto zvečer z ozirom na želje velike večine odličnejših rodoljubov in volilcev volilnega okraja enoglasno sklenil, za poslanca priporočati gosp. Petra Grasselli-ja, hišnega posestnika v Ljubljani. Ker je toraj to kandidat po volji volilcev, ni dvombe, da ne bi bil voljen; vendar več ko dobi glasov, veča čast deželi, narodu in volilcem. Nemškutarji si tudi letos ne upajo postaviti nobenega svojih kandidatov. (Volitev velikih posestnikov) za deželni zbor kranjski na mesto odstopivšega gosp. vit. Langerja bo 25. t. m. v Ljubljani. Število teh velikih posestnikov je 110, kakor razvidimo iz ,.Laibacherce", pa to število je še staro. Nemškutarji ponujajo kandidaturo Vestenecku, ki bo pa zdaj menda vendar toliko pameten, da je ne bo prevzel. Na kterega mislijo narodnjaki, nam še ni znano. (Devet dijaških ustanov ali štipendij) je razpisanih do zadnjega tega meseca. Natančneje o tem je v razglasu „Laibacherce" od 10. t. m. (Deželni predsednik gosp. Winkler) je občinskim županom razposlal sledečo okrožnico: Častiti gospod občinski glavar 1 Po milosti presvitlega cesarja z najvišim sklepom 18. mar-cija 1880 na mesto deželnega predsednika za vojvodino kranjsko pokiican sem danes svojo službo nastopil. Pri tej priliki čutim v sebi željo in potrebo , da stopim naravnost pred glavarje in zastopnike kranjskih občin in jim zagotovim, da bode moja posebna dolžnost in Bkrb, poganjati se, kolikor je mojega opravila, za pov-zdigo njih blagostanja, kajti blagostanje občin je podlaga blagostanju države. Da se pa bode življenje naših samostojnih ali avtonomnih občin čedalje bolj utrjevalo in razcvetalo, je neogibno potrebno, in bodem jaz po svoji dolžnosti pazil na to, da se po občinah vsigdar postave spoštujejo, in da se še posebno sklepi občinskih odborov opirajo na postavo, ki mora biti vodilo vsemu občinskemu delovanju. Naloga sedanjih občin je zares težavna; tem rajši jih hočem podpirati z beBedo in dejanjem , nadejam se pa, ker Bpoznavam vso odgovornost svoje službe, tudi krepke podpore od njih. Vzajemna podpora bode zlajšala našo nalogo — rečem našo, kajti naloga vlade je v ozki zvezi z nalogo občin, prav za prav ee ta z uno v marsikterem oziru popolnoma vjema. Sicer naj nas pri vsem našem ravnanji vodi ljubezen do naše drage domovine avstrijske in ljubezni do našega presvitlega cesarja, zaradi ktere so — to spričuje zgodovina — Kranjci od nekdaj sloveli. To sporočite, Vas prosim, častiti gospod občinski glavar, občinskemu odboru v prihodnjem rednem zboru. V Ljubljani dne 4 maja 1880. A. Winkler s. r. (Zadnja dijaška „beseda") v deželnem gledišči ljubljanskem se ima ponašati b prav dobrim gmotnim vspehom. čistega dohodka, ki je bil, kakor znano, ubogim dijakom tukajšnjih srednjih šol namenjen, je 261 gld. 96 kr. Ker se je s to lepo svoto podporna zaloga obeh zavodov tako znatno pomnožila, izreka slavnemu občinstvu za obilno vdeležbo, in posebno še vsem onim blagim dobrotnikom, ki so s pre-plačili ali na kak drug načiu k temu veselemu vspehu pripomogli, najsrčnejšo zahvalo odbor. Razne reči. — Premembe pri učiteljstvu. G. Fr. Spintre, poprej začasni, zdaj stalni šolski vodja v Kočevji; Jak. Gostiša, učitelj v Treb-nem, stalno v Ilinje ; B. Krenner, začasno v Voklem, v Škofjo Loko; M. Dražman, učitelj v Žalini, šel je v pokoj; J. Tomaževič, pomočni učitelj v Besnici pri Kranji. — Za železnico od Celja preko Kamnika , Loke in Idrije do Gorice bo se začeli zelo brigati zdaj tudi na Dunaji, ker je važna še posebno iz vojnih ozirov. Do vedno nemirne Laške imamo dozdaj premalo železnih potov in vsi bo predolgi. Južna železnica ima od Celja do Kormina 270 kilometrov, nova pa bi imela k večemu 160 in bi tekla čez zelo obljudene kraje. — Cerkveno slovstvo. Sloveča „Lin zer Quartal - Schrift" — na leto stane 3 gld. 50 kr." — je prišla v II. zvezek obsega: Erläuterung einer Antiphone im Festofficium der Epiphanie. Von Domcapitular D. Ernest Müller. Ein Ordnungsruf. Von Canonicus Anton Erdinger. Em protestantischer Wegweiser zur zur katholischen Kirche. Von P. Andreas Ko-bler S. J. Der Gang in den Beichtstuhl. V. Prof. A. Schmuckenschläger. Die Vollendung der Welt. Von Prof. Dr. Panek in Olmütz Zum 500jährigen Geburtsgedäcbtniss des Verfassers der Nachfolge Christi, Von Prcf. Albert Pucher. Ueber liturgische Predigten. Von Pfarrer Johann Haberl. Civilseelsorgliche Thiitig-keit bei Eheschliessnngen von Militiirpersonen. Von Prof. Dr. Ottokar v. Gräfenstein. Hilfsquellen für Maivorträge. Von Pfarrer M. Bresl-mair. PaBtoralfragen und Fälle. 1) Magnetis-museanimatis. Von Domcapitular Dr. Ernest Müller. Ein w rkliches Duell. Von Subrector Eduard Friedrich in Wien. Mitwirkung zur Sünde des Nächsten. Von Studienpräfekt Franz Binder. Entsteht aus der Noth-Civilehe das Hinderni8s der öffentlichen Sittlickeit? Von Prof. Dr. Iliptmair. Ein zur vorstehenden Frage gehöriger Fall. Von Prof. Albert Pucher. Ehebruch. Von Prot. Albert Pucher. Compensation wegen Wildschaden und eine Restitution wegen Wilddiebstp.hl. Von Prof. Josef Weise. Eitles Aussprechen heil. Worte. Von Pfarrv. P. Sev. Fabiani O. S. B. Ehegelöbniss und unehrbare Sshwägerschaft. V. Prof. Dr. Ottokar v. Gril-fenstein. Au3 dem Lager der Aufgeklä-ten. Von Prof. Dr. Scheicber. Ueber den katechetischen Unterricht. Von Dechant Benedikt IIöll-rigl. Begräbni8s in einer fremdem Pfarre. Von Prof J. Gundlhuber. Beerdigungsrecht und Anspruch auf Stolgebühren. Von Anton Pinz-ger. Literatur: 1) Reflexionen zur Encyclica Aeterni Patris. Ree. v. Prof. Deubler. 2) Be-rardi, De recidivis et occasionariis. Ree. von Pf. Sailer. 3) Lehmann, Populiire Dogmatik. Ree. v. Prif. Dr. Fuchs. 4) Denifle, Das geistliche Leben. Ree. v. P. Lucas Hausmann. 5 — 6) Franz, Die euchariatische Wandlung.— Schwetz, Compendium theologiae dogmaticae. Ree. v. Prof. Dr. Sprinzl. 7) Philothea, Ree. v. Domprediger Pillinger. 8) Heinrich, Dogmatische Theologie III. Bd. Ree. v. Prof. P. Gottfried Noggler. 9—10) Lederer, Der spaniiche Cardinal Johann v. Torquemada. — KrauB. Real Eocyklopädie der christl. Altertümer. Ree. v. Weishäupl. 11-12) Böttger, Topograph.-histor. Lexikon zu Flavias Josephus. — Herders Convers. Ltxicon 4. Bd. Ree. v.'Prof. Dr. Schmied. 13) Vidmar, die 7 Worte der seligsten Jungfrau. 14) Berg, Die Schule der Gottesfurcht. Ree. v. Ilcfmaninger. 15) Wächtler, Liebfrauenstein. Ree. v. Moser. 16) Dangl, Die lauretanische uud Herz Jesu Litanei. Ree. v. Burgstaller. 17) „Bernadette." Ree. v. Döbele. 18—19) Pesch<, Das religiöse Leben. — Das neue Pustet'sche Brevier. Ree. v. Ree. v. P