V eovo lelo. Staro Ieto je poteklo, nahajamo se X novem letu 1914. Kdo ve, kaj nas čaka, kdo ugane, kaj nam prineseio novi časi, kaj skrivajo pod svojim tajnostnim plaščem? Prorokovanje ie riskantina stvar, za tistega, ki posluša. in za tistega, ki prorokuje, zato nočemo biti vedeži. Pač pa se ozrimo nazaj na pretekle dni — »historia vitae magistra« — in se iz njih učimo brati bodočnost. Preteklo leto 1913 je bilo za nas zaHimivo leto. Minulo je namreč ravno 25 let, odkar je nastopil na Slovenskem ženialen katoliški mož dr. Anton Mahnič in zaklical v naš svet resno in pomenljivo besedo: »Več luči!« Ven z krščanskimi načeli! Katoliške ideje morajo preosnovati in preroditi vse naše javno življenje in pregnati vodenost iin zmešanost, ki je preplela tedanji slo¦venski svet. Z Mahničem se je začela nova doba, doba načel, smotrnega dela. doba katoliških shodov, politične in socialne organizacije. Liberalizem, ki je zaviral in morll vsak zdrav napredek in razvoj in gnal naš narod v verski, nravni in gospodarski propad, je začel bledeti in uslhati kakor posušeno drevo. Začela se je na Slovenskem velika doba preporoda, krščanske renesance, katere sadove uživamo tudi mi. Kdo se ne spominja z veseljem onih lepih časov, ko nismo pičesar pomenili, pa tudi ničesar imeli, razven zavesti, pravice in resnice v srcu in ogenj navdušenja v očeh, pa smo vendar šli z veseljem in pogumom v najhujše boje in smo iih tudi zmagonosno končali! To je bila sila katollških načel in idej; zakaj vse to so nam one ustvarile. To so bili uzroki našega napredka in tega ne smemo pozabiti. Prešli smo mnogo potov in pozabili bi lahko na vrata, skozi katera smo prišli. Poglejmo, kako žalostno in kako globoko je padlo ustavno in politično Življenje v Avstriji! Nikjer nobene koncentracije, nobene enottie misli. okoli katere bi se zbrali avstrijski narodi. iVse je razrvano, vse zmešano iii izhoda ni nikjer. Zakaj? Zato, ker je pozabila avstrijska politiSna javnost na katoliška načela, načela narodne, gospodarske in sociakie pravičnosti. Ker vladajo v javnosti fraze in se gleda skupni blagor samo v luči stranke in ne v luči skupne dobrine. Z mikroskopom se nalašč išče, kaj ima kdo slabega na sebi in se med velikanskim krohotom zliva na politfdiega nasprotnika. namesto da bi se pritegnil k delu in upoštevalo to, kar ima dobrega y svojem programu. Zato tudi v Avstriji nikamor ne pridemo. Avstriji je treba več katoliške politike! Katoliika politika se mora gibati vedno v okvirju katoliških načel. Kar vodi privatno življenje, to mora veIjati tudi v javnem življenju. Kakor je strast škodljiva v privatnem življenju, ker dela ljudi nesposoljne za mirno prevdarjanje, tako je tudi politični fanatizem zanič in zopern. Moža načel ne bodo preslepili ne naslovi, ne odlikova(nja, ne mamon, on bo šel vedno pota, ki se ujemajo z nravstvenimi zakoni. Če je laž, zvijača in sila prepovedana v privatnem življenju, je prepovedana tudi v političnem življenju. Take stvari se v bojnem metežu, ko je človek ves razgret in prešinjen misli, kako bi se nasprotnika ubranil in odkrižal. lahko pozabijo, in to je razumljivo, ne knejo se pa uveljaviti kot metoda. Ko bi si te-le stvari avstriiski politiki bolj k srcu vzeli, bi se kolo avstrijske politike kmalu drugače zavrtelo. Namesto katoliških načel so danes zavladala povsod strankir.a načcla. Stranke in poslanci so postali avtoriteta, dasi po pravu nimaio nobene. Veliko se govori danes o demokratizmu, v resnici ga pa nikjer ni. Po demokratičnih načelih bi moralo imeti liudstvo povsod prvo besedo, njegova volja bi morala biti povsod merodajna in odločujoča. Brez ljudstva niso politiki ničesar. To jih ustvarja, zdržuje in odstavlja. Njemu so odgovorni za svoia dela, besede. glasovanja in zveze. Poslancem bi moralo ljudstvo nalagati, kako naj glasujejo in govore. Ljudstvo in zastopjiiki njcgovcga mnenja, listi. imajo pravioo in tudi dolžnost svoje poslance in njih dela nadzirati, hvaliti in grajati. Tega jim ne sme nihče kratiti. To je pravi demokratizem! V resnicl ne daje demokratizem ljudskim zastopnikom nobene avtoritete, razun v kolikor zastopajo prava inačela, najmanj ljudstvo terorizirati. Poslanci ne smejo neodvisno od njega politizirati, češ, kar mi delamo. mora biti prav. To ni res, je lahko tudi napačno. Danes je postal demokratizem karikatura, ne samo na Francoskem, ampak tudi v Avstriji. Ako bi v Avstriji. res kaj pomenila prava volja narodov, bi imeli že zdavnaj narodnostni mir in spravo. Ali mislite, da je češki. nemški, poljski, rusinski kmet res za to. da se narodi med seboj sovražijo in da hodijo njih poslanci na Dunaj prazen bob mlatit? Danes so avstrijske politične stranke bogovi, maliki. Kdor si upa politikom kaj reči, je že sojen s polenom. In tako smo prišli tako daleč, da si ne upa nihče povedati več svojega mnenja, vse gleda samo na usta druzega. ker je v dobi demokratizma govoriti — nevartio in ne mara nihče polena. Med ljudstvom je pa zavladala apatiia do politike, zmamjkalo je gorkote in navdušenja. Novo leto pričenjamo. Kai nam bo prineslo? Po teh potih ničesar dobrega. Nazaj h katoliškim načelom! Več luči! Potem se bosta tudi v Avstriii mir in pravičnost poljubila.