SVEČ8NIKO
V£T-PAVLA
ZBORNIK
SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA_
Janko Žagar:
Dušnopastirska skrb za fante.
(Konec.)
3.	Najbolj značilna lastnost dorašča* jočega fanta je hrepenenje po svobodi, po neodvisnosti. Mnogi imajo to željo po neodvisnosti za zlo, ki ga treba pobb jati, a resnica je: kdor bi hotel to težnjo v mladem fantu zadušiti, bi ubil eno naj* pomembnejših moči v fantu in fant bi mu vtekel. Fant hoče biti že v teh letih prost vsakega pritiska in tudi čuti, da bo kot mož dobil pravo in večjo svobodo. Je pač res, da noben zaveden fant ne more trpeti, da bi bila vezana njegova mladost — polna načrtov, polna upov — in bi mu vrhu tega še njegovi tovariši oči* tali, da ga »imajo na špagi«.
Vera se mu ne sme približati z zunanjo silo, marveč mora potrkati na njegov ra* zum in prosto voljo in ta dva ugnati. Če se ti to posreči, si fanta pridobil, če se ne posreči, vse drugo nič ne pomaga. Vera je namreč zavedna in prostovoljna izročitev samega sebe Bogu. Fant mora biti prepričan, da je vera resnično in da so njene zahteve utemeljene. Le tako bo spoznal, da vera od njega pravzaprav ničesar ne zahteva, ampak mu samo daje in da ji on sam tudi prav ničesar dati ne more; zapovedi je dal Bog v naše dušno in telesno zdravje; kažipot so v srečo; kakor ograje ob strašnih propadih so in mora biti zanje človek hvaležen dobremu Bogu. Samo tisti je resnično svoboden, ki se da voditi zdravemu razumu in vesti, ki je glas božji v naši duši. Bogu služiti se pravi kraljevati, kdor pa služi grehu, strastem, javnemu mnenju, kdor je v strahu ljudem, je suženj prve vrste. Duša mora biti gospodarica ne pa dekla — to je prava svoboda. Vsa oblast je le od Boga, zato tudi vsa pokorščina le zaradi
Boga. To vse mora spoznati in doumeti mladi človek, ker le tako bo našel pravo pot do notranje samostojnosti, do notra* nje neodvisnosti in do notranje svobode. Če to dosežem, da bo fant spoznal, da mu daje vera največjo svobodo otroka božjega, da ga ščiti pred vsakim izkoriš* Čanjem od kogarkoli, bo fant res spo* štoval vero in jo ljubil. Obenem bo to pot do samovzgoje, do lastnega obrazovanja duše, do osebnega, zavednega, hotenega stremljenja navzgor. V zavesti svobod* nega samoodločevanja bo fant sposoben za največje žrtve, bo sposoben delavec za božje kraljestvo.
4.	Fant hoče biti samozavesten, pono* sen na samega sebe. Rad se postavi. Vča* sih bi človek mislil, da se le dekleta rada postavljajo z lepoto v obrazu ali na obleki, a tudi fant drži nase. Razlika bo menda ta, da se hoče fant postaviti s svo* jim delom in nastopom, s svojo besedo in močjo ali tudi s kvanto, kletvijo in su* rovostjo, če nima dobrih lastnosti, dočim se dekle bolj nastavlja, da bi jo drugi ob* čudovali. Če daš fantu kako vlogo med fanti na sestankih, n. p. naj vodi razgovor, predseduje ali kaj popredava, boš opazil, kako se bo fant pripravljal tudi na take malenkosti, ker se boji, da se ne bi osmešil pred tovariši. Spominjam se, kako sem pred nekaj leti opazoval na* čelnika nekega gasilnega društva, ko se je učil v uniformi pozdravljati. Pred ogle* dalom je stal in klical samemu sebi »na pomoč« in se pozdravljal in odzdravljal. Josef Weigert piše (Das Dorf entlang. Freiburg 1919, 291) o novoizvoljenem cer* kvenem ključarju, kako se je vežbal, da bo znal pobirati v pušico na opasilo. Na raženj je privezal šop slame, po skednju razpostavil snopje in pobiral v pušico. Vsakemu snopu se je priklonil in zahvalil za dar. Bil je tako zaverovan v častno službo, da ni opazil trhle deske pod no* gami in je padel v svinjak,
Nikar ne uniči te lastnosti v fantu, četudi gre njegov ponos že v ošabnost in prevzetnost. V dobro smer obrni ta po* nos, za dobro ga porabi, sicer boš moč* nega odbil, slabiča še bolj oslabil in fanta, ki je nagnjen k neodkritosrčnosti naredil za hinavca. Ponižnost, ki jo vera zahteva ni zatajenje lastne moči in lastnih spo* sobnosti. ampak spoznanje, da so spo* sobnosti in zmožnosti darovi božji in se zato fant ne sme povzdigovati nad druge fante. Sicer pa ima vera najjačje nagibe za samozavest in pravi ponos. Zavest, da je duša ustvarjena po božji podobi, ne* umrjoča, namenjena za večno blažen* stvo, vredna božje ljubezni itd. daje fantu pravi ponos in pogum za resnico, pravico in čast, za viteško obnašanje do drugih, za spoštovanje samega sebe. — Nič hudega torej, če je fant občutljiv za svojo čast. Spoštuj in ceni to občutlji* vost, če hočeš biti fantom učitelj in vo* ditelj! Posebno važno je to pri pasto* raciji v ožjem smislu, ko imaš opraviti z napakami, slabostmi in zablodami fan* tov. Tudi najbolj zašlemu in globoko padlemu bo dušni pastir skušal dvigniti ponos in samozavest.
Baš padlemu je treba ponovno pov* darjati, da je tudi on poklican na delo za bogastvo duše, da ima tudi on zadosti milosti na razpolago; če bo le hotel, bo šlo. Fant mora dobiti zaupanje vase.
5.	Fant ima lastnost, da ga lahko nav* dušiš; če ga ne moreš, ni več mlad. Ali je bolan na telesu, ali je duševno star in se je »izživel« kljub mladim letom. Vo* ditelju, ki ne more in ne zna navdušiti mladine, nedostaje najbolj uspešnega daru za vzgojo. Tistega bo mladina, ki jo bo znal navdušiti, je rekel že Seneka. Seveda —• pravi Mosterts — je v tej zna* čilni lastnosti tudi veliko nevarnosti za mladinsko vzgojo. Prehitro navdušenje je znamenje, da bolj prevladuje čustvo kot razum in lahko privede fanta do po* vršnosti, neodločnosti in hlastanja za le zunanjimi vtisi. Sijajni govorniki, prikup* Ijivo vedenje, očarujoče prednašanje kar hitro zgrabijo mnogo mladih ljudi. Zato mnogi fantje zaidejo, ker nasedejo lju*
dem, ki zlorabijo to zmožnost v mladini. Pravi voditelj mladine, zlasti še dušni pa* stir, ne bo te zmožnosti nikdar zlorab* Ijal, ampak bo navajal mladino, da ne bo nikdar sledila trenutnemu navdušenju in jo učil, naj se vedno vpraša, kaj je res* niča; kajti ne lepe besede, ne sijajno prednašanje, ne očarujoče vedenje, am* pak le resnica in pravica in prava lepota sme človeka navdušiti in pridobiti.
V govoru ali v predavanju treba za* dostiti potrebi razuma, volje in srca ob* enem. Stvarno, logično, odkritosrčno, a zajedno prepričevalno, doživeto, toplo, navdušeno povej! Kdor res iz duše za j* me, kdor je sam prepričan, sam navdu* šen, bo na duše vplival, duše vnel za dobro, kdor pa sam ni bil ganjen po ve* likih mislih, bo tudi druge pustil hladne.
»Navduševati mora dušni pastir in zato mora biti sam navdušen. Zato bo rad vse podžigujoče, junaško, dvigajoče, vse lepo naše sv. vere mlademu človeku prikazal in ga prepričal, da nič ne more njegove hrepeneče duše tako razvneti in da no* ben ideal nikdar ni tako s silo zajel duš in jih pripravil za največje žrtve kakor krščanska vera in zlasti njen Bog in Kralj Jezus Kristus« (1. c. 41, 42).
6.	Hrepenenje po veselju bo tudi dober pomočnik pri pastoraciji fantov. Vera mora biti duši najmočnejši vir veselja. Kristus je strl želo smrti, žalosti in trp* Ijenja; evangelij je kljub nauku o zataje* vanju in odpovedi — veselo sporočilo; vera je vselej znanilka pravega veselja — res evangelij. Res je vera polna resnosti, a med štirimi poslednjimi rečmi je tudi resnica o nebesih. — Ni prav, da govo* rimo samo o zlu, ki se ga treba ogibati, treba je večkrat povedati, kaj so dobra dela in kako smo dolžni opravljati jih. Tudi o čednostih moramo fantom več* krat govoriti. S strahom pred peklensko kaznijo ne bomo vsega dosegli. Kaj še! Če je strah skoro edini ali najmočnejši motiv premagovanja, vodi skoro nujno k samo zunanjemu pojmovanju zapovedi, nikakor pa ne do zaupnega, otroškega razmerja z Bogom. To pa je najgloblja vsebina krščanstva v primeri s pedago*
— 223
giko stare zaveze. — Tudi in confessio* nali povdarjaj kesanje ljubezni.
Kako rad je govoril Gospod Jezus o veselju, o blaženosti. Kako je liturgija prepletena z motivi veselja, radosti. Sv. daritev — obnavljanje daritve na križu — kaj ne govori o zmagi Kristusovi nad smrtjo, nad trpljenjem, nad grehom. Kako pozivajo k veselju Gloria, Gredo', Sanctus, Benedictus. Le veliki petek po» zna Cerkev kot popolnoma žalosten dan in ne mašuje.
Krščanstvo je vera veselja. Kako ve» sel bo fant krasnega poglavja v A. Uše» ničnikovi Knjigi o življenju, Lj. 1916, 115 sl.
Fant, ki s Kristusom živi, s Kristusom tudi zmaguje. Biti kristjan se pravi biti junak, biti zmagovalec, biti v resnici srečen. Christus vincit, regnat, trium» phat. Proč z malodušnostjo, proč s po» levičarstvom in mlačnostjo! «Vse pre» morem v njem, ki me krepča.«
Te posebnosti fantovske narave treba proučiti in porabiti za podlago pastora» ciji. Seveda pri večini fantov ena ali dru» ga prevladuje z ozirom na leta, poklic, vzgojo, razmere, v katerih je raste!, izo» brazbo itd.
Za prakso je važno, da se vživimo v razmere fantov, da moremo razumevati njihove dušne potrebe, šele potem bomo našli pravo formo pastoracije in določili, katero značilno potezo bomo uporabili za praktično pastoracijo. Poleg značil» nosti, ki so vsem fantom kolikortoliko skupne, moramo seveda spoznati kar je mogoče tudi vse individualne posebnosti poedincev: zanimanje, dvome, težave.
Velika opora za versko življenje bo fantu dober prijatelj. Dobra knjiga bo fanta plemenitila. Ko mu jo posojuješ, imaš priliko fanta spoznavati in nanj vplivati. Petje, godba, lepa slika dvi» gajo fanta, telovadba mu krepi voljo, mu daje smisel za disciplino in pokorščino.
Porabimo vsako priliko za stik s fanti, opazujmo, študirajmo, časih bo ena be» seda veliko sadu obrodila. Toplo srce za vse fante, razumevanje vseh težav, skrbi, dvomov mora imeti dušni pastir. Fant
mora vedeti, da ima v duhovniku naj» boljšega prijatelja, ki mu sme vse po» vedati, vse zaupati, h kateremu mu je pot vedno odprta.
Velike so zahteve za pastoracijo mo» ške mladine, a gre za duše, gre za zdravje družin, za moč - in zdravje človeške družbe.
Velik je trud, a sadovi so odvisni od božje milosti, saj vemo in občutimo. Gospod Jezus: Brez Tebe ničesar ne mo» remo!
Mons. Mihael Arko:
Spomini iz pastirstva.
Dabitur vobis in illa hora.
Naš profesor pastorale je pri cerkve; nem govorništvu omenil slučaj, ki se je bili ravno nekje pripetil. Slavnostni go» vornik je na leči naenkrat obstal, zmanj» kak» mu je besede in domači župnik je šel na lečo ter nadaljeval govor. Nekako skrivnostno je padel z glasom počasi in šepetaj e pristavil: »Vidite, kako Gospod pomaga!«
Ko sem pozneje prišel za kaplana na dotično mesto, sem zvedel, da so nekate» ri nasprotniki cerkve zvabili dotičnega govornika v svojo hišo in mu tam po» stregli s prav močnim vinom, To je re» veža premagalo in mu vzelo besedo,
Bil sem dvakrat navzoč, ko govornik ni mogel dalje. Mlad teolog se je še v so» boto na večer med tovariši ponašal, da je preštudiral dogmatiko in moralo pa še cerkveno zgodovino, torej zadosti tvarine, da priprostemu ljudstvu lahko govori celo uro. Pripravil se ni zadosti, zanašal se je na svoje znanje, pa je mo» ral po par izrečenih stavkih raz lece. — Descendit sine h onore, qui aseendit sine labore.
V drugem slučaju je bil že prileten go» spod in morda zelo verziran saj je no» sil rdeč plašček na ramah. Bil je nekako sredi govora, pa se je začel loviti in j ec» Ijati, potem pa je iz žepa potegnil spisan govor, preobrnil list, takoj dobil, kje je nehal, pogledal kaj sedaj pride in mirno nadaljeval do konca.
— 224
Kolikor sem bral o tej tvarini, skusil sam, dognal iz pogovorov med sobrati, bi rekel: »Dobro se pripravi in bodi brez skrbi.«
Naš profesor je trdo prijemal one, ki ne bero sv. pisma, ki je vendar zaklad, katerega ne boš izčrpal. Takrat sem skle; nil, da bom vsak dan prebral vsaj eno poglavje; če bom zadržan, bom pa pri= hodnjič nadomestil. Menda sedaj osmič berem sv. pismo in res mi je prav dobro služilo.
Čudili smo se knezonadškofu dr ju Mis= siju, ko je na birmovanju govoril vsak dan skoraj celo uro gladko, stvarno in vsak dan o drugi tvarini. Vprašali smo ga na birmovaniu v Vipavi, mu li to» ne dela preveliko težav?
»Nikakor ne! Jaz sproti meditiram in dobivam vedno novih misli in snovi, da ne pridem nikdar v zadrego. Gospodje niste vajeni pravilno premišljevati, zato imate težkoče. A če človek vsak dan kaj duhovnega bere in potem isto še s svo= jim duhom obdeluje, se mu vsiljujejo vedno novi pojavi, dohajajo nepričako« vani dušni prizori;, da mu je prav živo in agilno v duši.«
Pri odhodu z bogoslovja so nam dali Chaignon-a za premišljevanje. Nismo- se takrat praktično- vežbali v meditaciji, a tu smo marsikaj ujeli, kar smo -lahko prilično porabili.
S tovarišem sva v postu imela ciklus, jaz o spove-di, on o predpodobah sv. R. Telesa v starem testamentu. V soboto je bij praznik in nedelja koncem po-sta, to« rej dela čez glavo. Na večer mi tovariš pove, da ga grlo boli in da bo jutri težko govoril. Ponudim se mu, da jaz prevza« mem mesto njega, naj mi le da podatke ali osnutek govora. A odločno je odklo* nil, češ: »Ti dvakrat, jaz nobcnkrat — pa ne!«
Drugo jutro mi pride cerkovnik v spo« vodnico povedat, da g. tovariš ne spravi besede iz sebe. Kaj storiti? Naj ho le samo maša? — Ne! Bom že jaz pridi« g oval! —
Iz spovednice do zakristije in od tam na lečo sem vre jeva! govor in napravil razdelitev. Prejšnji dan sem slišal, o čem
je govoril in tako vedel, kaj je sedaj na vrsti.
Brez vsacega strahu, zaupajoč na »da« bitur in illa hora«, sem govoril in tako so se mi misli vrstile, kar sem že prej bral ali s-e učil, da sem bil samega sebe vesel. Po končani pridigi pogledam na uro. 5 minut manj kot pol ure sem go« vorill.
Ob 10. sem imel svoj ciklus, sem bil dobro- pripravljen, ob koncu govora po« gledam zopet na uro. Ravno 25 minut. Do minute enako za govor popolnoma nepripravljen in za pridigo dobro pri« pravi jen! Takrat sem v duhu vzdihnil: Vidiš kako ti Bog očitno kaže, da je On tisti, ki nam ob strani stoji.
Imeli smo 40«urno- pobožnost pred pu« stom. Takrat se navadno naprosijo tuji govorniki, ker tuje neke kruh bolj diši. Za nedeljo in torek sem bil dobil govor« nika, za ponedeljek ne. Torej sem se mo« ral sam pripraviti. Bral sem veliko tva« rine o vsebini govora, potem sem s-esta« vil razdelitev in osnutek.
V torek čakam g. soseda, da pride za govor. Da bi- ne prišel, o tem ni misliti, saj je cesta brez snega in še uro ni do nais. Ker ga ni v župnišču ob določeni uri, grem v cerkev, v gotovi n a di. da že stoji pripravljen za na lečo. A ga ni. — Ura bije, govornika od nikoder ni. Re« čem, naj pogledajo, ako morda po ulici prihaja. Ni sledu! Se oblečem in grem na lečo trdno zaupajoč v božjo pomoč. Če nisem pripravljen, nisem jaz kriv. One misli, katere sem za včerajšnji govor od« stranil, so mi dohajale v harmonični ce« loti tako lepo vrstoma, da sem med go« vorom čutil: Dabitur in illa hora.
Slavnostni govornik je dospel 10 mi« nut pozneje v Idrijo, ker je bila doma ura zadaj za 20 minut. Kar začudil se je, ko je slišal govornika že na delu mesto njega.
Za govore se je treba pripraviti, kakor za vsako imenitno- delo. Znan je nrego« vor nemških sobratov. Eden se je hvalil, da mu zadostuje, da le takrat razmišlju« je, ko si čevlje obuja. Tovariš mu zabru« si: »Nun ja, da bringst du aber auch einen Stiefel zusammen!«'
VERBVM DEI
:	HOMILETIČNA PRILOGA ZA JANUAR ..
Ivan Kovačič:
Novo leto.
»Očetov blagoslov otrokom hiše zida.«
Modr. 3, 11.
Srečno in veselo novo leto! Ta glas gre danes od ust do ust. Te besede nam narekuje ali vljudnost ali spoštovanje ali ljubezen. A četudi prihajajo iz dna srca, ostanejo vendar le besede. Od besed pa do veselja in sreče je še daleč.
Tudi jaz vam voščim srečno in veselo novo leto: naj bi vam bilo veselje neskaljeno in sreča zvesta do konca! — Nočem pa, da bi moje voščilo ostalo samo pri besedi, marveč pokazal bom zlasti tistim, ki imajo še starše in tudi staršem samim pot, po kateri gotovo dospejo do sreče in pripomorejo tudi drm gim do nje. Začrtana je ta pot v besedah sv. pisma: »Očetov blagoslov otrokom hiše zida.« Zagotovim vas, predragi v Gospodu, da boste po očetovem in mate« rinem blagoslovu prav gotovo imeli srečna in vesela leta na svetu. Zakaj, — to vam hočem z božjo pomočjo danes pojasniti.
Ker smo pa vsi otroci enega nebeškega Očeta in ene nebeške Matere, prosimo danes drug za drugega blagoslova iz nebes, ki naj nas zvesto spremlja skozi celo novo leto 1929.
* * *
1.	Oglejmo si najprej pomen očetovskega blagoslova pred Kristusom. — Očetovska oblast je vladarska in duhovniška oblast; ker po prvotni ureditvi drm žine je bil rodbinski oče vladar in ob enem tudi duhovnik. Duhovnik pa ima oblast blagoslavljati, zato so tudi stari očaki kot rodbinski očetje blagoslavljali. Očak Job je vstajal ob svitu in opravljal žgavne daritve za svoje otroke, če bi se
bili morda kaj pregrešili pred Bogom.-------Očak Noe je imel tri sinove: Sema,
Kama in Jafeta. Sema in Jafeta je blagoslovil, ker sta bila dobra, nesramnega Kama je pa preklel, rekoč: »Hvaljen Gospod Bog Semov, bodi Kam njegov hlapec! Razšri naj Bog Jafeta in naj stanuje v šotorih Semovih, in Kam naj bo njegov hlapec!« — Znano je, kako bogato se je razlil Noetov blagoslov na Sema in Jafeta, in s kakšno težo je padlo njegovo prekletstvo na Kama, ki ni bil vreden očetovega blagoslova.
Kako so v stari zavezi cenili očetov blagoslov, dokazuje nam posebno lepo družina Izakova. Slepi in onemogli Izak je imel dva sinova: Ezava in Ja* koba. Nekega dne je naprosil starejšega Ezava, naj mu pripravi jedi, ki jo ima rad, da ga potem blagoslovi, preden umrje. Mati Rebeka pa je hotela očetov bla* goslov nakloniti svojemu ljubljencu, mlajšemu sinu Jakobu. Zato je prevarala slepega Izaka, da je menil, da ima Ezava pred seboj, pa je blagoslovil Jakoba, rekoč: »Glej, duh mojega sina je kakor duh polne njive, katero je Gospod bla= goslovil. Bog ti daj od rose neba in od rodovitnosti zemlje, obilice žita in vina. Služijo naj ti ljudstva in časte rodovi. Bodi gospod svojih bratov, in klanjajo naj se ti sinovi tvoje matere. Kdor te kolne, bodi preklet, kdor te blagoslavlja, bodi poln blagoslova.« — Kmalu nato pride Ezav domov z lova in prinese divjačino, da bi napravil očetu iz nje jed, ki jo je imel rad. Ko pa izve, da mu je brat od*
vzel očetov blagoslov, zavpije z velikim glasom in ves potrt reče: »Blagoslovi tudi mene, oče moj!« — In ker je hudo vpil in se jokal, je ganil Izaka in ta mu je rekel: »V obilnosti zemlje in v rosi neba od zgoraj bo tvoj blagoslov. Živel boš z mečem in služil svojemu bratu; pride pa čas, ko se otreseš in razkleneš njegov jarem s svojega tilnika.«
Vse te osebe, zlasti pa Ezav, nam izpričujejo, kako globoko so bili ljudje takrat prepričani o moči očetovskega blagoslova.
2.	Poglejmo sedaj še pomen blagoslova staršev v novi zavezi.
V novi zavezi ta blagoslov gotovo ni razveljavljen in odpravljen, saj je prišel Kristus na svet ne zato, da bi odpravil postavo in preroke, ampak da bi jih izpopolnil. Sv. Luka pripoveduje: »Tedaj so prinašali otročiče k Jezusu, da bi položil roke nanje in molil nad njimi. Ko pa učenci to vidijo, pričnejo jim bra= niti in kregati tiste, ki jih prinašajo. Ko Jezus to zapazi, se vznevolji, jih pokliče in pravi: Pustite otročiče k meni priti in ne branite jim, ker takih je nebeško kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme božjega kraljestva, kakor otroci, ne pride vanj.« — In objema jih in polaga roke nanje in jih blagoslavlja.
Te matere so s tem pokazale, da so se zavedale, kako važno in po* menljivo je blagoslavljanje otrok. Gotovo so jih tudi same blagoslavljale, a ho* tele so blagoslova za svoje otroke tudi od »velikega preroka«, Jezusa. Ta je ma* teram iz srca rad vstregel in s tem potrdil lepo, starodavno navado, blagoslav* Ijati otroke, in je blagoslov starišev izpopolnil. Iz tega sledi, da blagoslavljajo starši v novi zavezi kot osebe, ki so po sv. zakramentih posvečene; to posveče* nje odlikuje njih same, povišuje pa tudi moč in veljavo njih blagoslova.
3.	Premislimo nazadnje še, kakšno vrednost ima blagoslov staršev.
Starši so dolžni za otroke moliti, imajo pa tudi to predpravico, da jih
Bog gotovo usliši, saj molijo kot njegovi namestniki. Zato tudi blagoslov staršev nikdar ne ostane brez sadu in vspeha. Saj nam to potrjuje sam sv. Duh, ko pravi: »Očetov blagoslov otrokom hiše zida.« Kako to?
Ta blagoslov množi spoštovanje otrok do staršev. Ko oče blagoslavlja, stoji pred otrokom kot duhovnik, mati pa kot duhovnica. Otrok čuti, da ga bla* goslavljata v imenu vsemogočnega Boga, in zdi se mu, kakor bi božja roka po* čivala nad njegovo glavo in ga blagoslavljala. Zato vidi v starših višja bitja, katera je dolžan spoštovati še bolj nego mu to veleva naravna postava. V tem blagoslovu se žari ljubezen staršev do otroka; otrok to čuti in spozna, zato starše tem bolj spoštuje in njegovo srce se vnema v ljubezni do njih in do do* mačega ognjišča.
Kristus je dobri pastir, starši so pa njegovi namestniki, so pastirji svoje družine. Kako srečne in počeščene so se pač čutili tisti otroci, ki jih je dobri pastir, Jezus, ljubeznivo sprejel in blagoslovil! Tako se tudi otrok, ki ga je blagoslovila roka očetova ali materina, čuti počeščenega, odlikovanega in sreč* nega. Vsled tega spoštuje samega sebe in se zaveda, da je dolžan tembolj skrbeti, da se strupeni dih greha ne dotakne njegovega čela.
A tudi na starše vpliva blagoslov, ki ga podele svojim otrokom, bla* godejno. O svetopisemskih očakih se bere, da so bili pomirjeni in oveseljeni, ko so blagoslovili svoje otroke. Kadar namreč oče in mati blagoslavljata, se zave* data, da blagoslavljata v imenu Očeta nebeškega, in ta zavest ju vspodbuja in opominja, naj se skažeta vredna te visoke časti. Ta blagoslov utrjuje torej nrav* nost in poštenost staršev. Ali ne bo križ, ki ga naredi oče ali mati otroku na čelo, njima samima nem pridigar, ki juuči, da sta tudi onadva odrešena po križu in da bo to znamenje tudi za njiju enkrat znamenje večne žalosti ali večnega veselja?
Predragi! Očetov in materin blagoslov je lepa, častitljiva in blagodejna navada, vtemeljena v naši sveti veri in v zgodovini človeštva. Ta blagoslov zida otrokom hiše in vpliva dobro in zveličavno na celo družino, — on je za družino v resnici drevo življenja in vir obilne sreče in veselje. — Ker vam pa voščim jaz danes srečno in veselo novo leto, želim vam s tem ob enem, da bi čim poprej vera v vaših družinah tako oživela, da bi zopet starši po Jezusovem vzgledu blagoslavljali — ne pa kleli — otroke, otroci pa da bi v svetem spoštovanju do staršev vživali v najobilnejši meri srečo in veselje njihovega blagoslova. Amen.
Stanko Stanič:
Sv. Trije kralji.
»In beseda je meso postala«. V teh kratkih besedah je zajeta vsa s kri v s nest božičnih praznikov, vsa skrivnost božične dobe, vsa skrivnost današnjega praznika. In kdo je bila ta beseda? Odgovarja nam točno sv. Janez evangelist, ko pravi: »Bog je bila beseda.« To se pravi: tisti, ki ga je Bog obljubil prvim staršem v raju po njihovem padcu, tisti, katerega so preroki oznanjevali trpečem mu ljudstvu, tisti, katerega je poganski rimski pesnik označil za edinega rešite» Ija iz človeške zmede, Bog, druga božja oseba, je človek postal, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil. Tamkaj v betlehemskem hlevu, v plenice povit in v jasli položen, leži Bog Stvarnik in Odrešenik in čaka tistega, kateri ga bo prvi počastil. In glej čudeže: pridejo angeli z nebes in ga oznanijo pastirjem, prikaže se zvezda in ga oznani modrim,pismouki odprejo knjige prerokov in ga oznanijo Herodu. In kako so ga vsi ti sprejeli in počastili, hočemo danes na kratko premišljevati našim dušam v korist.
Sveta božična noč je. Ob tihi polnočni uri porodi Marija Devica in njen sin je Sin božji. Ob tisti uri že se prikažejo angeli pastirjem in jim ozna» nijo veliko veselje: »Rojen je Odrešenik.« In pastirji zapuste svoje črede, gre« do v hlev in so prvi izmed Adamovih otrok, ki klonijc svoja kolena pred Bo» gom in Človekom Kristusom, Odrešen,ikcm našim in kraljem vseh vekov.
Glejte jih, pastirje — to s,0' neučeni, ubogi, trpeči, omalovaževani de» lavci za svoj vsakdanji kruh, to so ponižni, ubogi in tlačeni, ki se prvi bližajo betlehemskemu hlevu. Angel jim je oznanil in ne vprašajo čemu, in ne vprašajo zakaj, ne skrbe jih njihove uborne črede, veselo gredo počastit rojenega Boga. In zato jim pojejo angeli na pot: »Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!«
Sem se ozrite vsi, ki ste nesrečni, ubogi in mučeni delavci za svoj vsak« danji kruh in poglejte te pastirje. Angele so spoznali za poslance božje in so jih ubogali v svojo srečo in mir. Tudi vi poznate kot nezmotljivo božjo ustanovo, sv. vero in sveto cerkev, poslušajte tudi vi njeno oznanilo, ki se glasi: Klanjajte se Kristusu v mislih, besedah in dejanju, v trpljenju in veselju in Gospod vas bo blagoslovil in odrešil, in dana bo s tem slava Bogu na višavah in dan bo toliko zaželjeni mir na zemlji vsem ljudem, ki so blage volje.
Drugi, ki so se Jezusu poklonili, so bili modri z juterne dežele. Niso bili Izraelci, ampak pogani, niso bili domačini, ampak daljni tujci. Bili so učenjaki, bili so bogataši. Kako so le»ti zaznali za rojstvo Jezusovo? Ali so jim to angeli oznanili? Ne, morda bi tudi tem ne bili verjeli. Prikazala se jim je na daljnem vzhodu čudovita zvezda. Spoznali so jo za zvezdo, ki jo je prerokoval pogan» skl prerok Bileam, da bo izšla tedaj, ko bo Judom rojen nov kralj. Tej zvezdi, glejte, so sledili na svoji dolgi poti do Jeruzalema in iz Jeruzalema do Bctlehe» ma. In šli so v hišo, kjer je Jezus bival, ga molili ter mu darovali zlata, kadila in mire. Tako so pokazali svojo vero v Jezusa in postali vredni, da se jim je
prikazal angel in jim označil pot, po kateri naj se vrnejo, da ne zadenejo več ob Heroda. In ubogali so ga, da so odšli, kakor so ga ubogali pastirji, ko so prišli. Tako je tudi njim veljalo petje angelov: mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!
Predragi v Gospodu! Kdo se je poklonil v teh treh modrih iz juterne dežele Jezusu? V njih se mu je poklonilučeni in bogati svet. Nanje se ozrite vsi, ki se ne prištevate k pastirjem; bogati in učeni. Zvezda jih je pripeljala do Je* zusa, zvezda jim je pot kazala. Tudi vi imate tako zvezdo in ta zvezda je vera naša. Pa oh, učeni in bogati svet se malo meni za vero, kakor se cela juterna dežela, razven treh modrih, za zvezdo ni brigala. Je li to upravičeno? Vsaka verska nebrižnost je neopravičljiva. Če ima vsak kamen, vsako drevo in vsaka trava svojega gospodarja, pa bi ga ves svet ne imel? In čim bogatejši in moč= nejši je gospodar, tem več ljudi ga pozna. In najmočnejšega in naj bogatejšega bi mi) ne poznali! Če toliko znaš, da ta svet preceniš, koliko laže boš njegove* ga Gospoda spoznal, pravi psalmist. Sama vera v Boga Stvarnika nam ne pri* poigne že kolen pred Novorojenim, ampak tudi vera v Kristusa in Njegovo sve* to razodetje.
Glejte, če verujemo v Boga, vemo, da je vsemogočen; in če je vsemo* gočen, zakaj bi ne mogel človek postati in zakaj bi Bog človek ne postal, ker je to le v našo korist? Da je pa res Bog postal človek, in sveto Cerkev ustanovil, nam priča evangelij, nam priča ustno izročilo. In če verujemo človeku in piša* telju, ki je pošten, zakaj bi ne verjeli apostolom in njihovim učencem, ki so bili pošteni izraelski ribiči, katerim njihov nauk ni prinesel dobička, ampak kr* vavo smrt? Zakaj bi ne verovali njim, ki so resničnost s čudeži podprli, kate* rih govorjeno in pisano besedo je navdihoval sv. Duh in jo dokazuje dvatisoč* letna zgodovina?
Sledimo torej tej zvezdi, naši sveti veri, in pripeljala nas bo pred be* tlehemski hlev in padli bomo na kolena, kakor trije modri in molili bomo Je* zusa Boga in mu darovali kadila, zlata in mire. Zlato — ljubezen, kadilo — po* božnost in miro — trpljenje.
Seveda je zato treba milosti in ponižnosti. Skrila se je sicer modrim zvezda v Jeruzalemu, a pokazala se je, ko so Jeruzalem zapustili. Tudi nam se skrije vera v napuhu, grehu in uživanju. Zapustimo svoj napuh, svoj greh in uživanje in pokaže se nam zopet vera, kakor modrim zvezda izven Jeruzalema.
Prvo se je torej Jezus pokazal pastirjem, drugo modrim, a tretje He* rodu in pismariem, ko so odprli sveto pismo. Glejte čudo: prvi so ga molili, drugi so ga molili, a tretje je strah objel in so ga hoteli umoriti. Zakaj neki? Saj so imeli še največji dokaz — sv. pismo samo! Željo po Gospodovi smrti je po* vzročilo njihovo, v mlakužo grehov zakopano srce. Kjer greh gospoduje, tam gospoduje hudič — in kjer gospodari hudič, tam kriče po smrti vsega, kar je z Bogom v zvezi Glejte, tudi med nami so, ki jih pred Bogom strah spreleta, ki si želijo in sami sebe prepričujejo, da ni Boga. Največkrat je vzrok temu greh v njihovem srcu. Zatorej, predragi v Gospodu, ako hočemo verovati angelom ali slediti zvezdi modrih v betlehemski hlev, pred Jezusa, izruvajmo greh iz srca, kakor je že klical predhodnik Jezusov Janez Krstnik:	»Pripravite pot Gospo*
dovo, spokorite se!«
Tako glejte, predragi, smo danes premišljevali Razglašenje Gospodovo in za nank zapomnimo si tole: Ako spadamo k pastirjem — ubogim in neukim ljudem — poslušajmo glas angela Gospodovega — sv. cerkve; ako spadamo k modrim — bogatim ali učenim — uprimo svoje oko, um in voljo, združeno z milostjo, v našo zvezdo vodnico — sv. vero; ako pa je naše srce grehu vdano, spokorimo se. Zakaj ta angel, ta zvezda, ta pokara, nas bodo pripeljali pred be*
tlehemsko štalko, upognili bodo naša kolena pred Bogom in slišali in občutili bo; mo petje angelov v božični noči: »Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!« Amen.
Ivan Kovačič:
Prva nedelja po Razglašenju Gospodovem.
Češčenje sv. družine je tako staro, kakor krščanstvo. Odkar se praz* nuj e jo lepi božični prazniki, proslavljajo verniki tri najsvetejše osebe, ki so bivale v betlehemskem hlevu in pozneje dolgo vrsto let v nazareški hišici. — Češčenje sv. družine se je še posebno povzdignilo, odkar je slavni papež Leon XIII. z okrožnico 14. jun. 1892 za ves krščanski svet vpeljal družbo sv. družine nazareške ter povabil krščanske družine, naj posvete svoje člane sv. družini, da po njej tem lažje dosežejo svojo časno in večno srečo.
Danes obhajajo sploh krščanske družine svoj glavni praznik; zato se gotovo spodobi, da si na ta dan nekoliko izprašajo vest kako so doslej iz pob n j evale svoje važne in svete dolžnosti.
Bodi naše današnje premišljevanje posvečeno sv. družini nazareški: Jezusu, Mariji in Jožefu, s pobožno željo in prošnjo, da bi našla ta sv. družina v naši župniji mnogo posnemovalcev!
1.	— Če sploh kdaj, grozi posebno v naših dneh velika nevarnost dru= žinskemu življenju. Bolj in bolj se vkoreninja tudi med katoličani krivoverska misel, da je zakon nekaj popolnoma posvetnega, da se lahko sklepa brez Boga, da se lahko živi v njem brez Boga po živinsko in da žena ni možu pred Bo* gom enakovredna tovarišica, ampak le orodje za nasičcvanje nebrzdanega me* senega poželenja, da otroci niso- dar božji, ampak le križ in breme... Zato vi* dimo v krščanskih družinah toliko hudega in žalostnega: zakonska nezvestoba ni že več niti greh, o vzgoji otrok ni govora, tisti, ki bi imel v hiši ubogati, uka; zuje, ni več zastopnosti, ni miru, ker ni molitve in strahu božjega, ampak pre* pir in kletvina. Oče zapravljivec, pijanec, skrunilec nedelj in praznikov, sinovi razbrzdani, hčere ničemurnc gizdalinke, gospodarstva propadajo, ker se ljudje sramujejo dela, vse drvi v nesrečo in pogubo, — vojska pa še potiska, da bo poprej konec.
Kje je rešitev? Sv. cerkev nam kaže na sv. družino nazareško in nas vzpodbuja, največkrat kličemo: Jezus, Marija, Jožef, — razsvetljujte nas! — pokažite nam pravo pot. In zares. Kar so na nebu solnce. luna in zvezde, to so na duhovnem m besu Jezus, Marija, Jožef za naše duše: — solnčna luč, lunin svit in migljajoča zvezda.
Jezus, solnce pravice, je rekel sam o sebi: »Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne tava po temi, ampak bo imel luč življenja. Jaz sem pot, resnica in življenje.« — Četudi je bil Sin nebeškega Očeta, postal je človeško dete in vsem zapustil najlepši zgled pokorščine in ljubezni do staršev. Kje hočejo otroci iskati boljšega zgleda za izpolnjevanje četrte božje zapovedi?
Marija, lepa kot luna, svetla v svojih deviških čednostih, svetla kot čudovita Mati božjega Sina, zvesta tovarišica svojega moža, najsijajnejši zgled dobre gospodinje.
Jožef, njen zvesti ženin in krušni oče Jezusov, je tisti izvoljenec, nad katerim se je tudi izpolnilo, kar je gledal egiptovski Jožef v sanjah, da so se priklanjali pred njim solnce, luna in zvezde. On je v resnici mila zvezda, ki
230 —
sveti krščanskim možem z lepimi čednostmi kot zvesti ženin, kot skrben kruš* ni oče, kot marljiv delavec, res častitljiva: glava sv. družine.
Ako hočete torej razsvetljenja, vzdihujte in prosite pogosto: Jezus, Marija, Jožef, — razsvetljujte nas! Ako se bo vsak oče, mati, otrok, gospodar, gospodinja, posel oziral v to duhovno solnoe, luno, zvezdo bo gotovo našel pravo pot, kajti ti trije imajo besede večnega življenja. Po njih besedah in zgledu se ravnajte in medsebojna ljubezen bo rosila obilen blagoslov na vaše družine.
2.	— Ni pa dovolj, da človek samo spozna pravo pot, ampak mora tu= di hoditi po njej, da doseže svoj namen. Da se to zgodi, pogosto vzdihnite: Je= zus, Marija, Jožef, — pomagajte nam!
Kljub spoznanju, kaj je resnica in čednost, človek vendar lahko za= brede. Pot izveliičan j a ni lahka, »saj je ozka pot. ki vodi v življenje«, in to pot ovira trajni sovražnik: svet, satan in meso ... A hvala dobrotnemu Bogu, ki nam je dal na tej poti tudi troje pomočnikov in vodnikov, h katerim vsak hip lahko kličemo: Jezus, Marija, Jožef, — pomagajte nam da srečno premagamo trojnega sovražnika našega zveličanja! Iz Jezusa nam izvira vse zveličanje, saj nam to priča že njegovo ime: »od njegove obilnosti smo vsi prejeli milost za milostjo«, — Ves ta blagor nam je pa pritekel po Mariji, ker nam je ona darovala Jezusa. Nad to skrivnostjo včlcvečenja Sinu božjega in nad deviško čistostjo Marijino pa je čul pravični Jožef. Tako sta Marija in Jožef vrata, na katera moramo mi trkati, da dospemo do milosti — do Jezusa.
Dragi možje in gospodarji, ki vzdihujete pod težo križev in skrbi, tr? kaj te na vrata pri Mariji in Jožefu, da vas priporočita Jezusu. — Dragi starši, ki vzdihujete radi neubogljivosti svojih otrok, trkajte pri Mariji in Jožefu, da vam pokažeta mladeniča Jezusa v njegovi pokorščini v nazareški hišici. — Otro* ci, ki vzdihujete radi nevernosti, zapravljivosti, preklinjevanja svojih staršev, o trkajte pri Mariji in Jožefu, da posredujeta zanje pri usmiljenem Jezusu.
3.	Kdaj pa ie kristjan najbolj potreben pomoči? Ali ne takrat, ko gre za njegovo večno srečo ali pa pogubo? To pa nastopi ob smrti.
Tri reči so posebno, ki obtežujejo smrtno uro, namreč: bližnja sodba, boj s satanom in grenkoba smrti. A hvala Bogu, ki je tako usmiljen do nas! Da bi nam odvzel prevelik strah pred sodbo, dal nam je za Izveličarja tistega, ki bo obenem naš sodnik; da nam olajša odločilni boj s satanom, odkazal nam je za brambo tisto ki je peklenski kači glavo strla; in da nam osladi grenki ke= lih smrti, pošlje k naši smrtni postelji tistega, ki je rahlo zaspal v naročju Je* zusa in Marije.
Dragi starši! Če je komu potrebna pomoč in tolažba ob smrtni uri, je gotovo potrebna vam. Vi imate težje dolžnosti v življenju, kakor samski, zato boste imeli pred Bogom enkrat tudi težji račun in odgovor. Zato naj ne mine dan že sedaj, ko ne bi vi večkrat iz srca vzdihnili in prosili: Jezus Marija, Jožef, —• rešite nas!
Krščanske družine! Glejte, ve imate v Jezusu, Mariji in Jožefu trojno luč,'tri sijajne zglede za svoje življenje; trojni studenec zveličanja in troje pri* j atei jev; tri pomočnike in rešitelje ob zadnji uri. Zato pa, predragi, pobožno izrekujte ta pomenljivi vzdihljaj, ki vas uči posnemati vzgled najsvetejših oseb. ki vas vodi k studencu milosti božje in ki vam je zastava srečnega življenja na tem in na onem svetu. Amen.
231 —
Ivan Kovačič:
Druga nedelja po Razglašenju Gospodovem.
Po nekaterih krajih je bila lepa, hvalevredna navada, da je imel du= hovnik na dan poroke pred oltarjem kratek nagovor na ženina in nevesto. Na« mesto nagovorov pri posameznih porokah, naj bo moj današnji splošni govor o srečnem zakonu. — Ko nameravata ženin in nevesta skleniti sveto zakonsko zvezo, vodi ju gotovo pri tem misel in želja, da; bil bila v zakonu srečna in za« dovoljna. Toda: veliko zakonov se je že sklenilo in se jih še bo, pa niso bili srečni in ne bodo. In zakaj ne? Zato, ker gredo mnogi v zakon brez Jezusa in žive v njem brez Jezusa! Prave, resnične sreče sl ne smejo in ne morejo obe« tati tisti, ki žive pred zakonom v grešnem znanju in si pripravljajo pot v zakon z grehom. Enako pa tudi ni sreče v zakenu tam, kjer žive brez Jezusa, to je brez strahu božjega, brez ozira na večnost le po svojih spačenih željah in ne po evangeljskih naukih.
Srečen je bil zakon v Kani Galilejski, o katerem govori današnji evam gelij, ker je bil sam Jezus na ženitnini, njegova mati in njegovi apostoli. Ako hočete, krščanski ženini, da bo vaš zakon srečen, povabite tudi vi Jezusa k se« bi in tudi vam bo iz p rem en il vodo v vino, to se pravi: križe in težave zakonskega stanu vam bo olajšal bridkost pa izpremenil v radost.
_ Šest vrčev vode je izpremenil Jezus v Kani Galilejski v najboljše vino; — šest čednosti naj si zakonski pridobijo, in njih življenje bo slajše in prijet« nejše od najboljšega vina.
1.	— Prva čednost je izražena v besedah: »Iščite najprej božje kralje« stvo in njegovo pravico!« — Vsak kristjan je dolžan ravnati se po tem izreku, posebno pa še zakonski. Prav je, če sfcrbe za časno blagostanje, da lažje pre« rede sebe in družino; ali to ni poglavitno. Kdor le za časno skrbi, nazadnje oboje izgubi: za večnost mu ni bilo mar, časno mora že tako in tako zapustiti, in tako je ob oboje. Ne smejo se vprašati le: Ali nam bo to kaj neslo? — am« pak tudi: Ali je to dovoljeno? Kaj pomaga namreč človeku če tudi ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi? —Sicer pa tudi ves napor in trud, vse pe« hanje za posvetnim nič ne pomaga, če Bog ne da svojega blagoslova.
2.	— Drugo čednost izražajo1 besede: »Zatajujte sami sebe!« — Ako za« konski tega ne znajo, ne bodo nikdar srečni, tudi če bi bili zakopani v denarju in blagu. Kristjan si mora zavoljo Boga večkrat tudi dovoljeno veselje od« reči, svoje nagnenje krotiti in časne dobrote zmerno uživati. Če človek mesene« mu poželenju preveč streže, postane suženj poželenja in nima pred njim nikdar pokoja. Tak človek je silno nesrečen, ker pogoj prave sreče je zmernost, za« tajevanje, krotenje slepih strasti. Te resnice ne smejo zakonski nikdar pozabiti.
3.	— Tretja čednost kliče zakonskim: »Nosite svoj križ!« Vsak človek ima svoj križ; nekateri jih imajo še po več. Prav brez križa pa ni nobeden člo« vek. Največ pa jih imajo zakonski! Tako ima zakonski mož včasih velik križ z jezično ženo, ki mu ne da pokoja noč in dan; ali pa ima žena velik križ z za* pravljivim, pijanim možem. Hude križe imajo zakonski z otroci, in sicer toliko večje, kolikor bolj so otroci odrastli. Križe imajo dalje večkrat s svojimi sta* rimi. ki so bolehni, sitni in jim nikakor ni vstreči! Križe s prepirljivimi' sosedi; križe, ko pride bolezen v hišo ali kadar zadene družino kaka druga nesreča. — Pa kdo bi mogel našteti vse križe, ki pridejo lahko nad zakonske! — In kaj je treba storiti v križih in težavah? Nositi jih je treba, kakor je nosil Jezus svo* jega, vdano jih je treba nositi ter Boga prositi, naj jih jim odvzame ali pa jim
da moč, da pod njimi ne omagajo. Zakonski naj se vsak dan spomnijo Jezu* so vih besed : »Kdor hoče biti moj učenec, naj zata j i sam sebe, na j zadene svo j križ na rame in naj hodi za menoj.«
4.	— Četrta čednost, dragi zakonski, vam kliče:	»Hodite za Kristus
som!« — Pot v večnost je težka in nevarna in kaj lahko zaide, kdor nima do= brega vodnika. Tak vodnik na poti v srečno večnost je ljubi Jezus sam, ki pravi: »Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne bo zašel, ampak ima luč živ* Ijenja!« Ako hočete, krščanski zakonski, varno hoditi, glejte na Jezusa in po« mislite, kako je on v teh ali onih okoliščinah učil in delal. Ne pozabite podu* ka, ki ste ga slišali kot zaročenci pri izpraševanju, poslušajte zvesto pridige in krščaski nauk in vzemite si k srcu opomine in nasvete izpovednikove, Marsikje le zato ne žive prav, ker ne marajo za božjo besedo in mislijo, da so že sami dovolj modri ali pa zajemajo svojo modrost iz slabih knjig in časnikov.
5.	— Peta čednost vas uči: »Bodite krotki in ponižni!« — Sicer ima vsak kristjan to dolžnost; a prav posebno je to dvoje potrebno zakonskim, in sicer tako, da naj si mož posebno prizadeva za krotkost, žena pa za ponižnost, potem bosta gotovo dobro izhajala.
Mož naj bo krotak! On je sicer glava družine: on mora ukazovati, go* spodarstvo voditi, družino svariti, nerodnosti odpravljati itd. To pa mora de* lati z resnostjo, odločnostjo, pa vendar krotko. Mož ne sme razgrajati, razbi* jati, preklinjati, ampak dostojno in spodobno zapovedovati. Talko ga bo druži* na spoštovala, ubogala in ga — ljubila.
Žena pa bodi ponižna! Nič lepše ne pristoja ženi kot ponižnost. Po* nižna žena tudi še bolj naglega in zdražljivega moža ukroti in potolaži in za* brani veliko hudega. Kakor pravijo, da se razburjeno morje potolaži, ako olja nanj vlijemo, enako pomiri ponižna žena jeznega moža. — Torej krotak mož in ponižna žena — to je dober in srečen zakon.
6.	— Šesta čednost je pa ena najtežavnejših. Ona vam kliče: »Ljubite sovražnike; dobro storite tistim, ki vas sovražijo; molite za tiste, ki vas obre* kujejo in preganjajo.« —
Sovražnike ima vsak človek; tudi zakonski niso brez njih. Marsikateri zakonski imajo sovražnike edinole radi tega, ker se jim dobro godi in se lepo razumejo med seboj. Nalašč jim včasih nagajajo, jih opravljajo in obrekujejo. Kaj naj storita zakonska v takih slučajih? Ali naj se prepirata, zmerjata, to* žarita in sovražita s sosedi? Tega nikar! Kjer že tako gori, ni treba več zažigati! Raje hudo z dobrim povračujta in pomislita, da je bolje krivico trpeti, kakor pa delati. Radi majhnega razžali en j a, majhne škode raje odjenjajta, raje pre* glejta in odpustita. Če je pa veliko razžaljenje, velika škoda in iz važnih vzro* kov ne moreta vsega pregledati in odpustiti, iščita pravice po pravi poti. Ako le moreta, varujta se tožbe, kakor ognja, in pomnita, da je kratka sprava boljša, kot dolga pravda. In če drugega ne moreta, vsaj molita za sovražnike. — Ve* dita, da sovraštvo greni in zastruplja življenje, spravljivost in usmiljenje pa nam nakloni celo srca sovražnikov.
Predragi zakonski in vsi, ki nameravate morebiti v kratkem v zakonski stan stopiti, pomnite vedno, da imate po Kristusu ime kristjani. Ravnajte se torej vselej po njegovih naukih! Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pra* vico; zatajujte se po Jezusovem zgledu; prenašajte voljno križe in težave, ho* dite za Kristusom, bodite krotki in ponižni in ljubite vse ljudi, prijatelje in sovražnike, in imejte, kolikor je na vas, mir z vsemi. Tako bo Jezus blagoslovil vas in vašo hišo, in srečno in mirno bodo potekali vaši dnevi, dokler vas večni Sodnik ne pokliče k računu in obilnemu plačilu. Amen.
.233 —
Dr. Konstantin Vidmar:
Prva predpepelnična nedelja.
Predragi kristjan! Strašne so besede današnjega evangelija: »Veliko je poldicanih a malo izvoljenih.« Kdo bi mogel to besedo mirno premišljevati, da bi ne vstrepetal za svoje zveličanje. Zakaj neki? Zato ker te besede niso člo* veške, ampak božje.
Veliko kristjanov so te besede tako pretresle, da so zapustili svet in šli v puščavo ali v samostan živeti edini skrbi za lastno zveličanje.
Ali ne bodo te besede pretresle tudi nas, da poboljšamo svoje življenje in zapustimo greh?
Mislite si, predragi, da bi se zdaj cerkvena vrata zaprla in zaklenila. In prišel bi oborožen človek ter zaklical: Veliko vas je tukaj sedaj, toda le malo vas bo ostalo. Nato bi ta človek začel besno streljati na vse kraje. Kaka pa= nika, zmešnjava in stiska bi nastala vsevprek v tej cerkvi. Vsi bi se hoteli rešiti, kajne?
Ravno tako skrb za zveličanje bi med vami morale povzročiti besede današnjega evangelija: Veliko jih je poklicanih a le malo izvoljenih.
Komu se pri teh evangeljskih besedah ne vsiljuje misel: Bog ve, ali bom izveličan ali pogubljen? Na to vprašanje pa si sam človek ne more odgovoriti z gotovostjo, ker si je odgovor pridržal večni Sodnik. Človeku ne ostane nič dru; gega, kakor po besedah apostolovih »s strahom in trepetom delati za svoje iz? veličanje.«
Vendar so pa nekatera znamenja iz katerih smemo po pameti sklepati, ali smo otroci božji ali otroci pogubljenja. Oglejmo si danes znamenja pogub* Ijenja.	'	*	*	*
Ker hočem govoriti o znamenjih pogubljenja, moram takoj v začetku omeniti, da jih ne bom iskal pri poganih in krivovercih, tudi ne pri brezvercih in tistih, ki trde, da so 200 let naprej in da se ne puste več od duhovnikov za norca imeti, temveč iskati jih hočem pri tistih, ki se še zavedajo, da so kristjani, in menijo, da so še zadosti dobri.
1.	Prvo znamenje prihodnjega pogubljenja je duhovna lenoba. Pod to lenobo ne razumem tiste mlačnosti, vsled katere človek ne kaže pri navadnih pobožnih opravilih potrebne in zadostne gorečnosti; ampak razumem tisto pro* stovoljno mržnjo, ki jo ima kdo do tega, da bi služil Bogu in skrbel za svojo dušo, in sicer zaradi težav, ki so s tem združene. Tak človek mrzi, sovraži božjo be* sedo in izostaja nalašč med pridigo zunaj cerkve, če sploh še hodi k maši; mrzi tudi sv. zakramente in tiste, ki jih še prejemajo, zanemarja molitev in zapo* vedano službo božjo in ravno tako tudi dobra dela. On dela to prostovoljno in premišljeno in se nič ne potrudi, da bi to mržnjo premagal ali se ji vstavljal, ampak jo celo namenoma goji v svojem srcu. Tak začne nazadnje naravnost so* vražiti krščanske dolžnosti zaradi težav, ki so z izpolnjevanjem teh dolžnosti združene. On je jezen na Kristusa samega ki je rekel: »Ozka, strma in trnjeva je pot, ki vodi v večno življenje, in le malo jih je, ki po njej hodijo. Nebeško kraljestvo silo trpi in le silni si ga pridobijo.«
Duhovne lenobe je	dandanašnji	zelo veliko. Živa resnica je, kar David
pravi:	»Gospod je z nebes	pogledal na	človeške otroke, da bi videl, če	kdo po
Bogu vprašuje. Vsi so zašli, vsi so malopridni postali.« Marsikdo bi sicer rad prišel	v nebesa, da bi pa v	ta namen leroko stegnil, zdi se mu že odveč	in pre*
težko.	Nebesa so mu všeč, le vrata v nje	so mu pretesna in pot preozka	in pre*
strma.
Kakšen greh pa je duhovna lenoba ali majhen ali velik? — Odgovori naj nam sv. pismo. Tako govori Gospod po Jeremiju: »Proklet bodi, kdor Gospo* dovo delo nemarno opravlja!« Tukaj ne pravi Bog samo, proklet naj bo, kdor smrtno greši ali kdor Bogu nič ne služi, marveč proklet naj bo, kdor svojemu Bogu nemarno, zanikamo služi. Zakaj je ukazal Bog sv. Janezu oznaniti laodicej* skemu škofu kazen pogubljenja? Zato, ker je odjenjal od prve gorečnosti in postal mlačen. »Ker nisi ne gorak ne mrzel, ampak mlačen, te bom pljunil iz svojih ust.« Kaj pomeni »izpljunil te bom« drugega, kakor pahnil te bom v po* gubljenje zaradi tvoje lenobe? Nespametnim devicam, ki so se prepozno oskrbele z oljem, je ženin zaprl vrata. In ko ga milo prosijo:	»Gospod, gospod, odpri
nam!« jim odgovori: »Resnično, povem vam, vas ne poznam!« Kaj pomenijo za* prta vrata in besede: »vas ne poznam,« drugega, kakor da bo Bog tiste, katerim manjka olja dobrih del, zapodil izpred nebeških vrat?— Zanikrni hlapec ni od Gospoda prejetega talenta ne zapil, ne zajedel, ne zaigral, ampak ga je samo v zemljo zakopal; in vendar mu je Gospod za kazen talent odvzel, njega samega pa je dal vreči v zunanjo temo. Kaj pomeni leni hlapec drugega, kakor tiste brezskrbne in lene kristjane, ki upajo, da bodo prišli tudi brez dobrih del v ne* besa, a se v resnici pogrezajo v večno temo. — Figovo drevo ki je imelo mnogo peres, pa nič sadu, je Kristus preklel, da je vsahnilo za vselej. Ta dogodek ne pomeni drugega, kakor prekletstvo božje, ki čaka v večnosti lenuha, ker ni obro* dii sadu dobrih del.
Iz tega lahko spoznamo, da je duhovna lenoba v resnici strašno zname* nje prihodnjega pogubljenja.
2.	Drugo znamenje pogubljenja je, če človek kljub temu, da smrtno greši, ostane miren. — O tem miru, predragi, se lahko reče. da je nesrečen mir, da je pokoj pred večno smrtjo. Dokler človeka po storjenem grehu še vest peče in vznemirja, je to še dobro znamenje, je to dokaz, da ga Bog še ni zapustil in še vedno trka na vrata grešnikovega srca, da bi ga nagnil k poboljšanju in pokori. Ko pa ostane grešnik po storjenem grehu miren in hladen, kakor da bi bil storil svojo dolžnost, je to gotovo znamenje večne smrti in pogubljenja. Dokler ob* čuti bolnik še bolečine, je še vedno upanje, da bo ozdravel; ko pa odrveni in po* stane brezčuten, vemo, da je smrt blizu. Zato je mir grešnikov vedno sumljiv in nevaren, četudi se revež v svoji slepoti morebiti še celo s' tem ponaša, češ: »grešil sem, in kaj se mi je radi tega hudega zgodilo!« On ne premisli, da ta mir ni od Boga, ampak od pekla. Ta mir je podoben tihoti, ki nastane navadno pred silnim viharjem in ni nič drugega, kakor znanilec nesreče in razdejanja. Tako je tudi grešnikov mir le znanilec dušne nesreče in pogubljenja, katero vtegne kakor vihar prehiteti grešnika.
3.	Tretje znamenje pogubljenja je, če ima človek kljub temu, da grešno živi, v časnih rečeh vedno srečo. — Mnogokrat vidimo, da so ljudje, ki jim ni mar ne za vero ne za Boga in ki očitno pohujšljivo živijo, pri vsem tem vendarle srečni. Ako človek to le površno opazuje, vriva se mu misel, da Bog bolj gleda na predrzne grešnike, kakor na svoje zveste služabnike. Skoro bi zavidal greš* nikom njih srečo in začel posnemati njih življenje, meneč, dà bo potem bolje. — Toda če pretehtamo večne in pravične sodbe božje, spoznamo, da imamo več vzroka grešnika zavoljo njegove sreče pomilovati, kakor pa zavidati. In zakaj? Zato, ker je kratka sreča, ki jo tukaj vživa, edino plačilo in edina dedščina, ki jo ima od Boga pričakovati. Razsrjeni Stvarnik ga je zavoljo njegovih hudobij od* ločil za večni ogenj, in ker bo moral v večnosti neprenehoma trpeti in žalovati, mu dovoli, da se sme tukaj nekaj časa veseliti in smejati, — da sme tukaj par trenutkov piti iz keliha minljivih sladkosti.
Tako je Bog dopustil, da se je prebivalcem Sodome in Gomore kljub njihovemu ostudnemu življenju dolgo časa dobro godilo. Živeli so v krasnem kraju in imeli vsega dovolj, — a potekli so dnevi milosti in namesto dobrot vsulo se je nekega dne nad mesti žveplo in ogenj in vse je zgorelo in se zadušilo. — Dolgo časa je Bog dopustil, da je bil vojskovodja Holofern kljub svojim bogo* kletjem slaven in srečen. Od zmage do zmage hiti in, kamor pride, povsod po* končuje in mori. Ko je pa enkrat mera njegovih hudobij polna, zadene ga roka junaške Judite, ki mu v njegovem razkošnem šotoru odseka glavo. — Pač po pra* vici piše sv. Gregor Veliki: »Kakor so pri pravičnih mnoge bridkosti gotovo znamenje izvoljenja. tako je pri grešnikih neprenehana časna sreča najgotos vejše znamenje pogubljenja.«
Predragi v Kristusu! Ogledali smo si nekoliko tri znamenja pogubljenja. Kaj naj torej store tisti, ki imajo vzrokov dovolj bati se, da nosijo ta znamenja nad seboj? Ali naj se prepuste obupni misli, da zanje ni več rešitve, ni izvelb Čanja? — Ne, predragi v Kristusu! Daleč naj bo od njih ta misel; ker Bog noče smrti grešnikove, ampak da se izpreobrne in živi. Ni jim treba obupati, pač pa naj storijo vse. da izbrišejo s sebe ta nesrečna znamenja. — Proč torej z dm hovno lenobo! Človek je ustvarjen zato, da moli in dela. To je najboljša bran proti peklu. — Srce naše naj preveva strah božji, da se bomo bali greha, ljubili pa čednost in dobra dela in si tako ohranili najboljšega angela variha — rahlo* čutno vest. — Od časne sreče se ne dajmo slepiti in begati, naj jo imamo sami ali jo vidimo pri drugih, pač pa bomo večkrat prav storili, če se je bomo bali, ker sreča pride rada pred nesrečo. Večno pa ostanejo resnične besede sv. Duha: »Kogar Bog ljubi, ga tepe.« Amen.
Obračun.
Prvi letnik naše homiletične priloge je s to številko dovršen.
Prepričan sem, da je marsikdo raz* očaran. Če si pričakoval velikih misli in novih dejanj za svoje nedeljske govore, jih v tej homiletični prilogi nisi našel. Od tod Tvoje razočaranje. Če si pa med ti* stimi, ki vsako nedeljo dvakrat ali tri* krat pridigujejo, Ti je tale priloga gotovo večkrat prav prišla.
In če sem to dosegel, sem zadovoljen.
V svojo obrambo pa moram vendar navesti težave, s katerimi sem se med le* tom boril.
Prva težava je bila pomanjkanje gra* diva. Nobena prošnja ni nič izdala. So* bratje so pač preveč zaposleni, da bi mo* gli pripravljati svoje govore za tisk. Etenim pauci sumus!
Druga težava je bila večkratno prepi* r-ovanje rokopisov in slovnično poprav* Ijanje zastarelih oblik. Ce pomisliš, da sem tudi jaz obilo zaposlen v svojem
pastirskem delovanju, boš pač odpustil, če sem pri tem marsikaj zanemaril.
Drugih težav ne bom našteval. Zahva* Hm se tempotom vsem sotrudnikom. Njih imena poznate. Bog jim plačaj!
Eno zavest pa imam ob sklepu letnika. Naši govori se ne morejo meriti z dr. Opeko. Vendar pa se drznem eno ugoto* viti. Poznam dvojevrstno hrano: kmečko in gosposko.
Tudi kmečka hrana je zdrava. Ker pa količkaj izvežban duhovnik išče za svoje govore le misli in ne oblike, so mu govori iz te priloge po možnosti gotovo ustregli.
Konečno povem še eno čisto osebno mnenje. Meni veliko bolj ugajajo Slom* šekovi govori in pridige s tisto prisrč* nostjo, ki vlada v njih, kakor vsi novejši suhoparno cizelirani, več za branje, nego za govorenje koristni govori.
Srečno novo leto želi vsem
Stanko Stanič.
Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič. Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici.
Kazalo za „Verbum Dei“.
Uvodna beseda..................
Ivan Rejec: Svečnica .... Ivan Rejec: Prva predpostna ned St. Stanič: Druga predpostna ned C. M. Vuga: Tretja predpostna ned Ivan Rejec: Prva postna nedelja Iv. Kovačič: Venec postnih govorov Ivan Rejec: Sv. Jožef .... Stanko Stanič: Veliki petek .	.
Ivan Rejec: Velika noč .	.	.
Dr. K. Vidmar: Bela nedelja .	.
Ivan Kovačič: Druga povelik.	ned
»	»	Tretja povelik.	ned
»	»	Četrta povelik.	ned
f Fr.	Červ:	Četrta povelik. nedelja
»	»	Peta povelik. nedelja
»	»	Vnebohod . .	.	.
»	»	Šesta povelik. nedelja
»	»	Binkoštna nedelja .	.
»	»	Sv. Trojica .	.	.	.
»	»	Druga pobink. nedelja
»	»	Tretja pobink. nedelja
»	»	Četrta pobink. nedelja
»	»	Sv. Peter in Pavel .	.
Ivan Kovačič: Sv. Peter in Pavel . f Fr.	Červ:	Peta pobink. nedelja .
»	»	Šesta pobink. nedelja
»	»	Sedma pobink. nedelja
»	»	Osma pobink. nedelja
»	»	Deveta pobink. nedelja
»	»	Deseta pobink. nedelja
Ivan Kovačič: Enajsta pobink. ned. »	» Praznik Vnebovze*
tja D. M. .	. .
»	»	Dvanajsta pob.	ned.
»	»	Trinajsta pob.	ned.
»	»	Trinajsta pob.	ned.
»	»	Štirinajsta pob.	ned.
»	»	Štirinajsta pob.	ned.
8
11
14
16
19
27
39
47
50
53
55
57
59
79
81
82
84
86
95
97
99
101
103
109
111
113
115
117
118 127 129
131
135
137
139
141
151
»	»	Petnajsta pob. ned.	153
»	»	Šestnajsta pob. ned.	154
»	»	Sedemnajsta pob. n.	156
»	»	Osemnajsta pob. n.	158
Jos. Grilanc: Roženvenska nedelja 107 + Fr. Červ: Dvajseta pobink. ned. 169 »	» Posvečevanje cerkva .	171
Ivan Kovačič: Praznik Kr. Kralja	173
»	»	Praznik vseh svet*
nikov.............183
Stanko Stanič: Za verne duše . .	184
Ivan Kovačič: Triindvajseta pobim
kostna nedelja .	187
»	»	Štiriindvajseta po*
binkoštna nedelja 189 C. M. Vuga: Petindvajseta pobim
kostna nedelja .	190
Ivan Kovačič: Zadnja pobink. ned. 193 »	»	Prva adventna ned. 205
Srečko Gregorec: Za praznik Brez=
madežne .... 207 Ivan Kovačič: Druga adventna ned. 209 Dr. K. Vidmar: Tretja adv. nedelja 211 Stanko Stanič: Četrta adv. nedelja 213 Dr. Josip Ličan: Sv. Štefan — prvi
mučenik . . .	.	215
Ivan Kovačič: Nedelja pred novim
letom............218
»	»	Novo leto .... 225
Stanko Stanič: Razglašenje Gosp. . 227 Ivan Kovačič: Prva ned. po Raz?
glašenju Gosp. . 229 »	» Druga ned. po Raz=
glašenju Gosp. . 231 Dr. K. Vidmar: Prva predpepelničj
na nedelja .	.	.	233
Ivan Kovačič: Dva govorčka ob bla*
goslovu zvonov .	.	61
Zbornik svečenikov sv. Pavla
Izhaja mesečno s homiletično prilogo „Verbum Dei“
Uredništvo: Stanko Stanič, kurat, Piedimonte del Calvario (Gorizia).
Uprava: Tipo srafia Cattolica,Qormu- Riva Piazzutta 18.
Naročnina: Za Italijo je naročnina vključena
v udnini „Zbora svečenikov", ki znaša 25 lirlet-no. Udn no pošljite na blagajnika, Mons. Anton Berlot, stolni kanonik, Gorizia, Via Dreossi 17. ali pa na upravo „Zbornika“. Za inozemstvo: stane „Zbornik“ 20 lir—60 Din.— 8 šilingov. Poštno-ček. račun Trst št. 11/1714, Ljubljana 20.441, Wi en 60.107.
Zitzmann & Ježek - Gorica
Tvornica orgel j, harmonijev in klavirjev
Corso Verdi štev. 30
(Stanovanje: Via Ponte Isonzo št. 17)
Izdeluje cerkvene orgle vsake velikosti in > seh sistemov, točno In vešče, iz najboljšega gradiva. Popravlja in uglaša orgle, harmonije in klavirje po nizkih cenah. - Izdeluje harmonije in klavirje vseh velikosti. Za orgle : cena za register na dva mannaia z omaro pod 10. registri 3-100 lir, nad 10. registri 2'700 lir. - V zalogi poseben tip klavirjev, moderna konstrukcija, s križanimi strunami, s polnim oklopnim okvirjem. Cena 4500 lir. Za vse izdelke dolgoletno jamstvo.
Priporoča se čč. duhovščini za obisk in naročila.
GORICA, VIA CARDUCCI ŠT. 10 f
Izvrstna kuhinja, vipavska, briška in kraška vina.
Točna in domača postrežba.
S. HNA.TYSZYN
CVETLIČARNA
GORICA
Piazza della Vittoria N. 6
Sveže cvetlice, poročni šopki in mrtvaški venci.
Naša I ’ II M ■ M
zauaroualnica w ■■ ■ tf
se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2.
A RAVNIK.
I. KACIN v Gorici
Piazza N. Tommaseo 29
Garancija za naprej 15 letna.
Domača tovarna za izdelovanje orgelj, harmonijev in glasovirjev. - Popravlja in prenovljuje tudi stare orgije. Tvrdka ima najbolj trpežni in zanesljivi sistem, to se je izkazalo da je tvrdka v času 3 let postavila 25 orgelj.
JOSIP KERSEVANI
Gorica - Piazza Cavour 9 — - - Stolni trg 9 desno - Gorica
Zaloga šivalnih strojev, dvokoles, gramofonov, samokresov, pušk ter vseh potrebščin k navedenim
predmetom
GLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „ BIANCHI
j Brata Abuja - Borica Ì
^ ulica sv. Antona 4	^
^	Zaloga vipavskih, briških	►
i	----in istrskih vin.----	►
JOSIP LIPICER
izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev
v Gorici
ulica Morelli štev. 17
Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni izdelek.
w_________________________________________^
f*
Andrej Fiegel
Restavracija in gostilna
s prenočiščem.
TRAVNIK
5
■*;
5
S TRAVNIK
»
p
p
p
p
p
p
»

JOSIP CULOT
GORICA - RAŠTEL 2
Trgovina na drobno in na debelo igrač in devocionalij. - - - Specialitete športnih oprem in sandalov.
Dr. L. MERMOLJA
zobozdravnik-specijalist za ustne in zobne bolezni
Gorica, Travnik 5-11 — Od 9-12 in 3-5
JOSIPINA PODGORNIK
RESTAVRACIJA CENTRAL v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom.-—
• ........ ----------- •
: e
sl
«
• Ji
Andrej Golja, Gorica
Travnik 22
trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin.
À
Moderna tvrdka
in skladišče cerkvenih predmetov
FRANC LEBAN
GORICA - VIA DUOMO št. 7
Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, monštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦♦•♦♦ Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju.
^ ^ Delo solidno. Cene brez konkurence. ^ f
-----------------—-------------