Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, korisinega skuais, zapišil — Po tej poti otmeš martikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam aebi Btalni spominek po prislovici latinski: nLitera scripta manet", ali po našem: nZapisana čerka oatanea. 22. dan septembra. (Dober namen. Cerkvi Avgušttnska in Št. Mihaelska. nAm Naschmarkte". Gerkev v Altler- chenfeld-u". Večerna veselica in obči poslovilni shod učiteljev vsib treb oddelkov v slovečej Likey-ev gostilnici.) Ker sem močno želel, priti pred odhodom iz Dunaja v pozemeljske rake kapucinske cerkve, seni bil v to odmenil današnje zgodno jutro. Šel sem bil toraj k kapucinom k maši, potem pa sem poiskal dotičnega gosp. samotarca-varuha, ter prosil za vstop. Prav priljudno odgovoril mi je, da storil bi to rad; al pred 8. jutranjo uro ne snae odpreti nikomur rakev. Ker meni zarad šole (pričeli smo uke vsaki dan ob 8. uri) tako dolgo čakati ni pripustil čas, sem šel toraj le v zadnje samostansko shodišče pri tleh, od kjer se skoz veliko okno videti more dol v on oddelek rakev, kjer počivajo cesarica Marija Terezija, njen visokorodni soprug, ter njuni sinovi in hčere. Akoravno menim, da sem se skozi ves čas svojega šolanja na Dunaji obnašal kot zvesti avstrijski podložnik in deržavljan, so pa vendar danes iz mojega serca na tem mestu duhtele posebno vroče želje in prošnje za večni mir in sladki pokoj vseh v teh prostorijah počivajočih visokorodnih cesarskih pokojnikov. Ker je bil še čas, odpravil sem se bil odtod v avguštinsko cerkev poleg c. k. dvorne palače. To svetišče pozidal je že 1. 1330 Miroslav z priimkom ,,Lepi" (Friedrich der Schone); sedanjo obliko pak je zadobilo za čase cesarja Jožefa 1. 1783. Oboke prostorne ladije podpira 10 stebrov; ker pa gotiški zlog ne dopušča ravno posebnih arhitektoničnih olepšav, nadoinestuje to 28 svečnikov (lustrov), ki visijo od višin, in kar mora dajati ob cerkvenih slovesnostih svetišču posebno krasoto. Naj večji kinč te cerkve je vendar grobni spominek nadvojvodinje Kristine, sopruge vojvode Alberta Saksonsko-Tešenskega, ki je postavljen blizo muzičnega kora ob steni na možki strani. Slavni kipar Canova menda ni umetnejšega, okusnejšega in lepšega dela dal iz svojih rok, kot je ta iz karrarskega maraeljna zdolbljeni monument. Svetopiseraski rek: »Njihova (mertvih) dobra dela pojdejo za njimi" je predstavljen tu v vidnih kipih (simbolih), ki so napotjeni proti tamnim grobnim vratora. Oboje tedaj, ideja in izpeljava je tako izverstne popolnosti, kakor kaj blagejšega in lepšega naj bolj živa domišljija komaj more sporoditi. Presvetišču, ki ima na epistelski strani skrivne stranske kore za visokoslavno cesarsko rodbino, prizidana je vštric velika, zmerni cerkvi enaka mertvaška kapela, v kateri se nahaja med drugimi, grobni spominek cesarja Leopolda II., maršala Daun-a itd. — Tej kapeli prislonjena je še druga manjša, teinua, zvana nLoretto-Kapelle", kamor shranjujejo v srebernih posodah (pepelnikih = Urne) serca vmerlih udov visokoslavne cesarske rodovine. Naj omenira še tudi, da je bila zvonikova streha te cerkve v strahovitih dogodbah 1. 1848. po puntarskih kroglah (bombah) razdjana; pač žalostno znamnje, nad kaj se ustajniki naj rajše spravijo. Pri postavljanju nove strehe pak so dunajski stavbeni mojstri pokazali, da tudi oni vselej ne vedo, kaj je čisti gotiški zlog. — Odtod gnale so me želje najprej v Št. Mihaelsko cerkev (ki je blizo Avguštinske), in sicer posebno za to, ker je ondi postavljen med mnogirni grobnimi spominki tudi oni našega slavnega rojaka Žige pl. Herberstein-skega, in kjer tudi počivajo koščice njegove.*j Št. Mihaelska cerkev je zelo stara. Vzdignila se je iz tal 1. 1221 po vojvodu Leopoldu Slavepolnem; dodelana bila vendar še le 1. 1416. Po mnogoverstnosti v stavbenem zlogu soditi je, da je bilo to svetišče poznejše mnogokrat predelano; tako šušmarenje pri kaki starinski stavbi pa taisto vselej bolj kazi, kot olepšuje, in tega priča nam je tudi ta cerkev. Zdaj pa me pospremi dragi bravec tje, kjer prodajajo dunajske branjevke sadje, kruh, čebulo, česnik in mnogo enacega. Nahaja se ta prostoren terg konec Videnskega predmestja in v bližavi Elizabetnega mesta. Nemško irae nNaschmarkt" daje sicer pričakovati, da se ondi v prodaj razpostavljajo sladkarije in Bog zna! kaj še druzega enacega dobrookusnega; ali to ime je le deloma opravičeno, razun če so Dunajčanom morebit med drugim tudi čebula in česnik »Naschartikel-ni". Še ko sem bil mali otrok v domači šoli, pravil nam je naš spoštovani rajni g. učitelj, ki je bil prišel tudi enkrat celo noter na Dunaj, kako ondotne branjevke znajo svoje sadje goljufivo razpostavljati, da je lepše videti, kako jezične so itd. — Te karaktere študiral sem tudi jaz med časom svojega dunajskega bivanja večkrat, to da po večjem le mimogrede. Toliko sem pa vendar dobro spoznal, da na ,Naschmarkt-u" velja za kupovalce strogo pravilo: Ako misliš kaj kupiti, stori hitro, kar nameravaš, plačaj, in odlazi; — če si opeharjen, pa tudi lepo molči! Je naj bolje! Ako se namreč klepetuljastim dunajskim branjevkam zameriš, potem si, kakor si bil popred sladko-priljudno blizo vabljen, tudi sarkastično obran, in prej ko si jim spred oči, boljše si opravil. So namreč te ženske tudi zelo kolegialne, in si v potrebi pridejo druga drugi kaj rade z vsem bogastvom svojih bistroumnih zbadljivih pušic na pomoč. Toraj je tudi naj bolj, da se človek naredi gluh in slep, ko ga pot pelje čez ta terg, akoravno mu to ni vselej mogoče, marveč si pogosto mora delati silo, da ne zažene glasni smeh. Tako sem šel n. pr. neki dan mimo sadnega štanta, za katerim je prodajala odraščena šibka deklica svojo robo. Stoječa pregibala je svoje truplo enako urnemu ,,negmahu" globoko k desni in levi; to pregibanje života bilo ji je pa ob enem tudi merjenje takta, po katerem je pela s tanko cvilečim močnim glasom (v 3/t taktu): ,,Funf Zweschpen (Zwetschken) um zwa Krčuzer, fufzehn um a Groschčn", in ko je to originalno pesmico čnekrati ponovila, dodala •) Glej rajn. gosp. dekana Hicinger-ja Koledar za 1. 1864. str. 103—105. Pisavec. je nazadnje z glasom še bolj tankim kot finale prav urno: ,,fufzehne, fufzehne, fufzehne" itd. 0 tej priliki naj povem, da sadja na Dunaji v primeri na ogromnost mesta ni veliko videti na prodaj, in kar ga je, je tudi precej drago. (Dalje prih.)