24
ine; on jih je mirno poslual, potem izpraeval in jim dajal zdravila in navodila. Ker je bil triinpedeset let v enem kraju, je poznal ljudi dale naokrog. V mnogih hiah je zdravil dedeke in njihove vnuke in dobro vedel, na kaki bolezni hira ta ali ona rodo-vina. Zato so pa ljudje tudi toliko vanj zaupali.
Stari padar je imel svoje navade, ki so bile znailne zanj. Obleka mu je bila starinska. Nosil je visoke nogavice s srebrnimi aponami. Hodil je navadno gologlav, kakor tudi njegov sin Gustav, pa je imel tudi e v svojem osemdesetem letu koate lase kakor kak mladeni. K bolnikom je navadno jahal. Rad se je bavil tudi z umetalnim ognjem. Pri raznih slovesnostih je rad pokazal v tem svojo
nespodobno vedla. Vselej se je razjezil, e je videl koga, ki ni snel klobuka, ko je zvonilo. Poglejte gumpca, je dejal ali ima ptie pod klobukom, da se ne odkrije!" e je bil kdaj zaradi bolnikov samo pri tihi mai in ne tudi pri pridigi, je rekel: Danes je bila zame duhovska peenka, toda brez solate!" e je le utegnil, je el tudi ob delavnikih k mai, pa tudi popoldne ali zveer je rad stopil v cerkev. Enkrat ga je cerkovnik celo v cerkev zaprl, ker ni vedel, da je e notri. Ker ni mogel iz cerkve, je zvonil tako dolgo z velikim zvoncem pri rtveniku, da so sosedje zasliali in mu odprli.
Ve let pred smrtjo je Ipavec bolehal, vendar zmernost in zdravnika izurjenost sta mu ivljenje
POPOVO POLJE, HERCEGOVSKO CIRKNIKO JEZERO" FOT. P. H. SCHNEDITZ
izurjenost. Ko je slavil dekan v Novi cerkvi, Joef jako-mini, svojo zlato mao, je napravil Ipavec sijajen ume-talni ogenj. Bil je ravno takrat pri njem na zdravljenju neki godec, ki je bil na neki enitnini hudo obstreljen. Ta godec je znal iz lesa vsakovrstne stvari lepo izrezljati; pomagal je narediti Ipavcu ognjene pismenke, kolesa in ve takih stvari, ki so rabile pri umetalnem ognju. Umetalni ogenj se je izredno posreil, tako, da se ljudje niso mogli dosti nagledati in nauditi. Dejali so: Kako je to udno lepo, pa vendar ni nikakrna coprnija. Kdo bi verjel, da znajo entjurski padar taka uda napravljati!"
Ipavec je bil pa tudi poboen in veren mo. V cerkvi je imel svoj sede, v katerem ni manjkal nobeno nedeljo in praznik. Mladino je vselej posvaril, pa tudi kaznoval z dolgo palico, e se je v cerkvi
precej podaljala. Zadnje dni meseca julija 1. 1858. je pa nevarno obolel in precej spoznal, da je to njegova zadnja bolezen. Doivel je e sreo, da sta mu sinova Benjamin in Gustav pred njegovo smrtjo dovrila zdravnike nauke. Ko je zaslial to vest, je vesel rekel: Zdaj rad umrjem, ker je dobri Bog moje pronje uslial in mi srne elje dopolnil. Zapustil bom vrla sinova, obadva doktorja, in ako Bog da, dobro uena zdravnika!"
Ko je spoznal, da se mu blia zadnja ura, se je dal na porcijunkulo (2. avgusta) prevideti in je mirno akal smrti. Ob treh popoldne je njegova ura dotekla in ob poltirih za vselej mirno obstala. Zgu-bili so otroci skerbnega oeta, gospa vdova zvestega moa, domae cerkve darovnika, ubogi dobrotnika in ves entjursko-celjski kraj vrlega pomo-
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si