Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 | Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Leto VII. - Mev. 4 Gorica - 27. januarja 1955 - Trst Izhaja vsak četrtek Veliko pohujšanje našega stoletja Pravijo, da je papež Pij XI. nekoč dejal, da je veliko pohujšanje 19, stoletja odpad delavstva od Cerkve, veliko pohujšanje namreč za kristjane in ne za Cerkev, ker so dopustili, da so materialistični socialni nauki osvojili delavstvo, do-čim so oni stali ob strani ali se celo vezali s kapitalističnimi meščanskimi strankami in postali tako sokrivi socialnega zla, ki ga je povzročil kapitalizem. Toda tudi naše 20. stoletje ima svoj veliki škandal in prav je, da nanj pokažemo s prstom, posebno sedaj, ko je tudi Cerkev o njem uradno spregovorila v nauku sv. očeta Pija XII. Veliko pohujšanje 20. stoletja pa je nacionalistična politika tako zvonih krščanskih strank v Evropi in zatiranje narodnih manjšin, ki nujno sledi taki nacionalistični politiki. Le poglejmo malo na dejstva samo pri nas na Goriškem in na Tržaškem ter na Koroškem. V Italiji je na vladi koalicija treh strank, med katerimi je daleko najmočnejša d e m o k rščans k a stranka. Zato nosi ta največjo odgovornost za vladno in državno politiko. Toda poglejmo, kako se izvaja narodnostna politika pri nas. Dovolj, da se ozremo na šolsko polje. Tu se slovenski starši zaman borijo, da bi jim priznali pravico, svobodno izbirati šolo svojim otrokom. Če si optant, te pravice nimaš! Po kakšnem zakonu? Po določilih neke naredbe z ministrstva, ki so jo izsilili goriški politični krogi. Slovenski ljudski zastopniki so ponovno prosili gospoda prefekta v Gorici, da bi jim dal odgovor na vlogo, ki so jo vložili v tej zadevi. Ko so v pokrajinskem svetu razpravljali o krivici, ki se godi optantom, ker se jim krati osnovna državljanska pravica, da smejo sami izbirati svojim otrokom šolo, sta v deželnem zastopstvu posebno glasno zagovarjala krivično odredbo g. ministra dva demokr-ščanska svetnika. Zakaj? Ker sta skupaj z drugimi zastrupljena z o-nim strupom, o katerem govori sv. oče v zadnji božični poslanici in ki je zastrupil lahko rečemo vse življenje v Evropi, zlasti med obema vojnama, strup, ki se imenuje nacionalizem. O tem strupu pravi sv. oče: »Bistvo njih zmote obstaja v tem, da mešajo narodno življenje v pravem pomenu z nacionalistično politiko; narodno življenje, pravica in ponos vsakega naroda, se sme in se mora gojiti; nacionalistična politika, kot kal neštetega zla, ne bo nikoli dovolj zavrnjena.« Nacionalistična politika odgovornih politikov v naši deželi, ki se trenutno najbolj žarko kaže v prepovedi posečanja slovenskih šol otrokom opantov, zastruplja celotno o-zračje tu na meji. Ob priliki bomo pokazali še na druge znake te zastrupitve in na druge zastrupljene osebe. Ali tako ni samo tu v Italiji, isto se ponavlja na Koroškem in tam morda še v večji meri. Tudi tam so časopisi, l(i pripadajo avstrijski ljudski stranki, tisti, ki se najbolj strastno zaganjajo zoper dvojezične šole na južnem Koroškem. In voditelj teh napadov v javnosti je koroški prvak avstrijske ljudske stranke (OVP) Karisch, kateremu stoje zvesto ob strani drugi tovariši, bivši nacisti. Ti bi hoteli vzeti koroškim Slovencem še zadnjo narodno pravico, ki so si jo priborili po drugi svetovni vojni, pravico do dvojezičnih šol. Težko nam je, da moramo kazati 710 tako zastrupitev ravno pri zastopnikih onih strank, ki se priznavajo za krščanske ali se celo tako naziva jo. Se težje nam je in še bolj smo osramočeni, ker njim nasproti stoje kot zagovorniki narodne strpnosti in narodnih pravic za slovensko manjšino tako tu v Italiji kot na Koroškem stranke, ki so z nami v diametralnem ideološkem nasprotju. Mislimo pri tem na socialiste na Koroškem in na komuniste pri nas. Koroški deželni glavar Wedenig, voditelj koroških socialistov, je ponovno pokazal, da razume položaj slovenske manjšine v svoji deželi in da je voljan, ji priznati pravice, ki ji gredo. Tudi KPI v Gorici je v svojih izjavah do naše slovenske manjšine od vseh ostalih ital. strank najbolj strpna. Zavedamo se prav dobro, da je to le vaba, ki jo KPI nastavlja lahkovernim ljudem. Toda besede mičejo... In dejstva so dejstva. Zelo težko nam je, ko gledamo tak položaj in premišljujemo bese-de Pija XII.: »Bila bi zgrešena politika združevanja oziroma bilo bi pravo izdajstvo če bi nacionalističnim interesom žrtvovali narodne manjšine, ki so brez moči za obrambo svojih najvišjih dobrin, svoje vere in svoje krščanske kulture. Tisti, ki bi tako delali, bi ne bili vredni zaupanja in bi ne ravnali pošteno...« (Pij XII., B ožična poslanica 19o4). Kako vzkladijo demokrščan-ski voditelji svojo politiko do slovenske manjšine s tem naukom Cerkve? Ker dajejo krščanski politiki tako velik škandal, naj se ne čudijo, če se ljudske mase odvračajo od njih in tudi od Cerkve in iščejo drugod pomoči. Njih odgovornost je velika pred Bogom in pred zgodovino. Kriza ital. komunizma Italijanski komunisti preživljajo zadnje čase precej hudo notranjo krizo, ki je stopila ob priliki njihove zadnje rimske konference zelo jasno na dan. Te konference, ki se je vršila v prvi polovici januarja, se je udeležilo kakih tisoč sto delegatov, ki pa niso bili izbrani po strankinih pravilih, ampak po svoji zvestobi do strankinega vodstva, torej pristransko. Že to dejstvo je vzbudilo prepričanje, da je vodstvo komunistične stranke hotelo na ta način zapreti usta nekaterim opozieio-nalcem v stranki. Da ni v stranki soglasja, je bilo razvidno tudi iz komunističnega glasila »Unita«. Ta dnevnik je že en mesec prej prinašal dvakrat na teden celo stran dopisov raznih komunističnih osebnosti, ki so napadali politično linijo strankinih voditeljev ter jim očitali konformizem, to je prilagojenje in popuščanje napram meščanskim strankam. Tako so kritizirali nekateri obnašanje komunističnega vodstva ob priliki ratifika-cije pariških sporazumov v rimski zbornici. Drugi so zopet napadali sindikalno politiko Di Vittoria, češ da zasleduje z njo samo propagandne namene. Tretji so spet obsojali javne debate med komunističnimi in katoliškimi govorniki. Na te javne debate so bili komunisti v začetku zelo ponosni, toda kmalu so uvideli, da si z njimi niso pridobili katoličanov, pač pa da so izgubili pri tem mnogo svojih pristašev. Ta nezadovoljnost z vodstvom komunistične stranke je prišla tudi na konferenci do izraza, poleg tega je vladala med navzočimi neka negotovost, kakšne odločitve bo konferenca sprejela. Palmiro Togliatti, ki je povzel prvi besedo, je s svojini govorom razočaral zbrane delegate. Vodja ■ kom. stranke je govoril bolj o svojih osebnih stvareh, ni se pa dotaknil bistvenih vprašanj. Zadovoljili je hotel obe nasprotni si struji, v resnici pa je ene in druge razočaral. Dejal je na primer, da so vprašanja notranje politike važna ter da jih je treba rešiti s potrebno odločnostjo, a takoj je pristavil, da se tudi vprašanja zunanje politike ne smejo več podcenjevati ter postavljati na drugo mesto. S tem je hotel reči, da se morajo komunisti v svojem delovanju ozirati na pomirjevalno politiko Sovjetske zveze. To Togliat-tijevo stališče je zavrnil takoj Luigi Longo ter predlagal kot predmet bodoče masovne agitacije: boj zoper monopole. Še hujši je bil baje nastop komunističnega voditelja Scoccimarra, ki je ostro kritiziral birokratični in centralistični značaj strankinega delovanja. Tudi Lmberto Terracini, ki so ga smatrali dosedaj za prištela »mehke« struje, je poudaril, da se ne strinja s Togliattijevo politično smerjo. Toda to še ni bilo vse! Med Ter-raeinijevim govorom je začela krožiti med zbranimi delegati neka izjava, ki je kritizirala politično linijo strankinega vodstva ter zahtevala bolj trdo, revolucionarno smer. Na izjavi ni bilo nobenega osebnega podpisa, ampak le skupen podpis: Tovariši komunistične akcije. Vsi so bili prepričani, da prihaja ta izjava od strani »trdih« komunistov, to je s strani struje, ki zastopa brezkompromisno izvajanje komunističnega programa in ki ji je načeloval podtajnik ital. komunistične stranke, Pietro Secchia. Togliatti je poklical takoj drugi dan svojega namestnika na odgovor. Kaj sta med seboj govorila, ni znano, a zdi se, da je Togliatti zahteval od Secchie, da mora potrditi svojo zvestobo stranki in njenemu sedanjemu vodstvu. Pravijo, da je bil Togliatti že pred zborovanjem podrobno informiran o novem uporniškem gibanju, ki se je bilo razvilo v nekaterih komunističnih federacijah severne Italije. 0 tem ga je informiral baje sen. D’Onofrio, ki se je bil podal v Turin, Milan, Parmo, Ravenno in Firenze ter proučil razmere na licu mesta. Prišlo je tudi na dan, da je omenjena izjava prihajala iz vrst tega gibanja ter da so bili nekateri tovariši nalašč povabljeni v Rim, da bi to izjavo razširili med udeležence konference, potem ko so si oskrbeli njihove naslove s pomočjo rimske policije. To je bil za stranko tak škandal, da sta Amendola in Pajetta zahtevala za krivce najstrožjo kazen. Togliatti pa se je zbal še večjega škandala ter je odložil svoj o-bračun na čas po konferenci. Še isti dan je nastopil na konferenci glavni upornik Pietro Secchia. Mnogi so se njegovega nastopa bali, drugi zopet veselili, ker so upali, da bo podal kako važno izjavo. Toda Secchia je ene in druge razočaral. Čeprav ni odobril Togliattijeve »mehke« struje, vendar se ni preveč izpostavil ter pustil s tem zborovalce v veliki negotovosti. Rimska kom. konferenca se je zaključila, ne da bi bila dana zborovalcem možnost, da bi z glasovanjem odobrili eno ali drugo strujo. Togliatti je v svojem zaključnem govoru ponovil svoje mnenje o potrebi razširitve levičarske fronte in o možnosti sporazuma z demokrščan* sko, socialnodemokratsko, liberalno in republikansko stranko. Konferenca se je razšla, ne da bi bila razčistila odnose »trdih« do »mehkih« in ne da bi bila rešila kako važno vprašanje. Pretekli teden pa je prišla nenadna vest, da je vodstvo kom. stranke odstavilo Secchio od podtaj-niškega (podpredsedniškega) mesta ter ga določilo za glavnega regional- nega tajnika kom. stranke v Lombardiji. To je na vsak način veliko ponižanje za Secchio, akoravno je Julij Cezar baje nekoč izjavil, da je rajši prvi v kaki vasi, kot drugi v Rimu. Odstavitev Secchie, ki je prišel v konflikt z vodstvom kom. stranke, je več ali manj razumljivo, nerazumljivo pa je njegovo imenovanje za voditelja lombardskega komunizma, kjer se je disidenstvo baje začelo in kjer ima to uporniško gibanje največ pristašev. Ako vodstvo stranke ne odobrava Secchieve »trde« linije, zakaj ga torej pošilja v Milan, kjer bo to uporniško gibanje lahko še bolj okrepil? O tem vprašanju so bile dane že razne razlage. Eni so mnenja, da ima Secchia zoper Togliattija in druge kom. prvake take obremenilne listine v rokah, da ga vodstvo stranke ni moglo popolnoma politično likvidirati. Drugi pravijo, da je Secchieva premestitev le dogovorjena igra, na podlagi katere bo Secchia držal v Severni Italiji trdo linijo, medtem ko bodo Togliatti in njegovi tovariši vodili v južni in srednji Italiji politiko spravljivosti in prilagoditve z meščanskimi strankami. Tretji so zopet mnenja, da spor v stranki resnično obstaja, tako da je moral celo Ko-minform vmes poseči ter prestaviti upornega Togliattijevega namestnika, seveda šele potem, ko je bil priznal svoj greh ter obljubil zvestobo strankini politični liniji. Ta razlaga se nam zdi še najbolj verjetna. Kako pa je v resnici bilo, ne bomo naibrže nikoli natančno zvedeli. Al. P. Nevarna trenja na Daljnem vzhodu Kitajski komunisti so zasedli zadnji teden otok Tikiangshan, ki leži kakih 300 km severno od Formoze, nedaleč od otokov Taclien, ki jih imajo kitajski nacionalisti v svojih rokah. Imenovani otok so napadli komunisti najprej z letali, nakar so izkrcali svoje čete ter ga po večdnevnih bojih slednjič zasedli. Pri tem so utrpeli zaradi nacionalističnih zračnih napadov precejšnjo škodo na svojih ladjah. Izguba tega otoka nima nobene strategične važnosti, obstaja pa nevarnost, da bi se utegnili iz takih spopadov razviti med komunisti in nacionalisti kaki hujši konflikti. Zato so Združene države in Velika Britanija izrazile željo, da bi prišlo med obema kitajskima nasprotnikoma do kake pomiritve. Združene države, ki so kitajskim nacionalistom garantirale nedotakljivost Formoze in otokov Pescadores, želijo, da bi se nacionalisti umaknili z ostalih otokov ter jih prepustili komunistom. Mornarica VII. ameriškega brodovja, ki križari v formoških vodah, je celo pripravljena prepeljati nacionalistične posadke s teh preveč izpostavljenih otokov na For-mozo oziroma na otoke Pescadores. Velika Britanija pa je pripravljena sklicati posebno mednarodno konferenco, ki naj bi rešila vprašanje Formoze s tem, da bi nevtralizirala Formozo, otoke Pescadores in morski preliv, ki deli Formozo od kontinentalne Kitajsike. Ta rešitev naj bi vsebovala tudi priznanje Čang-Kaj-Šekove vlade s strani kitajskih komunistov, obenem pa priznanje komunistične Kitajske s strani nacionalističnih Kitajcev. Taka rešitev bi nedvomno pripomogla v obilni meri k pomirjenju na Daljnem Vzhodu, toda vse kaže, da niso s tako rešitvijo ne komunistični nc nacionalistični Kitajci zadovoljni. Konec kostariške ,,vojne“ Kostariška vlada je izdala zadnjo soboto poročilo, da se je boj zoper upornike srečno zaključil, le na severu dežele da je ostalo nekaj raztresenih uporniških gnezd, ki pa se bodo kmalu vdala. Zmago kostariških vladnih čet so odločila štiri letala, ki so jih Združene države prodale Kostariki za ceno štirih dolarjev. Uporniki so razpolagali s tremi letali, od katerih sta se dve umaknili na ozemlje Ni-karague, ki je obe letali zasegla in njenih šest pilotov internirala. U-pomikom je ostalo le eno staro letalo, s katerim si niso mogli veliko pomagati. Na poraz upornikov je vplivala neugodno smrt njihovega vodje stotnika Picada, ki je ob začetku preteklega tedna padel v bojih s kosta-riškimi vladnimi četami. Stotnik Picado je bil sin bivšega kostariške-ga predsednika, ki ga je bil sedanji predsednik Figueras spodil iz dežele. Vojna med Kostariko in uporniki, ki so se zbirali v sosedni Nikaragui, je zavzela le majhen obseg ter ni terjala vsega skupaj niti sto smrtnih žrtev. Se razume, da je tudi teh škoda. CGIL izgubila 160.000 članov Poročilo, ki ga je prinesla »L’A-genzia Continentale« in o katerega resničnosti ne moremo dvomiti, trdi, da je levičarska sindikalna konfederacija CGIL izgubila v enem letu (od 1953 do 1954) okoli 160.000 članov, medtem ko je članstvo ital. komunistične stranke nazadovalo za 25.000 oseb. Poročilo navaja za eno in drugo organizacijo natančno število njunih članov zadnjih dveh let, razdeljenih po pokrajinah. Na podlagi tega poročila je ital. kom. stranka povečala število svojih članov v sedmih pokrajinah (regio-ne) in sicer v Treh Benečijah, Markah, Laziju, Abruzzih, Pugliah, na Siciliji in Sardiniji. V ostalih pokrajinah je nazadovala. Na novo se je vpisalo v kom. stranko 21.947 o- seb, odstopilo pa je 46.885 oseb, kar da zgubo 24.938 članov. Še hujše je bila prizadeta levičarska sindikalna konfederacija CGIL, ki je pridobila v enem letu 24.744 novih članov, a izgubila pri tem 184.512 članov. Razlika znaša 159 tisoč 768 članov in sicer v škodo CGIL. Zanimivo je, da je izgubila CGIL v Lombardiji 75.597 članov, to je 12 odstotkov dosedanjih članov. Vendar bi bilo zelo nevarno precenjevati važnost teh izgub, kajti ital. komunistična stranka ima še vedno skoro dva milijona vpisanih članov in socialkomunistična CGIL zastopa še vedno koristi dobrih treh milijonov članov. v Četrta ned. po Razglašenju Tisti čas je stopil Jezus v čoln in s njim, so šli njegovi učenci. In glej, nastal je na morju velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi — on je pa spal. In pristopili so učenci, ga zbudili in rekli: Gospod, reši nas, utapljamo se. — In Jezus jim reče: Kaj ste boječi, maloverni? —- Tedaj vstane in zapove vetrovom in morju — in nastala je velika tišina. Ljudje so se pa začudili in so govorili: Kdo je ta, da so mu pokorni vetrovi in morje? Res, »Kdo je ta?« se vprašamo tudi mi. Kakor gospodar, ki v svoji hiši poljubno razpolaga s svojo lastnino, tako daje Kristus povelja nebu in zemlji in vse ga uboga. Saj je to eden najbolj veličastnih čudežev. Da je Kristus hotel na tak nezaslišan način pokazati svojo moč, je moral imeti svoje važne vzroke. Poglejmo! Kristus se hoče z učenci prepeljati na drugo stran jezera. Toda, zakaj vendar? Saj pride vihar in lahko utonejo. — Naj bo vihar! Morali se bodo boriti proti valovom z obupnim naporom. — Nič ne de! In preplah, obup, ko bodo gledali v oči smrti? — Četudi! In gredo naproti gotovi pogubi. Kakor igrača so za Kristusa vse neznanske naravne sile. Čudež — pa šola za apostole. Uspeh te šole vidimo v poznejši mladi Cerkvi. Herod je novo vero hudo preganjal; umoril je že apostola Jakoba, zdaj je na vrsti druga žrtev, Peter, ki mu je namenjena ista usoda. Tokrat bo zmagoslavje večje, saj je to njen poglavar sam. Preplašeni kristjani neprestano molijo za Petra. Cerkev je v nevarnosti, da jo uničijo, bliža se konec, kristjanov je premalo. Herod jih bo zatrl z lahkoto. Ali — zadnjo noč pred usmrtitvijo stopi k Petru v ječi angel Gospodov. S Petrovih rok padejo verige, ki so ga vklepale, mimo straž gredo čisto neopaženo in železna vrata se pred Petrom sama odpro, — prost je! V obeh primerih nastopa na tak sijajen način božja moč v obrambo Cerkve. Silen klic na pomoč, neprestana molitev jo je izprosila. K obljubi Kristusovi o nepremagljivosti Cerkve prispeva svoj znaten del molitev vernikov zanjo. Če je njenim nasprotnikom na tem, da jo ovirajo in nazadnje uničijo, mora njenim otrokom biti še bolj pri srcu, da delajo in molijo zanjo. Ali ni ona rodila tebe v krstu za življenje milosti? Hranila te z besedo božjo in z zakramenti? Klieala te na pravo pot, ti grehe odpuščala in ti dajala v jed kruha iz nebes? Hoče te pospremiti zadnje trenutke življenja do vrat večnosti? Ona, tvoja mati, — ti njen otrok. Brezbrižno stati ob strani in gledati mirno, kako ona zate dela in trpi, ali ni to zelo podobno sinu, ki je svojo mater zatajil? Naša resnična dolžnost je torej, da z njo sodelujemo, da jo branimo in zanjo molimo. Gospod, otmi nas! Z njeno usodo je močno povezana tudi naša usoda. Govor msgr. Ukmarja na pogrebu f preč. g. A. Gabrovška v Boljuncu 21. januarja 1955 Častiti gospodje in ljubi verniki! Bliskoma se je v sredo zjutraj raznesla ne-pričakotana in pretresljiva vest, da se je upravitelj te nove boljunške župnije, č. g. A. Gabrovšek, zudet ponoči od srčne kapi, preselil v večnost in so ga proti dnevu našli mrtvega v župnišču. Danes smo se pa zbrali v velikem številu is Brega in iz tržaške okolice, da pospremimo zemeljske ostanke tega blagega gospoda k zadnjemu počitku. Če nam že ob vsakem pogrebu židost stiska srce, je pa ta žalost še toliko vetja, ko se verniki poslavljajo od svojega dušnega pastirja in mi duhovniki od sobrata, ki nam je bil kakor ukraden iz naše srede in tako naglo poklican iz te solzne doline pred večnega Sodnika. ŽIVLJENJE A. GABROVSKA Pokojni g. župni upr. se je rodil v Rovtah, v sedanji Sloveniji, dne 24. oktobra leta 1891; učakal je torej 63 let, dva meseca in 25 dni. V duhovnika je bil posvečen dne 29. junija leta 1915. med prvo svetovno vojno; bil je torej duhovnik 39 let, 6 mesecev in 20 dni. Službotml je prvih devet let d Hrušici in Podgradu, kjer je pomagal tudi pri tamošnjih socialnih ustanovah v pomoč kmetskemu Ijuilstvu. Nato je bil 17 let v Rojanu, kjer je veliko storil za tamošnjo Mar. družbo. Dosti je prestal za časa političnih homatij kot pregnanec d Bergamu. Povrnivši se v naše kraje, je služboval nekaj časa v Divači in v Dolini, zadnjih skoro šest let pa tukaj v Boljuncu, kjer je mnogo žrtvoval za cerkev in nul pomagal dijakom prav kot dober oče. To so kratki poflatki iz duhovniškega življenja in delovanja pokojnega g. žup. upravitelja, posneti v glavnem iz zapisnika škofijske pisarne. Vendar koliko in kako je pokojni deloval, koliko je v tem času premolil in pretrpel, tega ne pove noben človeški zapisnik, to je zabeleženo v knjigi življenja pri ljubem Bogu. Biti dušni pastir t’ tako razburkanih časih in v tako težavnih razmerah, kakršne so tu pri nas v zadnjih 40 letih, je brezdvomno velika žrtev. Pa priznati moramo, da je pokojnik ves ta čas zvesto služil svojemu sv. poklicu in vestno vršil svoje stanovske dolžnosti, kolikor mu je rahlo zdravje dopuščalo. Bil je skromen in preprost duhovnik, mirnega značaja, mož, ki ni hotel ne prepira ne sovraštva, temveč je skušal pomirjevalno vplivati, kjer je le mogel. Bil je pa tudi izobražen in razgledan mož ter imel umevanje za vse sodobne dušnopastirske pro- bleme in tudi za vse socialne, kulturne in narodne potrebe našega tako stiskanega ljudstva, v kojega blagor se je žrtvoval tudi s spretnim peresom in tiskano besedo. KRISTUS JE NAŠE UPANJE Moji častiti poslušalci! Ko se danes poslavljamo od pok. g. Andreja, žalujemo mi duhovniki po dobrem sobratu, žalujete vi, ljubi verniki, po vestnem dušnem pastirju. Vendar mi, ki nam sveti luč božjega razodetja, ne žalujemo ob odprtem grobu kakor tisti, ki nimajo krščanskega upanja (1 THES. 4,13). Saj nam je v Kristusu zasvetilo upanje blaženega vstajenja, da, če nas od ene strani žalosti zavest, da bomo gotovo umrli, nas od druge strani tolaži obljuba bodoče neumrljivosti. Pravim vernikom se namreč ob smrti življenje ne odvzame docela, temveč se le spremeni, in ko se zruši revna bajta tega umrljivega telesa, se pozida večno bivališče v nebesih (Pra-ef.). V tej veri na večno posmrtno življenje molimo, delajmo in trpimo, mi duhovniki in vi, dragi verniki. Kako resno je sedanje življenje, ker je priprava na večno življenje. Pokojni g. župni upravitelj je dostikrat in dobro oznanjal božjo besedo, vendar najbolj pretresljivo nam pridiguje danes , ko po nagli smrti mrtev leži v svoji župni cerkvi. Čujte, tako nam pokojni molče kliče, čujte, ker ne veste ne dneva ne ure (Mt 25,11). S strahom in trepetom delajte za svoje zveličanje (Phil. 2,12). Kaj pomaga človeku, če pridobi ves svet, svojo dušo pa pogubi? (Mt 16,26). Zato pa bodite stanovitni v dobrih delih in neomah-Ijivi sredi tega pohujšljivega sveta, v sve-stit da vaš trud ni in ne bo prazen v Gospodu (1 Cor 15,58) in da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami (R 8,18). SKRBIMO ZA DUHOVNIŠKI NARAŠČAJ Glejte, umirajo duhovniki, a naš duhovniški stan ne bo izumrl in Cerkev Kristusova ne bo izumrla do konca dni. Tu polagamo v hladni grob enega duhovnika, drugod po svetu jih polagajo na stotine, pa istočasno deli Bog milosti novih poklicev. Zanimajte se tudi vi, dragi verniki, za naš domači duhovniški naraščaj. IJa, še več prosim: naj zavlada v vaših družinah lepo krščansko življenje in iz takih družin nam dajte dobrih fantov, da bomo imeli zadostno število dobrih domačih duhovnikov, saj je tak duhovnik res velik blagoslov in v sedanjih časih marsikje skoraj edina duhovna zaslomba tlačenega naroda. Ker je pa ideal svetega duhovnika visok in težko dosegljiv, zato prosim molite za nas duhovnike, za žive, da ne opešamo na strmi poti k svetosti, za pokojne, da čim prej pridejo do našega velikega in večnega Duhovnika Jezusa. — In tako priporočam tudi pok. g. Andreja v vaše molitve in blag spomin. Naj nam bo spomin na njegovo delo in trpljenje vedno bodrilo, da vztrajamo v sveti veri in da po sveti ljubezni pridemo vsi9 duhovniki in verno ljudstvo k Njemu, ki je večna ljubezen. Iz življenja Cerkve Mati usmiljena Iz pridige ob zaključku Marijinega leta: »Prihodnje Marijino leto bo četz petdeset let: izmed prisotnih ga bodo večinoma dočakali le otroci. Ostali bomo že prej zapustili to solzno dolino, naše telo, našo prisilno ječo, v katero je vklenjen naš duh. Ko se praanuje praznik kakega svetnika, se skuša dati na oltar kaka relikvija; kNovi list«. V Trstu se je vgnezdil v SKSZ. Znaki kažejo, da namerava ustanoviti na Goriškem nekako katoliško politično skupino. Zato smatramo za potrebno, da SKS na Goriškem spet stopi na plan in pove, da katoliška politična stranka na Goriškem že živi in dela in da ni prav nič treba ustanavljati kako drugo. TROJANSKI KONJ V tej zvezi je navzoči dr. Kranner povedal zgodbo o trojanskem konju, ki jo komunistične učne knjige navajajo kot najlepši primer za vdiranje v nekomunistične in protikomunistične organizacije. Ta zgodba je stara že skoraj tri tisoč let. Ko Grki v desetih letih niso mogli zavzeti trojanskega mesta, so zgradili velikanskega lesenega konja, ga pustili pred mestnim ozidjem, sami pa navidezno odjadrali. V lesenem konju so se skrili največji grški, junaki. Trojanci so od veselja, da je vojne konec, odprli mestna vrata in se gostili in popivali. Ponoči pa so skriti Grki prišli iz konja in pobili Trojance. Tako je tudi danes. Komunisti se skrivajo v razne navidezno nedolžne organizacije, da premamijo nasprotnike, da jim nehote pomagajo. SKLEPI Zaupniki so soglasno potrdili, da se mora Slov. kat. skupnost spet organizirati po deželi. Glavni odbor naj se izpopolni, da bo štel vsaj sedem članov. Osnuje naj se širši odbor tridesetih članov, v katerem naj bodo zastopani vsi goriški kraji, v katerih prebivajo Slovenci. SKS naj ostane v Slov. dem. zvezi ter naj še naprej sodeluje v njej, pri vseh narodno-političnih akcijah. Odbor naj prireja sestanke po deželi in večje sestanke v Gorici. V razgovor o raznih točkah dnevnega reda so živahno segali vsi navzoči. Uspeli sestanek se je zaključil po dobrih dveh urah. pri dr. Palamari iznesene probleme posebno velikega zanimanja, zlasti za ne za priznanja in izvedbo enakopravnosti v pogledu dvojezičnih napisov na javnih ustanovah in cestnih Ležiščih na področju mestne občine, kakor tudi ne za sorazmerno udeležbo Slovencev pri javni upravi, o čemer je med ostalim obširno govoril dr. Agneletto. Končno je vladni komisar izjavil, da se bo držal statuta, čeravno ni,— kot rečeno — pokazal razumevanja za praktično in dosledno izvajanje določb v vseh smereh. Dr. Palaipara in ital. vlada naj končno uvidita, da je praktično izvajanje določb manjšinskega statuta preskusni kamen in obenem nepotvorjeno zrcalo italijanske demokracije za ves širni svet, predvsem pa ne smeta pozabiti, da so Slovenci praznih, nikoli izpolnjenih obljub že zdavnaj naveličani! Slovenske občine so pri vi. generalnemu komisarju zastopali župani in svetovalci po naslednjem redu: Občina Nabrežina — župan Terčon, podžupan Floridan, svetovalca Legiša in dr. Škrk; občina Zgonik — župan Obad in podžupan Vodopivec Just; pravljen, pokrit in zaprt. To je jasno kazalo, da se misli nastaniti v Kryezezu. Te in še di*uge stvari so govorili pastirji ob ognju, ženske ob potoku in drugi ljudje po vasi. Pala Gjoka ime je šlo od ust do ust ter zadobivalo vedno več veljave. Sedaj lahko razumemo vznemirjenje starega župnika. Bal se je, da se bo zopet ponovila stara zgodba, da se bo začelo nesrečno življenje Gjoka Marka v njegovem sinu Palu Gjoku. Oče Anastazij je bil poslal bajraktarja Gega Marka, da poizve, koliko resnice je na tem ljudskem govorjenju. Ta sc je vrnil z ne preveč lepimi novicami. Videl je v resnici Pala Gjoka med razvalinami požgane hiše, kjer si je pripravil zasilno stanovanj j, potem ko je okoli vse dobro očistil. Ni ga pozdravil. »Kaj hočeš na Kryezuzu? Kaj iščeš na zemlji, iz katere si izgnan po krajevnih zakonih?« (Po albanski tradiciji (izročilu, ki gre od očeta na sina) se mora zločinec usmrtiti, njegova hiša požgati, družina pa pregnati iz domačega kraja, v katerega se ne sme več vrniti). Mesto odgovora si je fant otresel cigareto, ki jo je imel v ustih; hladnokrvno je ostal na mestu, samo oči so mu nemirno občina Repentabor — župan Škabar; občina Dolina — župan Lovriha in občina Milje — svetovalec Vatovec. — Z mestnimi svetovalci vred šteje torej ta skupni odbor za izvedbo določil manjšinjskega statuta — kot predstavniški forum vseh Slovencev — štirinajst članov. Želimo mu, da bi obče slovenske koristi pri oblasteh čim uspešneje zastopal in branil ter čim več dosegel. Djilas in Dedijer obsojena Pretekli ponedeljek se je v Beogradu vršila sodna razprava proti Djilasu in De-dijeru. Razprava je trajala nepretrgoma od 8. ure zjutraj do polnoči in sicer tajno. Le ob začetku so bili navzoči jugoslovanski časnikarji, dočim se tuji poročevalci razprave sploh niso smeli udeležiti. Djilas in Dedijer sta bila obtožena, da sta v Titovi odsotnosti nameroma dala klevetniške izjave tujim časnikarjem na račun Jugoslavije ter s tem škodovala njenemu ugledu. Na podlagi te obtožbe je sodišče obsodilo Dji-lasa na 1 leto in pol zapora pogojno za tri leta; Dedijera pa na 6 mesecev pogojno za dve leti. Zanimivo je dejstvo, da je jugoslovansko časopisje o pripravah za ta proces povsem molčalo. »Slov. poroč.« n. pr. ni do ponedeljka napisal niti vrstice o tem. Jngosl.-ital. trgovska pogajanja V Rim je preteklo sredo dospelo jugoslovansko zastopstvo, da zaključi pogajanja za sklenitev novega trgovinskega sporazuma med obema državama. Jugoslovansko delegacijo vodi dr. Pavlič. Baje bodo ta pogajanja zaključili ta mesec, ker menijo, da je do ugodnega zaključka mnogo pripomoglo italijansko zastopstvo, ki je pretekli mesec obiskalo Beograd. — V Vidmu se pa istočasno vršijo pogajanja za ureditev obmejnega prometa med tržaškim ozemljem in Jugoslavijo. Nekateri napovedujejo, da bodo na teh razgovorih prišli do ustanovitve obmejne cone za prosto kretanje. A to so za sedaj le glasovi. Zaslužena klofuta Preteklo nedeljo 23. t. m. ob 9h dopoldne se je v prostorih titovskega tržaškega Planinskega društva, v ulici Machiavelli 13, vršil toliko pričakovani občni zbor Ak. kluba Jadran. Predno preidemo na podrobnejši opis ozračja, v katerem se je glasovanje vršilo, kakor tudi na zanimiv rezultat, ki ga je to glasovanje dalo, naj povemo slovenski javnosti, da je bil sloviti Ak. klub Jadran v začetku popolnoma antikomunistično u-smerjen, nato pa je, potom spletk in podtalnih rovarjenj komunistov in njihovih sopotnikov, prešel dejansko (čeravno ne formalno) v popolnoma rdeče roke, iz katerih se je sedaj, upajmo, da nele začasno, s težavo izmotal. Spričo kaj rahle hrbtenice in politične nerazglednosti nekaterih liberalnih akademikov na eni — ter servilne predanosti vseh besednjakovskih akademikov komunizmu na drugi strani — je »Jadran« v zadnjih časih postal navadna titovska ustanova, ki se je izživljala v glavnem v tem, da je tu pa tam priredila kak zabavni večer, skrbela za ugled in napredek s tem, da je povabila znanega razbijača slovenskih protikomunističnih vrst na Tržaškem, da je članstvo od časa do časa uspavalno napajal s svojo politično modrostjo, ter organizirala periodične »poučne« izlete v »svobodno« domovino. Odveč bi bilo tu poudarjati upravičeno zaskrbljenost, ki jo vladala v katoliškem gledale sem in tja. Nato je s trdim glasom odgovoril: »Gega« Marko, je li to pozdrav človeku, ki se vrne domov? Tudi jaz poznam postavo, nobeden mi ne more hraniti, da stanujem na zemlji mojih očetov. — Vi grozite z zakoni in pravico, toda zakaj niste izvršili pravice nad mojim očetom, ko je bil obkrožen s svojimi tovariši? — Takrat ste se ga hali. Jedli ste kruh in pili žganje. Njegov sin bi bil lahko ostal doma samo kot sluga, kot svoboden človek ni smel ostati pri vas. Toda jaz, o »Gega« Mark, ostanem, dokler se bo meni dopadlo, a ne vam!« Bajraktar je povedal očetu Anastaziju vse besede, katere je slišal od Pala Gjoka. Župnik je sklonil glavo in dejal sam pri sebi: »Sin namesto očeta,« in se nato globoko zamislil. PAL GJOKA Pal Gjoka — kdo je ta človek? Da dobimo pravi odgovor, se moramo vrniti nekaj let nazaj. Svoj čas je živel v tein kraju neki Gjoka Murk, oče Pala Gjoka. Bil je zločinec, tat, ropar, strah svojih nasprotnikov, prokletstvo celega rodu. Nekdaj je bila njegova družina med in v vsem slovenskem antikomunistienem in protisopotniškem taboru zaradi dejstva, da se bodoča slovenska inteligenca, brez najmanjšega odpora in čuta odgovornosti, tostran železne zavese elegantno, udobno in svobodno pogreza v materialistični in ateistični komunizem, odnosno v breznačelno, nečastno in vsega prezira vredno sopotni-štvo. Ta občni zbor pomeni v danih razmerah (skoro polovico titovsko-besednjakovsko u-smerjenih visokošoleev, ki tako rekoč »igrajo« doma, v lastnih prostorih, v dobrem zavetju »naprednih« starešin in v elegantnem spremstvu dopisnikov »socialistične štampe«), vsekakor precejšnjo drznost, s katero niti rdeča čarodeja Škrinjar in Bizjak nista v zadostni meri računala. Končno naj v dopolnilo navedemo še dejstvo, da je vsak komunistični, odnosno pri-prežniški akademik pri volitvah zastopal poleg sebe še po dva odsotna študenta, študirajoča v Ljubljani. Kljub vsemu pa je končno glasovanje dalo naslednji izid: za titovsko listo (preds. komun. Bizjak, tajnik Stefančič, besednjakovec), je glasovalo skupno 26 študentov, proti pa 31. Slednja skupina (liberalci) je odnesla zmago s petimi glasovi večine. Očividci pripovedujejo, da je »socialiste Škrinjarja, Z GORI Seja občinskega sveta v Gorici Dne 18. januarja se je prvič v letošnjem letu sestal mestni občinski svet. Najprej se je župan dr. Bernardis oddolžil spominu umrlega svetovalca dr. Poduie, ki je v občinskem svetu zastopal ezule. Predstavnik MSI prof. Venuti, je takoj nato začel poveličevati zasluge nedavno umrlega maršala Grazianija in povabil občinski svet, naj bi se ga spomnil. To pa nekaterim svetovalcem ni bilo po volji in vnel bi se brez dvoma prepir, da ga ni župan še pravočasno preprečil s tem, da je kratkomalo prešel na naslednjo točko. Podžupan dr. Poterzio je poročal o pravilniku za živinozdravniško pomoč revnim živinorejcem, kakor ga je izdelal Občinski izvršni odbor. Ta pravilnik predvideva živinozdravniško pomoč pri bolezni, nesrečah in pri porodu živali revnih živinorejcev, ki so vpisani, ali ki bodo vpisani v posebnem seznamu, potom prošnje, ki jo morajo zainteresiran« predstaviti posebni komisiji. Občinski svet je nato odobril odstop zemljišča za gradnjo palače Socialnega skrbstva na Travniku, prispevek 300.000 lir za mestno godbo, prispevek 100.000 lir za stolni pevski zbor in prispevek 12.000 lir za organista v Štandrežu in 2 milijona lir kot prispevek za obč. glasbeno šolo. Nadalje so sklenili, da bodo podelili zlate kolajne 8 učiteljem za njih 40-letnico službovanja, nakar so še odobrili načrt za gradnjo dveh stanovanjskih hiš za občinske uslužbence. Hiše bodo zgradili v ulici Rabatta in v ulici V. Veneto. Slovo g. misijonarja Pavlina Pred petimi meseci smo bili Goričani prvi, ki smo pozdravili misijonarja gospoda Pavlina, ko se je po 20 letih zopet vrnil v svoje rojstne kraje. Naglo so minili ti meseci in že smo na pragu nove ločitve. Vsako slovo je težko, zato ni čuda, če smo se tudi mi s težkim srcem ločili od prijaznega misijonarja, ko je zopet nastopil svojo dolgo pot proti daljni Kitajski. V nedeljo zjutraj smo prisostvovali njegovi sv. maši v stolnici, poslušali njegove v srce najbogatejšimi. Oče tega Gega Marka, ki je bil obenem Plak (star; starešina, vaški predstojnik) v vasi; za to nalogo so izbrali le može, ki so najbolj sloveli zaradi pravičnosti, poznavanja zakonov, moške besede itd. Imel je vse te lastnosti, da je glas o njem šel tudi v druge vasi. Toda Bog se ga je usmilil in poklical k sebi, predno je njegov sin Gega Mark začel svoje razbojniško življenje. Ta je po očetovi smrti, podedoval veliko premoženje, ki ga je pa zapravil. Vsled neprestanega razsipanja, pijančevanja je kopnelo ko sneg na soncu. Prišel je dan, ko od vsega premoženja ni ostalo nič več, toda s tem se še ni končalo Gegovo razsipno življenje. Zbral je okoli sebe nekaj za vislice zrelih tovarišev in s temi razbojniki je začel roparske pohode v dolino Mali, do. Elbasana, Kruje, Drača in še dalje. Povsod, kamor ga je zaneslo, je pustil za seboj samo jok in kri. Nobenemu ni prizanesel, nikdo ni bil varen pred njim in njegovimi tovariši. Njegovo ime je bilo povsod poznano, od vseh prekleto. S tem imenom je mati strašila otroke, kadar niso hoteli spati, s tem imenom so grozili bolj ko s puško. Imenovati Gjoka Marka je bilo kakor imenovati samega hudiča. In vendar — to ni posebnost samih Bizjaka in dopisnika »Prim. dnevnika« Egona Krausa s sopotniki vred to tako udarilo, da so kot obliti rdeči petelini, brez sape, neznano kdaj odfrčali, iz lastnih prostorov. Podobno klofuto je omenjena liga »socialistične iniciative« v Jadranu, Skrinjar-Bizjak-besednjakovci, prejela že prejšno jesen, ko je hotela poriniti Jadran v tako imenovano »Slovensko gospodarsko kulturno zvezo«, eno izmed zadnjih titovskih ponesrečenih rdečih kreatur. Akademski klub Jadran pa bo moral svoj antikomunizem v bodoče z dejanji dokazati in to med ostalim tudi s stališčem, ki ga bo njegov novi odbor s predsednikom Pivkom in tajnikom Bašo na čelu zavzel do Zveze slov. kat. visokošoleev, ki so že pred časom iz Jadrana raje častno in pošteno izstopili, kot da bi s komunisti sodelovali. To naj bo obenem koristen nauk za organizacije in posameznike, ki lahkomiselno s komunisti sodelujejo. Lahko je s komunisti skupaj priti, a težko se jih je iznebiti, kajne gospod Vesel? Ta nauk sicer ni namenjen-besednjakov-cem, ki s titovimi komunisti, ramo ob rami, itak hote in namenoma sodelujejo. Oni so s svojimi gospodarji vred prejeli le zasluženo klofuto! Š K E G A segajoče besede, ko nam je odkrival vzvišenost svojega apostolskega delovanja v skritih žrtvah in tihih radostih na misijonskih poljih. Popoldne pa mu je dekliška Marijina družba pripravila prisrčno akademijo v slovo. Nabito polna dvorana je pokazala, kako priljubljeni so med nami misijonarji in kako živa je med slovenskimi verniki misijonska misel. Ljubko so nastopile male cvetke iz Vrtca in zapele tri pesmice. Sledila je misijonska igrica v treh dejanjih. G. voditelj Mar. družbe je v kratkih besedah podal dosedanje razgibano življenje g. misijonarja Pavlina, ki ga je Bog že v zgodnji mladosti poklical v misijone. Članica misijonskega odseka je nato v imenu Družbe in v imenu vseh goriški h Slovencev podarila g. misijonarju križ, ki naj ga sedaj spremlja v njegovo drugo domovino, ga tolaži in krepča v vseh' odpovedih in žrtvah. Gospod misijonar se je ganjen zahvalil za lepi dar. Za slovo nam je še enkrat zapel priljubljeno Ave Marijo v kitajščini. Kot zadnjo in najlepšo točko tega večera so v belo oblečena dekleta uprizorile živo sliko »Pozdrav misijonskemu križu«. Tako smo se poslovili od gospoda misijonarja, kateremu želimo srečno pot na daljno Kitajsko in obilo božjega blagoslova v njegovem težkem misijonskem delovanju. G. misijonar, je namreč odpotoval iz Gorice še isti večer, iz Genove pa odpluje z ladjo v nedeljo 30. januarja. Na Vrhu bodo dobili luč Sovodenjska občina je končno le dobila iz Rima dekret za napeljavo luči na Vrh. Manjkajo še nekatere formalnosti z električno družbo SELVEG, nakar bodo začeli napeljevati elektriko, ki jo vsi v vasi že tako težko pričakujejo. Čeravno je Vrh tako blizu Gorice, vendar se zdi kot da je ena najbolj pozabljenih gorskih vasic. No, elektriko bodo le dobili sedaj, ko se je dvajseto stoletje nagnilo že v drugo polovico. Kaj pa pošta? To je tudi zadeva, ki tare uboge Vrhovce, saj se jim skoro ne izplača, da bi bili naročeni na časopise, ko Albancev, marveč vseh ljudi — čeravno so se ga bali, so ga hvalili zaradi njegovega poguma in drznosti, junaštva, čudovitih dogodkov in kar je še podobnega. Če pomislimo še na njegovo postavo, moško lepoto, nenavadno moč telesa, drznost in hladnokrvnost, ni nič čudnega, če je Mark Gjoka postal nekak narodni junak. Vse nakradeno in naropano blago je spravil v Kryezez, v lastno, trdnjavi podobno hišo, kjer je prirejal pojedine s svojimi tovariši. Ko mu je zmanjkalo, je šel v kako drugo vas ropat. To zločinsko življenje pa je zadal enkrat nepričakovan konec. Nekega dne so našli Gjoka, Marka mrtvega blizu Milota. Eden izmed njegovih tovarišev ga je ubil v prepiru zaradi neke ukradene stvari. Čeravno je preteklo precej časa po njegovi smrti, se vendar ni tako hitro potolažila jeza o-škodovanih. Nezadovoljnost je še bolj naraščala tako, da je bil oče Anastazij prisiljen zahtevati, da se. družina rajnega Marka Gjoka izžene iz domačega kraja in hiša požge, kot določa zakon. Ostal je takrat samo majhen dvanajstleten fantič, lep ko jutranja zarja, ubožec, sam na svetu. Ta deček je bil Pal Gjoka, o katerem govorimo. pa jih dobijo tako pozno. Pismonoše za Vrh sploh nimajo. Pošto prinese zdaj eden, zdaj drugi, ki se slučajno mudi v Sovod-njah. Kljub temu ima KG prav med Vrhovci lepo število naročnikov, kar priča, kako so ljudje željni dobre in poštene besede. Upajmo, da se bo tudi v tej zadevi našla rešitev, kakor se je našla za napeljavo luči. Poročilo demografskega urada Marsikoga bo zanimalo, kako je potekalo življenje v našem mestu v preteklem letu. JVaj se le potolaži, ne bomo še izumrli, še bodo boji za vsako prazno stanovanje in za vsako službeno mesto. Demografski urad namreč poroča, da je prebivalstvo našega mesta v preteklem letu naraslo za 936 oseb, tako da je celotno število vsega prebivalstva ob koncu preteklega leta znašalo 52.09! tukaj bivajočih oseb. Še eno veselo ugotovitev nam poroča demografski urad, namreč, da si bodo dekleta čez dvajset let lahko izbirala moža, kajti rodilo se je v preteklem letu, kakor tudi v letu 1953 več fantov kot pa deklic: 338 fantov in 286 deklic. Porok je bilo 235, smrtnih slučajev pa 496. Zvesta služabnica V bolnici usmiljenih bratov v Gorici je dne 20. januarja umrla Stanovnik Barbara (Beti), hišna pri znani družini dr. Hugue-sa, Corso Italia 16. Bila je zelo cenjena v družini, saj jim je bila kakor ena naj-bližjih iz družine. Celih 47 let je ostala zvesta v veselih in žalostnih trenutkih. Za 40-letnico zveste službe je prejela zlato odlikovanje od dr. Huguesa. Kakor je bila v življenju njihova zvesta Betty tako ji je družina dr. Huguesa ostala zvesta tudi ob smrti in jo kot člana svoje družine položila k večnemu počitku v lastno družinsko grobnico. Pokojna Betty se je rodila pred 63 leti na Horjuli pri Ljubljani v znani družini Stanovnik. Njenim sorodnikom in družini dr. Huguesa iskreno sožalje, pokojni pa veeni mir in pokoj! Kmetsko zavarovanje Po kmetskih občin ali je sedaj na dnevnem redu vprašanje bolniškega zavarovanja kmetov in njih družin. Zakon Bonomi, kot ga imenujejo, je stopil v veljavo 16. jan. Volitve v upravne odbore, ki naj v posameznih občinah vodijo kmetske zavarovalne blagajne, se bodo vršile v začetku meseca marca. Ker se številni naši bralci za ta zakon zanimajo, objavimo v prihodnji številki daljšo in poljudno razlago izpod peresa vešče osebe, ki nam je članek obljubila. Sovodnje Na seji občinskega odbora dne 21 febr. t. 1. so bili sprejeti sledeči sklepi: -. Najame se posojilo za napeljavo e-lektrike na Vrh. V diskusiji se je govorilo, da se mora dati luč tudi trem hišam pri Černičih; za ta predlog je glasoval soglasno celi odbor. 2. Šolskent.i patronatu se je odobrilo 15.000 lir kakor lansko leto. 3. Odobrila se je prodaja občinskega zemljišča v Rupi gg. Venceslavu Buzinu in Ivanu Cotiču in na Peči g. Mihaelu Devetaku po 35 lir m3. 4. Ko je prišla na vrsto točka glede namestitve občinskega tajnika kot stalnega nameščenca, je dal g. župan izprazniti občinstvo iz dvorane. Pri tajni seji je g. župan obrazložil zakon glede namestitve. Sledila je diskusija, pri kateri sta demokratska svetovalca stvarno dokazala, da tajniku kot osebi nista nasprotna, le zaradi njegove kategorije ne soglašata, zato ker občina Sovodnje spada v nižjo kategorijo, kot je njegova plačilna lestvica; in ves povišek, ki ga bo tajnik prejemal, bo šel na rame občinskih davkoplačevalcev. Zato sta zahtevala odložitev tega predloga. Pri tem sta stala tudi na stališču, da je na vidiku deželna avtonomija, kjer se bo lahko zahtevalo takega tajnika, ki 'bo vešč našega jezika. Sledilo je nato tajno glasovanje, pri katerem je zmagala frontaška večina z 8 »proti 3 glasovom. S tem je bil tajnik sprejet kot stalni občinski nameščenec in fron-taško-socialistični odbor je napravil spet veliko nepopravljivo napako nasproti našim Občinarjem! Rupa SMRT VZORNEGA MOŽA V Rupi smo pretekli torek popoldne pokopali vzornega domačina Leopolda Maraža. Pogreba se je udeležilo zelo veliko število ljudi, ki so tako izpričali, kako zelo so cenili dragega pokojnika, ki je bil skrben gospodar, dolgoleten cerkveni pevec in zaveden slovenski mož. Bolezen ga je nepričakovano v starosti 57 let iztrgala domači družini, ki sedaj za njim žaluje. — Rupenski pevski zbor se je od svojega zvestega člana poslovil z žalo-stinkami doma, v cerkvi in na pokopališču. Žalujoči vdovi, hčeram Dorici, Poldici, Ivici ter sinu Jožku naše iskreno sožalje. S TRŽAŠKEGA DRAMSKA SKUPINA IZ BORŠTA ponovi v nedeljo 30. januarja v župnijski dvorani v BAZOVICI igro v treh dejanjih ZA SREČO Začetek ob 16.30! Sodelujeta borštanski cerkv. pevski zbor in godba. Vabljeni! Novi odloki vladnega generalnega komisarja Vladni generalni komisar dr. Palamara je z dne 20. t. m. izdal vrsto odlokov, med drugim: Upokojenci prejšnje Zavezniške vojaške uprave, ki so bili zopet sprejeti v službo pri uradih generalnega komisariata, ali v državnih uradih, ali v javnih ustanovah, in ki imajo nad 60.000 lir mesečne plače, prenehajo službovati z 28. februarjem. Za ostale pa je potrebna enomesečna odpoved. Dne 1. marca t. 1. preneha s službovanjem osebje bivšega ZVU, ki je zdaj v službi v uradih Generalnega komisarjata in ki je doseglo starostno dobo 65 let. Nadalje se bo ustanovil v vsaki pokrajini odbor za javno pomoč in dobrodelnost, raztegnili se bodo tudi na tržaško ozemlje vsi zakoni in predpisi, ki so v veljavi v republiki glede odvetniškega in prokura-torskega poklica, razveljavi se ukaz ZVU glede nedovoljene nošnje vojaških in drugih uniform, proglašajo se za občekoristna in nujna dela za gradnjo osnovne šole na Greti, kakor tudi, da se postavi elektrovod od kabine pri Briščkih do kabine za delavnice domenskih vojašnic. Tiskovni urad Vladnega generalnega komisarja sporoča: Z ministrskim odlokom z dne 7. decembra 1954, objavljenim v Italijanskem uradnem listu št. 299, so bile določene nedelje, ko morajo državne železnice in javna prevozna podjetja pobirati na vozne listke pribitek v smislu zakona št. 1042 z dne 3. novembra 1954. Te nedelje so: 9. in 30. januar 1955; 13. in 27. februar 1955; 13. marec 1955; 24. april 1955 ; 8. in 22. maj 1955; 26. junij 1955; 31. julij 1955; 21. avgust 1955; 25. september 1955; 8. december 1955. Istočasno je sporočeno, da je bila zaupana blagajniška služba za zimsko pomoč akcije 1954-55 zavodu »Banea Commerciale Italiana«. Misijonar Pavlin na Tržaškem Rojan, Marijin dom, Opčine, Dolina, Mačko vije, to so srečni kraji na Tržaškem, v katerih je predaval kitajski misijonar, č. g. Pavlin, goriški rojak. Le na Opčinah radi neprimerne ure ni bilo prave udeležbe, drugod pa povsod nad vse pričakovanje. V dolinsko dvorano se ni še nagnetlo ob nobeni priliki toliko vaščanov kakor za ta slovensko-kitajski večer. Prav isto se je zgodilo v Trstu in Mačkovljah. Mladi misijonar zna pritegniti pozornost množic s svojo preprostostjo in domačnostjo. Povsod je doživel vihar ploskanja za krasno podano solo-petje v japonskem jeziku. Slike same niso bile prvovrstne, a je znal tako živahno razlagati in vmes po goriško-kitajsko zabeliti, da smo bili povsod izredno dobre volje. Škoda je le, da je tako pozno prišel na Tržaško in ni mogel izvršiti programa v Bazovici, ker je moral prej odpotovati. Zal nam je, da se ni ob taki priliki kaj več naredilo za misijone v vseh krajih na Tržaškem in Goriškem. G. misijonar je sicer pripravil več govorov za radio »Vera in naš čas«, toda radi neprijaznosti' slovenskega radijskega vodstva teh govorov mnogi na Tržaškem ne bomo slišali, ker imamo v tistem času (11,15) službo božjo. G. misijonarja vsi številni tržaški prijatelji lepo pozdravljamo in se iskreno zahvaljujemo za obisk. DOLINSKI Verska ura na radiu Novi čas za oddajo: Vera in naš čas, nam ni prav nič všeč. Če gremo malo bolj počasi od desete maše, sploh te oddaje ne slišimo. Oni, ki so oddaleč, se pa lahko kar potolažijo, da je ne bodo slišali vse dotlej, dokler ne bodo gospodje, ki o tem odločajo, bolj uvidevni in našim željam ustregli. Čudno je, da je sedaj kar zaporedoma od 10. ure dalje verski program. Ali se ne hi dalo premakniti vsaj na pol dvanajsto uro? Bi se, če bi le hoteli. Če se najde za glasbo po željah kar tri in več ur na teden, pa se ne bi za versko uro, saj jo posluša veliko ljudi. Prav tako nam ni všeč, da so torkovo in četrtkovo dramsko uro premaknili od devetih in poldevetih. Bi lahko ostalo tam, kjer je vedno bilo leta in leta. ŠIRITE NAŠ LIST ! Izredno veselje Celotno prebivalstvo mesta Al Hogarija v lemenu se je zbralo v mošeji k zahvalnemu bogoslužju, ker je požar uničil vse akte davčnega urada. ZAHVALA Župnija svetega Ivana v Bol juncu naznanja, da je v sredo 19. januarja nenadoma umrl naš ljubljeni dušni pastir preč. g. ANDREJ GABROVŠEK v 63. letu strosti Pokopali smo ga v petek 21. januarja po slovesni sv. maši zadušnici ob prisotnosti mnogih gg. duhovnikov in številnih vernikov. Doljunški verniki zahvaljujemo vsemogočnega Boga, da je poslal naši vasi tako vzornega duhovnika, ki je šest let deloval med nami, dosegel pred kratkim ustanovitev naše nove župnije in sedaj počiva v naši zemlji. Boljunški verniki se iskreno zahvaljujemo vsem gg. duhovnikom, ki so svojega sobrata v tako častnem številu spremljali na zadnji poti; zahvaljujemo se g. dekanu za svete cerkvene obrede, monsignorju Ukmarju, g. župniku Malalanu in domačemu g. učitelju za nagrobne govore; zahvaljujemo se pevskemu zboru duhovnikov, ki so izvajali Perosijevo mašo Requiem, dalje številnim udeležencem pogreba, velikemu zastopstvu naše dolinske občine, gg. šolskim ravnateljem, mnogim predstavnikom raznih organizacij in ustanov iz Trsta, častitim šolskim sestram iz Doline, Boršta in Trsta, darovalcem vencev, domačemu pevskemu zboru ter mnogim dobrim osebam, ki so kakorkoli pomagali ob smrti in pogrebu našega nepozabnega prvega župnika. Sveto mašo za osmino bomo imeli v naši župni cerkvi v petek 28. januarja ob 8h. Blagega duhovnika priporočamo v molitev. Naj v miru počiva med nami! 2UPNIIA BOLJUNEC DAROVI ZA »KEMPERLOV SKLAD« N. N. 2000; N. N., Dolina 500; č. g. Se-lam- Rim 550; goriška dnižbenica 2000; N. N. 5000 lir. * Za SLOVENSKO SIROTIŠČE Goriška družbeniea 2000; N. N. 5000 lir. Vsem najlepša hvala! * ZA REVNE DIIAKE Lestan R. 2300; Klanjšček Pavla 500; Šorli Evlalija - Švica 1720; N. N. 50 lir. ZA DOBRODELNO DRUŠTVO N. N. 5000 lir. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici ZA TRŽAŠKO MARIJANIšČE V hvaležen spomin na 17-letno dušno-pastirsko delovanje pokojnega č. g. Andreja Gabrovška v Rojanu darujejo rojanski verniki 10.000 lir za Marijanišče na Opčinah. Marijina ' družba iz Rojana poklanja 10.000 lir za Marijanišče na Opčinah ob smrti priljubljenega bivšega voditelja č. g. Andreja Gabrovška; ob smrti sobrata Andreja Gabrovška daruje po 3.000 lir za Marijanišče in Katoliški glas Fr. Štuhec, duhovnik v Dolini. DAROVI I. K. za KD v Gorici 3.000, za Sirotišče 2.500, za Alojzijevišče 2.500, za Slov. dom v Londonu 2.000 lir. Najlepša hvala! DARILNE POŠILJKE razpošilja še vedno TVRDKA IMPORT & E X P O R T -- Lastnik: Aleksander Goljevšček TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67 Obračajte se na nas s polnim zaupanjem inInajsolidneje Vam bomo postregli! SREČANIE Oče Mavricij je šel drugič v hišo k Dodi. To pot jo je mahnil čez hribe po stezi, po kateri se je zadnjič vrnij domov. Ta steza je bila — kakor smo že povedali — krajša, zato pa nekoliko bolj težavna. Pravzaprav je bil težji le prvi del, ki gre navkreber, potem je šlo navzdol v dolino do Dodove hiše. Mladi duhovnik je prišel do cerkve sv. Jurija; kakor zadnjič, je tudi dane9 stopil noter za kratko molitev. Ko je prišel ven, da bi nadaljeval pot, je na cerkvenem pragu začuden obstal zaradi nenavadnega pri-*ora, ki se je nudil njegovim očem. Tam, kjer pot s pokopališča krene navzdol ob ovinku na desni, je zagledal mladega nepoznanega človeka, katerega ni oče Mavricij še nikoli videl. To ga je močno začudilo, ker tujec ne more nikoli sam prekoračiti meje svojega rodu. Ta je moral biti Albanec, kakor je kazala obleka, ki je bila čista, fina in elegantna, to je kazalo, da je neznanec, meščan, hribovec, ali Mirdi-tai, kristjan ali mohamedanec, ker je imel od vsakega malo. Tujec se je zdel ta človek, vendar ga je moralo nekaj družiti s to zemljo, na kateri je klečal, ker so njegove oči iskale na desno in levo, dokler niso obstale na malem kamnu, na katerega je nevešča roka napravila križ. Tihoma vzdihujoč je neznanec pokleknil pred ta kamen. Mlademu duhovniku je naenkrat prišlo v glavo: To je Pal Gjoka na očetovem grobu! Frančiškan je začutil veliko usmiljenje do tega osirotelega, osamljenega človeka. Njega, ki je bil vajen jokati z jokajočimi, je ta pogled močno ganil. V resnici je bilo to nekaj žalostnega. Mladenič je pokleknil na zemljo, na kateri ni ostalo več nobenega znamenja nekdanjega groba. Ne-številne človeške noge so teptale to zemljo, da se je popolnoma zravnala; pokrivalo jo je samo trnje iu plevel. Na to zapuščenost je gledal mladenič, kakor bi hotel z očmi objeti zemljo groba in prodreti noter do mrtvega, katerega si je tako živo predstavljal pred seboj. Tako sklonjen je Pal Gjoka spregovoril nekaj besed: »V tuji zemlji me ni mogel nobeden trpeti, zato sem se vrnil v domači kraj. OČe, moj oče, dosti sem jokal v tujini, kjer nisem našel človeka, ki bi me rad imel, in tudi jaz nisem ljubil nikogar. Ti ljudje tukaj pa so še hudobnejši ko tujci, ne privoščijo mi prostosti, zraku, življenja. Preklinjajo ime onega, katerega so sc enkrat bali, pred katerim so trepetali kot pes pred palico. Zaničujejo me, oddaljujejo se mi, nočejo me v svoji sredi. Oče, moj oče, gorje meni, nesrečnežu!« Jokaje in zdihovaje se je mladenič zgrudil na grob, poraščen z divjimi rastlinami. Telo mu je trepetalo, jokal in vzdihoval je dalje. Duhovnik je želel se mu približati in ga potolažiti, ker se mu je hudo smilil. Čez nekaj minut je mladenič vstal in nehal jokati. Obraz se mu je potemnil, oči zasvetile, zaškripal je z zobmi, rekoč: »Začnimo znova! Še se bodo bali tvojega imena, pa tudi pred mojim bodo trepetali. Prisegam na kolenih ob tvojem grobu, prisegam pri nebu in zemlji, na tem kamnu in križu!« Naenkrat je obmolknil. Pred njim je stal oče Mavricij v sveti jezi zapovedujoč, z močnim glasom: »O, nesrečnež! Nebo in zemljo kličeš za pričo tvojim praznim in hudobnim grožnjam. Ali misliš, da ni več tistega Boga, ki je pretrgal nit življenja tvojemu očetu in naenkrat napravil konec vsem njegovim hudobijam?« Pal Gjoka je vstal. Kakor njegov nasprotnik se je tudi 011 postavil pokoncu, pripravljen za obrambo. Drzno sta si gledala v oči. »Povej, so te poslali zasledovat človeka brez obrambe, ki je šel k mrtvim, ker mu živi niso hoteli dati zavetja? Ej, gospod, je to tvoja vljudnost in gostoljubnost i" »Kako moreš zasramovati duhovnika na svetem kraju, na cerkvenem zemljišču ?« »Tudi ti z zakonom v roki! Pa tudi jaz poznam kanon in njegove določbe, ki pravijo: »Spoštuj župnika, a ne brigaj se za njegovega služabnika!« Te zadnje besede so bile za duhovnika kakor nož v srce, kot bi mu pljunil v 0-braz. Postal je ves rdeč od jeze. Vendar se je umiril, ko se je spomnil, da je služabnik vere in ljubezni. Spustil je roko, ki je grozila, spomnil se je obleke, ki jo je nosil, zato je začel z mehkim, mirnim glasom: »Nisem prišel k tebi, da bi te žalil. Želim te tolažiti in ti svetovati.« »Ne govori več,« — mu je Pal Gjoka prekinil besede, — »ali mar misliš, da sem otrok, ki se privabi s sladkorjem? Vrag naj vas vse pobere!« Nato je izginil v gozd. Duhovnik je obstal kakor okamenel. Ni si znal razložiti tega, kar so videle njegove oči in slišala njegova ušesa. Se morda ni znal prav obnašati? Ali ga je žalil z besedo? Kako težko je razumeti te Albance in še težje imeti z njim opravka! Vprašal I10 očeta Anastazija si je mislil — toda ne, ne bi upal mu vsega povedati. Težko bi uiu bilo, jezil bi se in vsa stvar bi se poslabšala namesto poboljšala. Začel je nadaljevati pot in po kratkem času dospel do hiše starega Doda. Na dvorišču je našel dečka, ki je spuščal živino iz hleva, da bi jo gnal na pašo. Bil je težko zatopljen v svoje opravilo, da ni opazil vstopivšega duhovnika, ki ga je opazoval, kako skrbno in vestno opravlja svoj posel. Ni mu bilo treba povpraševati, kdo je ta deček ali kako se imenuje, naravno da je mali Ndou, brat Lule, saj ji je povsem podoben, celo po glasu, ki je čist in zvočen kakor žuborenje malega potoka. Ndou se je obrnil proli vratom dvorišča, zapazil je duhovnika, močno zardel, stopil k njemu in ga pozdravil: (Nadaljevanje)